Paitnina pla&uia ▼ gotorini.
ŽIVLJENJE
IN SVET
,w. wn»oa
Pred desetimi leti se je osvobodil naš narod s silo svojega odpora, z vero svojega svobodoljubja, z zmago srbske in zavezniških vojsk, z idealizmom Woodrova Wilsona
Tedenska revija
Štev. 17. Ljubljana, dne 26. oktobra 1928
Leto H.
Desetič se ponavlja obletnica velikih dogodkov v oktobru l. 1918. Ni ga zavednega Slovenca, ki se ne bi spominjal v teh dneh silnega zanosa, nepo* pisnega navdušenja, ki je prešinjalo naša srca ob preobratu slovenske zgos dovine. Dalekosežni zgodovinski dnevi imajo čisto poseben čar, ki se ne pos navija več, a kdor ga je doživel, ga ne pozabi. Marsikaj se nam že danes vidi odmaknjeno v legendarne daljave. Druge pojave presojamo znatno min ne je in skoraj objektivno stvarno, nekatere pa občudujemo in si mislimo: Kaj bi dali danes za tisto ognjevito vero, za tiste prešerne upe v bodočnost?
Mlajši rodovi, ki niso preživeli naših narodnostnih bojev, ki ne poznajo iz lastnih izkušenj našega narodnega ponižanja, bodo pač razumevali zgodos vinski razvoj dogodkov v oktobru l. 1918., dejstva in sile, ki so privedle k popolnemu prelomu s habsburška monarhijo, a kipeče, opojno vino našega osvobojenja smo poizkusili samo mi, ki smo s trdno vero v svoj narod in njegovo pravico prehodili krvavo morje svetovne vojne. Mi, ki smo dolgo sluša'i na naših mejah plah, boječ utrip slovenskega srca, ki smo z gnevom v duši zrli, kako si tuj narod na naših tleh gradi postojanke, mi, ki smo v les tih svetovne vojne zagledali grozoten prepad, v katerega je hotela pahniti ves naš narod tuja sila in smo pred tem prepadom, pod suknjami c. kr. vos jakov, v taboriščih, v internacijah, v zaporih, v tajnih društvih in krožkih — gojili mržnjo in odpor nasproti tej sili, mi, ki smo klicali maščevanje in za> verovani zrli na zapad, kjer so narodi velikih, starih demokracij oznanjeva> li in s krvjo in ognjem potrjevali načela, ki so tudi našemu narodu obetala življenje. Da, veličastje našega osvobojenja ni v samih dejstvih, ki so že prešla v zgodovino, v šolske čitanke, ni zgolj v tistih širokih linijah, v kate* rih se je gibal ves razvoj v dva tabora razdeljene Evrope, marveč je v sib nem prehodu, ogromnem zamahu, usodnem sunku, ki ga doživljajo narodi in ljudstva samo v največjih dneh svoje zgodovine. Naša vera v svobodo, naše jugoslovensko prepričanje, naši demokratični vzori, vse to, kar se dat nes iskri v nas in nas podžiga s svojo normalno silo, je takrat plamenelo kot mogočen ogenj. Marsikatero naše dejanje tistih dni se nam vidi danes naivno, marsikateri načrt zgrešen, ta ali ona zamisel napačna; da, v tej čuvs stveni razplamtelosti smo storili ne eno škodljivo dejanje, vendar je bilo vse to veliko in silno, ker je bruhalo spontano iz naših src. Naša revolucija ni požigala mest in vasi, a gorela so srca — v njihovem ognju je naš narod zapuščal staro, trhlo ječo dvoglavega črnega orla in se obrnil bratom nas proti, da ustvari skupno z njimi veliko državo od Soče do Vardarja, od Du» nava do Skaderskega jezera, od Mure do Adrije.
Poznejši razvoj dogodkov je marsikaj okrnil, odrezal od živega narodi nega telesa cele njegove dele, pogasil zanos in navdušenje ter nas naučil realnega, treznega, premišljenega dela za narod in državo. Napak bi bilo, če bi vzdihovali za medenimi tedni naše svobode in zapirali oči pred jasnimi dejstvi, ki nas trdo bijejo v obraz. Če primerjamo l. 1918. z I. 1928., se nam pokaže kričeča razlika. Mi, ki smo pred enim desetletjem zanosno vzklikali svobodi, stojimo danes pred resno nalogo, da si s krutim bojem priborimo notranjo svobodo. Velike ideje in razpaljeni zanosi so storili svoje: osvetlili so nam prehod iz tisočletne državne, socialne in kulturne podrejenosti v nes zavisno narodno življenje. Zdaj je naša naloga, da si sami — hladno in res alno — odredimo medsebojne odnose in da ustvarimo za narodnimi ideali tudi socialne, politično.-moralne in kulturne vzore. Kakor je imel prevrat svos jo elementarno mogočnost, tako ima deseto leto po osvobojenju svoje los gične nujnosti in svoja neizprosna dejstva, ki jih je treba predrugačiti z bojem.
Zakaj boj je in ostane gibalo življenja. Od narodove kulture zavisi, ali je ta boj krvav ali pa se poslužuje kulturnih sredstev, toda le sanjači bi pri*
čakovali na forišču, kjer se odbija toliko nasprotujočih si interesov, samiti blaženih idil miru in sloge. V nanjo svobodo so nam prinesli zgodovinski dogodki na orožju zavezniških vojsk in na strnjenosti našega odpora, no* tranjo pa si moramo ustvariti z delom, z bojem, s čiščenjem, z združevanjem sorodnih si elementov. Ta proces ni tako nagel in revolucijonaren kot je bil zgodovin ski prevrat, toda brez njega nc bi bilo trdno to, kar nam je dalo osvobojenje pred desetimi leti. Vsak organizem utegnejo zadeti krize in bo: lezenski procesi; če je zmožen življenja, jih bo prebil s svojo notranjo siloi in z izkušeno pomočjo onih, ki so zainteresirani na njegovem zdravju.
Lepo bi bilo, če bi se vrnili dnevi zanosa in vere pred desetimi leti, a lepo je tudi tako — v boju za svobodo, za ljudstvo, za državo — zakaj to in ono je ustvarjanje narodove zgodovine. Naj bi bila razočaranja še tako skeleča in nebo nad nami še tako temačno, vemo vsi: Blagoslovljen je bil trenutek, ko smo razbili Avstrijo, Bastiljo narodov, kakor bo velik dan, ko bomo lahko rekli, da je dobojevan boj za notranjo svobodo, enakopravnost in pravičnost. Nihče si ne želi povratka habsburškega gospodstva, za veko* maj so se zaprle z njihovim grbom zaznamovane črne bukve naše zgodovi* ne. Ob desetletnici osvobojenja čutimo, da je ta svoboda trdno v nas, v nat šem duhu, v naši krvi, v vsem našem dejanju in nehanju. Ogenj 28. okto» bra 1918. še ni ugasnil v nas in ne bo ugasnil, ker je večen; naši narodni ideali ga varujejo kakor Vestalinke. A čas veleva, da se je treba v svitu tega ognja boriti in delati. Car s, ko obujamo spomine na tiste dni, se zaveda* mo stare, preizkušene resnice, da se svoboda varuje in izpopolnjuje samo z bo'em in delom, ne pa v pokoju in počitku.
...................**********.........................♦♦♦♦.....**************.......M
BLAGOVEST MIRU
Mtč
Tihe, neme so poljane...
L\vo\v, 28. avgusta 1914 ob 9. uri zvečer.
C. i. kr. vojna komanda razglaša:
Dh ne bo narod begun po lažnivih vesteh, naznanjamo, da stoji naša vojska vri L\vowu na silnih pozicijah, katere trdno držimo in ne preti mestu nikaka nevarnost.
*Slowo Polskie«.
»Toliko in toliko tisoč Moskalov zajetih, toliko mrtvih, naši se sijajno bi-jejo...« Tako so zveneia prva vojna poročila. Toda od cesarjevega manifesta narodom do Diazovega poročila zmage je bila dolga pot... »Preden bo zarumenelo listje, bodo naši fantje doma...« Listje ie orumenelo in odpadlo, pomlad je šla za pomladjo in listje je odpadalo, a bojna vihra ni prestala... Od paradnih pohodov poljskih legijo-narjev do opljuvanih polkov mrkih bun-tovnikov, od svežih divizij pri Pšemy-slanih do trudnih maršev ob Piavi, od Lwowa do Judenburga in do Codroipe, od alarmnega signala trombe do poslednjega topovskega udara — je bila dolga pot...
Naj premerimo to pot, danes, po desetih letih, ko tem bolj živo zremo v davnino, čim bolj nas objema tok novega življenja. V katero plat naj krenemo? Težka je izbira, težka, zgodovinska snov preogromna. Ali naj gremo po sledi Janezov ali planincev? Naj krenemo po poti strašnih muk celjskih in mariborskih polkov, po sledi naših lovskih bataljonov ali po razoranih kolovozih kanonirjev? Z infanterijo ali z artiljerijo? Po neskončnih marših naših žilavih fantov ali na križev pot be-težnih mož od črne vojske? Preveč je sledov, preveč spominov; pota se kri- , žajo povprek in počez, sled zabrisuje sled, v nemirnem omahovanju ne moremo ujeti mirnega pravca. Od Glinija-nov do Gorlic, od Novega mjasta preko Du,kle v Karpate, od Dnjestra v Bu-kovino in nazaj na Marmaroš v ogrske ravni, in trikrat, petkrat naokoli, nikjer obstanka, kajti avstro-nemškemu vodstvu se je vsiljevala opasnost slovanskega bratstva. Naj krenemo na soška tla in prisluškujemo strašni pripovesti 42-mesečnega umiranja zemlje?. V Ju-
lijske in Karnske Alpe, v Dolomite in v južnotirolske višine, naj se prebijemo skozi strašno Kalvarijo od Adrije do Švice? Naj se pomudimo v močvirju Ruske Poljske, ali naj vprašamo ore, ki iso morali v daljne dežele, ki so mrli žejni v viročih linijah Palestine; one, ki so umirali v daljnih argonskih lesovih, gnili v neskončnih flandrskih rovih. Naj
stih zjutraj je prišel v odseku regimenta napad infanterije, ob sedmih zvečer je bilo zopet vse mirno...« Bi poslušali dalje? Ne?
Gujmo pripoved žilavega našega fanta, ki se je trgal na begu v domovino skozi ognjene linije ruske revolucije. Povej, kako je bilo? — »Hm, imel sem malarijo, ležal docela izgubljen in
E. JUSTIN: Vojščak (lesorez,
za drhtimo ob rjovenju Verduna? Ver-dntn, nu, naš Škabrijei nam ne pove nič manj, morda še več... Kaj neki bi nam razodel nemi Fajtov hrib, kaj Sveti Mi-hel, Sv Marko, Mrzli vrh, Hudi log, Sveta Marija Tolminska? Ali naj prelistamo sezname izgub? Kaj neki hranijo kronike polkov s Kalvarije, z Oslav-ja, is Svete gore, S^botina? »... Ob še-
zdravnik je ukazal, naj me vržejo med mrtve. Tedaj sem se osvestil, se pognal kvišku in zahropel, da ne maram v grob. Ruski zdravnik je strmel vame, jaz pa sem zbežal, in bežal sem, bežal štirinajst dni in noči... Drugega ne vem več...«
Pa ti kaj povej, ti od sedmega lovskega! V tihem zatišju Gorenjske ždiš,
med sočnimi Iehami domuješ, zdrav si med njivami in srečen v pohlevni koči za gozdom. Pa tako si molčeč, kaj misliš, povej! Ej, tako slabo ti tudi n,e gre. Ah še veš, kako je bilo v Kanalu? V našem Kanalu v nekdanjem mirnem času! Poznaš še Matildo, Rozalijo, Lucijo in pesem naših fantov v poleta,ih večerih, ko so dekleta drhtela ob Soči vodi, a tromba pela uspavanko... In še veš, kako je bilo na neskončnem križevem potu, kjer si se sleherni dan spominjal Kanala pa kislega kruha, vročih maršev in klicev trombe in živih rož... Še veš?
kjer. Žilav si, grčav, a križev pot te je dodobra zmučil.
In ti, neugnani, nepokorni planinec, si zdrav? V dolenjskem gričevju si doma, v notranjskem gozdovju živiš, gorenjske planine so tvoje in po širnem Goriškem je razstresen tvoj dom. Ali še veš, kako je bilo živahno nekoč po letnih garnizijah? Se še spominjaš fantovskih pesmi na soškem mostu v Plavi ob mesečnih nočeh? Jutranji marši čez Korado v sočna in divna goriška Brda. v Cerovo, Gluho Vrhovi j e, Kožbano, Medano, med močno briško vino^ med
MM
*	V
*	t-..sv.
BEOGRAD, kamor smo zrli
Ah, bi šel malce pogledat tja čez med planince in jagre? Bi šel? Ne? Kakor se ti zdi, le reci in povej, kadar boš pripravljen, jagrček moj!
In ti od sedemnajstega. Živahen si, grčav, po Jezerskem popevaš, v savski nižini in pod Gorjanci domuješ. Se še spominjaš Celovca in drznih pretepov sedemnajstih, ki so vse mesto ustrahovali? Si se popravil? Hudo te je bila zdelala pot. Ej, tvoja je bila res trda, mačehovska, povsod si bil, doma ni-
l. 1918. z zanosom in ponosom
smokve in češnje, med breskve, oljke, murve in brajde in v vse tiste briške Vasi sladkega spomina... Se še spominjaš vročih manevrov od breginjske-ga kota čez kobariške ravni na Kolovrat, na Srednje, ob Idrijci skozi Mi-šček, Zapotok, Markiče, Britof. V tistih blaženih časih, ko so goreli ognji po goriških višinah, ko je bolj in bolj prodiral naš živelj v centra, kot hudournik lomastil narodni val v ravno smer na-turnega razvoja. Ej, bilo je veselo! A
zapele so trornbe v veselih garnizijah od Matajura do Brd, zamajale se oljke in žilavi fantje odšli za klicem v daljne dežele. In povrnili so se na svoj bramb-ni teritorij, ko je hlastnil obenj ogenj, a tedaj je zaplakala zemlja goriška... Ne tuje poljane, domače, domače so žgale, skelele do krvi...
In ti, žilavi Celjan! Trden si, močan, vsa Savinjska dolina je tvoja in Ptujska gora tebi rodi. Nu, privoščim ti, saj si mnogo trpel doma in po svetu, a največ na svojem strašnem potu očiščenja. Sedeminosemdeseti je moral skozi pekel na Golgoto. — Kako pa Pulja se še spominjaš? Nu, tedaj ti ni bilo sile, gospodar si bil naše skrajne obale. Ej, v, Pulju ste se bili stepli z mornarji!
Nu, vi vsi naši, kako se vam zdi? Bi šli zapet malo na pot? Hm, takole po sledi naših maršev, pogledat divne kraje našega očiščevanja, kjer smo mnogo izgubili... Nekdanje bojne mejnike, stare svoje znance. Bi šli, fantje? Hm, morda spomladi, ko ozeleni gora. Ne daleč, zvečer bi odšli in ob jutranjem svitu smo tam. Potem pa, hm, kakorbo ste hoteli... Bi šli, fantje? Pa vi, drzni kanonirji in kavaleristi, ej, na polet, spočiti konji rezgetajo...
Nu, pa še ti kaj povej, ti, ki si mar-širal ujet v daljno batjuško Rusijo. In govori še ti, ki si pil jedko kupo rob-sitva v deželi Solnca.
Ivan Vuk
V okrilju Rusije
(Iz spominov vojnega ujetnika)
Pozdravljena . . .
Še sedaj je moji duši, kakor da gleda daljne ruske stepe, široke in neizmerne. Še sedaj mi je, kakor da gledam v tvoj obraz, ves iz belih lilij ustvarjen, okopan v jutranji zarji, obkrožen s kostanjevimi lasmi, dišečimi in mehkimi, da bi naslonil nanje svoj obraz, bičan od usode in življenja in bi zasanjal najlepše sanje. In tvoje oči, jasne in vzpodbujajoče, modre kakor nebo moje južne domovine, se mi smehljajo kakor v tistih dneh trpljenja in smrti.
Pozdravljena, Gabrijela . . .
Na menoj se je sklanjal tvoj obraz tiste dni, ko je stala smrt na pragu in prežala name z votlimi očmi. Tvoja bela, mehka roka ni pustila, da bi se približala moji postelji. In v nočeh, ko se je smrt tihotapila k meni in mi šepetala blodne sanje, ki so mi stiskale srce z obupom in strahom, sem začutil dihanje tvojih ust, rdečih kakor črešnjev sad pod južnim nebom, in smrt je bežala in blodne sanje so izginile.
