1“*o 'b2-> Pr ViSBBLNA: Tona Pavček: Novoletna Načrt za življenje v letu 1957 Tomo Brejc: Moj rojstni kraj Tu se bo koval nov rod Veličastna proslava jugoslovanskega narodnega praznika v Urugvaju Petdeset let Slovenske narodne čitalnice v Clevelandu Slovenci in film Boris Goriup: Osmi slovenski umetniški film Štefan kuhar: Srečanja z rojaki v Franciji Polastila se me je neozdravljiva bolezen: domotožje Progresivne Slovenke za ameriški izseljenski muzej Po domači deželi... Domovina na tujih tleh Jugoslovani v Melbournu ISO let restavracije Pri šestici Pero izseljencev Dom in družina Ciril Kosmač: Kruli Osam našim to jako m fitistčno ca z najboljšimi žabja mi za nooo bato 1ty57 - TURIST BIRO LJUBLJANA največje avtobusno in turistično podjetje v Pod geslom „SPOZNAJTE DOMOVINO“ turističnih programov krajša in daljša potovanja po Sloveniji in Jugoslaviji Vse informacije : SAP - Turist biro LJUBLJANA, Jugoslavija Telegrami: SAP TURIST - Telefon 30-645 Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik lomo Brejc Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 3 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgija letno 00 frankov*, — Holandija letno 7 guld, — Nemčija letno 8 DM, — Italija letno .1000 lir, Avstrijo letno 40 šilingov, - Anglija letno , 1 funt. — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno 50 pezov, — Jugoslavija letno 750 dinarjev. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta 5/1. — Rokopisov ne vračamo. ,ST. ,1 JANUAR 1957 LETO IV. TONE PAVČEK: NOVOLETNA Dobro srečo, dobro srečo! Kot veleva stara šega, zopet roka v roko sega, zopet vsepovsod smo priče, kako znanec znancu kliče z eno mislijo gorečo: dobro srečo, dobro srečo! Dobro srečo, dobro srečo! Tudi v tem nemirnem veku človek govori človeku, roža roži, kot po svoje i st o željo veter poje 1 nad krajino belo, spečo: dobro sr eč o, d ob r o srečo! Dobro srečo, dobro srečo! Naj vse prav bo v novem letu vsem ljudem po širnem svetu in še nam, ki zdaj s pijačo, dobro kapljico domačo vam nazdravljamo to slav j e: dobro srečo, dobro zdravje! NAČRT ZA ŽIVLJENJE V LETE 1957 Kot vsako leto, se je tudi v lanskem decembru sestala Zvezna ljudska skupščina FLRJ k razpravi o osnovnem zakonu, ki usmerja gospodarsko in družbeno življenje — k razpravi o družbenem planu za leto 1957. Zadnja razprava o tem osnovnem zakonu je bila še celo živahna. Na .govorniški tribuni se je zvrstilo kar 76 zveznih ljudskih poslancev, mišljenja so se križala, kajti med razpravo niso bili visi istih misli. Upravičeno so nekateri imenovali ito zasedanje: dogodek leta. Razprava je dala vrsto pobud in konkretnih predlogov, ki bodo prispevali k temu, da bo plan popolnejši in da bomo lahko izpolnili osnovne naloge, ki smo ,si jih zastavili. Ko prihajajo v našo domovino tujci1, nas neredko vprašujejo, če se 'lahko zoperstavljamo tako imenovanemu »oficialnemu mišljenju« in predlogom državne uprave. ¡S itakim vatlom merijo demokratičnost v naši domovini. No, če hi lansko decembrsko zasedanje cenili s takimi formalnimi merili — češ, ali so poslanci ugovarjali predlogom in načrtom državne uprave ali niso — potem bi lahko zapisali, da je bilo to tako demokratično zasedanje, da bolj ‘biti ne more. Mnogo poslancev je namreč ugovarjalo in nekateri se niso strinjali s tako imenovanimi uradnimi stališči. Toda ¡za nas pravica in možnost, da poveš svoje mišljenje, pa čeprav ni istovetno z mišljenjem predlagateljev zakona, še zdaleč ni bistvo demokratičnosti. iMoramo reči, da nas v tem pogledu razumejo le redki obiskovalci iz tujih dežel. To »ugovarjanje« še zdaleč ni in ne more biti zadovoljivo merillo za demokratičnost. Prav '.zasedanje je dokazalo, da je veliko večja demokratičnost v tem, da so poslanci v razpravi zahtevali in dokazali, da moramo našim delavskim svetom in vsem drugim organom družbenega upravljanja od hišnih svetov pa do komun dati večje materialne možnosti in večje pravice pri odločanju o nalogah in ukrepih, ki se tičejo določenega področja. Borba za učvrstitev delavskega in družbenega upravljanja, borba za sodelovanje vseh delovnih ljudi pri upravljanju države ima veliko igilobje demokratične korenine kot formalna pravica, da nekomu kratko in malo ugovarjaš. Razprava je. dokazala, in ob koncu zasedanja je o tem govoril tudi tov. Kardelj, da moramo vse naše gospodarske naloge povezati z nadaljnjo .krepitvijo delavskih svetov in družbeno-upravnih organov. S krepitvijo demokratičnega socializma bomo najhitreje dosegli tudi nove gospodarske uspehe. To naj bi bil kratek uvod, preden povemo, kakšne osnovne gospodarske naloge nam narekuje gospodarski plan za leto 1057. Nedvoumno je osnovna naloga, iki jo želimo izpolniti, povečanje osebne potrošnje iin dvig življenjske ravni prebivalstva. Tej osnovni nalogi so pravzaprav podrejene vse druge. Seveda je nemogoče, da bi življenjsko raven povečali z.enostavnim povečanjem plač. Podpisati dekret za povišanje plač je kaj enostavno, toda vsako povišanje mora biti ¡pokrito' z industrijskimi proizvodi in kmečkimi pridelki, ker bi sicer grozila nevarnost, da se cene dvignejo. Zato predvideva družbeni plan le 5 in 10 °/o povečanje plač. To povečanje seveda ne bo bistveno vplivalo na izboljšanje življenja, toda to ni bil niti namen tega ukrepa. Za 5°/o so bile povečane plače nekvalificiranih in poilkvaiifiairanih delavcev, za 10°/o pa plače kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcev. K temu je treba prišteti še možnost, da se plače ¡povečajo iz deleža pri dobičku, ki bo za vsa podjetja za 2 °/o večji. S tem ukrepom bi radi ustvarili predvsem kolikor toliiko pravilno razmerje med plačami nekvalificiranih in visokokvalificiranih delavcev. D,o sedaj so namreč plače kvalificiranih delavcev le malenkost višje od tistih plač, ki jih prejemajo strokovno neizobraženi delavci. Razmerje je 1 : 1.4. Tako majhnih razlik med plačami nestrokovnih in strokovnih delavcev ne poznajo v nobeni drugi evropski deželi. Seveda ni naš namen, da bi ustvarili pretirano velike razlike, toda biti morajo take, da se bodo ljudje zanimali za strokovno izpopolnjevanje, ker bodo imeli kot strokovni delavci večje zaslužke. Znanje in kvalifikacija pa bosta prinesla tudi večjo proizvodnjo, ¡torej pomeni to napredek za vse gospodarstvo. Življenjsko iraven pa bomo lahko povečali predvsem s povečanjem proizvodnosti. Več blaga bo na ¡trgu, večji bodo lahko zaslužki delovnih ljudi. Zato so tudi vsi drugi gospodarski ukrepi taki, da podpirajo to osnovno nalogo. Ljudski poslanci so mnogo razpravljali o našem plačnem sistemu in ugotovili, ¡da ga moramo čimprej spremeniti tako, da bo bolij spodbuden za tiste, ki proizvajajo več in boljše. Močno se bo v prihodnjem lletu spremenila struktura investicij. .Pomeni, da ne bomo več dali velikih sredstev za gradnjo novih tovarn. V povojnih letih smo ,si zgradili vsaj najosnovnejše industrijske objekte, ki izdelujejo surovine za predelavo in težke stroje. Sredstva, ki bodo .na razpolago, bomo' porabili predvsem za obnovo lahke industrije, dalje za pospeševanje kmetijstva, izboljšanje prometa, za tako imenovane negospodarske investicije in gradnjo nekaterih novih hidroelektrarn. Elektrike nam močno primanjkuje. Zaradi pomanjkanja električne energije v zimskih mesecih ne moremo izkoristiti vseh strojev in izgubimo zaradi tega veliko milijard dinarjev. Kmetijstvo je v povojnih letih močno zaostajalo za industrijsko proizvodnjo. Ker je bilo industrijskih ¡delavcev vsako leto več, je začelo primanjkovati živilskih predmetov iin jih moramo uvažati. ¡Samo d,z ZDiA bomo v letošnjem letu uvozili za 800 milijonov dinarjev pšenice,- Razumljivo, ¡da bi lahko ta denar ¡koinist.no uporabili kje drugje, če bi imeli pšenice sami dovolj. Vendar ne smemo pozabiti, da je bilo v preteklih letih skoraj nemogoče, da bi odstopili več sredstev za pospeševanje kmetijstva, če smo si hoteli zgraditi težko industrijo in si tako zagotoviti gospodarsko in politično samostojnost. Te naloge smo- s požrtvovalno' .pomočjo vseli delovnih ljudi Jugoslavije izpolnili iin zato .bomo lahko že v letošnjem ¡letu, .potem .pa vsako leto več sredstev porabili za pospeševanje kmetijstva. Letos bomo uporabili za te namene okoli 11 milijard dinarjev več kot lansko leto. S tem denarjem bomo izboljšali agrotehnične ukrepe in nakupili precej umetnih gnojil, sort- M. Gaspari: Zima nih Semen itd., ker lahko p*o tej poiti najhitreje povečamo hektarske donose. Le-tii so v naši deželi v primerjavi z drugimi evropskimi deželami iše vedno zelo nizki, lil milijard bomo porabili za nakup itraktorjev in druge poljedelske mehanizacije, kar bo prav gotovo vplivalo na boljšo obdelavo zemlje. Koračno bo približno enaka vsota uporabljena tudi za melioracijska dela. V Jugoslavi ji vsako leto izgubimo za nekaj deset milijard dinarjev pridelkov, ker nam jih voda dobesedno odnese. Poplave v najbolj žito-rodnih predelih, še celo pa v Vojvodini, so zelo pogoste. No in če že kaj ostane, mais potem mnogokrat udari še suša. Zato je povsem razumljivo, če bomo .taiko velika sredstva porabili za gradnjo obrambnih nasipov in namakalnih naprav. Najivečje melioracijsko delo bo vsekakor gradnja kanala ¡Donava—Tisa—Donava. Ko bo ita