Sonja Puhar
DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU
N PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZN
UVOD
Pričujoči prispevek vsebinsko povzemam
po diplomski nalogi z naslovom »Položaj
obsojenk — žensk v zaporu«, ki sem jo
zagovarjala marca 1995 na Visoki šoli za
socialno delo. V njem poskušam opozo-
riti na diskriminacijo žensk v primerjavi z
moškimi, ko se znajdejo v kazenskem po-
stopku, v priporu, zlasti pa pri prestajanju
zaporne kazni. Gre namreč za diskrimi-
nacijo na področju zakonske ureditve po-
dročja odrejanja pripora in izvrševanja
zaporne kazni, saj je razen manjših izjem
zakonodaja pisana na kožo moškim. Žen-
ske so v pogledu statusa in pravic v zapo-
ru obravnavane skoraj enako kot moški,
zanemarjene pa so specifične lastnosti
žensk in njihove socialne vloge. Diskrimi-
nacijo opazimo tudi pri izvajanju pripora
in zaporne kazni, ko gre za uresničevanje
pravic žensk ali nalaganje dolžnosti, in
celo pri postopkih in pri obravnavi v ka-
zenskem zavodu.
ANALIZA PREDPISOV,
KI UREJAJO IZVRŠEVANJE ZAPORNE KAZNI IN PRIPORA,
Z VIDIKA ŽENSKE POPULACIJE V SLOVENIJI
Kazenskopravna materialna, postopkov-
na in izvršiliia zakonodaja praviloma ob-
ravnava ženske vzporedno z moškimi,
zato jim daje, razen redkih izjem, v kazen-
skem postopku, v priporu in med izvrše-
vanjem zaporne kazni enak status. To pa
pomeni, da se kaže ignorantski pristop
do žensk še na enem zelo občutljivem po-
dročju, kjer se z represivnimi ukrepi po-
sega v osebnost žensk. Nezanemarljivo je
namreč že dejstvo, da so vsi predpisi, ki
urejajo izvrševanje zaporne kazni in pri-
pora, napisani tako, kot da se nanašajo le
na obsojence oziroma pripornike, saj so
norme pisane v moškem spolu. Najvišji
zakonodajni organ — parlament, ki spre-
jema zakone s tako oblikovanimi norma-
tivnimi akti — morda nehote dopušča ne-
enkost moških in žensk, čeprav se takoj
zastavi vprašanje, ali ne bi kazalo zaradi
številčne premoči žensk v primerjavi z
moškimi v večini držav na svetu pisati
predpise tudi v ženskem spolu.
Za obsojeniško žensko populacijo je
v praksi v celoti neuresničljiva že določba
prvega odstavka 108. člena Kazenskega
zakona Republike Slovenije, ki določa, da
je treba z obsojenci ravnati človeško, spo-
štovati njihovo osebno dostojanstvo ter
varovati njihovo telesno in duševno ce-
lovitost. Status žensk v zaporu je namreč
v tem pogledu v primerjavi s statusom
moških neprimerno slabši že zaradi bi-
oloških razlik med spoloma. Zakonsko je
povsem legitimno in dopustno, da mora v
zapor tudi ženska, ki je noseča, ter da
med prestajanjem zaporne kazni celo
rodi. Odvzem prostosti nosečo žensko
gotovo veliko bolj prizadene in tudi bolj
poniža kot moškega. Znano je, da je žen-
ska med nosečnostjo zaradi sprememb
biološkega in duševnega stanja v hujši du-
ševni stiski. Ženska v obdobju nosečnosti
gotovo potrebuje večjo varnost, duševno
stabilnost in ustrezne pogoje za življenje,
česar pa v zaporu praviloma ni. Darja Za-
viršek (1994: 144) poudarja, da medicin-
ski nasveti temeljijo na biomedicinskih
znanjih, ki ne upoštevajo socialnih
309
SONJA PUHAR
dimenzij vsalcdanjega življenja, in na ste-
reotipih prepričanjih o ženski vlogi v
družini in družbi. Iz teh razlogov je
mogoče utemeljeno postaviti pod vprašaj
določbo 201. člena Zakona o kazenskem
postopku, po katerem se odreja pripor
pod enakimi pogoji za ženske in moške.
Spričo take zakonske ureditve mora
praksa vselej računati na posledice, ki go-
tovo nastanejo z izvrševanjem pripora pri
noseči ženski. V zvezi s tem je treba še
toliko bolj upoštevati človeške in social-
ne vidike in realno predvideti posledice
odreditve oziroma opustitve odreditve
pripora. Vprašati se je namreč treba, kaj
je hujše zlo: to, da ženska, ki je noseča, ni
kaznovana, ker se je zaradi opustitve pri-
pora izognila kazni, ali to, da zaradi posle-
dic pripora ženska in morda tudi otrok
pretrpita hude posledice, ki jih ni mo-
goče popraviti. Teresa Bernárdez (1985)
ugotavlja, da so dejavniki, ki sprožijo pri
ženski psihični zlom, njena socializacija,
njen socialni status, diskriminacija in
predsodki, ki spremljajo neenakost spo-
lov. Restrikcijo pri odrejanju pripora za
ženske gotovo opravičuje relativno maj-
hno tveganje kriminalnega delovanja
žensk, ki v Sloveniji storijo povprečno le
12,4% vseh storjenih kaznivih dejanj.
Ženske izvršujejo v glavnem lažja kazniva
dejanja; več kot tretjina teh so verbalna
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.
Situacija na področju odrejanja pripora
za ženske terja specifično zakonodajo, ki
naj ne bi dopuščala uporabe pripora zo-
per nosečo žensko.
Podobna kritika velja tudi za določ-
bo 8. točke prvega odstavka 37. člena
Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.
Ta omogoča odlog izvršitve kazni zapora
le obsojenki, ki je noseča, vendar do po-
roda ni več kot pet mesecev, oziroma ob-
sojenki, ki ima otroka, ki še ni star leto
oziroma dve. Ostale noseče ženske mo-
rajo na prestajanje zaporne kazni. Vpraš-
ljivo je, zakaj mora na prestajanje zaporne
kazni ženska, ki je noseča, pa do poroda
manjka več kot pet mesecev, če vemo, da
na prostosti družbi ni nevarna. Če rodi v
kazenskem zavodu, je torej poleg matere
tudi otrok »obsojen« na zaporno kazen in
jo prestaja skupaj z materjo v kazenskem
zavodu.
Čeprav so materi in otroku v sloven-
skih kazenskih zavodih zagotovljeni us-
trezni pogoji za varstvo in nego otrok,
živita mati in otrok v okolju, ki je povsem
drugačno od domačega okolja. Zaporni-
ški režim nujno pusti pri otrokovi materi
in tudi pri otroku negativne posledice.