Pozdravljena, Gabrijela, sestra . . <
Obzorje je žarelo v tako ognjenem zlatu, kakor je to mogoče le na vzhodu. Priroda je molčala v pobožnem pričakovanju kakor zamaknjena v jutranjo molitev ... Od zapada pa so se pojavljali temni oblaki. Vstajali so, ka-
kor da gredo v boj proti solncu, vsi mračni in grozni.
Temna sila proti zlati svobodi.
Tedaj so me naložili na lesen, okoren kmečki voz. S slamo je bilo postlano in za vzglavje seno. Spredaj je sedel človek, zmečkan klobuk mu je tičal globoko na čelu. Tiho je pel melodijo maloruske popevke, a obraz je pričal, da so njegove misli daleč od pesmi.
Jutranji zrak je bil svež in prsi so dihale svobodno. Rana pa me je skelela.
»Kako dolgo bomo vozili?«
Voznik je mahnil z bičem. Zdelo sei mi je, da hoče s tem pokazati daljavo.
»Ne dolgo.«
»Do obeda?« sem vprašal in bojazen mi je bila v vprašanju. Zakaj vedel sem že, kako merijo Rusi daljavo.
»Do večera,« je rekel z glasom, kakor da to res ni dolgo.
Legel sem vznak.
Nad menoj se je vzpenjalo nebo, ki se mi še nikdar ni zdelo tako neizmerno in veličastno kakor tisti trenutek. Leže tako na okornem ruskem vozu, ujeitnik, sem se čutil v neizmernem prostranstvu tako ničevega.
Že včeraj so me vozili ves božji dan. Vso vožnjo mi je tulilo na ušesa grmenje topov, besnečih kakor stekli vragi. Bila se je bitka že tretji dan, besna, krvoločna.
Danes ni več slišati topov. Samo vzdihi se čujejo z voz in tarnanje ranjenih, ki jih pretresajo okorna vozila.
Vsak tresljaj, vsak sunek voza je bil kakor nož. In voz je cvilil in škripal, kakor bi bile naše bolečine tudi njegove .. .
Vzplavalo je solnce in oblilo z žarki drevesa in strehe in vso zemljo. Robovi oblakov na zapadu so pobledeli kakor v zavisti nad lepoto vzhajajočega solnca.
Voznik je nategnil vajeti in zamahnil z bičem. Voz je zaškripal, rana je zaskelela še bolj in šlo je po široki, peščeni cesti ruskih step.
Voznik je molčal. Klobuk mu je zlezel na vrat, čelo mu je obsevalo solnce. Prenehal je peti in od časa do časa vzpodbujal konja z visokim glasom.
Nenadoma se je obrnil k meni.
»Si lačen?«
Mehkoba je bila v njegovem glasu. Bolestno sem se nasmehnil. Saj že od časa, ko so me pobrali na travniku, nisem imel nič v ustih.
Voznik je zmajal z glavo: »Mleka dobiva, potrpi!«
Cez nekaj časa je zopet vprašal: »Ali te rana močno boli?«
»Vsak tresljaj mi je nov sunek.«
Popravil mi je plašč, kakor bi mi hotel olajšati bolečino.
»Kam so te?«
»Sem v nogo in prsi,« sem pokazal z roko.
»Krogla? Šrapnel?«
»Bajonet.«
Pljunil je na cesto od začudenja.
»Bajonet?! ... Pa še živiš?!«
Nasmejal sem se njegovemu čudenju.
»Pa zakaj se pobijajo ljudje?« se je obrnil k meni. »Nikdar se niso videli poprej, nikdar se ne bodo več pozneje.«
»Domovina,« sem rekel.
Zamahnil je z bičem: »E . . . kaj!«
Nato je rekel tolažeče:
»Skoro prideva v vas in napiješ se mleka. Pravega ruskega mleka.«
Za kakšne četrt ure se je voz ustavil. Bila je vas, hiše s slamo in deščicami pokrite, cerkev s kupolo, pravoslavna, je bila lesena in borna.
Voznik se je ustavil, položil roke k ustom in kriknil: »Heeej . . . Marus-ja!« Nihče se ni oglasil. Voznik je za-klical še enkrat zateglo: »Maru-usja!«
Oglasil se je ženski glas: »Kdo kliče? , .. Vasilij Petrovič?«
»Da, Marja" Ivanovna . . . Hej, pri-nesi mleka! Ranjenca peljem. He . . . ej . . . mnogo prinesi! 2e dva dni ni nič jedel.«
»Takoj, takoj!«
Začutil sem v tistem »takoj« sočutja in radovednost Voznik pa se mi je nasmehnil.
»Napiješ se mleka in ozdraviš . . .«
Marusja je prinesla polno posodo mleka, sladkega, še skoro toplega. Zadovoljno je gledalo brhko ruske dekle, kako sem pil.
»Ali je naš,« je vprašala ln njene rjave oči so se vprle vame.
»Sedaj je naš. Bil pa je avstrijski,« je odgovoril voznik.
Oči dekleta so se široko odprle in y njenem glasu je bilo čudenje in radovednost.
»Avstrijec? Pa' je tak ko? naši . t« Ranjen?«
»Da, ranjen,« sem pokazal levo stran Prsi.
Marusja je pristopila bliže. »Tudi govori po naše,« je pogledala vprašujoče voznika.
»Govori, kaj pa, saj je iz Slavjanov, ki so v Avstriji,« je razlagal voznik.
»In pravoslaven?«
»Niso vsi Slavjani pravoslavni,« je razlagal voznik. »Ali v Krista veruje, kakor mi.« Nato pa dodal: »Ter ubija, kakor mi.«
Marusja ni odgovorila, gledala je na rano in vprašala: »Ali krvavi?«
Odgrnil sem plašč in pokazal belo obvezo okrog prsi s krvavim madežem.
Drobna roka Marusje se je dotaknila obveze in oči so ji postale vlažne. Pogledal sem v tiste vlažne oči ruskega dekleta in v njen obraz, ki so ga poljubljali žarki jutranjega solnca, in nisem se več čutil zapuščenega.
»Siromak,« je rekla z iskrenim glasom. »Cemu vse to?«
Voznik je mahnil z bičem. »Ne razumeš tega, Marusja,« je rekel in bol je bila v njegovem glasu. »Ali verjemi, da pride dan, ko boš razumela, ti in ■mnogi, ki sedaj ne razumejo. In takrat se ne bomo klali.« Tlesknil je z jezi* kom in voz je zastokal.
»Iskrena hvala ti, rusko dekle,« sem rekel po slovensko.
Razumela me je. Pokimalai je z glavico in mi zamahnila v pozdrav.
»Odeni se,« je rekel voznik in me pokril še s svojo odeijo. »Skoro se usujfl dež. «
Nisem ga poslušal. Duša mi je bila pri solncu.
Voz je drdral in me stresal.
Bolečine nisem več čutil. Zdelo se mi je, da se je preselila v voz, ker je škripaj in vzdihoval neprestano. Postalo mi je prijetno in udobno.
»Dobro se odeni,« je zaklical voznik.
A jaz se nisem ganil. Gledal seim v oblake, kako so se približevali solncu, tako pošastno črni in orjaški, da mi je od strahu utripalo srce . . . Kaplje dežja se mi jele padati na lica in bile so mi kakor poljubi, hladeči mi vroč obraz in suha usta . . .
Široko se odpirajo moje oči. Gore gledajo poznane, vse prekrasne. Videl sem jih že . . . Kje sem jih videl? Da, tam na jugu. Glej, solnce jih obseva. Ej, trojka bistrokrila. Kako so mi poznani ti kraji, kako rne pozdravlja šumenje poznanih gozdov in rek . . . Trojka bistrokrila, izborno letiš . . . Stepe si preletela, ruske stepe in sedaj si tu, na Slovenskem ... Saj je le sen, kar sem videl, doživel . . .
Solze so mi stopile v oči.
»Kam si me pripeljala, trojka bistrokrila? Domov ... K materi in k očetu, k prijateljem? . . . Kaj si videla moje neugasno koprnenje? Glej, rodna vas je tam, na holmčku domek, bel se svetlika iz direvja . . . Očetov dom. Mati stoji na pragu in vsa srečna kliče očeta .. .
★
Ko sem se zbudil, je bila noč. Zvezde So gledale skozi nezagrnjeno okno. Električna luč je bila zakrita z gosto zelenkasto mrežico.
»Kje sem?«
Nad menoj se je sklanjal krasen in mil obraz, kakor da je ustvarjen iz belih lilij, obdan s kostanjevimi lasmi, bogatimi in mehkimi in velike modre oči so me božajoče pozdravljale.
»Spi, spi . . .«
»Kje sem?«
»V bolnici. Pripeljali so te vsega premočenega. Sp i . . .«
Kakor da mi je šepetala mati, se mi je zdelo in zaprl sem oči . . .
Enakomerno so se vlekli dnevi v bolnici. Postajali so dolgočasni. Dolgočasno je postajalo vse tisto stokanje ranjenih, ki so ležali v dolgih vrstah, se premetavali, umirali . . . Samo nekaj
trenutkov je sijalo solnce v te sobane in redko kdaj je pogledal lunin svit vanjo. Potem pa je bilo zopet soparno in zatohlo.
Sredi vzdihujočih, umirajočih so hodile bele prikazni, edina uteha v car-stvu obupa. Z ljubeznijo v očeh, s tolažbo, s požrtvovalnostjo v srcih so hodile neslišno noč in dan, dan in noč. Lečile so, čuvale, stregle, prevezavale in tolažile.
Videl sem na posteljah mlade ljudi z zlomljenimi nogami, prebitimi rokami, prestreljenimi prsi.
Prinašali so nove in njih strašne rane so pričale o besmosti vojne.
Rana se mi je hitro celila. Ali notranje krvavenje je rodilo posledice.
Smrt je stopala k vzglavju, polagala mi težko roko na pljuča, ter mi ustavljala dihanje. Njene oči so se pogrezale v moje in se mi dobrikale.
»Ne ubežiš. Zakaj bi se trudil . . . z menoj pojdi,« je vabila.
Moja usta pa so šepetaje klicala:
»Sestra Gabrijela!«
Prišla je in solnce je prišlo z njo. Njen obraz, kakor iz lilij tkan«, se je sklonil nad menoj. Smrt pa je odstopila in se obrnila na pragu:
»Ne ubežiš!«
Sestra Gabrijela, kakor da je slišala tisti posmeh, je zamahnila z roko in govorila:
»Živel boš, živel!«
Smrt je ugrabila soseda na desnici. Zvečer mi je še pripovedoval o mladi ženi in zlatolasem fantku. Hrepenenja polno je bilo njegovo pripovedovanje. Zjutraj, ko setn se prebudil, ga že ni bilo . . . Vzela je tudi soseda na levi. In še mnogo drugih so odnesli. Zdelo se mi je, da si trdovratno tare pot do mene.
Počasi, uporno, korak za korakom sem se umikal smrti, ki je stegovala koščene roko.
»Ne ubežiš,« se je rogala mojemu kašlju. »Ne ubežiš!«
Sestra Gabrijela pa mi je otirala znojno čelo in močila ožgana usta s hladilom: »Živel boš, živel!«
In nekoč je zdravnik rekel zadovoljen, da je dobil bitko, da je nevarnost minila.
Sestra Gabrijela se je smehljala. Njena roka mi je popravljala lase:
»Kako se počutiš?!«
»Dobro, sestrica, jako dobro!«
Prisedla je k postelji. Njene modre oči so počivale na mojem obrazu.
»Silno si shujšal. Tvoji te ne bi spoznali.«
Pogledal sem roke in pritrdil: »Ne bi me spoznali.«
»Si od daleč?«
»Od tam, kjer se dvigajo visoke gore in raste vino. Jadransko morje umiva obrežje tiste dežele.«
»Lepo je tam?«
Umolknil sem. Stok in vzdihi ranjencev so trgali tišino.
Sestra Gabrijela je prihajala vsak dan. In bilo je obema kakor da nisva tujca, kakor da se poznava že zdavnaj kakor brat in sestra.
Bila je zadnja noč v bolnici. Odpravljali so nas dalje v Rusijo.
V sobani je bil mrak. Enakomerno so dihali speči Kdaj pa kdaj je kdo v spanju vzkriknil, zastokal v nerazumljivem jeziku. Tiho so se odprla vrata in bela sestra je stopila v sobo. Približala se je moji postelji, čutil sem v spanju njeno bližino in njen topel dih. Dolgo je stala, njene oči so božale moj obraz.
Sklonila se Je: »Zbogom, sin juga!«
Slišal sem besede. Njen dih je pobožal moj obraz in mojih ust se je dotaknila toplota, nežna in sladka. V žilah mi je zagorela pomlad, vsa topla in krasna . . .
Gabrijela je odšla. Prebudil sem se.
Pogled mi je begal po sobani. Vse je spalo. Luna je lila svojo luč skozi okno.
. . . Tista solza, sestra Gabrijela, ki je Mesnila v tvojih očeh, ko je odhajal vlak, tista solza mi je drag spomin.
Skrila si jo pod dolgimi trepalnicami, a vendar sem jo videl, prelepo in blesteče, sestra Gabrijela . . .
In še sedaj mi je, kakor bi gledal daljne ruske stepe, široke in neizmerne, kakor bi gledal tvoj obraz iz belih lilij, okopan v jutranji zarji . . .
V tvojih velikih očeh se skriva solza, ki je nepozabna v moji duši.
Srčna ti hvala, sestra Gabrijela, —* tebi in tvoji deželi . . .
VI. Koželj
Skozi deželo lavorik
V oktobru 1. 1918. je bila divizija gorskih polkov na oddihu ob Taljamentu. Proti koncu oktobra je prišlo povelje za odhod v strelske jarke, in že naslednjega dne zjutraj je divizijsko poveljstvo z moštvom gornjeavstrijskih gorskih polkov odšlo. Le gorski polk Slovencev se je zopetnemu pohodu v strelske jarke uprl ter ostal v Codroipu.
Po 30 km dolgem maršu smo prišli v mestece Pordenone. Že tu pa je nastalo nekako čudno razpoloženje: na obrazih moštva in tudi častnikov se je pokazal nekak strah. Kdor je spoznal resnost položaja in mu je bila sreča mila. se je umaknil in se vrnil domov, kakor je pač mogel, le divizijsko poveljstvo je vztrajalo na pohodu proti fronti. S težkim občutkom smo se odpeljali z vlakom do Cordegnana. Ob vsej vožnji so italijanski aeroplani obstreljevali in metali bombe na vlak. V Cordegnano smo se naglo poskrili po hišah. Proti večeru je prisopihal še en vlak moštva nekega ogrskega polka. Moštvo je bilo precej glasno in nezadovoljno. Ko so zaznali, da je v poslopjih divizijsko poveljstvo, so pričeli streljati proti poslopjem. Ponoči so spravili Ogre naprej.
Drugi dan je bil odhod v Osiago do Biibano. Med potjo smo srečavali oddelke raznih polkov, ki so brez poveljstva korakali iz vojne črte. V Bibanu je skušalo divizijsko poveljstvo te oddelke zadržati, toda mu ni več uspelo.
Naslednji dan je bilo izdano povelje za umik. Po vsenočni hoji smo prišli do vasi Prata, dne 31. oktobra iz Prate v Czopolo in 1. novembra v Barazeto. Tu smo se nekoliko odpočili. Po telefonu je došlo poročilo o premirju. Vse moštvo je postajalo čedalje bolj razburjeno in ne brez vzroka, kajti že popoldne so bile italijanske čete za nami in so vkorakale v vas Barazeto. In tako smo bili tako rekoč ujeti.
Civilno ljudstvo ie takoj začelo surovo nastopati proti nam. Brez vsakega vprašanja so nam jemali, kar jim je pač prišlo pod roke: živino, konje, vozove itd.
Naslednje jutro je došlo v bližino tudi že višje italijansko poveljstvo. Pričela so se pogajanja in prerekanja med avstrijskimi in italijanskimi generali. Avstrijski častniki so se sklicevali na premirje, a Italijani niso hoteli o tem nič
vedeti. Ločili so častnike, a moštvo odgnali nazaj proti Italiji.
In tedaj se je pričel križev pot. Namesto proti zaželjenemu domu — v ujetništvo.
