ŠOLSKO GLASILO >-NAŠE POTI« To ime ima glasilo pionirjev osnovne šole Prešernove brigade v Železnikih. Prvo številko XVI. letnika 1985/86 so izdali v počastitev praznika krajevne skupnosti Železniki in občinskega praz nika Škofje Loke. Vsebinsko je vsa šte vilka, obsegajoča 40 strani, enotna. Po svečena je spominom na prvi dan osvo boditve. Svoje spise je prispevalo 31 učencev od 2. do 6. razreda, med njimi 9 učencev osnovne šole iz Selc. K sode lovanju so povabili tudi starše in druge starejše krajane. Besedilo je natipkano v dveh kolonah, v ožji koloni od učen cev, v širši od starejših. Večina učencev je pisala ne le o prvem dnevu svobode, temveč o dogod kih med vojno, kakor so jim pripovedo vali očetje, dedi in babice in je napra vilo nanje najmočnejši vtis, npr. kako so v kleti preživeli napad na bližnjo zandarmerijsko postajo 1. 1943; kako so partizani pozimi preplavali Savo in re ševali tiste, ki še plavati niso znali; kako so partizanom pomagali kurirčki; kako je babica živela med vojno; kako je oče kot šolar prišel v mlin med domobrance s partizanskim pismom v čevlju; kako se je družina ob požigu Dražgoš umika la na Jelovico; kako se je angleški avion rešil bremena bomb; kako borec opisuje bolnico Franjo; kako je stari oče prišel peš iz Dachaua. sestradan in shiran, in kako so bili veseli »samo da se je vrnil«. Spis v verzih opisuje ranjene tovariše v zasilni bolnici MICI. Nekaj teh pripovedovanj navajamo tu skoraj v celoti. Nekega dne, ko je stara mama obešala perilo, je zagledala, da v vas prihajajo Nemci. Zelo se je bala. Prišli so do hiše, kjer je biral Kmet. Vdrli so in ga od vlekli na polje. Klical je na pomoč. Na ša stara mama ga je slišala, vendar mu ni mogla pomagati. Nemci se kmeta niso usmilili, temveč so ga ubili. Vaščani so se zbrali in stekli na polje. Položili so ubitega na nosila in ga odnesli domov. Ponoči so prišli partizani in ga pokopali. Tisti časi so bili zelo hudi. (Jure Rozman, 3. r. Selca) Med vojno so bili tudi na Zalem Logu hudi časi. Moj stari ata je bil partizan s partizanskim imenom Zvone. Nemci so imeli postojanke v Sorici in Železni kih. Zato naši niso bili nikoli mirni. Ne kega dne je bil stari ata doma na obi sku. Ravno takrat pa so prišli Nemci na Zali Log. Ata je imel bunker pod hle- 258 vom. Ko je slišal, da prihajajo Nemci, je šel v hlev, odprl bunker in vstopil, mama pa je zaprla vhod in posula steljo okrog. Že so bili Nemci pri naši hiši. Mamo so vprašali, kje je mož. Da je že umrl, je odgovorila. Ukazali so ji, naj jim gre po kazat grob. Sla je in pokazala neki dru gi grob. Fotem ata raje ni več hodil do mov, ker je bilo prenevarno za mamo in otroka. Ko je odhajal, ga je videl sin Tonček. Ker je imel ata zelo rad, je ste kel za njim. Videla pa ga je starejša se stra Marta. Tekla je povedat mami. Ta ga je zadnji čas ujela, saj bi lahko izd&l bunker. Resno mu je naročila, da ne sme nikoli več hoditi za atom. (Andreja Frelih, 5. a) Med vojno so Nemci pozivali tudi naše fante in može. Leta 1943 je dobil tak po ziv tudi sosedov mlajši sin. Rad bi od šel v partizane, če se ne bi bal, da bodo sovražniki domače preselili. Zato je Nemce počakal doma. Vzel je kovček in odšel z njimi. Pred hišo se je »spomnil«, da je pozabil nekaj robcev. To jim je povedal in odšel po stopnicah navzgor. Na vrhu so bila vrata, ki so vodila ven. Skoznje je pobegnil v partizane. V