’4''8^4^^^>$4*rrxrt.’. I GORNJA SLIKA NAM KAŽE GOJENKE, PROFESORICE IN URŠULINSKE "$ MISIJONARKE. MED NJIMI TUDI TRI SLOVENKE IZ ZAVODA “MATER DEI’’ V BANGKOKU. V TRENUTKU. KO NA DVORIŠČU KRALJEVE PALAČE IZRAŽAJO SOŽALJE SEDANJEMU SIAMSKEMU KRALJU OB PRILIKI TRAGIČNE SMRTI NJEGOVEGA BRATA, ^^?Sr^KRALJA ANANr)A MAHIDOLA. NEKDANJEGA UČENCA n«U?TRJISIJ0NARK' — M KS A VERI J A PIRC, KI NAM JE TO SLIKO PCSLALA, JE OB MISLI NA TAKO TEŽKO PRODIRLJIVO POGANSKO V POROČILU IZ GLOBINE SVOJEGA. MISIJONSKEGA SRCA ZAVZDIHNILA: “O, ORIENS, PRIDI IN RAZSVETLI NAS!” — ORIENS, VZHAJAJOČI Z VIŠAVE, NOVOROJENI ODREŠENIK SVETA KI SI PRIŠEL, DA S SVOJIM ŽAROM RAZSVETIIŠ IN RAZVESELIŠ VSE LJUDI VSEH KRAJEV IN VSEH ČASOV, PRIDI RES IN RAZSVETLI NAJPREJ NAS. KI TE ŽE POZNAMO, DA TE BOMO DALI SPOZNATI ŠE DRUGIM, KAJTI VSEM. TUDI POGANOM, JE TISTO PRVO SVETO BOŽIČNO NOČ ANGEL OZNANIL “VELIKO VESELJE KI BO_________ZA VSE LJUDSTVO”. •'5 4 jgj I ’i ■i i I I J XXIII • LAS MISIONES CATOLICAS • ST. 9-12 RAZU MIMO IM STORIMO! Kar niti Japoncem ni uspelo, to je uspelo komunistom: zavzeli so Čungking. S tem je zavzeta še zadnja pomembna celinska postojanka protikomunističnih sil na Kitajskem. Česar pred kratkim mnogi niso hoteli spoznati za možno, morajo sedaj ugotavljati kot resnično: Kitajska je komunistična. Nad 450 milijonov ljudi, ki jih šteje ta dežela (skoraj četrtina človeštva), je s tem vključenih v veliko “tovarno novega človeka”, kjer božjo podobo, krono stvarstva, skušajo predelati v podobo hudiča, v sužnja stvari. 450 milijonov Kitajcev, živečih v temi poganstva in hrepenečih po luči, je zapadlo v še strašnejšo temo brezboštva. Kitajski narod, ki bi v svoji sveži življenjski moči lahko toliko doprinesel k zmagovanju Kristusa v dušah in svetu, bo sedaj kakor ogromni robot, ki bo delal za zmago Antikrista v človeštvu. Kdor se ob vsem tem duhovno ne zgrozi in ne razjoče, kakor se je Kristus nad usodo Jeruzalema, ta ni pravi kristjan, ni katoličan, ampak izkoreninjenec, suha veja, ki ae Živi več z drevesom, dasi še na njem visi. Ta je soodgovoren za strašno, vnebovpijcčo krivico, kr se dogaja nad poganskimi masami, ta je posredno sodelavec Antikristov. Ali ni takih, žal, večina katoličanov, vsi tisti, ki jih še tako glasni pozivi svete Cerkve, še tako kričeče katastrofe v kraljestvu božjem na zemlji ne zdramijo, ne omajejo, ne razgibljejo! Niti za to se ne pobrigajo, da bi v niih samih stalno vladal Kristus, kaj šele, da bi kraljestvo božje širili še v svet.. . Ta usodna otopelost, nedelavnost katoličanov spričo tako delavnih sil teme se zlasti kaže v primeru DŠV. Tako malo terja Cerkev kot minimum misijonskega sodelovanja, a niti tega večina ne stori. V Argentini n. pr., ki je 96 % katoliška dežela, so samo na 1 konjski dirki, eno nedeljo popoldne, gledalci izdali 17 milijonov pesov.. . za DŠV pa se celo leto, po vsej deželi, ne zbere niti 1 milijon pesov. Toda, preden se pohujšujemo nad bližnjim, poglejmo najprej, kako je z nami! Letos praznuje slovenska DŠV 25 letnico ustanovitve, kakor smo pisali v zadnji številki našega lista. Če kdaj, je sedaj čas obnoviti svoje članstvo oziroma se včlaniti, kdor še ni. Od misijonske nedelje koncem oktobra 1949 do misijonskega praznika Razglašenja Gospodovega 6. januarja 1950 naj bi vsi katoliški Slovenci, vsaj oni, ki smo na svobodi, izpolnili to najmanjšo misijonsko dolžnost. V Buenos Airesu in okolici člani slovenskega dušno-pastirskega misijonskega odseka osebno MOLITEV IN ŽRTEV — KAKOR DVE “Molitev in žrtev sta kakor dve peruti, po katerih leti evangeljski glas po zemlji,” jc zapisal svetniški škof Slomšek, ki je bil med Slovenci eden prvih pospeševateljev misijon-stva. Spoznali smo, da gre misi jonsko delo svete 'Cerkve v novo dobo, z novimi nalogami in novimi sredstvi, ki so primerna času in razmeram. A pri vsem trudu in naporu, pri vsej moderni organizaciji, pri vseh najmodernejših sredstvih se moramo vendarle živo zavedati, da vse to še nič ne pomeni. «Te sicer neob-hodno potrebno, ker smo po božji načrtih poklicani, da “tovariško sodelujemo z božjim Zveličarjem”, In moramo doprinesti svoj delež. čeprav pomeni le stotinko celotnega dela. Toda, vrh vsega je potrebno še nekaj višjega: milost božja, ki jo rodita molitev in žrtev za misijone. Tega se je zavedal prav isti papež, ki nas je s tako prepričevalnostjo vodil na nova pota, Pij XI. V svoji misijonski okrožnici je zapisal: "Naj se namreč misijonarji trudijo in mučijo, da hi pogane spreobrnili h katoliški veri, naj žrtvujejo tudi svoje življenje, naj uporabijo vso marljivost, skrbnost in druga človeška sredstva, vendar ne bodo dosegli ničesar, vse ho zaman, če Bog src nevernikov ne bo ganil s svojo milostjo in jih tako omehčanih pritegnil k sebi.” Saj gre pri misijonskem delu za nadnaravni cilj. Cerkev se mora graditi in utrjevati, a gradi se le iz udov svojega skrivnostnega telesa. Zato smo rekli, je neobhodno potrebno sredstvo spreobračanje duš. Tu pa je odločilna božja milost. Misijonar samo pripravi pot, samo predhodno nudi spoznanje poganom; za spre-obrnenje je pa potrebno poleg lega predhodnega spoznanja še dvoje: dobra volja in božja milost. In še za tisto človekovo dobro voljo * - vabijo posameznike k temu. Do sedaj, ko to pišemo, se je pri njih vpisalo oziroma obnovilo članstvo šele kakih 700 oseb, vštevši otroke v DSD, in to po več kot mesec dni trajajoči akciji. Tudi v drug.h slovenskih središčih v Argentini misijonski apostoli posameznim rojakom na ta način olajšujejo izpolnitev misijonske do'žnosti. Prav tako v Kanadi. Kamorkoli drugod po svetu sežejo “Kat. misijoni’’, povsod se bo gotovo našel misijonski sotrudnik, ki bo v svoji deželi, v svojem okolju zastavil to akcijo in vpisal rojake v DŠV in DSD. V ta namen prilagamo tej številki posebne vpisne pole, ki bi jih vsakemu sotrudniku poslali še več, če bi želel; kdorkoli polo dobi, naj v svojem okolju dobro pogleda, je li še kaj rojakov, ki še niso vpisani v DŠV oziroma članstva še niso obnovili, in naj jih vpiše na polo, priloži članarino, vse skupaj pa pošlje na naslov: ‘ ‘Slovenska dušnopastir-ska pisarna”, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. Če mi Slovenci, ki že dovolj dolgo in dovolj bridko okušamo posledice prodi-ranja brezbožnega zla v svet, ne bomo razumeli potrebe, da se z misijonskim delom ta. prodor zajezi, kdo bo razumel petem? Razumimo in storimo vse, kar moremo, najmanj pa to, kar nam nalaga Cerkev: DŠV! L. L. C. M. Spomenik sv. Frančiška Ksaverija, zavetnika misijonov, na kitajski obali ■—* PERUTI... (Slomšek) je treba dejanske milosti. Tako vse delo končno sloni na milosti. Zato ne najdemo daljšega papeževega govora ali pisma ali okrožnice, kjer se ne bi ponavljal klic k molitvi in k žrtvam za misijone. In tudi misijonska pisma nikdar ne izzvene samo v prošnjo za gmotno pomoč, ampak vedno tudi in predvsem v prošnjo za molitev. Kajti misijonarji morda še najbolj živo občutijo, kako potrebna je milost pri misijonskem delu. Spet pa je božji načrt tak, dn se daje milost na prošnjo vernikov. Ali moramo prositi in moliti za vse misijonske potrebe v celoti in posameznostih. Kot naročajo vsi papeži, moramo prositi in moliti “Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev” (Alt !), :5K). Ker pa se poklic svobodno sprejema ali odkloni, moramo moliti tudi za to, da bi tisti, ki so poklicani, klicu sledili. Moliti moramo za misijonarje, njihovo delo, /.a katelmniene, ki se pripravljajo na krst. Posebej pa je treba moliti za 1 ogane same ali sploh nekatoličane. Ker imajo prosto voljo, lahko milost spreobrnjenja zavrže’o in ne more obroditi sadu. Izmoliti in izprositi jim moramo novih milosti. I’ij XII. pravi v okrožnici o skrivnostnem telesu Kristusovem: ‘‘Kei. imajo ljudje prosto voljo ter morejo pod vplivom strasti in slabega poželenja svojo prostost tudi izrabiti, zato je potrebno, da jih oče luči po Duhu svojega Sina učinkovito priteguje k resnici, če so mnogi, žal. po zmoti ločeni od katoliške vere in nočejo odpreti srca za navdihe božje milosti, tega ni krivo samo to, ker sami premalo molijo, ampak tudi ker kristjani premalo molijo v ta namen. 'AaUt pa ponovno vzpodbujam«» vse, ki goreče ljubijo Cerkev, naj po Odrešenikovem zgledu stanovitno molijo za ta namen.” Pri molitvi je ta prednost, da jo zmore vsak, da nismo vezani ne na kraj ne na čas. Pa ie ta. ugodnost je, da nam tega sodelovanja ne morejo preprečiti vojne razmere ali oddaljenost kraja. V skrivnostnem življenju, ki ga nam slika Pij XII. v okrožnici o Telesu Kristusovem, smo si vsi tako blizu. Bližje, kakor smo si rojaki med seboj v naravnem redu, smo si med seboj v tem nadnaravnem redu s Kitajci in Indijci. V resnici naveže med nami in misijonarji in njihovo mlado Cerkvijo molitev tak tesen stik. da smo kljub razdaljam blizu drug drugemu, v tesnem medsebojnem stiku. In če se združujemo pri svetem obhajilu z Evharističnim Kristusom, nas on še bolj tesno poveže med seboj. Začutiti moramo, da smo kakor ena družina, zbrana v veliki cerkvi, ki enoglasno moli svojega Boga. Tako ne bo naša molitev visela v zraku, ne bo nekam slabokrvna in medla, ampak bo postala živa. prepričevalna, tudi za nas vzgojna, postala bo v resnici misijonska. V nas mora hiti tisti katoliški duh, ki ga izraža Pij XII. v svoji okrožnici, kjer slika prav ta .skrivnostni svet molitve. Ko povabi vse nekatoličane, “naj vstopijo v katoliško enotnost, se vsi združjo z njim v enem telesu Jezusa Kristusa ter naj v družbi naj-najveličastnejše ljubezni pribite k isti skupni «lavi,” jih zagotavlja: "Z neprestanimi molitvami k Duhu ljubezni in resnice jih s povzdignjenimi rokami pričakujemo, ne kot (uj-ce, ampak kot sinove, ki se vračajo v lastno in očetovo hišo." Zato tudi ne molimo zanje toliko kakor z njimi, da bi bila naša skupna molitev uslišana, da bi nas tudi oni ne smatrali kot tujce, ampak bi nas sprejeli kot brate, ki smo prišli ponje, da jih vendar enkrat privedemo v naš in njihov dom. Zato naj bo naša molitev res misijonska. Izžarevati mora tisto katoliško širino, tisto vseobsegajočo ljubezen, ki izvira iz božjega Srca. .Molitev mora biti res izraz našega misijonskega čutenja. Ne molimo, kot «la izkazujemo milost poganom, ampak kot bratje poganov. V molitvi se v duhu približajmo Indijcem, Kitajcem, Afrikancem, začutimo z njimi njihove težave. S pogani občutimo njihove blodnje, ki na njih dnu utriplje hrepenenje po resnici. S katchumeni doživljajmo njiliove hoje na poti k spreobrnjenju, z novo-krščenimi slavimo Boga za veliki dar nadnaravnega življenja in molimo za stanovitnost. Vživimo se v strahoto poganskega sv«‘ta in pomislimo na maloštevilne misijonarje meri neverniki, prisluškujmo utripom vseh :l(M» milijonov muslimanov, ki žive v prepričanju, «la je njihova vera prava. Zamislimo se v in-«lijske probleme, začutimo z indijskimi škofi in misijonarji tisto strašno trpljenje, ko skoraj onemogli strme pred vprašanji, ki jim zijajo nasproti, ne da bi jim bili kos. Ko molimo z« Kitajsko, se postavimo v duhu v ta največji nar<>č od Kristusa in danes v suženjstvu komunizma. Brez posmeha, s prav bratsko ljubeznijo z njimi vred molimo, da bi Bog kljub vsem ovirani «lokončal v njih, kar gratli morda že stoletja in tisočletja. Posebej papež priporoča molitev za misijone otrokom in redovnicam. Po sirotišnicah, otroških šolali in zavodih naj veliko molijo. In ta molitev ho po njegovem imela tudi svoj vzgojni pomen. Kajti v takih dušah, tako pravi, “more z božjo pomočjo včasih vzkliti želja po misijonskem delu. ki bo morda, če se bo skrbno negovala, v teku časa dala ne-prekosljive delavce za misijonsko službo." K molitvi pa moramo dođejati še žrtve, zlasti “APOSTOLAT TRPLJENJA”, ki so ga v zadnjem času začeli organizirati. Katoličani so se vedno dobro zav«*dali vrednosti, ki jo trpljenje prinaša apostolskemu delu. Zato misel, naj bi bolniki s svojini trpljenjem pomagali pri misijonskem delu. ni tako izvirna, pač pa je izviren način tega a|M>-stolata, namreč organizirano trpljenje. Na nekem misijonskem zborovanju v Rimu, kjer so govorili o različnih oblikah misijonske pomoči: o molitvi, vzgoji poklicev in denarni pomoči, je nekdo piedlagal, naj hi misijone podpirali s trpljenjem bolnikov. .Misel j<‘ zorela In leta li>:?0 je bila ustanovljena v Italiji “Zveza za apostolat bolnikov". V to zvezo se vpišejo bolniki, ki so pripravljeni s svojim trpljenjem klicati blagoslov na misijonsko delo. Dolžnosti bolnikov so trojne: 1. svoje trpljenje nuj vdano sprejemajo iz božje roke; 2. svoje trpljenje naj potrpežljivo prenašajo v združenju s trpljenjem Kristusovim, 3. svoje trpljenje naj darujejo za rešenje duš. Posebej pa naj pri svojem trpljenju store namen: 1. da bi bili misijonarji sveti, 2. da bi jih bilo vedno več, 3. da bi se neverniki spreobrnili. Vsak član dobi mesečno tolažbe polno pismo z vzpodbudo, naj vztraja v svojem poslanstvu. Zamisel je našla lep odziv pri bolnikih. Leta 1931 so na binkoštni praznik prvič izvedli “dan bolnikov” po vsem Rimu. Naprosili so 7000 bolnikov, naj ta dan darujejo vse svoje trpljenje za misijone. Delniški duhovniki so zatrjevali, da je b i to res dan tihega veselja. Naslednje leto so organizirali “dan bolnikov” po vsej Italiji. 150 škofij se je pridružilo svojevrstnemu apostolatu in 200.000 bolnikov je združilo vse svoje trpljenje v misijonski namen. Ko so poročali svetemu očetu o uspehu “dneva bolnikov”, je rekel ves ginjen; “Kako lepo in dobro je, če se tr|>eči sinovi združijo s svojim Očetom! Kako lejui in sveta zamisel. Ijepn, ker priča o ljubezni do papeža in misijonov. Sveta, ker je tako uspešna pri Kogu. Povejte vsem dragim bolnikom, da jim je papež hvaležen za ta dan trpljenja. Povejte, kako veliko zaupanje ima papež v molitve bolnikov, povejte jim, kako jih ljubi in posebej blagoslavlja.” Apostolat bolnikov se je začel širiti čez meje Italije. Danes je že kar redno misijonsko delo |K>leg vseh drugih misijonskih organizacij. Pri nas so “dan bolnikov’’ prvič obhajali leta U>38. Najlepši je bil pač misijonski dan bolnikov na Hinkošti I. 11)44, ko je nad 100 članov in članic Misijonske dijaške zveze samo v Ljubljani obiskalo okrog 3.000 bolnikov ter jih osebno pridobilo za njih misijonsko žrtev. Zdi se, kot da je tej težnji Cerkve i>o trpljenju Pij XII. zapel v svoji okrožnici ‘‘Skrivnostno telo” najslovesnejšo himno, kajti dolgi odstavek o trpljenju jo gotovo eden najlepših delov okrožnice, ki nam odkriva nadnaravno lepoto in moč Cerkve. “Kristus si je s svojo krvjo pridobil Cerkev. Hodimo torej rade volje po teh krvavih stopinjah svojega Kralja, kakor te terja skrb za varnost našega zveličanja: “Kajti če smo z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v bodočnosti njegovega vstajenja,” in “če smo z njim umrli, bomo tudi z njim živeli” (Tim, 2, 11). To zahteva tudi pristna in dejavna ljubezen do Cerkve in tudi do duš, ki jih Cerkev rodi Kristusu. Daši je namreč Zveličar po trpkih mukah in bridki smrti svoji Cerkvi zaslužil neskončen zaklad milosti, vendar se nam darovi teh milosti po sklepu Imžje Previdnosti podeljujejo le po deležih. Večji ali manjši delež teh milosti je nemalo odvisen tudi od naših dobrih del; ta dela kličejo na človeške dušo roso nebeških darov, ki jih Kog svobodno deli. In ta rosa nebeških milosti bo gotovo tem obilnejša, čim bolj goreče bomo molili, še posebno pri evharistični daritvi, katere se pobožno udeležujmo vsak dan, če je mogoče; dalje, če bomo skušali z deij krščanske ljubezni lajšati tolikere bridkosti trpinov; če bomo neminljivim do-brinam dajali prednost pred bežnimi rečmi tega sveta, če bomo to umrljivo telo s prostovoljnim mrtvenjem krotili, mu nedovoljeno odrekli ter mu tudi nakladali, kar je trpko in trdo; in končno, če bomo težave in bolečine tega življenja vdano spremljali kot iz •»ožjih rok. Tako bomo po apostolovem zgledu “na svojem mesu dopolnjevali, kar nedostaja bridkostim Kristusovim za njegovo telo, ki je Cerkev”. (Kol 1, 24). Ob tem se papež spomni bridkosti, ki jih preživljamo. Saj danes se zdi, da je toliko trpljenja, da sl ga ni treba če prostovoljno nalagati. A prav to je vprašanje, KAKO mi prenašamo to trpljenje. Morda nam je v pro-kletstvo, namesto da bi bilo v blagoslov za nas In zn dinge, zlasti za sveto Cerkev. Zato Pij XII. nadaljuje: “Ko to pišemo. Nam je pred očmi skoraj neskončna množica nesrečnih in trpečih, ki jih s sočutno bolestjo objokujemo: množica bolnih, ubogih, pohabljenih, vdov in sirot, pa še premnogih, ki so zaradi lastnih bridkosti ali ob bridkosti svojcev neredko do smrti onemogli. Vse torej, ki so iz kateregakoli vzroka potrti v bridkostih »n stiskali, očetovsko spodbujamo, naj se zaupno ozirajo v nebo in svoje težave darujejo njemu, ki jim bo to nekoč obilno poplačal. In tega naj se vsi zavedajo da njihova Inile-čina ni zaman, ampak da bo njim in tudi Cerkvi močno koristila, če jo bodo v ta namen potrpežljivo prenašali.” Zato priporoči “Apo-stolstvo molitve”, kjer člani z vsakodnevnim namenom darujejo svoje molitve in žrtve v namene, ki jih vsako leto papež potrdi in odobri. Nameni so splošno cerkveni in še posebej misijonski. Zdi se, da je ta appstolat molitve in žrtve In še posebej žrtve danes najbolj primeren. Saj je trpljenja toliko, da ne vemo, kam bi •z njim, če smemo tako reči. Vrzimo ga s temi velikimi nameni v zakladnico Cerkve, da bomo res “na svojem mesu dopolnjevali, kar nedostaja bridkostim Kristusovim," to pa, "za njegovo telo, ki je Cerkev." FRANC SODJA CM (“Ljubimo Cerkev”.) ICIT4JSICA TIBET ^Multon m üi^arachi. St/,/**! I urLnow^*^ _ ^ / I Allaliabad # /,^oa SJPAkJSfA#} y ' * Be/iaeos 1,, T r*' ... V^mmT: ■^btilsiko' rnofft Goa ( krri.Kftllll .T (nemjje) Mancjaloft Lcdabad — - j^rr Vät ^r\ • Ncujpuf • J ^;:;' 'fc Bafiijaloi't V V Pon d/cH Cf*y kJc ModuvJ VcmpO^ • SVOBODNA iiesa sovraštva hindujskega poganstva in islama. Toda «lasi so katoličani v tem bratomornem boju stali ob strani, udeležujoč se ga le kot rese vab i, niso s tem nikakor zatajili svoje nič manj goreče ljubezni do osvobojene domo-,*» vine. Ob priliki proglašenja neodvisnosti so ^ katoliški indijski škofje objavili skupno iz-j*. javo, v kateri so zrazili svoje iskreno veselje ^ mul doseženim uspehom in zagotovili sode-u* lovanje Cerkve pri vseli zakonitih naporih f vlade za napredek dežele v vsakršnem pogledu, “Gledamo v bodočnost z zaupanjem in optimizmom. . . Indijski katoličani se popolnoma edini z rojaki v odločnem stremljenju, narediti iz Indije velik in napreden narod, vreden svoje starodavne kulture in slavne zgodovine.” i*OIjOŽA.T CERKVE V NOVI INDIJI Kako je danes, po dobrih dveh letih samostojnosti, s katolicizmom v Indiji? D olgotrajna je bila borba Indije za politično neodvisnost. Dne 15. avgusta 1 !)17 je bila končno kronana s popolnim uspehom, če pa je do te osamosvojitve Indije prišlo domala brez prelivanja krvi, je nasprotno razdelitev polotoka v dve državi, mohamedanski Pakistan in hindujsko Indijo, zalita z obilno bratsko krvjo. In tisti, ki mu je uspelo, da je desetletja vodil borbo za neodvisnost od tujčeve pete NA NEKRVAVI NAČIN, je moral za pomnjenje “bratskega spora” plačati KRVAVI