-----   290___
Naši dopisi
Iz Rusije 14. (26.) julija. — 17— (Dal.) — Vse drugače so pa postopali J o mu ti in drugi Turkmeni. Kar niso mogli opraviti z orožjem, skušali so z zvijačo in kovarstvom. Mangit, središče Jomutov, in mnogo vasi okoli njega, kjer je bilo do 15.000 sovražne armade zbrane, so sežgali. Na binkoštno nedeljo med „obednjo", to je, veliko mašo, se je prikradlo iz grmovja kakih sto Jomuških jezdecev k Ruskim velblju-dom, ki so se precej daleč od stana pasli, ter so odgnali od cede 400 glav. Vloviti jih, se je spustilo 300 Kavkazkih konjikov. Al Jomutov je privrelo iz grmovja kakor listja; prav rokopašno klanje se je začelo, Kav-kazcev bilo je sicer malo; al ti jezdeci so oroženi s kratkimi puškami, šestcevnimi revolverji, šaškami (zel6 krivimi sabljami) in kinžali. Verevkin je Jomute vže dobro poznal, zato je na prvi krik odpravil kartečnice za Kavkazci. Jomutov je v tem boji padlo 230, ranjeni bili so pa skoraj vsi, kar se jih je v boj vmešalo; Kav-kazcev je padlo 5 in ranjenih bilo je 24, al večidel lahko; velbljudi so bili oteti. Kavkazci se niso mogli nahvaliti, da so toliko Jomutov ubili ali ranili, nekteri po 4 in 5. Po tem boji se Jomuti do Hive niso več ustavljali. Skušali so le mostove Čez vodotoČe podirati in žgati, pa ni jim šlo po sreči, zakaj Verevkin jim je bil vedno s kartečami za petami, ter jih je 8. junija vgnal v Hivo, na katero je drugi dan začel streljati. Hivinci so dvakrat poslali k njemu poslancev s ponudbo premirja; al obakrat so izdajsko napadli Ruse.
Na to je Verevkin sklenil brez daljših pogovorov mesto pokoriti. Severna mestna vrata in steno okrog
njih so posuli, vzeli so tri topove pod stenami in dva na stenah; boj je bil vže med stenami, trdnjava bila bi tisti popoldne padla, ko bi Verevkin ne bil prejel od general-adjutanta Fon-Kaufmana povelje, da naj neha streljati po mestu. Hivincev je padlo tisti dan čez dve sto; na Ruski strani trije, težko ranjenih je bilo 9, lahko blizo dve sto, med njimi sam načelnik Verevkin. General-adjutant Fon-Kaufman s Turkestanskim krdelom je imel tudi sila težavno pot čez golo peščeno
?uščavo, do 115 milj široko, Kizil-Kumi (rdeče peske). rendar njega je Buharski emir gostoljubno podpiral; dovolil mu je deloma iti po buharski zemlji, ter je armadi dostavljal, se ve da proti plačilu, jedila in pijačo, kakor tudi krm konjem in velbljudom. Pri vsej tej pomoči je Kaufmanu v puščavi padlo od štirih tisoč velbljudov skoraj polovina, kakor tudi mnogo konj. Vojaki so dobro zdravi ostali; da le 9 jih je v puščavi zbolelo od vročine. Najnevarniši del Kizil-Kumske puščave se imenuje Adam-Krilgan, po Ruskem prevoda „ubiti čelovek", po Vamberiju „človeški pogin". Vodnjaki so redki. Kaufmanovi armadi bi se bilo kmalu to zgodilo, kar Markozovi. Edina sreča je bila to, da vročina ni bila tako silna. Sredi Adam-Krilganskega peska je ustavil, krdelo, zložil z velbljudov vso težo ter razposlal jih in vse konjike s praznimi sodčeki k bližnjim vodnjakom po vodo. Ko je tako vse ljudi in živali spet napojil ter sodčeke napolnil, odpravil se je dalje proti Amu. Hivinci so se menda nadejali, da čez to puščavo ne pride armada srečno. V Adam-Krilgan-sko puščavo so bili odpravili tri sto konjikov, ki so Rusom nagajali, na mejo puščave tudi samo okolo tisoč mož, ki so po nekoliko strelih naglo bežali na levi breg reke Amu. Se le na reki so se trdno vprli ter resno skušali odbiti nasprotnika. Na gričastem levem bregu med mestoma Pitnjak in Hazar-Asp so imeli trden stan za 3000 mož posadke s 6 topovi, iz katerega so nemudoma začeli streljati, kakor hitro so se Rusi na desnem bregu pokazali. Hi vinskih krogel je tudi tukaj obilo padlo v Ruske linije, vendar druge škode ni bilo, razen nekaj ranjenih, dveh ubitih konj in prestreljenega kolesa. Ruske bombe so razbile Hivinski stan, sovražnik se je naglo umaknil proti trdnjavi Hazar-Asp, za-žgavši svojo flotilijo pod stanom zato, ker ni bilo upanja oteti jo po reki. Kaufman je odpravil nekoliko kozakov-dobro volj cev vplav čez reko, oteti ladije, kolikor bo mogoče. Al Hivinci, skriti za razvalinami stana in za robom brega, so jih s streljanjem odganjali. Spet so bombe očistile levi