To tezo potrjuje tudi Frances Heidensohn
(1990: 72), ki ugotavlja, da pravila dovo-
ljujejo, da ima ženska v zaporu otroka do
dveh mesecev starosti, v odprtem domu
pa celo do dveh let in pol.
ORGANIZACIJA PRESTAJANJA ZAPORNE KAZNI
ZA OBSOJENKE V SLOVENIJI
Ženske so v Sloveniji do neke mere v pri-
merjavi z moškimi diskriminirane tudi v
pogledu organizacije prestajanja zaporne
kazni, ker je zakonsko urejena podobno
kot za moške. Temeljne določbe Kazen-
skega zakonika Republike Slovenije, ki
regulirajo temelje izvrševanja kazenskih
sankcij, določajo le to, da moški in ženske
prestajajo kazen ločeno. Zanimivo je, da
ponekod v svetu popolno izolacijo mo-
ških od žensk že opuščajo in eksperimen-
talno vpeljujejo mešane zavode. Danski
zapor Ringe je vpeljal enega najbolj radi-
kalnih pristopov. V štirih manjših blokih
s celicami se mladi zaporniki in zapor-
nice lahko prosto srečujejo, pri čemer so
dovoljeni spolni odnosi. Ta eksperiment
se je po guvernerjevem mnenju posrečil.
Kljub temu pa mnogi menijo, da se s tem
najbolj poskuša pomagati moškim zapor-
nikom. Mešani zapor torej najbolj koristi
moškim, medtem ko ženske doživljajo
tudi v takem zaporu ekstremne reakcije,
stres, obup in spolno nadlegovanje.
Po veljavnih predpisih je v Repub-
liki Sloveniji en zavod za prestajanje
zaporne kazni za ženske, v katerem je ra-
zen redkih izjem koncentrirana celotna
ženska obsojeniška populacija. V Zavodu
za prestajanje kazni zapora Ig, ki je for-
malno še vedno zaprt, vendar z mini-
malnim omejevanjem gibanja obsojenk,
prestajajo zaporno kazen vse kategorije
obsojenk, vključno s tistimi, ki so storile
310
DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI
kaznivo dejanje ogrožanja javnega pro-
meta. V tem zavodu je stacioniran celo
pripor iz območja sodnega okrožja Ljub-
ljana. To pa postavlja ženske obsojenke v
slabši položaj v primerjavi z moškimi gle-
de možnosti stikov z domačim okoljem in
s svojci. Moškim obsojencem namreč or-
ganizacija prestajanja zaporne kazni omo-
goča, da zaporno kazen, ki ne presega
leto in šest mesecev zapora, prestajajo po
regionalnem načelu, torej v bližini doma.
Na neenakost med žensko in moško
kriminalno populacijo kažejo tudi statis-
tični podatki o institucionalni represiji
zoper ženske, čeprav po kriminalni aktiv-
nosti ostajajo daleč za moškimi. Delež
sprejetih pripornic je bil v letu 1993
4,5%, kar je v primerjavi z vrsto in težo
kaznivih dejanj, ki so jih storile ženske,
izredno veliko. Udeleženost storilk pri
kaznivih dejanjih in težo teh dejanj ned-
voumno izraža podatek, da je bil na pri-
mer v letu 1988 v vzorčnem pregledu
vpisnika za vsa kazniva dejanja, za katero
je zagrožena kazen 5 let zapora, odrejen
pripor ženskam le v štirih primerih. Po-
leg odrejenega pripora že v opisani ka-
zenski zadevi je bil pripor odrejen le še za
tri storilke, in sicer zaradi kaznivega deja-
nja iz poglavja zoper družbeno in zase-
bno premoženje, pri čemer je šlo za naj-
težje pojavne oblike tovrstnih kaznivih
dejanj. Navedeni podatek o odreditvi pri-
pora zaradi storitve najtežjih kaznivih de-
janj zoper peščico žensk nazorno kažejo,
da se je pripor zoper ostale ženske odre-
jal zaradi storitve lažjih kaznivih dejanj
pogosteje kot za moške.
Organizacija prestajanja zaporne ka-
zni za ženske v Sloveniji torej onemogoča
izvajanje klasifikacije glede na vrsto stor-
jenih kaznivih dejanj, ker vse prestajajo
zaporno kazen v formalno zaprtem za-
vodu. Pri tem imam v mislih zlasti obso-
jenke, ki so storile kaznivo dejanje s
področja varnosti cestnega prometa in
morajo prestajati zaporno kazen z obso-
jenkami, obsojenimi za klasična kazniva
dejanja, neredko s povratnicami, ki so
bile že večkrat na prestajanju zaporne
kazni. Po drugi strani pa so v primerjavi z
moškimi diskriminirane, ker je storilcem
kaznivega dejanja s področja ogrožanja
javnega prometa dana možnost, da zapor-
no kazen prestajajo v posebnem odprtem
zavodu. Pričujoča organizacija prestajanja
zaporne kazni ženske torej prikrajša za
zakonsko določeno pravico, da prestajajo
zaporno kazen v odprtem zavodu.
DISKRIMINACIJA ŽENSK
MED IZVRŠEVANJEM ZAPORNE KAZNI
STATUSNE RAZLIKE OBSOJENK
V PRIMERJAVI Z OBSOJENCI
Primerjava podatkov o statusu, ki ga ima-
jo obsojenke med prestajanjem zaporne
kazni v primerjavi s statusom obsojencev,
kaže, da so ženske na številnih področjih
v slabšem položaju: pri pošiljanju na delo
zunaj kazenskega zavoda, pri razporeja-
nju na delovna mesta, pri uporabi kriteri-
jev za predčasno odpuščanje s prestajanja
zaporne kazni, pri upoštevanju in na-
grajevanju za korektno obnašanje med
prestajanjem zaporne kazni in podobno.
Kljub temu, da se poleg Zavoda za
prestajanje kazni zapora Ig še nekaj manj-
ših zavodov v Sloveniji srečuje z izvrše-
vanjem krajših zapornih kazni za ženske,
v letnih poročilih teh zavodov niti z be-
sedico ni omenjena ženska obsojeniška
populacija oziroma njihova problematika,
čeprav vemo, da gre pri kaznovanih z
nekajdnevno zaporno kaznijo v postopku
za prekrške največkrat za revnejše žen-
ske, ki še kako potrebujejo socialno in
drugo pomoč. Ta kategorija žensk, ki
pride v zapor tudi zaradi revščine in eko-
nomske odvisnosti, povezane s spolno
delitvijo dela in z njihovim položajem na
trgu delovne sile, je še zlasti izpostavljena
raznim boleznim. Po navedbah Darje Za-
viršek (1994: 46) so te ženske ranljivejše
za to, da postanejo uporabnice psihia-
tričnih storitev, socialnih služb in drugih
psihosocialnih ustanov, tudi kazenskih in-
stitucij. Na drugi strani pa so ti zavodi
posvetili kar precej pozornosti podobni
kategoriji moških zapornikov. O tem go-
vori tudi Elisabeth Fry (1978), ki pou-
darja, da potrebujejo ženske v zaporu
specifično in posebno obravnavo.
