457
Velehrad.
Spisal F. Fr. Štele.
„Ejhle, svaty Velehrad už žari, nejvzacnejši perla otčinjj, s milostnou nas pozdravuje tvari jako andel s nebe vyšinij, vizte, jak nam veže jeho kijnou, slyšte zvuky, ježto odtud plijnou, Ctjrill, Method ve svem ve kraji s radostnym nas srdcem vitaji."
(Romarska pesem.)
folikorkrat sem se vozil s severno železnico skozi Ogrsko Gradišče, mi je vselej burno zaplato srce, pogled je silil vun proti severu in iskal po rodovitnih valovih zemlje moravske, če ne zagleda kje s slik davno že znanega velikega svetišča velehrajskega. Objel je sicer z veliko ljubeznijo vasi v bližini zaželjenega kraja, ali Velehrad sam mu je ostal zakrit, — Velehrad se z železnice ne vidi.
„Tam-le za onim valom v prijaznem kotlu stoji; glejte, malo sem na desno od sivih zidin gradu, ki v ozadju štrli v nebo, tam je Velehrad," tako mi je razlagal domačin sopotnik, ali jaz ga nisem uzrl, niti oddaleč kot Mozes zaželjeno obljubljeno deželo.
Letos šele se mi je izpolnila davno gojena želja. Drugi velehrajski shod je dal priliko, da sem poletel s cesarskega Dunaja tja gor in celih pet dni užival ta kraj; lahko rečem užival kakor še nikdar na popotovanju, niti v Rimu ne — sem bil pač še premlad takrat. Bil sem kakor vešča, ki se preveč približa luči, ves omoten, in šele sedaj, ko ob prostih urah razbiram te spomine, vidim, kako bogastvo jih je.
Ob 2. uri popoldne smo sedli na voz v Ogrskem Gradišču in oddrdrali skozi Stare Mesto po prijazni pokrajini, zasejani z žitom in bogato posajeni s sadnim drevjem, čez ne ravno hud klanec, in ko smo dobro prišli na dno kotla, od katerega nas je klanec ločil, smo v mali oddaljenosti zagledali velikanska poslopja z mogočno dvostolpno cerkvijo na sredi, vseskupaj obdano od prijetnega zelenja, v ozadju pa neveliko vas. Zdrdrali smo mimo prastare Cirilke, ki stoji ob cesti, in izstopili na velikem prostoru, od treh strani obdanem s samostanskimi poslopji in cerkvijo. Bili smo na cilju. Več znamenitih osebnosti, ki so se shoda udeležile, je bilo že navzočih, med drugimi ruski prost Maljcev s svojim tajnikom Gecknom in P. Palmieri, sicer Italijan po rodu, a najboljši poznavalec ruskih cerkvenih razmer. Tudi oo. asump-cionisti iz Bolgarije in Carigrada so bili že navzoči, med njimi znani P. Jugie.
Oglejmo si sedaj malo nam tako draga svetišča, ki se nahajajo na Velehradu.
Stopili smo v nenavadno veliko cerkev. Mogočen, harmoničen vtis! Malo cerkva sem dosedaj videl, ki bi tako enotno in silno delovale na človeka. Ta vtis je težko popisati. Slog je lep, bogat barok. Sedanja cerkev, taka kakor je, obstoja od 1.1735. Na istem mestu pa se da dokazati cerkev že mnogo,  mnogo
V VELEHRAJSKI CERKVI
prej. L. 1903. so začeli na Velehradu pri cerkvi kopati; kopali so skozi več let in odkrili prav zanimive reči. Dobili so temelje romanske bazilike, ki sega nazaj v začetek XIII. stoletja. Kaj je bilo z Velehradom pred XIII. stoletjem, o tem raziskovalci še niso na jasnem. Eni trdijo, da sta stala prestolica Rastislavova in Metodov nadškofijski sedež na istem kraju kot sedanji
58