fAnton Hren. Dne 1. februarja t. 1. smo položili k večnemu počitku v Mariboru v 77. letu starosti umrlega prezasluženega vpokojenega nadučitelja g. Antona Hrena. Rojen v Gornjemgradu dne 21. junija 1845 iz znane narodne obitelji," po domače »pri Joškovih«, se je posvetil po dokončanih predhodnih študijah učiteljskemu stana ter prebil zrelostno izkušnjo na učiteljišču v Gradcu leta 1863. Prvo službo je nastopil takoj po prestanem izpitu na Magdalenski šoli v Mariboru, po- zneje je služboval v Framu, pri Sv. Trojici v Slov. gor., v Marenbergu, v Soštanju, kjer se je dne 2. oktobra 1870 poročil s Karolino Schwarzovo iz ugledne rodbine v Šoštanju. ki mu je bila ves čas njegovega življenja. ljubezniva in zvesta družica. Iz Šoštanja je šel v Ljubno in iz Ljabnega kot nadučitelj v Fram, pozneje v Št. Janž na Dravskem polju. kjer je učiteljeval do svoje vpokojitve skozi 21 let do 30. septembra 1907. Od-tega časa je bival v Mariboru. Pred nekaterimi leti je brezplačno opravljal posle tajnika pri odboru mestnega deškega zavetišča. Ranjki Hren je bil odličen šolnlk, skromen, tih in miren. svojim tovarišem vedno prijazen in postrežljiv. v narodnem oziru značaien in trd kot solčavska skala. ki je vse svoje otroke vzgojil v narodno-naprednem duhu. Ob njegovi krsti žalujejo poleg zapuščene vdove še sin m dve hčeri. Daleč naokolu j.e bila znana njegova in njegovih svojcev prava slovanska gostoljubnost. A tudi izven šole je bil Hren v kulturnem oziru neumorno^ delaven. Ustanovil je v Framu in v Št. Janžu prostovoljni požarni brambi. bil je izboren sadjar, v Št. Janžu ie leno uredil šolski vrt in drevesnico, občanom je bil vedno vsestransko dober in previden svetovalec. zato sta ga tudi občini Fram in Št. Janz imenovali v priznanje njegovih zaslug ^ šolo in občino častnim občanom. Kaj b1 našteval še več! Ravnal se je vedno P° geslu: »Ne le, kar veleva mu stan. kar more. to mož ie storiti dolžan.« , Dragi Tone! Zapustil si nas, zatistii' trudne svoje oči, truplo Tvoje počiva v zemlji domači, katero si tako aeizmern0 ljubil, izginil si nam izpred oči, a v srci'1 tovarišev in brezštevilnih učencev 'n učenk živiš in ostaneš v neizbrisnetf1 spominu. Zakličem Ti: Počivaj mirno, zla* duša! Snivaj sladki sen in na svidenje večnem raju — tam nad zvezdamH Fran Podobnik