311
SONJA PUHAR
Podobno SO bile obsojenke v pri-
merjavi z obsojenci silno redko deležne
ugodnosti dela zunaj zavoda, bodisi na
delovnih mestih, kjer so bile zaposlene
pred nastopom zaporne kazni, ali pri dru-
gih delodajalcih. Tako delo ima namreč
velike prednosti pred delom v kazen-
skem zavodu, saj blaži izkušnjo presta-
janja zaporne kazni. Zaprtim omogoča, da
dobršen del časa prebijejo zunaj kazen-
skega zavoda ter ohranjajo stike z zuna-
njim okoljem in delovnim mestom.
Čeprav je delež žensk na prestajanju
zaporne kazni majhen v primerjavi z mo-
škimi, zaposlovanje obsojenk ni v sora-
zmerju s številom obsojencev in obsojenk
na prestajanju zaporne kazni. V zavodih,
razen v Zavodu za prestajanje kazni za-
pora Ig, so obsojenke in tiste, ki so kazno-
vane z zaporom po postopku o prekršku,
med prestajanjem zaporne kazni zaposlo-
vali pri najslabših in najmanj cenjenih de-
lih, zlasti pri čiščenju v zaporih. To kaže
na slabši položaj v primerjavi z moškimi
tudi zato, ker je to delo slabše plačano ali
pa sploh ne. Obsojenci imajo v sloven-
skih kazenskih zavodih bistveno več pri-
ložnosti, da si delo izberejo. Pa ne gre le
za možnost izbire med različnimi pano-
gami, temveč so mnogim dostopna tudi
delovna mesta s sodobnimi sredstvi za
proizvodnjo. V mislih imamo Zavod za
prestajanje kazni Dob pri Mirni, ki ima
moderno tovarno za proizvodnjo spe-
cializiranih gasilskih naprav, medtem ko
lahko obsojenke v Zavodu za prestajanje
kazni zapora Ig izbirajo le med delom v
šivalnici, knjigoveznici (katere tehnolo-
gija je močno zastarela), pri hišnih delih
in v proizvodnji povrtnin. Podobno ugo-
tovlja tudi Frances Heidensohn (1990:
65), ki pravi, da so zapori zaradi majhne-
ga števila žensk, ki so obsojene na kratke
zaporne kazni, videti kot »prehodna ta-
borišča«.
NEENAKOST OBSOJENK PRI PREDČASNEM ODPUŠČANJU
S PRESTAJANJA ZAPORNE KAZNI
Na opazno zapostavljanje žensk v primer-
javi z moškimi opozarjajo tudi statistični
podatki o številu obsojenk, ki morajo
prestati zaporno kazen v celoti, ter o
predčasnem pogojnem odpustu s presta-
janja zaporne kazni.
V obdobju zadnjih dveh let je okoli
14% več žensk kot moških moralo v celoti
prestati zaporno kazen. Podobno so bile
obsojenke povratnice v primerjavi s po-
vratniki redkeje deležne pogojnega odpu-
sta, saj je bilo pogojno odpuščenih obso-
jencev povratnikov kar za 26% več kot
obsojenk povratnic. Obsojenke so pri-
krajšane tudi glede tega, kdaj pred izte-
kom zaporne kazni so deležne pogojnega
odpusta. V omenjenih letih je bilo kar
15% obsojencev deležnih izjemnega po-
gojnega odpusta pred polovico prestane
zaporne kazni, medtem ko v istem ob-
dobju izjemnega pogojnega odpusta ni
dobila niti ena obsojenka v Sloveniji.
Ženske, ki so prvič obsojene, so bile
v preteklem obdobju v primerjavi z mo-
škimi, obsojenimi prvič, pogosteje delež-
ne pogojnega odpusta s sklepom uprav-
nika zavoda. To pa pomeni, da so bile
prikrajšane pri dobi trajanja pogojnega
odpusta, saj je ta mogoč največ en mesec
pred iztekom zaporne kazni. Nasprotno
pa je pogojni odpust s sklepom komisije
za pogojni odpust, ki so ga bili pogosteje
deležni obsojenci, mogoč že po polovici
prestane zaporne kazni.
OBNAŠANJE OBSOJENK IN OBSOJENCEV
MED PRESTAJANJEM ZAPORNE KAZNI
Čeprav pravila vedenja in obnašanja med
prestajanjem zaporne kazni obvezujejo in
nalagajo obveznosti enako za obsojenke
in obsojence, je v praksi pri spoštovanju
teh pravil in izvajanju dolžnosti med
obema kategorijama zaprtih oseb bist-
vena razlika.
Podatki namreč kažejo, da so, kar za-
deva zlorabe ugodnosti, obsojenke nepri-
merno bolj disciplinirane kot obsojenci.
Nekatere raziskave v svetu trdijo drugače,
češ, da so ženske, storilke kaznivih dejanj,
duševno in telesno problematične, zaradi
česar naj bi bilo težko voditi zapore za
ženske. Nekateri trdijo, da je v njih dosti
več disciplinskih prekrškov kot v moških
zaporih. Ženske, ki pridejo v zapor, naj bi
312
DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI
bile »duševno motene«, zato naj bi bile
manj »popravljive«, hudobnejše, bolj divje
in bolj nemoralne kot moški. Te teze naša
raziskava ni potrdila. Podobno stališče za-
vzema tudi Darja Zaviršek (1994), ko trdi,
da se podoba »ženske-kriminalke« ne uje-
ma s predstavo o ženski, zato se jih, da bi
se ohranil stereotip ženskosti, naredi »du-
ševno bolne«. Na veliko discipliniranost
obsojenk med prestajanjem zaporne ka-
zni v primerjavi z obsojenci kažejo tudi
podatki o relativno velikem številu izre-
čenih disciplinskih ukrepov obsojencem,
medtem ko obsojenkam disciplinskih uk-
repov v zadnjih letih zavodi niso izrekali.
Obstajajo tudi očitne razlike pri iz-
jemnem pogojnem odpustu s prestajanja
zaporne kazni po tretjini prestane zapor-
ne kazni. V letu 1993 niti v enem primeru
pogojno odpuščenim obsojenkam pogoj-
ni odpust ni bil preklican, medtem ko so
pogojno odpuščenim moškim sodišča kar
v 38 primerih preklicala pogojni odpust.
Čeprav je očitno, da so bile obso-
jenke v pogledu obnašanja in spoštovanja
reda ter discipline med prestajanjem
zaporne kazni precej korektnejše od ob-
sojencev, to ni bilo upoštevano in zato
niso bile primerno nagrajene. Ravno na-
robe, pri marsičem so ostale celo pri-
krajšane. Tudi tu vidimo, da gre za
diskriminacijo, ki je ni mogoče opravičiti.