sistem dograjen, bomo lahko namakali okoli 360 tisoč hektarov najbolj plodne vojvodinske zemlje. Ze poskusi so pokazali, da bomo lahko iz namakanjem ¡dosegli veliko večje hektarske donose. Tam, kjer danes pridelamo komaj 11 metrskih stotov pšenice na hektar, jo bomo pozneje brez kakšnih posebnih drugih agrotehničnih ukrepov pridelali okoli 23 metrskih stotov. Podobno velja tudi za vse druge poljedelske kulture. Prav itaiko bodo letos iveliko večja sredstva za tako imenovane negospodarske investicije. Pod negospodarskimi investicijami razumemo gradnjo stanovanj, šol, 'bolnic in drugih javnih ustanov. Tudi za le namene v preteklih letih nismo dajali dovolj sredstev. In zato je razumljivo, ida nam močno primanjkuje stanovanj, pa tuidi šol ¡in drugih javnih ustanov. Vse to pa spada v okvir živl jenjske ravni nekega delavca. Zato iso na skupščinski razpravi odločili, da se letošnja sredstva za negospodarske investicije povečajo za okoli 16 milijard dinarjev. Ob tem, ko smo gradili težko industrijo, je zaostal tudi promet. Da bi pospešili obnovo cest in izboljšali železniški promet, smo namenili 16 milijard dinarjev več kot dansko leto. To so osnovne naloge, ki jii-h 'bomo skušali letos izpolniti. Ce borno uspeli, se bo nedvomno izboljšala življenjska raven našega delavca. -TUŠ TJsarn naLočnikom ki nam pišejo, da bi radi imeli objavljeno sliko njihovega rojstnega kraja, sporočamo, da bomo radi izpolnili njihovo željo, kakor smo to delali tudi doslej. Upoštevati pa morajo, da je teh želja veliko in pri najboljši volji ne moremo vsem takoj ustreči. Prvenstveno bomo objavili slike krajev, od koder je doma večje število izseljencev. Tako bo naenkrat izpolnjenih več želja. Nato bomo skušali izpolniti želje tistim naročnikom in prijateljem našega lista, ki so nam izkazali svojo posebno naklonjenost s tem, da so nam pridobili nove naročnike. Dalje bomo, kolikor nam bo le mogoče, izpolnili postopoma želje tudi tistim rojakom, ki žele, da bi objavili fotografije njihove rojstne hiše in podobno. V tem primeru pa nam bodo morali vrniti stroške, ki jih bomo imeli s fotografiranjem in z objavo te slike, ker takšne slike pač ne morejo biti zanimive za vse naročnike. Tomo Brejc Povedali sem vam že, da je iz moje rojstne vasi mnogo vaščanov moralo v daljni svet za kruhom. Prav gotovo ima vsaka druga hiša svojce na kaikem kontinentu, največ pa v Ameriki. V vasi je živela (kočarica Tratarjeva. Tudi ona je imela moža v tujini. »lEajiža je rajža; če mož ni na rajž’, pa kruha ni v ikajž’...« Te besede sem dostikrat slišal od starejših ljudi v vasi, ko sem bil ¡še majhen. O te ¡kajže! ¡Samo v nesrečo so človeku. Garati moraš na njih noč in dan, najslabšo zemljo imajo, še (krompir, siromakov kruh, ne obrodi dobro v njej. Če je deževno leto, pa še semena ne dobiš nazaj. Velik’ ubitka — malo užitka... S laiko zemljo se je rivala im jo mikastila kočarica Tratarjeva, da bi iztisnila iz nje živež za selbe, sima Petra in hčerko Damico. Toda zaradi trpljenja z nerodovitno zemljo se ne bi nikoli •pritoževala, če 'je ¡ne bi razjedala neka druga gromka bolečina. Svet za s obe so ti vaški kočarji, čim težje jim je na tisti mali krpi zemlje, tem bolj so zaljubljeni vanjo in tisto, kar pridelajo na njej, je ¡za njih slajše, ko vse drugo. Toda —■ morda je sad prav zato tako sladak, ¡ker morajo zanj tako mnogo trpeti... Naj bo kakorkoli že. tudi Tratarica je bila zaljubljena v tisti svoj košček zemlje in se ni pritoževala — razen ... Takrat, ko se je začelo' odvijati življenje, o katerem vam tu pripovedujem, je potekalo peto leto. odkar ji mož iz Amerike ni več pisal. Peter je bil star prav toliko kot jaz. Skupaj sva hodila v ¡šolo, vpila in se pretepala kot drugi vaški paglavci ¡in oba sva zelo rada brala. V knjižnici vaškega prosvetnega društva, ki je bila začela poslovati, isva si izposojala knjige. Nekoč sva na ¡Petrovem domu .meujaie se na glas brala neke pesmi iz vezanega letnika »Dom in sveta«. ¡Ko je prišla vrsta name,, sem bral pesem o starki, ki ¡jo je bil m fen mož že davno zapustil in odšel v tujino, od koder se ni več oglasil: »¡Le padi, padi ¡trhli tram 'in me pokoplji pod ¡seboj, če kdaj se vrne »ljubi« mož, maj pa na grob poklekne moj ...« »Takrat je na drugi strani mize zajokala Tratarica« Takrat je na dr.ugi strani mize Tratarica izpustila klefcljanije iz rok, se naslonila na rob mize in zajokala tako grenko in neutolažljivo, da sem osupel prenehal brati in pogledal Petira. Ta mi je mračnega obraza namignil, naj greva ven. Za hišo se je vrgel v travo in začel odsekano ihteti: »... ne bi ¡smela tega brati,« je med jokom iztiskal iz sebe, »to jo boli, oče nič ne piše...« Tako sem dvanajst let star začel razumevati, da ni bolj strupene bolečine v srcu, kot je ¡zavesit žene in matere, da je z otroki vred zapuščena od moža, ki ga je ljubila... No, Tratarica je bila žena velike duševne moči, zaupan ja in vere. Slabost, da je zaplakala, jo je obšla le za hip, kajti, nekje na dnu srca je verjela, da ni zapuščena: »Poznam Andrejca,« je pravila večkrat sosedam, »slabo mn gre, pa noče, da bi jaz ¡in otroka to vedeli. ¡Kadar je bil slabe volje, tudi d'Oma nisem mogla nič izvleči iz njega.« Razpredala je načrte za bodočnost otrok. Oba naj M se učila obrti. Peter naj bi postal mizar, ¡ki ¡ima na deželi ¡vedno delo, kajti zmerom ¡so potrebne bale, zibelke in krste ... Tako mu ne bo treba v tujino. To je bila m jena tiha skrita misel. Danica naj bi postala šivilja. Taka vedno lahko nekaj zasluži doma in pomaga možu (da mu ni treba v tujino). Svojo zamisel je tudi uresničila. Leta pa so tekla hitro — eno za ¡drugo. Otroci so zrasli, iz dečkov so se razvili fantje, iz deklic dekleta. Peter se ie izučil mizarstva, Danica je postala dobra šivilja. Da — Danica. (Postala je čudovito lepo dekle. Zanjo je veljala resnica, da ji v, devetih farah naokoli ni bilo enake. Tmela je lepo postavo, ovalen, nekoliko podolgovat obraz, sredi katerega so kraljevala mala. drobna in rdeča lista, svetle in bogate kodraste lase... Pa ¡kaj bi vam pravili Vsi vaški ¡fantiči srno bili zaljubljeni vanjo, ona pa se ni mogla za nobenega odločiti. Potem — no potem je izbruhnila vojna. Odšli smo na razne fronte. Ko smo se ¡po štirih letih vojne vihre razredčenih vrst vrnili v domačo vas, je ležala Danica še vedno kraljevsko lena, toda negibna v svoji postelji. Zadel jo je bil mrtvoud. Od starih lipidi v vasi sem večkrat slišal, da ie 1 enota ¡dekletu ¡rnrei v škodo, kot na v korist. Ne morem trditi, da bi se bila Danica prevzela, ali ¡njene tajne misli so morale biti zelo visoko, da se ni mogla ¡ogreti za domačega fanta. Kmalu po tem, Iko se ie vojna začela, je prišla v vas kompauija avstrijskih voiakov. Danica se ie zagledala v visokega stotnika.^ Ne vem. kakšne narodnosti je bil. preklet nai bo vseeno, od ¡koder je doma. kajti zapustil io ie v šestem mesecu nosečnosti in se ni več oglasil. Sestrina nesreča je Petra tako potrla, da se ni hotel ženiti. Ostal je samec, pomagal je materi obdelovati zemljo na kočariji, m_izar.il in fcadair ni bilo naročil, hodil ¡na dnine. Leto nenehne žalositi, skrbi in trpljenja so Traitarici pobelili lase, njena moč pa ni popuščala, nasprotno, l judem v vasi se je zdelo, da še raste. Z neizčrpno' in bogato materinsko lju- beznijo je potrpežljivo negovala svojo hromo hčerko, katero je njeno brezupno zdravstveno stanje pogosto privedlo do- živčnih izbruhov in scen, oh ¡katerih se je materi trgalo srce, toda klonila n/i. Še z večjo ljubeznijo se je oklenila svojega nesrečnega otroka, se rvaia z nerodovitno ilovnato zemljo, ob suši trdo koit beton, ob deževnem vremenu pa lepljivo in mehko, da so se noge vdirale vanjo do gležnjev, da bi iztrgala iz nje najnujnejše za življenje. Kosila je in spravljala setno ¡ter pobirala sleherno bilko, da bi prehranila edino kravo v hieivu, pomagala je Petru podirati ¡drevje, ga obsekovaia in vlačila po strmih klancih proti domu kot vprežna živina, že vsa sključena in hkrati trdna kot dren. To so bili strašno hudi časi, dela ni bilo nikjer, ku,pci in mešetanji so se prav zares norčevali is cenami živine in kmečkih pridelkov. Kmet ni najemal dninarjev, ker jih ni imel s čim plačati, raje je sam garal vse dni in noči. Denarja ni bilo, — za en ¡dinar bi človek šel deset kilometrov daleč. V tistih hudih časih je Tratairica omahnila v grob. Ni umrla naravne smrti — padla je v boju za življenje. Pomagala je .Petnu podirati macesen, iko je nenadoma prihrumel veter i-n obrnil že lizpodsekaino drevo v nasprotno smer. Ni mogla uteči. V bliskoviti slutnji bližajoče se smrti je zaklicala Petru: »Skrbi za Danico in očeta, ko se vrne!