davek svojega lastnega življenja — Mahatma Gandhi, idejni voditelj boja za neodvisnost. Šele političnemu voditelju, Pandit Nehruju, je uspelo, vsaj jh> dveh letih osamosvojitve pomiriti duhove in za silo zadovoljiti obe stranki. V časopisih smo lahko brali, kakšno posebno vlogo so v krvavih spopadih med hindujci in mohamedanci igrali indijski katoličani: vlogo usmiljenih samaritanov. . ., ki jim je značko rdečega križa nadomestovala velika svetinja Brezmadežne na prsih, kot spoznavni znak. V trenutkih premirja sredi spopadov, ki so terjali tisoče življenj, nebroj požganih vasi, beguncev in sirot, so vlačili iz podrtin mrliče, reševali ranjence, spravljali na varno begunce, sprejemali zapuščene otroke... priznani in upoštevani pri tem samaritanskem delu od obeh sovražnih si strani. Pokazali so se kot dragocena sila krščanske ljubezni, ki leči rane. zadane od medseboj- če se v odgovoru na to vprašanje omejimo samo na hindujsko IndHo, bi bila slika indijskega katolicizma približno tale: Zvesto sodelovanje katoličanov je povsod po deželi dvignilo ugled Cerkve. Najvišji voditelji, tako tudi sam Pandit Nehru, so že ob mnogih pril’kah ]>ovdarili, kako cenijo dragoceno sodelovanje katoliških ustanov pri narodnem napredku, zlasti v vzgoji. V odnosu do katolicizma kot takega pa vladata v indijskem javnem mnenju dve struji: Prva, ki ji sledi Pandit Nehru in njegovi, zvesta Gandhijevim načelom, gleda pred vsem na napredek dežele in je strpna napram k a tolicizmu. Druga pa stremi za tem, da se novi Indiji da kar s«* da hindujsko verski obraz in je zato katolicizmu nasprotna. Ti dve struji sta posebno močno prišli do izraza v ustavodajni skupščini, ko so sestavljali besedilo o verskih manjšinah. Pokazalo se je, da je več’na na Nehrujev! strani. Združeni krščanski poslanci (fl protestantov in 5 katoličanov) so kljub številčni neznatnosti uspeli pridobiti za stvar večino, ki je izglasovala besedilo, v katerem se zagotavlja, ščititi pravice in koristi verskih manjšin in vsem veram pusPti polno svobodo izpovedovanja, izvrševan la in širjenja kakor tudi pravico ustanavljanja in vodstva vzgojnih ter drugih ustanov. X debati o tem členu ustave krščanskim poslancem niti ni bilo treba osebno braniti svojih zahtev, kajti mnogi vplivni hindujski poslanci so namesto njih govorili, zagotav- INDIJA V VATIKANU Ijajoč, da indijski kristjani ne predstavljajo prav nobene nevarnosti skupni stvari, aiui>ak nasprotno: sodelujejo bistveno pri vzgoji in socialni obnovi naroda in da ne izvajajo nobene protizakonite dejavnosti prt svojem spreobmjevalnem delu. Najočitneje se je ta naklonjenost kato ■ iški Cerkvi pokazala pač v upostavitvi diplo-matskih odnošajev med novo Indijo in Sveto Stolico, že lani je nions. Kierkels kot ai>o-stoiski internuncij v slavnem mestu nove Indije, v Delhi, predložil vladi svoje poverilne listine. Sredi letošnjega leta pa je v isti vlogi vstopil pred svetega očeta indijski opolno-močeni minister dr. Dhirajlal IShulabbai Desai. Sveti oče je dejal: “Ta trenutek smo priča resnično zgodovinskemu dogodku." “UPKAVIÖENO, A UME1MENO UPANJE.." Napredek katoliške Cerkve v zadnjih desetletjih v tej deželi nam vzbuja upe na IejK> bodočnost indijskega katolicizma, seveda v smislu, kot se je izrazil hangalorski škof mons. Potliakamuri: “Naj bodo že težave kakršnekoli (in ni jiii malo), lahko gledamo v bodočnost z upravičenim, dasi tudi umerjenim upanjem." Od 59 cerkvenih pokrajin, v katere je razdeljena današnja nova Indija, jiii je 21 pod vodstvom domače duhovščine in od 5.500 duhovnikov v deželi jih je 3.850 indijskega rodu. Redovnic je 11.700, od teh nad 7.000 domačink. Napredna Indija zlasti ceni katoliško šolstvo. Ne upoštevajoč osnovnih šol, ki jiii je skoro brez tevila, imajo katoliški misijoni v Indiji 327 zavodov srednješolskega značaja in 30 univerzitetnih kolegijev, v katerih se vzgaja kakih 200.000 slušateljev, od tega 88 tisoč katoličanov. Zn indijskimi Parsi (ki so maloštevilni, a izredno imoviti) so kristjani (katoličani in protestanti) tisti del indijskega ljudstva, kjer je najmanj nepismenih. Kljub temu, da je v katoliškili kolegijih razmeroma le malo spreobrnjenj iz najrazličnejših vzrokov, je vendar njih vzgojni pomen silne važnosti za katolicizem v Indiji že radi katoliškili dijakov samih, ki nujno potrebujejo katoliških šol, če hočejo zrasti v pristno katoliške izobražence, ki naj bi s svojim vplivom ustvarjali ugodne jiogoje za širjenje Cerkve v deželi. A tudi poganski slušatelji, ki se ne spreobrnejo, pa so si v katoliškili zavodih pridobili prave pojme o katolicizmu in so se mu vsaj kolikor toliko pri- bližali, pomenijo upoštevanja vredni, da. včasih kar odločilni činitelj v usodi Cerkve v Indiji. Po izjavi papeškega nuncija mons. Kierkelsa so prav ti bivši gojenci katoliških zavodov, dasi so ostali v hinduizmu, odločilno vplivali, da je katoliška Cerkev srečno pi-e-bredla tako nevarno dola) borbe za neodvisnost Indije in se še kar dobro znašla v novih razmerah. Prav' ti bivši slušatelji so se najbolj odločno in uspešno postavili po robu skrajno hindujski struji v ustavodajni skupščini in v javnem mnenju, ko je hotela uzakoniti katolicizmu nenaklonjeno, sovražno stališče. Treba bi bilo govoriti o karitativnih in drugih ustanovah Cerkve v Indiji, če bi hoteli podati zaokroženo sliko o položaju katolicizma. A naj navedemo to pot samo še številke o porastu števila katoličanov: V začetku stoletja jih je bilo približno 2 milijona, leta 1930 nekaj nad 3 milijone, danes pa jih je okrog 5,100.000, vštevši onih 150.000. ki so v Pakistanu. Ob tej številki 5 milijonov pa ne smemo izgubiti iz vida druge številke: 400 milijoonv prebivalcev Indije in Pakistana, ki se dele v 278 milijonov liidujcev, 95 milijonov moha-medancev in 20 milijonov drugih ver. Katoličanov je komaj dober en odstotek. Prt tem pa je treba imeti pred očmi tudi sledeče dejstvo: Velikanska večina katoličanov je na skrajnem koncu indijskega polotoka, spodaj od črte Coa—Madras, kjer je med 42 milijoni prebivalcev 3,300.000 katoličanov. In še tu pripada pol mil’jona katoličanov portugalski koloniji v Goi, 2 milijona pa državi Travancore, ki je po ozemlju velika kot Belgija. (Glej zemlievid!) 73 odstotkov indijskih katoličanov torej živi na odseku južno od te črte Goa—Madras, kjer predstavljajo 8 odstotkov prebivalstva, «ločim v samih škofijah države Travancore predstavljajo 30 odstotkov. Dahko se reče, da je v teh škofijah Cerkev že tako zakoreninjena in da so v to potrebni pogoji (domača hierarhija, zadostno število ver n'kov, enakomerna porazdeljenost, prodor v genij naroda) «lani že v toliki meri, da je pravo misijonsko «lelo tamkaj takorekoč že zaključeno. Pod tem vidikom nam južna Indija nudi tolažite polno sliko. Toliko bolj pa je žalosten pogled na neizmerne pokrajine ostalo Indije, severno od označene črte. Tam je katoličanov komaj 1 milijon 200.000 med 358 milijoni prebivalci, torej komaj «.20 % ali t katoličan na 300 nekatoličanov. In še tn, na tem velikem področju, so katoličani v velikem delu koncentrirani v škofijah Ranchi (816.500) in Rom-bay (173.000). Tako ostane komaj 700.000 katoličanov za vso veliko Indijo in Pakistan. Navedemo samo en primer, kako skoro nedotaknjena je večina Indije od katoliške Cerkve: 11 cerkvenih pokrajin skupaj, spadajočih v nadškofiji Agra in Delhi, ki štejeta nad 02 milijonov duš, ima komaj toliko katoličanov kot ena sama škofija, Mangalore na jugu. NUJNO POTKKHNO SODELOVANJE APOSTOLSKIH LAIKOV Ena največjih ovir misijonskega dela v Indiji je pomanjkanje misijonarjev. Celo v južnem koncu Indije pride na enega duhovnika 13.000 prebivalcev. V nekater h škofijah je redkost duhovnikov še neizmerno večja: V7 Allahahudu na primer na 52«.ooo ljudi eden, v i’atni na 400.000. in tako dalje, že samo če hočejo že spreobrnjene primerno oskrbovati, jih je silno premalo, kako naj širijo Cerkev v še povsem pogansko okolje?! Zato je pa največja skrb indijske Cerkve poleg vzgoje duhovniškega naraščaja — oblikovanje številnih katoliških laikov, ki bi v organizaciji Katoliške akcije pod vodstvom cerkvene hierarhije predstavljali odlično pomoč pri misijonskem delu. “Poleg številnega in gorečega klera — tako je izjavil banga-lorški škof — potrebujemo organizirano in živo dejavno sodelovanje laikov', mož in žena, ki bodo globoko prepričani in vsestransko poučeni o veri, goreči za nje širjenje in pred vsem živeči jo v polnem pomenu besede. . . Apostolov, ki bi prinesli luč resnice v hiše, v pisarne, v tovarne in na polja, potrebujemo.” V tako bornih kapel'cah mašujejo v Hengaliji Danes imajo v Indiji že mnogo moderno organiziranih in sodobno delujočih apostol, skih organizacij in mnogo vidnih laikov, ki so na najodločilncjših mestih javne uprave. Njihov vpliv je nepogrešljiv zlasti tamkaj, kjer se kaže. da ne bodo povsod upoštevali tako kot treba ustavnih zagotovil glede svobode vere in verskega udejstvovanja. Zlasti pa so katol ški laični apostoli potrebni, da se zaustavi naglo in nevarno prodiranje komunistične propagande in organizacije, že leta 1040 so na konferenci katoliških indijskih škofov ugotovili, da komunizem brž napreduje. V letu 1041 je štela komunistična organizacija v Indiji komaj 4.000 članov, dve leti nato jih je imela 10.000 in v času konference jih je štela že 50.000. Koliko jih šteje danes...? Mi vemo, da ni treba velikega števila komunistov za izvedbo revolucije v kakih posebno ugodnih okoliščinah. In take okolišč ne se Indiji bližnjo — z bliža-nj m sovjetskega imperija preko Kine k mejam Indije. . . H'.teti je treba torej z duhovno apostolsko mobilizacijo vseh dobrih kato. liških laičnih sil — tudi v Indiji, kakor povsod. SLOVENSKI MISIJONARJI V INDIJI Slovenci imamo v Indiji precej misijonarjev in misijonark. N-jvečja in najodličnejša skupina deluje na prav težkem področju — v delno hindujski delno mohamedanski Ren-galiji. To so slovenski jezuiti, ki skupno s hrvaškrni delujejo na obširnem področju nekdanjega 24. Parganasa v G an ge sovi delti, jugozapadno od Kalkute. Na njih postajah je nad 10.000 katoličanov sredi mas hindujcev in mohamedancev. število 19.000 je po vsem tem, kar smo zgoraj navedli, izredno pomembno in moramo ta misijonski odsek slovenske misijonske akcije šteti med najvažnejše, če ne kot najvažnejšega sploh. Zato bo >M»časi treba misliti na gmotno pomoč misijonskih prijateljev tudi temu misijonu. Ko zaključimo akcijo za Dr. Janežev rentgenski sklad (avgusta 1950) ali ne bo prav, da začnemo z akcijo za pomoč p. Stanku Poder-žaju prj gradnji nove cerkve v Khariju. . . če pa kdo more darovati kaj že preje, toliko bolje! (Darove sprejema uredništvo.) že sedaj pa vsi molimo za slovenske misijonarje v Ind ji in za Indijo sploh. Molimo in delajmo, dokler je še dan. . . kajti prišla bo noč, ko ne 1m> mogel nihče več delati. . ., da se poslužimo misli svetega pisma. Taka noč je že skoro popolnoma zagrnila Kitajsko; če zagrne še Indijo, bo kmalu zagrnila ves svet. Molimo za Indijo, molimo za Kitajsko, molimo za misijone, za vse človeštvo, ki mora biti — Kristusovo! I,. L. C. M. T udi Siam, kakor vse druge azijske države, je v povojnih časih vzbudil veliko zanimanja v Evropi in Ameriki. Nas zanima zlasti še zato, ker imamo tamkaj zelo močno slovensko misijonsko postojanko: kar 3 uršullnke v llang-koku, dočhn je četrta, m. Hafaela Vurn.k, pred kakima dvema letoma in pol od tam prišla v Rim na družbeni občni zbor in bila tamkaj izvoljena za eno izmed generalnih asistentk vseh uršulink, ter je seveda morala v Rimu ostati. Potom nje so nam njene so-sestre iz Rangkoka poslale tudi sledeče poročilo: Da boste nekoliko bolje poznali naše delo, dovolite MARO ZGiODOViNE. Prva misijonarja na Sijamskem sta bila dominikanca Jerome de la Crolx in Sebastijan de Cantu, ki sta prišla iz Malake 1. 1555. Oba sta umrla mučeniške smrti, prvi 24. junija IStMS, drugi 11. februarja 15Ö9. Drugi redovniki so jima sledili, jk> največ Portugalci. D. 10(»2 je b lo v Sijamu 11 duhovnikov in 2000 katoličanov. 22. avgusta 1002 so prišli v Ayutijo, tedanje glavno mesto Sijama, prvi misijonarji pariške misijonske družbe. 1000. Otvoritev semenišča v Ayutiji. 4. julija 1009. S jam postane vi kari jat. 1070. Ustanovitev družbe sester domačink: “Ljubiteljice Križa”. V DEŽELI BEI 108«—1691. Preganjanje. Vse cerkve in kapele so bile požgane, škof I.aneau je bil vržen v ječo s štirimi misijonarji in mnogimi kristjani. L. 1091 so jim vrnili prostost. h. 1093 sta umrla mučeniške smrti misijonarja o. Genoud in .Toret. 1729. Preganjanje. 1707. Popolno uničenje misijona. Po 23 mesečnem obleganju je padla Ayutija v roke Dirmanov, ki so mesto oplenili, požgali cerkev sv. Jožefa in semenišče in zaprli škofa, duhovnike, semeniščnike in mnogo kristjanov v ječe. 1709 je bila zidana cerkev sv. Križa v Bangkoku. Zemljišče je odstopil Paya Tak, hi je pa že leta 1774 prepovedal širjenje katoličanstva. 1782 je nastopila dinastija čakri, ki vlada še danes. Prvi kralj Pra Pulta Yotfa čula-lok je dal kristjanom precej pravic. 1809. Zidava katedrale Marijinega Vnebovzetja v Bangkoku. EGÄ SLONA 1849. Izgnanje osmih inisijoanrjev iz dežele. 1898. Prihod prvih misijonskih sester sv. Pavla. 1901. Prihod “Bratov sv. Gabrijela” za vzgojo dečkov v Bangkoku. 1924. Prihod uršulink v Bangkok. 1925. Prihod karmel čank v Bangkok. 1927. Prihod salezijancev v Sijam. 1948. Prihod ameriških redemptoristov v Sijam. Glejte delo stoletij, kri in trud toliko misijonarjev! A Sijam šteje le 30.000 katoličanov. Cena duš je Visoka. SLOVENSKE URŠUL1NKE — USTANOVITELJICE MISIJONA Sedaj pa obiščimo naš zavod Mater Dei v Bangkoku. 23. oktobra 1924 so se vkrcale 4 uršulinke v Marseilles-ju za Bangkok: ena Belgijka, ena Francozinja in «Ive Slovenki, ni. Rafaela in jaz. Začetki v Bangkoku so bili kaj težavni. Ni bilo prave hiše, ne šole, ne dohodkov. Po nekaj mesecih sem bila jaz premeščena v Swatow na Kitajskem. Pa je prišlo v Bangkok še nekaj misijonark iz Amerike in Evrope in I. 192S so uršulinke kupile posestvo, ki je sedanji zavod Mater J)ei. Prvotno leseno poslopje je postavil neki si-jamski princ v tako ličnem slogu, da mu je dal ime “leseni gradič'. Presveta Devica je pač sama gradila gradnjo, kajti ob prihodu tiršulink je bilo treba le nekaj izprememb in leseni gradič je j »ostal zavod ‘‘Mater l)ei” s kapelo, posvečeno presveti Devici v središču stavbe. Prostrani vrtovi z vitkimi palmami in drugimi tropičnimi drevesi obdajajo zavod in se zrcalijo v širokih prekopih z mirno temno vodo. Vse okrog je sam mir in pokoj. Število učenk v Mater Dei je rastlo tako hitro, da je b*lo treba zidali široka šolska poslopja in spalnice. Učenke so iz najvišjih socialnih krogov. Pa to ni, s čemer se ponaša Mater Dei, temveč, kakor pravi sv. Pavel, ponaša se s svojo slabostjo. Marsikdo bi mislil, da “slavni, prvi vzgojni zavod v Bangkoku” nima nič težav. A temu ni tako. Mnoge učenke so res bogate, a so poganke in ne vedo nič o velikodušnosti in radodarnosti in zato kar ne moremo iz dolgov. Letos imamo 1200 učenk, od otroškega vrtca, do dveh letnikov preuniverze. Katoličank je 110, «Iruge so budistinje.'Naš pouk je seveda ves prevzet večnih resnic in «leklice rade poslušajo, ko jim govorimo o Bogu, mnoge tudi molijo, zlasti če so v stiski. Seveda, ver«1 jim manjka. Vera pa je «lar božji in Bog jo da, kadar in komur hoče. Ura spreobrnitve Sijama še ni prišla. Vendar pa se tu in tam kaka izvoljena duša oklene Gospoda in Mu žrtvuje vse. Tako imamo večkrat na leto prekrasno slovesnost krstov odraslih. Zadnja leta se je spreobrnilo več naših uč'teljic, za kar smo Bogu še prav posebno hvaležne. Nas redovnic je namreč mnogo premalo. Samo 15 nas je v Mater Dei. Pnslstojniča je Hrvatica iz Zagreba, Slovenke smo 2: m. Frančiška Novak iz Ljubljane, m. Deodata Hočevar in jaz. Dve redovnici sta iz Belgije, 2 sta Francozinji, ena je Irka, ena Kitajka, 2 sta iz Holandske, 2 iz Amerike in «»na je tukajšnja domačinka, pol Evroj>ejka. Pa ta različna narodnost nas nič n<» ovira pri skupnem «lelu za mladino. Smoter uršulink je povsml isti: vzgajati mlade deklice in jih pripravljati za njih bodoče kraljestvo: dom. Skušamo jim tudi dati moralno kulturo in jim privzgojiti krepak značaj, da lw>do nekoč koristni člani človeške družbe, če že ne kristjanke. SREČANJA Z BUDISTIČNIMI MENIHI Sijam je dežela rumenih halj. Vsa je posejana s samostani budistovskih menihov, ki nosijo obrito glavo in kričeče žolte halje. Kamorkoli gremo, jih srečamo. Na Sijamskem je 18.250 budistovsk h samostanov s ISO 354 menihi in 75.200 novinci. Poleg tega biva v samostanih še 24.932 služabnikov. Skoro vsak Sijamec vstopi v samostan za nekaj mesecev ali nekaj let. Drugi pa so tam za celo življenje. Več princev je vstopilo v samostan po tragični smrti kralja Ananda 1. 1940 v znak žalosti. Vsak samostan ima svojega predstojnika, ki skrbi, da se menihi dostojno vedejo in opravljajo samostanske obrede. Pri vsaki važni domači slovesnosti kot poroki, pogrebu, rojstnih dneh, povabijo večje ali manjše število menihov, da blagoslovijo razveseljevanje s svojo navzočnostjo. Kje so armade Kristusove, ki bi premagale te žolte armade? Pa ne mislite, da smo na zunaj v kakšnem vojnem stanju z budisti. Nasprotno, z bonci smo v najboljših odnošajih. Večkrat pride kdo vprašat za sprejem kake nečakinje v našo šolo. če le moremo, jim ustrežemo. Pred nekaj tedni sem bila po opravkih v mestu. Bangkok je razsežno velemesto in peš se ne pride nikamor. Ravno sem stopila iz cestne železnice in gledala, kje bi dobila nadaljno zvezo. Odprla sem svoj priprosti črni dežnik, da se zavarujem pred navpičnimi žarki tropičnega sonca, kar zagledam nekaj korakov pred seboj žolto haljo starega bonca. Nad obrito glavo je držal svilen sončnik kričeče rožnate barve. Sama pri sebi si mislim: “Kakšen okus! Te kričeče barve!” Dobri mož je videl, da m! je njegov sončnik vzbudil pozornost. Z globokim poklonom se mi približa in reče vljudno: ‘Dovol'te častiti», da zamenjava sončnika.” Mislite si mojo osuplost. Gospodična, ki me je spremljala, in jaz, obe sva zatrjevali, da ne moreva sprejeti tolike vljudnosti, ker za redovn'co se ne spodobi sončnik tako rožnate barve. UČITELJICE SIAMSKIH KRALJEV Sijam je konstitucionalna monarhija. 