Podobno so bile prikrajšane tudi
ženske, kaznovane z zaporom po postop-
ku o prekršku, saj podatki kažejo, da v
zadnjem obdobju v Zavodu za prestajanje
kazni zapora Ig nobena ženska, kaznova-
na z zaporom po postopku o prekršku, ni
bila predčasno pogojno odpuščena, med-
tem ko je bilo v istem obdobju pogojno
odpuščenih kar 21% kaznovanih moških.
Podatki kažejo, da odgovorni kazen-
ski zavodi uporabljajo za ženske hujše
oblike institucionalnega nasilja in nadzo-
rovanja kot za moške. Ženske se torej v
zaporu znajdejo v podobnem položaju
kot otroci, so bolj varovane, a tudi bolj
odvisne. Tak pristop je »pokroviteljski« in
ponovno ogroža njihovo enakopravnost.
Sklepati je torej mogoče, da so obso-
jenke v primerjavi z obsojenci prikraj-
šane za pogojni odpust oziroma dobo
trajanja pogojnega odpusta zlasti zato,
ker jih je po številu relativno malo in so
pri delu v kazenskem zavodu težje na-
domestljive kot moški. To še zlasti velja za
Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, ki
ima organizirano gospodarsko dejavnost,
ki mora funkcionirati, čeprav je to v
nasprotju s prvim odstavkom 10. člena
Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.
Po tem členu gospodarska korist, ki je
dosežena z delom obsojencev, ne sme
biti v škodo prevzgojnemu namenu za-
porne kazni.
OSREDNJI KAZENSKI ZAVOD ZA ŽENSKE
V SLOVENIJI
SPLOŠNA PODOBA
ZAVODA ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IG
V pričujočem tekstu je treba zaradi pred-
stavitve celotne slike izvrševanja zaporne
kazni za ženske v Sloveniji pobliže pred-
staviti tudi osrednji Zavod za prestajanje
kazni zapora Ig. Po eni strani zato, ker je
v njem skoncentrirana polnoletna, lahko
pa tudi mladoletna ženska obsojeniška
populacija iz vse Republike Slovenije, če
zaporna kazen vštevši s priporom pre-
sega dva meseca zapora, po drugi strani
pa zato, ker so bile v raziskavo pritegnje-
ne vse obsojenke iz tega zavoda in je bil z
njimi opravljen pisni in ustni intervju. V
tem zavodu se že od leta 1989 izvršuje
tudi zaporna kazen, izrečena ženskam v
postopku o prekršku z območij občin
Ljubljana, Dol pri Ljubljani, Medvode, Vo-
dice, Brezovica, Ig, Škofljica, Velike Lašče,
Dobrava-Horjul-Polhov Gradec, Cerknica,
Loška dolina, Domžale, Lukovica, Men-
geš, Moravče, Grosuplje, Dobropolje,
Ivančna Gorica, Hrastnik, Kamnik, Ko-
čevje, Osilnica, Litija, Logatec, Ribnica,
Loški potok, Trbovlje, Vrhnika, Brezovica
in Zagorje ob Savi. V Zavodu za presta-
janje kazni zapora Ig se izvršuje od leta
1990 tudi pripor za ženske z območja
sodnega okrožja Ljubljana.
Bivalni, delovni in drugi prostori us-
tanove so locirani v gradu. Kljub stari
zgradbi so prostori urejeni, zato ob-
sojenke živijo in delajo vsaj na videz v
313
SONJA PUHAR
higiensko in funkcionalno ustreznih pro-
storih. Bivalna kapaciteta je 120 obso-
jenk, vendar je v zadnjih letih v zavodu
povprečno po 25 oseb.
Zavod je vrsto let po drugi svetovni
vojni deloval na klasičen in zastarel način.
Kljub velikemu številu obsojenk, ki so v
tistih časih prestajale zaporno kazen, v
njem ni bil organiziran diferenciran
sistem izvrševanja zaporne kazni. Šlo je za
maksimalno zaprt zavod. Kljub nekaterim
sistemskim spremembam na področju iz-
vrševanja kazenskih sankcij, kot je bil leta
1968 prenos pristojnosti izvrševanja ka-
zenskih sankcij z organov za notranje za-
deve na organe, pristojne za pravosodje,
oziroma leta 1973 prenos pristojnosti iz-
vrševanja kazenskih sankcij s federacije
na republike in avtonomni pokrajini, se v
zavodu na Igu niso zgodile bistvene spre-
membe na področju reorganizacije izvr-
ševanja kazenskih sankcij v smeri huma-
nizacije, sproščanja režima prestajanja
zapora in širjenja spoštovanja pravic ob-
sojenk in spoštovanja njihovega človeš-
kega dostojanstva. Zavod za prestajanje
kazni zapora Ig je vse do obdobja, ko je
na čelo tega zavoda prišla Dunja Košir
(prva ženska v Sloveniji, ki je prišla na tak
položaj), deloval kot klasičen zaprt zavod,
ki se ni razlikoval od moškega, pa čeprav
je šlo za ženski zavod.
Nekdanja upravnica KPD Ig pri
Ljubljani piše:
Prišlo je leto 1975. Republiški sekre-
tariat za pravosodje in upravo me je
imenoval za upravnico KFD Ig. Vse lepo
in prav, a delavci so bili z majhnimi
spremembami isti kot v letu 1963, torej
tisti, ki so me takrat porinili na ono
stran ključavnice. Vendar, bila je razlika,
bila sem v drugi vlogi (kar je povzročilo
še več prikrite agresije). Nenadoma sem
se zavedela, da lahko z veliko mero pre-
vidnosti in potrpežljivosti začnem rea-
lizirati tisto, za kar sem mislila, da je
prava vsebine prevzgojnega dela v
penalni instituciji» {Penološki bilten.
Glasilo Slovenskega penološkega dru-
štva, letnik 7, št. 1, Ljubljana 1989, str.
89)
Po začetnem spreminjanju razmer v te-
danjem KPD Ig, ki je bil znan po trdoti in
porušenih medsebojnih odnosih, se je
novemu vodstvu posrečilo premostiti
stroge hierarhične odnose med osebjem
zavoda in obsojenkami, česar dotlej ni
poskušal noben slovenski kazenski zavod.
Uveljavljanje svobodnejšega režima in
pristnejših medčloveških odnosov tudi z
obsojenkami je začelo počasi spreminjati
podobo tega zavoda. Situacija v zavodu se
je izboljšala celo med obsojenkami. Disci-
plina kljub sproščenosti ni popuščala.
Nekateri delavci zavoda so v sproščanju
režima videli anarhijo in se zgražali, češ,
vse se bo zrušilo. Tako vzdušje so neka-
teri delavci prenašali tudi na obsojenke,
ki so morale prenesti marsikatero nepri-
jetno doživetje.