breg. Kozaki so zlezli s konj na ladije, oteli so eno večo ladijo z govedi, ovcami, žitom in enacimi stvarmi in nekoliko manjih ladjic, ter so odplavali ž njimi in svojimi konji na desni breg; Hivinci so po sreči pozabili vesla razmetati. Na ladijah, vzetih sovražniku, in na svojih železnih, ki so jih na velbljudih seboj prinesli, so preplavali reko ter drugi dan zajeli mesta Pitnjak in Hazar-Asp, pod katerem so potem tri dni v stanu počivali. Iz Surahana, mesta na desnem bregu s 3000 večidel Kirgiskimi prebivalci, so prišli poslanci h Kaufmanu, še predno je prešel reko, prosili so ga milosti in zavetja ter rekli, da žele biti „kurice onega, kdor ima boljše proso".         (Kon. pr.)
Iz zapadne Istre 1. sept. * (Kandidatje za državni zbor; dr. Vošnjak se tudi Istrijancem ponuja.*)) Da se Vam spet enkrat oglasim, mile „Novice", poročam Vam sledeče: Dr. Vošnjak tudi pri na3 nima sreče! Ponudil se je našej „Slogi" za kandidata, a, kakor bi si bil lahko sam misliti mogel, odpravila ga je spodobno. „Sloga" bo menda škofa D o brilo
*) Po   takem   mora že vedeti, da na Štajerskem mu je odkljenkalo                                                        Vred.
za zapadno, dr. Ferretich-a pa za iztočno Istro kandidata postavila. To sta obalsterska Hrvata (?), pa če si lih oba dobra konservativca, se vendar zadnji malo od slovanskega duha navdan čini, ker še pravopisa svojega imena ni zravnal. ~ Zapadna Istra, posebno slovenski del, moral bi svojega kandidata, oziroma poslanca imeti; zato smo mislili, da bode gosp. Ravnik, nekdanji profesor v Kopru, naš poslanec; al Hrvati ne bi ga volili, ker ni njihov rojak; zato pa se bomo raji onega konservativca držali, nego da se glasovi na mnoge cepijo. Laški gradiči bi dobro opravili, ako bi slavnega g. Zamarina volili, pa slišim, da v gradih (mestih) in veleposestvu bodo liberalci zmagali.
Iz Notranjskega. —r— (Oslovske laži.) Cuje se, da Mladoslovenci z nemškutarji v zvezi iščejo kmete pregovoriti, naj grofa Hohenwarta ne volijo, s tem, da jim pravijo: „Hohenwart ima grajščino; on je grof; ako njega izvolite, bo za to govoril, da se kmetom zopet robota (tlaka) in desetina naloži". — Drhal, ki tako govori, mora naše kmete za tako neumne imeti, da oni res kaj takega verjamejo, čemur ves svet osle kaže! Naši kmetje kakor kmetje vsega našega cesarstva dobro vedo, da je to bosa zvijača. Desetine in tlake nikdar več ne bo in ne more biti. Odkljenkalo jima je po sklepu državnega zbora in cesarjevim pritrjenjem leta 1848. na vekomaj, in na milijone kmetov bi stopilo na noge s koli in kosami, ako bi se kdo le predrznil na to misliti. In ravno naš grof Hohenwart vstopil bi se prvi na pomoč kmetom, ki bi odbijal vsako po-skuabo tlake in desetine, kajti njegovo minister-stvo ravno je pokazalo, kakor nobeno drugo, da hoče dati pravico vsem ljudstvom in vsacemu izmed ljudstva. Pa kaj bomo to še razkladali, ker vsak posten človek ve, daje zgolj le sleparija nepoštenih ciganov!*) — Nekdo „iz Notranjskega" se še vedno trudi v,,Narodu" dokazati, da so duhovni in sploh verni katoličani krivi vseh prekucij , vsega prelivanja krvi na Španjskem in na Francoskem. Ta siromak ne ve ali noče vedeti, da ravno duhovstvo in vera ste najtrdnejši jez zoper prekucije, — in prav zato jih vsi prekucuhi črtijo. Najočitnejši dokaz temu je bila na Francoskem žveplova banda (komuna), kjer so liberaluhi in prekucuhi, svobodnjaki in lučnjaki naj pred cerkve zažigali in duhovne morili. Al škilastemu dopisniku Narodovemu", kteri hoče dokazati, da noč je — dan, da belo je črno, je vsak dokaz zastonj. Zatorej ne bomo več časa tratili ter dopisunu ne več odgovarjali, Čeravno pričakujemo, da bo prihodnjič še to dokazal, da so duhovni in katoličani Dunajskega denarnega poloma (kraha) krivi; vsaj so oni po misli „Narodovega" dopisuna vse zelo na svetu zadolžili in da oni so cel6 v podobi Eve zapeljali Adama! — Dragi prijatelji in rodoljubi v Ljubljani, skrbite, skrbite, da kmalu „Dnevnik" v našem duhu na dan spravite, ali če „ Dnevnika" ne, da bi vsaj „Novice" vsak drug dan izhajale, da zataremo najbolj zagrizene sovražnike naše, ki rogovilijo v „Narodu" in njemu sorodnih listih vsak dan.