Na nekem travniku so nas pustili dva dni brez hrane in brez vode. Prenočišča smo si napravili iz streh provi-jantnih voz. Srečen tisti, kdor je imel v nahrbtniku še košček kruha! Z žalostnimi obrazi smo hodili drug k drugemu. Tretji dan ie že marsikateri omedlel od gladu. Neki prileten mož je splezal na drevo, da bi si nabral suhljadi za kurivo. Zapazil ga je italijanski vojak, prihitel k drevesu in moža s kopitom pobil.
Tu so nas tolažili, da bomo nekaj časa samo internirani, ker je v ozadju revolucija. ko pa bo v Jugoslaviji in Nemški Avstriji mir, nas takoj pošljejo domov. Naslednji dan pa smo že bili odpeljani pod strogim nadzorstvom v Por-denone. Tudi tu smo ostali brez hrane, nato pa zopet odrinili naprej do Or-saga čez Piavo v vas S. Piazzo.
Na Piavi so bili vsi mostovi razstre-Ijeni, le eden je bil za silo popravljen, toda le za italijanske čete, a ujetniki smo morali prebresti reko. ki je marsikoga izpodnesla.
Vsi premočeni in premraženi smo prišli po dolgem maršu v S. Piazzo. Tu smo prenočili. Naslednji dan smo prejeli prvo hrano: po trije možje eno kon-servo in tablico prepečenca.
Odslej se je pričel dnevni marš po 30 do 40 km skozi Treviso, Mirano, Mira do Camponogara.
Civilno ljudstvo nas je od vsega po-četka z zaničevanjem sprejemalo in preslišali smo morali marsikatero psovko. V mestu Miranu so nas celo dejansko napadali. Le energičnemu nastopu francoskih vojakov, ki smo jih dobili pozneje za stražo, smo se zahvalili, da nas niso pobili. Ob pičli hrani in spričo naporne hoje je marsikdo opešal in se zgrudil ob cesti. Seveda so bili takoj zraven spremljajoči laški vojaki in ga s kopiti tolkli, da bi ga spravili naprej. Ko so videli, da mož zaradi slabosti le ne more več dalje, so ga pustili na mestu. Dogajalo se je pogostoma. da je kdo na potu obležal Vode nikjer! Le po večjih trgih in mestih smo videli vodovode. K njim smo se zatekali, da bi dobili požirek vode. Toda pričelo ie padati po hrbtih. V Camponogari smo dobri po enajstih dneh prvikrat toplo jed. Na-
stal je oster mraz. Pričelo je deževati in snežiti. V Piave de Secco smo prenočili na nekem obširnem, visoko obzidanem prostoru, kjer smo bili zavarovani proti mrzlemu vetru. Zemlja je bila zmrzla, da smo si s težavo postavili šatore. Drugi dan smo prišli do Arre. Ker tu ni bilo primernega prostora za taborenje, so nas peljali ven na razora-ne njive. Dobili smo nove šatore. skupno po pet mož. in slamo. Nastal je občuten mraz in zapadel je sneg .Žalostno je bilo videti, ko so skoraj vsako jutro odnašali s taborišča več zmrznjenih.
Tu so nas pridržali tri dni. Morali so uvideti tudi italijanski častniki, da ta prostor ni primeren za taborišče, kajti bolezni in mrtvecev je bilo vsak dan več. Zato je došlo povelje za odhod. V teku ene ure je moralo biti vse pospravljeno.
Po 20 km marša smo prišli do postaje Monselice. Tu je čakal vlak. Napodili so nas v vozove in zaprli. Po tridnevni vožnji preko Rima smo prispeli v Mon-te Casino, vsi sestradani in onemogli. Daleč zunaj mesta med visokimi gorami je bilo zgrajeno obširno taborišče za več tisoč ujetnikov, deljeno za častnike in moštvo. V taborišču so bile barake in tu so nas porazdelili po narodnosti. Še tu so nas varali, da smo le internirani in da nas kmalu pošljejo domov.
Hrano smo dobivali enkrat na dan; malo juhe z rižem in 25 dkg kruha, en dan v tednu so nam pa dali le komad namočenega slanika.
Iz tabora so pošiljali v skupinah po deset, petnajst mož na večja kmečka posestva na delo. Mnogo se jih je tudi odzvalo z nado, da jim bo zunaj bolje, bodisi glede prehrane, bodisi glede prostosti. Toda ni bilo dosti boljše niti tam, kajti pomanjkanje je trpelo tudi civilno ljudstvo samo.
V aprilu naslednjega leta se je pojavila v taboru bolezen, ki je polagoma prešla v epidemijo. Dve baraki, ki sta bili opremljeni za bolnico, sta bili prenapolnjeni. število mrtvih se je stopnjevalo od dne do dne. Pretresljivo je bilo. kako so umirajoči klicali na pomoč svojce: žene, otroke, starše.
Za glad in bolezen moštva so zvedeli ujeti častniki v poleg zgrajenem taboru. Njim se je seveda povsem bolje godilo. Uživali so skoraj vse ugodnosti razen prostosti. Zaprosili so poveljstvo taborišča, ako bi smeli enkrat na dan prinesti hrane bolnemu moštvu. Povelj-
stvo Jim Je dovolilo in res so vsak dan prinesli juhe in prikuhe v škafih ter raznega peciva in kruha ter razdeljevali bolnikom. Velik del bolnikov je ležal z visoko vročino in ti niso smeli biti deležni teh dobrot. Marsikateri bolnik se je s tem dokaj opomogel.
Drugi zunaj bolnice smo se seznanili skozi iždolbeno luknjo s strežniki častnikov, ki so nam metali čez zid jedi in kruha. Pa tega priboljška nam straža ni privoščila. Kmalu so nam luknje v zidu zazidali in napravili žične ovire, tako, da ni mogel nihče več blizu. Stražniki so nas za vsako malenkost pretepavali.
Po taboru se je čula govorica, da se je ujetnikom češke narodnosti posrečilo preko stroge cenzure spraviti pismo do češkega konzula v Rim. V njem so
mu pojasnili položaj ujetnikov in ga zaprosili pomoči.
Kmalu po izbruhu bolezni je prišla komisija iz Rima, sestavljena iz samih višjih častnikov in zdravnikov, ki je pregledovala taborišče. Po odredbi te komisije so pripeljali velike šatore. Postavili so jih poleg barak in preselili smo se v šatore. Barake so desinficirali in osnažili, ušiva ležišča pa požgali.
Tako smo nadalje preživeli pomlad in poletje v koprnenju, kdaj se nam od-pro vrata in se vrnemo v domovino.
V juliju 1919. so pričeli pošiljati ujetnike domov, a samo može nemške narodnosti. Nekemu takemu transportu se je posrečilo utihotapiti se tudi nekaterim Slovencem, ta na ta način smo prišli srečno domov.
VZHOD SVOBODE Delovanje češke mafije
Tudi naSi javnosti je precej znano, kako veliko vlogo v zgodovini osvobo» jenja čsl. naroda je za časa vojne igrala tako zvana mafija. Bila je to zarot' niška organizacija svoje vrste, katera je l. 1918. razširila svoj delokrog ter dobila tudi svojo «jugoslovensko filijalkon. O pomenu mafije in o načinu njenega delovanja je minuli teden predaval v praškem Radiu naš praški so* trudnik I. Hajšman, ki je bil sam eden najaktivnejših njenih članov. Iz Ilajšmanovega predavanja prinašamo interesmten izvleček, ki ga izpopolnjuje* mo še s poročilom o delovanju jugoslovenske mafije.
Ko je izbruhnila svetovna vojna, je bil ves češki narod edin v odporu proti A v* striji. Vsi sloji češkega prebivalstva — od imteligenta do kmeta in delavca — so se zavedali, da je napočil čas, ko je treba napeti vse sile, da se Cehi po stoletnem robovanju osvobode habsburškega jarma. Zato je vsakdo smatral za svojo narodno dolžnost, da stori vse, kar bi lahko š'ko* dovalo avstrijskemu vojevanju in prepre* čilo zmago Avstro-Ogrske in njenih za=> veznikov. Narod se je organiziral v odpo* ru proti Avstriji in porabil vsa sredstva v to, da si rzvojuje svojo neodvisnost. Ena najvažnejših organizacij v tem odporu je bila tako zvana mafija, ki si je s svojim delovanjem pridobila največje zasluge za osvoboditev češkoslovaškega naroda izpod avstrijskega jarma. Mafija je bila skupina zarotnikov, ki si je nadela nalogo sistema« tično širiti nerazpoloženje širokih mas pro» ti Avstriji ter smofreno delati vse, kar jc bilo v vojaškem, političnem in gospodar« skem oziru na škodo Avstriji, a v prilog antanti.
Takoj začetkom vojne so vznikla v re* dakcijah posameznih čeških listov nekaka
središča, odkoder se je širila odporna ak« irija proti Avstriji. V prvi vrsti je tu
JAN HAJŠMAN
omenjat! redakciji «Časa» in »Narodnih Li«tov». V uredništvih teh listov so se na pobudo vodilnih oseb osnovali krožki, ki eo si znali pridobiti stike z inozemstvom in bili tako točno informirani o dejanskem položaju na bojiščih.
DR. E. BENE5, organizator mafije, se= dan ji zunanji minister
Duša takega krožka v redakciji «rčasa», tako rekoč njega generalni tajnik, inspi« rator in gonilna sila od vsega začetka, je bil dr. Beneš, ki je zbTal okrog sebe celo vrsto izvrstnih sodelavcev. Od vsega za« če tka je bil pri tem riskantnem podjetju udeležen dr. Šamal in ravnatelj osrednje •Matice školske» Bjčlohradck. Dr. Beneš je takoj sprva stopil v zvezo z zanesljivi« mi osebami iz drugih političnih strank, predvsem s socialnimi demokrati preko dr. Soukupa in z mladočehi preko dr. Ra« šili a.
Neodvisno od tega krožka okrog «Časa» je nastalo takšno središče tudi v redakciji «Narodmih Listov® okrog dr. Kramara, dr. Rašina in urednika Františka Sisa, ki so imeli zveze z Bolgarsko in od tod v an» tantine države preko prof. Vladimirja Si» sa in drugih oseb. Dr. Rašin in dr. Beneš kot gonilni sili obeh skupin sta dosegla,
da sta se obadva krožka združila v eno organizacijo. Ta združitev pa ni mogla za« beležiti posebnega uspeha, ker je avstrij« ska kontrašpijomaža pravočasno razbila oba krožka, in sicer krožek «Narodmh Li» stov» spomladi, krožek »časa« pa jeseni leta 1915. Ko je dr. Beneš zvedel, da se zanj živo zanima policija, je poleti 1915 pobegnil v inozemstvo. Na jesen 1915 je od teh organizacij ostalo samo še par oseb. Glavni činitelji teh krožkov so bili v zaporu, tisti pa, ki so še ostali na svo» bodi, so bili pod stalnim policijskim nad« zorstvom. Na čelu te peščice ljudi, ki jih niso zaprli, je stal dr. Samal. Ta je kljub veliki nevarnosti, ki je grozila njemu in njegovim tovarišem, neustrašeno nadalje« val započeto delo Najprvo je svoje vrste izpopolnil z novimi zanesljivimi ljudmi in jel nato delovati po prvotnem načrtu in po intencijah ter direktivah, ki jih je do« bival iz Švice. V tem času so vstopili v krog zarotnikov, kakor jih lahko imenuje« mo, Jan Hajšman, dr. Bedrich Stepanek, Jaroslav Kvapil in še več drugih Ta sku« pina, delujoč pod vodstvom dr. Šamala, je ostala do spomladi 1917 strogo omeje« na na svoj ozek krog in bila v tem času edini živec, glava in srce češkega narod« nega življenja. Ko je bil spomladi 1. 1917. sklican parlament im ko so se vsled amne« stije vrnili iz ječ in internacij številni če« ški narodni delavci ter pričeli s propagan« do med ljudstvom v smislu starih narodnih idealov, je organizacija mafije ostala sicer še vedno skupaj in ni delovala nič manj neumorno, vendar pa se je bolj omejila na stike s činitelji revolucionarne akcije v inozemstvu ter na poročevalsko in p ropa« gandistično delo, torej na funkcije, ki jih sicer niso mogli opravljati drugi faktorji.
Načrt in smoter te akcije je bil od pr« vega začetka: 1.) izbirati doma vesti o živ« ljenju češkoslovaškega naroda, o vojski, o vojaški moči, o oboroževanju, o vojaških pripravah, o vojni industriji in o gospo« darstvu, finančni, prehranbeni in politični situaciji Avstro»Ogrske in Nemčije; 2.) iskati in najti ljudi, ki bi nosili vesti v inozemstvo; 3.) sprejemati odposlance iz inozemstva, sprejemati od njih vesti in iz« vrševati direktive, poslane od tamkaj v do« movino. Šlo je torej za to, da bi bila mafija v stalnih, najtesnejših stikih z vsemi čl« nitelji javnega življenja v domovini, pred« vsem s časopisjem in s politiki, ter bi vpli« vala na politiko in na javne faktorje v tem smislu, da bi nihče ničesar ne storil na korist Avstriji, predvsem pa, da bi nihče ne križal delovanja čeških ljudi v možem« stvu, je paraliziral ali kompromitiral. Kas* neje, ko so se na Dunaju pripravljali, da sklioejo parlament, je bilo treba poiskati zaveznike v notranjosti države; navezati je bilo treba stike s Poljaki, Jugosloveni in drugimi zatiranimi narodi, končno pa pri« praviti tla za slučaj prevrata, mirovne kon« ference, odnosno za slučaj konca vojne.
Politično vodstvo mafije je bilo v rokah dr. Saraala, ki so ga vsi lojalno priznavali za svojega poglavarja. On je vzdrževal stalne zveze z voditelji mladočeške, dr« žavnop>ravno*napredne, agrarne, socijalno« demokratske in staročeške stranke, izmed voditeljev narodno socijalistične stranke pa ni bil takrat nihče na svobodi, vsi so bili ali v ječah, ali pa na bojišču. Slično k a« kor s politiki, je bila mafija v tesnih- sti« kih z vsemi časopisi, z edino izjemo mor« da enega ali dveh čeških listov v Pragi. Namen teh stikov je bil: informirati javne in politične avtoritete, postopati z njimi
uradih v državi sami Mnogo vesti Je dobi« vala od naših ljudi v Švici, Parizu in v Ru« siji, ki so često pošiljali v domovino svoje sle. Ti odposlanci so mafiji dajali poro« čila ali ustno ali pa so prinašali pismena izvestja, ki so jih imeli skrita v ščetkah, svinčnikih, dežnikih ali palicah. Iznajdlji« vost čeških ljudi v tem oziru je bila narav« nost presenetljiva.
Poročevalska mreža je bila zelo razsežna in je poslovala nad vse zanesljivo in toč« no. V kolikor so te informacije koristile naši stvari pri antantinih faktorjih, to j« jedaj še težko ugotoviti. Znano je samo.
K PRAGI, CENTRU NO
sporazumno, jim sistematično dajati infor« macije o mednarodni situaciji, o tem, kak« šho stališče zavzema aotanta napram na« šim težnjam, o izgledih naše revolucijo« narne akcije v inozemstvu itd.
Informacije je mafija črpala iz tujih, v prvi vrsti iz nevtralnih listov. Takoj sprva se ji je posrečilo, da si je zasigurala pre« jemanje antantinih listov, pa tudi češko« slovaških publikacij iz Pariza in iz Rusi« je. Mafija je dobivala informacije seveda tudi od ljudi, ki so prihajali s fronte ali iz nevtralnih držav, pa tudi od takih, ki so bili zaposleni v raznih važnih podjetjih in
' SLOVANSKE POLITIKE
da so te informacije prihajale v roke teh faktorjev in da se je antanta teh in far« macij često posluževala. Na drugi strani je na primer iz knjige dr. Ljudevika Pivka «Carzano» razvidno, da so vesti, ki so prihajale od mafije, često vzbujale v an« tantinih krogih nezaupanje ie predsodke, kar je pripisovati pač dejstvu, da so bili antantini krogi žal kaj malo poučeni o raz« merah v Avstriji ie na Češkem. Na drugi strani pa je antanta često naravnost za« htevala od naših ljudi, da jim preskrbe po« ročila o vojaškem položaju v Avstriji. Te« kom leta 1915. in 1916. so angleški vo«
jaški uradi ope tovarn o prosili naše ljudi, da bi poslali v Avstrijo zanesljive emisarje, ki bi naj od tamkaj prinesli, zlasti iz Pra« ge in z Dunaja, točna in verna poročila. Izvirniki teh vprašalnih pol so še danes ohranjeni. Iz teh vprašalnih pol je razvidno, da so londonski vojaški uradi želeli dobiti točne številke o stanju armad v Nemčiji, število rekrutov, ki še imajo priti na nabor, napredek vojne industrije v posameznih strokah, število delavstva, nastavljenega v vojnih podjetjih, število vojakov, ki so bili osvobojeni službe na fronti itd. Najbolj zanimivo je, da so se v Londonu najbolj zanimali za to, kako se vedejo Madžari in kdaj je pričakovati, da izbruhne na Ma« džarskem revolucija. Potemtakem se je an* tanta sprva prav malo zanimala za Čehe, pač pa intenzivno za Madžare, kar izpriču« je, kako težko delo so imeli češkoslovaški emigranti v antantinih državah, preden so tu zbudili interes za Čehe in ostale Slovane v avstrosogrski monarhiji.