Kljub nasprotovanju določenih de-
lavcev, ki so le s težavo dojemali uvajanje
prevzgojnega dela, ki ga do zamenjave
vodstva v KPD Ig ni bilo, je zavod kmalu
napravil še korak naprej. Prvi med sloven-
skimi kazenskimi zavodi je vpeljal skupin-
sko delo. Delo s skupino, ki ima sedaj v
Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig že
tradicijo, se je izkazalo kot koristen mo-
del tretmana v kazenski instituciji, saj so
se z njim sproščale napetosti med obso-
jenkami in delavci zavoda.
Očitno je torej, da je po letu 1975
KPD Ig poskušal slediti modernim, na-
prednim znanstvenim izsledkom na po-
dročju penologije. Po pisnih virih se je za-
vzemal tudi za humanizacijo izvrševanja
zaporne kazni, spoštovanje človeka kot
subjekta in uveljevljanje pravic obsojenk.
Tedanjo dolgoletno upravnico KPD
Ig Dunjo Košir, ki je slovela kot uspešna
reformatorka starega okorelega režima iz-
vrševanja zaporne kazni v ženskem za-
vodu, je nasledila Irena Križnik, ki ima
podobne strokovne in druge reference
kot njena predhodnica.
NOTRAN'JA ORGANIZACIJA
ZAVODA ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IG
Zavod za prestajanje kazni zapora ima v
skladu z veljavnimi predpisi za izvr-
ševanje svojih nalog ustrezno število
314
DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI
Strokovnih in drugih delavcev, ki so or-
ganizirani v posameznih notranjih organ-
izacijskih enotah. Gre za službo za vzgojo,
prevzgojo in pokazensko pomoč obsojen-
kam, gospodarsko enoto, v okviru katere
poteka proizvodno delo, ki ga obsojenke
opravljajo pod strokovnim vodstvom de-
lavcev te enote. Tretja organizacijska eno-
ta je enota paznikov oziroma paznic, ki
skrbi za zavarovanje in varnost zavoda in
za red in disciplino. Splošni sektor, ka-
mor sodijo računovodske, administrativ-
ne in tehnične zadeve, sestavljajo delavci
z ustreznimi sposobnostmi in znanjem.
Trenutno je v Zavodu za prestajanje
kazni zapora Ig zaposlenih 26 delavk in
delavcev. Ob obeh vodilnih delavcih so v
sektorju za prevzgojo in pokazensko po-
moč 3 delavci, enako v gospodarski enoti,
v enoti paznikov in paznic je 14 delavcev,
administrativne in druge tehnične posle
pa opravlja 7 delavcev.
Zavod za prestajanje kazni zapora Ig
ima poleg oddelka za polnoletne obsojen-
ke in mladoletnice, obsojene na mladolet-
niški zapor, oziroma mlajše polnoletnice,
še oddelek za osebe, kaznovane z zapo-
rom po postopku o prekršku, in oddelek
za pripornice.
Zakonodaja zahteva, da se v žen-
skem zavodu omogoči pogoje za rojstvo
in nego otrok. Zato ima zavod organizi-
ran porodniški oddelek, ki je v neposred-
ni bližini zavoda in ima status odprtega
oddelka, v katerem ni stalnega nadzor-
stva. V tem oddeleku bivajo obsojenke
nosečnice nekaj časa pred porodom, po-
rodnice in matere z otrokom. Prostorsko
je prilagojen tako, da imajo obsojenke no-
sečnice, porodnice in matere z otrokom
dobre pogoje za osebno higieno in nego,
pa tudi za nego novorojenčkov in otrok.
Podatki kažejo, da porodniški oddelek
skoraj nikoli ni prazen, saj v njem skoraj
vedno prebiva vsaj ena nosečnica, porod-
nica ali mati z otrokom. Udobno urejeni
prostori porodniškega oddelka sicer da-
jejo občutek, da zavod v materialnem
pogledu posveča veliko pozornost obso-
jenkam nosečnicam, porodnicam in ma-
teram z otrokom, vprašanje pa je, ali tako
udobje na drugi strani ne odvrača tako
obsojenk kakor tudi delavcev zavoda od
tega, da bi obsojenke v večjem številu
rojevale otroke zunaj kazenske institu-
cije, kakor predpisujejo mednarodni
pravni akti. Na negativne posledice biva-
nja otrok v kazenski instituciji opozarja
Frances Heidensohn (1990), ki ob tem
navaja dva razloga:
1.	Zapor je najmanj primeren pro-
stor za vzgojo otrok, ker gre za izolacijo
od realnega sveta — otroci ne vidijo ne
moških ne prometa in se ne družijo z
drugimi.
2.	Matere želijo imeti otroke pri sebi
in vsi se strinjajo, da bi jih morale imeti,
vendar obstaja dilema, ali je to dobro za
otroka. Nosečnice, porodnice in matere,
ki morajo roditi v zaporu in v njem ne-
govati otroka ter ga vzgajati v neobičajnih
razmerah, so očitno diskriminirane v pri-
merjavi z drugimi ženskami.
TRETMANSKE AKTIVNOSTI
ZAVODA ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA IG
Ob statusnem primerjanju obsojenk z
moško obsojeniško populacijo se je zdelo
potrebno opraviti tudi primerjavo v po-
gledu organiziranosti tretmana in pre-
vzgojnih oblik dela, še zlasti zato, ker je
zavod na Igu po letu 1975 začel vpeljevati
nove oblike socialne rehabilitacije z upo-
števanjem obsojenk kot enakopravnih
subjektov v procesu resocializacije. Nalo-
ge strokovnega tima izvajajo strokovni
delavci na nekoliko specifičen način. Prvi
kontakti se začnejo z izvajanjem triaže in
diagnostike na sprejemnem oddelku, ki
sicer ni organiziran po klasičnih kriterjih
kot v drugih zavodih v Sloveniji. Posebno
pozornost posvečajo razbremenjevanju
obsojenk in odstranjevanju negotovosti
in strahu. Na podlagi poglobljenega indi-
vidualnega razgovora se pri obsojenkah
po trditvah strokovnega tima odkrivajo
pozitivne in negativne lastnosti. V tem
kontekstu poskuša strokovni tim ugoto-
viti obsojenkino podobo o sebi ter kako
obsojenka doživlja izrek kazni. V zavodu
trdijo, da je pomembno ugotoviti obso-
jenkine lastnosti, interese in sposobnosti,
na katerih je mogoče graditi individualni
315
SONJA PUHAR
prevzgojni program. To poudarja tudi
Darja Zaviršelc (1994), ki pravi, da je za
socialne delavke in delavce pomembno
najprej slišati, o čem in kako govorijo
posameznice o sebi. Videti vsakdanjo re-
alnost teh žensk je pogoj, da se realneje
in konstruktivneje razmišlja o temah, ki
občasno privrejo na površje pri ženskah,
ki imajo v življenju malo alternativ. V tem
smislu zatrjujejo, da je pomembno spo-
znati, koliko je obsojenka motivirana za
sodelovanje v prevzgojnem procesu in
kakšni sta njena splošna razgledanost in
dejanska izobrazba.