S Pivke 19. dne sept. je vredništvu od gosp. Ivana Cadeža došlo „pos!ano", v katerem trdi, da poročilo v 34. listu „Novic" iz Notranjskega, da on „pod brez-
*) PaČ res cigani! —zakaj z „desetino in tlako" morejo se dandanes okoli potepati le taki ljudje', ki, kakor cigani, imajo namen slepariti kmete z goljufivim blagom, da jih okra-dejo. Cigan krade kmetu suho meso, maslo in druge reči, tudi konja ali kravo iz hleva; kdor pa danes z desetino in tlako kmete straši, krade jim zdravo pamet, ker misli, da so tako bedasti, da se bodo že 20 let prekopane tlake in desetine morebiti bali tako, kakor se še neumni otroci „parkeljna" bojijo!                                                                      Vred.
verskim (konfesionsloznim) geslom agitira", ni resnično, ter pravi, naj mu g. dopisnik le enega človeka povč, pri kterem bi bil on za to ali uno stranko agitiral in da principielno noče za nobeno stranko agitirati, ker globoko v srcu obžaluje razpor v domačem taboru ravno zdaj, ko je v viharnem času vzajemnost nam neobhodno potrebna. — Vredništvo, kakor nič manj tudi naš dopisnik iz Notranjskega, še gotovo bolj kakor g. pisatelj „po-slanega" obžalujeta ta razpor; al ves trezni svet ve, da „Novice" s „Slov. Gosp." vred so dolgo dolgo dale si v obraz biti od „Slov. Nar." brez vrstice odgovora; al ko psovk ni konca ne kraja bilo, katere so tako imenovani Mladoslovenci pljuvali na starodavni slovenski program: „za vero, dom, cesarja", prisiljene so bile odbijati nesramne laži, da ne bi svet mislil, da nimamo zagovora za svoje stališče. Ce smo pod gori omenjenim geslom noter do ,,Narodovega" prihoda vsi Slovenci složno postopali, vprašamo: kdo drug je razpora kriv, kakor tista klika, ki je iz Sta-jarskega vrgla novo geslo pod imenom „za narod, omiko in svobodo"? Da „Presse", „Tagespošta", „Lai-bacherica" zato ploskajo „Narodu", je pač dosti očitno, da tudi nemškutarji dobro ved6, da Mladoslovencem gr6 zasluga razpora, ki ima ,,zarjo nemškega liberalizma" („Morgenrothe des deutachen Liberalismus") prinesti v slovensko deželo!
Iz Dolenje Vasi. — Žalostnega srca naznanjam vsem sošolcem, prijateljem in znancem pokojnega, da je moj sin Andrej Može, stud. medicinae, po dolgotrajni bolezni, 23. avgusta t. 1. v 22. letu svoje starosti, previden se sv. sakramenti, mirno v Gospodu zaspal. — Bil je iskren domoljub. Bodi mu žemljica lahka! — Ob enem se zahvaljujem SenožeČanom in vsem drugim, ki so se v tako obilnem številu vdeležili sprevoda rajn-cega na pokopališče.                    Anton Može,
župan in posestnik v Dolenji vasi pri Senožečah.
