NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SETTIMANALE Poste italiane S.p.a. Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma1, NE/PD ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA, ITALY LETO XXV. ŠT 39 (1198) TRST, GORICA ČETRTEK, 15. OKTOBRA 2020 CENA 1,20€ www.noviglas.eu Odprtje razstave v KCLB 8 V Gorici je umetnostna zgodovinarka dr. Tatjana Pregl Kobe predstavila razstavo priznanega slikarja Poldeta Oblaka z naslovom Kraška epopeja Življenjski jubilej 14 Tržaški slikar in ilustrator, a tudi skavtski voditelj in socialno angažiran človek, Edi Žerjal je praznoval pomemben življenjski in umetniški jubilej Pogovor 11 Ob 90-letnici rojstva je akademik, klasični filolog Kajetan Gantar spregovoril o svoji ljubezni do starih klasičnih jezikov , humanističnih študijih in demokraciji Ob 100-letnici koroškega plebiscita Slovesnost v duhu sprave med večino in manjšino V deželni hiši v Celovcu je 10. oktobra 2020 potekala osrednja slovesnost ob stoti obletnici koroškega plebiscita, ki je minila v znamenju novega sobivanja in sprave med večino in manjšino. Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je koroškim Slovencem tudi v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničitvi njihovih ustavnih pravic. Van der Bellen je v govoru navedel 8. člen avstrijskega ustavnega zakona, v katerem se Avstrija zavzema za jezikovno in kulturno raznolikost, ki prihaja do izraza v avtohtonih narodnih skupnostih, ter da je treba skrbeti, varovati in podpirati jezik, kulturo in obstoj teh narodnih skupnosti, in da Avstrija v preteklosti tega ni vedno spoštovala. / str. 3 Galerija ARS / 19. Koroški dnevi na Primorskem KKZ je predstavila zadnje publikacije V ponedeljek, 12. oktobra, so se na Goriškem pričeli 19. Koroški kulturni dnevi na Primorskem v organizaciji Krščanske kulturne zveze, Zveze slovenske katoliške prosvete in Slovenske prosvete. Letošnji program je sicer precej okrnjen zaradi pandemije koronavirusa. Kot so poudarili organizatorji, pa je pomembno, da se nadaljuje ta dragocena izmenjava kulturnih dogodkov. V galeriji ARS v Gorici (zvečer pa v Trstu, v Peterlinovi dvorani v sodelovanju z DSI) je v sodelovanju s Katoliško knjigarno potekala predstavitev publikacij, ki jih je izdala Krščanska kulturna zveza. Uvodni pozdrav sta prisotnim izrekla neutrudni kulturni delavec in dolgoletni predsednik ZSKP Damjan Paulin in tajnica KKZ Zalka Kelih Olip. / str. 2 MČ Naučimo se živeti odgovorno! Jurij Paljk Po svetovnem spletu se širi videoposnetek neke gospe, ta izraz rabim samo zaradi spoštovanja do vas, drage bralke in bralci, ki na ves glas na prepolni morski plaži kriči: “Nun c'e' coviddi, coviddi nun c'e'!” Gospa je že poleti kričala na časnikarja, da virusa covid-19 ni, prav gotovo bi nanj vpila tudi danes, ko je ves svet v primežu pandemije in vsak dan poslušamo strašljive številke, koliko novih okužb je po svetu in zadnje čase vse več tudi pri nas. Že Umberto Eco je pred dobrim desetletjem napovedal, da bodo socialna omrežja na svetovnem spletu samo povečala širjenje neumnosti in bedarij, saj ima na internetu vsak idiot pravico in, sam je o tem tudi prepričan, dolžnost, da širi vse tisto neumno in vulgarno, kar je včasih bilo slišati le v kakem zakotnem baru ob šanku in je tam za vedno tudi ostalo. Tudi med nami imamo take, ki kot omenjena gospa, nenehno na glas širijo neumnosti in vseh vrst bedastoče, medtem pa je pandemija s koronavirusom prešla v drugo fazo, nekateri pravijo, da se niti prva še ni končala! Vse več držav se odloča za nove omejitve, med njimi sta tudi Italija in Slovenija, ki imajo vse namen preprečitve večjega števila okužb, ki bi za posledico imele pravo sesustje najprej zdravstvenega in nato