Po izdelavi individualnega prevzgo-
jnega programa, ki vsebuje razporeditev
obsojenke v skupino, bivalni prostor, na
delo ter v tretmansko skupino, strokovni
tim sklene sprejemno fazo, od katere je
odvisno, kako bo potekal nadaljni proces
prevzgoje in resocializacije. Od diagnos-
tike se namreč pričakuje, da pokaže, kje
so vzroki kriminalne dejavnosti ter s kak-
šnimi metodami in sredstvi jih je treba
odstranjevati.
Z oblikovanjem terapevtskih skupin
so v zavodu vpeljali skupinske oblike
dela. Skupine so oblikovane po načelu
heterogenosti, saj so v vsaki skupini obso-
jenke različnih starosti, iz različnih kul-
turnih okolij, obsojene za različna kazni-
va dejanja in podobno. Skupinsko delo je
usmerjeno v razumevanje lastnih proble-
mov in slabosti in v pomoč posameznim
obsojenkam. Skupinsko delo naj bi po-
magalo razvijati občutek varnosti, kar je
pogoj za dobro počutje in sproščanje na
skupinskih sestankih.
Čeprav vsebina pogovorov v skupi-
ni obsojenk formalno ni nikjer opredelje-
na, kar pomeni, da je mogoče razpravlja-
ti o vseh mogočih zadevah in problemih,
se v praksi na skupini obravnavajo teme,
ki se nanašajo na vedenje posameznih ob-
sojenk, njihove ugodnosti, problematika
v zvezi z življenjem in delom v zavodu in
problematika vključevanja obsojenk v
življenje in delo po prestani kazni. Praksa
kaže, da se lahko v okviru skupine raz-
rešujejo medsebojni konflikti obsojenk.
Poleg majhnih skupin so v zavodu še
terapevtska-domska skupnost, kjer gre za
občasne skupne sestanke vseh malih
skupin ali obsojenk in penalnega osebja.
Glavni cilj terapevtskih skupin je, da se s
pomočjo te metode dela premosti prepad
v medsebojni komunikaciji med obso-
jenkami in osebjem zavoda in omogoči
reševanje medsebojnih konfliktov, ki se
porajajo na malih skupinah.
Skupinsko delo po trditvah zavoda
razvija medsebojno komunikacijo, zmanj-
šuje razkol med avtoriteto in osebjem in
hkrati izboljšuje klimo in splošno emo-
cionalno stanje v zavodu. S tem naj bi se
spremenila ali izboljšala že oblikovana
osebnost. Če prisluhnemo obsojenkam,
lahko dvomimo o resničnih uspehih pre-
vzgoje obsojenk, ki jih zagovarja zavod z
novimi metodami skupinskega dela. Nek-
danja obsojenka tega zavoda Slava Rakova
(1971: 221) v svojem dnevniku razmišlja
o dejstvu, da je bilo nekoč veliko manj lju-
di v zaporih, manj pa se jih je tudi vra-
čalo. Sprašuje se, kakšna je danes kazen,
če se več kot dve tretjini obsojencev
vrača v zapore.
Zavod za prestajanje kazni zapora Ig
kljub vsemu vztraja, da sta skupinsko delo
in obravnava obvezni dejavnosti, za ostale
oblike prevzgojnega dela pa se odločajo
obsojenke same na podlagi svojih inter-
esov. Dejavnosti, ki jih ta in tudi drugi ka-
zenski zavodi izvajajo skozi skupinsko
delo, so ozke in praviloma naravnane h
krepitvi samodiscipline v kazenski insti-
tuciji. Zastavlja se vprašanje, ali tako sku-
pinsko delo v resnici dosega zaželen na-
men. Lea Š. Bohinc (1994: 322) v članku
Socialno kulturno delo pravi: «Sklep sre-
čanja je tudi prehod iz ustvarjalno zgo-
ščenega v bolj vsakdanje življenje, pri
tem pa je važno, da nihče ne odhaja z od-
prtimi, žgočimi problemi.» Zavod za pre-
stajanje kazni zapora Ig se zaveda, da so
možnosti za uspehe na področju pre-
vzgoje v kazenskem zavodu majhne, zato
zastopa naslednjo tezo: če že ni mogoče
obsojenke prevzgojiti, je treba za vsako
ceno preprečiti, da zavoda ne zapusti
slabša, kot je vanj prišla. To pa je mogoče
po mnenju tega zavoda doseči z dobro
organiziranim ter strokovno izpeljanim
skupinskim delom z obsojenkami.
316
DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI
Iz koncepta prevzgojnega dela za-
voda, v katerem je poudarjena prednost
skupinske terapije z bolj ali manj enako-
pravnim položajem obsojenk pri komu-
niciranju z delavci zavoda, torej izstopa
težnja po horizontalnem urejanju odno-
sov s čim manj represivnimi ukrepi.
Kljub temu ostajajo obsojenke še vedno
objekt skupinske obravnave, kot ugotav-
ljata Tanja Lamovec in Vito Flaker (1993:
42), ko pravita: «Vsi uporabniki totalne
institucije imajo skupno značilnost, da so
objekt za druge. Subjektivni pol, ki spo-
znava in deluje, pa je potisnjen v ozadje.»
Ta teza se je še kako potrdila v pričujoči
raziskavi, saj obsojenke, ki smo jih priteg-
nili v obravnavo, bistveno drugače doživ-
ljajo kazensko institucijo in osebje, ki
dela in komunicira z njimi.
POČUTJE OBSOJENK
V ZAVODU ZA PRESTAJANJE KAZNI IG
IN DOŽIVLJANJE KAZENSKE INSTITUCIJE
V Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig
sem zbirala podatke z vnaprej pripravlje-
nim anonimnim vprašalnikom in nestru-
kturiranim intervjujem. V zavodu je bilo
ob zbiranju podatkov registriranih 33 ob-
sojenk, v intervjuje pa jih je bilo vklju-
čenih 23. Razlog, da ni bilo mogoče zajeti
vseh obsojenk, je, da jih je bilo nekaj od-
sotnih zaradi pobega, prostega izhoda,
nekatere pa zaradi skorajšnega odpusta,
starosti ali bolezni niso hotele sodelovati.
Intervju je potekal v zavodskem vzdušju.