tem času so bili njegovi starši v cerkvi. Da bi jim sporočil, kam gre, jih je tam po čakal. Ko so starši prišli domov, so Nem ci še čakali nanj. Vprašali so mamo, kje ima sina. Iskali so ga vse do vasi Kališe. Tako je sosedov sin odšel v partizane. (Veroni Hajnrihar, 3. r. Selca) Večerilo se je. Babica je kuhala krom pir. Bil je že kuhan, a dedek ni takoj prišel. Nekdo je potrkal na okno. Babica je prestrašena stopila tja. Kdo bi bil? Odgmila je zaveso in videla dva parti zana. Zaprosila sta jo za večerjo. Babica je v pehar naložila kuhan krompir. Dala ga je skozi okno partizanom in ju zapro sila, naj gresta, ker so na drugi strani Nemci. Res sta odšla. Nemci niso prišli k nam. Čez nekaj časa sta partizana pri nesla pehar nazaj. (Tinka Jelovčan, 5. a) Partizan je ob potoku zagledal belo muco, poklical jo je in ji dal skorjico kruha. Muca je nato šla za njim v bun ker. Ko se je pričela ofenziva, je parti zan odšel iz bunkerja. Po hudem boju se je vrnil. Muco je našel na svojem le žišču. Oba sta dočakala konec vojne. (Klemen Veber, 2. b) Moj stari ata je bil med vojno parti zanski kurir. Ko se je spominjal hudih časov, mi je s solznimi očmi pripovedo val, kako je nekoč bežal pred Nemci. V rokah je imel italijansko puško, ki je imela svoje muhe kot kaka stara mula. Nekega večera okrog desetih je nesel pismo v Kozje. Na poti ga je nekdo pri čakal. Ata je skočil po zajčje v grm. Koraki in težko dihanje se je približeva lo. Pomislil je na medveda. Pomeril je tja v tri dni. Luna je posijala izza hriba. Sam sebi se je nasmejal: na poti je bil jež! Ko je prišla zmaga, je naš oče vri skal, hkrati pa s težkim srcem pomislil na padle tovariše. (Aljoša Romih 4. c) Več spisov govori o samem koncu voj- ne in osvoboditvi. Naj navedemo neka tere: Stara mama mi je povedala: Bilo je spomladi leta 1942. Nenadoma so začeli k nam hoditi žandarji. Hoteli so vedeli, kje je moj brat, mi pa še nismo vedeli, da so ga takrat že ujeli. V partizane je šel decembra 1941, vendar smo to vede li samo mi, ker že prej ni bil doma. Iz govarjali smo se, da ga že dalj časa ni smo videli. Bali smo se, ker so takrat začeli seliti vse tiste ljudi, ki so delali za partizane. Prišli so še večkrat, dok ler ni nekega dne soseda povedala, da so ga v Begunjah ustrelili. Hudo je bilo, a je vendar mama še vedno potihem upala, da le ni res. Zato ji je bilo še huje ob koncu vojne. Prihajali so partizani, le mojega brata in še veliko drugih smo zaman čakali. Ko smo po vojni iskali njegov grob, tudi tega nismo našli. Od peljali so ga v Mauthausen v kremato- rij. Na Okroglem, kjer so ga ujeli, stoji spomenik v spomin njemu in njegovim tovarišem. (Tomaž Kosem, 5. c) 17" 259 Bil je zimski večer. Sedela sem pri peči zraven stare matere: Začela mi je pripovedovati: Zdaj nam je lepo, toda ko samo pomislim na vojne dni, me za boli v srcu. A prišla je ta tako težko pri čakovana svoboda. Nesla sem v mlin v Dolenjo vas. Seveda, če ne bi bilo vojne, bi nesel tvoj stari ata, a kaj, ko pa so bili vsi v partizanih! Naložila sem si vrečo na rame in šla. Ze v Selcih sem videla veliko vojakov, kar se mi je zde lo čudno. V Dolenji vasi pa sem opazila, kako nekdo odstranjuje nemško tablo z gostilne. Ko sem se vračala, je tam že visel slovenski napis. Čez nekaj dni pa sem dobila pismo. V njem je pisalo, naj pridem s hčerko v Železnike. To se mi ni zdelo tako čudno, bolj me je pre senetil možev podpis. Čakala sem na nedeljo. A še preden je prišla, je bil mož že doma. Šele takrat je zame prišla svobodal saj smo bili vsi doma. —• Na koncu je stara mama dodala: »Želim si le, da vojne ne bi bilo nikoli več.