9. junija 104« so našli 20 letnega kralja Ananda Mahidol-a ustreljenega v kraljevi spalnici. Ker je bil Ananda naš bivši učenec, se je šla vsa šola poklonit duhu umrlega v prekrasen tempelj, k' dviga svoje šilaste stolpiče sredi med kraljevimi ]silačami in razkošnimi vrtovi. Truplo umrlega je bilo v dvorani med cvetjem in venci, toda ne v rakvi, temveč v velikanski zlati umi. Tako je navada na Sijamskem. Mrliča stlačijo sedečega v tako posodo in ga oblivajo z raznimi mazili, č. in. Ksaverija Pirc s tremi novokržčenkami, siamskimi deklicami ki preprečijo razpadanje, in tako obdrie iraiplo po cela leta, predno ga sežgo. Po končanem poklonu mrtvemu kralju, nas je prišel pozdravit njegov mlajši brat Pumipon, sedanji kralj, ki je tudi naš bivši učenec. Na priloženi sliki (naslovna stran) vidite naše učenke, učiteljice in redovnico na dvorišču kraljeve palače s kraljevim templjem v ozadju, kralj Pumipon pa se ravno zahvaljuje za naše sožalje. DEŽELA “BELEGA SLONA” Sijamske kraljeve palače so nekaj izreci, nega. Večkrat smo že imele priliko, da obiščemo eno ali drugo z našimi gojenkami. Slog je tako povsem različen od ostalega sveta, da ga je nemogoče opisati brez mnogoštevilnih slik. Eno je posebno značilno: povsod naletimo na sohe belega slona. Včasih je vklesan v marmor, drugod je vlit v bron ali mavec ali pa je izrezljan iz dragocenega lesa. Sijam je pač dežela belega slona. Prva narodna zastava je imela belega slona na rdečem polju. Toda, belega slona v resnici ni. če je slon nekoliko bolj svetle barve in ima kako belo dlako na glavi ali v repu, je že proglašen za “belega”. Sijamci verujejo, da živi v takem slonu duša kakega slavnega umrlega ali koga, ki še ni rojen, pa bo velik mož ob svojem času. Lani so prinesli vsi časopisi novico, da so ujeli v sijamski džungli belega slona. Srečni lovec je bil povišan v plemstvo. Ob priliki kronanja kralja Puraipona bo ta beli slon tudi korakal v sprevodu. Sedaj živi v krasni dvorani in mnogi služabniki mu strežejo noč in dan. Enkrat na leto poikrope bonci belega slona s sveto vodo; nato pa mora odlična žival poslušati dolge molitve, opravljene v njen blagor. Ta obred naj odstrani hude duhove in je tako učinkovit, da ga je treba opraviti le enkrat na leto. 60 žival umrje, je to velika nesreča za deželo. Bonci opravljajo dolge molitve s prošnjo, da se duh belega slona- ne povrne in ne škoduje ljudstvu. Kaj je še teme na svetu! 5idi se celo, da se širi in gosti vsepovsod, tudi v Evropi bolj in bolj. O Oriens, pridi in razsvetli nas! Tako piše m. Ksaverija Pirc, ki praznuje letos 25 letnico svojega misijonskega poklica in delovanja. Ves ta čas .je preživela v Siamu in na K tajskem in se ni nikdar podala na obisk v domovino. Morda bi za 25 letnico prišla, pa je tako, da celo msgr. Kerec na obisku v Evropi (|)o vojni) ni mogel na svoj ljubljeni dom. častiti misijonarki, ki je bila ves čas svojega misijonskega življenja tudi pridna dopisovalka v naš list. “Katoliški misijoni” v imenu vseh misijonarjev, vseh bralcev in sodelavcev — kar najiskreneje častitajo! Bog jo živi — do petdesetletnice misijonskega delovanja in še čez! KAJ JE Z BARAGOVO ZADEVO? Kdor se je le količkaj vživel v Baragovo življenje In delovanje, je zlahka prišel do prepričanja, da je Baragova osebnost Izredna. Bil je v vsem velik: kot človek, kot Slovenec, kot služabnik božji, apostol, misijonar, škof. Ob vsaki naravno in nadnaravno tako veliki osebnosti se kar sama po sebi sproži misel: to je svetnik. Res, takoj po Baragovi smrti so vsi, ki so ga dobro poznali, govorili in pisali o njem kot o osebnosti s svetniškimi potezami. Saj o marsikom po smrti v tem smislu govore in pišejo, a prej ali slej ti glasovi navadno poležejo. Pri Baragu je drugače: SO let je že od njegove smrti, a ves ta čas vnema za poveličanje Baraga živi, sedaj kot visoko plapujoč kres, potem le kot komaj tleča iskra, pač kakor kdo ta ogenj razpihava. . • a ogenj živi naprej in naprej in ne ugasne. V naslednjem naj v bežnih potezah prikažemo prav to stalnost dela za popularizacijo in beatifikacijo Barage, žal nimamo pri roki nobene prave literature, še manj virov, iz katerih bi mogli povzeti na vse strani pravično in kar se da popolno sliko. A že samo bežen pregled različnih prizadevanj v stari in novi domovini zadostuje za osvetlitev naše trditve. «D BARAGOVE SMRTI DO PRVE SVETOVNE VOJNE Komaj leto dni po Baragovi smrti IKtiS je Družba sv. Mohorja že izdala obširni Baragov življenjepis, ki je gradivo zanj DR, VONČINA zbiral še za Baragovega življenja. Bila je to knjiga na IPS straneh, ki je bila vsepovsod med Slovenci razširjena in j? poznanje Baraga zelo posplošila. V letih od 18»3 do 1»01 je zlasti BENKOVIČ JOSIP mnogo pisal o Baragu v slovenskem tisku: “Slovenec”, ‘‘Dom in svet’’, Koledar Družbe svetega Mohorja, “Voditelj v bogoslovnih vedah'” in drugod. Tako je bilo naše ljudstvo že dobro pripravljeno na praznovanje STO BET NICE BARAGOVEGA ROJSTVA, ko so I. 1807 mlkrili Baragovo soho v Dobmičn v cerkvi, kjer je bil krščen, na malovaški graščini pa spominsko ploščo na njegovo rojstvo tamkaj. Tri leta kasneje je izšel v USA okrog 500 strani obsegajoči Baragov življenjepis, ki ga je napisal franč. p. Krizostom VER W V ST. Ta obširna knjiga, ki je imela namen prikazati tudi ustanovitev marquetske škofije 50 let preje, je pa ameriške rojake in marquetske škofljane spomnila na velikega ustanovitelja škofije. Tedanji tamkajšnji škof je v poseb- nem pastirskem listu naročil vsem duhovnikom, naj z ljudstvom molijo za Baragovo beatifikacijo. Verwystovo delo je vzel v roke, predelal in izpopolnil Slovenec mons. DR. ANTON REŽEK, ki je 4 leta kasneje izdal Zgodovino škofij v Sault Ste. Mary in Marguette. Obsega kakih 800 strani v dveh zvezkih. Da hi Baragov spomin še bolj ovekovečili, so v teh časih razne kraje, v katerih je Baraga deloval ali se gibal, preimenovali po njem. Baragovo ime nosi eno izmed okrožij, mesto, ena glavnih cest v Marguettu, župnijska šola in pošta istotam. MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO I’o prvi svetovni vojni se je med Slovenci vsa misijonska akcija poživila, z njo tudi Baragova zadeva, ki so ji prilivali olja vsak na svoj način zlasti trije činitelji: VELIKI RAZISKOVALCI BARAGOVEGA ŽIVLJENJA dr. Zaplotnik, p. Hugo Bren OEM in dr. Franc Jaklič so izsledke svojih študij pridno zapisovali ter jih sproti objavljali v slovenskem tisku v domovini in v Ameriki. “Katoliški misijoni”, ‘‘Glasnik Najsvetejših src”, Glasilo Slovenske Katoliške Jed-note”, Koledar “Ave Marija” in drugi listi so bili v teh časih polni spisov o Baragu in vsem, kar je imelo kako zvezo z njim. Zlasti velikega pomena je bil novi Baragov življenjepis, ki ga je leta I!K51 izdala Družba sv. Mohorja in ga je naravnost znanstveno kri. lično, a obenem povsem poljudno napisal dr. Jaklič. To knjigo, lahko rečemo, je bral skoro vsak Slovenec a* domovini. Obsegala je -40 strani. Drugi činitelj je bil dr. EHRLICH Z LJUBLJANSKO MISIJONSKO PISARNO, ki je izdajala brošure o Baragu, prirejala skioptična predavanja in misijonske razstave po vsej deželi, na katerih je bil navadno poseben “Baragov kotiček” z njegovo sliko, z zemljevidi pokrajin, kjer je deloval, s predmeti, ki jih je rabil, z njegovimi pismi, in tako dalje. Posebno se je trudilo za popularizacijo Barag,. končno tudi MISIJONIščE GROBLJE, zlasti ]>otom “Katoliških misijonov” in "Misijonskega koledarja”, ki sta skoraj v vsaki številki prinesla kaj o Baragovi zadevi, pa z drugimi propagandnimi tiskovinami, kot na primer z veliko, umetniško tiskano Langusovo Baragovo podobo, ki se je v tisočih razširila med našim ljudstvom in krasila slovenske domove. Loti 1!)3<) in 1031 sta pomenili dva močna lil sunka v pospešitev Baragove l>eaUfikue.ije. 1’od vodstvom msgr. Jtežeka so I. 1930 AMERIŠKI SLOVENCI PRIREDILI ROMANJE V MARQUETTE, kjer je mons. Režek slovesno izročil tamkajšnjemu škofu, Baragovemu na. sledniku, prošnjo za proglasitev Baraga blaženim. Naslednje leto pa se je podobna slovesnost vršila v SLOVENIJI NA BREZJAH, kjer so izročili ljubljanskemu škofu enako prošnjo s tisoči in tisoči podpisov vernih Slovencev, Baragovih častilcev. Nekaj let na to je v veliki meri prav radi pospeševanja Baragove zadeve potoval v USA ljubljanski škof dr. GREGORIJ ROŽMAN, ki je obskal vse večje slovenske naselbine in povsod širil med rojaki zanimanje za Baragovo beatifikacijo. Stopil je v tej zadevi v stik tudi z niarquettskimi cerkvenimi oblastmi. V tem času je že delovala v USA “BARAGOVA ZVEZA” s ciljem, pospeševati Baragovo beatifikacijo. na misijonskem tednu v GROBLJAH leta 1937 je b 1 en dan posvečen samo Baragu in velika misijonska razstava, prirejena v prostorih grobeljskega Društvenega doma, je imela poseben Baragov oddelek. O Baragu se je govorilo in sklepalo tudi na slavnostnem zborovanju, ki so se ga poleg desettisočglave množice udeležili med drugim škofa dr. Ujčič in dr. Anton Bonaventura Jeglič ter 'minister dr. Krek. ki je bil eden izmed govornikov. Morda najveličastnejša proslava Barage i>a je b la leta 1938 ob SEDEMDESETLETNICI NJEGOVE SMRTI januarja meseca v Ljubljani, kjer je bila v OPERNEM GLEDALIŠČU štirikratna Baragova slovesnost, na kateri so predvajali med drugim tudi dve oderski deli, eno iz življenja Baraga v domovini, drugo iz njegovega delovanja med Indijanci ob Veliki reki. Prevajali so igri člani dramskega gledališča, s koncertnimi točkami pa sodelovali člani ljubljanske opere. Na večerni slavnostni prireditvi, ki so se je udeležile najvišje cer. kvene in svetne oblasti, sta govorila tudi ljubljanski škof dr. Rožman in ban dr. Marko Natlačen. Malo pred to proslavo je izdalo Misijonišče Groblje obširno zbirko najrazličnejšega gladiva za Baragove prireditve ‘‘SLAVA BARAGU”, ki je na nad 200 straneh prinesla mnogo izdelanih govorov in predavanj, deklamacij, gledaliških in pevskih točk, vse z namenom, da bi tudi po ostalih krajih domovine, da, v vsaki župniji organizirali Baragove proslave. MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ Druga svetovna vobia je sicer akcijo za poznanje Barage omejila na malo ozemlje, kjer je bilo v domovini še mogoče organizirano versko udejstvovanje, vendar je prinesla nekaj novih, zanimivih Jiotez. Prelat JANEZ KALAN je ustanovil posebno “Bara. govo zvezo” v Ljubljani, ki je imela dva namena: Ustanoviti samostojno slovensko žensko misijonsko družbo z imenom “Baragove sestre” in pa pospeševati Baragovo beatifikacijo. V dosego tega drugega cilja je “Baragova zveza” izvajala znatno propagando zlasti pred misijonsko nedeljo, ko se je po vseh cerkvah, kapelah in šolah vršila Baragova devetdnevnica, to je pobožnost, ob kateri se je o Baragu in njegovih krepostih govorilo in pri katerih se je za njegovo beatifikacijo molilo. Da bi mogli tudi oni, ki v cerkev niso mogli, opravljati to devetdnevnico ter Baraga vzljubiti In se mu priporočati, je bilo natisnjenih 10.00« knjižic “BARAGOVA DE-VETDNEVNICA”. V tem času je napisal več člankov in razprav o Baragovi beatifikaciji in poti do nje prelat dr. ODAR. Pri propagandi na sta sodelovala pred vsem Misijonska pisarna in Misijonska dijaška vzeza. Kako zakoreninjena je že v naše slovensko življenje Baragova zadeva, se je zlasti pokazalo po žalostnem zaključku druge svetovne vojne, ko je radi komunist čne zasedbe naše domovine velik del najboljših moral rodno zemljo zapustiti in »e podati v tujino, kjer nas je leta 1947 zatekla STOPETDESET-LETNICA ROJSTVA BARAGE. Da bi vsaj Slovenci v begunstvu spomin na Baiago ob tej priliki jtočastili in da bi se v svojih velikih zadevah begunstva, izseljenstva in — pov. latka nanj po jioinoč obračali, v ta namen se je v Rimu sestavil poseben “BARAGOV ODBOR”, v katerem so bili kot predsednik p. Hugo Brcu, dr. Tine Debeljak, in podpisani urednik ‘‘Katoliških misijonov”, pa še nekaj drugih sodelujočih. Ta odbor je izvedel pred vsem dve akciji: Baragove proslave v Rimu in po taboriščih, ki so jih spremljali članki o Baragu v vsem tedanjem slovenskem tisku, tudi po Primorskem, ter jih je pripravljala Baragova đevetdnevn'ca s pomočjo posebej izdane knjižice “Naš Baraga” — ter izročitev naše begunske z-deve v roke Baragu. Ta druga akcija je obstajala v tem, da so škof dr. Gregorij Rožman kot verski predstavnik, dr. Miha Krek kot politični predstavnik naroda in p. Hugo Bren kot zastopnik Baragove zadeve izdali na vse Slovence v begunstvu poseben proglas, v katerem so IZROČILI BARAGU SKRB ZA REŠITEV NAŠEGA BEGUNSKEGA VPRAŠANJA in sploh vse velike probleme naše domovine. Ta proglas se je natisnil skupaj z molitvijo za proglasitev Baraga blaženim in z molitvijo, ki jb je sestavil liataM» za tolažbo v stiskah in bridkostih, ter se razdelil med vse begunce, kjerkoli so se nahajali |h> Evropi, skupaj s primerno okrožnico In gradivom za Baragove proslave, ki so se <>b priliki razglasitve tega proglasa vršile po taboriščih. — l>a se slovenski begunci nismo obrnili na Baraga zaman, je dokaz vsem nam dan: Kmalu po tej izročitvi naše zadeve Baragu so se odprla vrata v Argentino in potem v še druge dežele na stežaj in danes je velika večina slovenskih beguncev na varnem v prekmurskih deželah, kjer se s čudovito božjo pomočjo neverjetno hitro obnavlja narodno, kulturno, gospodarsko in duhovno. Nevarnost je le, «la se izkažemo Baragu nehvaležne in tako zapravimo njegovo mulaljno naklonjenost v še drugih, nič manj t«‘žkih naših verskih in mmxlnili vprašanjih. . . V tem času je v USA mesečnik “AVE MA-BIA" objavljal prevod romana ‘‘S križem in sidrom”, ki ga je na podlagi zgodovinskih podatkov o Baraga napisal protestantski pisatelj, a iM>vsem verodostojno. Homan krase številne ilustracije, ki prikazujejo Baraga v najrazličnejših okoliščinah. Isti list “Ave Maria” je v KOLEDARJU ZA LETO 1950, ki je pravkar izšel, objavil številne slike o praznovanju ‘‘BARAGOVEGA DNEVA", ki so ga sedaj že drugo leto obhajali ameriški Slovenci, kakor da bi hoteli izkoristiti dragoceno priliko za poživitev Baragove zadeve v USA: navzočnost ljubljanskega škofa dr. Rožmana, ki se je med njimi stalno naselil. Ti “Baragovi dnevi” se vrše v Marquettu. Prvi je bil 27. VI. leta 1948, malo dni pred prihodom škofa Rožmana v USA, ki je prišel prepozno radi potnih ovir. Drugega Baragovega dneva letos pa se je škof Rožman že udeležil in pri njem odlično sodeloval kot. ČASTNI DOSMRTNI PODPREDSEDNIK “BARAGOVE ZVEZE” (častni predsednik je mar«iuettski škof). Na prvem Baragovem dnevu so peli tudi posebno BARAGOVO HIMNO, ki ji je besedilo in melodijo zložil Rev. Alderic Paquet, pevovodja v katedrali v Marquettu, kjer v kripti ]K>čiva Baragovo truplo. Harmoniziral pa jo je E. \V. Rlch. profesor glasbe na Baragovi visoki šoli istotam. Slovensko besedilo je na željo ameriških Slovencev priredil dr. Tine Debeljak in ga ob priliki objavimo. To bi bil torej površen in gotovo netočen pregled dosedanjega prizadevanja posameznikov In skupin ter celega naroda za Baragovo zadevo. 80 let dela za njegovo populari varijo in beatifikacijo je za nami. Samo 1»’ ■sebi nastane vprašanje: KAKO DALEČ JE AKCIJA NAPREDOVALA? GLEDE POZNANJA BARAGOVE OSEBNOSTI lahko rečemo, da Je mnogo doseženega, «lasi še daleč ne vse. To sklepamo že iz tega, ker se naši ljudje ogreli za Baragovo zadevo še niso. Le redki so, ki imajo resnično zaupanje v moč Baragove priprošnje. Dobe se celo nekateri, ki v nekem napačnem pojmovanju univerzalnosti Cerkve domala ga življenja. Celo do te nevarne točke smo prišli, da se lahko vsak čas pretrga tako dragocena nit raziskovanja Baragovega življenja in njegove osebnosti, iz enostavnega razloga, ker dosedanji raziskovalci nimajo naslednikov v svojem poslanstvu, ki bi jim predali dragocene spoznave in izkušnje, na podlagi katerih bi potem le ti lahko nadaljevali z delom prednikov. TUDI ČUDEŽEV, ki bi jih Bog naredil na podlagi našega zatekanja k Baragu po pomoč, ni, vsaj znrnili in komisijsko priznanih ne. Pred leti je ljubljanski “Slovenec" prinašal v podlistku podrobno poročilo menda nekega slovenskega ameriškega duhovnika, ki je po njegovem mnenju čudežno ozdravil na Baragovo priprošnjo. A zadeva je ostala nedognana in je uradno sploh ugotoviti ni bilo mogoče, kajti PROCES ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO se še id začel, niti škofijski ne v Marquettu. kjer je prvenstveno kraj za to. Pred kakimi 19 leti so tam sicer imenovale škofijske oblasti nekakega postulatorja. to je uradnega pospeševatelja zadeve, a vse kaže, da stvar ni stekla dosti naprej. Tako smo kljub 8« letnemu bolj ali manj živahnemu prizadevanju prav za prav še sko-ro v prvih početkih akcije za Baragovo beatifikacijo, na najosnovnejši in niti š<> ne povsem doseženi stopnji: popularizacija Ba-ragove osebnosti. Naše ljudstvo niti še ni začelo v Baragu gledati zaupanja vrednega pri-prošnjika in se Baragu dejansko še n<> priporoča, razen nekaj r«*dkih izjem. ZAKAJ NE PRIDEMO NIKAMOR NAPREJ? Ali je morda kaj pomanjkljivega na Baragovi osebnosti, da se ljudstvo ne ogi'eje zanjo? Ali je Baraga morda premalo svet niški v ljudskem smislu in po ljudski želji? Lahko rečemo, da je težko najti modernega svetn ka-nemučenika, ki bi bile njegove JUNAŠKE ČEDNOSTI bolj vUlne, bolj oprijemljive, bolj privlačne. Lahko tudi rečemo, da Baragova osebnost združuje vse znake za svetništvo in ne vsebuje nobenega proti svet-ništvu. še več: na Baragu In v njegovem življenju najdemo zelo mnogo takih potez, ki priljubljenost zelo olajšajo in pospešijo. Poznavalci svetniških zadev, ki spoznajo Baraga, se čudijo, kako da še ne teče postopek za njegovo beatifikacijo, in dostavijo: KAK DRUG NAROD BI IMEL V BARAGU ŽE DAVNO PROGLAŠENEGA SVETNIKA! Ali potem morda le naš slovenski človek nima smisla za tovrstne verske in narodne vrednote, kot je domači svetnik? Ali v našem človeku ni tistega zaupanja v to, kar je domačega na božji gredi? Ali naši ljudje ne znajo ali nočejo moliti in prav moliti za beatifikacijo? No upamo reči, da bi bil vzrok v duhovni neusposobljenosti slovenskega človeka in naroda za pridobitev lastnega svetn ka. Saj, bodeč po svetu od naroda do naroda, vidimo, da je duhovna zmožnost in dejavnost našega naroda višja od drugih narodov, kakor večkrat ugotavljamo. Samo po sebi bi torej naš narod zmogel dati zagon i tako naravnim kot nadnaravnim akcijam okrog beatifikacije in kanonizacije. Kje torej je vzrok, da z Baragovo zadevo le ne gremo naprej tako kot bi bilo treba? Mnenja smo, da je vz-ok samo v POMANJKANJU PBAVILNO ORGANIZIRANE AKCIJE v ta namen. Danes je v življenju toliko raznih gibanj in akcij najrazličnejših področij, da nekako použijejo že vso sprejemljivost mase in Vso dejavnost vodilnih; tako akcija, ki si ne zna priboriti in ohranjevati življenja sredi med drugimi, pač ne more uspevati: tudi če požene korenine, jo druge akcije, slabotno kot je, zaduše. Le če je akc ja dovolj širokopotezna, po sodobnih akcijskih in organizacijskih metodah vodena, trajna in pa vedio bolj stopnjevana, le v tem primeru ima takorekoč pravico do življenjskega prostora in obstoja med drugimi. In take akcije po našem skromnem mnenju za Baragovo zadevo med nami «loslej še ni bilo in je tudi sedaj ni. “Baragove zveze” in odseki, kjer so ali so bili, so le bolj odbori z vse hvalevrednim in tudi razmeroma uspešnim, a vendar le priložnostnim, ločenim in na ozko področje omejenim delovanjem, namesto da bi imeli med nami eno močno, vse za Baragovo zvezo zavzete sile združujočo organizacijo z načrtnim, strumnim delom. Zdi se, da bi bilo dobro in celo nujno potrebno ustvariti nekje tako organizacijo ali pisarno, ki bi združila pod enotnim vodstvom delo vseh različnih dosedanjih delavcev za Baragovo stvar, ki bi poskrbela za pridobitev in pripravo vedno novih, zlasti v pogledu raz-iskavanja Baragovega življenja in osebnosti, k' bi vse rojake, kjerkoli žive. stalno ohranjevala in dvigala v poznanju in upoštevanju Baraga, ki bi pristopila kar se da hitro tudi k dejanskim pripravam gradiva za škofijske procese in ki bi zadostno