Prvi vtis je bil, da obsojenke niso bile
sproščene, na eni strani zaradi statusa,
kakršnega kot obsojenke imajo, na drugi
strani pa zaradi delovnih obveznosti
čiščenja, ki jih je čakalo pred intervjujem
in po njem. Tiste, ki so prostovoljno pri-
volile v intervju, so bile sicer zaintere-
sirane, vendar so s strahom odgovarjale
na vprašanja. Pomirile so se takrat, ko
sem jih prepričala, da jim zbrani podatki
ne bodo škodovali. Kljub občutku, da se
mi jim je posrečilo približati, v skupini
niso bile preveč zgovorne. Pripravljene
so se bile pogovarjati na samem, celo na
hodniku, in ugotovila sem, da so take in-
dividualne stike prav želele navezati. Do
podobne ugotovitve je prišla tudi Darja
Zaviršek (1994: 47) pri raziskavi v psihi-
atričnem oddelku bolnice Polje. Zanimi-
vo je, da je bila vsebina pogovora domala
pri vseh obsojenkah usmerjena na njiho-
ve življenske zgodbe zunaj zavoda, bolj
redkobesedne pa so bile pri vprašanjih o
počutju in razmerah v zavodu.
Iz razgovorov je bilo zaznati, da o
razmerah v zavodu, zlasti o slabih izkuš-
njah, niso hotele govoriti zaradi strahu
pred morebitnimi posledicami. Očitno je
šlo za bojazen, da utegnejo izgubiti ugod-
nosti, npr. proste izhode. Zdi se, da se
zavedajo, da so te ugodnosti močno od-
visno od tega, v kakšni luči jih vidi zavod.
Ni torej naključje, da so mi nekatere za-
upale svoj občutek, da morajo «biti všeč»
določenim delavcem zavoda, če hočejo v
zaporu bolje preživeti. Gre torej za po-
sebno obnašanje in ravnanje, ki ga od
obsojenk zahteva zavodsko osebje. Vse
obsojenke so pogumneje izražale nezado-
voljstvo, da so preobremenjene s hišnim
delom, zlasti z delovnimi obveznostmi v
proizvodnji. Poudarjale so, da so norme
previsoke, zato jih kljub temu, da rade de-
lajo, ne morejo dosegati. Kritizirale so
dejstvo, da je zaradi skupnih in velikih bi-
valnih prostorov, v katerih so skupne
spalnice, onemogočena intimnost, saj
skupne prostore uporablja včasih tudi ve-
čja skupina obsojenk. Neugodno se poču-
tijo zavoljo tega, ker nimajo pogojev za
zasebnost. Obsojenke si morajo deliti
prostore za osebno nego in higieno in
preživljanje prostega časa tudi tedaj, ko
so v stiski in bi želele biti čisto same.
Če počutje žensk v Zavodu za pre-
stajanje kazni zapora Ig primerjamo s
počutjem žensk v Zavodu za prestajanje
kazni zapora Koper (v tem zavodu delam
kot socialna delavka), kjer včasih prestaja
kazen zapora ali pripor manjše število
žensk, je opazna velika razlika v pogledu
počutja teh zaprtih žensk z obsojenkami
na Igu. Čeprav je režim za ženske v
koprskem zavodu v primerjavi z zavodom
na Igu strožji, saj jih na vsakem koraku
spremljajo paznice, je njihovo počutje
boljše. Morda je tako, ker je ženskam v za-
vodu Koper zagotovljena večja intimnost.
317
SONJA PUHAR
saj v glavnem bivajo v samskih sobah. V te
prostore dobivajo tudi obroke hrane,
delo pa opravljajo v delovni sobi, ki je v
neposredni bližini bivalnih prostorov.
Pričujoča raziskava tudi kaže, da so
ženske v primerjavi z moškimi v kazen-
skih zavodih neprimerno bolj izpostav-
ljene spolnemu nadlegovanju. Po drugi
strani pa so glede spolnega življenja v
bistveno slabšem položaju kakor obsojen-
ci. V manjšem slovenskem zaporu (po-
dobno pa se verjetno dogaja tudi v zapo-
rih po svetu) sta pred kratkim dva moška
uslužbenca v nočnem času nekaj večerov
zapored hodila v sobo dveh pripornic, s
katerima sta, sicer z njuno «privolitvijo»,
spolno občevala. Ena od njiju je pri tem
zanosila in rodila otroka. Omenjena us-
lužbenca sta bila sicer disciplinsko obrav-
navana, vendar sta ostala v delovnem raz-
merju. Leta 1994 pa je na drugem koncu
Slovenije v manjšem zaporu eden od uni-
formiranih uslužbencev zapora poskusil
posiliti pripornico, a se mu ni posrečilo.
Ta uslužbenec je pozneje sam odpovedal
delovno razmerje, ker je bil v kazenskem
postopku. Spričo dejstva, da so občasno v
vseh zaporih in njihovih oddelkih v Slove-
niji v priporu ali na prestajanju zaporne
kazni tudi ženske, je mogoče zanesljivo
sklepati, da je podobnih nadlegovanj in
spolnega izrabljanja še več, kar pa seveda
ostane v večini primerov prikrito. Kazen-
ski zavod, v katerem so ženske, je podob-
no kot psihiatrična ustanova priložnost
za spolno izrabljanje nemočnih in podre-
jenih žensk. Darja Zaviršek (1994) je za-
pisala, da je oseba, ki je kaznovana, lahko
kaznovana še enkrat, in sicer kot objekt
spolnega izrabljanja. Storilec v opravičilo
za svoje dejanje pogosto uporabi «nemo-
ralnost»« obsojenk. V odnosu do njih ne
veljajo prepovedi in pravila, ki veljajo zu-
naj ustanove. Med slabo socialno in psi-
hološko izobraženim osebjem obstaja
včasih stališče, da tak človek tako ali tako
ničesar ne občuti.
Če analiziramo pogoje za normalno
spolno življenje obsojenk v zaporu v pri-
merjavi z obsojenci, ugotovimo, da so ob-
sojenke v neenakem položaju. Čeprav je
res, da je število obsojenk, ki nimajo
ugodnosti izhoda iz zavoda, v primerjavi
z obsojenci neprimerno manjše, kar po-
meni, da je pretežnemu delu obsojenk le
zagotovljeno spolno življenje, po drugi
strani obsojenkam celo v Zavodu za pre-
stajanje kazni zapora Ig niso zagotovljeni
prosti obiski moža ali partnerja v garso-
njeri čez noč kot obsojencem v Zavodu
za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni.
Zavod na Igu ima za ta namen sicer v
bližini zavoda hišico, vendar v zimskem
času ni primerna za bivanje, ker ni ogre-
vana in v njej ni tople vode. Zavod Dob
pri Mirni pa ima za ta namen celo več gar-
sonjer, ki so ustrezno opremljene in pri-
merne za bivanje tudi za daljšo dobo. Še
slabše možnosti za zadovoljevanje spol-
nih potreb imajo ženske v zaporih in od-
delkih zaporov drugod po Sloveniji. To je
najbrž povezano s prepričanjem, da je
moška spolnost aktivnejša od ženske ter
da moški potrebuje spolnost, medtem ko
dobi ženska, ki zahteva enake pogoje za
spolno življenje, kot jih imajo moški, priz-
vok moralne vprašljivosti.