družbenega sistema. Navodila so jasna, problem je v tem, da se jih veliko število ljudi ne drži, zaradi tega nove okužbe. Tudi našo skupnost so prizadele, pa naj gre za naše šole ali zbore, naj gre za posameznike ali večje skupine. Vsaka nova okužba pomeni, da se mora ustaviti in biti v karanteni družina okuženega, njegovi sodelavci in tako naprej. Zato še enkrat ponavljamo, da se moramo z virusom covid-19 naučiti živeti, da se moramo držati navodil in uredb vlade. Ne gre samo za nas, gre tudi za naše bližnje, še posebej za najbolj ranljive, starejše, bolne. Ne bo padel svet, če ne bomo imeli kake prireditve in tudi zaradi odpovedanih koncertov ne, pomembno je, da se širjenje okužbe z virusom covid-19 čim prej ustavi! Naučimo se živeti odgovorno in upoštevajmo navodila vlade in zdravnikov! Str. 6 / Gorica Prof. Katja Pasarit o sindikatu slovenske šole v Italiji Str. 13 / Pogovor Sara in Marko Antonič, mlada upravitelja kavarne Gruden Str. 15 / Trst Kljub koronavirusu bogata sezona Gledališkega vrtiljaka Jadrnice so letos ostale v pristanišču Foto Damj@n 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS2 Svet okrog nas Povejmo na glas Sovražnika ni dobro podcenjevati Janez Povše Če rečemo, da sovražnika ni dobro podcenjevati, potem vsekakor nimamo v mislih manjših ali večjih nasprotij med ljudmi, pač pa covid-19. Sovraštvo med ljudmi na vsakršni ravni bi namreč morali končno in za vedno preseči ter odpraviti, kar seveda ni preprosto. Zgodovina zgovorno uči in dokazuje, kako je prepolna neusmiljenih spopadov med narodi, državami, različnimi verami ter civilizacijami, in to vselej zaradi mržnje in nerazumevanja in želje za vsako ceno zasesti kar največ prostora zase s podrejanjem drugih. Zdaj pa se je pojavil covid-19, pojavile so se podnebne spremembe, ki nas dobesedno bičajo, in iščemo pravi odnos do migrantov ter njihovega iskanja obljubljene dežele. Predvsem pandemija nam daje vedeti, če želimo prisluhniti njeni grožnji, da je prav ona resnični sovražnik, saj nas napada in drži v kleščah planetarno, globalno, potemtakem vse na vseh straneh sveta. Napada nas od prvega do zadnjega, ne želi nam dobro, hoče kar največ obolelih in mrtvih in ne nazadnje tudi ekonomsko ogroža naše življenje. In v tej luči in znotraj te resnice so vsakršna nasprotja med nami, med ljudmi, nasprotja vse tja do ostrih in izključujočih soočanj, dobesedno absurdna in nesmiselna. Naš sovražnik je covid-19, in če to dejstvo zares prepoznamo in osvojimo, se moramo pač v boju z njim povezati, ker smo napadeni vsi, ter pozabiti na medsebojna tekmovanja, če tega že nismo storili. Prehod v takšno držo, ker smo celo večnost navajeni na boj med seboj, razumljivo ni preprost, čeprav je slej ko prej nujen. In ker je ta prehod skrajno prelomen, ni čudno, da pandemijo podcenjujemo in se nekako obotavljamo spopasti se z njo z vsemi močmi. Uveljavljamo sicer prepotrebne ukrepe, istočasno se jih ne držimo, kar je koronavirus nemudoma izkoristil in se hitro vrača v t. i. drugem valu. Nismo še mogli dojeti, da gre za velikanskega sovražnika, nismo še utegnili do kraja sprejeti, da se mu je potrebno upreti z vsemi sredstvi, stisniti zobe in se vsaj v tem trenutku odpovedati sproščenemu načinu življenja. Virusu tudi poskušamo ubežati, saj se je pokazalo, kako največ prenosov okužb sploh več ne prihaja od zunaj, iz drugih držav, niti ne iz javnega življenja, pač pa iz druženja, srečevanja in praznovanj v krogu sorodnikov, znancev in prijateljev, iz česar so nastala brezštevilna majhna žarišča. Beg pred virusom in toliko bolj pred ukrepi proti njemu je tudi zadobil znane visoko leteče ugovore, kot so zatrjevanja, da nam je kratena svoboda, osebna svoboda, vendar ena največjih dobrin, ki ne sme