močno vplivala na odločujoče cerkvene kroge, da se pristopi k škofijskim procesom ali vsaj resnim pripravam, ki naj bi dovedli do nj'h. KAJ ZMOREMO DANES? Ali je v današnjih slovenskih razmerah to izvedljivo? Upamo si trditi, da vsaj v veliki meri je. Kar zadeva popularizacijo Barage med naše ljudi v begunstvu in v domovini, morda tla še niso bila nikdar tako pripravna kot v teh najtežjih časih našega naroda, ko se čutimo tako zapuščene, brez moči, brez upa, razočarane nad vsem človeškim, nad vsem naravnam, ko nam res samo Bog lahko pomaga, ko si niti sann skoro nič pomagati ne moremo. Kako lahko in leno hi bilo, če hi naši izseljenci v svojih pismih domov drage spominjali na Baraga in njegovo priprošnjo, tu in tam ino-ila celo priložili v pakete, ki jih po-šillajo, ali v sama pisma podobico z Baragovo sl!ko in molitvijo za njegovo beatifikacijo. Uverjeni smo, da bi se počasi vsi naš' svojci v domovini, na ta način po nas vzpodbujeni, z vel kim zaupanjem zatekali k temu domačemu nebeškemu zaščitniku. Seveda bi pa mo-rali najprej izseljenci in begunci sami zaupati v Baraga. A to zaupanje vzbuditi ne bi bilo pretežko, če pomislimo, da smo bili tako popolno od njega že uslišani — v naši veliki begunski zadevi. Treba bi bilo samo v vsem našem verskem in ostalem tisku (saj je Baragova zadeva tudi narodna z-drva!) naprej in naprej pisati o Baragu, priobčevati njegova uslišanja, ko bi se pojavila, in sploh ustvarjati na vse načine javno mnenje, da je Baraga reš'lna deska za toneči slovenski narod. že pri vsem tem populariz’ranju Baraga bi lahko izdatno sodelovali dosedanji delavci za Baragovo stvar, ki po večini žive izven domovine: P. Hugo Bren v R mu, prof. dr. Jaklič in dr. Tine Debeljak v Argentini, uredništvo “Katoliških misijonov” istotam, in zlasti škof dr. Gregorij Rožman z ostal ini delavci za Baragovo stvar v USA, Nad vse bi bilo želeti, da bi so slovenski frančiškani v USA, ki žo tako dolgo, zlasti od časov p. Huga Hrena med njimi, bistveno sodelujejo pri poznanju Baraga in ki se njih vrste sedaj pomnožujejo s številnimi, nad vse sposobnimi mladimi močmi, zavzeli vsaj za to, da dostojno prevzamejo in nadaljujejo vlogo svojega sobrata, velikega delavca za Baragovo stvar, p. Huga Brena, Id sam že ne more več toliko storiti radi peze let in bolehnosti in velike zaposlenosti na frančiškanski univerzi v Kirnu. Be ta naj bi še pravočasno predal vse svoje dragocene spoznav« in zapiske svojemu nasledniku pri tem delu, ki naj bi potem deloval roko v roki s sobrati v Bemontu v USA. Vse to delo in delo še ostalih za Baragovo stvar vnetih sodelavcev pa naj bi vrhunsko povezala in vodila, kot zgoraj omenjeno, slovenska veja ameriške “Baragove zveze”, ki naj bi v ljubljanskem škofu imela svojega najvišjega voditelja. “Katoliški misijoni” si drznejo navesti gornje misli in pobude k Baragovi zadevi — kot dvajsetletni n'eni poborniki, smatrajo za svojo častno dolžnost ves čas svojega obstoja, tudi v tujini, klicati k delu za to našo veliko narodno in versko zadevo. h. h. C. M. Dragocene podrobnosti O BARAGOVI ZADEVI IZ iVA.INOVEJŠEGA PISMA DR. HUGA BRENA OEM BARAGOVEMU MISIJONSKEMU KROŽKU V SAN LUISU Tik pred zaključkom lista smo prejeli iz San I/Uisa gori omenjeno pismo, ki našo skromno razpravo izpopolnjuje z dragocenimi, večinoma nov'mi podatki in iz katerega objavljamo sledeče: “V kratkem bi bil potek dela za Baragovo beatifikacijo, kolikor se moreni spominjati, takle: Okrog leta 1»25 je bilo, ko sem napisal v “Ave Maria” in v “Glasnik presv. Srca Jezusovega” članek, v katerem sem pozival k delu za Baragovo beatifikacijo. Oba članka sta ostala brez slišnega odziva. Za stoletnico Baragovega prihoda v Ameriko so se ameriški Slovenci zbrali v Remontu na prvem svojem katoliškem shodu. Med resolucijami se je deveta takole glasila: “Prvi vseslovenski katoliški shod. . _ srčno želi, naj s© čim prej prične akcija za Baragovo pro-glašenje blažeirm. V ta namen zaprosi glavni odbor katoliškega shoda marquettskega škofa, da pod vzame z < to potrebne korake.” To seme je padlo na rodovitno zemljo. Sklenili so, da organizirajo slovensko romanje na Baragov grob, ob katerem naj bi mar- quettskemu škofu slovesno izročili prošnjo za Baragovo beatifikacijo. Dne :5. aprila 1!);{() se je zastopstvo odbora sešlo v čikagu z mar-quetskim škofom in se domenilo z njim o vsem potrebnem glede romanja. Romanje se je res vršilo 0. in 10. avgusta lOJlO. Prošnjo je škofu izročil msgr. Režek, najboljši Baragov življenjepisec. To je bil prvi močnejši kres za jniživitev gibanja za Baragovo beatifikacijo. Tam je bilo sklenjeno, naj bo vnaprej vsako leto “Baragov dan”, zdaj v tej zdaj v oni slovenski naselbini. Tudi ta sklep ni ostal le na papirju. Za to je skrbela 20. XII. 1030 v čikagu ustanovljena “Baragova zveza” s svojim glasilom ‘‘Baragov svetilnik” (priloga “Ameriškega Slovenca”), ki je b‘lo potem stalno ognjišče tega navdušenja. Glavni pobornik je bil za to tedaj p. Bernard Ambrožič OEM. “Baragova zveza’ je imela več sekcij. V zgodovinsko sta b la izvoljena Mr. Gregorič, laik, strofni inženir, tam rolen, in jaz. Najina naloga je bila, stikati za novimi izsledki Baragovega žvljenja. Marsikaj se nama je posrečilo iztakniti. Izsledke ja prinašala “Ave Marija”, slovensk' in angleški del. Mr. Gregorič je za angleško govoreče Ameriknnce spisal posebno knjigo z nad lOO stranmi, v kateiq je prikazal Baragovo veličino. Poleg tega je sestavil obsežno kartoteko raznih del, ki govore o Baragu, ter začel priobčevati svoje izsledke v angleških zgodovinskih revijah, za katere jo prevajal tudi to, kar sem še jaz odkril. Teliko pobudo za Baragovo stvar je dalo odkritje Baragovega spomenika v takozva-nem kulturnem vrtu v Clevelandu. Baraga posta v'ti v to kulturno svetišče je bila zamisel obeh Grdinov, Antona in Jožefa. Odkril je spomenik dr. Jure Adlešič, tedanji ljubljanski župan, (čudna so pota usode: Takrat je dr. Adlešiča Cleveland slovesno sprejel; župan mu je predal ključe mesta. . . Danes je dr. Adlešič na potu tja — kot begunec.. .). Takra sva govorila v Narodnem domu o Baragu jaz kot glavni govornik in Mr. Rauše, sedanji državni guverner, kot zastopnik Clevelanda. še prej pa je zastopstvo ameriških Slovencev poromalo v domovino I. 1931 in na Brezjah izročilo podobno prošnjo kot leto preje v Marquettu — ljubljanskemu škofu dr. Rožmanu. S teni jo b i pokret presajen na domača tla in polagoma nadkrilil ameriškega, dokler ni prišla vojna vihra. V USA je zadeva prišla na mrtvo točko, ker so marquettski škofje drug za drugim umirali in se niso mogli zadevi kaj dalje Novo misijonsko odkritje Fr. Nazarij Kocjančič OFM časa posvetiti. A zamrla akcija ni. Pozneje je poprijela nilno-krajino odkril kdo izmed misijonarjev in bi torej pisali v “Katoliških misijonih” o “novem odkritju”. . . Res bi med možmi misijonske zgodovine lahko našteli mnogo imen misijonarjev, ki so prvi stopili na to ali ono zemljo. Toda jaz mislim v našem primeru drugo odkritje: ko namreč naenkrat zvemo za novega rojaka-misijonarja. ki je doslej svoji domovini popolnoma nepoznan deloval daleč na misijon, skem polju. Ali ne moremo tudi to imenovati ODKRITJK v pravem pomenu besede? Narodom, ki žive le v okrilju svojih meja, bi se težko dogodilo, da bi mimogrede odkrili kakega novega rojaka-misijonarja. Tudi se navadno — svet je pač nehvaležen! — ne potrudijo, da bi iskali posameznike. Saj se ime enega kar izgubi v številu sto in sto misijonarjev, ki jih velik narod premore. Mali narodi pa znajo ceniti vsakega posameznika svojih sinov In hčera: veseli so za vsako številko, ki jo lahko pripišejo številu svojih redkih misijonskih delavcev. Poleg tega imajo manjši narodi neredko del svojega narodnega telesa izven meja, kar je prav gotovo eden glavnih vzrokov, da se posamezniki izgube po širnem misijonskem svetu, ne da bi vedela zanje domovina. Med te male narode spadamo brez dvoma tudi Slovenci, že marsikaterega slovenskega delavca v vinogradu Gospodovem smo odkrili tako rekoč mimogrede. Navadno je šlo za slovensko sestro misijonarko, ki je stopila v kako misijonsko kongregacijo, ki v Sloveniji nima nobene redovne hiše. Prav gotovo še nismo vseh staknili. Ali pa je šlo za naše primorsko rojake, ki jim življenje pod tujimi gospodarji ni pustilo seznaniti se z vodstvom slovenskega misijonskega zaledja. Tudi teh brez dvoma še nimamo vseh v svojem miši. jonskem seznamu, kakor bi verjetno spadal vanj še marsikateri sin ali hči naših ameriških izseljencev. . . Pred nekaj leti smo slučajno zvedeli za velikega rojaka, kapucinskega misijonarja 1». stoletja in brazilskega pionirja, p. Seraflna MADONA. V vojnih letih smo prav jm> sreči spoznali ameriškega Slovenca p. Kdgarja SEVERJA OFM, ki pa se je moral zaradi se- . aprila v vasi Kampelj (župnija Pomjan) blizu Kopra. V letu 11)34. je stopil v frančiškanski red in sicer v tridentinsko provinctjo, ki je po prvi svetovni vojni dobila več slovenskih samostanov. Dne 3. julija 1»;S2 je bil posvečen v duhovn ka, še isto leto v oktobru pa se je |K>daI v kitajske misijone. Dodeljen je bil pokrajini Kichovv (Vzhodni Hupe), ki je danes samostojna škofija v oskrbi tridentinske frančiškanske prov’ncije. Tam deluje naš novoodkrlti misijonar še danes, žal je njegov misijon že delj časa na komunističnem ozemlju in s p. Mirkom ne moremo dobiti ni-kak'h zvez. Ob prvi priliki pa bomo poskušali od njega samega zvedeti kaj več o njegovem misijonskem delu. (Ali je p. Košič hrvaški ali slovenski misijonar? Vprašanje uredništva.) Drugi novoodkrlti misijonar pa je fran-ščikanski brat Nazarij KOCJANČIČ, ki je dolgih devetnajst let nepretrgoma daroval misijonski fronti, ne da bi slovenska domovina vedela za njegovo delo. Rodil se je dne 8. januarja 1900 v Hrastovljah (župnija Pasja vas) blizu Trsta. Leta 1917 je oblekel redovni habit sv. Frančiška kot član beneške provincije. Leta 1936 se je posvetil Rogu s slovesnimi obljubami, dne 21. decembra 1929 pa se mu je izpolnila dolgoletna želja: odpotoval je v misijone, ki hvaležno sprejmejo tudi delovne roke redovnih bratov, šest let je (»omagal sobratom duhovnikom pri misijonskem delu v šensiju (Si-ngan, Sanyüan), nato pa so ga predstojniki poslali na še težavnejše mesto, na misijon v Tibet, kjer imajo frančiškani samostojno gobavsko naselbino Mosi-mfen (Sikiang). Tu je posvetil v tihem delu za naselbino naj bed nejši h dolgih trinajst let. Za vse je bil poraben, kakor mi je odgovoril, ko sem ga vprašal po poklicnem delu. “Udejstvoval sem se tudi kot kipar. Ker kot brat nisem mogel pridigati z besedo o Kristusu, sem to vsaj delno nadomestil s svojim skromnim znanjem kiparske umetnosti. . .” mi je pisal. Skoraj dvajsetletno nepretrgano delo v misijonih mu je precej izčrpalo moči in zrahljalo živce. Predstojniki so ga poslali na zasluženi dopust, v domovino. V januarju letošnjega leta (1949) se je z letalom vrn'1 v Italijo, kjer pa se mu želja, da bi mogel obiskati drage domače, ni izpolnila. Vsi so namreč na jugoslovanskem zasedenem ozemlju Istre. V juniju pa so tudi njegov ljubljeni gobavski misijon zasedli komunisti... Zdaj je zaslužni brat. Nazarij v frančiškanskem kolegiju v Crottaferrati pri Rimu. Kakor mi je pisal, je poprosil za odhod v Sv. Deželo. Rad bi preostala leta svojega ž vljenja daroval tamkajšnjim misjonom, če mu že ni več mogoče nazaj na Daljni Vzhod. Rr. Nazarij ima tudi rodnega, mlajšega brala, člana iste beneške redovne provinclje, p. Atanaz ja KOCJANČIČA. Ta je v juliju 1937 zapel novo mašo. Hotel je za svojim bratom mis jonarjem v kitajske misijone. I*a se mu je zgodilo tako, kakor našima misijonskima kandidatoma, Sodji Francetu CM in p. Marijanu Valenčaku OFM, ki sedita danes v ljubljanskih zaporih. Gospod je dopustil, da. mu namesto dela na misijonski fronti — daruje trpljenje v komunističnih ječah. P. Ata-uazij je |,j| v Stari Gradiški leta 1947 obsojen na pet let. FR. RAZILIJ OFM OPOMBA UREDNIŠTVA: Iskreno se za hvaljtijemo fr. Raz liju, da nam je odkril nove slovenske misijonarje ter s tem izpopolnil našo misijonsko zgodovino. — Prosimo tudi Vse druge, ki jim je znan kak misijonar uli misijonarka slovenskega rodu, pa ‘‘Katoliški misijoni” o njem nič ne povedo, da nam javijo vse, kar jim je novega znano. Zelo jim bomo hvaležni! P. Mirko Kosič OFM (v sredi med sobratoma) S. Amabilis šolar na obisku v čaotuimu V misijonske'nt zdravniku dr. Janežu imajo “Katoliški nifsijoni’’ pač najboljšega dopisnika. V zadnjem času smo prejeli od njega kar tri bogata pisma z dne lö. avgusta, 1^. oktobra in 16. novembra tega leta, ki jih v naslednjem objavljamo. Prihodnjič pa objavimo še iz teli njegovih pisem zanimiv opis misijonske zdravniške poti v dve gorski mesti čaotunškega misijona. Dr. Janež in slovenske sestre z operiranim mandarinom, ki se je s sorodstvom dal toto-grarafirati. Zgoraj napis v zahvalo bolnišnici V CAOTUNGU Spoštovani g. Lenček! Upam, da ste dobili pismo, katero je odnesla v Francijo sr. Ama-bilis-vikarica, ki se je mudila med nami 2 meseca. Priložil sem tudi blizu -JO fotografij, če ste jih dobili, potem boste za nekaj časa že imeli. Danes Vam zopet pišem —- nismo se še “našminkali”, smo pač v .Tunami. Vlada se seli v čungking — v provinco Sečvan, ki je naša soseda in se v 2 dueli iz čaotunga v čungking pride z autom. Kvejčov, Sečvan in Junan ter bolj na severu Sikiang so gorate province brez prometnih zvez in je pešačenje najhitrejše prometno sredstvo. Tragedija Kine. gre h koncu oziroma boljše rečeno se polagoma začenja v celoti. Zapad je zaenkrat obu-pal nad Kino. Rdeča vlada trenutno še ni priznana, a se bo to v doglednem času zgodilo kot vedno. Trgovski interesi bodo posebno Ameriki in Angliji to narekovali. Takozvanim demokratom bi bilo vseeno, če hi ves svet bil rdeč, da bi le lahko delali svoj "bnsiness’’ in da bi nj.hovo zlato dobro cvetelo. Ponovno sem od raznih Amerikancev slišal izjave: Mi smo pripravljeni na novo vojno, ki gotovo pride; kdaj bo, to pa zavisi od našega kapitala; kadar bo ta ogrožen, takrat bo počilo. Mislim, da je vsakdo, ki je pokukal skozi vrata kapitalizma, to kmalu spoznal in videl globino te ideologije — toda postavili so na zlatö firmo svobode, dočim drugi postavljajo kanone, areste in podobno. Centralna vlada de facto več ne nudi resnega odpora, le umika se in skuša najti svoje zadnje zatočišče na Formozi, kamor je že sedaj koncentrirala vso svojo mornarico, katere rdeči nimajo. Vsi, ki hočejo nr. Formozo, morajo imeti posebno dovoljenje centralne vlade, ker se boje, da bi nepoklicani tja zašli. POLOŽAJ V YUNNANU Kako je trenutno pri nas v Jununu? Kuomintang smo menda že dokončno pokopali. Provinca bi rada bila nevtralna in neodvisna, kot je bila pred zadnjo vojno skozi 2« let. Njen tedanji governer je pobegnil v Hongkong in si ga ljudstvo želi nazaj. Rdeči poglavar je na želje Junana že odgovoril, da se da hoditi samo eno pot — ali desno ali levo. Junan v zadnji vojni ni nič trpel. Imel je svojo vojsko le za obrambo Junana, ki nikdar ni bil obiskan od Japoncev. Proti Japoncem se ta vojska ni borila, šla je le ob koncu v Indokino razoroževat Japonce in se dobro opremljena s polnimi žepi zadovoljno vrnila v mirni Junan. X nekaterih krajih province VSE DOBRO! so bili ameHškl vojaki in nanesli robe, da še danes Junanci trgujejo /. njo in se bogate. Provinca je bogata, posebno rud ima veliko, a vse leži neizkoriščeno, ker ni prometnik sredstev. Kitajci niso radi v Jiinanu, le kadar jc dnigod zanič ali nevarno, takrat pribeže. <5e je bil uradnik premeščen v to provinco, je bil navadno kazensko, življenje je zelo primitivno, kitajski značaj še posebno povdarjen in samim Kitajcem neprijeten, če pravimo Kitajcu, da je trmast, potem bi lahko rekli Junancu, da je trda buča. Prebivalstvo je mešano. Prvotni gospodarji niso bili Kitajci, ampak barbari oziroma Kolu, .Maoci in Milavci, kot jih tu imenujejo. Lolli in Mao je žaljivo in jim pravijo Ipje ozroma Ižen. Teh barbarov je več vrst, mnogi so zelo inteligenl-tii, zelo bogati in v provinci zavzemajo vse najboljše položaje. Governer province je bar. bar, naš general-podgoverner barbar itd. Naša provinca ima tri posebnosti oziroma neprijetnosti. Prva je opij. Menda je čaotung središče opijašev in trgovine z opijem. V drugih provincah se trgovina z opijem kaznuje tudi s smrtjo — toda pri nas so oblasti brez moči. Tu pravijo, da ‘‘nima obraza”, kdor ne puši. Opijaš veliko govori in sanjari, blazni načrti se porajajo v njegovi glavi — a vedno vse le pri pipi ostane. Opij je največje zlo te province. Opij ub ja telo in duha. Opij je univerzalno zdravilo; mati opijaških staršev dojenčku piha opijev dim v usta. ker ima že prirojeno strast in ne zaspi, dokler se ne nasrka dima. Opij jm je tolažba v vseh težavah in jim Je sredstvo za številne samomore. Opij je njihovo zlato in premoženje, ki ga zakopljejo. Kdor se hoče odvaditi opija, mora vsaj za mesec dni v bolnišnico. Opij pije kri, slabi srce in pljuča. Opijaša takoj po obrazu spoznaš. Bled je kot vosek. Toda opijaš ne veruje v škodljivost opija, zanj je opij vse, saj je srečen, ko sp ga nasrka — več kot sreče si pa menda nihče ne želi. — Druga posebnost. so tukajšnje socialne razmere, ki so še mnogo bolj pulile kot v drugih provincah. Vlada doba fevdalizma. Bogatin ima zemlje, da je v enem tednu ne more obhoditi. Vsi podnajemniki na posestvu so dolžni zanj se boriti. Vsak bogatin ima svojo privatno vojsko — en do dva tisoč vojakov. Vojskovanje ni težko, ker je vse gorato. Na dnevnem redu so bitke med bogatini, ki hočejo ropati drug drugega. Tu smo imeli že dve taki vojni in je bolnišnica še sedaj natrpana z ranjenimi vojaki. Poškodbe so težke, ker mnogo uporabljajo d tu n. dum krogle. Vojaki so gospo- Nr. M haela daje narkozo z:i operacijo d ar j u zvesti in se običajno kar dobro počutijo. — Tretja posebnost so, kot sem že omenil, ljudje sami s svojim značajem. Trmasti, skrajni materijalisti in egoisti. Trgovina jim je glavna stvar. Denar, denar. Kitajska prijaznost je tu še posebno izrazita, čim bol j te sovraži, tem bolj je prijazen s teboj, dokler Orkev sv. Jožefa zraven semenišča v čao-tungu. Na novo leto 11)49 jo je po S mesecih dela mons. Kerce. dokončal in blagoslovil Tmli gobavci pridejo na. pregled ne dobiš noža med rebra, življenje ni posebno varno, na tudi ne predrago. Do tujcev so sicer nahujskani kot vsi Kitajci, a ker jih v teh krajih niso vajeni — tujec je redek gost — so zanje bolj zanimivost oziroma redkost in predmet posmeiia kot pa kamen spotike, kot to vid š v velikih mestih Kine, zlasti v Šanghaju. V bolnišnici se ti desetkrat do tal prikloni, na ulici pa običajno oslepi, ko te sreča. Zakoni so le na papirju, v resnici pa vlada zakon narave in je pol’cija brez moči. Imajo sodišča, (oda to so le pridob tna podjetja za študirane juriste. Kdor več plača, ta zmaga. Policija sama ni slaba. To smo videli posebno v dveh slučajih. Okna tu niso posebna redkost, nekaj zelo redkega pa so stekla v oknih. Pri nas jih imamo. Trikrat so v večernih urah pubertetni mladiči s kamni preizkusili trdoto stekla. Tudi v moji sobi so me enkrat zbod li iz sladkega spanja, na