Morda je prav zato, ker dvojna
morala tudi danes obsoja promiskuitete
žensk, hkrati pa dovoljuje promiskuiteto
moških, to prisotno tudi v zaporih. Obso-
jenci namreč mnogo pogosteje kot obso-
jenke navezujejo stike z osebami drugega
spola zunaj zavoda. Po eni strani jih nave-
zujejo zaradi ohranjanja spolnih odnosov,
saj jih te ženske po določenem času tudi
obiskujejo v garsonjeri, na drugi strani pa
tako dokažejo zavodskemu osebju, da so
navezali tesnejše stike z žensko, s katero
bodo na prostosti morda sklenili zakon-
sko zvezo. S tem želijo doseči ugodnejši
status, kar zadeva omejitev svobode giba-
nja. Ženske praviloma tega ne počnejo,
celo v osrednjem Zavodu za prestajanje
kazni zapora Ig ne, verjetno tudi zavoljo
tega, ker je promiskuiteta žensk, kot že
rečeno, moralni prekršek.
SKLEPNE UGOTOVITVE
Razlike v statusu in položaju med žen-
skami in moškimi so v kazenskem po-
stopku, odrejanju in izvrševanju pripora,
še zlasti pa med prestajanjem zaporne
318
DISKRIMINACIJA ŽENSK V KAZENSKEM POSTOPKU IN PRI IZVRŠEVANJU ZAPORNE KAZNI
kazni v korist slednjih. Na diskriminacijo
žensk v zaporu opozarja že samo dejstvo,
da v preteklosti ženskam ni bila posve-
čena vidna pozornost v znanstvenih ra-
ziskavah, ki se nanašajo na te probleme.
Kazenska zakonodaja, zlasti predpisi
s področja izvrševanja kazenskih sankcij,
so prilagojeni moški obsojeniški popu-
laciji, medtem ko so posebnosti, ki zade-
vajo ženske, v predpisih zelo skope in
neprilagojene potrebam in statusu zapor-
nic. Ženska obsojeniška populacija je v
primerjavi z moško v kazenskih zavodih v
veliki manjšini, zaradi česar ji zakonodaja
in praksa ne posvečata specifične pozor-
nosti. Uporabljajo se isti priporni razlogi,
kar ženske potiska v manj ugoden polo-
žaj, čeprav je njihova kriminalna ogro-
ženost v primerjavi z moškimi veliko
manjša. Obsojenka-mati v zaporu veliko
težje uresničuje roditeljske pravice kot
obsojenec-oče.
Organizacija prestajanja zaporne ka-
zni v Sloveniji spravlja ženske obsojenke
v slabši položaj, ker morajo zaporno ka-
zen prestajati v enem samem, za večino
oddaljenem zavodu, v katerem ni prilož-
nosti za ustrezno klasifikacijo glede na
vrsto storjenega kaznivega dejanja in
povratništvo. Spričo koncentracije žen-
ske populacije v enem zavodu so v
slabšem položaju kakor moški tudi glede
priložnosti za ohranjanje stikov z do-
mačim okoljem in družinskimi člani.
Obsojenke so, če jih primerjamo z
obsojenci, prikrajšane za ugodnost dela
zunaj kazenskega zavoda in za možnost,
da bi izbirale delo. Opravljati morajo
manj cenjena in slabše plačana dela. Po-
gosto so izpostavljene spolnemu nadle-
govanju in možnosti za posilstvo so v
primerjavi z obsojenci veliko večje. V
slabšem položaju kakor moški pa so tudi
pri zadovoljevanju svojih spolnih potreb
med prestajanjem kazni zapora.
Obsojenke so prikrajšane pri dodel-
jevanju pogojnega odpusta. Še zlasti to
velja za povratnice v primerjavi s povrat-
niki. Krajša je tudi doba prestane zaporne
kazni, ki je niso preživele v zaporu, če-
prav so preklici pogojnega odpusta (zara-
di storitve kaznivega dejanja med pogoj-
nim odpustom) redkejši kot pri moških.
Spoštovanje reda in discipline v za-
vodu in zunaj njega, ki je pri obsojenkah
na višji ravni kakor pri obsojencih, se pri
ugodnostih za obsojenke ne upošteva do-
volj in so v primerjavi z obsojenci nered-
ko prikrajšane. Nad obsojenkami se torej
izvaja večje institucionalno nasilje kakor
nad moškimi. Intenzivna obravnava obso-
jenk in spoznavanje njihove preteklosti,
zlasti v osrednjem kazenskem zavodu za
ženske, kažeta, da se v njihovo osebnost
posega bolj kakor pri obsojencih. Vpra-
šanje je, ali tematika, ki se obravnava v
skupinskih pogovorih, zares ustreza spe-
cifičnim problemom in potrebam žensk.
319
SONJA PUHAR
Literatura
F. Bring (1979), Nekatere značilnosti izvrševanja kazni odvzema prostosti v Franciji in Jugo-
slaviji. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Raziskava št. 51, Ljubljana.
F. Heidensohn (1990), Women and Crime. The Open University/Macmillan.
V. Jalušič (1992), Dokler se ne vmešajo ženske...: Ženske, revolucija in ostalo. Ljubljana: Krt.
Kazenski zakon Republike Slovenije (1995), Uradni list RS, št. 63/1194.
T. Lamovec, V. Flaker (1993), Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? Socialno delo 32, 3-4.
Libro bianco Direzione generale per gli istituti di prevenzione della pena (1987). Rim.
Minimalna pravila o ravnanju z zaporniki (1991). Izvrševanje kazenskih sankcij in pripora.
Zbirka dokumentov OZN in Sveta Evrope. Penološki bilten, posebna izdaja, 1/91.
Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni (1995). Uradni list RS
3/95.
D. Petrovec (1990), Zamenjevanje vloge — od žrtve do storilca kaznivega dejanja (Nasilje nad
ženskami kot kriminogeni element). Seminar Nasilje nad ženskami — zlasti v družini
(Lovran, 22.-24. 3. 1990), Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Poročilo o delu KPD Ig za leto 1994.
S. Rakova (1971) Soba št 184: Dnevnik zločinke. Murska Sobota: Pomurska založba.
Rezultati raziskovanj — Pravosodje (1992). Zavod Republike Slovenije za statistiko, št.
560/1992.
Statistika Ministrstva za pravosodje za leto 1993-
Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, 63/1994.
D. Zaviršek (1994), Ženske in duševno zdravje: O novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola
za socialno delo.
Zbirka predpisov o izvrševanju kazenskih sankcij (1979). ČP Uradni list SRS.
320