Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - IT Gruppo Katoliški I Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 ; i Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Na r o č n i n a : Mesečno L 110 . I Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 J m L m Wl Leto VI. • Štev. 38 Gorica - 23. septembra 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Položaj katoliške Cerkve v Jugoslaviji Londonski »Tablet« z dne 5. ju-lija poroča o odporu katoliške Cerkve proti komunizmu ter pravi med drugim: »Šef jugoslovanske tajne policije je dal nalog za vsesplošni napad na Cerkev v pismu, v katerem pravi, da je razočaran nad neuspehom, ki ga je doživel režim v boju zoper vpliv, ki ga ima katoliška Cerkev na svoje verne množice. Med drugim se šef tajne policije pritožuje, da se v mnogih mestih na Hrvalskem in v Sloveniji, posebno pa v Zagrebu, dogaja, da vstajajo državni uslužbenci rano zjutraj, da bi mogli biti pri nedeljski sv. maši. Veliko jih je, ki prihajajo k maši že ob 5h zjutraj, da se tako izognejo javni pozornosti in policijski kontroli, kateri bi ne ušli, ako bi šli k maši ob 10. ali 11. uri. Poročila vedo povedati, da je to pismo, ki ga je pisal policijski general M. Stefanovič, eden izmed Rankovičevih pomočnikov pri UDBI, prišlo v javnost v Ljubljani zaradi gostobesednosti in nezanesljivosti nekaterih komunistov. V začetku pisma je Stefanovič pohvalil svoje a-gente za njihovo borbo proti Cerkvi, nakar je nadaljeval: »Odkrito priznam, da sem strašno razočaran... V nekaterih krajih i-majo duhovniki večji vpliv in uživajo večji ugled kot pa vodilni funkcionarji komunistične stranke.«. — V pismu navaja statistične podatke, ki kažejo, da se je obiskovanje cerkve dvignilo na Hrvatskem za celih 60 odstotkov, v Sloveniji za 40 in v Bosni in Hercegovini za 30 odstotkov. Pismo opozarja na »žalostno in vznemirjajoče dejstvo, da je v gotovih delih Hrvatske Stepinac bolj popularen kakor kateri koli komunistični voditelj, ne izvzemši maršala Tita.« Pismo pravi nadalje: »Vse dotlej, dokler bodo Slovenci in Hrvati s tako strastnostjo pripadali veri in tuji katoliški Cerkvi, Jugoslavija ne bo konsolidirana in komunizem ne bo prodrl v žile in kosti komunističnega državnega telesa.« Stefanovič poziva nato vse člane tajne policije, naj natančno proučijo vpliv katoliške Cerkve med zaostalimi ljudskimi množicami in naj mu pošljejo izsledke svojih opazovanj in konkretne predloge, da bo mogel glavni stan UDBE podvzeti potrebne korake, da »enkrat za vselej zlomi moč in vpliv Cerkve.« Stefanovič je v pismu napovedal, da bo UDBA začela po jesenski setvi z ■vsestranskim napadom na cerkve. Medtem pa naj policijski agenti podvojijo protiversko propagando predvsem med mladino in onemogočijo takoj vsa škofovska birmovanja po deželi. Boj za Nemčijo Združene države in Anglija se resno trudijo, da bi posledice propada evropske obrambne skupnosti na kak način popravile. Skrb teli dveh. držav gre predvsem za tem, kako bi vrnili Zapadni Nemčiji neodvisnost ter jo obenem vključili v zapadni obrambni sistem. Jasno je tudi, da Evropo ni mogoče braniti brez nemškega sodelovanja. Tega bi se morali Francozi, ki so udarno silo nemških divizij že večkrat iskušali, najbolj zavedati. Zavedati bi se tudi morali, da Nemčije ni mogoče dr-žati večno pod kontrolo. Tega ne prenesejo niti mali narodi in kako naj bi prenesel to 70 milijonski nemški narod? Zapadni Nemčiji je treba vrniti popolno neodvisnost in čim prej se to zgodi, tem bolje bo za skupno evropsko stvar. Vsako zavlačevanje bi utegnilo spraviti Nemce, ki v ve-liki večini odobravajo Adenauerjevo politiko, na drugačne misli. Znano je, da zasleduje voditelj nemških socialnih demokratov Ollenhauer drugačno politiko. Njemu je združitev Vzhodne in Zapadne Nemčije bolj važna kot oborožitev in vključitev Zapadne Nemčije v zapadni obrambni sistem. Ta Ollenhauer jeva politika pa je nevarna, ker bi utegnila spraviti Zapadno Nemčijo pod sovjetski vpliv. Prihod Ollenliauer-ja na krmilo vlade bi pomenil sko-ro gotovo zaton Adenauerjeve za-padnoevropske politike. To je tudi razlog, zakaj je izid nedavnih schleswigholsteinskih volitev, ki so prinesle Ollenhauer ju precejšnjo zmago, zaskrbel ameriško in angleško politično javnost. Izid teh volitev je resen opomin zapadli, naj se podviza, dokler je še čas, kajti predolgo oklevanje zapadnih velesil bi utegnilo privesti Nemce do tega, da bodo ubrali v politiki nova pota, ki ne bodo zapadnjakom prav nič po godu. Kakšen načrt ima Eden Kakor smo že zadnjič poročali, je britanski zunanji minister Eden o-biskal pred enim tednom Bruselj, Bonn, Rim in Pariz, kjer se je raz-govarjal z vodilnimi krogi o načinu, kako bi bilo treba vrniti Zapadni Nemčiji njeno suvereniteto ter jo obenem vključiti v zapadno obrambo. S seboj je prinesel nek nov načrt. Izgrebel je iz državnih arhivov tako zvani »bruseljski obrambni pakt«, ki so ga bile sklenile Anglija, Francija, Belgija, Nizozemska in Luksemburga meseca marca 1948. leta in na katerega se je malokdo še spominjal. Ta pakt naj bi služil kot nekak temelj, nekako ogrodje za nov evropski obrambni pakt, v katerega naj bi pristopili še Nemčija in Italija. Ta pakt bi bil seveda le slabo nadomestilo za pokopano evropsko obr. skupnost, imel bi pa to prednost, da bi sodelovala Anglija pri njem kot ostale članice, torej z vso svojo vojaško silo. S tem novim načrtom je obiskal Eden imenovane evropske prestolni- ce. Iz uradnih poročil bi bilo sklepati, da je naletel povsod na razumevanje in odobravanje svojega načrta, toda znano je, da uradna poročila povedo le to, v čemer se je dosegel sporazum, ne omenijo pa tega, v čemer tega sporazuma ni bilo. V vseh prestolnicah so se na splošno strinjali v tem, da je treba vrniti Zapadni Nemčiji popolno neodvisnost ter jo vključiti v zapadno o-brambo. Tega mnenja je tudi Men-des France, toda kako naj se vse to izpelje, da bo francoskim zahtevam po garancijah zoper nemško nevarnost zadoščeno, to je pa drugo vprašanje, ki ga ne bo mogoče tako lahko rešiti. Nemčija zahteva popolno neodvisnost ter hoče brez vsake omejitve svojih pravic in brez vsake diskriminacije prispevati k zapadni obrambi. Francozi pa še vedno sanjajo o garancijah zoper «ventuelni nemški napad oziroma zoper obnovitev nemškega militarizma. Nemške zahteve po popolni neodvisnosti so popolnoma upravi- čene in v tem oziru ima Zapadita Nemčija vse ostale evropske države na svoji strani. Posebno pa se za njeno popolno suverenost potegujejo Združene države, ki niso za Ede-nov načrt prav nič navdušene in ki bi hotele vključiti neodvisno Nemčijo neposredno, to je brez vsake vmesne obrambne organizacije, v Atlantsko zvezo. Kaj išče Dulles Isti dan, ko se je Eden razgovarjal s francoskim premierom, je priletel nenadoma v Evropo ameriški zunanji minister Foster Dulles. In kar je politične kroge še bolj iznenadilo, je bilo sporočilo, da bo obiskal za-padnonemško prestolnico Bonn, nato pa London, ne da bi se ustavil tudi v Parizu. Dulles se je sicer uradno opravičil, da zaradi pomanjkanja časa ne more obiskati Pariza, vendar njegovega opravičila ni vzel nihče resno. Posebno pa niso verjeli njegovemu opravičilu Francozi, ki so videli v Dullesovem obnašanju nekako omalovaževanje in preziranje Francije oziroma njenega ministrskega predsednika. Francozi so se čutili globoko užaljene ter so dali svojim čustvom duška s pikrimi opazkami na račun ameriškega zunanjega ministra. Foster Dulles je obiskal najprej Bonn, kjer je imel 16. in 17. septembra važne razgovore z Adenauerjem. Ob koncu razgovorov je bilo izdano skupno poročilo, ki ga je Dulles osebno prebral. Poročilo pra- vi med drugim, da sta obg državnika temeljito pretresla evropski položaj ter da se popolnoma strinjata, da je enotnost Evrope za ohranitev miru in za varnost nujno potrebna, da je treba napore za dosego te e-notnosti odločno nadaljevati ter da se ta veliki cilj zaradi enega samega neuspeha ne sme opustiti. Poročilo pravi nadalje, da se oba državnika strinjata, da je treba čimprej obnoviti nemško suverenost ter da se mora Nemčija kot