cerkvena okna pa so naredili pravo ofenzivo. Policija je kmalu našla vso to steklarsko družbo in jo zaprla, a jo na naše posredovanje Izpustila. Povrnjene odškodnine nam policija še do danes ni pokazala. Kmalu po tem dogodku je eden od “pre'zkuSene družbe" nrl*el na rde-v-Ijenje v bolnišnico in se nedolžno obnašal, kot da nain je veliko uslugo naredil. Poskrbel je res za svež zrak, a pozabil je na komarje, ki tu niso prijetni, ker radi malarijo k hiši zanesejo. Mi smo se do njega obnašali tudi prijazno in mu dali še več injekcij kot je želel — saj je znano, da imajo injekcije silno radi. Okna tu so tako narejena, da jih je lahko odpreti, če se razbije eno steklo. To že mnogi vedo in smo imeli dva nočna obiska skozi zaprta okna, enega v cerkvi, drugega poleg moje sobe. Odnesli so prte in posteljnino. Radio aparata so se menda ustrašili in se ga niso dotaknili. Dva nočna tovariša sta stvari v mestu prodajala trgovcem. Policijski oficir, ki je bil pred par meseci v bolnišnici operiran, je to videl in jima povedal, da je prhi videl v bolnišnici pred Budom — oltarja še ne pozna — in enega aretiral, drugi pa mu je pobegnil ter pol stvari odnesel. Sedaj menda oborožena policija patrulira ponoči okrog bolnišnice in kot pripovedujejo, so odgnali že precej roparjev. -Mi jih nismo videli, nekaj nagrade jim bo pa vseeno treba dati. . . Naj že bo tako ali tako, mi vedno pravimo le: fiat voluntas... Ker je Kitajec rad prijazen, isto pričakuje tudi od drugih, če ne m sllš biti prijazen, je boljše, da ostaneš zaprt v svoji sobi. Nikdar ne reci “ne", reci “morda”, “tla” ali “jutri” — nikdar ne rabi besede “ne”. Dolira <1 plomatska šola, a za stara leta težka. . . MOJA ENOLETNA BILANCA Mimo je že leto dni prihoda v Kino in ob prejemu pisma bo že leto dela v bolnišnici. Ne delam še bilance oziroma zaključka svojega dela, le včasih v mislih listam po tem pisanem dnevniku. Dpiomatsko sem dobro vozil, ker, hvala Bogu, jezik počasi v glavo leze. Predno je v glavi, že dohiš tudi diplo. matsko diplomo. Malo že sam kramljam, malo mi tol mačice pomagajo in me že težko “okrog prinesejo”. Bolnišnica je v tem letu dobila novo operacijsko dvorano, nov laboratorij, tekočo vodo, sterilno tekočo vodo za umiva-nje, za operacije, zboljšana je sterilizacija in destilacija, itd. Med številnimi boleznimi je bilo bolezni vseh vrst, nekaj zame [«»polnoma nov h in sem včasih le čital o njih. Operacij smo imeli v 10 mesecih preko «00 iz vseh vrst operativne medicine. Posebnost tu so kamni v mehurju. Letos smo operirali že 7 moških radi te bolezni. Razen enega so bili vsi otroci do 10. leta. Tudi slep'čev ni manjkalo. Med njimi sta bila naša sr. Ksaverija in italijanski kamilijanec. Slednji je operacijo že pozabil, sr. Ksaverija pa že tudi dob va rdeča lica. Dogodek za te kraje so bile radikalne operacije želodca, število težkih poro-dov je bilo veliko, in sicer vse operacije, od iclešč minut pozneje z vso naglico brez besede odnesli v grob. Zdi se mi, da je to tudi razlog. da kitajski zdravniki v kirurgiji niso posebno podkovani, imajo strah pred operi ranjeni in se izogibljejo tega posla. Kot študentje ne morejo študirati na mrličih — anatomije se uče iz slik in pobitih psov, seveda je pasja anatomija najbrže malo različna od človekove. — število težkih porodov je ogromno. Konstitucija žene je slaba, mnogo pa je kriv tudi opij. Naša. bolnišnica je srečna in nismo do sedaj izgubili še nobene porodnice. Mnogo žena že po treh dneh odide domov. Kitajcu nima smisla praviti, naj še ostane v bolnišnici ali pa naj gre domov; naredi tako kot on hoče. — Med nalezljivimi boleznimi smo imeli mnogo tifusa, ošpic, povratne mrzlice, davice, škrlatinke. malarije. Ošpice so tu posebno nevarne in pokopljejo tisoče otrok. Tudi tuberkuloze ne manjka, a v bolnišnici ni mnogo bolnikov. Povemo jim ob prihodu, da bo treba ostati v bolnišnici več mesecev — tega se usfrašijo in pobegnejo. Streptomycin tu ni posebno drag, a še ni tako popularen kot penicilin. Naš laboratorij je zelo zaposlen in smo imeli preko »000 preiskav krvi. blata, urina, gnoja etc. Imamo dober mikroskop z imerzijo, ki nam mnogokrat pomaga tam, kjer bi moral in mogel rentgen. S slednjim bi zacelili veliko rak-rano naše bolnišnice. Zaupanje do moderne medicine raste, vendar še pogosto doživljamo, da bolnik, kateremu bi še bila pomoč, radi nezaupanja in Tumor na gornji ustnici vraž odide. Mnogo verujejo v žalost in zrak. jim povemo, kaj ima v trebuhu, pogosto trdijo, da ni res, da imajo žalost, notri. Nekemu bolniku smo povedali, da ima neprehodno črevo in da je potrebna nujna operacija. Vse je že bilo pripravijeno, toda med kuhanjem instrumentov je preštudiral svojo bolezen, in ko smo ga poklicali v operacijsko sobo, nam je povedal, da ima le žalost v trebuhu. Odšel je domov, kjer je po 2 dneh umrl ter gfl je tako zapustila žalost. Kadar ima kdo absces, mnogokrat trdi. da je zrak. ne gnoj. če trdi, da je zrak, mu pritrdimo in absces prerežemo, včasih pa kdo pravi, da se zrak ne sme prerezati, In tako odide. — Kolniku menjati posteljo je slabo znamenje, ker potem rad umrje. Kadar ga uši zapuščajo, tudi pomeni bližajočo se smrt. l*od porodno soho ležali tudi pomeni nesrečo. Mi imamo apoteko pod njo. Včasih bonea za nasvet vprašajo glede družinskih razmer. Ta jim neredko svetuje, da morajo takoj 'menjati prostor člana družine, pa se zgodi, da sredi noči bolnika odnesejo. Neki ženi je rekel, da ponoči ne sme «loma spati, če hoče še roditi živega potomca. Prišla je v bolnišnico in nas prosila za streho. Pri nas je razredna soha. št. 1» srečna. Mnogi se hoje naše sobe I). ker vedo, da je v njej že par bolnikov umrlo. Da tudi to sobo relia- Bolnika so prinesli na nosilnici “cjanc” bilitiranio, lež« zadnje čase v njej le lažji boln'ki. žena premožne rodbine otrok sama ne doji, ta posel prepusti dojiljam. Mnogoženstvo je po zakonu sicer prepovedano, a je tu pogosto ter imajo nekateri po 20 in več otrok. Xeka-teii imajo po 5—10 dojilj pri hiši. Otrok samih v bolnišnici nikdar ne puste; vedno je z njimi mati ali dojilja, zato je pogled v otroško sobo nekaj strašnega — na vsaki postelji dva! če otroku ni hitro boljše, izgube potrpljenje in zaupanje do zdravil, že doma sem slišni otroškega specijnl sta, da je 'materi treba vzeti termometer in je otrok hitro zdrav — pri nas pa mati vsakih 5 minut meri in boža. Otrok nikdar ne slečejo, ampak še bolj zavijejo; jasno je potem vroč. tudi ko termometer ne pokaže nobene vročine. Bolniki radi jedo zdravila, še bolj cenijo injekcije. Ko sem ob prihodu opazoval kitajskega zdravnika, me je bila groza spričo predpisovanj» zdravil, a sem kmalu spoznal, da tukaj to mora biti, ker ljudje to hočejo, če smo doma operirali bolnika, smo čakali teden dnt, mu odstranili šive in ga poslali domov. Tega zdravnik na Kitajskem ne sme storiti, bolnik mora tudi po operaciji stalno jesti zdravila ali dobivati injekcije. Na srečo je v medicini mnogo balasta, ki ne koristi in ne škodi, ter jim lahko ustrežemo. Tudi prevezani hočejo biti vsak dan, čeprav ni v rani niti kapljice gnoja. Počasi jih navajamo na dvodnevno previjanje, ker so težave z mat-. dir. Majcna, ot in prenočili, kamor smo do noči pač dospeli. Drugi dan smo preko visoke gore prišli do mostu, kjer sta stala dva vojaka s puškami in rdečimi zvezdami. Po dostojnem pregledu sta nas spustila v “osvobojeno” ozemlje. Tretji dan smo prišli do trga, kjer je rdeča komanda. Straža nas je peljala b komandantu, ki nam je želel srečno pot in se opravičil, da so nas ustavili. Nato smo jezdili preko samotnih gora, srečali le malo potnikov in par komunistov — vsakdo je hitel, vsakdo se je bal roparjev. Srečali smo več ljudi, ki so jih malo pred nami slekli do nagega. Vsi. katere smo dohiteli, so se nam pridružili in hiteli za nami v trdni veri, da so bolj varni, če nas je več in da tujcem ničesar ne narede. četrti dan proti večeru smo prišli do Tončvana, kjer so nas pogostili kamiiijani. Tam sem se tudi prvi srečal z njihovim misijonskim zdravnikom dr. Kasana, ki orje ledino |K>d še težjimi okoliščinami kot mi v čaotungu. Takoj naslednji dan smo začeli iskati kamion za Kunming. Tudi dve kamilijanski sestri sta se namenili v Kunming po opravkih. Med iskanjem kamijona se nama je ponudil Jeep, kateremu je zmanjkalo bencina do Kun-minga. Midva sva ga našla in sva se že po 12 dneh odpeljala proti Kimmingu. Avto je last nekega rdečega veljaka in smo vse rdeče kontrole brez težav pasi rali ter še isti večer dospeli do Kunminga. Pred vstopom v mesto je stroga kontrola. Avto ni bil prav registriran, tudi po 7 uri ne sme več v mesto. Potniki so se dogovorili, kako bodo lagali. Ko smo prišli do kontrolne postaje, so vojaki takoj začeli vrtati, odkod avto in čigav. Ko so ogledovali prtljago, je član kontrole zagledal naš kovčeg in se takoj zanimal, kdo je v avtu iz bolnišnice. Ko je zagledal sestro, je bil ves iz sebe in rekel, da jo pozna, da se Je v naši bolnišnici zdravil in da mu je dajala injekcije. Takoj nato so nas brez vseh običajnih sitnosti spustili v mesto; rdeči sopotniki pa so bili veseli, da so nas s seboj vzeli ter tako srečno prišli v mesto. Zapeljali so nas do šole, kjer nas je prijazno sprejel g. direktor Majcen. Kamilijanke so prišle šele po 8 dneh vožnje. l*o prihodu smo šli gledat rentgen. Imeli smo na razpolago kar štiri. Ko smo si vse ogledali in preizkusili, smo naredili kupčijo za najboljšega in najcenejšega. Ker doma ni podnevi elektrike, smo morali kupiti električni generator, bencin, olje, električni materija! itd., itd. Kupčije na Kitajskem so različne od naših ter je treba posebne previdnosti, pa tudi potrpljenja, ker čas tu ni mnogo vreden. Po treh tednih tekanja sva za silo nakupila in uredila vse ter že nekaj dni tekava in pozvedujeva, kako naj nazaj prideva. Privatni avion je težko dobiti in je za nas predrag. Na konjih z rentgenom ne moremo nazaj. Iščemo avto, toda vsakdo se čudi. kako si upamo na tako nevarno pot. Ne preostane nama drugega kot tvegati, vsi nama obljubljajo, da bodo molili za srečno pot. Mislim, da se ne čudite, zakaj smo se odločili kupiti tako drago stvar in v takih časih, če ne bi bila potreba kričeča, nikdo od nas ne bi riskiral prenaporne in nevarne poti, posebno v časih, ko je nevarnost, da se vse zvez«? čez noč pretrgajo. Podrobno naše poti niti opisovati nočem, ker bi se vsakemu zdela bajka in nekaj neverjetnega. Na konju je lepo — kratek sprehod — toda 4 dni od jutra do večera, to ni največji užitek. Spanje v kitajskih kočah, prehrana med potjo, sreča-vanje raznih uniform in oblasti, gore. reke, blato, dež, razne golazni, itd., itd., v.se to naredi potovanje zelo malo romantično. Tudi ne vemo, kakšen bo povratek — tudi nazaj grede bomo vse tvegali, še več, potovali bomo v skrbi za aparat, da se pokvari ali da bi kakšen učenjak mislil, da je orožje, kot so govorili v Knnmingu,ko so stojalo za rentgen nesli po ulici. Mislili so, da je novo orožje. POZIV NA ROJAKE ZA POMOČ Aparat ni bil poceni, cene niti napisati ne upam. Stal nas je vsekakor manj, kot bi stal, če bi sa dobili iz Amerike ali Evrope. Uvozna carina bi znesla ca. 100% kupne cene, transport je tudi drag. Prodal nam ga je nekdo, ki je bil v denarni sili. Zato smo izkoristili to priliko. Kje smo dobili denar? Najeli smo posojilo, ki smo ga dobili po zaslugi našega največjega dobrotnika mons. Kereca. Posojilo bo treba vrniti. Pri najemu posojila smo računali tudi na pomoč naših prijateljev. Sam sem obljubil, da Imin ponovno prosil Vas za akcijo v “Misijonih”, katero nam je sporočila že sr. v karica. To storim danes ponovno, ker čutim veliko odgovornost pri tem podjetju — pred mons. Kerecem, sestrami, ki so najele posojilo, in bolnišnico, ki ne sme trpeti škode pri svojem delu in razvoju. Z nakupom aparata smo postali popolnoma neodvisni. Bo v veliko korist bolnega revnega ljudstva. Ta cilj smo imeli pred seboi, saj sicer se ne bi drznili tveganega podjetja. POGIiED V BODOČNOST. . . Z naglico se nam tu približuje “osvoboditev”. Hiteti moramo domov, da so zveze ne pretrgajo. Morda bo potem pisanje nemogoče, vsaj nekaj časa. Ne vemo bodočnosti. Mislite na naš rentgen, saj bo posojilo v vsakem slučaju treba vrniti in nam bo vsaka pomoč dobrodošla, kadarkoli bo že pr'žia. Junan je na bolnišnicah še zelo reven in ne Verjamem, da bi novi oblastniki imeli Interese na ukinitvi tega malega, kar je storjenega. Razen v Kun-mingu, ni v vsej provinci nobene državne bolnice — le par misijonskih. Morda bodo nove oblasti bolnišnicam postavile za njih eksistenco tudi gotove pogoje in predpise. Morda bo rentgen aparat tudi ena od postavk, ki se od bolnišnice zahtevajo. Vse, kar storimo za bolnišnico, ne storimo radi nas, zato se tudi nismo ozirali na čas, ki je pred nami. Ko smo vse mogoče študirali pred odločitvijo, sem predlagal, naj bo naše vodilo: moliti, kot da jutri umrjemo, delati, kot da bomo večno živeli . . . Bolnišnica je bila zgrajena z velikimi žrtvami slovenskih misijonarjev — za ubogi kitajski narod, če se je lepo razvila in modernizirala, bo to samo v večjo korist naroda, za katerega so jo gradili, obenem pa ponos vseh Slovencev v svetu, ki niso držali križem rok, ani|>ak delali in ustvarjali. G. dii-ektor Majcen Se mudi par tednov v Hong Kongu in Macao. Klicali so ga tja predstojniki radi zadev njegovega zavoda. Za mons. Kerecem smo dolžni veliko zahvalo tudi njemu, ki nam je poiskal aparat, hodil z nami in nam dal v svojem zavodu gostoljubno Salezijanski misijonar, Andrej Majcen, ravnatelj velikih salezijanskih zavodov v Kun-mingu streho. On ima neprestano sitnosti z nami. Kadar nam kaj manjka, njemu telegrafiramo in vse nam j »oskrbi. Zahvala tudi njegovim sobratom, ki pravtako kot g. direktor za nas vse store. Poslikal sem zavod in življenje v njem. £e bo možno, bom iz čaotunga poslal *like in par vrstic. Pravkar se nam je ponudila prilika za avto za povratek. Izkoristili jo bomo in riskirali I>ot, Jutri odpotujemo, zato končujem. Po par urah vožnje se bomo srečali s starimi znanci; če bodo tako “manerlih" kot prvič, potem •a) vse v i'eđu. Doma bo seveda mnogo dela z instalacijo. Ker tu ni nikakih mojstrov, bomo kar sami vse naredili. Pozdravite lepo vse znance in darovalce za rentgen. Vsem vesel Božič in srečno novo leto! Kunming, 16. 11. 10 Janež OPOMBA UREDNIŠTVA. Iz gornjih pisem dr. Janeža lahko naši bralci sami spoznajo, kak« resna in važna zadeva je oskrba slovenske misijonske bolnišnice z rentgenom in kako umestna je naša akcija za “dr. Janežev rentgenski sklad”. Doslej se je prijavilo kakih 70 podpisnikov. Da dosežemo potrebno številko lOO, je treba še 30 posameznikov ali skupin, ki bi bile pripravljene skoz eno leto prispevati mesečno vsaj po 10 pesov (od septembra 1911) do avgusta 1950!). Javite se na Dušnopastirsko pisarno, Victor Martine/. 50, Buenos Aires, Argentina. iz misijonar/evih doživljajev. Misijonarjevo življenje je podobno življenju mornarja. Vsak mornar ve povedati o lepih, mirnih vožnjah po morju, ko je brez nevarnosti pripeljal potnike preko morja na •cilj; doživi pa desto tudi silne viharje, ki groze njemu in potnikom, da jih bodo pogoltnili in potegnili v globino morja. Redki so misijonarji, katerih življenje poteka mirno, varno, brez viharjev in nevarnosti. Mnogo je pa. misijonarjev, ki lahko govore s sv. Pavlom: “Mnogokrat sem bil na potih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnosti pred neverniki, v nevarnostih v mestih, v nevarnosti v samoti.” In de za katere misijonarje, veljajo danes te besede gotovo skoraj za vse misijonarje na Kitajskem. šel sem v misijone v tako viharnih dasih za Kitajsko, kakor mornar, ki ob najbolj neugodnem vremenu odrine na široko, razburkano morje. In vendar je prav v tej moji negotovi usodi polno veselih upov, in nikdar ne bi hotel zamenjati svoje usode s tistimi duhovniki, ki v udobnem, brezskrbnem življenju pozabljajo sodustvovati s trpe-■dim dloveštvom in deliti z njim sedanje skrbi in boledine. Slab začetek — dober konec G. župnik iPokorn je o božidnih praznikih videl, da verniki iz bolj oddaljenih krajev sploh niso prišli za Božid ne k maši ne k sv. zakramentom. Zato me je za novo leto poslal k njim. Z g. župnikom sva še skupaj silvestrovala in se spominjala, kako Slovenci v Ljubljani in Škofji Loki silvestrujejo. — Napodilo je jutro novega leta 1949. Takoj po zajtrku sem se odpravil z nekim dobrim katehumenom na pot. Bil je pust, oblačen dan in megle so se leno vlačile po dolini, šla sva v smeri proti fukienškim planinam. Pot se je vila v hrib skozi samotne gozdove. Verniki so se izgovarjali, da iz strahu pred roparji za Božid niso prišli k sv. maši v Lo-tang. Tudi katehumen me je plašil, da pozimi roparji desto napadajo potnike in jih izropajo do nagega, da pridejo tako poceni do obleke. Sebi in katehumenu sem dajal pogum: “Ne bojva se, Bog naju čuva.” Na tihem sem si pa mislil: de me roparji slečejo in golega puste na mrzli gozdni poti, bom vsaj poleg drugih križev enak s sv. Pavlom, ki je bil ‘‘v mrazu in nagoti” (2 Kor. 11, 27). Pot mi je bila v zabavo. Kajti marsikje so me gozdovi spominjali loških hribov in tistega nepozabnega “Tomaškovega lesa”, ki jo bil zame v otroških letih pravi raj na zemlji in ne bom nikdar pozabil tistih lepih časov, ko sem kot otrok po “Tomaškovem lesu” iskal gob, nabiral borovnice, maline, stikal za ptiči, srnami in zajci in odkrival vsa mogoča čudesa bogate gozdne prirode Danes pa po takih gozdovih iščem duš. Ko sem bil že blizu vasi šanpei — po slovensko se to pravi dragocena korala — sem srečal šanpejdane, ki so šli v Lotang in nesli zame pismo, naj jih ne pridem sedaj obiskat, ker so revni, nekateri zdoma, zato naj rajši pridem ob kitajskem (t. j. luninem novem letu), ko Kitajci praznujejo, so doma in lahko gospodu po- strežejo. Katehumen me je silil, naj se vrneva domov, deš da so kristjani res revni in bodo v zadregi, ko mi ne bodo mogli s pri merno hrano postreči. V žepu nisem imel niti novčiča. Ker se na misijonu je, kar ti kristjani dajo, zato se na .tako pot po Kristusovem naročilu ne jemlje denarja:. Moral sem katehumenu kar ukazati: “Sedaj se ne bova vračala domov, ko sva tik pred ciljem. Jedla bova, kar nama bodo dali, pa naj bo še tako malo in še tako slabo.” Ni se mi upal ugovarjati, a na obrazu sem mu bral, da prav nič rad ne gre v vas. — Vas leži v lepi gorski kotlini, krog in krog obdani z gosto obra-šdenimi griči. Iz Lotanga do nje je treba dobri 2 uri srednje peš hoje. Kakor je lega vasi lepa in slikovita, tako je pa vas klaverna za pogled. Hiše so majhne, revne in umazane; ljudstvo nekam topo in zagrenjeno. Pred več leti je bila vas bogata in važna. Trgovci so preko fukienških hribov prav po tej gorski poti prenašali blago v Kiangsi. Zato je v tej vasi cvetela trgovina. Polagoma so se pa celo Kitajci spomnili, da tako trgovanje stane preveč napora in časa, zato so zgradili preko gorskih sotesk autobusno cesto. Od tedaj sta trg Lotang in vas šanpei izgubila svoj pomen za trgovino in sta začela gospodarsko propadati. Tudi pri verskem življenju se pozna. Katoličani v borbi za vsakdanji kruh zgubljajo