biti nikoli zamejena ali celo odvzeta. Ne bi smeli nasedati takšnim razlagam, velja se s covidom-19 spopasti skrajno zares in z vsem možnim prepričanjem, kar velja za vsa vodstva držav in vsako osebo, ker je še kako odločilen vsak posameznik: moje zdravje pomeni v vsakem primeru zdravje drugih, moja lahkomiselnost je v vsakem primeru lahko usodna za mnoge. Za mnoge. S 1. STRANI 19. Koroški dnevi na Primorskem KKZ je predstavila zadnje publikacije Oba sta zadovoljna z dolgoletnim in dragocenim sodelovanjem, pa tudi s tem, da so se tudi letos zbrali in srečali, kljub kočljivim razmeram. Besedo sta nato prevzela predstavnika KKZ Martin Kuchling in Marko Oraže, ki sta predstavila publikacije. Martin Kuchling je na kratko orisal glavne. Slovenščina v družini je projekt oz. publikacija, ki je uspešna že od leta 2010. Z njo skušajo pobudniki na r azlične načine ozavestiti mlade in starejše na Koroškem o pomenu posredovanja slovenščine v družini. V manjšinski narodni skupnosti je namreč še toliko bolj pomembna družina, ki je prva posredovalka jezika. Otrok dobi na ta način osebno vez z jezikom, ki postane del identitete. Na Rebrci prirejajo vsako leto uspešen teden mladih umetnikov. Lani je potekala 40-letnica tega pomembnega izobraževalnega tedna in ob tej priložnosti je izšla tudi publikacija, ki je pregled vseh teh desetletij delovanja. Teden mladih umetnikov, na katerem se letno srečuje približno 120 otrok, poteka v mladinskem centru in v sodelovanju s Katoliško otroško mladino. Otroci se urijo v risanju, obdelovanju gline, izdelovanju lutk in skulptur, brkljanju ipd. Tretje predstavljeno delo je zbornik, ki ga KKZ izdaja ob rednem občnem zboru (zadnjič leta 2019). V zborniku je prikazano kulturno delovanje preteklih let. Posebno zanimiv je pregled bogatega delovanja včlanjenih društev. Do besede pridejo tudi organizacije in prijatelji iz Slovenije in drugih slovenskih narodnih skupnosti po svetu. Marko Oraže je pa predstavil zbornik Narodnega sveta, ki je izšel ob 70-letnici (2019) sveta z naslovom Usoda je koroškim Slovencem zopet dana njim samim v roke. Gre za citat prvega predsednika Joška Tischlerja, ki ga je izrekel na ustanovni seji leta 1949. Geslo je aktualno tudi danes, ker opozarja na osnovne lastnosti slovenske skupnosti na Koroškem, in sicer samopomoč, samozavest in samostojno nastopanje. Prispevki v zborniku zaobjemajo glavna težišča političnega boja za pravice narodne skupnosti, kot je borba za dvojezične table in uradni jezik, pa tudi poglavja o memorandumu 2011, razvoju kulture, šolstvu in viziji mladih za prihodnost. Po predstavitvi se je srečanje živahno nadaljevalo, saj se je med prisotnimi in predavatelji vnela zanimiva debata o 100-letnici plebiscita ter o šolstvu in Cerkvi na Koroškem. Predvsem glede srečanja dveh predsednikov (Alexandra Van der Bellena in Boruta Pahorja) ob stoti obletnici plebiscita sta bila predavatelja zadovoljna. Slovenščina je imela pomemben prostor na prireditvi, v slovenščini so spregovorili avstrijski deželni glavar in županja Celovca in tudi predsednik, ki se je opravičil slovenski narodni skupnosti za vse ustavne obljube, ki niso bile uresničene. To je veliko upanje, da se bo v prihodnosti odnos do Slovencev izboljšal. Na nerešena vprašanja je treba odgovarjati z dialogom Predsednik SSO Bandelj se je sestal s tržaškim županom Dipiazzo Ureditev bazovske osnovne šole, status bazoviških junakov in nadaljevanje postopka prenosa lastništva Narodnega doma so bile glavne teme srečanja med predsednikom SSO Walterjem Bandljem in tržaškim županom Robertom Dipiazzo. Srečanje je potekalo na tržaški občini. Predsednik Bandelj je izrazil zadovoljstvo, da je pred kratkim redno stekel pouk v montažnih zabojih, ki