154          Ivan Albreht: Prva postaja. — J. R. Glaser: Večer v planini.
Pisano ji damo balo, solnce bo na nji sanjalo, solnce bo na nas sijalo in z nevesto se igralo.
Ivan Albreht:
Prva postaja,
„lNe moči mi s solzami nog, ne briši jih z lasmi, saj kdor živi, ta ni ubog — ne boj se Magdalena!" —
„Ah, Rabi, ti
moj večni, ti moj Bog . . ."
In kakor v snu o mladih dneh ji pal je z lic, iz duše greh . . . In dvignila se je do njega, do čela in do ust. —
Tedaj so vstali farizeji in z divjo jezo so zbežali. In Izrael ju je proklel.
J. R. Glaser:
Večer v planini.
v
Z»e je med veje
mrak zašel,
več izplesti se ne more;
glasno, glasneje
zvon zapel
je iz doline k nama v gore . . .
Zadnji zvok iztrepeta, vse v tišini eni sami; tiha ti ob moji rami, kakor da več nisva dva . . .