smisel za verske dobrine. Ko sem šel skozi vas šanpei, mi je bilo pri srcu kakor da sem prišel k izumirajočemu rodu. Nobenega pravega veselja ni več v teh ljudeh. Ker me katoličani niso pričakovali, sem moral dolgo klicati, da se je od nekje prikazal katoličan, ki oskrbuje v vasi misijonsko hišo. Ko mi je vrata odprl, se mi je nudil žalosten prizor. Vse je bilo nesnažno, zamazano, povsod polno smeti. Hiteli so pometati in se opravičevati. Prihitel je na pomoč dober ka toliški mož, ki me je že spoznal v Lotangu. Počedil mi je sobo in pripravil posteljo. Nato pa je dejal katehumenu: “žal mi je, da je gospod prišel. Kajti kristjani ne bodo prišli ne k sv. maši ne k sv. spovedi, četudi jih grem posebej prosit na dom.” Katehumen mi je prišel takoj pravit, kaj je zvedel, in me spet silil domov. A mene ni vse to nič oplašilo, saj sem imel že v Srbiji in celo v Sloveniji opraviti s takimi katoličani, ki se ne zmenijo za duhovnikov prihod k njim. K sreči so me pa prišli obiskat mnogi pogani. Zato sem si kar nje vzel za pomočnike. Odprl sem knjigo, kjer so popisani vaški katoličani, in jih začel izpraševati, če poznajo te ljudi in če so doma. Presenetilo me je. Poznali so ßrav vsakega in vedeli povedati, ali je dober katoličan ali slab, ali je doma ali ne in koliko smem upati, da se bo povabilu odzval. Tako sem ugotovil, da je tudi vaški župan katoličan. Pogana, ki se mi je zdel bolj ugleden, sem naprosil, naj sporoči kristjanom, da jih pričakujem. — Katoličanov je postalo sram, ko so videli, da so pogani šli prvi obiskat misijonarja in vabit katoličane k misijonarju. Zato so se proti večeru skoraj vsi odzvali in prišli k večerni molitvi, pouku o sv. spovedi In sv. obhajilu. Razen 2 so tudi vsi opravili 16 K sv. spoved, župan je dal urediti svoj zakon s poganko in krstiti otroka. Led je bil prebit Zjutraj je prišlo k sv. maši in pridigi poleg katoličanov tudi več poganov. Nekaj katoličanov pa le ni prišlo k sv. maši, med njimi tudi učitelj, ki uči otroke na misijonu, šel sem ga obiskat na dom in mu spraševal vest, a spoved je odložil ze veliko noč župana nisem imel čas pripraviti na sv. spoved in sv. obhajilo, kajti pri sv. spovedi in sv. obhajilu še n; nikdar bil, o katoliški veri ve le malo; zato sva bila oba zadovoljna, da se ta dolžnost preloži na veliko noč. Ker me ni mogel raz veseliti z verskim znanjem, me je pa skušal spraviti v dobro voljo z dobro vinsko kapljico. In res sem kar dobre volje zapuščal šanpei, kajti v začetku sem bil prepričan, da mi bo misijon veliko slabše uspel, kot je. Preje so se me kristjani branili, sedaj so me pa še prišli prosit, naj jih ob kitajskem novem letu spet obiščem, češ da nekaterih sedaj ni bilo doma, pa bi tudi želeli opraviti sv. spoved. Ilridko razočaranje Iz šanppja me je pot vodila v še bolj samotne hribe, k družini Tseng, iz katere je izšel prvi kitajski duhovnik v teh hribih. Pot je bila nad vse romantična in še zame, ki sem že od otroških let vajen hribovskih gozdov, na nekaterih mestih skoraj grozna. Vsenaokrog gozdna tišina in debeli borovci, kakršnih še v loških hribih nisem videl. Tsengov dom je čisto na samem v gorskem zatišju ob majhnem potoku. Nobene druge hiše ni tam. In v tej osamljeni gorski hiši si je Bog izbral svojega duhovnika. Sedaj je na domu 5 katoličanov in 5 poganov. Njihovo versko in družinsko življenje nikakor ni vzorno. Vendar so mi pa zelo postregli z dobro jedačo in pijačo. 16 let starega diia.ka sem pripravil za prvo sv. obhajilo. iPeljal me je k grobnici umrlih prednikov, ki se nahaja kakih 5 minut hoda stran od hiše in lepe gorske ravnine. Tam počiva že nekaj umrlih katoličanov družine Tseng. Tudi gospodar je prišel sem. Pomolili smo na grobu za, pokoj rajnih. Nato sem pa mladega dijaka kar ob grobnici učil o sv. obhajilu in ga poučil, da bodo telesa tistih, ki Jezusa vredno prejemajo, na sodni dan iz teh grobov vsa poveličana vstala. Gospodarja in dijaka je vse to tako ganilo, da sta me prosila, da bi drugi dan kar na grobnici opravil sv. daritev. A jim nisem mogel ustreči. Zvečer po večerni molitvi sem jim ob sliki sv. Družine razlagal, kakšne dolžnosti ima katoliška druž'na, in jih pripravil na sv spoved. Vsi so bili dobro razpoloženi. — Tudi oltar za sv. mašo so lepo pripravili in pr; sv. maši lepo molili ter dokaj pazljivo poslušali vse, kar sem jim v pridigi polagal na srce. Mo.i misijon se je bližal koncu, a nisem doživel še nobenega pravega križa. Slutil sem, da bo križ prišel, a še malo nisem mislil, da take vrste kot me je kmalu nato zadel. Ko sem po sv. maši pripravil vse stvari za krst 6 letne deklice, mi je med molitvijo zahvale po sv. maši nekdo ukradel lep bel prt, ki mi je pri krstu služil za simbol bele obleke in se po loži na novokrščenca v znamenje, da naj ohrani neomadeževano svatovsko oblačilo milosti božje. Takoj sem vedel, da je eden iz družine tat. Imam že veliko izkušenj, kako Kitajci kradejo. Vendar sem upal, da mi bodo prt vrnili, saj je bilo jasno, da je tat v hiši in sicer je bila izbira le med štirimi ljudmi, drugi tedaj niso prišli v mojo sobo. A so začeli vsi tajiti, da niso ukradli prta. Pošteno me je razjezilo. Kajti jasno mi je bilo, da je prt eden od tistih 4 ukradel, kakor mi je jasno, da, je 2 -f 2 = 4. Zato sem jim povedal jasno, naj ne varajo duhovnika. Končno so si izmislili največjo neumnost, češ da je tisti prt izmaknil hudobni duh, ker ne mara otrokove krstne nedolžnosti. Videl sem, da je njihova neumnost in hudobnost doLegla višek. Zota sem končal prerekanje, rekoč: “Eden od vas je tat in njegova, dolžnost je, da prt, ki je cerkvena last, vrne. če tisti sam noče povrniti, mora odškodnino povrniti hišni gospodar.’’ Izbrali so sl drugo pot. žele kupiti nov prt, a slabše vrste, nego je bil moj prt, čeprav zatrjujejo, da ga ni bilo mogoče najti. Kar me je najbolj v srce zabolelo je to, ker sem iz raznih okoliščin zasumil, da je bil morda ta tat moj prvoobhajanec in to pol ure po prvem sv. obhajilu. O, da bi bil v zmoti! Na obisku pri budističnem menihu Po končanih božičnih praznikih so spet nastopili iepi sončni dnevi. Z g. župnikom sva si zaželela malo oddiha in sprostitve v planinah. Kajti pri vsej hudobiji ljudi si človek zaželi lepe božje narave, kjer pozabi vso umazanijo in hudobijo človeških src. Za izletno točko sva izbrala lepe skalnate pečine, kjer stanuje budistični menih-bonec. Te planine se nahajajo na sredi poti med Lotangom in trgom činmenlingom v dolini. Kraj je nenavadno slikovit. Morda še lepši kot čin-menling s svojo okolico. Večkrat sem že zapazil, kako si bonci znajo izbrati najlepše kraje za svoje meniško življenje. Buda je namreč svoje učence učil, naj si izberejo kake tihe, slikovite gaje, vrtove ali gore, kjer bodo ločeni od ljudi odmirali vsem željam in tako počasi našli mir srca in končno brezčutni blaženi mir — nirvano. Z g. župnikom sva najprej obiskala eno katoliško družmo, ki je edina katoliška v vseh teh vaseh pod slikovitimi gorami, kjer prebiva budistični menih-bonec. Nato sva pa zav la Takole p. Gabrič, hrvaški jezuitski misijonar, na polju dela. . . NAŠIM NAROČNIKOM! Pričujoči zvezek zaključuje letoš-nji, t. j. 23. letnik “Katoliških misijonov”. Vse naše drage naročnike prosimo, da nam ne štejejo v zlo, če letnik obsega nekaj strani manj, kot je bilo v začetku napovedano. To se je moralo zgoditi radi izrednega porasta tiskovnih in upravnih stroškov v teku leta. Vsem, ki so naročnino za preteklo leto že poravnali, se iskreno zahvaljujemo! Ostale pa vljudno prosimo, da to, zanje morda malenkostno, a za nas prevažno zadevo čim prej urede. Sporočamo, da prihodnje leto “Katoliški misijoni” ne bodo več izhajali kot samostojen list, ampak Jkot del povečanega “Duhovnega življenja”, katerega vsaka številka bo prinesla 16 strani ‘‘Katoliških misijonov”. Tako bo obseg misijonskega glasila ostal isti. a naklada se bo od 1100 izvodov dvignila na 3000, kar bo vsekakor v veliko korist misijonski stvari. Uredništvo in lastništvo "Duhovnemu ž vljenju” vključenih “Katoliških misijonov” bo pstalo še vnaprej v rokah slovenskih lazaristov. On ni naročnikom ‘‘Katoliških misijonov”, ki so bili že doslej naročeni tudi na “Duhovno življenje” (in takih je nad tri četrt ne), bo s to spojitvijo obeli listov pač samo ustreženo, kajti sprememba jim ne predstavlja nobene nove težave, pač pa jim nudi mnogo ugodnosti. Ostali naročniki, ki so prejemali doslej samo “Katoliške misijone”, in pe ‘‘Duhovnega življenja”, so pa iskreno vabljeni, da sprejmejo “Katoliške misijone” skupno z “Duhovnim ž vljenjem”. Saj jim ta splošno verski list nudi pestro obilje nad vse zanimivega in koristnega duhov-jiegu berila. Kolikor te naročnike poznamo, smo merjeni, da bodo do-piala vsi sprejeli to “ponujeno roko” ‘‘Duhovnega življenje”, kar bo njim jn njih družinam ter zanamcem v neizmerno duhovno korist. Za “Katoliške misijone” UenČek Dadislav C. M. v hrib k budističnemu menihu. Veličasten pogled! Pečina sestoji iz dveh, treh nad 100 m visokih skal, štrlečih v nebo. Kot otrok sem imel zelo bujno domišljijo, a priznati moram, da s; pri vsej otroški domišljiji nisem znal predstavljati slovenskega Kralja Matjaža, ki spi v gori, tako slikovito, kot sem videl sedaj. Vhod k budističnemu menihu je bil skozi skalno votlino, šla sva po tem rovu nekaj minut in prišla na piano. Okrog in okrog ogromne, v nebo štrleče skale, ki so delale menihu klavzuro. Sam si je pa dal sezidati lično hišico v vznožju pečin. Od njegove hišice vodi steza med dvema ostro v nebo štrlečima skalnatima stenama na goro. človeka je kar groza, ko stopa med tesnimi skalnimi stenami. Največji stolpi ali piramide pri Kairu so še vedno majhni v primeri s skalnimi stenami, ki jih je tu vklesala v zemljo Stvarnikova roka. Izza tesnih skalnih sten se je pot začela dvigati v višino in kmalu sva bila na vrhu prve manjše skalne gore. čudovit je bil razgled v dolino Zdelo se mi je nekaj podobnega, kakor kadar sem z Osojnika opazoval sorško polje. Le da sem sedaj namesto žitnih polj zrl na rižna polja. V dolini pod temi skalnimi gorami so tri precej velike vasi dokaj blizu skupaj. Mimo njih se vije reka. Kraj je res lep. In že g. Jereb je pred meseci dejal: “Morda bo čez več let tu tudi župnija.” Doslej je v vseh teh vaseh le nekaj katoličanov za seme. če bomo Slovenci imeli poklice za kitajski misijon in če bo Bog tem poganom tudi dal milost spreobrnjenja, bo lahko mlajši rod slovenskih lazaristov ustanovil tu lepo župnijo in blagor tistemu, ki bo na tem lepem koščku zemlje imel svoj dom in mu bo dano vsak dan uživati lepoto teh skalnih pečin. — Budistični menih naju je pogostil s čajem. G. Pokorn mi je dejal, da bi prav rad zamenjal svojo župnijsko službo s tem menihom v gorski samoti. 'Jaz sem pa spet mislil na slovenske kartuzijance in karmeličanke. Kakšen blagoslov bi bil za naš misijon, če bi na mesto teh budističnih menihov, ki odirajo kitajsko ljudstvo in na račun njihovih darov sijajno žive, imeli tu pobožne katoliške menihe ali nune, ki bi v sveti samoti z božjo naravo vred slavili Boga in z žrtvami in molitvami klicali z neba blagoslov na to lepo kitajsko zemljo. Ne vem, kako bo pri srcu bralcem teh mojih doživljajev. Pišem, kar čutim in doživljam. Naj vsak ve, kakšno je misijonarjevo življenje. Ko sem se pred leti prvikrat srečal z g. Jerebom na Kitajskem, mi je dejal: ‘iPesnik Prešeren pravi za poeta: “češ biti poet, in ti je težko, nositi v prsih al pekel al nebo Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.” A treba je reči isto in še bolj za misijonarje: “češ biti misijonar, pa ti je težko nositi v prsih al pekel al nebo. Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.” — Niti ne dvomim, da to za vsakega pravega misijonarja velja. A vendar pri vsem tem lahko tudi vsak misijonar reče s sv. Pavlom: “Hvaljen Bog, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas sam Bog tolaži. Zakaj kakor je trpDenje Kristusovo v nas ob lno, tako jc |>o Kristusu obilna tudi naša tolažba.” (2 Kor. 1, 3—G). KOPAČ JANEZ C. M. PO M/Sl JONSKEM SVETU Afrika ---------------—-------------------- V Belgijskem Kongu manjka misijonarjev V vikarijatu Albertovega jezera je okraj, Ki šteje kakih 20.000 katoličanov. Za vse dušno-pastirsko delo med njimi so samo trije duhovniki, dva patra iz družbe Belih očetov in en domačin. V letu 1048 so ti trije duhovniki spovedali 78.000 duš, to je vsak približno 70 dnevno, krstili so okrog 1200 otrok krščanskih staršev, pripravili na sveto obhajilo kakih 600 otrok, blagoslovili 400 zakonov in drugo. Poročilo niti ne omenja, dela med katehumeni (onimi, ki se pripravljajo na krst) in med maso poganov, ki spadajo v delokrog teh treh duhovnikov misijonarjev. Muslimanski poslanec se javno zahvaljuje misijonu V kamerunski poslanski zbornici se je dvignil eden od muslimanskih poslancev in hvalil delo tamkajšnjih katoliških misijonov, čemur so ostali poslanci krepko pritrjevali. Na podlagi tega je predsednik zbornice pisal apostolskemu vikarju, da bo zbornica storla vse, kar je v njenih močeh, za pomoč katoliškim šo.aml Veliki sadovi misijonov Belih očetov Generalni superior družbe Belih očetov je obiskal misijone svoje družbe v centralni in vzhodni Afrik; ter napravil 27.530 milj dolgo pot, ki je trajala leto dni. Obiskal je 165 misijonov, 21 vikarijatov ali apostolskih prefektur. Ob zaključku tega potovanja je izjavil, da je v zadnjih 70 letih, odkar se je začelo z rednim delom v teh krajih, misijonstvo doseglo velike uspehe. Danes je med 8 milijoni prebivalcev :{ milijone katoličanov in 1 •">() t-soč katehumenov, za katere skrbi 1000 belili očetov, 250 bratov, 360 belih sester. 315 svetnih domačih duhovnikov in kakih 100 članov še drugih redovnih družb. Komunistična revolucija v Ugandi Uganda, vsem katoličanom znana po svojih blaženih mučencih in po hitrem napredku Cerkve, je bila koncem meseca, aprila letošnjega leta pozorišče poskusa komunistične revolucije, že na dan otvoritve centralne skupščine Afriškega vzhoda 25. aprila se je zbralo pred kraljevo palačo kakih 25.000 manifestantov, ki so zahtevali demisijo več ministrov in drugih vodilnih osebnosti in pa bolj “demokratično’’ ustavo. Radi te manifestacije je oblast razpustila stranko “Botaka” in Zvezo afriških kolonov, češ da sta pod komunističnim vplivom povzročili nerede, ki so manifestaciji sledili in v kateri je bilo požganih 7 5 hiš vodilnih osebnosti. Ni bilo pa napadeno nobeno misijonsko poslopje. 600 revolucionarjev so zaprli in zajeli mnogo vozil za prevoz upornikov ter bencina za požiganje hiš. Red so mogli vzpostaviti šele po kakih 10 dneh. Revolucijo so vodili predvsem protestantski in. mohamedanski voditelji, a tudi nekaj katoličanov je bilo v vodstvu. Težko je delo za vzgojo domače duhovščine V francoskem Kamerunu je trenutno -60 domačih duhovnikov, ki so sad 25 letnega napora za vzgojo domačega klera. Prvo malo semenišče se je ustanovilo leta 1923. Od tedaj je vstopilo v semenišče 298 fantov, a vztrajalo jih je le 60 (20 odstotkov) ter prišlo do duhovništva. Indija_______________________________________ Katoličan, član odbora indijskih časnikarjev •foakim Alva, urednik katoliškega političnega tednika “Forum” v Bombaju, je bil imenovan v odbor Zveze indijskih urednikov. Indija je na drugem mestu v svetovni filmski produkciji Največ filmov na svetu izdelujejo Združene države, to je 40 odstotkov vseh filmov. Nato pa takoj pride Indija, ki izdela 20 odstotkov. Na tretjem mestu sta. Anglija in Francija, ki ne dosežeta niti 10 odstotkov. —- Zapadni svet pa dos’edaj indijskih filmov ni poznal, ker se v Evropi in Ameriki ne predvajajo. V Buenos Airesu bodo šele letos prvič vrtili indijski film. Indijski filmi so namreč prirejeni popolnoma čutenju in mišljenju indijskega človeka, ki je v marsičem nasprotno našemu. Tako na. primer je za Indijca naj-silnejši izraz ljubezni stiskljaj roke, kar velja pri nas za navadno vljudnostno kretnjo. V Indiji sramežljivost zabranjuje vsak večji zunanji pojav ljubeznivosti in ljubezni. Dalje so indijski filmi po večini zgodovinsko verskega značaja in predstavljajo legendarne zgodbe ljudskih junakov, bogov in boginj. — Leta 1047 je Indija izdelala 2,’»0 velikih filmov, ki so stali približno 5,500 milijonov francoskih frankov. Vsi indijski filmi imajo vsaj 4000 ali 5000 metrov dolžine in trajajo torej približno po dve uri in pol. Mesece in mesece vrte posamezen film v eni sami dvorani, toliko je gledalcev. — Da je v Indiji filmska, industrija tako razvita in film tako pr.ljub-Ijen, je temu vzrok pač v tem. ker šteje Indija nad 300 milijonov ljudi, od katerih jih je pa še 80 odstotkov nep smenih, ki ne znajo brati, pa jim zato govoreči film knjigo popolnoma nadomesti. Vlada je ustanovila posebno ustanovo, ki ho ustvarjala vzgojne, kulturne in socialne filme, kakih 30 letno, dočim misli kakih 20 tovrstnih letno uvažati iz drugih dežela. — Inozemski filmi se večinoma predvajajo samo v velikih mestih, in sicer so to skoro izključno severoamerikan-ski: 325 v enem letu, dočim le 25 angleških, od 5 do 10 ruskih in francoskih ... in koliko o katoliški Cerkvi... . ? Kaj bo razstavljala Indija na svetovni razstavi cerkvene umetnosti v Rimu v svetem letu? Indija je prijavila za to pomembno razstavo med drugim sledeče umetnine: Nad BOO slik, večinoma, akvarelov, ker oljno slikanje je odmaknjeno indijski domači umetnosti; prika — 1-59 — “Najnovejža” afriška moda. . . zovale bodo te podobe prizore iz indijskega krščanskega življenja in čutenja, vse v indijskem stJu. Prav tako bodo razstavljeni šte-v.Ini kipi, iz najrazličnejše snovi izdelani, tako na primer kip Brezmadežne v slonovini, vse v t pično indijskem slogu. Bogata bo zbirka fotografij in modelov ter načrtov cerkva, zgrajenih v istem slogu, dalje kelihov, mon-štranc, cerkvenih oblačil, oltarnih prtov, zastav, kj so jih izdelale indijske redovnice raznih družb, vse okrašeno s pristno indijskimi motivi. V lažie razumevanje, kako daleč gre prilagoditev krščanstva v umetnosti domačemu slogu, bo razstavljenih mnogo umetnin nekrščanskega značaja. — Med najboljšimi indijskimi umetniki, ki bodo razstavljali na rimski razstavi, bo tudi Angela Trinidad, odlična katoličanka, ki se je rodila v Bombayu leta 1909. že njen oče je bil po vsej Indiji znani umetnik in v njegovi šoli je Angela še kot deklica napredovala v slikarski umetnosti in je kot 15 letna že lahko vstopila v šolo lepih umetnosti v Bombayu, kar je bilo v tistem času nekaj izrednega. Imenuieio jo tudi ‘Slikarica naše Ijjube Gospe”, kajti zelo številne so njene slike o Mariji. Pravkar pa je končala ilustracijo Kristusovega življenjepisa v hindujskem jeziku. Sedaj razstavlja v US' na različnih razstavah, kamor so jo povabili. ‘‘Hoja za Krišno” Pod tem naslovom je izšla hindujska verska knjiga, ki je skoro veren posnetek znane Kempčanove “Hoje za Kristusom”. Krišna je hindujsko božanstvo. Komunisti v Assamu Prd kratkim je morala policijo v tej severovzhodno ležeči indijski pokrajini zapreti 400 komunistov po trdi borbi, ki jo je imela z njimi. Indija ima v Vatikanu opolnoinočenega m.n.stra Prvič se je zgodilo, da je v vatikanskem