so bili nameščeni v Bazovici. Župan Dipiazza pa je zagotovil prioriteto postopka obnove bazovskega šolskega poslopja, da se bodo lahko učenci in učitelji čim prej vrnili v običajne šolske prostore. Predsednik Bandelj je tržaškemu županu čestital za pomembno izjavo ob letošnji proslavi v spomin na bazoviške junake, da ne gre za teroriste. Celotna slovenska narodna skupnosti si želi, da te mlade osebe, ki so svoja življenja darovale za boljši jutri vseh nas, rehabilitirajo in jim povrnejo dostojanstvo, ki jim pripada. Obenem je vsem v interesu, da spomenik na bazovski gmajni pridobi vsedržavni pomen, ker spominja na prve evropske žrtve, ki so padle za vrednote miru in sožitja. Zadnja tema srečanja med predsednikom SSO in tržaškim županom je bil postopek prenosa lastništva Narodnega doma na fundacijo. Bandelj in Dipiazza sta soglašala, da je treba postopek izpeljati brez zamud in zato je pomembno ohraniti koordinacijo in sodelovanje, kakršno se je vzpostavilo pri pripravi dogodkov ob 13. juliju, ki je postal že simboličen dan z globokim sporočilom sodelovanja in sobivanja med narodi, za kar imata posebno zaslugo predsednika Italije in Slovenije. Ob koncu srečanja sta župan Dipiazza in predsednik Bandelj soglašala, da je stalen in dosleden dialog najbolj učinkovit način reševanja odprtih vprašanj in pravi temelj za svetlo prihodnost tržaškega prostora, ki ga med drugim označujeta narodna in jezikovna raznolikost. In ravno odprt in konstruktiven dialog je temelj, na katerem primerno in obojestransko ovrednotiti to bogastvo. Poziv Sveta slovenskih organizacij k podpisu Podaljšan je rok za podporo evropski državljanski pobudi Pri Evropski komisiji so podaljšali rok za podporo evropski državljanski pobudi Kohezijska politika za enakost regij in trajnost regionalnih kultur. Po novem je mogoče pobudo podpreti do 7. novembra 2020 na spletni povezavi https://eci. ec.europa.eu/010/public/#/ initiative Svet slovenskih organizacij, kot član FUEN, podpira evropsko državljansko pobudo za enakovredno kohezijsko politiko, saj bi ta “morala posebno pozornost namenjati regijam, ki se po nacionalnih, etničnih, kulturnih, verskih ali jezikovnih značilnostih razlikujejo od okoliških regij.” Kot je zapisano v obrazložitvi, je glavni cilj ta, da bi bilo treba takim regijam, vključno z geografskimi območji brez upravnih pristojnosti, preprečiti gospodarske zaostanke, zagotoviti trajnostni razvoj ter ohraniti pogoje za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Vse to bi bilo treba izvajati na način, ki bo omogočal ohranjanje teh posebnih značilnosti. V ta namen morajo imeti te regije enake možnosti dostopa do različnih skladov EU. Treba jim je tudi zagotoviti ohranjanje značilnosti in ustrezen gospodarski razvoj, da se s tem podpre razvoj EU in ohrani njena kulturna raznolikost. To evropsko državljansko pobudo je vložilo Gibanje za zaščito narodnih dežel, v katerem je prisotnih več manjšinskih organizacij ter narodnostno mešanih občin. Omenjeno evropsko državljansko pobudo podpira tudi evropska krovna organizacija narodnih manjšin FUEN. Do zdaj je omenjeno pobudo podprlo več kot milijon evropskih državljanov. Vendar podpora prihaja v glavnem iz Madžarske, Romunije in Slovaške. Za uspeh je treba doseči predvideni kvorum v še vsaj štirih državah, ki so članice Evropske unije. SSO poziva, da to evropsko državljansko pobudo podpremo s podpisom v Registru evropskih državljanskih pobud na spletni strani Evropske komisije. 