Iz Podrage nad Vipavo 27. avg. J. J. — Včeraj je
bil za marsikterega izmed nas, posebno pa za šolsko mladino, dan nepozabljivega veselja. Bila je namreč očitna šolska preskušnja vpričo prečast. gosp. Jakoba Koširja, vikanja iz Šentvida, in mnoge duhovne in svetovne gospode. Preskušnja se je pričela v krščanskem nauku in potem v drugih šolskih predmetih. Otroci so tako čvrsto in lepo   odgovarjali,   da je   bilo veselje
{»oslušati. Očitno se je pokazal veliki trud našega vr-ega učenika gosp. Val. Pin-a, pa tudi g. Val. Sraj-a, našega duhovna, katera sta v pravem pomenu očetovska gojitelja šolske mladine. Posebno zanimivo je bilo slišati, kako izvrstno so šolarji in šolarice v slovnici in pravopisji podučeni. Po končani preskušnji so stopile iz klopi tri belo-oblečene šolarice: ena s prelepim cvetičnim šopkom v roki, druga na blaznici krasen venec držeča in med nju se vstopi tretja na primeren oderček, ter začne tako lepo in ginljivo govoriti, da jo je vse občudovalo; ko je govor končala z navdušeno besedo na presvitlega cesarja, čegar podobo je blagi grof Lan-thieri za to slovesnost posodil, stopijo deklice priklonivši se pred podobo, katero sta Podraški župan in en srenjsk odbornik s stene snela, ter jo s krasnim vencem ovenčajo; druga šolska mladina pa zapoje pod vodstvom g. učenika cesarsko pesem ,,Bog ohrani" itd. Med tem pa zunaj pokajo možnarji, da se je zemlja tresla. Ko se je to dovršilo, se govornica zahvaluje predsedniku gosp. J. Koširji, vikariju Senbiškemu ter mu izroči v spomin hvaležnosti ličen šopek. — Na to pa gosp. predsednik izroči pl. gospej Schivitzhofnovi tri svetinice, s katerimi je blagorodna gospd prsi nježnih deklic okin-čala.    In konečno so gosp. predsednik  najpridnejše šo-
-----   291    -----
iarje in  šolarice  v „zlate   bukve" zapisane,   po imenu imenovali in s tem preskusnjo končali.
Iz Bil dan] 2. avg. Iv. Z-k. — Vsaka reč ima svojo solnčno  in  senčno  stran.   —   Obrnimo  resnico teh besed na revnega Adamovega sina, ki si v potu svojega obraza prideljujejo vsakdanji potrebni kruhek. Poln upa in najboljše nade izroča  kmetovalec  v mladoletji seme materi zemlji proseč Očeta gori nad  nami,  naj   bi podelil njegovemu delu  svoj  blagoslov.    Veselo   obrezuje vincar žlahno vinsko trto ter pozabi na ves trud, spom-nivši se, da mu bode jeseni zlato vince grelo srce, ter mu trudne ude okrepčavalo še potem,   ko   se   bo mati narava oblekla  v lepo  novo,   belo  oblačilo.   —   To je solnčna stran za kmeta. — Vendar kmet sam ne v6, ko seme seje, kaj bo nanesla suša ali moča, ne ve, če vsula se bo ledena toča ali prišla   druga uima,  in  mu pokončala v malem   trenutku   trudapolno  delo  mnozih dolgih in vročih ur.    Naše Vipavce je Bog dosedaj do-brotljivo obvaroval prehude šibe,   ki jej pravimo   toča, al tare nas druga nadloga.    Kolikor smo imeli pomladi dežja preveč,   toliko  imamo   ga  sedaj premalo.    Huda vročina in suša nas dan na dan  spominjati,   da živimo „v dolini solza". Fižol je šel skoraj ves, in če se ne odpr6 nebeške zatvornice, šla bode tudi turšica. Sadja bilo ni skoraj nič;   vina,   kakor kaže,  pridelali   bomo  skopo malo.    Kamorkoli se tedaj človek ozre, povsod zagleda le samo „miserere".   In glejte,   to  je kmetova senčna stran!   —   „In ne gledč na vse to" — tako pravi naš kmet — „povikaujejo   se   nam  vedno  bolj in bolj naši stroški!   Zboljšujejo se učiteljem plače, davki so vedno veči itd."   —  „Za kmeta pa nihče ne skrbi" — rekel mi je   spoštovan  mož.    Počasi oče,  počasi,  odgovorim mu,  tudi za vas skrbijo.    Ali ne slišite, kolikrat se je deželni   zbor  že   pritoževal  zoper   prevelika davkarska bremena;   če je  le  nekaj malega dosegel,   ni on kriv tega; — ali ne berete,   kako   so „Novice"  klicale večkrat okrajne komisije,  naj pazijo,   da zemljiški davek po   novi   postavi   se  zmanjša;   ali   ne vidite,   kako   se družba kmetijska prizadeva,   da   tavžente  in tavžente dobi podpore vsako leto za zboljšek kmetijstva! Glejte, ravno sedaj snuje se na Slapu vinorejska šola, ki dobro gleštana utegne biti celi Vipavski dolini in tudi drugim velika dobrotnica.    Al kakor je podoba,   niste   nič kaj vneti za imenovano  šolo!    „Mi   sadili   bomo   naše   trte tako,   kakor   so jih  sadili  naši  očetje!    časih bilo je manj poduka,   a  več kruha kakor  sedaj..." — Te in enake odgovore dobi človek, ako hoče pomagati kmetu do boljše prihodnosti in blagostanja.  —  Iz tega je pač razvidno,   kako   zel6  je potreben naš kmet poduka in pravih mož, ki ga vodijo po pravi poti do sreče prave, ter ga rešijo „egoistov", ki rastejo dandanes iz tal enako gobam po dežji. Razvidimo pa tudi, kako ljudstvo malo bere dobre kmetijske  knjige  in   časopise;   saj drugače bi se ljudem dalo  še kaj dopovedati!    Potem pa tožite čez hude čase!   „Z umom orožite se, ne bojte se znoja na čelu!" tudi vam kliče slavni Koseški,  ljubi kmečki očetje !