popolnoma enakopravna država udeležiti organizacije za skupno varnost. Iz Bonna je odletel Dulles v London, kjer se je sestal z Edenom, ki se je bil vrnil medtem iz Pariza. Eden je poročal Dullesu o svojih razgovorih po raznih evropskih prestolnicah, posebno pa o svojih težavnih razgovorih z Mendes Franceom. Dulles pa je obvestil Edena o svojih razgovorih z Adenauerjem. Končno sta se oba zunanja ministra zedinila v tem, da se čimprej skliče pripravljalna konferenca, na kateri naj bi se našel najprimernejši način za priključitev Nemške zvezne republike na podlagi popolne enakopravnosti k zapadnim državam. Iz poročila je razvidno, da ni nujno potrebno, da bi morale prizadete države sprejeti Edenov načrt o raz-širitvi in prilagoditvi bruseljskega obrambnega pakta, ampak so možne tudi druge rešitve. Nameravana konferenca se bo vršila v Londonu v torek prihodnjega tedna. Udeležile pa se je bodo poleg šestih držav bivše evropske obr. skupnosti še Združene države, Anglija in Kanada. Zadnja poročila pravijo, da je medtem tudi Mendes France izdelal svoj načrt, ki se v glavnem strinja z Edenovim načrtom o razširitvi bruseljskega pakta. O tem pa prihodnjič kaj več. Odstop ministra Piccionija Italijanski zunanji minister Attilio Piccioni je podal svojo ostavko. Njegovo mesto je prevzel dosedanji prosvetni minister Martino, medtem ko je Martinovo mesto zasedel posl. Ermini. Minister Martino je pristaš italijanske liberalne stranke, minister Ermini pa pripada demokrščan-ski stranki. Piccioni je odstopil zaradi znane afere »Montesi«, v katero je zapleten poleg drugih tudi njegov sin Piero. Akoravno ne more noben oče odgovarjati za grehe svojih polnoletnih sinov, so italijanski levičarji izrabljali skrivnostno smrt Vilme Montesi v svoje propagandne namene ter metali blato na ministra Piccionija in vso krščansko demokracijo. Mladi Piccioni je obtožen skrivnostne smrti Vilme Montesi. Odvzeli pa so mu potni list, njega samega pa zaprli. Mladi Piccioni se je zoper odvzem potnega lista pritožil na kasacijsko sodišče, obenem pa dal objaviti dokaze, ki jih ima za svoj »alibi« in ki naj pričajo, da takrat, ko je Vilma Montesi umrla zagonetne smrti, ni mogel biti zraven, ker je bil ravno takrat precej težko bolan. Proces se bo v kratkem vršil. Beg pred komunisti Po ženevskem sporazumu, ki je prepustil sevgrni Vietnam Hočimin-hovim komunistom, so bili mnogi mnenja, da bo le nekaj tisoč prebivalcev zapustilo severni Vietnam ter se preselilo na jug, ostali prebivalci pa da se bodo polagoma prilagodili novim komunističnim razmeram. Toda že pri izpraznitvi ustja Rdeče reke s strani francoskih in vietnamskih čet je kakih pet tisoč, po večini ubogih oseb, zapustilo svoje domove, rižna polja in vse, kar so imeli, se pridružilo umikajoči se francosko-vietnamski vojski ter se zateklo v Hanoi in Haifong. In to se je zgodilo še pred razdelitvijo Vietnama v komunistični in nekomunistični del. Po podpisu ženevskega premirja se je ta beg prebivalstva iz severnega Vietnama še povečal. Vedno večje množice, ki jih sestavljajo ljudje vseh slojev, prosijo oblasti za prevoz na jug, v svobodo. Tudi oblasti so mislile, da se bo le nekaj tisoč oseb, po večini takih, ki so se bile v protikomunističnem boju preveč izposta- vile, preselilo na jug; v resnici pa gre za sto in sto tisoče ljudi, ki nočejo živeti v Hočiminhovem komunističnem raju. Beg pred komunisti se je spremenil v pravo preseljevanje narodov. Naj omenimo, da je le nekaterim prebivalcem nekaterih severnih provinc možno doseči Hanoi in Haifong, odkoder jih francoska in vietnamska letala in ladje prevažajo v južni Vietnam. Mnogim je zaradi daljave nemogoče zapustiti svoj dom, pa tudi komunisti jih na vse mogoče načine, zlepa in zgrda, s praznimi obljubami in z nasiljem, odvračajo od bega. Ako bi prebivalcev ne ovirali in ako bi jim dali tudi prevozna sredstva na razpolago, bi na milijone ljudstva zapustilo svoje hiše in premoženja ter se podalo na jug v svobodno življenje. Beg prebivalstva, ki se vrši dan na dan iz vseh komunističnih držav, je eden najbolj zgovornih dokazov, kako sodijo preprosti ljudje o komunizmu, ko njegove dobrote na svoji lastni koži občutijo. Iz življenja Cerkve Jugoslov. begunci v Avstriji Od 15. julija do 15. avgusta je pribežalo v Avstrijo 220 beguncev. Od teh je bilo 15 iz političnih razlogov, 80 pa zaradi slabih življenjskih razmer; 10 beguncev ni hotelo služiti vojske, okoli 60 jih je želelo iti preko morja. NOVO SEMENIŠČE V AFRIKI Beli očetje so odprli največje semenišče v Centralni Afriki, v Kaehebere. V njem je prostora za 135 gojencev, od katerih ima vsak lastno sobo. Začeli so ga zidati že leta 1939, a vojna je njegovo dovršitev ne le prekinila, marveč tudi radi pomanjkanja sredstev po vojni zadrževala. Odprl in blagoslovil ga je apostolski delegat za angleško Afriko, msgr. Knox v navzočnosti številnih škofov. Beli očetje so v zadnjih 50 letih na tem področju odprli že osem semenišč in tako vzgojili osem škofov in šest sto afrikanskih duhovnikov. NEMČIJA IN BELGIJA STA SE POSVETILI BREZMADEŽNI Ob zaključku znanih ameriških »Katoliških dni«, ki so se letos vršili ob grobu apostola Nemcev, sv. Bonifacija, je kiilnski nadškof, kardinal Frings, posvetil nemški narod brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Za to priložnost, bilo je to v nedeljo 5. septembra, se je zbrala v Fuldi stotisoč-glava množica ljudi iz vse Nemčije, med njimi vsi vidnejši nemški cerkveni hierar-hi. Opazovalci sodijo, da je bilo tedaj zbranih ob grobu staroslavnega patrona nemškega naroda kakih 250.000 Nemcev, od teh 25.000 iz Vzhodne Nemčije. Istega dne pa se je v Koekelbergu v Bruslju zbralo okoli 150.000 Belgijcev, kjer so pred narodno baziliko prisostvovali prvi pontifikalni večerni maši v Belgiji ob zaključku velikega narodnega marijanskega kongresa. Sv. mašo je daroval kardinal Van Roey, ki je ob tej priliki posvetil belgijski narod prav tako brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Pred tem se je po mestu razvila veličastna procesija, v kateri so nosili 27 najznamenitejših Marijinih kipov ali podob belgijskega naroda. KAJ JE S ŠKOFOM CAREVICEM? Iz Pariza prihajajo poročila, da je bil dubrovniški škof Jožef Carevie ubit leta 1946, ko je nekega jutra šel v stolnico maševat. Njegovo truplo naj bi ubijalci vrgli v neki vodnjak. Dejstvo je, da od leta 1946 manjkajo vsaktere vesti o škofu, ki je bil odložil leta 1940 vodstvo dubrovniške škofije in bil nato le njen administrator. V papeškem letopisu je vedno o-značen kot naslovni nadškof, ker pač v Vatikan ni prišlo nobeno uradno obvestilo o njegovi smrti. VIETNAMSKI ŠKOF GRADI VASI ZA BEGUNCE Vietnamski škof Fam-Ngok-Ci, katerega apostolski sedež je v Saigonu, je dal graditi 40 vasi za begunce iz severnega Vietnama. V njih bo našlo dom nad 100.000 ljudi. Zemljo je dala na razpolago vietnamska vlada, denarne vire pa ameriška pomoč za begunce. V vsaki vasi bo prostora za kakih 3.000 ljudi, ki bodo imeli svojo šolo, vodovodno napeljavo in bolnišnico. Kasneje bodo za vsa naselja skupaj zgradili še posebno električno centralo in iz nje napeljali elektriko po vseh vaseh. KAJ NALAGA KRŠČANSKA LJUBEZEN EVROPEJCEM V JUŽNI AFRIKI Katoliška Cerkev se po vsem svetu bori za odpravo raznih pregraj med ljiudmi, ki so si po veri bratje v Kristusu. V Južni Afriki vodi to borbo capetownski nadškof McCann. Pred nedavnim je izdal pastirsko pismo d dolžnostih, ki jih vera nalaga Evropejcem in ne-Evropejcem enako in na katerih bi moralo sloneti strpno sožitje med njimi. Opomin k poglobitvi tfersko-morainega življenja Govor msgr. Jakoba Ukmarja ob proslavi Marijinega leta na Opčinah Sveto Marijino leto, hi gre zdaj že proti koncu, nas je vse duhovnike precej zapodilo. Dosti je bilo letos pridigovanja, dosti romanja in vsakršnega dušnopastirskega dela. Zdaj so me pa duhovni sobratje povabili, naj še tu na Opčinah spregovorim v slavo božje Matere in vaš dušni blagor, danes, ko praznujemo obletnico romanja fatimske Device, ki se je pred leti prav v tej župni cerkvi slovesno zaključilo. Takrat, ob svečani posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ste med drugim sklenili tudi to, naj bo v spomin tistega blagodejnega romanja vsako leto na Opčinah skupen Marijin praznik meseca septembra kmalu po malem šmarnu. Te obljube ste se tudi držali in imeli vsako leto na Opčinah res velik in lep Marijin dan, ki seveda letos, v Marijinem letu, ne sme zaostati za pobožno udeležbo prejšnjih let. Moji častiti poslušalci! Veliko se je letos govorilo o Jezusovi materi Mariji. Nekaj malega sem tudi jaz povedal tržaškim vernikom v kapucinski cerkvi na Montuzzi in se pri tem strogo držal tega, kar nas sv. Cerkev o Mariji uči kot versko resnico. Za danes sem se pa namenil povabiti vas k poglobitvi verskega življenja, da bomo katoliški kristjani nele po imenu, ampak tudi v resnici, po pravem odnosu do sv. Cerkve in po notranjem duhovnem življenju, ki naj se docela strinja s krščansko moralo. Zavedam se, da je to za nekatere bolj neprijeten predmet. Rajši bi poslušali kake Marijine legende, rajši, če bi vam govoril o Marijinih božjih poteh po slovenski zemlji ali kaj sličnega. Toda ne smem gledati na to, kaj bo bolj prijetno, ampak na to, kaj je bolj koristno in celo potrebno, da dosežete svoj zadnji cilj, za katerega vas je Bog ustvaril. Glede bistva krščanstva, glede odnosa vere in morale do vsega privatnega in javnega življenja je v krščanskem ljudstvu žal še mnogo nevednosti. Bog bo sodil, koliko je ta ali oni kriv te nevednosti in obsodil bo vse tiste, ki bi lahko prihajali k službi božji in tu poslušali božjo besedo, pa ne prihajajo; enako vse tiste, ki bi lahko vzeli v roke dobro berilo, pa ga ne vzamejo in so tako sami krivi svoje nevednosti. Isti Bog bo pa sodil in obsodil tudi nas duhovnike, če ne bomo primerno in neutrudno tolmačili velike resnice krščanstva, od katerih je odvisen večni blagor našega ljudstva. Mnogi vzamejo krščansko vero in moralo zelo površno in iz čisto posvetnega vidika. Dovolj se jim zdi, če včasih kaj : pomolijo, če gredo včasi malo v cerkev po-gledat; pa tudi kako svečo dajo prižgati v ■ čast Materi božji ali sv. Antonu. In vse to za to, da jim bo Bog dal zdravje in srečo. V tem smislu pravi površni Tržačan, da mn po' di religion sta bena in »Mati božja od zdravja«, mu je najljubša, saj za drugo ne potrebuje ne Marije, ne krščanstva. Za notranje življenje milosti se pa ne zmeni; da bi res čisto živel, da bi bil neoporečen v svojem zakonskem življenju, da bi bil poln ljubezni in docela pravičen v domačem krogu in v javnosti, to mu ni mar. To so ljudje, ki v najboljšem primeru žive v predkrščanski dobi, ko je Bog svojemu izvoljenemu narodu obljubljal dobre letine, polne skednje in polne kleti, če mu bodo zvesti. To so ljudje, ki brez premisleka obrnejo hrbet Cerkvi in krščanstvu, če jih Marija v kaki minljivi zadevi ni uslišala ali če je prišla nad družino bridka nezgoda. Vse to skupaj je velika nevednost in v našem krščanskem ozračju, smem reči, tudi nemarnost. Kdaj vendar bodo ljudje to razumeli in upoštevali, da nam krščanstvo ne nudi nobene garancije proti nezgodam tega sveta. Bolezni, nesreče, smrti in vse drugo gorje je prav tako na dnevnem redu po Kristusovi smrti na križu, kakor je bilo prej. In kar brnijo motorji po naših cestah in križarijo ljudje po zračnih višinah, je nezgod še dosti več ko v starih časih. Nili najsvetejše osebe niso izvzete od trpljenja v tej solzni dolini. V naravnem pogledu sploh nismo odrešeni. Zadevno je napisal Pavel krepko besedo, da če bi samo t> tem življenju v Kristusa zaupali in bi ne bilo naše življenje usmerjeno na večnost, bi bili najnesrečnejši od vseh ljudi (1 Kor 15, 19). In tako so mnogi pri vsem svojem krščanstvu, ki so si ga sami skovali, zelo, zelo nesrečni. Naravni red torej ni odrešen. Krščanstvo ni zavarovalnica proti nezgodam, pač pa nas hoče skozi delo in trpljenje sedanjega življenja tolažilno peljati in pripeljati k večni sreči proti Bogu. Zato se slišijo t) krščanstvu čisto drugačne melodije, ki jih otroci tega sveta radi preslišijo. Blagor njim, pravi Gospod, ki ne vežejo svojega srca na minljive reči, temveč so ubogi vsaj v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor njim, ki so čistega srca, zakaj Boga bodo gledali (Mt 5). Ne vsak, kdor vzdihuje uGospod, Gospoda, pojde v nebeško kraljestvo, temveč kdor spolnuje voljo mojega Očeta, ta pojde v nebeško kraljestvo (Mt 7, 21). In dalje: če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, naj vzame vsak dan svoj križ nase in naj hodi za menoj (Lk 9, 23). In še dalje: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, če pa pogubi svojo dušo? (Mt 16, 26). In končno; na svetu boste imeli stisko, pa zaupajte, jaz sem svet premagal (Jan 16, 33). To, vidite, so pristne krščanske melodije, čisto drugačne, kakor si mnogi predstavljajo našo sv. vero. Krščanstvo zahteva veliko, zahteva novega človeka, ki sicer živi na tem svetu, a je v svojem delu in trpljenju ves pod božjo postavo in ves usmerjen proti večnosti. Takega novega človeka je zahteval apostol, ko je pisal vernikom: Prenovite se po duhu svojega mišljenja m si oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (Ef 4, 23-24). Takih ljudi, ki bi našo st), vero pravilno umevali in resnično živeli po krščanski morali, je žal le malo po naših družinah, po naših župnijah, po naši deželi. Tisti n. pr., ki leta in leta praznujejo veliko noč samo s pršutom in pincami, nikoli pa z našim velikonočnim Jagnjetom; dalje tisti, ki jim je nedelja samo športni dan brez evharistične daritve, vsi taki so daleč od pravega krščanskega življenja in žal na poti v pogubo. Pa tudi v ljudeh, ki še nekako žive s Cerkvijo, je vse premalo prave čistosti in poštenja. Ko slišite, da je premalo čistosti, ne omejile, prosim, izraza na žalostne spolne ekscese. Seveda je tudi tam dosti moralnega zla, med mladino, pa tudi v družinah, kjer se krha zakonska zvestoba in kjer zakonski špekulirajo proti naravni božji postavi; no, pa bo vse prišlo pred božji račun, morda že & tem življenju. Mislil sem na čistost in poštenost v širšem pomenu in, da me prav razumete, rečem kar odprto: toliko je prave čistosti med nami, kolikor je med nami prave nesebične krščanske ljubezni; toliko je čistosti, kolikor je smisla za socialno pravičnost in za pametno krščansko sožitje obeh narodnosti na tržaških tleh; toliko je čistosti, kolikor je med nami odkritosrčnosti in poštenja brez sleherne hinavščine, kolikor je vestnosti v poklicnem življenju in zvestobe v dani besedi. Kdor ni v teh rečeh čist in sicer čist prav v smislu svete božje postave, naj se ne ponaša s svojim krščanstvom, ker je še daleč od Kristusa in njegove ustanove. In če mislijo sedanji politiki in diplomati, da bodo s samim podvigom »življenjske ravni« rešili svet in postavili močan jez proti brezbožnemu materializmu, ki danes ogroža ves kulturni svet, se zelo motijo. Če bomo danes samo boljše zaslužili, boljše jedli in pili, se bolj nobel oblačili, se bolj razkošno vozili, če pa ne bomo pri tem dvignili življenjsko raven notranjega človeka v obsegu celotne krščanske morale, ne bomo sveta rešili in sovražniki naše stare krščanske kulture bodo z lahkoto poplavili Evro- po in skoro ves svet, ker človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od božje besede in od božje postave. Glejte, moji častiti poslušalci, povedal sem vam tudi danes nekaj važnih resnic. Pogled v sedanje versko-moralno stanje teh naših krajev in pogled v bližnjo bodočnost sicer ni razveseljiv. Vendar mi katoliški kristjani ne gledamo nikdar brezupno w bodočnost niti ne smemo roke križem držati. Naj nas to sveto Marijino leto, naj nas tudi današnja Marijina slavnost dvigne k novemu zaupanju, pa tudi k boljšemu krščanskemu življenju, kakor sem vam ga nocoj narisal. Naj se danes iz Opčin v imenu vse tržaške okolice dviga k Brezmadežni goreča prošnja, da bi mogli pod njenim varstvom tu na križišču raznih jezikov in raznih kultur živeti v krščanski ljubezni in pravičnosti, sebe in svoje družine posvetiti ter tako prispevati k rešitvi sedanjega sveta. Veličastna Marijina slava na Opčinah Marija je naše rešenje — za to resnico je javno pričala večtisočglava množica tržaških Slovencev V zadnjih nedeljah so Opčine nad Trstom doživele vse polno prireditev. Različne slovenske skupine so si izbrale letos to našo kraško vas za svoje nastope. Ne mislimo delati primerjave, rečemo le: vsi, ki smo se udeležili letos marijanskega shoda (od 1. 