diplomatskem zboru tudi zastopnik indijskega naroda in sedanje Indijske države: Dhi-rajlal Bhulbai Desai. Ko se je predstavil svetemu očetu s poverilnimi papirji, je bil otdečen po indijsko. Povdaril je, da nova indijska država zagotavlja versko svobodo vsem katoličanom in da bi rada sodelovala z Vatikanom v njegovem poslanstvu: ohraniti mir v svetu. Sveti oče je v svojem odgovoru izrazil nujnost, da se vsi narodi, ki so nasprotni imperializmu, povežejo med seboj v eno duhovno skupnost. Ind kina________________________________ / v postavitvijo cesarja Bao Dala na starodavni cesarski prestol v Hanoiu se je oddaljila nevarnost komunizma za Indokino in se obnovilo upanje za razvoj Cerkve 15. julija letošnjega leta je glavno mesto Tonkina slovesno sprejelo cesarja Bao Daia, ki so mu francoske koloniJalne oblasti omogočile povratek na prestol, s čimer so hotele obvarovati deželo pred nevarnostjo, da zapade pod oblast “vietminh” revolucionarjev, kj so pod vodstvom komunističnih agentov. — Cesarja so na letališču sprejeli tudi predstojniki katoliškjh misijonov, skupaj z množico predstavnikov oblasti in naroda. Prav tako so se misijonarji udeležili slovesnega sprejema pri cesarju jn slavnostnega sprevoda. — Velikanska večina Anamcev (prebivalcev Tonkina — Indokine) je še poganska, med 20 milijoni prebivalcev je samo poldrugi milijon katoličanov. Ceščenje Buda jn prednikov je zato sprejeto kot državna vera. Vendar se je razmerje do katoliške vere obrnilo veliko na balje, zlasti če pomislimo, da je bila ta dežela znana kot dežela mučencev, saj je v njej umrl mučeniške smrti tudi slovenski misjjonar jezuit Ivan Mesar. Tako oblastniki kot ljudstvo se kažejo prijazne Cerkvi To spremembo je rodilo pred vsem junaško ljubezensko žrtvovanje katoliških misijonarjev, čeprav večinoma tujcev, pri pomoči prebivalstvu v raznih težkih položajjh, v katere je ta dežela prišla v vojski in po vojni. Zlasti pa je Cerkev s katoličani te dežele veliko pridobila na ugledu pri poganih protikomunistične usmerjenosti, ker se je tako odločno postavila proti “vietminhu”, kakor hitro se je pokazala njegova komunistična tendenca, dasi so v začetku tudj katoličani sodelovali pri tem gibanju, dokler je b.lo resnično zgolj nacionalnega značaja. Sedaj je že vsej deželi jasno, da je to gibanje zajadralo v komunistične vode in da skoro ni razlike med "viet- minh” jn kitajskimi komunisti, pač pa. vedno tesnejše sodelovanje. — Novi cesar je sprejel med svoje najtesnejše sodelovalce med drugim tudi več odličnih katol škili osebnosti. Opustil je tudj mnogo poganskih dvornih in družinskih običajev. Tako tudi nima več harema s sto in süo ženami, kakor so ga imeli njegovi predniki, ampak si je jzbral eno samo živi jensko družico, ki je goreča katoličanka in vzgaja svoje otroke v katoliški veri. Siam --------------------------------------- Visoka stopnja katoliških zavodov v Bangkoku že iz slik slovenskih uršulink v Bangkoku, objavljenih v tej številki, se razbere, na kako visoki stopnji so misijonske šole v tem glavnem mestu Siama. To pa dokazujejo na primer tudi sledeče številke: Dva velika zavoda šolskjh bratov sv. Gabrijela sta poslala h skušnji za, vstop na univerzo 98 kandidatov, od katerih jih je 58 doseglo najbolje oceno, eden od njih pa je dosegel prvo nagrado za študije v Evropi ali v Ameriki. Tisk v Siamu Po najnovejši statistiki izhaja v Siamu 17 dnevnikov, 40 tednikov, 25 mesečnikov, 14 dvomesečnikov, in tako dalje. Večina dnevnikov izhaja v kitajskem jeziku, dva v angleščini. Obnova budizma Ministrstvo za vzgojo v Bangkoku je zaprosilo vlado za izredno dotacijo lo milijonov tikalov (po uradni menjavi približno 1 milijon eeveroameriških dolarjev) za širjenje budizma in obnovo pagod, ki so bile ponekod radi vojne porušene. — Briv-itno pa. se je začela zbirka za gradnjo veljke bolnišnice samo za bonce. Temeljni kamen zgradbi je položil ministrski predsednik. Predstojniki boncev bodo odslej prejemali tudi redno državno podnoro, prav tako obe glavni “semenišči” boncev. Vsj bonci pa morajo napraviti razne izpite iz verske tvarine. Letos se je k tem izptom prijavilo 233.631 boncev, lani pa 123.194. Kitajska Mao Tse-Tung in Rusija V moskovskem dnevniku “Pravda” je sam Ma.o-Tse Tun g objavil članek, v katerem med drugim izjavlja sledeče: “Pripadamo anti-imperialističnemu bloku, ki ga vodi Sovjetska Rusija, in pričakujemo pomoč od tega bloka in ne od imperialističnega... Glavnj cilj kitajskega komunizma je, z Rusijo in ostalimi komunističnimi in proletarskimi deželami sestaviti enotno mednarodno fronto.” — S to osebno iziavo je vodja kitajskega komunizma pobil tisto anglosaksonsko propagando, ki je širila v svet mnenje, da bo mogoče za.pad-nemu svetu sodelovati s kitaiskim komunizmom in da je Mao-Tse-Tung komunist svoje vrste, mnogo bolj vodja kitajskih kmetovalcev, ki žele agrarno reformo, ne pa komunizma. . ., kot pa kak ruski satelit. Izjave maršala Cangkajšeka V razgovoru z nekim severoameriškim časnikarjem na Formozi je 72 letni čangkajšek podal sledečo izjavo: “Se ne uspe zadržati komunizma v njegovem prodiranju [K> Kitajski, se bo razširil po celi Aziji; potem bo nova svetovna vojna neizbežna, če hočemo, da se položaj spremeni jn Kitajska ter Azija reši, morajo Združene države obnoviti svojo pomoč nacionalistični Kitajski. Vsaka izguba časa, vsake odlašanje je lahko usodna zamuda. . . Rusija smatra osvojitev Kitajske za najvažnejši korak k osvojitvi sveta.” Misijoni y Šanghaju po komunistični zasedbi že skoro pol leta je to najvepčj-a mesto Kitajske in važno misijonsko središče pod komunistično oblastjo. Toda tako v mestu samem kot v okolici so domala vsi duhovniki ostalj na svojih mestih in vrnili so se celo tisti, ki so se s svojih postojank, ogroženih po spopadih, začasno umaknili. Prav tako je z misijonarkami, ki, omejeno sicer, a vendar nadaljujejo s svojjm delom. Le nekatera seme lišča so preselili ali na Filipine (n. pr. lazaristi, med njimi slovenski bogoslovec Andrej 'Jerman) ali v evropska mesta, kot Madrid, R m itd. Sveta stolica pa je upravno uvedla velike spremembe v šanghajškem misijonu, ki so se pokazale potrebne: Vse šanghajško področje je razdelila na 4 dele: dve škofiji, ki ju je izročila v vodstvo domačemu kleru, in 2 apostolski prefekturi, ki ju vodijo eno se-veroameriški jezuiti, drugo pa jezuiti različnih narodnosti. Mesto samo spada v škofijo, izročeno kjtajski duhovščini; ostali pa so tamkaj še vedno jezuitski misijonarji, ki nadaljujejo z vodstvom nekaterih večjih ustanov, kot je univerza Aurora, observatorij Zikawei, kolegij jn drugo. Komunistična protiverska taktika v pekinškem okraju V Pekingu je komunizem po zasedbi v nekaj dneh že obvladal položaj. Daši še danes ne razpolaga več kot s peščico za upravo resnično usposobljenih moči, se je vendar iz kazal kot izredno močna sila pri organizaciji in v discipliniranju novih razmer. — S spretno propagando so takoj v začetku pomirili prebivalstvo. Zidovi so bjli pokriti s proglasi, ki so oznanjali miroljubnost novih oblastnikov: garancija lastnine tujcev, verska svoboda itd. Sploh je komuirzem nastopil silno <1 ploinatično in je le počasi in postopoma začel izvajati svoj program. Tako so lepo Počasi prav vse katoličane izrinili iz upravnih mest in danes dobi katoličan državno službo samo za ceno odpovedi krščanstvu. Tako se kitaiskj katolčani nahajajo pred žalostno flilemo: ali odpad ali revščina. — Komunizem ne mara več piučeništva. Njegov cilj je, razdvojiti Cerkev, in sicer, če le mogoče, tako, da jo razderejo sami katoličani. Postopajo najprej tako, da navajajo katoličane, naj sami prosijo izgon tujih misijonarjev. Tako med kitajske domače duhovnike kakor med ljudstvo so razdelili letake, v katerih stoji pribl žno sledeče: "Kitajska Cerkev je do lej živela, vse preveč daleč od ljudstva. Preveč se je pustila prevzeti z imperialističnim du- hom. Kitajska, kj je tik pred popolnim osvo bojenjem, nikakor ne more trpeti imperialistično navdahnjene Cerkve. Nnjno je torej, da Cerkev spremeni svoje zadržanje, se pri-ponudi roko komunizmu. Dosedaj so nam res bliža ljudstvu, sodeluje pri narodni obnovi, pomagalj tuji misijonarji, celo potrebni so nam bili, toda sedaj ko je vz.postavljena domača hierarhija, sedaj kd je kitajska Cerkev že sposobna vladat; se sama, prosimo tuje misijonarje, da odidejo.” In res komunisti vsakemu misijonarju, ki prosj za vizum oziroma potne dokumente, silno radi in hitro ustrežejo. Samo ob tej priliki se tujcu prijazno nasmehnejo. — Druga stopnja v uni čevanju Cerkve obstoji v odtrgavanju kit«;-skili katoljčauov tudi od svojih domačih du hovnikov. V ta namen komunisti ljudstvu dopovedujejo, da je duhovniški celibat nasproten starodavnim kitajskim običajem, duhovnike na vse možne načine obrekujejo in jim tako onemogočajo vztrajati med ljudstvom; v svojih letakih in listih venomer pišejo proti kleru. — Tretja stopnja obstoji v tem, da kristjane odvračajo od katoliške vere sploh. Obdajo jih s silno propagando, ki naj bi jim ‘‘odprla oči”, da spoznajo svoje “zmote’. Za smešno ceno jim nudijo na razpolago celo marksistično zbirko, prevode iz ruščine. Z zastonjskim kinom jim prikazujejo komunistični raj, ki ga v filmu pač ni težko uprizoriti in prikazati. Ustanovili so posebna .zgajališča za komunistične propagandiste, kjer se kandidatom dva meseca vtepa v glavo izključno komunistični nauk. Nato jih pošljejo na delo proti jugu in če prvo preskušnjo dobro prestanejo, jih pripuste k "zaobljubi”, ki jo napravijo slovesno pred Stalinovo in Maotsetungovo sliko. — Doslej se velika večina kristjanov še trdno drži, in mnogi so doprinesli že junaške žrtve. Toda borba je vedno težja. Edino sredstvo za duhovnika, ki skuša osvojiti duše za Kristusa ali jih vsaj ohraniti, je pričevanje njegove osebnosti, njegovega junaškega življenja v odpovedi in revščini, v ljubezni, ki jo izkazuje vsem brez razlike, in zlasti v neizmerni potrpežljivosti ob vseh neprestanih težavah in napadih. .Misijonarjeva ljubezen, izvajana v vseh oblikah, prav kot jo označuje sv. Pavel v pismu Ko rinčanom, to je edino, s čimer more pripravljati pot — uti božje Previdnosti. Japonska --------------------------------------- Nova katoliška univerza Letošnji maj so misijonarji Kožje Besede ustanovili v Nagoya novo univerzo, ki zaenkrat šteje samo dve fakulteti, in sicer znanosti in umetnosti, ter 414 slušateljev. Toda že grade nova poslopja za ostalih pet fakultet, ki se bodo odprle v naslednjih petih letih. “šola Katoliške akcije” v Tokiju Prvega maja letos so v cerkvi svetega Ignacija v Tokiju imeli slovesnost otvoritve nove “šole Katoliške akcije”, ki ima namen oblikovati katoliške voditelje, šola je začela s predavanji 4. maja ob udeležbi ^50 slušateljev in slušateljic. študij na šoli traja .1 leta in vsebuje najvažnejše razprave iz filozofije, teologije, moralke in svetega pisma., šole se udeležujejo slušatelji različnih pokli- cev, med njimi 50 profesorjev univerz ali višjih šol, 61 študentov, 55 uradnikov, več zdravnikov, odvetnikov, umetnikov itd. Po končanih študijah bo vsak slušatelj po pre-stanem izpitu prejel posebno diplomo, ki jo izdaja tokijsko nadškofijstvo. Komunizem na Japonskem že pred meseci so japonski komunisti umorili predsednika vseh japonskih državnih železnic Shimayama. Od tedaj naprej vsi dr žavni ministri žive v stalnem policijskem spremstvu. Komunisti so začeli z obsežnimi sabotažami, zlasti po železnicah. Mnogo Japoncev, ki so bili internirani v Kusiji, se sedaj vrne domov s povsem komunistično usmerjenostjo, kar se razlaga s sledečimi vzroki: V Rusiji so jim iz propagandnih razlogov zelo stregli, bolje se jim je godilo, kakor preje v japonski vojski; komunistična propaganda Je bila ves čas internacije njihova edin“ duševna krana; ruski komunisti so jim obljubili, da jim bodo stoodstotno pomagali pri oonovi japonske dežele. Ko so ti komunistično prevzgojeni japonski interniranci prihajali domov, so jih domači komunisti z vsem navdušenjem sprejeli, pojoč Internacionalo. Tako se japonski komunizem nevarno krepi in se njega vpliv na mase vedno bolj opaža. Pred nedavnim so komunistični voditelji v Kioto organizirali veliko demonstracijo pred cesarsko palačo, kjer se je zbralo nad 10.000 delavcev, ki so zahtevali odstop sedanje vlade. Slovesnosti ob 400 letnici prihoda sv. Frančiška Ksaverija na Japonsko že več mesecev se vrše zlasti v katoliških središčih Japonske, Tokiju, Osaki, Nagasagiju in drugod vlike slovesnosti v zvezi s 400 letnico Cerkve na Japonskem, ki jo je začel tamkaj graditi sv. Frančišek Ksaverij. Sedaj prosijo po celi Japonski, da bi jih obiskala dragocena relikvija sv. Frančiška Ks., to je njegova roka, ki je krstila toliko Japoncev. Pot te relikvije po deželi je za, mnoge Japonce pravo odkritje katolištva. Slovesnosti se namreč ne udeležujejo le katol čani, ki jih je šele prav malo, zlasti po deželi, ampak tudi množice poganov. Tako je na primer v neki župniji, ki šteje samo 300 katoličanov, traJai mimohod ljudstva ob relikviji šest ur, in je na uro počastilo svetinjo nad 1000 oseb. Listi objavljajo potek slovesnosti, ki se prenašajo po radiju v posebnih oddajah, tako da vse ljudstvo čuje besedo božjo in cerkveno petje in liturgijo. Nikdar še v svoji zgodovini ni Cerkev tako pritegnila, zanimanja japonskih mas kot s to obletnico. Umirajoči Japonec se spreobrne ob relikviji, sv. Frančiška Ksaverija Med drugimi dogodbami navajajo časopisi zanimivo spreobrnjenje bolnika, ki je ležal v bolnišnici Frančiškanskih Marijinih Misijonark v Tokiju, pa je kazal veliko odvratnost napram vsemu katoliškemu, taKo da hiti katoliškim strežnicam ni pustil blizu, roda ko je čui, da bodo posameznim tezao bolnim dali v počastitev relikvijo — roko sv. Frančiška, je takoj zaprosil, naj jo prinesejo še predenj. Nihče ne ve, kaj se je tedaj dogodilo v njegovem srcu. Gotovo je le to. da 1e še tisto ii«č prosil /.a sveti krst in naslednji dan umrl. Najboljšo japonsko knjigo tega leta je napisal — katoličan Iz Nagasakija poročajo: Eden od treh največjih japonskih dnevnikov, ki ima 3 milijone naklade, je ugotovil da je med vsemi knjigami, izišl mi zadnje leto na .Japonskem, dosegla največji uspeh knjiga z naslovom "Kano ko wonokoshite’’ ali “Ko se poslavlja » od moj.h otrok. . .” Napisal j0 je dr. Taakshi Nagai, goreč katol.čan — Kot sloveč zdravnik in profesor medicinske univerze v Nagasakiju je že pred vojno trpel na težkem obolenju “radiotermitis”, ki mu ga ja povzročilo njegovo raziskovanje radija in žarkov X. Kliub nevarnostim in bolečinam je nadaljeval z raziskavanjem. Toda eksplozija atomske bombe dne 9. avgusta 19 45 je docela uničila njegovo zdravje in tudi sicer bistveno spremenila njegovo življenje. Ko se je vrnil domov v svojo hišo v Urakami, od svoje ljub Ijene žene ni našel drugega kot nekaj oka-menelih kosti, poleg katerih je ležala na zemlji — ver.žica rožnega venca. — Kljub temu, da je moral mesece in mesece prebiti v postelii, je na samem cebi preizkušal različne metode zdravljenja posledic atomsKe bombe. Svoje ugotovitve je objavil v dveh knjigah, ki so vzbudile veliko zanimanje znanstvenega sveta; naslovil pa ju je z “Verižica rožnega venca”, v spomin na svojo ženo. — Napisal pa je še tretje delo, ki mu je pridobilo simpatije cele .Japonske in K. bo v kratkem prevedeno v razne tuje jezike. Knjiga, nazvana z “Ko se poplavljam ort mojih otrok. . .” je kakor duhovni testam-ent tega odličnega znanstvenika in gorečega kristjana svojim sinovom in hčeram. Ki se mora odpovedati vsem njihovim ljubeznivostim, kajti najmanjši njih dotik mu lahk' povzroči smrt radi notranje hemorragije. če prebiraš strani te knjige, si prevzet od izrazov globoke vere in predanosti volji božji. Na nekem mestu se pisatelj takole izraža: “Hva ležen moram biti atomski bombi, kajti radi nje je daleč proč od mene vse, kar bi me utegnilo odvračati od prave poti. Sedaj sem v stanju uživati resnično srečo, ki je dar božji. Smrt, ki danes trka na moja vrata, mi je najmočnejši dokaz ljubezni nebeškega Očeta napram meni. Vse duhovno in telesno trpljenje, ki me še čaka pred koncem, je po trebno, da se kar najpopolne.ie pokaže slava božja. Sprejmem ga srčno vesel ” Za povečanje katoliške univerze v Toklju V ta namen se Je organizirala dvojna na-liiika. ena med Japonci, druga med tujci V prvi hočejo zbrati 30 milijonov jenov, do-čim naj druga prinese 500.000 dolarjev. Nabirko med tujci vodi odbor,kateremu predse-duje sam general Mac Arthur odborm . na so diplomatski zastopniki Kitajske, Italije, Španije, Holandske, Norveške, Danske, Francije, Filipinov, Angl.je, Avstralij-e, Kanade, Portugalske in Švice. V eni sami vasi je sprejelo krst 1200 oseb vse na en dan, tako da je sedaj od 2350 prebivalcev že 2000 katoličanov. Pričakujejo, da bo še koncem tega leta 1949 vsa, vas popolnoma krščanska. — Veliki krajevni listi zelo pospešujejo to gibanje za masovno vstopanje v katolišlto Cerkev, in zato je že več vasi prosilo za katoliškega misijonarja, ki naj bi prebivalstvo primerno podučil. Do tega spreobračanja v masah je prišlo, ker so tamkajšnji prebivalci vedno bolj prepričani, da je samo katolicizem zmožen zaustaviti val komunizma in dati narodu zadostno moralno silo za duhovno borbo sodobnega časa. Slika spodaj prikazuje s'ainsko deklico, gojenko slovenskih misijonark 1G3 — MISIJONSKO ZALEDJE -Misijonska akcija Cerkve je po izjavi jm-jx‘ža Pija XI. najobsežnejša in najvažnejša naloga Kristusovega Kraljestva na zemlji. To je še posebno očito danes vsakomur, ki na dogajanja v svetu gleda s količkaj odprtimi katoliškimi očmi. Z misijonsko akcijo je namreč treba h teti, ker narodi ne čakajo, ampak postajajo lahek plen sovražnikov Cerkve, ki bite osvajat deželo za deželo. POTREBNE POSEBNE ORGANIZACIJE Tako odločilna in obsežna akcija nujno potrebuje posebnih organizmov, ki naj ji dajejo zadostnega zagona in razmaha tako na misi-jonskem polju kakor v zaledju. Zato je Cerkev na primer ustanovila oziroma si prisvojila kot za ves svet obvezne uradne organizacije misijonskega zaledja PAPEŠKE MISIJONSKE DRUŽBE, ki naj jih po župnijah vodijo posebni ŽUPNIJSKI MISIJONSKI ODSEKI, kot smo jih imeli v Uubljani pred vojno in kot imamo v Argentini, v Buenos Airesu, Misijonski odsek slovenskega dušnega pastirstva. Da bi taki župnijski misijonski odseki uspevali, naj bi jih vodili misijonsko dobro podkovani duhovniki s pomočjo prav tako misijonsko izobraženih laikov, zato BO-GOSUOVSKI IN DIJAŠKI MISIJONSKI KROŽKI, na primer sedaj misijonski krožek bogoslovcev v San laiisu. Poleg teh uradnih misijonskih organizacij in akcij pa so še organizacije posameznih misijonskih družb, ki vodijo pretežen del misijonov po svetu. Misijonskega duha v teh redovnih družbah zlasti med mlajšimi, marsikje bude in ohranjujejo MISIJONSKE ZVEZE, kot je bila Misijonska zveza sv. Vincencija lazaristovskih bogoslovcev v Ljubljani na Taboru In kot je še sedaj Frančiškanska misijonska zveza. Zgodovina misijonskega zaledja kaže, kako nujno potrebni so ti različni misijonski organizmi zlasti vse dotlej, dokler zavest o nujnosti 'misijonske akcije ne preide v