Glarvni namen mafije je bil propagirati protiavstrijsko mišljenje v širokih masah češkega ljudstva in dobiti vpliv na miš« Ijenje in čustvovanje češkega naroda, da ga nato lahko vodi v protiavstrijskem pravcu. V to svrho je mafija izdajala tajni list «Hlasatel», ki je sprva izhajal v ne do ločenih rokih, kasneje pa redno vsaj en« krat, pa tudi večkrat na teden. Da bi se protiavstrijsko mišljenje razširilo tudi po kmetih, so posamezni člani mafijske orga* nizacije potovali po Češkem, Moravskem in Slovaškem ter sistematično širili defe« tistično protiavstrijsko propagando. Vzpri« 60 notoričnega protiavstrijskega razpolo« ženja češke javnosti je imela ta propa« gainda naravno prav velik uspeh. V tem propagandnem delovanju sta se posebno odlikovala urednik Hajšman, ki je potoval križem Češke, in prof. Svoj sik, ki je v iste propagandistične svrhe prepotoval ne sa« mo vso Moravsko, marveč tudi Slovaško.
Poleti 1. 1917. se je mafijska akcija znat« no razširila in poglobila, in sicer na ta
Božo Borštnik
Jugoslovenska
»Jaz sem rob.
Orožij e sužnjev je izdaja . . .« (iMickiewicz: Konrad VVallenrod.)
ivonceim letošnjega leta poteče sto let, odkar je slavni poljski pesnik Mic-kiewicz napisal in izdal svoj epos »Konrad Wallenrod«, ki s pesniškim zanosom poveličuje izdajstvo, kadar služi interesom naroda, ječečega pod igom tujih zatiralcev. Obenem s to stoletnico Mickiewiczevega dela pada v letošnje leto desetletnica dela naših protiavstrijskih zarotnikov, ki so si iz-
način, da je s pomočjo posameznih joigoslo« venskdi politikov raztegnila svoje deiova« nje tudi na jugoslovcnsko ozemlje. Kasne« je je po posredovanju politikov iz držav« nopravne demokracije stopila v stike s Polja« ki in končno s pomočjo dunajskih prija« teljev tudi v zvezo i Ukrajinci ter si tako otvorila pot tudi v Rusijo. Začetkom leta 1918. se je mafiji posrečilo dobiti zvezo s Parizom preko Helandske. Njenemu čla« nu Jaroslavu Kvapilu je uspelo spraviti v kancelarijo avstrijske poročevalske službe v Amsterdam urednika dr. Borskega, ki je bil v najintimnejših stikih s člani mafijske družine. Dr. Borsky in slikar Emil Filla sta nato osnovala v Amsterdamu nekako podružnico mafije, ki je skrbela za stalno zvezo med Parizom in Prago. Po zaslugi dr. Šamala se je mafiji posrečilo dobiti zanesljivega zaupnika celo na odličnem me« stu pri policijski direkciji v Pragi, kar je bilo za mafijo neprecenljivega pomena, saj je s tem prišla v položaj, da je bila točno in pravočasno informirana o vsem, kar se je godilo na policijskem ravnateljstvu, pa tudi o vseh korakih, ki jih je zasnovala po« licija proti antiavstrijskemu pokretu. Na ta način je bila mafija v stanu, da je vsik« dar uspešno paralizirala vsako akcijo s strani avstrijskih oblasti, da bi odkrile ni« ti protiavstrijske propagande, ki je v vseh slovanskih pokrajinah avstro«ogrske mo« narhije od dne do dne postajala silnejša. Vzpričo tega dejanskega stanja se ni ču» diti da so ostali brezuspešni vsi poskusi avstrijskih oblasti, da bi dobile v roke vo« ditelje protiavstrijske propagande.
To je kratka slika delovanja češke ma« fije. Ocena njenih zaslug za osvoboditev češkega naroda pripada zgodovini, eno. pa je gotovo, da se češkoslovaškemu narodu ni bati za bodočnost, ako bo v enako kritič« nih trenutkih, kakor je bila vojna doba, imel tako požrtvovalnih in vdanih sinov, kakor so bili zbrani v času vojne v vrstah mafij«.
mafija na Dunaju
brali za geslo zgoraj omenjeni pesniški izrek. Brez osebnega dobička so tisoči jugoslovensikih mož postavili na kocko svoje življenje, služeč požrtvovalno in nesebično velikemu idealu narodnega osvobojenja in ujedinjenja in 28. oktobra je praznik vseh upornikov. Tedaj se je končno večina pridružila manjšini in dokončala začeto in pripravljeno delo.
Ta uvod ni opravičba, m|rveč izzov vsem strahopetcem in zapecnjakotn, ki so se šele tedaj zavedli, da so Jugo-
slloveni, ko so videli dvoglavega orla na tleh m črnorumeni prapor v blatu! Ti obskuranti so skovali rečen,ico, da bo dober Jugosloven le tisti, kdor je bil dober Avstrijec, kakor da je patri-
jotizem prostitucija.
★
Po dolgih blodnjah v raznih formacijah avstrijske vojske na severu in na jugu me je dolgotrajna vojna zanesla tudi v najelitnejšo formacijo K. u. k. Kriegspressequartier, kratko »Kapeku«, ki je imel svoj sedež na Dunaju. Nisem rad zapustil svojega dotedanjega mesta v Šmohorju, kjer sem varno spravljen čakal ukaza, da odrinem za onimi, ki so šli trgat lovorike na Pia-vo. Na Dunaju je bil tedaj že občuten glad in vse se je balo te odlične postojanke. V vojno-tiskovnem uradu je naš rojak dr. Ivan Kavčič po naročilu armadnega poveljstva sestavljal oddelek za ruske in bolgarske časopise. Iskal me je pol leta, preden me je našel v Šmohorju, zato pa me je tudi sprejel z veseljem. Ker je že vedel vse podrobnosti o moji protiavstrijski preteklosti, me je takoj prvi dan poučil, da ima naša sekcija edini namen služiti protiavstrijskemu gibanju. Vse zaupne informacije, ki jih izvemo uradno ali pa iz inozemskih listov, mora takoj dobiti dr. Žerjav, tedanji tajnik Jugo-slovenskega kluba. Publikacije z izvlečki iz vseh inozemskih listov, ki jih je tedensko izdajal naš urad za višje vojne in civilne oblasti, so takoj prišle v roke dr. Žerjava, one najvažnejše vesti, označene s »streng reservat«, ki so izhajale samo v nekoliko izvodih in smo jih morali točno vračati, pa nam je prepisala gdč. Marenka, ki jo je preskrbe! načelnik češkega kluba poslanec Stanek in jamčil za njeno zanesljivost. V ta namen smo imeli v tretjem okraju najeto sobo in pisalni stroj, da sta naš in češki parlamentarni klub lahko dobila tudi najtajnejša poročila.
Ker pa sva bila z dr. Kavčičem sama, je bilo treba razširiti sekcijo obenem pa paziti, da se nam ne bi vtihotapil vanjo kak tujec, ki bi oviral naše delo. Dobila sva v pomoč še dr. Vladimirja Borštnika in pok. dr. Josipa Lavrenčiča, ki je po tritedenskem študiju postal izvrsten referent za bolgarščino. T~*z3 je bila naša sekcija poguma in delo je šlo prav lepo od rok.
Uživali smo neomajno zaupanje in naš komandamt podpolkovnik Schrotter v. Rauhwegen nas je ščitil pred fronto in ljubil kot »erprobte kaisertreue Sloveli en«. Varal se je, mais c'es£ la guerre.
Prvo mojstrsko delo, s katerim se je silno prikupil svojim višjim, je izvršil dr. Kavčič sam še pred prihodom nas ostalih. Bilo je ob mirovnih pogajanjih v Brestu-Litovskem, ko so boljševiki proglasili načelo popolne svobode vseh narodov ter v brezžičnem manifestu poslali svoje zahteve »vsem, vsem, vsem«. Depešo je ujela brezžična postaja vojnega ministrstva In je ni razumela. Nalog za prevod je dobil dr. Kavčič in je bil v veliki zadregi, kako bi tako važno in tajno zadevo sporočil dr. Žerjavu, da bi nanj samega ne pal nikak sum. Radio tedaj še ni bil to, kar je dandanes in med vojno je imela sprejemne postaje samo država. V voj-no-tiskovnem uradu so opravljali črno-vojniško službo vsi uredniki dunajskih listov v različnih sekcijah. Ker med posameznimi sekcijami ni bilo skrivnosti, je dr. Kavčič razodel strmečim tovarišem, kaj poročajo iz Moskve »tovari-šči«. Uredniki so se opoldne porazgubili v svoja uredništva in raznesli tajnost. Zdaj je tudi dr. Kavčič lahko izročil celoten tekst Jugoslovenskemu kluibu. Par dni nato je imel grof Czer-nin v parlamentu obširen ekspoze o brestlitovskih pogajanjih. Ob tej priliki je prečita! manifest boljševikov in je potvoril bistvene točke. Poslanec Sta-nčk pa je na splošno iznenadenje in začudenje prečital pravilni nepotvorje-ni pasus ter obdolžil grofa potvorbe. Policija je teden dni iskala po dunajskih strehah skrivne sprejemne postaje, na pravega krivca pa ni pala niti senci suma.
Koncem leta 1917. sva! započela z dr. Žerjavom novo akcijo. Sestala sva se nekega dne decembra meseca v kavarni Atlashof in dr. Žerjav mi je stavil ponudbo, da pomagam pri ureditvi stalne poročevalske zveze med našimi na Dunaju in med emigranti v inozemstvu. Evo najinega razgovora:
»Ako ste še tako pogumni,« pravi dr. Žerjav, »kakor ste bili v Trstu, bi naši stvari lahko izkazali veliko uslugo. Stavil vam bom predlog in vam ne bom čisto nič zameril, ako ga ne sprejmete. Najprej pa mi dajte besedo, da boste molčali o vsej stvari, ako odbi-jete moj predlog.«
»Dobro! Casfaa beseda, molčal bom.«
»V redu. Ako sprejmete, boste molčali v lastnem interesu. Stvar je naslednja: Naš parlamentarni klub ima zanesljivo zvezo z inozemstvom. Način
DR. GREGOR ŽERJAV, organizator jugoslovenske mafije, minister na razp.
pošiljanja obvestil tja in nazaj je urejen, manjka samo še zadnji člen v verigi. Ta člen boste vi. Diplomat nekega nevtralnega poslaništva je pripravljen, da s pošto svojega urada pošilja vsa naša poročila v Švico in nanj di prihajali tudi vsi odgovori za nas. Ta diplomat ima pravo brzojavljenja v šifrah in pošilja lastnega kurirja v Švico. Vi bi šli jutri k njemu in uredili stvar. Stvar je nevarna, ali sprejmete?«
»Spreimem.«
»Dobro. Potreba le silno nujna in izbral sem vas, ker ste imeli prej posla z diplomati in se v slučaju potrebe lahko izognete, da iščete novih zvez. Gospod, ki je z nami v zvezi, je tajnik chilenskega poslaništva Phelibe Aninat. Stanuje v tretjem okraju, Rochusgas-se. Obiščite ga jutri zjutraj ob osmih, da ga najdete še doma. Preden mu kaj rečete, mu povejte sledeče beisede: Anina Micaela Verdolay, Rivoli 61, Pariš. To je geslo. Po tem vas bo spoznal in vam zaupal popolnoma. Geslo tudi prihrani vsa nepotrebna pojasnila, ker je gospod Aninat natančno poučen o stvari.«
»Juitri pojdam k njeimu.«
»Bodite previdni, hiša je morda zastražena. Gesla ne smete napisati, kar zapomnite si ga. Tedaj: Anna Micaela Verdolay, Rivoli 61, Pariš. Gospodu Aninatu boste izročili te-le stvari. Nekatere bo brzojavil, druge pa poslal s svojo kurirsko pošto.«
DR. FRANT. SOUKUP, organizator prevrata v Pragi
Slabo noč sem imel s tem kompro-mitujočim materijalam. Dejal sem ga pod blazino, potem v omaro in v peč, pa se mi ni zdel nikjer dovolj varen, dokler ga nisem dejal na priprto okno, odkoder bi ga lahko takoj sunil na dvorišče, ako bi mi bila policija na sledu. Pa ni bilo nič hudega tisto noč. Zjutraj sem se oblekel v civilno obleko in
jo, mahnil v tretji okraj. V Rochusgasse ni bilo nič sumljivega. Hiša ni bila zastražena, ali diplomat se je branil tako zgodnjega obiska. Dejal seim sobarici, da sem Chilenec, gospod pa mi je sporočil, da gotovo vem, kje je poslaništvo in naj pridem tja ob desetih, ko so uradne ure. Preprosil sem sobarico, da je gospodu oddala pismo, na katero sem kar na hodniku zapisal geslo. Odnesla je pismo in vrnivši se dejala, da me prosi gospod, naj stopim v sprejemni co.
Anna«, jaz pa mu lahko vsak dan telefoniram iz kakega avtomata. Dogovorjeni datum sestanka pa ne velja nikoli, ve'dno je treiba prišteti še en dan. Kraj sestanka je bil vedno pri Uraniji, dasi sva se telefonično vedno zmenila za to ali ono kavarno. Diplomat je vzel s knjižne police neko nevezano knjigo,
Kralj Peter 1. Osvoboditelj in prezident Masaryk ostaneta za vse čase med najsvetlejšimi imeni slovanske zgodovine. Ti imeni sta simbol našega odpora in našega osvobojenja. Jugosloveni in Čehoslovaki bodo vsekdar izpolnjevali staro geslo: Zvestoba za zvestobo!
Cez nekaj minut je vstopil postaren gospod in se mi opravičil, da me ni precej sprejel. Rekel je, da mu je geslo vse povedalo; izročil sem mu listine in mu dal potrebna pojasnila. Kot izvedenec v takih stvareh je določil način najinega poslovanja. Kadar bo imel on kako sporočilo, mi bo javil s pnevmatično pošto in me pozval na sestanek. Podpisal se bo »deine treue
jo odprl privzdignili dva nerazrezana lista ir si zapisal moj naslov. Dejal je, da mojega imena ne more izgovoriti, da pa bova vseeno prijatelja.
Kurir je imel vedno obilo posla. Nosil je v Švico interpelacije našega in češkega parlamentarnega kluba, še preden so bile vložene, od emigrantov pa je prinašal zaupna poročila o položaju in navodila glede nastopanja na-
ših poslancev. Po tem potu so šla: natančna poročila o stanju avstrijske vojske, v notranjosti države in zlasti o stanju prehrane in drugih potrebščin. V šifriranih brzojavkah smo poslali v Bern kemične formule za grozne nemške strupene pline »Blaukreuz, Griin-kreuz in Gelbkreuz«. Z zadoščenjem smo čez mesec dni čitali, da nemški zadušljivi plini nimajo več prvotnega učinka. Francozi so si s formulami pomagali, pa tudi vzorce plinske maske stmo jim poslali v diplomatskem kov-čegu. Po istem potu so dobili vžigač takih granat. Nekdaj so brzojavili, da maske ne varujejo pred »Blaukreu-zem«. Odgovorili smo jim: Namočite jih v vodi pogašenega apna.« Dva dni nato je prišel zadovoljen odgovor: »Mille remereiments«. Češki in jugoslo-venski mornariški častniki so izdelali natančne načrte minskih polj v Jadranskem morju, tudi te so dobili Francozi. Ko je zaradi posvetovanja o predsto-ječi zadnji veliki nemški ofenzivi na zapadu prišel na Dunaj v najstrožjem inkognitu sam cesar Viljem II., sem drugi dan imel v rokah kopijo zapisnika teh posvetovanj. Gospod Phelibe Aninat je kar trepetal radosti, ko sem mu prinesel ta zapisnik. Bil je ves zmešan in mi ie izrazil vse priznanje v španščini, dolgo se ni mogel toliko zbrati, da bi mi to povedal v kakem razumljivejšem jeziku.