1949. je to že šesti) na Opčinah, smo tako zadovoljni z u-spehom, da si v danih okoliščinah lepše verske proslave ne moremo niti misliti. ŠTEVILO UDELEŽENCEV Koliko nas je bilo? Izredno mnogo. Šest do osem tisoč, prav do napovedi na vabilnem letaku: na gori Berico je bilo letos 700 slovenskih romarjev, na Opčinah nas mora biti 7000! POTEK SLOVESNOSTI Kaj smo doživeli letos na našem marijanskem shodu? Najprej izredno lepo večerno sv. mašo, ki jo je daroval proseški zlatomašnik č. g. Jožef Križman. Po cerkvi, natrpano polni vernikov, prazniško odeti v zelenje, cvetje in zastave, je veselo grmelo mogočno skupno petje, ki ga je s svojo vajeno roko in močnim glasom vodil č. g. Franc Štuhec. Sledila je procesija s kipom fatimske Matere božje. Dolga je bila kakor Šestnajsta ned. po binkoštih Tisti čas, ko je šel Jezus v hišo delo. nekega prvaka med farizeji v soboto Čudimo se tem nazorom, vendar na obed, so ga ti opazovali. In glej, včasih nismo veliko boljši od Judov. neki vodeničen človek je bil pred Kaj radi rešujemo osla iz vodnjaka, njim. Jezus je spregovoril in učite- to je: zelo smo požrtvovalni, da do-Ijem postave in farizejem rekel: sezemo kako zemsko dobrino, od zo- »Ali je dovoljeno v soboto ozdrav l jati? k Ti pa so molčali. In prijel ga je, ozdravil in odpustil. Njim pa je rekel; »Komu izmed vas bo padel osel ali vol v vodnjak in ga ne bo izvlekel takoj sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti. — Povedal pa je tudi povabljenim priliko, ko je videl, kako so si izbirali prve sedeže. Govoril jim je; »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto, da če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne poreče: 'Umakni se temu,’ in bi se ti takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je1 po-vabil: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi. Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14, 1-11) OSEL V VODNJAKU . . . Minljivo cenimo včasih bolj kot trajno, časno bolj kot večno. Včasih se ženemo za prazen nič z vso vnemo. Jezus je Judom očital, da jim je življenje osla več kot življneje človeka. Kakor mi, tako so tudi Judje imeli na Gospodov dan počitek. Vendar so dovoljevali, potegniti na Gospodov dan osla iz vodnjaka, če je vanj padel; niso pa dopuščali Jezusu ozdravljati ljudi na Gospo- _ dov dan, češ da je to hlapčevsko bolj podobni Bogu! re do mraka se trudimo za preživljanje. Pa že slišim ugovore: »Kaj pa mislite, ali naj gremo živi pod zemljo? Zakaj bi se ne smeli truditi za živež, saj je Bog že v raju zaklical Adamu in nam vsem: V potu svojega obraza boš jedel kruh!« Da, res je Bog to napovedal, a je Jezus pristavil: »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse (potrebno) vam bo navrženo.« Jezus s tem ravno poudarja, naj skrbimo predvsem za glavno. In res, roko na srce: kako velika je naša skrb za dušo’ Ali smo vsako nedeljo pri sv. maši? Poslušamo božjo besedo podučljivo!1 Ali ^ zaje> mamo iz studencev Odrešenikov ih milosti, ali hodimo pogosto k sv. spovedi in sv. obhajilu ! Živina mora imeti klajo, brano, naša duša pa lahko životari, umira, umrje. Stroj se mora snažiti, duše pa ni treba ©krtačiti! Ali ne vlačimo osla iz vodnjaka, ne maramo pa ozdia-viti človeka? Včasih smo skrbni celo za oslovsko senco; ali ni to nespametno ? In katera je ta? So nespametne, grešne zabave. Minejo kot dim, kot senca, zapuščajo pa smrt v duši. Oslovska senca so tudi zamere, sovTaštva, o-šabnost, nevoščljivost! Kaj imamo od vsega tega? Senco, dim, pa težko srce. Ne rešujmo torej najprvo osla, še manj njegovo senco; skrbimo, da ne bomo postali njemu podobni. Rešujmo dušo, ki je po božji podo bi ustvarjena, postajajmo bolj in velik krog od tramvajske postaje do župnišča in nazaj do postaje, kjer sta se skoro srečala začetek in konec procesije. Molitve, petje, godba, zvonjenje: vse je slavilo fatim-sko Gospo. In tudi lep red pri procesiji, kar si Slovenci lahko štejemo v čast (le pri ženskah so še včasih težave). Ko se je množica zgrnila po procesiji pred opensko cerkev, je nastopil slavnostni govornik msgr. dr. Jakob Ukmar. Saj ga vsi poznamo. Večkrat smo ga že slišali in vendar bi ga radi poslušali ob vsakem našem prazniku. Govoril nam je o notranjem življenju, o pravem in dokončnem spreobrnjenju k celotnemu krščanstvu z domačo, krepko, v srce prodirajočo besedo. Upanje imamo, da bo njegova beseda po Marijinem posredovanju marsikaik sad obrodila. Sledil je blagoslov z Najsvetejšim, ki ga je podelil č. g. kanonik Ivan Kramarič ob asistenci č. g. kanonika Salvadorija, č. g. dekana Silvanija in številnih drugih duhovnikov. Izredno mogočna skupna pesem je ob spremljavi godbe zaključila slovesnost. Verne množice pa se kar niso mogle posloviti od kipa svoje nebeške Matere. Tam do desetih zvečer so ljudje s pesmijo in molitvijo častili mogočno Zavetnico in Gospo. NEKAJ ZNAČILNOSTI IN OPOMB Letos je vsakemu padlo v oči, s kako izredno skrbnostjo so Openci okrasili prostor pred cerkvijo. Lepi in značilni so bili posebno verski simboli, ki jih je izdelal mlad open-iki študent. Dobro so se obnesli združeni pevski zbori pod vodstvom č. g. Dušana Jakomina. Tržaška salezijanska godba pa vedno bolje prednaša slovensko marijansko pesem. Da se bo popolnoma uskladila s petjem ljudstva, je pa seveda treba še več skupnih nastopov. Prav mnogo (blizu 50) je bilo letos uniformiranih strežnikov. Strežniki bi se sploh večkrat morali zbirati in skupaj nastopati. Tudi tržaški slovenski skavtje v svojih lepih uniformah niso manjkali. Brez naših značilnih ženskih narodnih noš pa bi si naše procesije sploh težko predstavljali. Le več bi jih moralo biti. Med organizacijami vodijo prvenstvo številne Marijine družbe, ki s svojim vzornim vedenjem našim verskim prireditvam vtisnejo viden pečat resnosti in nadnaravne globine. Hvala Bogu, da na shodu ni manjkalo mladine. Laž je, da je vera samo za stare ženske. Tudi mož in fantov prihaja iz leta v leto več. Prav je tako. Zanimivo je, da je bila letos udeležba sikoro iz vseh krajev zelo velika. Vasi so imele svoje posebne koriere (nekatere so ob povratku žal preveč preizkušale potrpežljivost vernikov). Samo nekaj primerov udeležbe z vzhodnega konca: Sv. Barbara nad Miljami: nad 70 oseb; Skofije-Plavje: 65 oseb; Mačkovlje: nad 70 oseb; Dolina-Boljunec: 130 oseb. ŽELJA ZA NAPREJ Skupna želja vseh tržaških vernih Slovencev je pač ta, da bi se marijanski shodi na Opčinah kar naprej nadaljevali in da bi leta 2054. naši potomci prav s takim veseljem pa s takim zaupanjem klicali Marijo, kakor jo kličemo posebno letos v marijanskem letu mi: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo!« Mednarodni katoliški kongres za Od 12. do 17. septembra se je vršil v Bredi na Nizozemskem mednarodni katoliški kongres za izseljevanje, ki se ga je udeležilo okoli 300 zastopnikov s strokovnjaki za izseljeniška vprašanja iz Afrike, Anglije, Argentine, Avstralije, Belgije, Brazilije, Francije, Indije, Irske, Italije, Japonske, Kanade, Kolumbije, Luksemburga, Malte, Nemčije, Nizozemske, Nove Zelandije, Španije, Švice, Trsta, Venezuele in Združenih držav. Ob »tvoritvi je govoril načelnik Mednarodnega odbora za evropsko preseljevanje (ICEM), Ilugh Gibson. Govornik je poudaril pomen množic, ki prihajajo iz preobljudemih dežel zahodne Evrope, za razvijanje velikih naravnih virov še neizkoriščenih področij. »V tridesetih mesecih svojega delovanja je ICEM preselila četrt milijona Evropejcev. Med njimi je bilo 66.000 žena in otrok, ki so prišli za možmi in očeti. 100.000 beguncev, ki so spoznali, da niso zaman v imenu svobode žrtvovali dom in domovino. Več kot 250.000 ljudi je zapustilo za seboj bedo, revščino in obup in jo zamenjalo za dežele novih možnosti.