meso in kri vseh katoliških skupnosti in posameznikov, kar je, žal, še danes samo šele “pobožna želja”. Zato bi napravili usodno napako, ako bi misijonsko akcijo že danes prepustili kar rednim splošnim dušnopastirskim organizmom in njega laičnim pomožnim apostolskim akcijam in organizacijam, zlasti še zato, ker so tudi potrebe apostolata v neposrednem okolju tako kričeče in nujne, da bi bil skoro psihološki čudež, ako bi na primer SKUPINE KA, KOT JE NAŠA, poleg lastnega apostolata v neposrednem okolju imele dovolj organizacijskega in akcijskega zagona še za misijonski apostolat; lahko SODELUJEJO, celo morajo sodelovati, kot jim je zaivčeval misijonski papež Pij XI., ki je obenem tudi papež Katoliške akcije, težko pa bi te skupine KA VODILE še misijonske akcije. Posebne misijonske organizacije in akcije so življenjska nujnost katoliške Cerkve. Zato — 1-Ü4 — so (udi nujni pojav v slovenski duhovni skupnosti izven domovine misijonski odseki in krožki, ki dejansko obstoje in delujejo, kakor smo že zgoraj omenili in bi radi v naslednjem že malo bolj natanko prikazali. SLOVRNSKI DUSNOPASTIKSKl MISIJONSKI ODSEK Tisti, ki v Buenos Airesu ob nedeljah dopoldne pred mašo pridejo malo pogledat v slovensko središče na Victor Martinez. kjer je tuid dušnopastirska pisarna, so najbrže že opazili, da se tamkaj vsako drugo nedeljo -zbere 1« fantov in deklet pod vodstvom slovenskega duhovnika: To je “Misijonski odsek slovenskega dušnega pastirstva v Buenos Airesu”, ki ga sestavljajo po večini bivši študentje člani Misijon.sk,> dijaške zveze, sedaj “peoni", mediooficiali’’ j,, “oficiali’’ po različnih tovarnah Velikega Buenos Airesa> Svoj prosti čas žrtvujejo za izvajanje misijonskih akeij med rojaki, k čemer od časa do časa povabijo še svoj,, tovariše in znance. Izvedli so ž,> marsikako dragoceno misijonsko akcijo med rojaki: Za udeležbo pri misijonskem filmu, za MMD, za Dr. Janežev rentgenski sklad, za misijonsko molitveno uro na misijonsko nedeljo. . . Sedaj se trudijo s številnimi sodelavci za razširjenje DšV in DSD med rojaki, pripravljajo misijonsko akademijo na praznik Bazglašenja Gospodovega... V kratkem začno s široko razpredeno znamkar-sko (filatelistično) misijonsko akcijo in drugo. Sodelovanje pri vsem tem terja ne malo požrtvovalnosti in velikokrat junaške ponižnosti, kajti dobe se še med nami nekateri katoliško zaostali ljudje, ki še tako skromno, res minimalno misijonsko akcijo sprejmejo s posmehom ali nevljudno zavrnitvijo, s čimer si sami pišejo “nezadostno” v spričevalo svojega katolištva in slovenstva. A ker se člani misijonskega odseka zavedajo. ,ia ‘‘ni nič tisti, kateri sadi. in nič, ki zaliva, ampak Bog, ki rast daje...” v moči misijonske milosti namreč, in da se ta misijonska milost pred vsem z molitvijo in žrtvijo zadohi __ zato mladi misijonski apostoli vsako žalitev ali ponižanje, ki jih doleti pri misijonskem apostolatu, sprejmejo s prav tako velikim veseljem kot kopico novih članov DšV, in delajo nemoteno naprej, Bog pa blagoslavlja njih žrtve — z vidnimi uspehi. BOGOSGOVSKI BARAGOV MISIJONSKI KROŽEK V SAN LUISU Precej drugače poteka življenje misijonskega krožka v San Duisu. Misijonski krožek v Buenos Airesu je pred vsem za izvajanje misijonskih akcij, bogoslovski krožek pa bolj študira misijonska vprašanja in moli za mi- sjone. Sicer pa nam sam voditelj tega krožka, c. g. Tone Ogrin |H>da POROČILO o njegovem življenju: “če sploh kje, mora v bogoslovjih živeti misijonska misel, ki je v živi zavesti o vesoljnem kraljestvu božjem na zemlji. Trenutno naš misijonski krožek, ki sl je, zvest tradiciji, nadel Baragovo ime. šteje 1» članov. Razdeljen je v študijski del s -1 člani in novičarski del s :t člani, ima tajnika in voditelja. Splošni cilj. ki ga krožek skuša doseči, je vcepiti vsem bogoslovcem smisel in razumevanje za misijonsko akcijo Cerkve. Delo samo je razdeljeno po trimesečnih etapah s svojimi konkretnimi cilji, usmerjenimi v glavnega. Radi stanovske prezaposlenosti je težko naše delo bolj razširiti, zato ga bomo skušali poglobiti. Molimo in žrtvujemo zlasti za naše slovenske misijone. Vendar pid vsem tem naše delo navzven ne počiva. Od meseca marca *• J. od začetka šolskega leta pa do konca septembra je krožek priredil 5 misijonskih akademij, od katerih sta 2 obravnavali aktualne misijonske probleme, od ostalih pa je bila ena posvečena papeštvu in misijonom, druga misijonski miselnosti med Slovenci in zadnja škofu Baragi. Poleg teli mesečnih akademij, je krožek priredil še 4 misijonske večere, od teh enega v španščini. Imel ie 12 sej oziroma sestankov, obveznih za člane, 'z-vedel zbirko za dr. Janežev rentgenski sklad, obnovil članstvo v Unio Cleri in uredil vprašanje misijonske literature, tako da je napravil seznam misijonske literature, ki je na na razpolago v semenišču, naročil “Annales” iz Buenos Airesa in “Catolicismo” iz Madrida. Denarja imamo le toliko, kolikor ga dobimo od dobrih ljudi in zato bolj skromno, a P. Kudolf Pifko OFM s svojimi mladimi kitajskimi prijatelji pied stolnico misijona v Kiyangu na Kitajskem vendar z velik«) dobre volje, olj gleda na velikodušno srce in prav tako srce bi si radi pridobili, da bomo kot bodoči duhovniki znali razumeti in podpreti misijonsko delo Cerkve.” FRANČIŠKANSKA MISIJONSKA ZVEZA Posebej je treba pohvaliti misijonsko organizacijo slovenskega franc'škanskega begunskega klerikata, ki je nadaljevanje Ijubljan-skili in novomeških frančiškanskih klcriških misijonskih krožkov, v okviru svetovne Frančiškanske misijonske zveze. Ti krožki, lahko rečemo, dosegajo v polni meri svoj cilj, ki je pred vsem v misijonskem vzgajanju in izobraževanju vsega slovenskega frančiškanskega naraščaja. Njihovega doba nam izraža njih himna, ki jo tu objavljamo: Himna kraljeve čete Kralja vseb kraljev izbrana smo četa, v srcih zanosnih kres nam gori. Vse nas prevzela zapoved je sveta: Kdor ljubi mene, z mano gradi. Delo je naše: pomoč misijonom . . Borcev junaških vzor nas budi. Njim, ki z resnico bite k milijonom, naša molitev hrabrost množi. V božji ledini ne straši se truda: njivam zoranim klasje zori. . . — Da posejana poslednja bo gruda, četa Kraljeva, or ji še ti! Fr. Bazi lij OFM Bodili so že tudi prebogat misijonski sad: MISIJONARJA 1’. RUDOLFA PIFKA. Uspo- sobili so za raznovrstno literarno misijonsko udejstvovanje že celo vrsto mladih frančiškanov, ki obetajo postati eni najboljš i! slovenskih misijonskih piscev. To nam priča zlasti obsežna razprava fr. Bnzilija v Koledarju “Ave Marija” za leto 1950: “V službi Velikega Kralja”, ki obsega lep zgodovinski pregled frančiškanskih misijonov, se «lotakne zadnjih statistik in odgovori tudi na vprašanje, kaj so za misijone storili tudi slovenski frančiškani. To raziskavanje misijonske preteklosti je tudi rodilo članek istega pisca «Novo odkritje”, objavljen v pričujoči številki našega lista. — Ne bi bili pravični, ako bi zamolčali bistveno sodelovanje slovenskih frančiškanskih klerikov pri širjenju misijonske misli po begunskih taboriščih v Lienzu in Spittalu. kjer so bili ena poglavitnih gibalnih sil tako delavne Misijonske «lijaške zveze in DŠV. — Sedaj so menda že vsi ti frančiškanski kleriki v USA, kjer bodo v Lemontu, v zavetju ameriških Brezij, obnovili in še razširili svojo misijonsko akcijo, kot pišejo, ne le V' prid frančiškanskim misijonom, ampak sploh za dvig misijonske misli med rojaki v USA, zlasti tudi z razširjanjem “Katoliških misijonov” med uj mi. častitamo jim k srečni preselitvi misijonskega krožka in misijonske dejavnosti v “obljubljeno deželo” ter se jim že vnaprej zahvaljujemo za dragoceno pomoč pri splošni slovenski misijonski akciji. ŠE DRUGOD Naše poročilo o misijonskem življenju slovenskih izseljencev bi bilo nepopolno, ako ne bi vsaj omenili misijonskega delovanja društva slovenskih visokošolk “ČEBELICA” v Zaragozi v ŠPANIJI, ki imajo pogosto za predmet svojih društvenih sestankov misijonsko misel, s katero skušajo — in ne brez uspeha— prodreti tudi med kolege akademike v Madridu in Barceloni. In končno: Stari “misijonski lev”, dasi po letih zelo mladi FRANCE TURK iz misijonske šole misijonarja g. VVolbanka CM je .MED KANADSKIMI NASELJENCI s pomočjo še drugih tamkajšnjih misijonski! sodelavcev, začel zadnje mesece z lepo razvito načrtno misijonsko akcijo, ki je doslej rodila samo za dr. Janežev sklad kakih 150 kanadskih dolarjev in za DŠV okrog 50. Sedaj je na delu za razširjenje “Katoliških misijonov”. Bog živi njega in njegove sodelavce! Vsem, ki smo o njih misijonskem delu sedajle kaj napisali, pa prav tako tudi onim, ki smo jih prezrli, kličemo z vzklikom misijonskega papeža Pija XI: “VEDNO NAPREJ, VEDNO BOLJE!” — za zmago kraljestva božjega na zemlji! I«. L. C. M. — 1G6 — «„ •• . «# O KOMUNISTIČNI KITAJSKI poroča lazaristovski boso-slovec Andrej Jerman, ki se je iz okolice Šanghaja, še pred komunistično zasedbo umaknil študirat na Filipine, sledeče: "Kakor Vam je znano, so najvažnejši predeli Kitajske že v rokah komunistov. Kaj je vzrok tolikemu komunističnemu uspehu, katerega komunisti sami niso pričakovali? Vsaj tri glavne vzroke Vam lahko navedem: Korupcija čankajškovih sodelavcev, sebična ameriška politika in pa skrajno slabe socialne razmere na rs. tajskem To so po mnenju vseh misijonarjev in tudi Kitajcev glavni vzroki poloma nacionalistične vlade. Kljub izrednemu uspehu bo pa tudi za komuniste Kitajska “trd oreh”. Kako organizirati to deželo? Doslej se ni še nikomur posrečilo, Kitajce v red spraviti. Kolikor sem imel v 17 mesecih bivanja v deželi prilike spoznavati kitajskega človeka, sam zase mislim, da bodo preje Kitajci komunizem sebi primerno prikrojili kakor pa komunizem Kitajce. Kitajci so po eni strani silni nacionalisti in se od tujcev v nobenem oziru ne dajo vplivati ter, če izvzamemo misijonarje, silno težko gledajo tujce na svoji zemlji. Zato ar' je težko verjetno, da bi Kitajci kar mimogrede prebavili •katekizefu’ iz Moskve. Po drugi strani so pa Kitajci eden najsvobodo ljubnejših narodov. V vsaki provinci se oklepajo svojih krajevnih zakonov in centralni vladi ne puste vmešavanja v upravo, kakor da je ne bi bilo. Zato bodo kitajski komunisti težko težko dosegli enotno upravo cele Kitajske ali vsa.1 šele po dolgem času. Iz kraja, kjer sem bil preje, sem zvedel sledeče novice: Naše semenišče, kjer sem tudi jaz lepe mesece preživel, je bilo 6. avgusta zasedeno od ko munistov, kakih 100 do 150 mož pred vsem oficirjev, urad nikov in njih stražarjev. Dvonadstropna stavba je popolnoma zasedena od njih. Odstopili so jim tudi še druge prostore in zemljišče, kjer sedaj goje zelenjavo. So še kar vljudni z misijonarji. Vendar je pa sedaj misijonsko življenje čisto vojaško: Vstanejo in ležejo k počitku ob zvokih trompet, čez dan ni trenutka miru; nekateri oficirji imajo namreč s seboj tudi žene in otroke, ki imajo povsod prost dohod, vendar v moralnem po gledu vlada popolna disciplina in je najmanjši prestopek najstrožje kaznovan. Pravijo, da je tudi drugod tako. — Gospod Čarga (slovenski misijonar s Primorske) ,ie šel že osemkrat na policijo, da bi dobil dovoljenje za potovanje v misijon turinske province v Kianu, a nazadnje so mu rekli, naj raj-e kar počaka Tudi Kitajci morajo imeti posebno dovoljenje, da smejo potovati iz enega v drug kraj. — Pri sestrah usmiljenkah je še vse po starem, samo revščina postaja iz dneva v dan večja. Kos našega vrta so dali misijonarji na razpolago sestram in pride vsak dan ena s kakimi 2 0 otroki obdelovat ga. — Pišejo, da so po nekaterih področjih skoro vse misijonske postaje zasedene po rdečih. Bolnišnice imajo veliko težkoč; neka kitajska usmiljenka je bila že trikrat pred sodiščem, a. za kazen še ne vedo. Davek, ki ga rdeči nalagajo misijonskim ustanovam, gre v astronomske višine: Centralna hiša usmiljenk mora plačat okrog 3.000 ameriških dolarjev, jezuitje petkrat večin to brez Zikawei. Po večini ne bodo mogli plačati tolikšnih vsot, ker ni denarja. Tedaj se bo pokazalo, kaj bo z misijonskimi hišami in z misijoni snloh. — Razmere niso povsod enake. Ponekod je še vse kot preje, drugod pa že zapirajo kristjane po ječah, češ da izgubljajo dragoceni čas z molitvijo; nekje so prepovedali tajno spoved ter dovolijo samo javno; drugje zopet so proti sv. obhajilu, češ da je nehigijensko. Javnih šol je vedno manj, ker morajo učenci sami nositi stroške zanje, česar doslej na Kitajskem še niso bili vajeni. — Kristjani se, kjer le mogoče, v prav izrednem številu zbirajo k nedeljski službi božji, tudi na postaje, zasedene od komunistov. Molijo, da bi bili obvarovani preganjanja. Molite tudi Vi z njimi!” NOVICE S II IMA LA IŠKI H VIŠIN nam pošilja jezuitski brat Janez Vdovč iz Darjeelin-ga v Indiji: “Ne vem, kako naj bi se Vam zahvalil za pošiljanje “Katoliških misijonov” in ‘‘Duhovnega življenja”. Naj Vam dragi Bog stotero povrne! Ne veste, s kolikim zanimanjem liste preberem in drugim razdelim! Kajti tu najdemo vesti o dragih rojakih, ki so morali zapustiti dom in svojce, da si rešijo človeka vredno življenje. Zagotavljam Vas in vse drage rojake, da se Vas dnevno spominjam v molitvi, proseč Boga, da skrajša čas preizkušnje in jo obrne v blagoslov in še lepše vstajenje naroda. Kakor vidite sem spet na starem Doli v tropski vročini se nisem počutil dobro, kajti ko ima človek že polovico stoletja za seboj, se težje prilagodi tropskemu podnebju; ostali naši misijonarji, ki že ves čas žive doli ob Gangesu, so se pa že čisto navadili, seveda morajo tudi ne nutlo potrpeti. Tu se nahajata tudi brat France Drobnič in brat Schmidt, ki pa je v Kur-seongu, kjer vodi farmo že celih 22 let. Od duhovnikov pa ni nobenega Slovenca, tu v hribih, ker so vsi na misijonskih postajah, razen p. Janeza Ehrlicha, ki je v misijonski tiskarni v Rančiju. Odkar sta prišla iz Rima p. Polgar in br. Lukan, sta prešli že več kot dve leti, pa ni nobenega več iz domovine. Dva hrvaška patra, ki sta doštudirala v Rimu, sta prišla sicer v Indijo, a oba predavata v papeškem kolegiju v Kandy na Cejlonu. Kot vidite, je naše misijonsko polje še vedno v začetku, ker manjka delavcev za razvoj misijona. Ko sem bil bolničar v kolegiju Sv. Ksaverija v Kalkuti, sem imel priložnost priti v stik z vsemi našimi misijonarji, kajti vsi prihajajo od časa do časa v to veliko misijonsko siedišč-e; včasih e m pa tudi jaz obiskal nje na misijonskih postajali. Dalje sem imel srečo, spoznati s« s številnimi misijonarji, ki so odhajali preko Kalkute na Kitajsko, v Siam, Burmo in Japonsko. Od slovenskih misijonarjev naj zlasti omenim naše drage lazariste, gospode Kopača, Wolbanka, Prebila in bogoslovca Jermana, ki so nekaj dni pri nas stanovali in smo se prav prijetno po domače razgovorili. Tudi slovenjebistriške šolske sestre so potovale tod na. Kitajsko in sem imel priložnost napraviti jim kako malo uslugo, obenem sem pa zvedel marsikaj novega iz do movine. Sedaj pa še kaj o položaju v tem severnem kotu Bengalije. Doživeli smo velike politične spremembe, ki so kajpada vplivale tudi na naše. življenje in delovanje. Za misijone v celoti doalej še ni tako slabo, v mnogih pokrajinah je celo bolje. Vendar se tu in tam pojavijo nasprotniki. Zato morajo biti škofje in misijonski predstojniki silno previdni, zlasti sedaj, ko se začenja, izvajati nova zakonodaja. Katoliške šole in vzgojni zavodi uživajo splošen ugled, ki pa bode v oči sovražnike krščanstva in zato skušajo našemu šolstvu izpodkopati tla. Upa- mo, da ne uspejo, kajti sedanji vodilni možje naroda so sami večinoma izšli iz misijonskih šol in bodo skrbeli, da deželi ohranijo to vrednoto. Naš kolegij tu je čisto spremenil svoje lice: namesto evropejskih dijakov polnijo njegova, poslopja fantje iz najvišjih krogov Indije. Med njimi je tudi 12 plemičev iz nepalske vladarske Ivše, kakih 30 sinov tibetanskih ministrov in iz Birmanije kakih 4 5 sinov samih vladnih oblastnikov. Vzgoja teh mladcev, ki bodo v bodočnosti imeli velik vpliv v svojili deželah, je velikega pomena za razvoj Cerkve v Nepalu, Tibetu in drugod, kamor doslej misijonarjeva noga ni smela stopiti, sedaj se pa te dežele silno hitro razvijajo. Imamo pa kajpada v zavodu še vedno nekaj Evropejcev in precej katoliškilt indijskih dijakov, tako da ima zavod še vedno katol'ški značaj. Kaj naj Vam pa omenim o svojem delu? Zelo skromno je, a hvaležen sem Bogu da morem in smem vsaj toliko storiti za širjenje Njegovega kraljestva. V kolegiju se brigam za oskrbo obleke naših gojencev in profesorjev, nadziram služabnike in delavce ter vodim račune, ker moram nakupovati vse potrebno. Imam na brigi tudi posestvo ter farme ter vas z družinami služabnikov, kjer poučujem veronauk, cerkveno petje in drugo. Celo iz slovenščine v nenalščino prestavljam igre, da jih igrajo. Ta rod ima namreč izra- ziti naravni igralski talent, samo preden si prisvoji kako idejo, misel, stane ne malo truda, ker so pač otroci džungle in jim je zapadno mišljenje zelo tuje. Vam in vsem bralcem “Katoliških misijonov” želim obilo božjega blagoslova! Vseh dragih izseljencev se hočem spominjati v molitvi, da bi jim bil čas “egiptovske sužnosti” v njih časni in večni blagor.” V/j JUŽNE AFRIKE se je svojemu prijatelju v Buenos Airesu oglasil novi slovenski misijonar p. Albin Kladnik iz KnobleharJevega zavoda v Dravljah, ki je, če se ne motimo, pred kakim letom dni odpotoval iz Brixna v Glen Covvie v Transvaalu, kjer je toliko let pred njim deloval njegov sobrat p. Bratina. Iz tistih krajev se nam je oglasil tudi br. Valentin Poznič, ki ga na bralci “Katoliških misijonov” zelo dobro poznajo, vsaj starejši, kajti pred vojsko ni bilo številke našega lista, da ne bi bilo v njej kaj pisano o tem priljubljenem slovenskem misijonarju škoda, da našim bralcem ne moremo postreči s kaj več podrobnostmi iz sedanjega življenja obeh teh dveh naših misijonarjev. Upamo, da zlasti od p. Kladnika prejmemo kako obširnejše poročilo o njegovi poti v misijone in o njegovih prvih misijonskih korakih po stopinjah prednikov p. Musarja, br. Kolenca, br. Lešnjaka in p. Bratina. VSEBINA 9.-12. ŠTEVILKE RAZUMI MO IN STORIMO (L. L. C. M.) —- MOLITEV IN ŽRTEV, KAKOR DVE PERUTI (Franc Sodja CM) — SVOBODNA INDIJA V VATIKANU < L. L. C. M.) — V DEŽELI BELEGA SLONA (M. Ksaverija Pirc) — KAJ JE Z BARAGOVO ZADEVO? (L. L. C. M.) — NOVO MISIJONSKO ODKRITJE (Fr. Bazilij OEM) — V CAOTUNGU VSE DOBRO (Dr. Janez Janež) IZ MISIJONARJEVIH DOŽIVLJAJEV (Janez Kopač CM) — PO MISIJONSKEM SVETU MISIJONSKO ZALEDJE (L. L. C. M.) — MISIJONARJI PIŠEJO. ____________________VSEM__________________________ NAŠIM MkSI.IONAR.IEM IN MISIJONARKAM, SODELAVCEM, NAROČNIKOM IX BRALCEM VOŠČIJO “KATOLIŠKI MISIJONI” VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE, BLAGOSLOVLJENO NOVO LETO! “Katoliški misijoni”, “Las Misiones Catdlicas”, snplemento de la “Vida Espiritual”, so sloveti ski misijonski mesečnik, ki ga kot prilogo Duh ovitega življenja” izdajajo slovenski lazaristi. _ Uredništvo in uprava: Lenček Ladislav CM, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. Talleres Gräficos “CORDOB^” Gutenberg 3360 - 12-XII-1949 ■'f? S CERKVENIM T-. ODOBREN.! EM '• .37-.- :«jr': , * Vs !*•; ‘UU-v