NA OBISKU PRI JANEZU KLEMENČiČU
Spomini na kosmato druščino
Klepetala sva na njegovem domu v Bratinovi ulici. Ne le visok življenjski jubilej - pred dnevi je Janez Klemenčič praz-noval osemdesetletnico - am-pak tudi dejstvo, da živi za Be-žigradom že več kot pol stolet-ja, sta me pripeljala na obisk k prvemu učitelju psov pri nas. Ogledovanje priznanj in poka-lov ter mnogih že orumenelih fotografij, ki spominjajo na njegovo delovno in Ijubiteljsko predanost štirinožnim prijate-Ijem, je od časa do časa zmoti-la le mala šnaucerka Biba.
»Veste, s psi je tako kot z Ijudmi: lepa beseda lepo me-sto najde,« sva začela pogo-vor. »Pa vi, imate radi živali?« me je pobaral na začetku. Izmenjala sva nekaj »pasjih iz-kušenj« in beseda je stekla - o Pigu, Borutu, Činču, Brani, Ka-li, Tasu, Bibi in drugih izštevil-ne kosmate druščine. Prvo mesto v njej pripada psu Pigu.
Ko je Janez Klemenčič, idrij-ski rudar, leta 1931 pobegnil iz takratne italijanske idrije k stri-cu v Ljubljano, še slutil ni, da bo stričev službeni pes Pigo tako usoden za njegovo živ-Ijenjsko pot. Skrbel je zanj, vo-dil ga je na sprehode in kmalu sta postaia prijatelja. Stric mu je zaradi očitne nagnjenosti in sposobnosti v ravnanju s psi kmalu priskrbel novega oskr-bovanca, nemškega ovčarja Boruta. V štirih mesecih ga je Janez naučil marsikaj in ko so izšolanega psa vrnili gospo-darju, so celo nekateri takratni časopisi obelodanili, da obsta-ja v Ijubljanskem Mestnem lo-gu dobra pasja šola.
A to seveda še ni bila prava šola. Čeprav se je Janez Kle-menčič že leta 1932 pridružil klubu športnih in službenih psov v Ljubljani, se je, kot pra-
vi sam, še vedno počutil ama-terja. Toda izkušenj v učenju kosmatincev je bilo vse več, tako da jih je že pred vojno, še bolj pa po njej, začel uspešno
posredovati tudi drugim klu-bovcem in lastnikom psov.
Leta 1947, ko je bila usta-novljena šola za službene pse notranje uprave, prva te vrste pri nas, je Janez Klemenčič postal njen prvi učitelj. »Ob koncu vojne pri nas ni bilo ve-liko dobrih psov, ki bi bili pri-merni za učenje,« je dejal. »Dober pes mora biti namreč hraber, oster in ubogljiv. Pes, ki se boji strela, je strahope-ten. Seveda imajo Ijudje radi različne pasme psov, a za uče-nje je najprimernejši nemški . ovčar,« meni Janez Klemenčič. NemSki ovčar je tudi najbolj vsestransko uporaben - od službenega in lavinskega psa do vodiča slepih«
Usoda je hotela, da so oku-patorji, ko so se umikali, poza-bili v Ljubljani prav takšnega psa. Janez Klemenčič ga je ta-koj opazi). Bil je to zelo sposo-ben in mlad nemški ovčar. Ker je pes iskal gospodarja, Janez pa mu je vsak dan nosil hrano, je šel izgubljenec nekega dne, ko je pripeljal še svojo psico, kar lepo z njim domov. Postala
sta prijatelja, kosmatinec, ki je med uspešnim šolanjem dobil ime Činč, pa je postal prvi službeni pes milice pri nas. Že med učenjem je činč dobro
iska! sledi. že pred uradnim izpitom pa je s to svojo spo-sobnostjo rešil triletno dekli-co, ki se je izgubila na Rožni-ku. Presrečna mamica mu je kupila par klobas, miličniku pa salamo.
Lepe spomine ima Janez Klemenčič tudi na Kalo in Bra-no, filmski zvezdi iz filmov Kala in Kekec ter na Tasa in ostale, s katerimi si je na mednarod-nih tekmovanjih priboril števil-na priznanja in pohvale, med njimi tudi pnznanja kinoloških zvez Itaiije, Avstrije in švice. Po upokojitvi leta 1972 se ješe ukvarjal z učenjem psov Pravi pa, da je, kljub prošnjam Ijudi, zaradi let tudi to opustit. Vesel je, da je svoje bogate izkušnje prenesel na dobre naslednike njegovega dela v šoli službe-nih psov in na Kinotoškem društvu športnih in službenih psov. Ostala mu je le še njego-va Biba, za katero imajo sose-dovi otroci vedno kakšen pi-škot, in spomini na dolga leta pasje zvestobe.
VIDA PETROVČIČ