Odgovore iz Berna mi je vedno pošiljal v cigaretah. Dal mi je popolnoma nedotaknjeno škatlico turških cigaret, kakor prihajajo iz tovarne. V tretji cigareti pa je bilo zelo malo tobaka, pač pa dolg zvit papir z vsemi vprašanji, ki so trenutno najbolj zanimala zaveznike. Vprašanja sem oddal dr. Žerjavu, ki je čim pi^ej poskrbel za odgovore. V vseh ministrstvih je bilo polno naših ljudi na zelo važnih mestih in ti so radi ustrezali našim željam.
Moja zveza z gospodom Aninatom je trajala do aprila meseca 1. 1918. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko sem nekega popoldne zopet klical iz telefonskega avtomata chilensko poslaništvo, da predam zopet poln žep materijala, me je centrala tako sumljivo spraševala po številki avtomata in mi odrekala zvezo, da mi je postalo hipoma vroče. Nič dobrega sluteč sem zbežal iz avtomata in strah me je postalo. Spet sem imel slabo noč zaradi materijala, ki nisem vedel, kaj bi z njim. K sreči me je čez dva dni po-
zvata »Anna«, naj pridem na stanovanje. Šel sem nekoliko nesiguren v Ro-chusgasse. Hiša zopet ni bila zastražena in brez težav sem prišel k diplomatu.
»Slabo je, poslanik mi je dal consi-lium abeundi, ker avstrijska vlada zahteva moj odhod, kompromitiral sem se,« mi je dejal in mi povedal vso zadevo. Avstrijci so koncem koncev menda le nekaj zaslutili, kaj pomenijo čudna pota chilenskega kurirja okoli Francozov in jugoslovenskih ter Čeških »veleizdajalcev«. Poslala je na neki predarlski postaji v kurirjev kupe dva potepuha, ki sta se sprla s kurirjem ter sta mu pri tem ukradla torbo. Zandar-merija je sicer ujela oba zlikovca, ali torba je bila odprta in oblast jo je vrnila poslaništvu s prijazno opazko, da se čudi vsebini. Poslanik se je izgovoril, da pošte ne odpremlja on in da se je zloraba vršila brez njegove vednosti. Naš tajnik je postal žrtev in je moral oditi z Dunaja. Predal sem mu po-slednjič prinešene sitvari in presrčno sva se poslovila z vrlim gospodom, ki je, dasi tujec iz daljne Južne Amerike, nesebično služil naši stvari. Bil je silen prijatelj Francozov, zato se je s tem večjim veseljem stavil v službo njih stvari.
Po tem incidentu, ki je za nas ostal brez kakih neugodnih posledic, seim bil odposlan v Ukrajino in nisem imel več prilike sodelovati v mafiji, ki je seveda svoje delo vršila neprekinjeno do prevrata. O tem delu bo morda obširneje pisal kdo drugi, jaz podajam samo kratek potek dela, v kolikor sem bij pri njem sam osebno udeležen.
A. J.
Dsvobojenje Slovenskih goric
Klopotci so odpeli svojo leseno, a sladko pesem; gorice so obdarovale svoje posestnike z obilno bratvijo in jih nagradile za trud, ki so ga vložili tekom leta vanje; sadno drevje se je osvobodilo svojega sočnega bremena in polja oddajajo zadnje plodove prid* nim rokam, ki so se ožulile v pomladi in poletju na njih; travniki so polni lepe, snažne živine, ki muleč travo po* maga svojemu imetniku štediti krmo, ki je letos bolj pičla; gozdovi so že odložili svojo zeleno obleko ter jo za* menjali s pisano, ki se blesti v stoti* nah najrazličnejših barv. Raz mnoge griče se belijo v prijetnem jesenskem solncu cerkve, in ko začne padati mrak na zemljo, odzvanja Sv. Lenart Sv. Tro* jici, Sv. Ana Mariji Snežni, Št. IIj Sv. Jakobu, Sv. Volbenk Sv. Lovrencu ter še številni drugi svetniki in svetnice — cele litanije. Moje misli pa plavajo v teh dneh nazaj — za deset let in še več...
Ko uživam vašo lepoto ter jo p;jem z neugasno žejo, mi je razumljivo, za* kaj so želeli severni naši mejaši, da bi imeli tudi vas v svoji posesti, ve pre* krasne Slovenske gorice! Vaš čar jih je omamil, kakor omamlja nas, ko se vzvalovane razprostirate pred našimi očmi; vaše bogastvo jih je zamikalo, kakor se ga zavedamo in ga branimo mi. Zr.to so gradili preko nr svoj «most do Adrije» in zabijali zanj v vas stebre ter te obdajali z valolomi, ki bi naj zadrževali silo, s katero bi ?e slo* venski valovi zaganjali v mostove ste* bre. Kako nemočni so bili ti slovenski valovi, kako obupno so se razbijali ob valolomih: skoro nemoteno so se gra* dili stebri sami!
Od Špilja, kjer je bilo mostišče, pre* ko Št. Ilja ob železnici do Maribora, to je smer, kjer se je stavil most pre* ko Slovenskih goric, kjer je bil poleg dograjenega mariborskega stebra že skoro dograjen steber šentilj-ki in kjer je imel v gradnji se nahajajoči steber na Pesnici dobiti trdne temelje s šul* ferajnsko šolo. Zapadni valolomi ža to glavno smer so se zdeli za enkrat na* šim mejašem še nepotrebni; saj je to teren vinogradov, ki so imeli le malo narodno zavednih posestnikov, ozem* lje malih posestnikov, med katerimi so bila ,ečja posestva v rokah tujcev in
pa predgorje Kozjaka, kjer sta narod* na zavednost, še bolj pa narodni od* por še danes slabo razvita. (Za s'učaj potrebe je vsekakor že obstajal načrt železn:ce Maribor — Wies*Eibiswald.) Nevarnejši je bil vzhodno od železni* ške proge ležeči del Slovenskih goric. Zato bi se naj njihov odpor krhal ob valolomih, postavljenih v smeri od Cmureka čez Sv. Lenart in Sv. Trojico proti rodilišču «Štajerca» («giftne kro* te») — Ptuju. In tako najdemo zares v imenovanih krajih na delu vse, kar more pripomoči k utrditvi gradbenega sistema: uradi, šola, denarni zavodi, da — še celo cerkev so poskusili iz* rabljati, a so zadeli ob kremen značaj* ne duhovščine. S plaščem pozabljenja so danes pokrita imena onih, ki so nam prizadeli toliko boli; mnogi izmed njih so se preselili v večnost, nekateri so našli iz zaslepljenosti pot k luči ter »o se vrnili narodu, ki so bili iz njega izšli, nekateri pa še prežijo potuhnjeni, da bi planili, ako bi se jim nudila pri« lika...
Ob gradeče se stebre in ob valolome pa so se zaganjali slovenski valovi: majhen je bil njihov uspeh — kljub jekleni volji onih, ki so slovensko va* lovje burkali. Neko dobro posledico pa je zapustil ta neizprosni boj, ki je bil borba na življenje in smrt: kakor da so imeli vedno pred očmi Jurčičeve verze
«Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu,« taki so postali ti borci. In zato so se Slovenske gorice v prevratni dobi tu« di tako lepo obnesle. Naučili smo se pri svojih severnih mejaših nacijonal« nega dela, če treba — tudi nacijonalne brezobzirnosti, ter smo vedeii zasta* viti delo tam, kjer je bilo potrebno, in tako, kakor je bilo potrebno. Slo« venske gorice generalu Maistru pač ni« so prizadevale velikih skrbi; tu je stala stvar dobro — žal, da se to danes, po desetih letih — ne more več trditi. Pri« merno je, da se ob tej priliki spomnim v hvaležnosti tudi vsaj nekaterih mož, na kojih ramenih je ležala glavna pe* za narodnostnega boja in naporov v dobi ob prevratu1 v Št. Iliu sta bila to sedaj že pokojni posestnik Franc Tha* ler in pa še sedaj tam bivajoči župnik,
g. Vračko. Pri Sv. L~enartu le odbijal nakane nasprotnikov in ob p evratu «napravil red» ruška grča, lenarški ad« vokat dr. Milan Gorišek s sicer skrom« nim, a zato tem bolj požrtvovalnim številom vdanih mu pomočnikov, ki jih je zbral krog sebe v Sokolskem dru« štvu in Čitalnici. Sv. Trojica ostrejše« Ca narodnostnega boja ni čutila, do« kler ni začela doraščati mladina. Do« tlej je paraliziral krtinsko delo štajer« čevih pristašev ugled slovenskih na« obražencev, kolikor jih je bilo pri Tro« jici, ko pa je postala nasprotniška na« jezda drzovitejša, ker je prihajala na plan mladina, je doraščala mladina tu« di na slovenski strani. Vrh tega so pni« šli k Sv. Trojici še trije odločni narod« njaki, g. Jože Klemenčič, sedaj naduči« telj v Pobrežju pri Mariboru, znani slo« venski pripovednik dr. Alojz Kraigher in za njim kot njegov naslednik še se< daj pri Trojici bivajoči zdravnik dr.
Brunom Weixl. — Težki so bili časi, ko sem vas gledal, može=bojevnike na braniku našega naroda. Trdno sem bil sklenil — se spominjam —, da vam ho« čem postati enak, kajti zdelo se mi je lepo biti med onimi, katerim je pel Gregorčič:
«Orodje v desni, v levi meč, svoj dom gradimo, se boreč ...»
In tu in tam sem bil tako srečen, da sem vam tudi mogel doprinesti kak kamen k tej zgradbi. Zadovoljstvo me je obhajalo tedaj in prepričan sem, da so tudi vam, možje«bojevniki, ti dnevi kljub vsej težkoči v lepem spominu...
Sedaj pa je tista doba že daleč za nami, le narava se nam vsako leto pre« raja ter se potem zopet pripravlja na zimsko spanje, vzbujajoč v nas vedno znova dojme one neprimerne lepote, ki jo imajo z vsemi svojimi sladkostmi in grenkostmi, z vsemi svojimi sporni« ni naše Slovenske gorice.
BOJ Z GROBOVI
Bolezni, ki imajo največ žrtev
O vzrokih smrti in zniževanju umrljivosti — po študiji amerU škega strokovnjaka dr. Homera Folksa.
Zdravniška praksa in zahteve javnega zdravstva imajo mnogo skupnega, pa tudi marsikaj, kar jih loči med seboj. Posebno pomenljiva je naslednja razlika: Zdravniku so v nekem smislu vsi ljudje enaki. Kdorkoli pride k njemu, vsakega zdravi, kolikor zna in more. Kdor pa ima pred očmi skrb za javno zdravstvo ali «narodno zdravje», se mora odločiti za neko skupino ljudi, ker sicer ne bi mogel napraviti načrta za svoje delovanje in ga uspešno izvajali.
Delovanje socijalnega zdravnika ima za glavni cilj zmanjšati umrljivost. Cesto se povdarja, da so vsa tozadevna prizadevanja enakovredna. Tako na primer pravijo mnogi: «Najboljša pot, da se zmanjša umrljivost, je ta. da zmanjšamo otroško umrljivost*. V tem torej vidijo nekateri bistvo problema, ki se ga nameravamo tu dotakniti. Po našem rnnenjv pa to ne drži. S socijalnega vidika ne moremo vseh slučajev smrti vrednotiti povsem enako.
Ce staršem umre otrok v prvem mesecu po porodu, je to zanje — zlasti če je prvorojenček — brez dvoma sila težka izguba. Nihče ne more zahtevati od njih, da je ne bi občutili tako. kot jo normalno občutijo. Toda s socijalnega vidika so mogoče veliko hujše izgube. Prvega otroka bo morebiti nadomestil drugi, tretji ali četrti. Vsekakor v tem primeru ne bo porušeno rodbinsko življenje samo. Drugače je pač. ako umrje, denimo, s 30 letom rodbinski oče. Ta udarec je dejansko znatno težji. Rodbina izgubi kar čez noč onega, ki jo je osnoval in v glavnem vzdrževal; vse razmere se na mah preobrnejo in vdovi je vsiljena kruta naloga, da si pomaga kakor zna in more. Često se mora sama oprijeti kakega dela, če ga dobi; vsekakor ne more več posvečati otrokom prejšnje skrbi in nege in rodbinsko življenje je skoraj nepopravljivo razrušeno.
Prav take razlike opazimo, če si zamislimo smrt tridesetletne ali sedemdesetletne matere. Smrt je brez dvoma v vsakem primeru bolestna. Toda če gre za smrt sedemdesetletne matere,
bo pač vsakdo spoznal in priznal, da dejanska izguba ni kdo ve kako visoka, saj je ta žena že izvršila svojo življen-sko nalogo. Otroci so dorasli in imajo že lastne rodbine. Mogoče so tudi izjeme, a v veJčini primerov je torej taka smrt manj pomembna. Smrt tridesetletne matere pa lahko zapusti katastrofalne posledice. Majhni otroci zaosta-nejo sredi vzgoje in niti najboljša javna skrb jim ne more nadomestiti matere.
Potemtakem se moramo vprašati: Kako nai s socijalnega vidika ocenju e-mo pomen smrti in raznih smrtnih vzrokov?
Preden odgovorimo na to vprašanje, moramo za trenutek premotriti, kaj je naš socijalni ideal. Seveda ne bo enak vsem in za vse; pri nas — v Ameriki — pa bi činitelje, ki jim gre pri tem važnejša vloga — opredelili takole:
1.)	Treba je storiti, kar je le mogoče, da ostanejo otroci zdravi.
2.)	Otroci morajo imeti primerno in spodobno vzgojo.
3.)	Ko jim je tako dana telesna in duševna podlaga, jim moramo omogočiti, da si zasigurajo poklic, ki jih bo zanimal in ki je V skladu z njihovimi sposobnostmi.
4.)	Ta poklic naj jim nudi možnost, da si pribore finančno nezavisen položaj.
5.)	Na osnovi vseh prejšnjih pogojev naj bo vsakemu mogoče, da uživa normalne radosti in srečo človeškega življenja.
To je za nas normalni razvoj in kar temu nasprotuje, je zlo. S tega vidika se moramo javno boriti zoper bolezni, zakaj bolezni v veliki meri ovirajo normalni razvoj človeka iti družabnih skupin ter prinašajo človeški družbi ogromno izgubo dragocenih poedinčevih energij.
Ako vzamemo zadevo s te strani, lahko primerjamo prezgodnjo smrt izgubi kakšne glavnice. Vsak otrok predstavlja glavnico. Že njegov porod je povzročil stroške. Pozneje se del sbro-
- ■




SPOMIN NA SVETOVNO VOJNO: Plavajoči stolp pred Calaisom
škov za otroke prenese na občestvo: občina ali država skrbe za šolstvo, ker starši ne bi zmogli vseh bremen, ki jih nalaga današnji čas. Kaj različno je, kdaj otrok več zasluži kot stane; po navadi se ta vstop v samostojno življenje izvrši med 20. in 30. letom, ponekod celo še preje. Zato je s stališča so-cijalnega vrednotenja smrt takrat najtežja izguba, kadar so stroški z otrokom največji, a sam ni še nič zaslužil. Posebno težka je smrt tedaj, ko je do-tični človek prevzel nase veliko odgovornost za bodočnost. To je po navadi doba med 25. in 35. letom, ko se osnuje največ rodbin in ko ostajajo za takim pokojnikom majhni otroci.
Zdaj si oglejmo najvažnejše bolezni in dobo, v kateri so najbolj nevarne. Največja umrljivost za tuberkulozo pada v starost med 20. in 50. letom. V teh treh desetletjih umrje za jetiko več ljudi nego za katerokoli drugo boleznijo. Pri bolnikih te vrste moramo uva-ževati tudi to, da po navadi dolgo časa hirajo, zato ne znižuje samo smrt socialnega nivoja (gospodarskih razmer) prizadete rodbine, ampak ga zniža ali vsaj zrahlja že prej bolezen, ki vzame oziroma silno zmanjša rodbinskemu očetu pridobitne možnosti, prinaša pa izredne izdatke za zdravljenje in oskrbo.