Iz CeSDJiC 20. avg. (Po naključbi zakasnjeno.) Spomladi smo se nadejali dobre letine, ker je vse lepo rastlo. Preveliki nalivi ob času cvetja škodovali so setvi tako, da bomo v naših krajih komaj seme nazaj dobili. Zraven tega nas pa še vedno toča obiskuje. Že dvakrat nam je letos polja mlatila; prvikrat v začetku žetve, v drugo pa 1(5. dne t. m. Bali smo se v presilni vročini, ker je velika vročina v naših brdih nenavadna, da bo hud ropot, ko pride dež. Strah ni bil prazen, zakaj 10. dne je toča pri hribih ajdo požela, oves pa do celega omlatila. Tudi sadja ne bo. Trda se nam kaže; če bo še dragina, kaj bo, ker smo že zdaj po žito v Ljubljano hodili!  Ko nam je prvikrat toča potolkla, so
malo škodo  cenili,  menimo  da  zarad davka.    Potožiti
S a moramo, da obnašanje in govorjenje nekterih gospo-ov nam je večo žalost delalo, kot nesreča, katera nas je zadela. Neki gospod iz Kamnika nam je kmetom rekel: če bi jez cesar bil, bi vse cerkve v stale spremenil , in djal bi noter konje in lepe vole. Ko smo gledali na Dolenjsko stran, in je videl znano cerkev, se je pa tako odrezal: da bi bil h .... popred hrib odnesel , kot je bila tam cerkev zidana! — Vprašamo: ali ni tako obnašanje vražje? Potrebno bi bilo, da bi takemu človeku kdo povedal, naj se spodobno obnaša, ko med nas še krščanske kmete pride, sicer bomo na drugem mestu pomoči zoper tako ajdovsko točo iskali; za zdaj mu le to rečemo,  da  bi tak bradač le za ver-
boltarja pri h.....  na  pravem mestu bil,   ako   bi   ga
kaka mladoslovenska koterija ne vdinjala za agenta!
Kmet — priča. NOTOmeStO 26. avgusta. (V BiŠČivasi pri Mirnipeči) vnel se je požar ter je pogorelo 20 hiš in 34 pohištev z vsem pridelanim žitom, z enim voličem in 15 prešiči. Skoda po tem požaru se ceni na 32.750 gold. — Zavarovani so bili le 4 kmetje na 3200 gold. Revščina pogorelih kmetov je neznano velika, ker so skoraj vse svoje imetje zgubili. Revščina teh kmetov je pa še po tem veča, ker je toča 19. julija t. 1. tudi grozdje na njenih nogradih pobila. Slavno vrednišivo „Novic" pokazalo je že večkrat v enakih potrebah dobrodelno srce za revne.*)
Iz Noye-Oselice t Poljanski dolini na Korenskem. —
23. dne u. m. je bil tukaj silovit požar. Popoldan po treh, ko so bili vsi Gričani na polji, zažgal je otrok, komaj 4 leta star, šupo svojega očeta z vžigalnim klin-čekom; strašan plemen se pokaže, ki hitro švigne na bližnji farovški hlev, kateri se slamo krit je naglo pogorel z vsem, kar je bilo v njem; padejo iskre tudi na cerkveno streho, vendar, hvala Bogu, sta bila farovž in cerkev požara oteta po velikem trudu faranov, kteri so nagloma na pomoč prihiteli. Najhuje pa je bilo to, da ni bilo vode dobiti iz dveh studencev. Oj! kako silno potrebno je posebno v takih krajih, poslopja zavarovati; al kaj tacega pri nas priporočevati, je žalibog! toliko, kot bob v steno metati!