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 3Aktualno S 1. STRANI Ob 100-letnici koroškega plebiscita Slovesnost v duhu sprave med večino in manjšino Avstrijski predsednik je še dejal, da je Koroška posebna dežela, ki na poseben način združuje Avstrijo in Slovenijo, v njej pa že več stoletij živijo Korošci slovenskega in nemškega maternega jezika. “Slovenska narodna skupnost je samoumevni del Koroške in Avstrije,” je dejal. Ob tem je poudaril, da so pred sto leti tudi številni pripadniki slovenske narodne skupnosti glasovali za “enotnost Koroške in pripadnost Avstriji” ter da bi se brez njih plebiscit končal drugače. Van der Bellen je v svojem govoru še naglasil, da so “Korošice in Korošci veliko dosegli in da so zaceljene nekatere odprte rane, Koroška pa je ubrala pot sprave.” Ob tem je pozval k manjšinski politiki, ki bo ustrezala sedanjim pogojem življenja in potrebam. “Vse naše narodne skupnosti so most do naših sosedov. V dvojezičnih šolah in vrtcih se avstrijski otroci slovenske narodne skupnosti učijo skupaj s svojimi nemško govorečimi vrstniki in otroki iz Slovenije. Učijo se drug od drugega. To me dela samozavestnega. Preko njih Evropa postaja tesneje povezana. Tako si predstavljam našo skupno evropsko prihodnost,” je še dejal avstrijski predsednik, ki je na začetku govora, v slovenščini tudi dejal, da je lepo, da danes skupaj obeležujemo obletnico. Slovenski predsednik Borut Pahor je v govoru dejal, da je Celovec s to skupno slovesnostjo, na kateri sta prisotna z avstrijskim predsednikom, simbolna prestolnica združene Evrope. Kot je še dejal, skupno obeležitev še prav posebej utemeljujejo temeljne, skupne evropske vrednote - mir, sožitje, solidarnost, spoštovanje, povezovanje in sodelovanje. “Skupna slovesnost jih živo osmišlja, zato je danes Celovec simbolna prestolnica združene Evrope,” je še dejal slovenski predsednik, ki je govoril v slovenščini. Uvodoma je spomnil, da je v dvorani grbov v deželnem svetu našel svoj dom tudi knežji kamen, ki je dolga stoletja predstavljal mogočen simbol, na njem pa so voditelji prisegali v slovenščini, kasneje v nemščini. “Nima vsak narod takega kamna, da bi zidal na njem. Naša naroda si ga delita in ga imata oba,” je še dejal. Avstrija in Slovenija sta po besedah slovenskega predsednika danes sosedi, prijateljici, partnerici in zaveznici v skupnem evropskem domu. O koroškem plebiscitu pred sto leti je še dejal, da je bila z njim na južnem Koroškem prvič postavljena meja, ki je zarezala v večstoletno sobivanje nemško in slovensko govorečih prebivalcev prejšnjih skupnih držav. Poudaril je, da so bile Slovencem dane mnoge obljube, pred plebiscitom in po njem, zlasti z avstrijsko državno pogodbo. “V marsičem so bile obljube in zaveze izpolnjene, v mnogočem še ne,” je opozoril Pahor. Dodal je, da Koroški Slovenci upravičeno pričakujejo hitrejši napredek pri njihovem izpolnjevanju, zlasti na področju jezika. Pahor je v govoru še dejal, da se mu je večjezičnost vedno zdela veliko bogastvo, saj daje jezikovno in človeško širino ter zbližuje. “Predstavljam si, da tudi tu ljudje lahko čutijo podobno. Preteklosti ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo prihodnost. Sreča je na strani pogumnih,” je ob koncu govora dejal slovenski predsednik in požel dolg aplavz. Oba predsednika sta bila tako ob pozdravu na začetku slovesnosti kot tudi po govoru deležna velikega aplavza. V imenu koroških Slovencev je spregovoril predsednik ene od krovnih organizacij, Zveze slovenskih organizacij, Manuel Jug, ki je za svoj govor prav tako dobil dolg aplavz. V dvojezičnem govoru je poudaril, da je izziv, ki čaka avstrijsko Koroško, ohranitev slovenskega jezika in kulture. Ob tem je dejal, da vsa vprašanja glede pravic manjšin še niso urejena in rešena, jih je pa potrebno “vključno z določili 7. člena avstrijske državne pogodbe usklajevati” v sosvetu pri uradu zveznega kanclerja ter v forumu dialoga in v konsenzu doseči potrebne rešitve. “Danes je