. Sigurno je, da umrljivost za tuberkulozo po zaslugi vsestranskega ini smotrenega boja z njo počasi upada, vendar bi bilo napak, če bi zrli na to nevarnost preveč svetlogledno. Ze zaradi tega ne, ker se često pokaže, da je bilo ozdravljenje tuberkuloze le navidezno in se bolezen kaj rada ponovi ter se konča s smrtjo. Ker pa jetika pobere največ, socialno najkoristnejših ljudi, ni nikdar nobena akcija zoper to morilko človeštva in razdiralko sreče in življenskih radosti dovolj odločna.
Za tuberkulozo so po številu smrtnih žrtev najvažnejša nevarnost organske srčne bolezni. Le-te so lahko smrtni vzroki v vseh razdobjih človeškega življenja, vendar so — pro-matrano v širokem socialnem krogu — do petdesetega leta manj pomembne. Najpogosteje nastopajo in žanjejo ljudi med 50. in 60. letom starosti in potem zopet v sedemdesetih letih. FVi pet-desetletnikih zahtevajo srčne bolezni dvakrat več smrtnih žrtev nego pri štiridesetletnih ljudeh, pri šestdeset-letnikih štirikrat toliko kot pri štirideset-
letnikih; po 70 letu starosti pa celo devetkrat toliko. Kakorkoli so torej srčne bolezni sila pogosto smrtni vzrok, so vendar za najvažnejšo človeško dobo znatno manj nevarne nego jetika.
V	ožji sovislosti s srčnimi boleznimi so obolenja možganov in pa kap. Do 50. leta starosti ne prihaja ne to ne ono v poštev kot socialno-zdravstveni činitelj. Te bolezni pa so v toliko manj nevarne od tuberkuloze, ker niso nalezljive. Vendar ne smemo tudi tu pozabiti, da lahko srčne in možganske bolezni povzroče trajna ali če-šče se ponavljajoča obolenja več let pred smrtjo, ki močno omeje ali pa sploh zatro bolnikove pridobitne možnosti.
Tretja najvažnejša bolezen je rak. Število smrtnih žrtev te bolezni ni majhno; osvetljuje ga ta-le primer: leta 1923. je umrlo v neki ameriški državi za rakom 5896 oseb, za tuberkulozo pa 4854 oseb. Do 30. leta starosti je število smrtnih primerov zaradi raka zelo neznatno. zato pa ima v štiridesetih letih sila važno vlogo. Potemtakem mori tudi ta bolezen v dobi. ko stoji posameznik sredi svojih življenskih dolžnosti, zato je pobijanje raka ena najvažnejših nalog javnega zdravstvenega dela. Dve nadaljnji bolezni, na kateri se moramo ozreti, sta bolezen ledvic in pljučnica. V petdesetih letih gre zaradi ledvic več ljudi v grob, nego jih gre v tej dobi po krivdi tuber-kulov. Okrog 65. leta žanje ta morilka najobilneje; po tej starosti postane že manj pomembna.
V	prvem desetletju človekovega življenja je pljučnica pogosteje smrtni vzrok nego vse druge bolezni, ki smo jih pravkar našteli. V 2. in 3. desetletju ji je najbližja tuberkuloza, v 4. umrje za polovico več ljudi za vnetjem pljuč nego za tuberkulozo. Po petdesetem letu je pljučnica že manj pomembna. V splošnem lahko trdimo o nji, da je najnevarnejša za srednjo življensko dobo.
Pri doslej omenjenih petih boleznih se da umrljivost brez posebnih težkoč ugotoviti statistično*; težje je z dvema boleznima, ki ju ljudje v splošnem omalovažujejo kot smrtni vzrok, a ne po
* Avtor uporablja ameriške statistične vire, vendar le-ti veljajo tudi za nas, v kolikor gre za to. da dobi čitateli splošno sliko, ki nas na tem mestu zanima. — Opomba ured.
pravici. Gre za primere, ko se ta ali ona porodniška bolezen konča s smrtjo in pa za sifilis ali lues. Pri porodniških boleznih nastopa smrt najpogosteje iz vzrokov, ki niso v neposredni zvezi s porodom, zato statistika rada navaja druge bolezni za smrtni vzrok. Treba bi bilo. da bi javna zdravstvena skrb posvetila zadostno pozornost tudi porodnicam, izmed katerih gredo mnoge v prezgodnji grob brez dejanske potrebe, to se pravi;' tudi v primerih, ko je pomoč mogoča.
Na sifilido gre v starosti med 30. in 50. letom približno četrtina smrtnih slučajev, na tuberkulozo pa tretjina onih, ki jih povzroča pljučnica. Žal da vemo o tem v splošnem premalo, zakaj v mnogih primerih navedejo zdravniki
kakšno drugo bolezen za smirtni vzrok, ustrezajoč čuvstvom pokojnikove rodbine. V interesu znanosti in nadaljnjega boja zoper to morilko bi bilo želeti, da bi zdravniki vodili v tem primeru dvojno evidenco o smrtnih vzrokih: eno za javnost, drugo pa zgolj v statistične namene.
Seveda imamo še celo vrsto drugih bolezni, ki bi jih lahko na tem mestu omenili, vendar nobena ni s socialnega vidika talko važna kot navedene.
Naša izvajanja so utegnila čitatelja preveriti, kako važen je skupni nastop proti raznim boleznim in da je s o c i-alna medicina v našem času ena najpomembnejših panog socialnega udejstvovanja.
Smrtna žetev in ljudsko zdravje v Jugoslaviji
Po knjigi dr. Bogoljuba Kon> stantinoviča «Socijalna medici* na», odnosno po referatu G. Gru> jiča o nji v oktobrski številki «Letopisa Matice Srpske» posne* mamo najzanimivejše podatke o socijalnem zdravstvu v naši državi.
fUižne bolezni v preteklosti
... Če se ozremo po našem planetu, opazimo, da v tropskih deželah ni mogočnih del evropske kulture, ker ondi ljudje malo delajo; saj tudi ni sila, da bi se trudili in mučili. Vse, kar jim je treba za življenje, dobivajo z lahkoto od matere prirode. V našem klimatskem pasu pa so razmere čisto drugačne: podnebje je bolj neprijazno in pokrajine povečini zasnežene; zemlja trda, da jo mukoma obdelujejo; ne daje sadu brez pota. Kdor hoče v teh krajih živeti, se mora dan za dnem boriti z naravo, ker nujno potrebuje trojega: kruha, obleke in strehe nad glavo. Vse te nujne potrebe silijo ljudi k jakemu delu, z njim pa se ustvarja maiterijalna kultura kot rezultat človeškega dela in njegovega boja z naravo.
Toda tla za življenje in delo so majhna. ozka, tesna, zato ljudje v boju za obstoj prihajajo v medsebojne spore in kdor je močnejši, ta zmaguje nad drugimi. Toda dolgotrajni in krvavi medsebojni boji so ljudem vendarle odprli oči in jih podučili, da morajo živeti v nekem skladu med seboj. Tako se je
naposled rodila misel o ureditvi medsebojnih odnosov. — iz nje se je razvilo gojenje etične kulture, ali kakor pravijo z drugimi besedami: kulture in civilizacije.
V našem podnebju mora tedaj človek voditi dvojni boj: da s svojim delom premaguje, obvladuje in si podreja vna-njo prirodo in da hkrati uničuje zver v sebi, zatira svoje divje nagone, ki škodujejo bližnjim, da postaja krotkejši in tako sposobnejši za skupno življenje, skratka: da postane socijalni človek.
Potemtakem tudi podnebje in tla naše domovine zahtevajo — prav kakor pri drugih evropskih narodih — da si zastavimo kot življenski cilj etično in materijalno kulturo.
Ta življenski smoter zahteva predvsem, da bodimo duševno in telesno zdravi, zakai kdor je zdrav, lahko dela; če so socijalni odnosi pravilni, lahko tudi kaj zasluži in poseduje, a kdor ima sredstev, ta se lahko izomika. ku'l-tivira. Samo zdravi ljudje lahko prehranjujejo in branijo pred zlom svojo rodbino. Zdravje ie tedaj prvi pogoj napredka posameznika, rodbine, naroda in države. Zdravje je v narodnem življenju prvo, vsi drugi momenti so postranski, zakaj od splošnega zdravja zavise šola in vojska, kmetijstvo in in dustrija, obrt in trgovina. Narod in država bosta obstojala samo tedaj, če se bo v državi zadosti spoštovalo in gojilo ljudsko zdravje. Znameniti angleški državnik Disraeli je dejal: «Lahko ima-
ie najlepšo kraljevino, lahko so državljani razumni in marljivi, industrija in kmetijstvo napredna in cvetoča, vse umetelnosti naj cveto, arhitekti naj grade svetišča in palače; imejte za obrambo tudi vojsko, orožje, mornarico, topove, — toda če se prebivalstvo ne množi, če leto za letom nazaduje v telesni konstituciji in moči, mora narod pri ali slej izumreti. Prav zaradi tega smatram, da je skrb za ljudsko zdravje prva dolžnost vsakega državnika.®
Ni čudo, če so izginile mnoge države in narodi, ko so se v njih zalegle in vgnezdile pogubne bolezni. Dovolj znana sta primera rimskega cesarstva in stare Grčije. Rdečepoltih Indijancev v Ameriki ni v tolikih množinah pokosilo orožje belokožcev, kolikor so jih pomorile kužne bolezni, ki so jih zanesli v njihove vrste osvojevalci. Turški general Mahmut Muktarpaša trdi, da v balkanski vojni 1. 1912. niso premagali Turkov balkanski zavezniki, marveč jih je porazila njihova po sifilisu povzročena neodpornost, zakaj sifilis se je v poslednjih desetletjih pred vojno silno razširil po vsej Turčiji. Potomci okuženih staršev so bili mehkužni in brez vojaškega duha, pravo nasprotje zdravih in krepkih bolgarskih kmetov.
Po Jirečku je začelo v 14. stoletju prodirati v jugovzhodno Evropo pastirsko prebivalstvo. Po propasti Kumanov in Tatarov se spuščajo karpatski Romuni v nižave in zasedajo kneževini Valahijo in Moldavijo. Albanci se selijo s svojih planin v Tesalijo in Epir in naseljujejo grške kraje, ki jih je opusto-šila kuga. Pa tudi v prodiranju Turkov v Evropo vidi Jireček zmago pastirjev nad poljedelci in meščani.
Tudi v naših deželah — sklepa Jireček — so bili pastirji vsekdar najsilnej-ši element; vojne, kuge in slaba leta so jim škodovala znatno manj nego poljedelcem na ravnicah. V naših gorah je prof. Richter ugotovil telesno lepo, krepko in moralno trdno raso. ki je ustvarila dve svoji državi, a Cvijič je dognal, da je tu sedež najbolj ekspanzivnih plemen z močnimi, vrlimi, energičnimi in hladnokrvnimi možmi.
Gorci Dinarskih planin so naselili nizke kraje med Dunavom, Adrijo in Var-darom, proti Ohridskemu jezeru in južno od njega. Z razredčenjem poljedelcev in prodiranjem gorcev se je izpre-menilo splošno stanje našega naroda in je v srbsko-hrvatskem delu znatno na-
zadoval svetel tip; nadvlada! je temni in mešani, tkzv. brahikefalni tip visoke postave, imenovan tudi dinarski, ki je znatno vplival tudi na Slovence.
Zdaj pa nekaj podatkov o tem. kako so v južnoslovanskih deželah razsajale nalezljive bolezni:
V južnejših deželah so Mi pri nas dolgo časa samo grajski dvori, samostani. kmečke vasi in pastirska nase-lišča, dočim so bila mesta sila redka. Dubrovnik je prvi postavil temelje meščanskemu življenju srednjeveških južnoslovanskih držav. Vendar mu ni uspelo, da bi se biil razvil v večje mesto, ker so skozi dve sto let pustošile v njem epidemije in mu pomorile več kot 60.000 prebivalcev, a tudi v zaledju ni mogel iz istih vzrokov dobiti dovoli človeškega materijala.
O Bosni piše Kuripešič 1. 1526., da je zbog kuge, ki je ondi često morila, sila redko naseljena. Iz poročila, ki ga je poslal bosenski škof Francisco di Štefanu papežu, izvemo, da je štela Bosna koncem XVI. in na začetku XVII. stoletja manj kot 200 tisoč duš. Fra Niko-la Lašvanin in Muila Mustafa Bašeskija, pa zapiski naših neimenovanih fratrov pripovedujejo — včasi zelo živo — o poraznem delovanju kuge in ostalih kužnih bolezni, ki so morile Bosno v XVII. in XVIII. stoletju; velike praznine med prebivalstvom so morali zamaševati priseljenci iz raznih krajev, zlasti pa gorci. Nič boljše ni bilo v Vojvodini. Tudi v Srbiji so imele bolezni velik vpliv. Car Dušan je postal žrtev malarije, albanskega vladarja Skenderbega Kasftrioto je vzela kuga; z njegovo smrtjo je bil zadan težak udarec borbi ondotnih kristjanov zoper Turke. Nemara bi katastrofa Srbije 1. 1813. izostala, če ne bi Črni Jurij zbolel za trebušnim legarjem.
Napoleon je krenil v Rusijo s 600.000 vojaki, vrnil pa se je z 80.000 mož. Pri Borodinu je izgubil 35.000 oseb, ostale izgube pa gredo po večini na rovaš kužnih bolezni, predvsem tifuza. Potemtakem niso Napoleona potolkli Rusi, temveč pegavec in griža.
Za časa krimske vojne 1. 1853. so samo Francozi imeli 20.040 vojnih izgub, pegavec in kolera pa sta pomorila 26 tisoč 283 oseb. V vojni med Avstrijci in Prusi 1. 1866., ki ni trajala niti 3 mesece, je pruska vojska izgubila od orožja 3473, radi kolere pa 4529 mož. Avstrijci pa so izgubili od orožja 6378, od ko-
lere pa 10.079 oseb. V zaledju je umrlo za kolero: v Avstriji 110.000, na Pruskem 120.000 mož. Torej je tudi to vojno odločila epidemija. Če ne bi bile zdravstvene razmere v Avstriji skrajno slabe, ne bi bila Avstrija kar zlepa sprejela pruskih mirovnih pogojev.
Sanitetni polkovnik dr. Stanojevič navaja, da je od julija 1914. do demobi-lizacije poginilo v srbski vojski od orožja 52.099, umrlo pa 87.853 vojakov. Predkumanovska Srbija je štela pred svetovno vojno približno 3 milijone ljudi, a statistika 1. 1921. jih je naštela na tem ozemlju 2,600.000; tako je torej Srbija izgubila v vojni 400.000 ljudi. Poglavitni vzrok so pač epidemije, predvsem pegasti legar v letih 1914.-1915. Sanitetne razmere so bile takrat tako strahovite, da se nam danes vidijo kakor v legendah.
Sedanje zdravstveno stanje
Nihče naj se ne prestraši številk, ki jih bomo zdaj navedli; so za vsakogar zanimive in poduone in zaslužijo najširšo popularnost.
V leitu 1923. je bila splošna umrljivost v 16 evropskih državah pod 17 do 9.9 na 1000 prebivalcev, dočim je bilo pri nas tako-le: Na Hrvatskem in v Slavoniji 24.2, v Bosni in Hercegovini 22.4, v Vojvodini 21.8, v Sloveniji 19.2, v Srbiji 18.1. Z nami ie na isti stopnji Romunija (22.5), Rusija (21.6), Španska (21.2), Bolgarska (20.7) in Madžarska (19.2).
Prirast prebivalstva je iznašal leta 1923. v Rusiji 19.1, v Franciji 2.4. Izmed naših pokrajin je. bil v Bosni in Hercegovini 16.3, v Srbiji 16.0, v Sloveniji 12.2. Hrvatski in Slavoniji 8. v Vojvodini 7.3.
Umrljivost dojenčkov in majhnih otrok je bila — računana na 100 novorojenčkov — najvišja v Romuniji (20.6) in najnižja na Nizozemskem (5.). V naših pokrajinah: Vojvodina 26.7, Hrvatska in Slavonija (1. 1922.) 22.2, Slovenija (1. 1923.) 13.5, Bosna in Hercegovina 13.2, Srbija 11.9.
Za tuberkulozo umrje v Jugoslaviji vsako leto 40.000 oseb.
Za malarijo boluje v naši državi kakih 800.000 oseb.
Od akutnih kužnih bolezni je v poslednjih letih obolelo 372.000 oseb, umrlo pa 42.473.
Pri nas se zdravi samo v ambulato-rijih za spolne bolezni 1.5% — 2.5%' prebivalstva, medtem ko je v nekaterih
krajih sigurno okuženih 10%' — 20% prebivalcev, ponekod celo 60% (ende-mična sifilis).