Iz Vižmarjev 30. avg. (Zahvala in prošnja.) Mnogim dobrotam, ki nam jih je že dodelil si. deželni odbor, je dodal še novo, da je 100 gold. iz deželne bla-glajnice dovolil v podporo naprave dovozne poti k železnični postaji v Vižmarjih. Dolžnost naša je, očitno hvalo izreči za to dobroto, zakaj v tako slabih časih in preobilnih stroških bilo bi to preveč žrtovati za našo z vsemi križi obloženo srenjo. Naj toraj mi je dovoljeno, da z zahvalo izrekam tudi očitno prošnjo, da bi nam si. družba kmetijska blagovolila tudi mlatilnico darovati.**) V naši srenji bi imela dokaj opravila, ker je še nekaj takih kmetov, ki še podov niso mogli napraviti po ognju.
Jože Planinšek, župan.
Iz Ljubljane. (Deželni odbor) je v zadnji svoji seji iž deželnega zaklada dovolil 1000 gld. podpore za prebivalce v Novomeškem okraji, katerim je toča in nevihta pridelke pokončala.
— (Katoliško-politiČno društvo) je imelo v nedeljo 31. dne u. m. svoj mesečni shod.   Posebno zanimiva je
*) Vredništvo je prejelo to poročilo od si. okrajnega glavarstva tedaj ni dvomiti o resnici velike revšine. Radi bomo tedaj  sprejemali milodare in jih odrajtali revežem.
Vred.
**) Kakor so „Novice" že oznanile, prosila je družba kmetijska spet državne podpore za leto 1874., in če jo dobi, storila bo gotovo, kar bo mogoče.                              Vred.
____   292   ___
bila prva točka dnevnega reda: »Volitve za državni zbor". Prvi poprime besedo g. France Potočnik, o. kr. stavbeni svetovalec v pokoji, v političnih rečeh, ki dandanes Avstrijo in vso Evropo pretresajo, jako izvedeni dopisnik Ljubljanskega »Triglava", in —- ome-nivši nemilo osodo Slovencev v njegovih mladih letih, ko je deček v soli „poce" dobil za vsako domačo be sedo, in da zato mora tudi on milosti prositi, ako mu ne teče jezik slovenski tako gladko kakor bi rad — obžaluje, da strast nekterih ljudi tudi v okrajnah slovenskih tako daleč sega, da državnopravni stranki pripisuje vse hudobije, kakoršne koli utegne imeti kak političen program! Pogledite le „S1. Narod", kaj že uganja več mesecev zoper Avstrijsko državnopravno stranko, kateri zadnji čas še celo desetino in tlako pod-tikuje; ko bi kdo samo „Narod" bral, misliti bi moral, da gospoda Herman in Ulaga sta naravnost izdajalca nase domovine, in grof Hohenwart, dr. Bleiweis, dr. Costa, dr. Tonkli pa še več. Al pustimo jih — pravi
{govornik — ko časniki „Narodove" baze ne bodo več agati imeli, bodo sami konec vzeli. Ker pa vendar tu ali tam je kdo, ki ne ve popolnoma, kaj namerava državopravna stranka, razlaga gosp. Potočnik zboru program te stranke, in naposled stavi sledeči predlog:
Gled6 na to, da program pravne stranke poroštvo daje obstanku in razvoju Avstrije, — da Slovanski narodnosti ne nasprotuje, ampak jo podpira, — da spoštuje ne samo pravica in svobodo katoliške cerkve, ampak tudi svobodo do vseh narodov, zato se katoliško-politiško društvo
1)  popolno sklada s programom Avstrijske pravne stranke, in želi in vabi vse Slovence, kateri mu še niso pristopili, da mu pristopijo,
2)  priporoča vsem volilcem slovenskih krajev, da nobenega kandidata za poslanca ne v deželni ne v državni zbor ne volijo, kateri se na svojo čast in vest ne zaveže, program državopravne stranke brez pridržkov in ovinkov priznati in podpirati.