« V imenu ameriške katoliške dobrodelne konference, NCWC, je kongres pozdravil msgr. Edivard E. Swanstrom iz New Yorka, ki je med drugim v svojem govoru tudi rekel: »Kot kristjani moramo vsa svoja prizadevanja posvetiti stalnemu odtekanju emigrantov iz prenaseljenih središč zahodne Evrope in to vse dotlej, dokler ne bodo premagane družbene napetosti, ki jih povzroča potreba in brezposelnost.« Mati božja z Barbane v Gorici Očetje frančiškani z Barbane, ki imajo v osikrbi tamkajšnje svetišče in milostno podobo Matere božje, so radi ugodili želji goriških župnikov, da bi Mati božja z Barbane bila prenesena v Gorico za časa sv. misijonov, ki se bodo istočasno vršili po vseh goriških župnijah bd 17. do 24. oktobra. SLOVENSKE DRUŽBENICE IZ TRSTA IN GORICE na folkloristični proslavi na Piarza Siena v Rimu ob priliki svetovnega kongresa Marijinih druži). Nove in grobe diskriminacije našega šolstva Trst, 19. sept. 1954 V Trstu se bliža jesen. To vidimo it pisanja našega Giornala, ki vsako leto, ko se bliža vpisovanje, spusti nekaj gorkih na račun slovenske šole, samo da bi privabil mladino v laške šole. če imajo italijanske šole res tako krizo, da mora vanje vabiti Giornale naše otroke, potem je to slaba reklama, ki jo moramo že zaradi tega odkloniti. Pa da ne boste mislili, da nas samo Giornale grdo gleda. Samo nekaj primerov, pa boste videli, kako smo od •vseh strani privilegirani. 20 MILIJONOV ZA SLOVENSKE ŠOLSKE KNJIGE Dvajset milijonov! Ali ni to lepa številka? Pa veste odkod jo vemo? Iz Giornala. Ta je namreč 24. avgusta objavil izvleček, ki ga podaja finančno poročilo za zadnji dve leti, to je od časa, ko so prevzeli del uprave rimski emisarji. No, in od tu smo zvedeli, da je šlo za tisk slovenskih šolskih knjig nič več in nič manj kot 20 milijonov. To je povedal Giornale, ki je to zvedel na statističnem uradu ZVIJ. No, sedaj pa še mi dodajmo svoje. Od časa, ko so italijanski emisarji prevzeli nekaj dela na ZVU, to je po londonskem sporazumu iz leta 1952, od takrat pa do danes je bilo natisnjenih šest knjig in sicer: Blazina Mara: Italijanska slovnica in vadnica; izšla leta 1952. Perhavc Rudolf: Geometrija; izšla leta 1952. Velikonja Jože: Evropa, zemljepis za nižjo srednjo šolo; izšel 1954. Zupan France; Zemljepis za nižje srednje šole; izšel leta 1954. Ronko-Senčar-Sosič, Theuerschuh: Tehnologija; izšla 1954. Grbec Ivan: Pesmarica, v tisku. Torej za šest knjig 20 milijonov! Lepo gospodarstvo! Če povsod tako delajo, podtem ni čuda, da so pri javni upravi v coni A leto za letom tako ogromni deficiti. No, pa mi ne verjamemo, da so potrosili za šest knjig 20 milijonov. Odobrili so jih, kot je to običaj. Vsako polletje pet milijonov, to je v dveh letih 20 milijonov. Toda mi ne zahtevamo drugega kot resnico. Če so odobrili vsako polletje pet milijonov in ti milijoni niso bili izrabljeni, so iste milijone vnesli za naslednje polletje in celo na naslednje leto. Tako priznamo največ pet milijonov za šest knjig, pa še to je daleko preveč. Kam pa je šlo ostalo, mi ne vemo, ker s temi milijoni ni razpolagal noben Slovenec, ampak Prosvetni urad. Pričakovali smo, da bo kdo uradno protestiral in pojasnil, a tega ni bilo. Tako se italijanski emisarji hočejo pokazati, kako velikodušni so. Pred svetom se ta številka lepo sliši, a milijonov ni. Predobro vedo naši šolniki, kako je s tiskom slovenskih knjig. Od oktobra 1952 pa vse do maja 1953 komisije za slovenske šolske knjige sploh ni bilo. Šele po intervencijah na vseh straneh je bila imenovana. In ta komisija je odobrila štiri knjige, ki so izšle to poletje. No, pa da ne bodo naši bralci v zmoti. Nikar ne mislite, da naši šolarji dobe šolske knjige brezplačno. Plačati jih morajo in to sorazmerno zelo drago, ker so bili vse do letos tiskarski stroški silno visoki, ker je imela za tisk naših knjig monopol le ena tiskarna, ki je diktirala cene, kakor je ona hotela. 7,adnje štiri knjige pa tiska domača slovenska tiskarna in so tudi stroški tiska mnogo nižji. Za štiri knjige okoli dva in pol milijona. Odkod torej zgodbica o 20 milijonih? In kje so ti milijoni, nam še Giornale ni povedal. STROKOVNI TEČAJI SPREMENJENI V ŠOLE Uradni list ZVU nam je sporočil novico, da so strokovni tečaji na Opčinah, pri Sv. Ivanu in ločeni razredi pri Sv. Ani postali samostojne šole. Toda to niso slovenski tečaji temveč italijanski. Na slovenske tečaje na Opčinah, Nabrežini in Dolini, ki imajo gotovo več učencev, kot pa oni na Opčinah, so hote ali pa nehote pozabili. Vemo, da so sedaj postavili tudi Slovenci zahtevo, da se strokovni tečaji na Opčinah, v Nabrežini in Dolini dvignejo v strokovne šole. Enakost in ravnopravnost, o kateri toliko govore, to zahteva. Upajmo, da ne bo izgovora, da je zadeva še v študiju, da bomo šele videli, da politični položaj tega Nekaj podobnega kot lansko leto na Okroglici so letos priredili na Ostrožnem pn Celju, samo da so spravili skupaj še več ljudi im seveda potrosili še več denarja. To veliko slaivje se je vršilo preteklo nedeljo 19. sept. Zbralo se je baje tri sto tisoč ljudi, največ iz Slovenije. Proslavili so spomin partizanskega upora na Štajerskem. Te proslave se je udeležil tudi predsednik Tito in pa večina drugih majvišjih oblastnikov v državi. Tito je imel na Ostrožnem dolg govor, v katerem se je ne dopusti in podobno. Če je možno za Italijane, zakaj ne tudi za Slovence. Pa bomo enaki! VPIS V POSEBNI SEZNAM Kaj je vpis v posebni seznam, vedo naši šolniki. No, ker tega seznama ni, predvideva letošnja uredba za namestitve, da vsi oni, ki imajo pogoje za vpis v posebni seznam, lahko na prošnjo ostanejo na mestu, kjer so poučevali lani. Torej praktično niti ne velika ugodnost. No, ta ugodnost, če jo tako imenujemo, ni preklicana v uredbi, da za Slovence ne velja. To so sedaj prosilcem kar na dom sporočili. Ne vemo, zakaj potem stroge uredbe, drage tiskovine in podobno! Če uredba velja za podrejene, velja tudi za one, ki jo izdajo, sicer nima nobenega smisla. Pa vzrok tiči drugje. Slovenci, vi nimate pravice, vi imate le dolžnosti. Ubogi šolniki! dotaknil nekaterih notranjih in zunanjih vprašanj Jugoslavije. Glede notranje politike je Tito poudaril znova, da oni vztrajajo na osnovah, ki so jih postavili Marks, Engels in Lenin. To je verjetno ponovil zato, ker so še vedno naivni ljudje, zunaj in znotraj Jugoslavije, ki menijo, da jugoslovanski komunizem ni brezbožen in materialističen kot sovjetski ali da se vsaj misli predrugačiti. Toda takim naivnežem vedno znova izjavljajo vsi odgovorni možje jugosl. komunizma, da oni so in ostanejo pravoverni otroci Mark-sa, Engelsa in Lenima, to se pravi, da so in ostanejo zakrknjeni materialisti in brezboiei. Naivneži bi to lahko vzeli na znanje. Dalje je Tito povedal jugoslovanskim narodom, da jih čaka znoiva leto gladu, ko bo treba pas pri hlačah zopet nategniti. Za narodno prehrano primanjkuje 130 tisoč vagonov pšenice. Od tega števila imajo zagotovljenih 80 tisoč vagonov, ostalo upajo, da dobijo. Povedal je tudi, da je večino žita stavila na razpolago Amerika v vrednosti sto milijonov dolarjev. Iz tega se vidi, da so Amerikanci strašno zaljubljeni v Tita, tako kot so bili med vojno. Do kdaj še, bomo videli. Od notranje politike je Tito prešel na zunanjo. Poudaril je željo Jugoslavije po miru v prepričanju, da se nobeni mednarodni problemi ne rešujejo z vojno. Pri tem je pokazal na politiko svoje države, 'ki se je pomirila s Turčijo in Grčijo ter sklenila z njima Balkansko zvezo. Tudi s kominformističnimi državami je Jugoslavija obnovila redne diplomatske odnose, saj se je zadnji čas oglasila celo Češkoslovaška z željo, da obnovi diplomatske odnošaje. Pri tem delu govora pa je Tito „Meddobje“ Središče kulturnega dela slovenske emigracije je Buenos Aires. Prav tani se je v zadnjem času započela Slovenska kulturna akcija, ki naj konsolidira celotno slovensko kulturno dejavnost v emigraciji. V načrtu ima izdajo slovenskih knjig in literarno revijo. Literarna revija je že zagledala beli dan. Pred menoj leži prvi zvezek »Meddobja«. Že ime samo kaže, kje smo, da živimo v dobi, ki je vez med časom Dom in Sveta in med tem, ki mora priti, med dobo, ki se bo rodila, ko bo materialistični sistem pri nas doma v popolni plehkosti. Prozo v tej prvi številki predstavljata Lojze Novak s črtico Jakob Sršen in Bine Šulinov z Odhojenimi stopinjami. mec. Na preprost, kramljajoč način nam pisateljica pokaže delo slikarice Bare Rcmčeve. Odlično je Pismo iz Nemčije, kjer se pisatelj ustavi ob znanih osebnostih kakor so Heidegger, Hoffner in Guardini. Marjan Marolt nam je orisal Umetnost v domovini, kjer je registriral vse, kar je novega v umetnosti doma. Članek je čudovito pregleden in jasen. Liriko zastopajo: Tine Debeljak, Rafko Vodeb, Vinko Beličič, Vladimir Kos in Anton Novačan. Najčistejši lirik je Beličič. Njegovi verzi so mehki, misel plava kakor listič, ki ga prinese veter. Tine Debeljak ima pod Zapiski s kredo šest pesmi, ki predstavljajo njegovo lastno pot. Debeljakova lirika je tako svojska, včasih tako palma in boleča, da se človek čudi. Od vseh pesmi sta najboljši dive. Čaplji, ki je polna domotožja po ženi, in Moj evkalipt, ki je krik po družini. Mislim, da bi ti dve morali najti nekoč mesto v Antologiji. popolnoma prezrl Italijo in tržaško vprašanje. Dočim je tema dvema lansko leto na Okroglici posvetil glavno pozornost, j« letos šel povsem mimo brez besede. Kaj to pomeni ? Dalje je Tito odklonil vsako misel, da bi stopil v Atlantski pakt. To je storil U dejstva, ker vidi v Atlantskem paktu nosilca ideološke vojne proti komunizmu. »Če govore proti komunizmu, potem to pomeni, da morajo biti proti komunizmu kot ideji Marksa, Engelsa in Lenina... Mi smo proti takšnemu stališču in se ne moremo s tem strinjati in se tudi nikdar ne bomo. Mi smo našli svoj način glede izgradnje socializma... Sloneti mora na velikih mislih naših velikih učiteljev Mairksa, Engelsa in Lenina.« To pa ne pomeni, da misli Tito pretrgati svoje stike z Zapadom. Želi le, naj se najde možnost mirnega sožitja med narodi, ki so si izbrali različne sisteme vladavine in socialnega življenja, ker Tito v tako možnost veruje. Titov govor je kot običajno narod pozdravljal s ploskanjem, a zdi se, da ni bilo tako mogočno kot na Okroglici. Obeti novih omejitev pri ljudstvu, ki že tako in tako dobiva le minimalno življenjsko oskrbo, ne morejo nikogar navdušiti. Rafko Vodeb je pesnik utripov. Nekaj teh je dobrih, nekaj pa jih je preveč, ker so le preveč samo igranje z besedami. Vse pa kaže, da se Vodeb še bije za svoj izraz in da bo nekoč dal iz sebe zrelo pesem. Zelo podoben mu je Vladimir Kos. Z eno pesmijo je zastopan tudi Borut. Ustavljeni čas je mcditacija, ki pa kaže, da se vsi mladi liriki mučijo s svojo notranjostjo, da še iščejo struge kamor bi speljali 9voje misli. Novačan ima nekaj pesmi, ki so iz njegove zapuščine. Prehaja v filozofijo. Lepa in močna je pesem, ki jo je Novačauu posvetil Jeremija Kalin. Revija ima nekaj besedi tudi o glasbi, pregled in kritiko novih knjig, posebno pa naj še omenim članek Rude Jurčcca, ki je poln misli. Gotovo je, da teh nekaj besedi ne more dati dobrega pregleda o tej prvi številki Meddobja. Naj bo vsaj toliko, da si more vsak, ki misli revijo naročiti, ustvariti približno sliko. Poleg Meddobja bo Slovenska kulturna akcija v tem letu izdala tudi dve knjigi in sicer Kociper; Mertik, ki bo zbirka novel, in pa obsežno knjigo pisatelja Preglja Moj svet in moj čas. Naročnina za Med-dobje, za obe knjigi in za Vrednote, ki bodo zbornik razprav znaša za Italijo 2900 lir. Za v platno vezane knjige 3400 in za v usnje vezane knjige 3800. — Posamezna štev. 400 lir. Naročila sprejema Uprava »Katoliškega glasa«. Naj za konec dodam tole misel. Slovenska emigracija bo v svetu pomenila samo toliko, kolikor bo mogla svetu prikazati svoje kulturno delo. Nič ne pomagajo napori kulturnih delavcev, če nimajo zaledja, če ni bralcev, če ni naročnikov. S kolikimi napori je zvezana izdaja ene same k.ijige. Kulturni delavec v tujini je ueplačun delavec. Živi od fabriškega zaslužka. In mislim, da ni preveč, če pričakujejo tisti, ki se s kulturo mučijo, da bodo Slovenci po svetu darovali za kulturno življenje slovenske emigracije vsaj tisti minimum, ki je potreben, da se slovenska knjiga in slovenska beseda na tujem ohrani. Karel Mauser PROGRAM Mirijanskega kongresa za ooriške Slovence od 1. - 3. oktobra po duhovnijah in v Štandrežu i oktobra: prvi petek po duhovnijah: zjutraj pobožnost prvega petka s pridigo; zvečer ura molitve ali druga spravna pobožnost v zadoščenje Srcu J. in Marijinemu za bogokletje med našim ljudstvom. 2. oktobra: prva sobola po duhovnijah: zjutraj pobožnost prve sobote s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca; zvečer marijanska pobožnost. [ Vsi verniki so te dni toplo vabljeni k sv. zakramentom. 3. oktobra: rožnovenska nedelja: po duhovnijah sv. maše, pri katerih se bodo delile spominske podobice na kongres; na podobicah bo natisnjena tudi naša himna za marijansko leto, ki naj se je po vseh duhovnijah naučijo vsi verniki. Popoldne ob 3. uri pa bo slovesen sklep kongresa v Štandrežu z marijansko procesijS, med katero bo pet parminutnih misli iz peterih skrivnosti veselega dela rožnega venca, pete litanije M. B. pred cerkvijo, molitev za marijansko leto, obnovitev posvečenja Srcu Marijinemu in blagoslov z zahvalno pesmijo. Ob 5. uri sledi marijanska akademija na prostem za cerkvijo, katere spored prinesemo prihodnjič. V Gorici bo na rožnovensko nedeljo za vse vernike jutranja pobožnost ob 6. uri v stolnici. Sedaj pa še nekaj navodil: Mašni strežniki naj pridejo vsi v svojih strežniških oblekah. Dekleta naj po možnosti imajo bele obleke s belimi rutami na 'glavi. i Vsaka duhovnija naj prinese tudi po eno cerkveno zastavo. Red v procesiji bo po naravnih stanovih: otroci (dečki |in deklice), moški, dekleta (Mar. družbenice, dekl. krožki, ostala dekleta), mašni strežniki, duhovščina, kip M. B. — Za kipom gredo predstavniki oblasti, nato žene. Želja g. nadškofa je, da bi to bil marijanski 'kongres vseh slovenskih vernikov goriške nadškofije. Zato, če imajo v kaki fari na to nedeljo kako drugo slovesnost, naj jo prenesejo na prihodnjo nedeljo. Proslava na Ostrožnem Tito pozabil na tržaško vprašanj© Lojze Novak je mlad pisatelj. Nič čudnega, da se mu mladost pozna tudi v pisanju. Odhoijene stopinje so delo zrelejšega u-metnika, delo, ki je psihološko zelo poglobljeno. Morda je nekoliko prečrno, težko. V bralcu pusti vtis po smrti. Zelo naraven je članek naše goriške ro-jakinje Anice Kralj: Obisk pri Bari Re- 1K1U1L1T1U1R1A1 Brooklpski mučenec PRIŠLA JE RDEČA ARMIJA Vendar naš škofiček se vsega tega ni zbal. V svoji škofiji je z amerikansko pomočjo organiziral širokopotezno akcijo za razdeljevanje zdiravil, obleke in hrane. Tz lastnega žepa je v tem času plačal šolnino za 200 kitajskih visokošolcev, katoličanov in poganov, v katerih je slutil temelje za lepšo bodočnost nove Kitajske. V maju 1949 je prišla »osvobodilna fronta«. Škof je na vse načine poskušal in delal samo na tem, da ljudstvu odpomore v njegovi stiski. In rdeči so se od začetka zadržali še kar dostojno. Najprej 90 prihajali poslušat radio v farno dvorano, nato so si ga pa »izposodili«. Prihajali so oelo v cerkev k službi božji, nato so pa cerkev vzeli v »najem« in za »blagor ljudstva« za svoje krvave obsodbe... To so bili le majhni začetki... Ljudstvo je treba najprej prepričati, da so osvoboditelji, in pozneje jih bo lahko ogoljufati za pravo svobodo! In to se jim je tudi posrečilo: do pičice tako kakor se je zgodilo v Jugoslaviji, na Poljskem, Madžarskem in Češkem. Še več !-e jim je posrečilo: celo Ameriko so preslepili, da niso komunisti, ampak kakor jih je označil Owen LatimoTe: agrarni reformisti... In zmaga hudiča je sigurna takrat, ko prepriča ljudi, da ga sploh ni! Tako tudi rdeči kitajski komunisti; svobodo je treba dobesedno izpeljati ter ljudstvo osvoboditi vsega in bo nastal raj na zemlji. Še več; v raju sta bila Adam in Eva osvobojena samo obleke; rdeči osvoboditelji pa,, če morejo, vzamejo človeku vse: dušo, hrano, ■obleko, življenje... dobro ime... vse! vse! ZAČELO SE JE . . . Vse igračkanje komunistov se je naenkrat nehalo. Bilo je 23. decembra 1950. Farani so pripravljali jasliee in krasili misijonsko poslopje za praznik. Oltar za službo božjo so napravili v leseni sirotišnici, ki so jo bili med letom pozidali. In potem... potem so prišli ljudje, ki sovražijo Boga in, ker sovražijo Boga, zato hočejo ubijati nedolžne in ‘iz ljudi napraviti sužnje... 25 miličnikov .varnostne policije je prikorakalo čez reko Mei v župnijsko poslopje. »Hočemo sovražnike Velike Ljiudske Republike!« 90 rekli škofu in nato... nato se je začelo krvavo trpljenje, neskončne in vnebovpijoče krivice, nasilje, lakota, mraz, mučenje, smrt ... PEST RIŽA NA DAN Škof Ford je izstopil iz množice svojih faranov, ki so z zamolklim in ugaslim krikom spremljali dogodek. Oči so jim bile odprte, a solze niso mogle na dan, ker je trenutek bil vse preveč krivičen, preveč žalosten, da bi izvabil bisere sočutja na lica verne kitajske množice. Osorno so ga prijeli in zvezali z žico ter pahnili v njegovo izropamo in razbito jedilnico. Tri dni ga ni smel nihče obiskati in tudi ne poizvedovati vzroka nenadnega zapora. V sobi ni bilo postelje ne pohištva razen polomljene mize, na kateri je škof spal. Kitajski duhovnik, škofov pomočnik, je bil prav-tako zaprt v lastni sobici, a pet sestra so zapodili v ozek hodnik, kjer jih je podnevi in ponoči stražil vojak % napetim revolverjem, da se niti ena ni smela dvigniti ali premakniti 9 prostora. Vse dni hišnega zapora so vsakemu jetniku kakor psu vrgli na tla pest riža; to je bilo vse, toda »kitajski pes« kitajski duhovnik pa še tega ni bil vreden! Po treh dnevih 90 škofa prestavili v dru- go sobo, v kateri je bil priklenjen k zidu. Nekaj stare slame in razbitih oken, to je bil ves okras sobe. Pošta je bila že od vsega začetka ustavljena, a verske predmete in knjige so v divjem sovraštvu zmetali skozi okna v ogenj. Ves čas niso dali nobenega pojasnila, pač pa so vedno in kar naprej kričali, da je vera svobodna... Med tem so prišli na vrsto tudi drugi duhovniki misijonarji iz Fordove škofije. Policija je obkolila trideset milj oddaljeni Chiu-Ling, misijonsko postajo, ter odpeljala še ostale tri »kriminalce«. Bil je to father James Mc Cormick ter njegova dva kaplana father Frank White iz Pittsburga, Pa.’ in father James 0’Donnell iz Philadelphie. Zadnjo noč je pri sv. maši 800 vernikov napolnilo majhno misijonsko cerkev, a zjutraj, ko so misijonarje zvezane gnali na kamion, je okrog dva tisoč poganov zajokalo v zadnji pozdrav svojim pastirjem. TRIMESEČNI MOLK Tri misijonarje so konfinirali v enem izmed »hotelov« v Kayingu, a so za »postrežbo in oskrbo« morali dnevno plačevati po dva dolarja. Približno po štirinajstih dneh so jih neke noči nenadno zbudili in odpeljali v misijonsko poslopje, kjer so zopet zaprli vse tri skupaj v majhno sobico, ki je prej služila za staro robo in ni imela oken, ne luči... Tri mesece so bili v njej aretirani, ne da hi le besedico spre-govorili s škofom ali redovnicami. Straža jim je na skrivaj povedala, da je škof zaprt v kleti na drugi strani stavbe ter da njega prav tako dnevno izprašujejo kakor nje. Le od časa do časa je v nočnih urah prišlo do njihovih ušes pritajeno človeško zdihovamje. Izpraševanje je bilo strašno in vedno enako. Father McCormiek je v enem samem dnevu moral 20 krat priti pred »ljudske sodnike«. »Kdo 90 vaši prijatelji ali znanci v begunski kitajski vladi na Formozi?« vprašanje, ki je bilo na dnevnem redu! Najhujše izpraševanje je bilo 2. marea 1951. Poslali so po dva posebna detektiva iz Peipinga, ki sta sc spravila na sestradanega škofa in misijonarje. Vsako posebnost, vsak detail iz njihovega življenja so stenografirali, a končno so hoteli zvedeti samo eno: »Kdo so vaši znanci, kdo vaši ljudje v begunski vladi nr Formozi!??« Odgovor je bil vedno eden in isti; nobeden! — Drugi dan posebnih investigacij so izpraševalci začeli debato o religiji in S TRŽAŠKEGA Novi ravnatelj v Marijanišču na Opčinah Že nekaj mesecev je bilo Marijanišče brez ravnatelja. Z začetkom oktobra pa nastopi novi ravnatelj, in sicer preč. g. prof. Jože Jamnik. Dijaštvo gospoda že itak dobro pozna in ve, da je velik ljubitelj mladine. Novemu gospodu ravnatelju k imenovanju čestitamo in voščimo mnogo let uspešnega delovanja med dijaštvom na tej lepi razgledni točki na naše morje. Dijaki, ki žele stopiti v zavod in še niso vložili prošnje, naj to čim prej storijo, ker smo pred začetkom šolskega leta. Nekaj o prevozu na Opčine Čutimo dolžnost, obvestiti stotine vernikov z Brega in miljskih hribov, ki so se udeležili nedeljskega shoda na Opčinah, o sledečem: Avtomobilsko podjetje »Autovie Carsiche* je prevzelo prevoz vseh potnikov od Sv. Barbare do Bazovice, to je bilo skupno dela za osem velikih avtobusov. Dejansko pa je podjetje izvršilo to delo s tremi, odnosno nazaj samo z dvema avtobusoma. Sami si lahko mislite, kako je to šlo: mnogi so zamudili sv. mašo, nekateri so prišli na Opčine komaj med procesijo; zadnja skupina iz Mačkovelj pa se je odpeljala z Opčin malo pred deseto uro, torej z nad dveumo zamudo! Na takih velikih proslavah sicer lahko pride do kakšne nevšečnosti, toda ta je bila le prevelika ! Imenovano podjetje je preveč izrabilo našo romarsko potipežljivost in nam je resnično žal, da so morali mnogi toliko potrpeti. Pustimo preteklost, a drugo leto bo tako, če bomo živi in zdraivi: ves prevoz bo prevzelo več gospodarjev in bo vse v redu! V Trstu ne manjka avtobusov, samo organizacije je treba! Če je mogoče urediti cel vlak avtobusov na primer na goro Be. rico, pa te malenkosti na Opčine ne bi zmogli! Seveda se moramo tudi mi zelo (preobrniti, se pravočasno prijaviti in ne zadnji dan. To naj bo tudi poleg vsega drugega lepega dober sklep za prihodnje leto! Izvršili ga bomo s skupnimi močmi! Zanimiv slučaj Ko so bili naši Tržačani pred nekaj tedni na romanju v Turin®, je neka dobra žena darovala zavodu Cottolengo veliko vsoto denarja za uboge trpine. Sama je povedala, da je dala preko deset itisoč lir. Ko je izročila ta velik dar, je v srcu rdkla tako: Svetd Cottolengo, sedaj pa povrni, kakor ti znaš! — En teden pozneje je zadela loterijo in dobila 25.000 lir. Zanimiv slučaj, lahko rečemo, a obenem lep dokaz, kako plemenito srce imajo naši romarji. Vemo tudi za mnoge druge, da so zlasti v imenovanem zavodu dali velike darove. V istem kraju trpljenja in hkrati tolike žive krščanske ljubezni bi moglo o. stati zaprto samo najbolj trdo srce. — Če hoče kdo poslati svoj daMi že vemo za skrivnost večnega življenja!« Devet dni pozneje so sestro Joan Marie ločili od drugih v klet poleg škofove ječe. Se isti dan, bilo je to 14. aprila 1951. ob pol devetih zjutraj, pa je na misijonsko dvorišče primarširala do zob oborožena četa 30 miličnikov. Štirje sc se napotili v klet po jetnike... ZADNJI OTOŽNI POGLED . . Uro pozneje so prestrašeni duhovniki zaslišali rezko komando na dvorišču. Dvo-»top! Naprej... Iz kleti so pripeljali škofa Forda in njegovo tajnico sestro Joan Marie. Oba sta imela roke na hrbtu zvezane z bodečo žico in okoli vratu sta imela vrvico, za katero jih je vodil rdeči miličnik. Ubogi škof in sestra! Škof je bil upadel in osivel in je komaj stal na nogah, še zadnjikrat se je obrnil proti misijonski postaji ter otožno pogledal redovnico, a vojak je že zakričal v marš in skupina vojakov z dvema »zločincema« je zmago- slavno odkorakala med umetuo zbrano drhaljo komunističnih demonstrantov. Rdeča propagandna tovarna je teden dni pozneje prinesla fantastične obtožbe zoper »dva največja ameriška špijona«. Obtožili so jih špijonaže za Ameriko; da sta izdajala gospodarsko važne skrivnosti »ameriškim imperialistom«; da sta skrivala tajne Ciaing-Kaishkove agente ter organizirala »črno armijo«; da sta hotela v svobodni ljudski republiki vzpostaviti fašistični in nacistični režim! škofa Forda, ki še puško ni znal prav v roke prijeti, pa so še posebej obdolžili, da je zbiral v misijonskih kleteh or -žje in municijo. Kaj so napravili z ostalimi sestrami in misijonarji? Po šestmesečnem težkem hišnem zaporu so jih prignali raztrgane in razcapane v Hong Kong, ki ga imajo za. sedenega angleške oblasti, ter jih izpustili. O škofu Fordu in Joan Marie ni bilo ne duha ne sluha. Ko so v juliju 1951. leta peljali faithra McCormioka skozi Lao-Lung proti Hong Kongu mu je neka stara kitajska ženica zašepetala na uho: »Tu mi- mo so z zvezanimi rokami peljali škofa Forda in sestro!« Nato je sledil petmesečni molk, dokler ni pribežal v Hong Kong kitajski misijonski učitelj iz Kayinga, ki je deklice pa velik koš belih nageljnov. Ker smo zamudili določeno uro za sveto mašo s slovenskim petjem, smo morali čakati. Med tem smo prisostvovali slovesni peti maši, ki so jo peli Furlani. Po tej je p. Fidelis maševal .in nam govoril o nebeški Materi. Po cerkvi pa so donele ljudske Marijine pesmii. Kako gane naša ljudska pesem!... Še tujci, ki ne razumejo slovenskega besedila, so to občutili in javno pri pridigi izjavili. Ob 14. uri smo se poslovili od barbanske Marije s petimi ljudskimi litanijami in sv. blagoslovom. Obiskali smo in si ogledali oglejsko baziliko in izkopanine in tako zaključili naše zadnje župnijsko romanje v marijanskem letu. Števerjanci, še enkrat se bomo zbrali, da skupno počastimo Marijo, in tokrat v Štandrežu 3. oktobra za sklep marijanskega kongresa. Upajmo, da pridemo številni kot še nikoli. Prihodnji teden v Gorici Ker ho prihodnji teden prvi v mesecu oktobru, bomo imeli v sredo 29. sept. ob 8 uri zvečer mesečno .pobožnost za žene pri Sv. Antonu. V petek 1. oktobra bo zjutraj ob 6. uri sv. maša pred izpostavljenim Najsvetejšim v stolnici. Pri tej maši bo tudi kratko premišljevanje, kakor je določeno za vse slovenske duhovnije kot priprava na marijanski ikomgjres. Zvečer ob 8. uri bo ura češčenja pri Sv. Antonu. Molili bomo iz knjižic »Pred Bogom pokleknimo«. V soboto 2. oktobra: zjutraj ob 6h sv. maša, rožni venec in premišljevanje v stolnici. Zvečer ob 8h ura molitve pri Sv. Antonu. Pri tej uri bomo molili skupni rožni venec s premišljevanjem in petjem. Tudi ta ura naj služi kot priprava na mar. kongres. V nedeljo 3. oktobra: ob 6h sv. maša v stolnici s pridigo. Ob 8h sv. maša za može in fante pri Sv. Ivanu s skupnim sv. obhajilom. Fantje in možje! Svoj marijanski teden ste v preteklem mesecu tako lepo praznovali, da hi bilo škoda, če bi ne imeli prilike vsak mesec obnoviti napravljene sklepe in prejeti sv. zakramente. V ta namen naj služi skupna sv. maša vsako prvo nedeljo pri Sv. Ivanu. Zato pridite! Popoldne ob 3h se dobimo vsi v Štandrežu za procesijo in marijansko akademijo. Naj noben veren Slovenec ne manjka! IZ SLOVENIJE Lep jubilej v mirenski fari Letos, 1. oktobra bo minilo 20 let, odkar je prišel v mirensko faro prečastiti gospod dekan Oskar Pahor. Prav je, da se ga njegovi bivši farani, bivajoči v Gorici, ob tej priliki s hvaležnim srcem spomnimo. Prišel je med nas v najtežji povojni dolii, ko so vsepovsod zijale materialne in mo. ralne razvaline. A on je neustrašeno začel z božjo pomočjo orati ledino in kmalu so se pokazali sadovi. Poživil je dekliško Marijino družbo, ki je takrat komaj še životarila. Po prvih duhovnih vajah, ki jih ja vodil pok. msgr. Mirko Brumat, leta 1925 se je dvajset mladih deklet oidločilo za vstop v Marijino kongregacijo. Leta 1928 je ustanovil Marijino družbo za žene, ki je kmalu štela 20U članic. Ustanovil je tudi Marijin vrtec za deklice in dečke in vse te lepe in koristne ustanove sam vodil poleg vsega dela, ki mu ga je nalagala naša obširna fara. V svoji vnemi za Marijino čast je večkrat rekel: »Kar je dobrega v fari, je prišlo po Mariji in njeni družbi.« Z isto vnemo in požrtvovalnostjo se je lotil materialnih razvalin. Pozidal je našo-farno cerkev sv. Jurija, cerkev žalostne Matere božje na mirenskem Gradu, obe podružnici v Rupi in na Peči in za vse teh cerkve preskrbel zvonove. Sadovi njegovega truda niso izostali. Nobena fara na Goriškem se ne more meriti s tolikimi novo-mašniki kot ravno naša mirenska. V 16 letih smo imeli v naši fari kar 8 novih maš.- Ob času druge svetovne vojne je izčrpal za nas vso svojo dobroto, požrtvovalnost in-ljubezen, ko nas je branil, zagovarjal, tolažil in delil z nami vse bridkosti vojnih let. Nikdar mu ne bomo mogli njegovih žrtev povrniti. Zato mu ob 30-letnici bivanja v naši mirenski fari prisrčno čestitamo. Želimo mu še mnogo let zdravja in zadovoljnosti v krogu dragih župljamov. Bog Vas živi še na mnoga leta! Mirenski hvaležni farani bivajoči v Gorici Čestitkam mirenskih faranov se priiiiu/u-je tudi »Katoliški glas«. t Franc Pengov V Ljubljani je umrl duhovnik in profesor Frančišek Pengov. Poučeval je dolgo-let na škofijski gimnaziji v Št. Vidu pri Ljubljani. Ko je bil že v pokoju, je kljub lepi starosti s pravim mladeniškim navdušenjem prevzel mesto profesorja prirodoslovnih ved na Slov. gimnaziji v Gorici, leta 1944. Od tu se ga bodo spominjali tudi mnogi Goričani. Pokojni je bil tudi pisatelj mnogih poljudnih člankov s področja prirodoslovja« Po značaju je bil šaljiv in zabaven, šaljivost je rad vnašal tudi v svoje spise. Blagega in zaslužnega slovenskega vzgojitelja bomo ohranili v častnem spominu. Samostan zasedli komunisti Mestna oblast v Škofji Loki je sklenila,, da škofjeloški samostan uršulink spremeni v tovarno za kolesa. Bedovnicam so šolo že prej vzeli in so se sedaj preživljale s kmetijo in ročnim delom. Bilo jih je v samostanu okrog sto, mnoge med njimi so že stare, ker so se zatekle v Škofjo Loko tudi iz Ljubljane in Maribora. Zanaprej so proste, naj gre vsaka, kamor hoče. Mnoge teh redovnic so učiteljice, ki so posvetile šoli in vzgoji slovenskih deklet večino svojega življenja. Bodo> dobile pen-zijo? — Nekateri bodo tudi zanaprej peli slavo »svobodi vere« v Sloveniji. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici bil skupaj s škofom zaprt v Cantonu. Februarja tega leta je bil izgnan iz Kitajske neki holandski misijonar, ki je slišal, ko se je v Cantonu straža pomenkovala med seboj: »Dva ameriška špijona sta še vedno tu!« Britanski konzul v Cantonu je večkrat vprašal rdeče oblasti, kaj je s škofom kot ameriškim državljanom, toda dobil je vedno isti porogljiv odgovor: »Ne poznamo tega človeka!« Vendar oni so ga poznali... predobro poznali... 16. avgusta 1952 so prinesli pred sestro Joan Marie škofov smrtni list in jo prisilili podpisati laž, da je »škof umrl naravne smrti in kljub najboljši zdravniški o-skrbi!« Na listu je bil 21. februar zapisan kot dan smrti. Pokazali so ji tudi škofovi sliki na smrtni postelji ter njegov grob brez kakršnega koli znamenja. Ubogi človek, majhen slaboten škof jih je prevaral... s svojo smrtjo je ogoljufal in zmagal rdečega tirana in njegove sodelavce za zadnjo orgijo. Škofovo trpljenje se je končalo. Priredil 1. F. New York OBVESTILO TVRDKA G. KERŽE TRST, Piazza San Gioiranni št. 1-Telefon 35-019 ki obstoja in deluje nepretrgoma že 88 let v solidnem in neumornem delu. je na željo svojih cenjenih odjemalcev USTANOVILA oddelek za izvoz darilnih paketov z raznovrstnim blagom za Jugoslavijo in ostale države, ki že deluje v polnem obsegu. Vsi, ki niste bili do danes obveščeni o našem novem poslovanju in želite svojim sorodnikom in prijateljem pokloniti kakršnokoli darilo, kakor: živila, tekstilno blago, radiosprejemnike, glasbila, pisalne, šivalne ali pralne stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike - Frigideires, štedilnike na drva. plin ali elektriko, nerjaveč namizni pribor, porcelan, liicikle, motoscooters itd, itd., Vas vljudno vabimo, da se zglasite osebno ali pismeno pri nas na zgornjen naslovu. Postreženi boste točno,po konkurenčnih cenah in s kvalitetnim blagom! naročajte samo pri sta* ri, svetovnoznani, v te] stroki specializirani tvrdki vašega zaupanja DARILNE POŠILJKE CITRUS ____________ IMPORT & E X P O R T == Lastnik: Aleksander Goljevšček I TRST - III. Torrebianca 27 - Telefon 2>44>67 - Poitni predal 522 kjer boste najsolidneje postreženi. Poleg živil pošiljamo tekstilno blago, namizni pribor, porcelan, radijske aparate, bicikle, motocikle, motoscootere, harmonike in druga glasbila, pisalne in računske stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike (frižidere), gospodarske stroje in sploh vse za gospodarstvo in gospodinjstvo.