Razmerje spolov med spolno bolnimi je naslednje:
V Švici je bilo izmed 6592 notiraniH 75.7% moških in 24.3% žensk, na Češkoslovaškem od 4360 zabeleženih slučajev 78.2% moških in 21.8% žensk, v Jugoslaviji izmed 62.645 noti ranih slučajev 66% moških in 33.6% žensk.
Nevarnost teh bolezni je v naši državi tem večja, ker so zelo razširjene tudi med ženskami, ki okužijo mnogo moških, vrhu tega so bolne za sifilisom osebe v najboljših letih, posebno hude pa so posledice v rasno - higijenskem pogledu.
Po raznih poročilih in računu nekaterih strokovnjakov se popije v Jugoslaviji alkohola in sicer:
66 milijonov litrov žganja v vrednosti 1 milijarde 320 milijonov Din,
240 milijonov litrov vina v vrednosti 1 milijarde 200 milijonov Din in
310 milijonov litrov piva v vrednosti 1 milijarde 240 milijonov Din.
O zdravstveni politiki Jugoslavije pričujejo naslednji podatki:
L. 1927. je imelo ministrstvo narodnega zdravja 387 naprav oziroma oddelkov in sicer:
Osrednji higijenski zavod v Beogradu, Higijenski zavod z zdravstveno šolo v Zagrebu, šolo za dojilje v Beogradu, 19 dispanzerjev za matere, dojenčke in majhne otroke, 64 šolskih poliklinik s kopeli, 32 domov Narodnega zdravja, 48 antitUberkuloznih dispanzerjev, 20 zdravilišč in okrevališč z 2000 posteljami, 24 ambulaitorijev za pobijanje trahoma, 62 ambulatorijev za kožne in spolne bolezni, 6 higijen.skih zavodov, 34 epidemioloških oddelkov, 4 bakteriološke postaje in 104 zdravstvene postaje.
Ogromen boj je vodila naša država' zlasti z malarijo, ki je najhujši bič za Makedonijo; ta boj pa je tako zanimiv in pomemben, da bomo o njem izprego-vorili obširneje ob drugi priliki. Morda je naša socialna zdravstvena politika eden redkih pojavov, ki lahko po svojih uspehih zanima tudi tujce. Pri tem je treba imenovati moža, na čigar plečih leži vse to ogromno delo: dr. Andrija Štamparja, apostola socialne medicine y Jugoslaviji,
Janko Kač
Kako bomo lačne nasitili?
Kmetijska produkcija se da povečati, da bodo naša polja rodila štirikrat več, — Kako znanstveniki rešujejo socialni problem
vsakdanjega kruha.
Prigodom jubilejne kmetijske razstave v Ljubljani" so pisali listi o vseh mogočih in nemogočih rečeh, o oddelku, ki tvori temelj napredka našega poljedelstva. pa ni nihče razpravljal. V mislih imam Semenogojsko postajo v Beltincih. Dolga leta tihega znanstvenega dela pod vodstvom g. inž. Mikuža n rodila sijajne uspehe v selekciji žita.
VSEUC. PROF. DR. FRAN JESENKO, znameniti slovenski botanik
Kaj znači selekcija, kako jo vršimo?
Selekcijo imenujemo odbiranje takih rastlin pred žetvijo na polju, ki kažejo posebno rodovitnost ali pa odpornost proti raznim boleznim ali klimatskim neprilikam (n. pr. odpornost proti po-zebi) in razmnoževanje leteh z namenom. dobiti nove vrste (inačice), ki bo-
do ohranile tudi v potomstvu te posebnosti neizpremenjene.
Prav za prav ni na stvari nič novega. Prvi in najvestnejši odbiralec je narava sama, ki vrši neutrudno in brezobzirno to nalogo od vsega početka. Slabo, bolno in nedovršeno propada, da d& prostora močnemu, zdravemu dovršenemu bitju. Selekcija je le pomaganje naravi pri tem snovanju, deloma nezavestno, deloma zavestno. Nezavestno, iz gole vztrajnosti in nujnosti, je izvršil kmet v hribih na neprikladni, po-zebi podvrženi zemlji selekcijo ovsa. Dobre tri četrtine prvega pridelka mu je uničil miaz. Deloma zbog pomanjkanja denarja za nakup drugega semena, deloma zaradi žilave odpornosti kmeta v boju z naravo je posejal tudi drugo leto ta oves, ki je srečno prestal trdo preizkušnjo mraza. Drugo leto je bil pridelek že boljši in je dobro obrodila že polovica posetve... V več letih si je vzgojil vztrajni kmet oves, ki ga seje že v jeseni in mu dozori zaradi zgodnje setve mnogo prej kot navadni oves ter je popolnoma neobčutljiv proti pozebi.
Zavestno, a nesimotreno selekcijonira-}o kmetje koruzo, tako da odbirajo najlepše pravilno razvite klase in vzamejo od teh za seme le zrnje iz srednjega dela klasa, ki je najpopolnejše razvito. Pri tem pa jemlje vsak poljedelec le svojo staro vrsto, ki jo je podedoval že od prednikov, katere donos morda ni na višku in čije odpornost je dvomljiva.
Beltinsko semensko žito
Semenogojne postaje, ki jih imajo druge poljedelske države na tisoče, delajo to smotreno, zavestno. Leto za letom odbirajo na svojih poskusnih poljih najboljše rastline ter jih razmnožujejo iz roda v rod. Tako je vzgojila beltin-ska postaja pšenico, ki daje na ha 42 meterskih stotov, kar znači potrojenje običajnega donosa v naših razmerah. Prav tako je dosegla beltinska postaja tudi pri vseh drugih žitnih vrstah krasne uspehe. Delo odbiranja se nadaljuje.
Ce bi se kak praktičen poljedelec zanimal za nakup, naj se ne boji pomisleka. češ, ondi na postaji so druge razmere; če bi jaz sejal te vrste, ne bi dosegel takih uspehov. Lastnosti, ki jih dosežemo z odbiranjem semena, so stalne lastnosti. Le skrajno zanikrno obdelovanje in slabo gnojenje bi moglo zmanjšati pridelek. To pa opazimo prav tako, morda še hujše, tudi pri navadnem semenu.
Kitajski način obdelovanja
Imamo pa tudi način, da donos tega odbranega blaga zopet pomnožimo. Način je prastar. Iz nujne potrebe, prehrani ti na mali rodni ploskvi pol milijarde ljudi, so se Kitajci, najstarejši poljedelski narod, domislili, da obdelujejo žlahtna žita prav tako kot Obdelujemo mi koruzo. V razdalji 20 krat 20 cm posade po tri zrna pšenice ali drugega žita. Ko požene po treh tednih rastlinice tretji list, odstranijo odvisne rastline tako, da ostane na vsakem mestu le ena rastlina. To rastlino obsujejo, da gledajo le vršički listov iz zemlje. Tako obsuta rastlina požene iz zasutih kolencev prav spodaj šope koreninic, višje pa 5 do 10 novih bilk, tako zvanih obrastnikov. Cez tri tedne, ko dobijo le-ti obrastniki tretji list, obsujejo zopet ter dobe od teh obrastnikov nove obrastnike drugega reda. Po možnosti ponove to še tretjič. Tako zrase iz enega zrna cel grm, ki kljubuje s svojimi močno razvitimi koreninami suši, z močno do 2 m visoko slamo pa poleženju. To je najlepši vzgled skupnosti — zadruge. Dočim bi bila posamezna bilka izpostavljena tisočerim nevarnostim, se jih strne cela gruča okrog matične rastline in lahko kljubujejo vsem neprilikam. Ko žito d o ra site, nudi veličasten pogled, kako valuje 12 do 15 cm dolgo klasje in poje v vetru kot ubrana himna rodovitnosti, saj je pognalo iz enega zrna 30 do 50 klasov z 80 zrni. In kakšna zrna! Kot sveže-pečene lepo zalite žemljice. Donos se potroji, počet veri!
Ne mislite, da je to nedosegljiva godba bodočnosti. O ne! Rusija. Nemčija, Danska in vse druge napredne poljedelske države že obdelujejo žito na opisani način! Nikoli ne pozabim silnega vtisa, ki ga je napravilo name v Welsu v Avstriji «po kitajsko obdelano polje!
Kanaan se je-povrnil in Bog je ,vzel prekletstvo zemlji!
Pa je obdelava predraga, prezamud-na — porečeš! Ce ti slično delo pri koruzi, krompirju, pesi itd. ni predrago in prezamudno, ti menda tudi ne bo pri žlahtnejših žitih. Kako skrbno obdeluje kmet vse druge sadeže, le najžlahtnejši proizvod naše zemlje, pšenico, spravi v jeseni v zemljo, potem pa —: »Križ božji, da bi stotero obrodilo!« Nega je kakor pri živalih tako posebno pri rastlinah pol reje.
»Kruha, kruha ...«
Ta kitajski način vzgoje žita je pa predvsem silne socijakie važnosti, ker je kruh temelj vsega narodnega gospodarstva. Ko je Jezusa po štiridesetdnevnem postu, preden je stopil kot socijal-ni reformator pred svet, hudič v puščavi skušal, rekoč: «Ako si sin božji, reci, da bodi to kamenje kruh!« je iz-kušnjavec pokazal na temelj socijalne-ga vprašanja. Kdor bo dal lačnim kruha. za tem bodo množice, zakaj kruh je žarišče vsega pehanja nezadovoljnih mas. Dajmo kruha ljudem, ko ga lahko damo!
Socijalno najbednejši pri nas niso nikakor industrijski delavci, čeprav jim reže kralj Jupital le tanke kruhke. Najbednejši so Pii nas kočarji in mali posestniki, ki so vezani s tisočerimi vezmi na svojo revno, pičlo grudo. Dvoje delavnih ljudi se zveže in stiska grudo. Pridejo otroci, cela kopica zdravih, rdečeličnih otrok, ki ponavljajo venomer: »Kruha, kruha!« Zaslužka ni vso zimo nič. Še poleti ne, odkar je stroj spodrinil kosca, spodil mlatiča, odpravil kopača. Rdeča ličeca sivijo v jetiko in vedno hujši je krik: «Kruha, kruha!« Koliko prostora zavzemajo še vedno na naših pokopališčih grobki z belimi križci!
In vsega tega ni treba! Na mali ploskvi enega mernika posetve, ki da V najboljšem primeru 7 mernikov pridelka. lahko pričarajo te drobne vedno lačne stvarce igraje 20, do 30 mernikov najboljšega žita. Kai pomeni tisto malo okopavanja in obsipanja v primeri s toliko povečanim pridelkom! Vam malim posestnikom, vam kočarjem, ki bolj ljubite malo ped zemlje kot kralji svoja kraljestva, vam sem namenil te vrste.
Kdo nam je dal najboljše može, ki merijo zvezdam tek, ki prisluškujejo tajnostim življenja, kdo najmočnejše roke, ki bijejo takt v jamah, plavžih, tovarnah? Naš mali kmet! Zato mu vrnimo njegov trud, da mu povemo in pokažemo, kako delajo drugje čuda v poljedelstvu. Da bo nehal tisti žalostni krik «Kruha: kruhaU. ko so prazne kašče. Da bodo dalje rudela vesela li-čeca. Da bomo potisnili v kot tiste bridke grobke z belimi križci...
Dr. Jesenkovi križanci rži in pšenice
Imamo pa še tretji način pomnoženja kruha. Kar se dotlei ni posrečilo nobenemu veleumu — naravoslovcu, to je dovršil z vztrajnim, dolgoletnim naporom naš človek, vseuč. prof. dr. F. Je-senko, ko je dobil leta 1909. plodne križance med pšenico in ržjo. dočim je bilo do takrat neovrženo dejstvo, da so taki križanci vsi neplodni. V kateremkoli jeziku pisano knjigo o žitogojstvu vzamete v roke. povsod najdete ime dr. Jesenka. Pri nas je vedelo za stvar le nekaj njegovih učencev in znanstve-
nikov, dočim je učenjak sam nadaljeval tiho svoje delo in je vzgojil že četrti rod tega križanca, ki kaže že precej utrjene posebne znake: dolžina kia-sa z 90 zrni, odpornost proti boleznim in pozebi ter izborno moko, kot najfinejše pšenične vrste. Par ljudi je razblinilo to dejstvo v neokusno fantastično, pravljico. Našel se je celo jurist. ki je odločno zahteval, da se mora ta novost zaščititi s patentom, da ne bodo drugi uporabljali to metodo. Vse to nam kaže, kako daleč smo še oddaljeni od človečanstva, ko dirigira celo v znanstvenih stvareh časnikar občinstvo.
A vendar se nam odprejo nove možnosti. Če spojimo uspeh znanstvenega dela z umnim gnojenjem in umnim obdelovanjem, pridemo do združitve s kitajskim načinom obsipanja. S pomočjo obojih se bo pomnožil kruh, bodo še bolj pordela ličeca. Tisti bridki beli križci, ki piakajo na naših grobkih. se bodo umaknili pesmi, solncu in smehu..
Kdo je že začel pri nas? G. I. Kup-nik, veleposestnik v Koprivnici, p. Podplat. Če meni ne verjamete, vprašajte njega, rad vam bo odgovorih
Rad. Peterlin-Petruška
V gorah našega Korotana
Dobrač (2167 m)
Imam planinsko legitimacijo, toda v Podrožčici me zanjo niti ne vpraša nikdo. Postajni načelnik mi še svetuje, kako naj potujem na Dobrač: najbolje je iz Beljaka preko Svetega Duha; v šestih urah seirn prav lahko gori.
Vozim se po lepih slovenskih krajih mimo Št. Jakoba v Rožu in Baškega jezera. Ljudje vstopajo in izstopajo. Slišiš enako nemški in slovenski govoriti in nič ne čutiš nemškega pritiska na slovensko okolico. Oni težki mračni dnevi »Hejmwehra« so minili, da bi le za vedno! Potrebno je mirno sožitje kakor Slovencem tako tudi Nemcem. Vsakemu svoje, pa — mirna Bosna!
Ob enajstih sem v Beljaku. Mesto sem si ogledal že pred tremi leti in zato se ne ustavim, temveč jo mahnem takoj proti Sv. Duhu. Grem skozi dve vasici: Gortschach in Pogeriach jih naziva občinska deska. To so naše nekdanje Goriče in Podgorje. Tudi hiše
so čisto gorenjske in s hodnikov vise lepi rdeči nageljni. Iz hleva prihaja gromko govorjenje. Ustavim se in poslušam: Tako rad bi imel, da bi čul slovensko govorico, toda besede so — čisto nemške.
Počasi stopam kvišku, tu in tam se ustavim, da utrgam kakšno jagodo ali borovnico in se ozrem malo nazaj. Pri Svetem Duhu sem okrog dveh popoldne. Lepa planinska vas — letovišče je to, par hotelov in zavetišče društva »Naturfreunde« ima vedno dosti gostov.
Od severa se vlečejo težki oblaki. Vprašam ljudi, kaj mislijo, ali bo deževalo. Pogledajo in pravijo, da se ni bati nevihte. Toda ne grem niti četrt ure daleč iz vasi, pa potegne nenadoma taka sapa, da se drevje skoraj do tal priklanja; za obronkom se zabliska in zagrmi in usuje se toča, za točo pa huda ploha. Spustim se po jarku na ma-
lo Livadico sredi gozda, sedem na nahrbtnik in se pokrijem s svojo novo pelerino iz »velblodove dlake«. In veste kaj: zares ne pusti k meni niti kapljice dežja!
Cez pol ure je nevihta pri kraju in zopet sije skozi drevje modrina neba.
Okoli petih pridem iz gozda k prvi planinski koči. Od tukaj naprej je svet odprt. Cesta vodi skoraj vedno po hrbtu gore, tako da imaš ves čas krasen razgled skoraj na vse strani. A zrak je po nevihti tako čist, da šteješ lahko hiše ob Vrbskem jezeru in se ti smehlja v večernem solncu Celovec, kakor da bi ga imel na dlani.
Pot je od prve koče dalje precej zložna, toda v koči sem pil pivo in noge so mi zdaj težke in narodne. Sicer pa se mi tudi preveč ne mudi, saj hodim po odprtem svetu in ne morem zgrešiti niti v temni noči, saj me spremljajo ves čas telefonski drogi. Cesta je tudi široka, kakor da bi bila deželna prve vrste.
Ves položni in široki hrbet Dobrača je krasna sočna planina. Polno živine se pase po njem. toda pastirskih koč, razen ene ali dveh, ne vidiš; so bolj stran od ceste.