Gosp. dr. Costa izpeljuje potem se živimi barvami in parlamentarično izurjenostjo misel gosp. Potočnika še dalje in kaže, kako neopravičeni so napadi „Slov. Nar." na državopravno stranko, češ, da je popustila in zavrgla naš stari narodni program ter neovrgljivo dokaže, da mi še danes na ravno istem stališču stojimo, kakor leta 1867. in da program državnopravne stranke prav nič druzega ni, kakor dalje izpeljana ideja našega gesla: „vse za vero, dom in cesarja".
Potem je bil predlog gosp, Potočnika enoglasno sprejet.
Gosp. Regali omenja po tem, da so kandidatje skoro za vse volilne kraje postavljeni, samo za kmetiške občine v Novem mestu, Konstanjevici, Metliki in Črnomelj u še ni nič odločenega, zato predlaga, naj bi katol. polit, društvo tem kmetiškim občinam željo izreklo, si za svojega poslanca gosp. Potočnika izvoliti, ker se odlikuje po političnem znanstvu, je izurjen govornik v nemški besedi, ki se govori v Dunajskem zboru, in je s svojim današnjim predlogom poštenje zastavil, nepremakljivo 83 držati državo pravnega programa.
Ta predlog je bil enoglasno sprejet.
— {„Die Unterkrainer- und Lacker-Eisenbahn mit Bezug auf das adriatische und schwarze Meeru) se zove brošurica, ki jo je gosp. V. C. Supan, predsednik kupčijske zbornice, ravnokar na svitlo dal z blagim namenom, da se daruje nesrečnim Dolenjcem, kar se po odbitih tiskarnih stroških iz prodaje (po 20 kraje, iztis) skupi. Gosp. pisatelj v tej brošurici povdarja že večkrat in od več strani povdarjano potrebo teh železnic. Kedaj jo dobimo, Bog ve, kajti po besedah vladne nove
„Presse" namerava vlada vprihodnje popustiti dosedanjo pot subvencij in garancij obrestnih, in na državne stroške napraviti take železnice, ki se jej neobhodno potrebne zdijo.
Zopet je   nemila   smrt   vzela  domovini  naši  enega najljubših njenih sinov, — včeraj smo v slo-  vesnem   sprevodu   na pokopališče   spremili  truplo prečastitega gospoda profesorja
                       Antona Lesarja,                        
 ki je po dolgi bolezni, za želodčinirn rakom, 31.  avgusta t. 1. po prejetih sv. sakramentih za umira-  joče v 49. letu svoje starosti umrl. — Ime Lesar-  jevo je slavnoznano po vs;h slovenskih okrajnah,  odkar je začela Matica slovenska svoje delovanje,  kateri se je, poleg učiteljske službe, kot tajnik  njen ves žrtoval. Železna delavnost njegova dan  na dan od  zora  do mraka,   kateri je  le  malo urI
odtegnil za razvedrenje svoje,  je  znana vsacemu,  kdor   mu je   bliže   stal.    Napade   na   svojo   osebo,  katerih je   v svojem življenji dokaj doživel kakor  
vsak rodoljub dandanes, ki se ne gane od svojega
  prepričanja,  je trpel pogumno v zavesti,   da izvi- 
  rajo le od sebičnih nasprotnikov. — ^Novicam" bil 
  je  rajni   ves   čas   zvest   prijatelj   in   delaven   pod- pomik. Zato mu položijo na gomilo njegovo neven-
 ljivo cvetlico hvaležnega spomina, ter reko: naj v  miru počiva  Slovencem nepozabljivi, mno- 
  gozasluženi rodoljub!                                        
Milo bilo je  na grobu njegovem poleg druge  rodovine njegove videti starčeka očeta, komur, po- 1 leg druzih britkih udarcev,   je pač ta najbridkejši bil,   da  ga je  zapustil  zdaj   tudi  njegov ljubljeni
—   {Poziv.) Za Mandelčev spominek je nabralo dramatično društvo, katero hoče to stvar dovršiti, znesek 97 gold. 50 kr. Načrt za spominek in vse priprave so dogotovljene, manjka le še denarja. Zatoraj se obrača odbor dramatičnega društva do vseh rodoljubov, kateri hote še kaj darovati v ta namen, s prošnjo, naj svoje doneske blagovolijo poslati g. Drago-tinu Žagarju, blagajniku dramatičnega društva.
Odbor dram. društva.
—  {Besedo na korist Mandelčev emu spominku) napravijo pevci ljubljanske čitalnice v Kranj i v nedeljo 7. septembra. Nadejamo se obilne vdeležbe domoljuhov iz Kranja in okolice Kranjske.