« Seve da si to želim tudi jaz in še mnogo dru gih. (Mira Rovtar, 6. d) Ker sama nič ne vem o dnevu zma ge t sem vprašala babico, ki je bila pri partizanih. Tam je doživela dan zmage. '••Proti koncu vojne je bilo veliko hajk. Zadnje dneve smo prespali po hlevih, kozolcih in drugod. Vsak izmed nas si je želel doživeti dan zmage. Ravno na dan Etnage je na vasi počil strel. Sem ter tja so bili še Nemci. Partizana so obstrelili v nogo. Ranjen je čez neki most ušel v gozd. Zasledil ga je pes. Ko so prišli sovražniki do njega, so ga mu čili. Potem so ga ustrelili. Mrtvega so za noge privlekli čez most. — Takega dne va zmage si nisem želela. Ta partizan je bil moj soborec,« je dodala babica. (Urša Mediževec, 4. c) Moja stara mama živi v Martinj Vrha. Stara je dvainosedemdeset let. Takole se spominja konca vojne: »Ker je odšel starejši sin že sredi leta 1942 v partiza ne, so me januarja 1943 izselili skupaj z osmimi otroki v Nemčijo. Tam sem bila do maja 1945. Ko sem prišla domov, je bila domačija zapuščena. Takoj po pri hodu smo se lotili obdelave zemlje. La kota je bila najhujše zlo za moje otroke in zame. Ker sta ostali v hlevu dve kra vi, smo imeli vsaj mleko. Prvo leto ni smo niti enkrat jedli kruha. Samo krom pir, korenje, repo in zelje. Naslednjo 260 leto smo pridelali nekaj ržit tako da sem lahko spekla nekaj kruha. Tudi prašiče smo pričeli rediti. S tem se je hrana precej zboljšala. — Čeprav se moj sin ni vrnil, je bil dan zmage najsreč nejši dan v mojem življenju.« (Vojko Pintar, 4. c) Druge svetovne vojne se še živo spo minja moj stari oče Jože Smid. Po to liko hudih letih je končno napočil težko pričakovani dan svobode — 9. maj 1945. Vsi narodi sveta so tedaj praznovali. V ljudeh je bilo nepopisno veselje, ko se je svet otresal fašističnega jarma. In zadnje dni so se na vseh frontah ame riški in sovjetski vojaki od veselja ob jemali. Objemali so se od gladu in trp ljenja izmučeni ljudje po koncentracij skih taboriščih. Objel se je ves svobodo ljubni svet. Propadla je Hitlerjevo Nem čija, ki je svetu povzročila toliko gorja. — Vojne je bilo konec, začelo se je dru go obdobje, ki pa tudi ni bilo lahko. Treba je bilo obnoviti porušeno domo vino. Ljudje so se tega zavedali in so z veseljem poprijeli za delo. Danes živi mo v lepši, svobodni Jugoslaviji. Žrtvo vala je svojih milijon sedemsto tisoč rodoljubov. — Moj ded ne bi rad videl, da bi se vojna še kdaj ponovila. (Klavdija Zalaznik, 6. d) Širšo kolono glasila izpolnjujejo pri spevki 34 starejših domačinov, interni- rancev in borcev iz 12 krajev. Nekateri prispevki obsegajo le nekaj vrstic, neka teri pa po več strani. Med njimi sta članka sodelavcev Loških razgledov Ivana Jana, proučevalca dražgoške bitke in gorenjskega partizanstva, ter Cirila Zupanca iz Železnikov, ki živi sedaj v Novi Gorici. Vsi opisujejo, kje in kako so dočakali osvoboditev. Iz vseh teh pri spevkov odseva sreča in veselje zaradi konca vojne in začetka svobodnega živ ljenja. To številko Naših poti je uredil Mar jan Pogačnik, učenec 7. d razreda, men torica učencem-piscem je bila Martina Sedej, ilustratorjem pa Janez Hafner. Uredništvo 261