O mraku sem slednjič pri koči Nem-ško-avstrijskega planinskega društva tik pod vrhom. To je veličastni dom Ludviga VValterja, ki stoji na tem mestu že nad sto let, kakor pove vzidana marmorna plošča pri vhodu v spodnje zidane prostore. Na žigu koče je označeno 2167 m nad morjem, kar pa ni res, ker stoji koča dobrih 50 metrov pod vrhom Dobrača.
V koči je ta lepi večer le kakih deset turistov. Silno srečne se čutijo, ker uživajo z verande tako krasen razgled in se jim obeta še krasnejše jutro. Veselega čebljanja ni ne konca ne kraja. Pijejo pivo in vzbujajo spomine. Pred svetovno vojno so bili že enkrat gori in oskrbnik jim mora prinesti spominsko knjigo onega leta. In res po dolgem enournem iskanju se najdeijo v knjigi lastnoročno zapisani. Kaj, kdo bi si mislil?!
Po večerji stopim malo pred hišo. Krasna noč. Nebo vse v zvezdah. Doline pod menoj vse posejane z električnimi lučmi; posebno obrežje Osojskega, Vrbskega in Baškega jezera in tam spodaj Beljak in tam dalje Celovec!
Zjutraj sem pred solnčnim vzhodom na vrhu. Visoke Ture z Velikim Kle-kom in Sonnblickom so tako čiste, ka-
kršnih še nisem nikdar videl niti s Triglava. In tam zadaj tirolske gore in Dolomiti. In Karnske Alpe in Julijske, in Karavanke in Savinjske planine! In doline pod nami: zelena Žila in Rož in Podjuna in druge. Vse tako jasno, vse tako razločno, kakor da se nam je čez noč približalo na sto korakov. Sedaj pa se pokaže izza Svinske planine solnce nebeško in ozlatii Triglav in Jalovec in Mangart in ves širni planinski svet zagori za hip v njegovih žarkih. Nastal je dan in iz dolin priplava jutranji pozdrav zvonov in že prihaja od bližnjih svinčenih rudnikov šum novega dela.
Preden se spustim po drugi poti naravnost v Zilsko dolino, obiščem še obe cerkvici; rudarsko — »nemško« in šo slovensko. Slovenska je vsa zapuščena in izropana: niti enega kipa, niti najmanjše, slike ni v nji. In zaprta je, da ne moreš vanjo. Pa se naslonim na odprto okno in molim glaisno? Oče naš . . .
Od slovenske cerkvice me pelje pot po strmi severozapadni strani doli v vasico Čajno v Zilski dolini. Tako nekako hudo mi je pri srcu, sam ne vem, zalkaj. Razveselim se šele, ko zaslišim na pokopališču ob čajniški župni cerkvi milo domačo slovensko govorico.
VZROKI RAHITISA (ANGLEŠKE BOLEZNI)
O mehčanju kosti sodijo, da ga povzroča pomanjkanje vitaminov v hrani. Tako je dognal s poizkusi angleški fiziolog Mellamby 1. 1918. — Nemca Vogel in Lassowitz h ta trdita, da rachitis nastaja radi pomanjkanja svetlobe. Ameriški fiziologi so dognali s poizkusi z belimi mišmi, da ima slednja podmena nekaj zase. Črne miši je zdravil delj časa nego bele in jih je moral tudi daljšo dobo izločiti solnčnim žarkom. — Nekateri so trdili, da rachitis mine, 5e bolnega otroka obsevamo z ultravijoličastimi žarki. Tudi to je bilo potrjeno. Mellaniby je dokazal, da gre za sovislost med vitamini in ultravijoličasti-mi žarki, ki pospešujejo razvoj vitaminov. Ne vemo pa, za katere vitamine gre. Priporočajo oves, češ, da ima obilo vitaminov. V resnici pa oves vpliva škodljivo, ker je enostranska hrana. V rodbini, kjer se je pet otrok enako hranilo, enako soffnčilo in dobivalo enako vitaminsko vsebino, sta dva otroka trpela za rachitisu. Zakaj? Gre za vpliv dednosti in še za vplive, ki jih ne poznamo. To kaže, da čaka znanost na tem področju ge mnogo dela.
p. Mačtet
Zakleti kozak
(Dalje)
X.
Joj, čvrsto je zidovje strašnega stolpa! Tako je čvrsto, da bi se razletele v prah kamenite krogle največjega topa, če bi bil kdo streljal po stolpu1... A tudi železne rešetke v ozkih linah so čvrste: rja jih ni vzela in čas jih ni omajal, čeprav stoji že dolgo — predolgo ta strašna ječa. Stoletni stok nesrečnih ujetnikov ni podrl proklete verige. Še vedno visi na mogočnem krogu z obokanega stropa, še vedno stiska kozaški vrat. čeprav so se lili po nji potoki in reke človeških solza. Ne pride jetnik iz tega groznega stolpa, naj bi tudi vse miši. kar jih je na svetu, pričele grizti z ostrimi zobmi mogočno zidovje. Samo ena pot vodi iz ječe, in še ta gre na morišče . . .
V celici sedi priklenjeni kozak in čaka jutra in neusmiljene smrti. Divji stepni konji ga bodo živega strgali na kose, in črni krokarji poneso po stepi bele kozaške kosti . . . Prezgodaj si se smejal, kozače, nad kleto veščo, prezgodaj si se bahal! Ali ne bi bilo bolje, da bi bil poslušal nasvete dobrih ljudi in se ne bi sukal okoli vsakega krila? Zakaj nisi p^ej pomislil, da lahko naletiš na peklensko pogubljenko? Zakaj se nisi vprašal, ali je vredna tvoje pogumne glave in licarske slave? Tako ne bi končal junaškega življenja na sramotnem morišču! — A kaj je kozaku za morišče? Kaj mu je smrt, če ji je stokrat pogumno gledal v oči sredi bitke, ko so njegovi tovariši padali kakor klasje pod srpom! Hujše od smrti in nestrpne muke mori kozaka proklet-stvo. Vsa domovina ga bo imela za izdajalca, ker je povzročil gorje in nesrečo, ker je po njem razžaljeni khan postal iz prijatelja hud sovražnik. Sto in sto let bodo kleli njegov spomin. Sramota mu pade na glavo, in nihče ga ne bo branil, nihče ne poreče, da ni bil kriv. —'Oj komu si zaupal, vele-možni hetman, batjko kozaški? — bo vsak govoril. Mar si imel premalo zvestih kozakov na Ukrajini, da si izbral ničvredneža?
*) V XVII. stoletju so rabili samo kamenite krogle.
Samo to je mislil praded in je obupno jokal v ječi.
Bridke so bile njegove solze. Ne daj, Bog, takih solz tudi sovražniku! Ne daj, o, Usmiljeni, takih solz nikomur na zemlji! — Prišel je večer; tih in vesel je rdeče pobarval ozke line. Zarja je vzplamtela na čistem nebu in mežikala jetniku skozi železno rešetko, ko da bi plakala z ubožcem vred . . . Spodaj so rožljale verige. Po težkem delu so se vrnili ubogi sužnji; izmučeni so sedli kraj stolpa :n jeli govoriti o tihi zarji na ljubi Ukrajini. Joj, tam je mimo in svetlo. Tam buči mogočni Dnjeper, svobodno kozaštvo skače po stepi in dekleta pojo pesmi! Joj, ko bi te vsaj v saniah zagledali, domovina predraga! Vsaj s tem nas potolaži v težkem suženjstvu! Jokajo se reveži in praded plaka z njimi, dasi ga ne vidijo in ne vedo, kdo je v stolpu. Slišal je praded. kako prosijo ubogega slepca, ki so mu Tatari iztaknili oči, naj jim zapoje domačo dumo, da jim olajša srce
Božji starec je ubral svojo kobzo.3) Žalostno so zažvenketale strune v tihem večernem zraku in trepetaje so odmevale v kozaških srcih. Praded ie pozabil vse drugo na svetu; slastno je poslušal čudne besede neznane mu dume.
»Oj, davno, predavno je bilo, a ga ni v Ukrajini kozaškega srca, ki bi bilo to pozabilo . . . Oj, so šli Lahi na tri šlahi,3) a Tatari na četiri ... Šli so Lahi in kozaki kakor bratje, roka v roki, srce ob srcu, z eno mislijo . . . Sli so na častno pirovanje; šli so zavret vroče, rdeče pivo Dvignili so se v boj za krščansko deželo, da store konec nevernikom in rešijo uboge sužnje .. . Spredaj jezdi pan kralj, levo od njega — kraljevič, desno pa naš kozaški batjko, hetman Konaševič-Sahaj-dačni . . .4)
Še samo solnce je obstalo sredi neba, ker še ni videlo na zemlji toliko mogočnosti in sijaja. Iskri konji rez-
2) gusle.
') poti.
4) L 1621 ie porazil kralj Sigismund Wa-sa v zvezi s kozaki mladega sultana Osma-na.
getajo, da se trese zemlja. Ostri meči se blišče, kakor da bi gorel zrak. Kopja so se dvignila kakor gozd, a prapori so zasenčili vso vojsko in jo varujejo vročega solnca . . . Bobniče in bobni votlo grmijo, in doneče pojo trobente . . . Slava vam, slavni vojščaki, obramba krščanstva. — slava!
Tedajci pa veli kralj: — Izberi si, velemožni hetman, najboljšo svojo stot-nijo, pa naj pojde na poizvedovanje za sprednjo stražo! Nevernik se nam umika; boji se viteškega boja. Pošlji, hetman, najboljše orle, kar jih imaš na Ruskem!
Pan hetman pa odgovarja kralju: — Nimam, jasni kralj, nobene slabe stot-nije. Vse so enake, vse so ti zveste... Poslal pa bom Harjkovo stotnijo, ki ne more dočakati boja. Preveč srbe mladi kremplji tvoje orliče! — In Harj-ko je sklical svojo stotnijo. Zavriskala je in zletela v daljavo, da je zastokala široka stepa . . .
Našli so sprednjo stražo nevernikov in so jih napadli. Potegnili so sablje, ne da bi pomislili, ali so kos premoči... Daleč so zleteli mladi orli, razvnela so se pogumna srca. Niso videli, da so jih obkolili neverniki. Niso razumeli, da so srečali vso sultanovo vojsko . . . Šele potem so pregledali sovražne neskončne vrste. A takrat se je nabralo že toliko Turkov, da kozaki niso mogli niti okreniti konj. Razjahali so junaki in se zakopali. Bili so se ves dan z vso sultanovo vojsko, bili so se še drugega dne. Ko pa je napočil tretji dan, je ostala samo polovica stotnije . . .
Tretji dan je zadela krogla v srce stotnika Harjka in slavni ličar se je zgrudil na tla. Preden je umrl, je rekel ljubim bratom: — Držite se do zadnjega! Naj živi kozaška slava! A eden od vas se brž dotakni moje rane na srcu. Cim se je dotakne, positane ptica. Potlej pa zleti čez sovražni stan in ponesi vesti hetmanu. Hitro, hitro, kozaški bratje, dokler mi duša ne zapusti telesa.
Vsa stotnija mu je prisegla, da bo branila do zadnjega kozaško slavo. Izvolili so pogumnega mladega Jurka. Jurko se je dotaknil krvavečega srca, in je takoj postal drobna ptica. Zletel je v zrak, a kozaki so ostali v krvavem okopu. Bili so se v neravnem boju in so čakali pomoči . . .
Daleč je zletel Jurko, pa se je utrudil. Drobni ptiček je sel na vejico pod dekletovim okencem. Zagledal se je y
lepo panno in ni vedel, da je veščina: hčerka, hujša od svoje peklenske matere. Izpremenil se je v kozaka in je šel panni hladit sroe. A panna ga je vzljubila in mu je s prekletimi čari vzela spomin. Pozabil je kozak, kam so ga poslali, pozabil je, da je pustil brate v smrtni stiski. Nič več se ni spomnil domovine — in vse to zavoljo ljubezni .. .	»
Vsa stotnija — razen tega edinega — je bila padla v boju, kakor je prisegla Harjku. Pred svetli božji prestol so prinesle kozaške duše tožbo o izdajalcu in prosili, da mu podeli Bog zasluženo kazen . . . Ker so padli v junaškem boju z neverniki, in zaradi njihovega poguma jim je dopustil Bog, naj dolo-če sami strašno kazen za izdajalca... Dolgo je mislila vsa stotnija — razen tega edinega — in je slednjič naprosila Stvarnika: »Velik je greh tega človeka, usmiljeni Bog, zato naj se ga vedno spominja. Ostane naj suženj svoje vešče vse življenje in še potem, ko se vleže v mrzli grob. Počiva pa naj samo na Tvoj praznik,5) da bi še bolj hrepenel po miru, ki ga ne bo imel... Tudi prokleta vešča naj ga vedno ljubi, naj si želi še večje ljubezni in naj se muči, češ, da jo premalo ljubi. Naj jima postane trpljenje ljubezen, zaradi katere je Jurko izdal bojne tovariše, krščanstvo, vero in domovino . . .
—• Strašna je ta kazen, — je rekel Stvarnik, — a bodi. Povejte še, koliko časa naj traja ta kazen?
In mu odgovori stotnija — razen tega edinega: — Naj traja toliko časa, presvetli Bože, dokler se ne rodi na Ukrajini dober kozak, ki se bo zaljubil v to veščo in končal pregrešno ljubezen, ne da bi sam pozabil na svojo kozaško čast, pravoslavno vero in domovino . . . Naj takrat izgubi vešča pro-kleto lepoto in se zvrne v pekel. Jurko pa naj se vleže v grob . . .
Oj, davno — predavno je bilo, a ni ga na Ukrajini kozaškega srca, ki bi
bilo to pozabilo . . .
★
— Ehe! — je pomislil praded, ko je poslušal dumo do konca, — zdaj pa vem, kdo je bil ta bledi kozak! Izdajalca Jurka sem rešil! O, Jurko, — je zaihtel, — pomagal sem ti in zdaj mirno ležiš v grobu. Ti pa si me pahnil v nesrečo z domovino vred. Nihče ne
s) t. j. ob nedelj aH.
Zaradi gradiva o desetletnici osvobojenja smo morali izpustiti nekatere, za to številko namenjene članke, med njimi tudi nadaljevanje potopisa «0d Ljubljane do Črnega morja*.
bo vedel, da jaz nisem kriv. Mar nisem varoval hetmanovega pisma kakor očesa v glavi, mar nisem storil kozaške dolžnosti? Zdaj naj bom za vedno proklet . . . Mar mi nisi obljubil, Jur-ko, da mi boš vračnik? Ni čas, da počivaš! Vstana, pomagaj, kakor si dejal!
Mrzla senca se je vlegla na tla pred ihtečim jetnikom. Dvignil je glavo in videl, da ga gledajo skozi zaprta veka Jurkove mrtve oči. »Odpusti mi, Petro, slavni ličar, — je rekel, — velika je moja'krivica. Strastno sem hrepenel 'po počitku in sem šel spat takoj, ko si me rešil prokletstva. Dobro, da si me bil poklical. Naloženo mi je že, da ti pomagam. Velik je bil moj greh in zdaj ga poravnam. Ali hočeš takoj biti prost?
—	Kaj bi tisto! — je rekel praded. — Ne misli name. Domovini pomagaj, Jurko, ljubljeni, reši jo khanskega maščevanja! — Proseče je sklenil roke. Težka veriga je zarožljala, ko je pokleknil pred mrličem: — Kaj mi je smrt? Zato me je mati rodila. Domovino reši, mojega pobratima in uboge krščanske jetnike!
—	Ne jokaj. Petro! Potolaži se, čista kozaška duša! Jutri bo vse drugače, in vse bo PO tvoji želji. Stari Fazil-Ah-met je prijatelj proklete vešče. Nji na ljubo je zamenja! hetmanovo pismo in poslal z njim k Samojloviču svojega sina Ahmetko. A ne bo tako, kakor misli . . .
Tako je rekel mrlič in se izgubil, a praded se je zahvalil Bogu in je takoj mirno zaspal.
(Konec prihodnjič)
t MARIJA FEDOROVNA, predzadnja ruska carica (glej str. 406)
Današnji številki je priložena reprodukcija fotografije našega fotografsket ga sotrudnika Empe: «Bled pred nevihto». Slika prikazuje «biser slovenske zemlje» v jesenskem nastroju.
«ZIV LJENJt IN SVET a stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din. mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se vri upravi. Ljubljana Prešerno- a ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino>
7pmsh>o 1 in nnl ^"'fria na '-'o
Urejuje Božidar Borko. — IzdUa za konzorcij Adolf Ribmkar — Za »Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.