—  {Nov slovensk političen časnik) v duhu starodavnega našega programa je tedaj, kakor slišimo, gotov. Ker se je potreba tacega političnega časnika, ki naj bi večkrat v tednu izhajal od mnogo strani iz slovenskih okrajin povdarjala, se je unidan sešlo mnogo rodoljubov , ki so soglasno sklenili, da glede na to, da „Novice", „Danica", „Slov. Gospodar", „Glas" vsaki teden po enkrat izhajajo, „Brencelj" pa vsacih 14 dni, zadostuje iz začetka, da novi politični časnik le trikrat na teden izhaja, ki pa naj se vreduje tako, da tudi Slovenci vsaj enkrat pridemo do političnega časnika, ker vsi dozdaj izhajajoči časniki se sučejo le okoli narodnosti, druzih političnih vprašanj pa ne pretresajo zato, ker ni namen njih ali ker, kakor „Slov. Nar.", niso sposobni vvodnih političnih časnikov pisati. Drugo, kar je bilo v tem shodu sklenjeno, je to, da prijatelji programa našega „za vero, dom, cesarja" ali programa pravne stranke, na deželi vse moči napn6,   da se novemu časniku po deželi pridobi velika
-----    293   -----
naročnikov, kajti le tak list je vreden, da izhaja, ki se zdržuje sam po svojih naročnikih; vse drugo in Tzlasti z akcijami podpirati časnik, je životarenje na videz, je beračija, ki le kratek čas trpi; vsaj bo „Slov. Narod*', kateri po birgljah delniških šepa, to pokazal, kedar se mu milošnja delnic odtegne. Zato naj rodoljubi starega našega programa si nemudoma v vsakem okraji zagotovijo nekoliko naročnikov, da na tej podlagi že prihodnji mesec novi politični list stopi v življenje.
—  (GospodiČina Neugebauerjeva) je 28. avg. s sijajnim vspehom stopila prvikrat na oder narodnega Zagrebškega gledališča v operi „Faust". „Obzor" piše, da v slavo otvorenja sabora Hrvaškega se je predstavljala opera „Faust", v kateri sta prvi pot debutirala nova primadona gospodičina Neugebauer in bariton gosp. Novak, in pravi, da nalogi „Mefista", ki ga je pel Novak, in „Margarete", ki jo je pela Neugebauer, niste nikoli bolje bile predstavljene v Zagrebu, kakor oni večer.
—  {Turška goveja kuga) je sicer že davno nehala na Kranjskem, a vendar morajo na meji Hrvaški še zmirom vojaške straže stati, da odvračajo kontrabant iz kužne dežele v našo. Na Hrvaškem je še vse polno grozovite kuge, ki jim je že na tavžente pomorila goved — zakaj? — zato, ker nimajo ostrih postav, namesti njih pa dokaj nečimurnih gosposk. Kranjska dežela je v vsem skupaj (dozdaj , če ne bomo vdrugo nesrečni) izgubila za Turško kugo 88 goved, med kterimi jih je 13 poginilo, 75 pa se jih je pobilo, za ktere se je gospodarjem odškodovanja plačalo 6294 gold. iz državne kaše.
—  (Pobirki iz časnikov.) Vsi časniki, katerim znani Ljubljanski žurnalista in tovarš Mladoslovencev dopisuje, kakor „Pressa", „Triesterica" in drugi taki listi, bili so te dni polni poročil o kandidatih za državni zbor; ta pisar se obnaša v teh sporočilih, kakor da bi on poslanstva delil! Dal jih je nemčurjem in mlado-slovencem velik porcijon, „klerikalcem" le malokterega; lagati se pa zna tako, da si sam verjame. Tudi naša „Laibacherica" je prinesla že neki tableau poslancev, s trte zvitih. Da se vladni časnik v take pisarije spušča, je jako čudno; še bolj čudno pa je, da našo interpelacijo na njeno poštenje v zadnjem listu „Novic" za-rad gimnazije Kranjske je djala „ad acta"; je li tako silno težko reči: „mea culpa" — zlagala sem se?! — Kdor še več dokazov kanibalske surovosti „Slov. Naroda" hoče, naj vzame včerajšnji njegov list v roke; najhuji divjak ima vendar toliko človeškega čutja v sebi, da ravno umrlega sovražnika svojega ne psuje, — grdi ta list pa je že kamne metal na gosp. Lesarja, ko so truplo njegovo nesli na pokopališče. Res: Zar-nik, Vošnjak, Jurčič — to so pravi representanti „omike" in „svobode"!
— (Začetek šole na Slapu) ne bo Še 9. dne t. m.} ker g. grofa Lanthieri-a ne bo Še dotistihmal iz Dunaja nazaj; Čakalo se bodo tedaj do druzega tedna7 da pride.
-----  294  -----