čas, v katerem živimo, popolnoma drugačen, živimo namreč v miru in v skupni Evropski uniji,” je v slovenščini še dejal Jug. V delu govora v nemščini je pozval tudi k spravi, empatiji in naklonjenosti drug do drugega, v sobivanju Korošic in Korošcev ter oblikovanju pogumne in optimistične prihodnosti. Koroški Slovenci so po njegovih besedah s svojo zgodovino bili in so trden del koroške identitete. Pozval je tudi, da si je treba v duhu sožitja in sprave še naprej graditi mostove in stalno prizadevati za skupno Koroško. Avstrijska ministrica za ženske in integracijo, ki je pristojna tudi za avstrijske manjšine, Susanne Raab, je v svojem govoru priznala, da je bilo sodelovanje s koroškimi Slovenci v preteklih sto letih obremenjeno, hkrati pa je poudarila, da danes dobro deluje in je zaznamovano z obojestransko željo po razumevanju. Vsaka od šestih avtohtonih manjšin v Avstriji je po njenih besedah del “avstrijske identitete, naše zgodovine in naše samopodobe,” trajna ohranitev njihovega obstoja danes in v prihodnosti pa je zgodovinska odgovornost. Izrazila je tudi željo, da skupne poti za spravo ne bi nikoli več zapustili. Podkancler in minister za umetnost, kulturo, javno upravo in šport Werner Kogler je prav tako omenil 8. člen avstrijskega ustavnega zakona in poudaril, da se vlada k celoti priznava k njemu. V govoru je tudi izrazil upanje, da bo v prihodnosti 10. oktober lahko tudi praznik za koroške Slovence. Dvojezično sobivanje pa je po njegovih besedah prednost in vzor za Evropo. Deželni glavar avstrijske Koroške Peter Kaiser se je v govoru tudi v slovenščini zahvalil obema predsednikoma držav, da sta prisotna na slovesnosti, kar so izrekli tudi nekateri drugi govorci. Poudaril je izboljšanje ozračja na avstrijskem Koroškem in tudi v slovenščini pozval, da je treba v ospredje postavljati “zbliževanje in zaupanje” ter upreti pogled v skupno prihodnost v združeni Evropi. V zvezi s plebiscitom pred sto leti je še dejal, da je dogajanje okrog plebiscita zahtevalo žrtve na obeh straneh. Tudi Kaiser je omenil, da ne bi bilo na plebiscitu večine za Avstrijo, če ne bi zanjo glasovali tudi koroški Slovenci, kar je bilo v preteklosti na slovesnostih ob plebiscitu zamolčano. Tistim, ki “niso zadovoljni z doseženim,” pa je namenil besede, da pretirane zahteve ne koristijo nikomur. Osrednje prireditve ob stoti obletnici koroškega plebiscita sta se prvič v zgodovini skupaj udeležila predsednika Slovenije in Avstrije. Oba predsednika sta v celovški Slomškovi hiši tudi slovesno odprla prve dvojezične jasli. Predsednika Slovenije in Avstrije sta se v okviru obiska sestala tudi s člani projektne skupine “gemeinsam 2020 skupno” in se udeležila odkritja svetlobne skulpture Tomasa Hokeja, zmagovalca natečaja Grenzenlos - Brezmejno. Sledil je skupen ogled potujoče razstave CHARINTHIja 2020, ki na sodoben in inovativen način spodbuja dialog z obiskovalcem in ga popelje na časovno potovanje skozi sto let zgodovine, hkrati pa posreduje sporočila sedanjosti in ponuja dialog s prihodnostjo. Slovenskega predsednika je na uradnem obisku v Avstriji spremljala ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, ki je skupaj z avstrijsko ministrico Raab obiskala Šentjakob v Rožu. V tej občini so nedavno sprejeli odločitev, da bodo v vseh vaseh občine postavili dvojezične kažipote in krajevne napise. Borut Pahor (foto STA) ŠENTJAKOB V ROŽU Ob 100. obletnici koroškega plebiscita Še en košček sanj o boljšem svetu postaja resničnost Prireditve v Šentjakobu v Rožu v sklopu obeležitve 100. obletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 2020 se je udeležila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Njen nagovor objavljamo v celoti. “Spoštovana ministrica dr. Susanne Raab / Sehr geehrte Frau bundes Ministerin dr. Susanne Raab spoštovani župan Šentjakoba v Rožu gospod Guntram Perdacher / Sehr geehrter Herr Bürgermaister spoštovane gospe in gospodje, drage Slovenke in Slovenci, sanjala sem, da imajo vse vasi in vsi kraji, kjer živijo koroški Slovenci, dvojezične napise; sanjala sem, da je prisotnost slovenskega jezika od jasli do mature nekaj samoumevnega; da je suvereno znanje obeh jezikov dežele vrednota, ki se jo ceni; sanjala sem, da lahko vsak koroški Slovenec v svojem maternem jeziku ureja zadeve na sodišču, na uradu, ne da bi za to potreboval tolmača; sanjala sem, da so koroški Slovenci enakopravni člani koroške skupnosti, v kateri skupaj, z roko v roki, z večinskim nemškim prebivalstvom gradijo lepši in boljši svet za svoje otroke. Svet, v katerem ni prostora za manjvrednost, v katerem ni prostora za nestrpnost ali, še huje, sovraštvo, temveč je to prostor dialoga, sožitja, medsebojnega razumevanja, sprejemanja in spoštovanja. Zbudila sem se iz sanj in spoznala, da, čeprav bolj počasi, kot bi si želeli, sanje lahko postanejo resničnost. Ozračje Koroške se je v zadnjih letih bistveno spremenilo. Na bolje. Vedno več jih je, ki spoznavajo, da sobivanje dveh različnih narodov prostor bogati in ga krepi. Vedno več jih je, ki v dvojezičnosti vidijo prednost in ne ovire. Nekoč si nismo mogli niti predstavljati, da bi koroški Slovenec za svoje kulturno ustvarjanje prejel kakšno vidnejše priznanje, danes se ob bok velikih imen Republike Avstrije postavljajo Nobelov nagrajenec Peter Handke, pisateljica Maja Haderlap, pisatelj Florijan Lipuš, Martin Kušej in drugi. Mnogi so se kalili v slovenskih kulturnih društvih po vaseh ter se tam učili žlahtnosti, kot jo npr. prinaša Slovensko prosvetno društvo Rož. Za vse, ne le za manjšino. Pred nekaj dnevi nas je razveselila novica o dvojnem povišanju finančnih podpor manjšinam, kar nam potrjuje, da avstrijska vlada svoj program in zaveze, ki jih je Avstrija pred sto leti dala manjšini in jih je pred 65 leti potrdila, resnično jemlje resno in z vso odgovornostjo. Danes smo zbrani tu, da skupaj pozdravimo odločitev, da vse vasi v občini dobijo dvojezične napise, nemškega in slovenskega. Zahvala za to gre (županu in) občinskemu svetu, ki je s svojo odločitvijo pokazal tisto pravo držo, ki jo zmorejo veliki ljudje. To je gesta, ki navdušuje; gesta, ki je in mora biti sama po sebi zgled vsem. Morda nas bodo nekoč v tem pogledu začele bogatiti tudi ulice. Spoštovani, sama se veselim, da z današnjim dogodkom še en košček sanj o boljšem svetu postaja resničnost. Hvala za pozornost.” 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS4 Kristjani in družba Kaj nam hoče povedati koronavirus? (24) Primož Krečič Ozdravljenje z dotikom Krvotočna ženska je iskala stik z Jezusom na tih in skriven način, načelnik shodnice, Jair, pa kar na glas in pred vsemi. Ženska je verovala, da bo ozdravljena, če se bo dotaknila roba Jezusove obleke. Predstojnik shodnice je veroval, da bo njegova hči ozdravela, če se je bo dotaknil Jezus. V teh primerih in pri drugih ozdravljenih je bil pomemben dotik. Dotik je še vedno ključnega pomena v medsebojnih odnosih in pri zakramentih, ki tudi ozdravljajo. Ob bolezni se v človekovem srcu prepletata zbeganost in vera. Bolezen predstavlja slutnjo minljivosti in strah pred smrtjo, obenem pa še večjo potrebo po izročitvi in zaupanju v Božje roke. Kjer prevlada zbeganost, se človek ne preda z vsem srcem. Z vero se moremo dotakniti Jezusa in doživeti njegovo moč, ki ozdravlja od odtekanja življenja in obuja od smrti. Jezus je prijel mrtvo deklico za roko in jo dvignil v življenje. Postavil jo je v skupnost njene družine, da so ponovno zaživeli skupaj. