7
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz štajerskega na novega leta dan.   (Konec). V/aoka vlada je predlog'  dotičoima   namestništvoma   ko-roškema   in   štajerskemu   poslala,   naj    razodeneta svoje mnenje.    Koroško je predlog s čednim in   modrim uvodom spremilo in potrebnost vredjenja spoznalo.    Kaj pa je gradsko storilo,  ne vemo;   nadjamo se,  da bo, opostivsi vse  netemeljite   domišlije,   le reklo, kar živa potreba, kar življenje keršansko terja.    Naloga cerkve je sveta in njena sedanja delavnost ne obstoji več v tem narodom jemati bitnosti narodnega življenja, ampak narode požlahnovati po keršanskem nauku in keršanskem življenja.  Ako pa hoče to doseči, je treba naravnih pripomočkov se puslaževati, ne pa napčnih, kteri jo odvra-čujejo od svetega cilja. Tudi naša visoka vlada ima zdaj drugi cilj pred očmi, kakor pa le narode druzih jezikov učiti nemški.    Skusila si je zadosti in prepričala se, da je koristniše   svoje  podložnike  na  narodni  podlagi   izobraževati, kakor pa jih spreobračati v poiutane, iz kte-rih družtvo priraša cerkvi in deržavi škodljivo.   Od rajnega cesarja Jožefa II.  eem imamo po slavenskih   zemljah dosti nemških ljudskih šol;  do nar novejšega  časa se je učilo ostro  po  tisti osnovi,  vendar  ni  se dosegla potrebna stopnja Ijndstvene omike.    Ne učba jezikov, ampak učba in vadba svete vere in druzih ljudstvu  potrebnih naukov je povsod v ljudskih  šolah  podlaga narodovega  izobraženja,   dela  dobre,   zveste   in  pokorne podložnike, izrejuje deržavi verlo , omikano družtvo. To spozna sedanja  visoka  vlada   dobro  in  že  se  osnujejo šole eploh na drugi podlagi, kakor so bile osnovane   do poslednjega časa.    Duhovniki in školniki na   slovenskem Štajarskem pa tudi  pod  nemškimi  škofi  vkljub  mnogim neprijaznostim niso zanemarili svojega   važnega   poklica biti ljudstvu učeniki v njegovem jeziku.    S polnim zaupanjem na  vsegamogočnega   Boga,   z iskreno pokoršino do svete cerkve, nepremakljivo   zveetoetjo do  milostive-ga cesarja   bodo   oni zmiraj  jezik   slovenski ljubili,   ga izobraževali in   po   njem  narod  slovenski,  kterega  učitelji so, da bode v svoji sferi srečen za čas in večnost.
Ker se tedaj ima po gori omenjeni razdelitvi slovenske strani sekovske škofije že zdavnej zaželjena pravica zgoditi vsem stranem, nas navdaja veselo upanje, da to, kar se je že večkrat začelo, pa nikdar dognalo, se bode doveršilo sedaj, ko je slavna vlada dodelila cerkvi, kar cerkvi gre, tedaj bode tudi ona dala, kar ljudstvo od nje želi iskreno.
Dioecesanus seccoviensis laicus,
1% štajerskega, —a— K dopisu Haložanov v 103. listu 1. ^jNovic" imam dostaviti, ker sem nekaj časa med njimi živel, sledeče:
Haloze 80 trojne: gornje, srednje in spodnje. Koliko več se razprostirajo hribi od zapada proti izhodu, toliko se tudi vina boljšajo. Nar boljše vino je zato na Zavriču v doljnih Halozah. Kupci ga čislajo veliko, ker se nagloma postari. Haložani se v več rečeh razločijo od svojih sosedov Dravskih poljancov; bolj jednaki so v svojih šegah bližnjim Horvatom Zagorcom. Preklinjajo posebno radi, v vsak govor, tudi prijazni , zapletajo svoj 55Bog te ferdamaj". — Kar jezik zadene, je njih narečje čistejše od drugih Slovencov, pa bolj še se ločijo v izrekovanji besed. Govorijo naglo, samo zadno besedo stavkov prav na dolgo zavijajo, kar se zlo smešno zdi takim, kteri niso privajeni tacega izgovarjanja. Vendar Haložan svoj jezik hvali in pravi: ,,Naš jezik tako gladko teče, kakor bi s hobličem rezal^.
Haložani so vsi mlinarji, ker v vsaki hiši imajo po svoji potrebi in premoženji enega, dva ali clo tri mline (žermlej, kjer že rano pred zarjo posli melejo. Oni melejo in spijo ob enem. Kjer ni poslov, opravlja gospodar ali gospodinja to zlo težavno delo, ker zavoljo pomanjkanja žita si prizadevajo porabiti vsako zernice. Kaj se speči da iz take moke, ni uganiti težko. Če kruha malo, pa toliko več pridelajo vina« Znano je, da so v Halozah skoro vsako leto gorice zlo rodne, ako jih le zima ne vzame; toča redko te lepe griče pomlati, zato je pravlica: „Da nima (toča^ s čem brodovine (^čez Dravo) platiti". Zemlja v nogradih je skoro sam lapor in malo peska. Trave, ki le po maiem ra^e, Haložan ne terpi v gorici, kakor je slaba navada v nekterih krajih Slovenskih goric, kjer so tudi senožeti. Kadar je dobra letina in prirase veliko vina, pravi Haložan: „Toto sem jaz pripuval (^pridelal}^; kadar ga pa je malo ia slabo, reče: ^Kakor je Bog dal".
Imajo tudi navado, da se v kletih za sode skrivajo, iln eden druzega sprašujejo, na primer: ^Halča (Mihael) še me vidiš?'' ^Vidim, še te vidim", odgovori prašan, „pa Bog daj, da bi te drugo leto še manj vidil".    S tem želi, da bi priraslo prihodnjič še več vina.
Ker so Haložani po svoji legi od drugih ločeni, tudi nar raji med sabo zakone sklepajo; odtod pride, da je veliko veliko rodovin, ki imajo jednake priimena. Nar obširnejša je rodovina ^Petrovičev". Hitro bi rekel, da se skoro vsaka druga hiša tako zove. Ptujic se mora pri njih dobro obnašati, sicer mu hitro zakrožijo: ^Prek ž njim (čez Dravo)!''
Da so pri Haložanih nektere napake doma, ki drugod niso, stori obilnost vina, posebno, ako ga hitro prodati nemorejo; tudi je to vzrok, da se pri njih poglavita božja služba zarano opravlja. Zjutrej se jih pa veliko snide, ki potlej v svoje gorice grejo in tam včasi do terde teme praznijo kupico za kupico.
Sploh pa so Haložani dobrovoljno, naravno, in, slo-bodno bi rekel, še nepokvarjeno ljudstvo, v kterega serco bi se dalo z dobrim uspehom veliko dobrega vsaditi. Radi poslušajo lepe in koristne nauke; pa kakor se ondi, v hribih le malo v ti reči opraviti da, tako tudi tu. Na okinčane cerkve porajtajo veliko, in v ta namen ob ter-gatvi veliko mošta darujejo;  svoje duhovnike visoko  či-
filajo,  in   posebno  sedajni   čas  se  bahajo,  rekoč:  ^M\ imamo se 4 žive tehante^^
Toliko od HaložanoF. Se več bi se povedati dalo, pa naj je to zadosti.
v
o. Iz Goriškega. Naša kmetijska družba je po navadi tudi letos dala pratiko v laškem jeziku ,,Calen-dario" na svetlo. Najdemo v nji lepe podučne sostavke o poljedelstvu za celo leto, o bolezni ^rojzdja, krompirja itd. Posebno pa nam dopade popis vpeljanja in napredka reje sadnih dreves,murb in sviloreje v Bovcu in Cersoči. Prebravši ta popis se prepriča vsakdo lahko, da murvarstvo in sviloreja se dobro splačnje tudi v bolj merzlih in nerodovitnih krajih. Pošljem vam tedaj ljube ^^Novice" nekoliko okrajšani popis.
Na severni strani Goriškega okroga leži Bovec, čez 1000 čevljev nad morjem. Bovško dolino ali bolje rečeno Bovški kotel obdajajo stermi in veličanski hribi, kakor veliki verh (Rombon) 6970, Polo vnik 5344, Mangart 8500 in Triglav čez 9000 čevljev visoki, kteri so pokriti vsako leto nar manj skoz 5 mescov z belim i?neffom. Pred 60 leti so imeli v Bovcu samo 2 ali 3 verte za sadne drevesa. Leta 1830 je pa sedajni C. k, svetovavec deželne sodnije v Gorici gosp. Ferdinand Huber napravil sadiše jabelk in hrušk, kamor je drevesca žlahnega plemena presadil iz Celovca. Spod-badal je vseskozi svoje rojake, in sadjoreja se je pomnožila tako, da zdaj ima gosp. Anton Kaus v Cersoči že čez 1000 sadnih drevesic zasajenih.
Leta 1833 je pohvaljeni g. Huber prinesel tudi nekoliko murv iz Gorice, in tako lepo obudil tudi murvorejo. Nekteri posestniki so se podpisali in nekoliko doarja zložili po nasvetu g. Huberja, ki jim je potem dobre murvine drevesca iz Ajela pri Vogleju pošiljal in leta 1839 je bilo zasajenih že 6750 murv po nasveta in vodilu gosp. Antona Huberja, brata imenovanega gosp. evetovavca. — Pervi pridelk svile je imel g, Anton Huber leta 1845, ter je pridelano svilo prodal za 50 fl. To je bil okolici celi lepi izgled, in mnogi so se prebudili po njem. Zapunski svetovavec g. Miha Černota je tedaj leta 1847 100 murb na gmajni Hribovelski in na Rihterci nanadil, in za listje teh dreves je županija skupila leta  1852 že 6 fl. 40 kr.
Leta 1852 je pridelal g. An t. Huber 60 funtov, g. Ferd. Kaus pa 106 funtov kokonov, in oba sta funt po 1 fl. 6 kr., skupej za 183 fl. 36 kr. v Vidmu prodala.
Akoravno je letošnje leto bilo zlo deževno spomladi, je pridelal g. Huber vendar 30,   g. Kaus 54, Kra-vanja   Tomaž   23,   Černota   Miha   10,   Musina Gaspar  12,   Mihelič Anton 16,   in Mlekuš To maž 8 funtov, — skupej tedaj 153 funtov.
Tolikšen pridelk, posebno v letošnjem za svilorejo neugodnem letu, je nar gotoviši dokaz dobrega izida in napredovanja murvarstva in sviloreje v okolici Bovški.
Da bi se pač Slovenci tudi drugod te koristne reje poprijeli! Naj jim bodo Bovčani lep izgled, kako ^^iz malega rase veliko'' in iz velicega zmiraj večje! Z veseljem slišimo tudi iz Krajnskega in Štajarskega kako ondi napreduje murvarstvo in sviloreja,posestnikom v dobiček, celemu narodu v slavo in blagostanje. Bog daj srečo!                     __________
8