A. P.: Pisma s podeželja VIII. Naše podeželje so politično šolali tudi razni koristolovci, prihajači, ki so napravili iz politike demagogijo; s to demagogijo krmili neuke ljudi tako dolgo in do tolike mere, da ni hotel skoraj nihče več verovati niti najbolj resnicoljubnim ustam najdostojnejšega človeka. Laž, obrekovanje, natolcevanje, pa poleg napuh in sovraštvo, vse nagnusno, in še mnogo drugega, so bili v mnogočem gonilna sila političnega dela v naši domovini, in politična borba se je dvigala dostikrat skoraj do take stopnje, da je ogrožala že življenje svojega bližnjega, da ne govorimo o svojega bližnjega dobrem glasu, ki ga je »politični nasprotnik« skušal ponižati čim globlje, samo da bi se on sam postavil pred ljudstvo s čim sijajnejšo gloriolo. Kjer govori iz človeka sovraštvo, se rada pridruži laž. Poštenje propada, za dosego »ciljev« je opravičljivo vsako sredstvo, recimo še tako podlo moralno ali materialno nasilje. Ljudje izgubijo vsako vest. Vsako svoje zlo dejanje — zločin — motrijo le s svojega zornega »političnega« kota, ki mu radi pridajajo opravičilo »svetovnega nazora« in se pri vsem tem morebiti niti ne zavedajo, da so nasproti bližnjemu, ki nastopa v »občestvu« kot somišljenik drugega »svetovnega nazora« ali drugačne politične koncepciije, grmadili krivico nad krivico. Politika je postala sredstvo ubijanja, mesto da bi vodila ljudi k lepšemu življenju, in ni tedaj čudno, da je Ijudstvo, ki v svojem jedru vedno pravilno in pravično sodi, postalo nezaupno ali celo sovražno proti nje glasnikom, velikim ali malim, ki so že davno izgubili stik z nameni, radi katerih so prav za prav stopili v politično življenje. Politika se je torej popolnoma izmaličila; zgrešila je svoje poslanstvo, kajpak po krivdi svojih žrecev. Tako zvani »politiki« so gledali predvsem samega sebe in svojo partijo. Seveda ni nič lepšega kot po ceni narodovega »zaupanja« zlesti na nekak višji, donosnejši položaj, ki je postal za večino imenitna kupčija, tako rekoč molzna krava, za lagodno živ- Ijenje, lahek zaslužek in brezskrbno bodočnost. Skratka: osebna zadeva politikova. Narod je ostal pozabljen, in medtem ko je siromak gladoval, si je marsikateri njegovih »izvoljencev« gradil visoko hišo. Mesto kruha (a kaj vse spada h kruhu!) pa je uživalo ljudstvo fraze o svetovno - nazornih razprtijah, ki so razdelile narod v ovce in kozle, in so bili, menjaje po prilikah in uporabi, enkrat ovce kozli in kozli ovce. Take razmere so tirale ljudi v čedalje nevarnejšo opozicijo; in nihče se ne sme čuditi, ako bo tudi »naše dobro ljudstvo« danes ali jutri hodilo svoja pota. Diogenes išče pri belem dnevu človeka čistih rok; kdo ve, ali ga bo našel! A ne samo čistih rok, tudi neomadeževano dušo je treba imeti! Žal ne govori ljudstvo zaman, da je politika pa kdo bi to grdo besedo ponavljal! Osebno ali strankarsko koristoIjubje, ki ga vodita morebiti še sovraštvo in laž, je demoraliziralo ljudi do ogorčenja. In še tako zelo zapletena demagogija ne bo mogla ničesar rešiti!... Duša dnevne politike je postala — ampak to je zares žalostna resnica — demagogija. So ljudje v tem narodnem občestvu, ki so hote zavijali resnico, samo da bi narodu prikazali svojega neljubega bližnjega v čim bolj odbijajoči luči. Vest jim je popolnoma odpovedala, resnicoljubnost se jim je ubila. Koliko teh pa so zaslepljeni tudi verovali, kar so govorili!... Bog sam vedi, ali se zavedajo, da bo sodba za vsako hoteno ali nehoteno laž grozna, in da je demagogiji sodba pisana! Vzgojno je na podeželje vse skupaj — saj je razumljivo — prav slabo vplivalo. Kdor se tega ne zaveda, seveda ne more razumeti, da je sam slab javni delavec. V Dolini Šentflorjanski je marsikaj značilno; morda je posebna značilnost tudi ta, kot je bilo poprej omenjeno, da demagog ne ve, da uganja demagogijo in sam veruje svojira lastnim besedam. Ako je tako, pa res ni mogoče odgovoriti drugače, kot ponoviti tisto znano krilatico: O sveta preprostost!