« Trenutek za tem so jo zagrabile debele iveje padajočega drevesa in jo čez prsi pritisnile k tlom. Bila je takoj mrtva. Spokojno je ležala na zemlji, nekaj kapljic srčne krvi ji je pritisk debla izsilil na usta, roke, ki nikdar niso mogle mirovati — te zlate materine roke — sposobne, da vse, kar je grenkega na svatu, pretope v sladkost, SO' ob njej mehko počivale na zemilji. Kadar se spomnim smrti te žene, vzbuja spomin nanjo iv meni uporne in prevratne misli. Narava in svet sta krivična napram takim ženam, katerih življenje je erna sama dolga povest ljubezni, trpljenja, boja im žrtvovanja. Spomenik bi morali postaviti taki materi, da bi ¡se ob njem mladi roid učil plemenitosti in požrtvovalnosti. Toda do resnične zaihvalnosti taki materi se človek im njegova srčna kultura do ¡danes še nista povzpela! Po materini smrti je Peter najeli starejšo ženo, ¡da je negovala Danico, sam ¡pa je opravljal druge hišne posle, kuhal in pral. Še isto jesen se je uresničila materina vera: Tratar se je vrnil iz Amerike — toda na smrt bolan. Tri mesece je še živel, potem so ga položili k počitku zraven svoje žene. Prišla je še enkrat pomlad, taka, da je vas ne bo nikoli pozabila. Toliko tujih vojakov se je nagnetlo vanjo, da za ¡domačine ni bilo nobenega prostora več. Pravili ¡so, da gredo naprej proti Ljubljani in Beogradu. Toda nekega dne jih je zajel paničen strah. Bežali so iz vasi in s ¡seboj gnali tudi vaščane. Danico so prepustili njeni usodi, Petra pa niso dobili. Skril se jim je ibii, se zavlekel v .bodečo živo mejo za hišo. Kako bi mogel zapustiti Danico?! Niso ga našli. Ko je postalo v vasi tiho, kakor da je vse, kar je bilo živega v njej, umrlo, se je Peter potegnil ■iz svojega skrivališča. Čez ¡teden dni so se vaščani vrnili, tuja vojska pa je marširaia brez hoja proti Ljubljani. Ljudje tega niso mogli razumeti. Slutili so gnilobo in izdajo tudi v deželi onstran meje, v katero so ¡doslej verovali. »----meh drevjem je Peter zagledal mladega moža s puško v roki-------« Tuji vojaki so se še bolj bahato šopirili po vasi, kradli ¡kokoši in nadlegovali vaška ¡dekleta in žene. Mračnega obraza in z -občutkom onemogle jeze je Peter V tej pomladi tolkel po ilovnatih kepah na svoji njivi, ko ga nekega popoldneva zdrami iz njegove zamišljenosti oster žvižg, ki je prihajal iz bližnje boste. Ozirajoč se v smeri, od koder je prihajal, zagleda Peter med drevjem mladega moža s puško v roki in rdečo zvezdo na kapi, ki ga je vabil k sebi. Od tega dne dalje je Peter globlje dojel smisel življenja. Kmalu za njim je vso vas zakuhala vročica osvobodilnega boja. Ljudje so se zavedali, da je prišel odločilni trenutek, ki so ga dolga leta v sužnoisiti pričakovali: ali velika ura ¡svobode in vstajenja ali še hujša suž-nost in smrt. Vse skrite steze in strmi klanci so oživeli ponoči, po njih so prihajali kurirji, prevažal se je živež, orožje in strelivo. V strahu pred vojsko z zvezdo na kapi iso se tuji vojaki umaknili iz vasi, toda prihajali so nazaj od časa do časa v velikem številu, mučili ¡in ubijali vaščane, plenili in požigali hiše tar odganjali ¡kot živimo trdo ukleinjene vaščane v ¡taborišča smrti. Vas je v letih osvobodilnega boja večkrat menjala gospodarja. Kadar so bili v njej fantje z zvezdo na kapi,, se je oglasila harmonika, vrisk in petje. Ljudje so prihajali iz hiš in delili s svojo vojsko poslednji košček ¡kruha. Ta vojska je ras,tla z vsakim ¡dnem. V ¡orlovskih stenah bližnje gore in globokem kanjonu, fci ga je tekom stoletij izdolbla voda, so partizani zgradili bolnico, (nedostopno za sovražnika. Varoval jo je železen molk domačinov, dohod ¡tako strm in težak, ¡da so ¡ga, noseč ranjence v ¡temnih nočeh, zmogli samo partizani lin zaščitni bataljon takih borcev, ki so bili pripravljeni ¡boriti se do zadnje kaplje krvi, da sovražnik ne bi zajel ranjenih tovarišev. Ljudje so bili pripravljeni na vse žrtve, samo da ise suženjsko življenje ne bi vrnilo več. Prihrumel je neko ¡popoldne bataljon es-esovcev v vas in zajel kmeta na njivi, ki je oral za ajdo. Privezali .so ga k stari tepki in ga tolkli s kopiti po glavi ter zahtevali od njega, da jih pelje ¡po skritih stezah v partizansko bolnico. Kmet jih je uporno gledal in molčal'. Razbili so mu usta, da ni ¡imel ¡nobenega zoba več, iztaknili oko, da se mu je zlilo po licu, on pa je molčal. Navsezadnje so ga na licu mesta ustrelili — zvedeli niso ničesar ne od njega ne od drugih ljudii v vasi, ki so jih mučili. Sovražnik je poklical na pomoč letala, iz katerih so letele foormbe s strahotno rušilno močjo. Talka bomba je kar odnesla polovico vaškega zvonika in zagnala zvonove v bližnjo koruzo. Ljudje so bežali iz gorečih hiš in padali plod mrtvaškim krohotom rafalov iz sovražnikovih lovskih letal. Tisto popoldne, ko se je to zgodilo, je bil Peter ina bližnji komandi mesta. Priletela so letala An začela metati bombe. Tekel je proti domu, da bi rešil sestro, toda zračni pritisk bombe, ki je eksplodirala v bližini, ga je vrgel ob itla, da je nezavesten obležal. Tako je sredi divjanja sovražnih bomb ostala Danica sama v hiši. Stara žena, njena negovalka, se je bila stisnila pod staro vrbo ob vaškem potoku in tam čakala smrti ... Kot da se podira ves svet, je grmelo v bližini Tratarjeve koče. Zamajala se je in potresla, šipe so zletele iz oken. V krčevitem živčnem napadu je Danica klicala na pomoč, tolkla s pesmi po stranicah svoje postelje, se ranila do krvi in preklela vse, kar je živega na svetu, ker nii bilo nikogar, da bi jo pomagal rešiti. Bomba je posnela streho .raz hišo, vrata s tečajev ¡in vrgla nebogljeno bolnico iz postelje na tla. Takrat je ljubezen do živi jen ja in krčevit strah sprožil v njej neznansko moč. Deset let ni mogla ganiti v prostoru, zdaj jo je ta čudežna neznana sila gnala, da se je vlekla proti vratom čez hišni prah lin zatem precej daleč v breg za hišo, kjer je v visoki otavi obnemogla obležala, medtem ¡ko so grmele na tla stene domače hiše, v kateri je preživela najlepše, pa tudi najtežje dni svojega življenja. Tam jo je bil našel Peter, ki je potem, ko se je osvestil, šest ur grebel po razvalinah domače hiše miislleč, da je pokopana pod njimi. Potem je zopet prišla pomlad — tista pomlad, ki je ljudje ne bodo nikoli pozabili, ker je prinesla svobodo. Bral in slišal sem večkrat, da ise nekdo od žalosti ni mogel pomiriti, takrat pa se je zgodilo, da se ljudje niso mogli po- miriti od veselja. Cel teden so vriskali, peli, rajalii in objemali vojake ter se bratili z njimi. Postali iso bili veliki otroci, vse so imeli zelo na koncu — jok in smeh. Zgodilo se je, da se je nekdo sredi veselega petja in godbe nenadoma zresnil, se morda spomnil ubitih in mučenih svojcev ter začel jokati. Takoj je bil cel kup ljudi okrog njega, ki so se - dr M in jokali z njim vred. Toda, trenutek za tem je nekdo zavriskal, obrazi so se razjasnili in solze posušile kot bi mignili, stari in mladi so se prijeli za roke in plesali, da se je vse prašilo. Ko iso se umirili, so se vrnili na svoje domove in ise lotili obnove. Delali so s tako ihto, da še leto dni ni minilo 'in že so bile vse hiše v vasi ina novo pozidane in obeljene, nekdanje slamnate strehe pa je zamenjala rdeča opeka. Ko so tako obnovili svoje domačije, so šli pomagat drugim, pri katerih so bile razvaline še hujše. Razleteli so se, posebno mladina, po. vsej širni naši domovini, pomagali so obnoviti tovarne in igraditi nove, potem so pa fcair ostali v njih, se zaposlili kot stalni tovarniški delavci, se poženili in osnovali svoje družine. Zdaj prihajajo v domačo vas le še ob velikih praznikih, posedajo v, vaških gostilnah, pojejo in plešejo ter se pogovarjajo o slavnih dneh osvobodilne vajine ter v mislih prehodijo še enkrat vse steze in vse klance, vse grape in vse grive, senožeti v planini in .gozdove, po katerih so hodili, se borili in krvaveli. Pravijo pa, da so se ljudje v vasi ispremeniii. Oni ¡dan je prišel k meni ■tak stari borec, pomagal je graditi Litostroj, sedaj pa je že cel strokovnjak v nelki tovarni. Pripoveduje mi, da se mn ljudje v domači vasi nič več ne do,padejo, boljši so bili v vojni — pravi — takrat, ko je bila stiska, zdaj so postali sebični in lakomni, mnogim se že prav dobro godli, pa bi radi imeli še več. •Nikar se ne jezi Jože — mu pravim —, pusti ljudi, da se malo razpišto.lijo, kot srno rekli v vojni, ise bodo že znašli spet, človek gre ves čas svoje zgodovine samo ¡naprej, nazaj nikdar. _ Ja — nekaj sem pozabil. Kaij pa Danica in Peter, me boste vprašali? Predvsem vam moram povedati, da Danica od tistega bombnega na- Levo: Pred novim Delavskim domom v Trbovljah se je ob otvoritvi zbrala velika množica. Desno: Glavna veža — foyer v Delavskem domu. Ljudski poslanec za trboveljski okraj Miha Marinko si je med prvimi ogledal notranjost tega lepega doma U SE BO KOVA »Delavski dom se je gradil od 1,9. IV. 1953 do 29. XI. 1956 na zgodovinskih tleh pred Rudarskim domom, v prvih letih socialistične graditve.« («Napis na spominski plošči v Domu) Trinajsta obletnica rojstva nove Jugoslavije bo ostala v Trbovljah še posebno lepo zapisana. Na ta dan so se namreč uresničile dolgotrajne sanje Trboveljčanov, da bi dobili kulturni dom, takega, ki bo žarišče resnične delavske kulture in na katerega bodo trboveljski »knapi« zares lahko ponosni. In prav na praznik 29. novembra so ga slovesno odprli, zato pa bo ta dan ostal z zlatimi črkami zapisan m zgodovini »črne« doline. Tisti naši rojaki, ki so zadnja tri leta obiskali domovino in Trbovlje, so prav gotovo videli veliko gradbišče sredi mesta. »To bo naš novi Delavski dom« — so jim ponosno pripovedovali sorodniki in znanci. »Tako lepega kot bo naš, ne bo daleč naokrog,« so poudarjali. In niso se zmotili. Zdaj, ko so izginili gradbeni odri in imajo tla. stropi in zunanjost zgradbe dokončno podobo, je neizpodbitno, da Trbovlje nimajo lepšega poslopja, da ne rečemo prostorov o njem. Pa ne samo Trbovlje, vsako veliko in lepo mesto bi bilo lahko ponosno na tako zgradbo! 19. aprila 1953 je bila nedelja. Na vrtovih med Rudarskim in starim delavskim domom se je zbralo okoli 500 ljudi. Določeno je bilo. da se ta dan začno dela za postavitev novega Delavskega doma. Delavska godba je zaigrala državno himno, nato pa je spregovoril predsednik gradbenega odbora Lojze Ribič. Točno ob 11. uri 20 minut je tovariš Ribič zasadil prvo lopato v zemljo in vrgel prst na okrašeni tovorni avto. Za njim pa še drugi gostje, predstavniki organizacij in delavci. Zadonela pa je tudi udarna pesem »Zarjanov«. Začela se je nova zgodovina kulturnega življenja Trbovelj. 29. novembra 1956 pa se je pred Delavskim domom spet zbrala množica ljudi, le da jih je bilo tokrat nekaj tisoč. Sicer so se zbirali že tudi večkrat prej, iko so s prostovoljnim delom pomagali graditi dom. posebno pa še zadnji mesec pred otvoritvijo, ko je bilo treba urediti okolico doma in pohiteti z delom, da bi lahko odprli dom na državni praznik. Le redki so bili Trboveljčani, ki niso tako ali drugače pomagali pri gradnji doma. To je poudaril v svojem govoru i(iNadaJjevaaije s 6. strani) paicla dalje zopet hodi, malo trdo sicer, vendar pa kar doibro. Čudma reč je to, 'zdravniki pravijo, da taki primeri ozdravljenja niso osamljeni. Po osvoboditvi so se ¡najboljši zdravniki zavzeli zanjo :in ji pomagati, da je v drugič popolnoma ¡shodila. Zdaj gospodinji v hiši, katero so jima ipo vojni sosedje pomagali obnoviti. Starata se s Petrom k alkov mi vsi ¡skupaj, sile jima pa ni nobene. Peter po malo še vedno mi-zani. Od države prejemata skromno starostno podporo, kravico redita, le ilovnate njive ¡ne obdelujeta več, porasla jo je trava, je pa zato več krme pri ¡hiši. NOV ROD tudi predsednik slovenskega parlamenta Miha Marinko. »Ko me je doletela čast, da govorim ob tej svečani priložnosti, moram reči, da sem v zadregi, da mi manjka besed, kako bi primerno izrazil veličino dogodka, ki ga danes slavile. Mislim, da mora vsakdo dojeti svečanost trenutka, ko je uresničena trideset let stara želja po zgraditvi dostojnega Delavskega doma v tem važnem, slaD-nem in starem delavskem središču, in to z lastnimi sredstvi, z lastnimi močmi. Prepričan sem, da vas vse, ki ste na ta ali oni način gmotno ali kako drugače pripomogli k izgraditvi doma, pre-šinja globoka samozavest in ponos. Za to je prav, da vam čestitam in vam izrečem največje odobravanje in priznanje, vsem organizacijam in vam tisočem, ki ste s fizičnim in umskim delom odločno sodelovali pri uresničitvi te velike zamisli.« Po slovesnosti — na njej je govoril tudi predsednik gradbenega odbora Lojze Ribič — so si Trboveljčani ogledali novi Dom, ki spada prav gotovo med najlepše v naši državi. Sicer pa si ga bodo mnogi naši rojaki, ki bodo prišli na obisk, lahko sami ogledali in izrekli svojo sodbo. Iz prostranega parka, ki so ga uredili tam, kjer je še pred nedavnim stal stari Delavski dom — tega so namreč podrli — prideš o vhodni foyer ali vežo, kjer so nameščene garderobne mizice, blagajna, okrepčevalnica, iz nje pa po širokem stopnišču o glavno vežo, v kateri je prostora za nad tisoč ljudi. Ta služi v odmorih za sprehajališče obiskovalcev predstav, kajti iz nje je vhod v obe dvorani —•„ gledališko in kino — o predavalnico s sto sedeži in kadilnico. Veliki foyer bo uporaben tudi za razna večja zborovanja. Kino dvorana — obenem je to tudi koncertna dvorana — ima 500 sedežev in je najmoderneje opremljena. Še lepša od nje pa je gledališka s 465 tapeciranimi sedeži, vrtljivim odrom, na katerem bodo lahko gostovali tudi največji gledališki ansambli, prostorom za 40 godbenikov in drugim. Upravni del zgradbe ima tri nadstropja. Tu imajo razen kulturnih skupin svoje prostore tudi množične organizacije Trbovelj, tako da je dom pravo središče vsega kulturnega in političnega življenja mesta. Delavski dom ima urejeno tudi moderno napravo za ogrevanje, razsvetljavo in podobno. Tak je novi Delavski dom v Trbovljah — lep, svetal, velik. In že služi svojemu namenu. Prva beseda, ki je prišla z novega odra. je bila beseda našega velikega Cankarja v »Hlapcih«: »Narod si bo pisal svojo sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar!« Nihče, sam si jo bo pisal tudi trboveljski rudar in njegova črna dolina, ki pa postaja iz leta v leto svetlejša, lepša in prijaznejša. Tam poleg novega Delavskega doma pa stoji še spomin na nekdanje težke, a velike dni trboveljskega proletariata: nekdanji »Rudarski dom«, žarišče revirskih revolucionarjev. Zdaj je zavarovan kot politično-zgodovinski spomenik. In prav je tako, saj brez njega verjetno nikoli ne bi bilo novega Delavskega doma o Trbovljah. J. P- Veličastna proslava jugoslovanskega narodnega praznika v Urugvaju Jugoslovanska kolonija v Urugvaju je letos na izredno svečan način proslavila jugoslovanski narodni praznik 29. november. Proslavo je organiziral meddruštveni odbor, ki ga sestavljajo jugoslovanska društva >Hroatski dom«, »Slovensko prekmursko društvo« in »Bratstvo«. Sodelovala pa je tudi folklorna skupina >Naša tamburica«. Svečanosti so trajale več dni, in sicer od 25. novembra do 1. decembra. V tem času je bilo več radijskih oddaj, ki so ponesle svečanosti po vsej Južni Ameriki. V Montevideu so zastopniki jugoslovanskih izseljencev položili venec pred spomenik generala Artigasa, osvoboditelja Urugvaja. Urugvajska osnovna šola št. 9, ki nosi ponosno ime Jugoslavija, pa je priredila svečano akademijo. Osrednja prireditev je bila 1. decembra. Obisk je bil tako velik, kakor doslej še na nobeni prireditvi jugoslovanske kolonije. Jugoslovanski rojaki so prihiteli z vseh strani Montevidea ter bližnje in daljne okolice. Videl si ganljive prizore ob srečanjih prijateljev in znancev, ki se prej morda niso videli 20 ali celo več let... Ob ? popoldne sta priredila odpravnik poslov FLR Jugoslavije in njegova soproga jugoslovanskim izseljencem svečan sprejem in za- kusko. Ob 9 zvečer pa se je začel družabni večer, združen s kulturnim programom. Ko so izzveneli zvoki urugvajske in jugoslovanske državne himne, je prisotnim toplo spregovoril predsednik meddruštvenega odbora Jure Prusina, ki je orisal pomen jugoslovanskega državnega praznika za naše izseljence. Za njim je povzel besedo odpravnik poslov Mirče Čvorovič, ki je zlasti naglasil velik pomen složnega sodelovanja med jugoslovanskimi izseljenci in čestital meddruštvenemu odboru k njegovemu delu in uspehom. Sledil je bogat kulturni spored, ki so ga lepo izvedli: tamburaška in mladinska plesna skupina društva »Bratstvo«, folklorna skupina »Naša tamburica«, pevski zbor in kvartet »Slovenskega prekmurskega društva« pod vodstvom pevovodje Ivana Šeruge in solistka Estera Šeruga, ki je ob svremljavi kvarteta toplo zapela prelepo koroško narodno »Gor čez izaron. Zidane volje ob pesmi in plesu so se gostje veselili do jutra. Čisti dobiček od prireditev so jugoslovanska društva poklonila urugvajskemu zavodu za invalidne otroke. Ta lepa gesta je bila v urugvajski javnosti sprejeta z velikimi simpatijami, kar je bilo ponovno naglašeno v urugvajskem tisku in radijskih oddajah. Petdeset let Slovenske narodne čitalnice v Clevelandu 9. decembra 1956 so v Clevelandu proslavljali 50-letnico obstoja in delovanja Slovenske narodne čitalnice pri Slovenskem narodnem domu v Clevelandu. Ta čitalnica je poleg Slovenske delavske čitalnice pri Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. največja slovenska čitalnica in knjižnica v ZDA. V poletju 1906 se je rodila med clevelandskimi Slovenci misel o ustanovitvi javne čitalnice kot ustanove, kier bi se shajali slovenski priseljenci, ki so željni duševnega razvedrila. Takrat namreč v Clevelandu še ni bilo slovenskih domov, ki jih je zdai kar devet. Rojaki so bili navezani samo na nekatere cerkvene in gostinske dvorane in prostore. 29. avgusta 1906 pa so se sestali v tako imenovani Knausovi dvorani zavedni Slovenci, med njimi tudi iniciator zamisli o ustanovitvi čitalnice, urednik teda-niega clevelandskega slovenskega dnevnika »Nove domovine«. Raiko Feigel. Med zbranimi so bili v večini člani Slovenskega Sokola, zatem nevskega društva »Triglav« in društva št. 5 SiVPT »Nanrei«. Na tej seji so sklenili ustanoviti Slovensko narodno čitalnico v Clevelandu. Prve prostore, ki jih čitalnica brez sredstev ni mogla na reti, je da! brezplačno na razpolago odbornik George Travnikar. Kmalu je imela čitalnica že 100 članov, v čitalnici pa so imeli 14 listov, tako slovenskih iz Amerike in stare domovine, kakor tudi nekaj nemških in angleških. Knjig so imeli tedaj vezanih 515. Pričeli so tudi s predavanji, ki so jih zlasti v letih 1920—1940 imeli precej. Delo čitalnice se je razvijalo polagoma. Menjali so se odbori in ljudje, večkrat so se morali seliti — toda članstvo je rastlo in večal se je tudi knjižni sklad ter z njimi koristi, ki jih je čitalnica nudila članom. Večkrat so imeli tudi seje in izredne občne zbore, ki so sklepali o predlogih za priključitev kaki drugi organizaciji. vendar je želja o ohranitvi samostojnosti vedno prevladala in zmagala. Leta 1910 so sprožili misel za zidanje Sokolskega doma. Leta 1Q21 se je čitalnica preselila v staro poslopje Slovenskega narodnega doma na St. Clair Ave, pozneje pa v novo poslopje. Čitalnica je še vedno tam in menimo, da bo ostala, dokler bo ta dpm ostal v rokah zavednih Slovencev. Tekom 20 let se je pri čitalnici vpisalo 1116 članov. Ob svoii 20-letnici pa je imela čitalnica 425 članov, 1500 knjig ter veliko letnikov slovenskega časopisja v Ameriki. Takrat so si iznosojevali v dveh izposoievalnih dneh po 200 knjig tedensko. Tako ie napredovalo delo kniižnice mimo 55- in 40-letnice, za kateri sta bila izdana posebna spominska spisa, do lanske 50-letnice. Ob slavnostih pri proslavi teh obletnic so sodelovala vedno vsa nanredna slovenska kulturna društva v Clevelandu. Coeiko A Krisian ^SHooduci J N P ILM 16. novembra lani je poteklo 60 let, kar je bila v Ljubljani prva kinematografska predstava. To je bila takrat za Ljubljančane precejšnja senzacija. Predstava je bila v salonu nekdanjega znanega ljubljanskega hotela »Pri Maliču«. Ta hotel je stal nasproti glavne pošte, kjer je danes podjetje Na-ma. V programu prvega gostovanja potujočega kinematografa d Ljubljani so predvajali v zgodovini filma dobro poznane prve filme Francoza Luisa Lumiera, ki je leta 1825 prvi izvedel javne filmske predstave. Po osvoboditvi se je kinematografija razvila po vseh jugoslovanskih republikah. V primeru z letom 1959 se je v letu 1955 v Jugoslaviji povečalo število kinematografov in sedežev za 5.5-krat. Med vsemi jugoslovanskimi republikami ima Slovenija največje število kinematografov. Pred vojno smo imeli le 65 kinematografov, danes pa jih je nad 500 z nad 70.000 sedeži. V letu 1954 je bilo v teh kinematografih skupno okrog 15 milijonov obiskovalcev. ■DANES UŽIVA JUGOSLOVANSKI FILM V SVETU LEP ¡SLOVES in znano je tudi ime slovenskega filmskega podjetja Triglav-filma. Ob svojem začetku pred desetimi leti ni imel slovenski film nobenih tradicij, rodil se je tako rekoč iz nič, brez strokovnjakov, brez filmskih šol. Začetek je bil sila skromen — ena sama kamera, zaplenjena Nemcem. Zraven pa seveda veliko dobre volje in vneme. Jz tega so nastali slovenski filmi, kakor je film >Na svoji zemlji«, ki je prvi ponesel o svet dobro ime slovenskega filma. Svet ga je sprejel s simpatijo in priznanjem. Temu prvemu slovenskemu umetniškemu filmu se je v zadnjih desetih letih pridružila vrsta novih umetniških, dokumentarnih in drugih filmov in obzornikov, med katerimi je bil zlasti z veliko simpatijo sprejet zadnji film »Dolina miru«., ki bo tudi d kratkem odromal o svet. Ta film, v katerem sta glavna junaka dva otroka in vojak-črnec, ki iščejo dolino miru, je še posebno pomemben o današnjih nemirnih dneh, saj o ganljivi obliki govori iz src oseh, ki si želijo miru in bratskega sožitja med narodi. Boris G o r i u p (Dsrni. s Lo o tinski utneinLški ni bilo malo. Prvikrat v življenju sva se srečala s Petanom, poklicnim fotoreporterjem, (ki je s svojim fotoaparatom vedno tudi tam, kjer so Jugoslovani. »Oh, is tabo se je srečal z menoj tudi košček domovine. Pa ne zameri, prijateljček: Ti, ti pravim, bodiva si prijatelja. Veš, ne zameri, prijateljček, toda jaz hom tako govoril, (kakor so me mamica naučili. Majčkenega so me odnesli v svet im domovino .sem spoznal prvič šele >pred itrerni leti: Pa veš, ¡ne bodi hud, če bom kaj narobe povedal...« In vrele so iz njega besede, kakor lava iz nasičenega vulkana. Nekje so se zbirale, vsak dan, vsako minuto in ivsako sekundo in čakale priložnost, da jih bo zlil Slovenec — Slovencu. Gladko, kako.r da bi se vsak dam pogovarjal s svojo mamico tako, kakor .se bosta takrat, ko se srečata. In ko sem mu povedal, da imam s sabo magnetofon, je neugnano pristopil k mikrofonu, in prvo, kar je povedal, je bil pozdrav domovini! Štirinajst 'dni med rojaki v tujini mi veliko. Pisma so prihajala vsak dan in vsaik maš človek si je s srečanjem želel košček domovine, malo domačnosti. Kako vsem ustreči? Spomnil sem se na piknik. To je tudi v Franciji kaj priljubljena Igo Gruden Zemlja V vetru z morja, v vedrem zraku, v blesku sinjega neba bi samotnemu oblaku tja sledil, kjer sem doma. Ves bi v soncu se razklenil, a kot svinec sem težak: domovina, kdaj bo krenil k tebi trudni moj korak? oblika družabnega življenja. Poleg tega ga ni treba .prijavljati policiji. In čez- tri dni se nas je zbralo v Puteauxu 38. Tolikšnega srečanja resda nisva pričakovala .z Jeanom Svetcizem, ki mi je prii tem požrtvovalno in z ljubeznijo pomagal. Kakšno veselo srečanje! Prišli so znanci iz srečanj v (Soboti: oba Lipa jeva, Boocia'rellijeva, Nemcova Mariška in sestri Kiipleinovi, vedno razpoložena Ančka Peršova, Boharovi dekleti, večni mladenič Emerik Žokš, ki pa se je lami na dopustu doma »osmodil«, kakor pravi. Ivan Mesarič je prišel z ženo in otrokom kar 140 km daleč. Nič krajše poti niso imeli Andrej liin Marija .Kološa, Mariika Adamič ali družina Horvat. In takšnih je bilo še nekaj. In ta piknik! Delovni sestanek rojakov, na katerem so se številni nekdanji znanci tu šele prvič srečali v tujini, čeprav nekateri žive komaj dva kilometra narazen; pa kramljanje in razgovori o domovini, prebiranje in listanje po domačih časopisih; pa pesem — slovenska pesem! »Toliko nas je, pa se ne poznamo. Pa se ne bi kako organizirali?« je povzel vmes resno besedo Jean Sveitecz. Jean Svetecz je delavec v tovarni avtomobilov »Simca«. Osem do deset ur dela ina dan in vsakih šest miinut mora montirati dvolje vrat na avtomobil, ki se premika na tekočem traku. KI rufo temu na jde dovol j časa za to. da se ukvarja z organizacijiskim delom pariške sekcije združenja Tugoslovanov »BratstvodEdiim-stvo«. Letos je bil celo izvoljen za predsednika centralnega odbora združenja v Parizu. Z Dra-goslavom Mihailovičem sta prisotne seznanila s cilji združenja, z načrti za skupno potovanje v domovino, s pripravami za bal »Bratstva-Edmstva« 'v Parizu lin o tem in onem. In že se je prijavilo precej novih članov. To pa je bil samo konec delovnega dela piknika. Zdaj pa še kaj o domovini! Ali je avtocesta Zagreb—Ljubi ¡ana že tudi gotova? Kdaj boste odpotovali? Ali se ne bi še enkrat (našli? Prisotni listajo po Ljudski pravici. Rodni grudi in Pomurskem vestniku, ki sem jih prinesel s seboj. Zakaj teh časopisov ne dobimo v Parizu na naši agenciji? Zakaj ne dobimo naših zemljevidov? Zakaj tu ne dobimo kataloga slovenskih založb? Pa še sto in sito vprašani, ki so se razplela v, oriietno kramljanje, dokler ni spet zadonela pesem... Peli so to ljudie. ki je morda niso peli Í0. 20 ali 30 let... Ljudie. od katerih mnogi še niso videli domovine, odkar iso io davno, davno zapustili ... Toda slovensko besedo, slovensko nesem iin domovino nosilo še vedno v srcu... To iseim čuitil tudi takrat, ko so se ob slovesu mnogim orosile oči in solz ni bilo moigoče ustaviti ... Res so mnoge žene ali možje naših roiakov tujerodci. Toda tudi spoštujejo domovino svojih mož ali žena. Res je tudi. da mlada A.oetie Horvat ali Toan Piiere ne znata slovenski. Kako bi tudi vedela? V domovini svoje matere ali svoiega očeta še nista bila. Zdaj sta že večja in obljubila ista mi, da bosta kmalu zagotovo prišla v Jugoslavijo. Ali sta držala besedo? In tudi slovensko se bosta naučila. .. To ni mala obl juba, toda prepričan sem, da 'io bosta izpolnila. Kajti tudi onadva čutita, .kako nezadržano vleče ta domovina njiju očeta ali mater domov... domov v slovenski kraj... »Iz najlepših dni mojega življenja na tujih tleh« Polastila se me je neozdravljiva bolezen: domotožje Srečno in veselo novo leto želim vsem v domovini. Sorodnikom., prijateljem in znancem, Slovenski izseljenski matici in vsem njenim pododborom, predvsem pododboru iz Zagorja-Trbovelj, še posebej■ pa uslužbencem in zdravniku iz Zdraviliškega doma v Rogaški Slatini, kjer mi je letos poskrbela moja domovina prijeten brezplačni dopust in zdravljenje. Hvala, zdravje se mi je znatno izboljšalo. Polastila pa se me je druga bolezen, ki je neozdravljiva: domotožje. Počitnice, ki sem jih zadnji dve leti preživel v domovini, na zdravljenju o Rogaški Slatini, so me spomnile mojih otroških let. Spomnil sem se, kako sem kot petleten otrok izgubil mater. To je bil bridek mejnik v mojem življenju. Spominjam se, kako sem na pol gol, bos in od dežja premočen pasel živino ne daleč od zdravilišča Rogaške Slatine. Tam je igrala godba, a komu je igrala takrat? Tuji gospodi. Danes je pa to čisto drugače. Gosti v zdravilišču so sami delovni ljudje. Spominjam se, kako smo včasih praznovali 18. avgusta rojstni dan cesarja Franca Jožefa. Bila je velika slovesnost, toda mi. navadni zemljani, smo jo morali opazovati le od daleč. Ne vem. kaj bi se mi zgodilo, če bi se bil drznil s svojo boso, blatno, od trnja razpraskano nogo stopil na prag slavnostno razsvetljenega in okrašenega zdraviliškega cloma. Spominjam se. kako sem. za eno samo kronico, ki sem jo zaslužil na dan, lomil led o zdravilišču ter ga vlagal v ledenico. Ni. mi bilo še 16 let. ko sem šel na tuje za kruhom. Sledilo je 6 bridkih let prve svetovne vojne. In potem spet borba za delo in kruh daleč od domovine s petčlansko družino. Kako počasi so rasli otroci. Pa so le zrasli. Ob koncu druge svetovne vojne, prav na pragu svobode, mi je v domovini padel edini sin-partizan. Hčerke so se pomožile, ženka mi je ostala, ljuba družica v hudem in dobrem. Predlanskim sem pa izgubil tudi njo. Zdaj sem ostal sam na tujih tleh. Moja edina sreča in veselje je, ko poleti obiščem domovino, mojo drago, nepozabno ... Jurij Artič, Lievin Progresivne Slovenke za ameriški izseljenski muzej Zadnje mesece smo bile napredne slovenske žene zelo zaposlene. Najprej je bilo treba zbrati 5000 dolarjev za Ameriški izseljenski muzej. Za ta namen smo priredile v dnevih 25. in 26. avgusta velik vaški semenj na lepem vrtu Slovenskega društvenega doma na Rehar Ave. Članice so bile prav pridne. Napekle in darovale so raznovrstnega peciva, ki je vrglo nad tisoč dolarjev dobička, od celotne prireditve pa je bilo nad tri tisoč dolarjev dobička. Glavni dobitek avto Dodge je dobila rojakinja Josephine Podboj iz Clevelanda. Z zbirkami med rojaki so članice nabrale še 2000 dolarjev, tako smo bile Progresivne Slovenke prva skupina, ki smo prispevale svoj delež 5000 dolarjev za gradnjo Ameriškega izseljenskega muzeja, ki bo stal ob vznožju znanega kipa Svobode v New Yorku. 14. oktobra lani smo slovenske sokolice št. 442 SNPJ praznovale petdesetletnico obstoia svojega društva. Tudi ta prireditev je bila zelo lepa. Na banketu smo imele nad 500 gostov, s sodelujočimi pa nas je bilo nad 600. Sodelovali so pevski zbori Glasbene matice. Zarje, moški zbor »Slovan«, pri klaviriu pa Vera Milavec-Sleiko in Edwin Poljšak. Imele smo mnogo odličnih gostov. Govorniki so bili glavni predsednik SNPJ Joseph Culkar, C. Zarnik in Vatro Grili. Spet en len večer v naši zgodovini v Clevelandu, ki dolgo ne bo pozabljen. Reliefni odbor pri Progresivnih Slovenkah pa tudi kar naprej pridno zbira prispevke za pralni in likalni stroi za porodnišnico v Ljubljani. Nabralo se je že precej in upam, da bo v kratkem vse urejeno. Pri dobrodelnem oddelku naše organizacije Progresivnih Slovenk so zelo pridne Josephine Tratnikova, ki ie lani obiskala domovino, Jennie Skuk in Helena MikuS. Cecilia Šubel, CleDeland Progresivne Slovenke pri ogledu makete novega izseljenskega muzeja PO DOMAČI DEŽELI... 124 »jurčkov« so zaslužili z nabiranjem plevela. Malo čuden naslov, ¡kajne, pa čisto resničen. Družina Škedlovih z Iga je v treh mesecih zaslužila 124 tisočakov s preslico, ki ¡so jo nabrali po Ljubljanskem barju ter jo nato prodali podjetju za odkup in prodajo zdravilnih zelišč Gosadu. Takšnih družin, ki so z nabiranjem zdravilnih zelišč zaslužili lepe tisočake, je v Sloveniji še veliko. Saj se ponekod s tem poslom ukvarjajo kar cele vasi. Kako tudi ne, saj je v Sloveniji nad 500 vrst raznega plevela, ki je uporaben 'za zdravila. Podjetje Gosad izvaža zdravilna zelišča v raane dežele po svetu. Izvoz je vsako leto večji. Od leta 1945 do 1951 je znašal 180 ton letno. V zadnjih treh letih je bilo izvoženih povprečno 552 ton. Letos pa računajo 'izvoz zdravilnih zelišč na okrog 800 ton. Na Gorenjskem živi Slovenka, rešena s »Ti-ianica«. Vsi starejši rojaki gotovo še pomnijo strahovito nesrečo, ki je leta 1912 pretresla ves svet. V noči od 14. do 15. aprila se je na svoji prvi prekooceanski vožnji potopil največji in najbolj luksuzno urejeni parnik »Titanic«, ki je s ¡seboj pokopal tudi nad 1790 potnikov. Med redkimi rešenci je bil tudi slovenski izseljenec Franc Korun iz Milj na Gorenjskem in njegova takrat petletna hčerka Manica. Korunovi so se že pred prvo svetovno vojno vrnili v domovino, kjer je Korun umrl leta 1934. Zdaj pridno gospodari ina njegovem posestvu hčerka Manica, poročena Juvanova. Dogodkov grozne noči v letu 1912 se ¡spominja predvsem iz očetovega pripovedovanja. Na to jo spominja tudi slika na steni, katero je izdala družba, ki je bila lastnica potopljene ladje. Na sliki je upodobljen prizor reševanja is ¡potapljajoče se ladje. Pod njo je napis: Women and children First! (Najprej ženske in otroci.) Ilrastniška šola obstaia že sto let. Njen ustanovitelj je bil rudniški blagajnik Anton Doiležalek, ¡ki je dobil uradno dovoljenje za poučevanje svojih ¡otrok, ki jim je kmalu priključil tudi druge. Ko je čez nekaj let začela obratovati v Hrastniku steklarna in kemična tovarna, so odprli najprej privatno, čez deset let pa ¡javno ljudsko šolo. Učno knjigo, ki jo je uporabljal prvi učitelj Doležalak, hranijo v hrastniškem muzeju. Tudi jubilej. ¡Nogomet prav gotovo vsi poznate. Znan je bil že starim narodom: Kitajcem. Grkom. Rimljanom, v srednjem veku ¡pa so ga spoznali tudi v Franciji in Italiji. V naše kraje je prinesel nogometno žogo prof. Franjo Bučar leta 1893, ko se je vrnil iz Švedske v Zagreb. P.rvi nogometni klub je bil ustanovljen leta 1901 v Subotici. Slovenci pa ¡smo dobili leta 1911 ljubljanski nogometni klub »Ilirijo«. Jugoslovanska nogometna zveza je bila. ustanovljena leta 1919 v Zagrebu. Njena reprezentanca je prvič nastopila eno leto pozneje na olimpiadi v Antwenpnu. Muljava, rojstna vasica pisatelja Josipa Jurčiča Vsem Metličanom po svetu pošiljamo to sliko njihovega rojstnega kraja Tudi po tej poti v Gaberju pod Gorjanci so hodili mnogi rojaki, ki danes žive daleč po svetu Pred 176 leti je dobila Ajdovščina bombažno predilnico, kjer je bilo zaposlenih 3Ü0 delavcev. Obrat se je iiitro večal in kmalu dajal kruha 1000 domačinom. V času fašizma je predilnica propadla zaradi nelojalne konkurence italijanskih podjetij. Po osvoboditvi je bila tekstilna tovarna obnovljena, zdaj je vzorno urejena in opremljena z modernimi stroji. Svoje tekstilno blago (fíamelo, kreton, oksford) prodaja tudi v tujino, od koder je prejela odlične ocene od znanih Irancoskili, angleških in drugih tvrdk. 200-letnico rojstva prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža 'Linharta smo slovesno praznovali. V Radovljici, Linhartovem rojstnem kraju, so trajale svečanosti tri tedne. Zaključila jih je Ljubljanska drama z vprizorrtvijo Cankarjevih »Hlapcev«. Zadnji dan proslav so pred Linhartovo rojstno hišo priredili lepo slovesnost, pri kateri je sodeloval moški zbor domačega kulturno prosvetnega društva. Svečanosti so se udeležili zastopniki Slovenske akademije znanosti jji umetnosti, Društva slovenskih književnikov .itd., ki so pred spominsko ploščo, ki je vzidana v pročelje rojstne hiše, položili vence. Zvečer pa so se pred rojstno hišo Linhartovemu spominu poklonili igralci Ljubljanske drame. Plantaže breskev v Novi Gorici bodo prihodnje leto prvič rodile. Ce bo dobra letina, računajo, da bodo pridelali nad 200.000 kg breskev na površini 7,5 ha. To je ena naj lepših in največjih breskvinih plantaž na Primorskem, ki je bila urejena po vojni. Deset let obnove Dražgoš na Gorenjskem. Gorenjci dobro pomnijo dražgoško bitko, ki je bila od 9. do 12. januarja 1942. Takrat so tri dni majhne skupine partizanov junaško odbijale napade nadmočnega sovražnika. V krvavem boju je padlo nad 800 ¡Nemcev. ¡Kljub tridnevni trdi bitki je končno sovražniku, ki je bil v veliki premoči, uspeto ožugati junaške partizane. Nato se je neusmiljeno maščeval nad Dražgošami, ki jih je do ital porušil. Po osvoboditvi so se domačini požrtvovalno lotili obnove vasi. Nad 50 lepih novih, moderno zgrajenih hiš im gospodarskih poslopij stoji danes na nekdanjih ruševinah. Zdaj bo lepa nova vas dobila še sodobno urejeno šolo. Zadružni dom je odprla ribniška kmetijska zadruga na praznik 29. novembra v Ribnici na Dolenjskem. V domu so lepi poslovni prostori, v katerih so trgovine za manufakturo, železnino, galanterijo, špecerijo in prodajalne za mleko, mesne izdelke, pecivo in kruli. Tu odkupuje zadruga tudi vse kmečke pridelke. Sončno peč nameravajo zgraditi v Piranu. Sestojala ibo iz pločevinastega valija, ki se bo vrtel z veliko hitrostjo med dvema ogledaloma. V valju bo poseben kalup, v njem pa ruda, ki jo bo isoince. razitalilo. Y Piranu bodo predvsem talili silikate, da bi dobili surovo steklo. Zgraditev peči bo vodil profesor ljubljanske univerze Rekar po načrtih francoskega profesorja Trombe ja. Tudi pozimi je na Gorenjskem lepo Mirna peč na Dolenjskem Po novem mostu v Črnomlju NOV SLOVENSKI ODVETNIK V CLEVELANDU V Clevelandu je odprl svojo odvetniško pisarno nov slovenski odvetnik Antony L. Nosan, ki je študiral politične vede na univerzi Western Reserve, odvetništvo pa na Cleveland Marshall Law School. ZBIRKE ZA DOMOVINO Rojak John Pirc iz Clevelanda je organiziral zbirko za podporo slepemu Jožetu Ivančiču z Rakeka. Do konca oktobra 1956 je zbral in delno tudi že odposlal več kakor 100 dolarjev. — Poročali smo, da so v Ameriki zbrali in delno že tudi odposlali v Borovnico predsedniku tamošnjega občinskega ljudskega odbora Janezu Čerinu 305 dolarje. Zdaj pa so zbrali in tudi že odposlali nadaljnjih 113 dolarjev za Prosvetni dom v Borovnici. FRANK LAUSHE, PRVI SLOVENSKI SENATOR ZDA Pri volitvah 6. novembra 1956 je bil z več kakor 100.000 glasovi večine izvoljen kot neodvisen demokrat za senatorja države Ohio v zveznem senatu ZDA slovenski rojak Frank Laushe, dosedanji petkratni guverner države Ohio. Rojak Laushe je po 32 letih republikanskih senatorjev iz države Ohio spet prvi demokratski senator iz Ohia. Je pa obenem tudi senator slovenskega rodu v federalnem senatu v zgodovini ZDA. Urednik »Prosvete« iz Chicaga rojak Frank Zaic s soprogo KONCERT >Rodne gruden in priznam, da listu veliko dolgujem. Hvaležen Vam bom, ko bo list izhajal vsak mesec. Žagar Anion STIRING WE|i\1DEL, MOSELLE, FRANCIJA ... prav prisrčno se Vam zahvaljujemo za poslani nam dragi list »Rodna gruda«. Kakor gotovo vsi naročniki, tako smo tudi mi zadovoljni, da bi se naročnina nekoliko zvišala in da bi zato letno dobili dvanajst številk. Komaj čakamo dneva, ko dobimo novo številko lista. Kaj to pomeni za nas izseljence v tujini? Kako radi jo beremo, saj nam opisuje našo rodno lepo domovino ter nas spominja na naša srečna detinska leta. Ne lepote čar ne kras tujine nam ne vzame na dragi dom spomine Dali smo brati »Rodno grudo« našemu prijatelju ter Vam pridobili novega naročnika Franca Pauliča. Alojz in Ivanka Flander FREYiMING, MERLEBAOH, FRANCIJA ... strinjam se, da bi »Rodna gruda« izhajala vsak mesec. Če bo naročnina zvišana, bomo skupaj poslali našemu blagajniku Bučarju. Jozef LoDrin SMEDJERAGKEN, s vedska Štiri tedne sem se mudil v Stockholmu in ko prispem v moje stanovanje, zagledam koledar in dve številki »Rodne grude«. Od presenečenja nisem vedel, kje bi začel citati. Iskreno se Vam zahvaljujem. Oprostite, ker z zamudo pošiljam naročnino. Če ne bo zadostovalo, mi sporočite. Od sedaj me štejte kot rednega naročnika »Rodne grude«. Anton Vajs VICOIGNE, RAISMES, FRANCIJA ... rada bi, da mi pošljete dvanajst številk letno in sem zadovoljna, tudi če bo treba plačati kaj več. Sporočite mi, koliko imam plačati naročnine za mene in mojega sina, ki stanuje V Parizu. Angela Bostič BIRMINGHAM, MICH., USA Pošiljam Vam 5 dolarjev kot naročnino na »Rodno grudo« in »Slovenski izseljenski koledar« za leto 195?. Najlepše pozdrave vsem na Slovenski izseljenski matici in hvala za iskreno postrežbo ob mojem obisku rodne zemlje Jugoslavije. Joseph Bernik WiliLLAiRD, WHSC., USA Prejela sem Vaše pismo, v katerem sporočate, da ste naročnino za »Rodno grudo« prejeti. Bila bi zelo zadovoljna, če bi letno izšlo dvanajst številk. Seveda bi se v tem primeru morala zvišati naročnina, ter sva jaz in moja prijateljica pripravljeni plačati razliko. Upam, da bo closti takih posnemalcev. John Auman CLARKSVILLE, PA., USA Prejela sem Vaše pismo, v katerem vprašate, če soglašam, da bi »Rodna gruda« izhajala vsak mesec. Jaz želim dobiti ta list vsak mesec, pa naj stane kolikor hoče, ter hočem ostati Vaša naročnica, dokler bom živa. Saj ne vem, če bom dolgo, ko sem pa že stara in tudi bolna, vendar hočem »Rodno grudo« in »Prosveto« imeti, saj so to moji najboljši prijatelji in učitelji. Bodite vsi prav lepo pozdravljeni ter Vam želim srečno praznovanje. Mary Gorišek ST. CLA.LR, MICH., USA Prejela sem Vaše pismo, v katerem navajate, da je v vprašanju mesečno izhajanje »Rodne grude«. Meni bi to zelo ugajalo, ker mi Vaš list prinese mnogo razvedrila. Prepričana sem, da bo večina Slovencev v tujini z veseljem sprejela to novost. Mrs. Jack Radike CLEVELAND, OHIO, USA ... Prilagam 5 dolarjev. Polovica naj bo kot naročnina »Rodne grude« za novega naročnika Antona Kraševca iz Euclid 1?, Ohio, druga polovica pa za naročnino za mrs. Carl Estanek ali Istenič, Cleveland 2, Ohio. Pošiljam najlepše pozdrave in želim dosti napredka lepi Sloveniji, katere ne moremo pozabiti. Dvakrat sem že bila na obisku v domovini od leta 1950, pa imam upanje, če bomo zdravi, da se še vidimo. Marie Estanek ROCK SFRINGS, WYOM., USA Čas je, da se tudi jaz oglasim in poravnam naročnino za list »Rodna gruda« za eno leto. Tudi jaz se strinjam z drugimi rojaki, da bi list izhajal vsak mesec, čeravno bi bilo treba malo več plačati. Amalija Chelik DETROIT, MICH., USA ... Ko me vprašate za zvišanje naročnine, s tem da bi >Rodna gruda« izhajala vsak mesec, Vam sporočam, da se tudi jaz s tem strinjam. Saj dva dolarja danes ne pomeni mnogo; so seveda rojaki, ki jim bo težko dati tudi to. Koliko naj bi se zvišala naročnina, presodite sami. Prepričan pa sem, da naši rojaki ne bodo zvišanju protestirali, samo da jim boste ustregli s slikami in članki iz domovine, po katerih večinoma hrepene. Ne sodite pa samo po mojem pismu, pač pa vzemite želje na splošno z večino naročnikov, kaj in kako sodi slovenska javnost v Ame-llki. Frank Strmšek r~* "cfijcnj | DOM IN DRUŽINA Zlredite si »kranjski kotiček« Ko ste se vrnili z obiska rojstne domovine, ki ste jo videli po dolgih letih, ste poleg spominov o srcu prinesli s seboj tudi številne drobne spominke iz domačega kraja. Z njimi ste okrasili svoj dom na tujem. Te drobne, preproste in ljubke stvarce, ki vam vsaka zase pomenijo košček rojstnega kraja in doma, se pa raztresene po raznih mizah in omarah čisto izgube. Zamislite si >ribniški pušeljc« na moderni mizi, krog katere so oblazinjeni stoli. To prav gotovo ne »gre vkup«., ali ne? Čisto drugače pa bi ose izgle-dalo, če bi si nekje Mar inais nikdar ne peče zgaga?« je nadaljevala gospodinja. »Da, zgaga, to je pa hudič,« je z ¡resnim, zaskrbljenim obrazom glasno vzkliknil berač. »Kaj!« ¡je ¡zavpila in švignila .z rokami po zraku, kakor ¡bi lovila primemo psovko. Ker je očividno ni ¡našla, se je okremila k meni, sklenila roke in skoraj proseče rekla: »¡Napišite, lepo vas prosim, napišite, kako pokvarjen je danes svet! ¡Slalbi časi? Kakšni slabi časi, saj že berači zaničujejo .kruh. Včasih je berač prišel, postal na cesti pred hišo, še ograje se ni ¡dotaknil, se odkril, prekrižal, odmolil očenaš. prejel kos 'kruha in odšel poln hvaležnosti. Človek ga je z veseliem sleda!. Kakšna vdanost! Dane,s ipa .pride kakor davkar z računom: izbira, zahteva, da o hvaležnosti in molitvi sploh ¡ne govorim. Kam gremo, sai še berači ne ver jame to več v boga. Požvižgam- se, pravi. Ali ste že kal takega slišali? Požvižga se psu. Kajipak. in potem razpravlja o* krivici in o enakosti. Saf vse to vodi naravnost v revolucijo. Vse življenje sem garala, zgradila sem hišo z božjo pomočjo, vsak mesec dam za mašo v dober namen in se ne mešam v politiko, čeprav je moj mož policijski stražnik in moj stric dekain. Ta ¡tu pa trobezlja o političnem preobratu. o spoznanju, ki prihaja med navadne ljudi, o trpljenju in o nekem dozorevanju množic, trdi, da je v očenašu nalašč pisano »daj nam danes naš vsakdanjn kruh«, da bi ljudje ne zahtevali kaj boljšega. Kakšno spoznanje je to? 'Na ismTit bi se (pripravljal, starina, pa ne dražil poštenih ljudi s krivimi nauki. »Nikar se tako ne ženite, saj vas lahko še kap zadene, ker ste od božje besede in zgage preveč rejeni,« je mirno dejal berač. »iKap, kap, kakšna kap!« je izbruhnila gospodinja, ¡toda »'baron baronasiti« se ni več menil za njene izbruhe. Stopil je k mojemu oknu in me prosil za cigaretni papirček. Obrnil je žepe, stresel prah v žuljavo dlan, si zvil cigareto, jo prižgal in se spet naslonil na ograjo. Puhal je modrikast dim za vetrom, zvijal ustnice, skušal delati kolobarje 'ter se rahlo nasmehnil, kadar se mu je posrečilo. Soseda je še naprej pridigala o kapi, o hvaležnosti in vesoljni pokvarjenosti. Med drugim je tudi povedala, da jaz kajpak držim z beračem, ker sam nič nimam, »baron baronasti« pa je tu pa tam kaj malega pripomnil, da hi se predstava prenaglo ne končala. Nasmehnil sem se in stopil od okna. Zvil sem si cigareto, prekrižal roke na hrbtu in se spet odpravil na sprehod od stene do stene. Zdaj se nisem zatopil več v »notranje duševno delo«, pač pa sem ,res razmišljal. Kaj pa je pravzaprav kruh? Nekaj čisto navadnega in preprostega: iz pšenične ali druge moke zgneteno1, skvašeno, v različne oblike razrezano in v peči pečeno testo. 'Poznam bel ,in črn kruh. Bel je ipefcoviski, iki mu pri nas kmetje in delavci pravijo sapa, ker nič ne zaleže, ali pa pečen doma in dobro podprt z maslom, jajci in mlekom, da se kar topi v ustih. Črn kruh je lahko ržen, ki je precej drag in v časteh tudi pr.i nekateri gospodi, ker pravijo, da je izdrav; ovsen, ki se s svojimi resami otrokom zatika v grlu, da morajo kaj-krat celo bruhati, ter koruzen, s katerim sem se na .kmetih največkrat srečal. Kadar ga je mama vsajala v peč, je vsak hlebec posebej prekrižala in rekla: »Bog in sveti 'duh naj ga dvigneta.« Toda Bog in sveti duh sta ga vselej stlačila, da je bil komaj dva prsta visok. Ta kruh je bil dva dni čudovito isvež in sladak, potem pa je otrdel kakor kamen in če ga je jedel stari oče, je točil sline in tožil, da ga peče zgaga. Kruh, iki ga je meni rezalo življenje, je bil najrazličnejših vrst in po navadi tudi skop Ze teden dni uživam samo kruh in vodo in grenak, da sem lahko taval po cestah, zalival grižljaje s solzami, preklinjal in razmišljal. 'toda v najhujših urah sem se v mislih vselej vrnil v svojo vas; ustavil sem se sredi poti, se zravnal, se nasmehnil in rekel: »Ah kaj, kruh tudi ni vse. Okouinokou je ob kruhu celo umri, kalkor pravijo pri nas.« Spomladi lata 1919 se je pojavil v naši vasi čokat, ‘širokopleč, bradat možakar, oblečen v še dokaj dobro ohranjeno vojaško obleko in z majhnim, lastovičjemu gnezdu podobnim oprtnikom na tršatem hrbtu. Mož je zelo malo zahajal med ljudi. Le .redkokdaj ga je kdo. srečal na kolniku med njivami in travniki. V vas pa je prišel samo vsak teden enkrat in še takrat se je vedel zelo bojazljivo in previdno'. Počasi in neslišno je odprl vrata v trgovino, jih zaprl za sabo brez najmanjšega šuma in se s hrbtom. naslonil nanje, kalkor bi se bal, da bi ga kdo napadel iz izasede. Potem je preplašeno švignil z velikimi črnimi očmi po prostoru, sklonil glavo, glasno pihnil sapo skozi nos in s pritajenim, motnim glasom zašepetal: »Tri štruce kruha in pol kilograma sira.« Ko mu je trgovka pripravila, je stopil bliže, položil denar na mizo, spravil kruli čez ranio v 'Oprtnik in prav tako nagk» in neslišno odšel. Planil je od hišnih vrat, se nenadoma ustavil, se ozrl na obe strani, stresnil z glavo in bliskovito švignil pod cesto. Spustil se je čez travnike in izginil v vrbovju ob reki. Govoril ni z nikomer. ,Ni bilo človeka v vasi, ki bi se lahko pobahal, da je z njim izmenjal besedo. V gozdu pa si takoj naletel nanj. (Je si šel po ko'Lniku, ki je vodil preko pobočja, je nad tabo zašumelo listje, in mož je skočil ipredte, te pogledal s svojimi živimi očmi, stekel nekaj korakov po kolniku in potem naglo planil pod poit, kakor bi se nečesa prestrašil. Ko si pogledal za njim, je že zginil v grapi. Vaščani so se spočetka nekoliko pozanimali zanj, toda ko so dognali, da nabira staro železo, ki ga je po gozdu nastlala svetovna vojna, so ga prepustili usodi. »iNaj nabira. Saj nikomur ne dela škode. In saj — prej ali slej ga bo .tako* ali tako raztreščila granata.« Stare klepetulje bi kajpak rade do vseh potankosti poznale njegov življenjepis in so marsikaj »izvedele«: da je bil doma nekje od Kanala, da je bil študent, da se mu je omračil um zaradi ljubezni in 'podobno. Toda koliko je bilo na tem .resnice, se ni dalo dognati, ker mož ni zahajal nikamor in ni razlagal svojih nesreč. Samo v iprvem poletju je sredi najhujših pasjih dni stopil v našo zakajeno kuhinjo. Prišel je počasi in neslišno. V kuhinji je 'bila tema in mama je vsa preplašena 'odskočila, ko ji je položil roko na rame in ji skrivnostno zašepetal v obraiz: »Ali imate kaj katanje?« »K a tanje? Ne, .nič .nimamo,« je rekla mama. »Nič?« je hušknil ¡možakar. »Saj vam raste •tnta okoli (itn okoli,« je še pripomnil z užaljenim naglasom. Očiviclno ni verjel. Zvečer je mama natančno popisala to srečanje. Povedala je tudi, da je mož tisti »okoli i,n okoli« izgovoril »okou in okou«. Od tistega 'dne idalje smo ga pri nas imenovali »Okouimolkou«. To lime se ga je prijelo ko klop, se naglo razneslo po vasi in v kratkem času ga ni nihče imenoval drugače. Hodil je po stezah preko pobočij ... Leta so tekla. Ok-oinokou je pobiral Sitar o železo, odkopaval granate, jih prenašal in odpiral — in nobena ga ni raztreščila. Hodil je po stezah preko pobočij, pregledoval vise grme m vse jame, spal bog ve Jsje, tiščal štruco pod pazduho, jo prirezoval z velikim krivačem, žvečil s kosmatimi ustnicami in glasno pihal sapo skozi nos. Vsa vas se ga je bila že zdavnaj privadila — in kadar je ob sobotah zvečer plašno hitel v trgovino, so si ljudje oddahnili m rekli: »Delopust«. Strašili so otroke z njim in ga spoštovali, ker je bil pošten. Ce je kdo pozabil sekiro v gozdu, se ni tresel zanjo: sekira se je ponoči sama vrnila in se zasekala v tnalo. Od leta 1928 je Okoirookou pobral vse železo in je postal berač. Sredi poletja je več dni zapovrstjo s sklonjeno glavo usmajai po kolnikih med travniki, posedal ob reki in se s plašnimi koraki bližal naši hiši. Čim bliže je prihajal, tem bolj neodločni so bili njegovi koraki. Na ovinku se je vselej ustavil, stresel z glavo, se okrenil in naglo odšel. Nekega popoldneva pa se je le odločil. Počasi je prišel po vrtu, zavil okrog hleva ,in se ustavil na tnalu pod tepko. Dolgo smo čakali, da bo vstopil, toda ker se ni zganil, je mama odprla vrata in ga vprašala, kaj bi rad. -Okouinokou je samo za spoznanje (dvignil (glavo in kakor grešnik s pritajenim glasom zašepetal: »¡Kruha.« Dobil je kos kruha, ga spustil čez ramo v oprtnik in šel. Potem je prihajal vsak teden, obiskal nekaj hiš in ljudje so mu radi dajali. Ko je nabral dovolj kruha, je izginil. Na obrazu se mu je poznalo, kako hudo se je moral boriti, da je zlomil svoj ponos. Vidino se je postaral in je zares postal berač. »Vse ima svoj konec, tudi staro železo. Zanj bi bilo treba nove vojne,« so govorili ljudje in gledali za njim, ko se je zdaj že z muko spenjal po stezi, ki je držala v gozd. Tako je Okouinokou preživel do zime. Ko je pred božičem padel prvi sneg in se je vas že pripravljala na praznike, se Okouinokou dolgo ni prikazal. Ljudje ,so ga pogrešali in ugibali, kam neki je izginil. Skoraj vsi &o mislili, da je odpotoval v druge (kraje. Toda Okouinokou ni nikamor odpotoval. Prvi teden po novem letu ga je našel Šmonov Izidor, ki je zmeraj stikal po hostah za lisicami: Okouinokou je ležal v stani, na pol razpadli oglar-ski koči — in je bil mrtev. Šel sem ga gledat. Okouinokou je ležal na gnili slami; ¡oči je imel odprte, brado popolnoma osivelo, obraz izpit, zobje so- mu izpadli in izza dlesen se mu je cedila sokrvica. Is a njegove prsi je bil prislonjen majhen, lastovičjemu gnezdu podoben oprtnik — in desnica Okouinkoua je ležala med kosi zmrzle-ga trdega kruha. Popoldne se je zbralo precej ljudi. Postopali so okrog (koče, kadili slab ‘tobak in modrovali, kakšna neki mora buti taka smrt, in če ga bodo pokopali v blagoslovi j emo zemljo-. Proti večeru je prišla komisija. Z njo je prišel »na lice mesta« tudi pogrebec Ivanc, Jci si je strokovnjaško ogledal mrliča, se grenko zakrobotal in -rekel: »Maha, kar poglejte ga: dvakrat na leto vidim kruh, ta ti pa ob kruhu umre. — Hja ...« je pomolčal za hip, -kakor bi zasledoval veliko misel: »2e vidim: tudi kruh ni vse.« Potem je posekal tri mlade, pri tleh ukrivljene gabre, da bi naredil vl-ače, »kajti kdo ga bo nosil, hudiča trapastega, iz teh -grap.« Na vlače je položil nekaj smrekovih vej in nanje polegel -Okouin-okoua. »No, zdaj te moram pa še zvezati, drugače mi med potjo smukneš v kakšen grm po granato,« mu je rekel in urezal dve močni leskovi trti ter jih opekel na ognju, da bi jih laže zvil. S prvo mu je zvezal noge, drugo pa je pretaknil pod mrtvečevim hrbtom skozi -gabre in mu -potem pokleknil na prsi, da bi ga močneje zategnil. »Tako,« je zadovoljno rekel, ko mu je naredil na prsih velik vozel, »zdaj pa imaš, privezan si okou in oikou.« Na-to je krepko pritisnil oiik, bziknil rjav-o slino v sneg, zavlekel vlače -po kolniku in jih pustil po plazu v dolino. Okouindkoua so pokopali z vsemi častmi, celo župnik -se je -dal pregovoriti in je opravil -pogrebne molitve. Na spomlad iso mu vaščani postavili ikriž. Ker niso vedeli pravega imena, s-o napis-a-li nanj: Tu počiva OKOLI IN OKOLI um-rl ob kruhu za božič 1929. Okouinokou je v naši vasi še danes živ. Kadar koli se kmetje srečajo in tarnajo, da pečejo kruh samo dvakrat na let-o, tolažijo drug drugega: »-Le potrpi. 'Saj kruh tudi ni vse. Ofcouin-oik-ou je ob kruhu celo umrli« In pri teh besedah -se nasmehnej-o in zdi se mi, da je v tistem smehu skrito neko veliko spoznanje in hrepenenje po pravem kruhu. In nemara je tudi »baron barcmasti« kdaj potoval skozi našo vas in slišal zgodbo o življenju, ki ga je živel Okouinokou. Toda čemu? Podobni ljudje so živeli in živijo it udi drugje. Nekateri so s svojo smrtjo, drugi s svojim težkim življenjem razširili spoznanje, da je najhujši glad glad isrca. Zdaj pa se ljudje že nasmihajo, iker čutijo, ■da je vsako jesen sicer manj kruha, toda več sonca v srcih. Vise zve-sto pričakuje ti-stih pekovskih mojstrov, ki (bodo pekli kruh iz kraljestva tega sveta in se bodo, -prav zaradi tega, nasitila telesa, -duše -in srca. Tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani Poslužujte se naših uslug! Prijavite pravočasno svoje sodelovanje! Razstavljajte na naših strokovnih sejmih! GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE vabi vsa gospodarska podjetja in ustanove, da aktivno sodelujejo na njegovih strokovnih gospodarskih sejmih KOLEDAR SEJMOV V LETU 1957 30. III. - 7. IV. 1957 25. V. - 2. VI. 1957 II. sejem mode in usnjarstva z mednarodno udeležbo Sejem prometnih sredstev z mednarodno udeležbo 29. VI. - 7. VII. 1957 II. mednarodni sejem embalaže 3. VIII. - 11. VIII. 1957 II. jugoslovanski eksportni sejem III. mednarodni vinski sejem 4. IX. - 15. IX. 1957 26. X. - 3. XI. 1957 IV. mednarodni sejen radia in telekomunikacij LJUBLJANA TITOVA 50 JUGOSLAVIJA Gospodarsko razstavišče vam izdela tudi vse vrste propagandnega materiala, orojektira in izvršuje ureditev in aranžiranje razstavnih prostorov ter izvršuje vsakovrstno reklamo in propagando po naročilu Popust na železnici: 25w/0 za osebni In 50°/0 za prevoz blaga edini slovenski ilustrirani družinski lednik ,.Tovariš" prinaša izbrane posnetke in poročila iz vse domovine in z vsega sveta „Tovariš" je trdna vez slovenskih ljudi v domovini in na tujem Zato naročite, berite, širite „T ovariša" l Vsem bratom in sestram v tujini želimo mnogo sreče in zdravja v novem letu „TOVARIŠ" uredništvo in uprava v Ljubljani, Tomšičeva 3 0060 Pripomba: Razen ,,Tovariša" izdaja časopisno založniško podjetje SP največji slovenski dnevnik ,.Slovenski poročevalec", ,.Tedensko tribuno" TT in ugankarski list „kaj veš, kaj znaš"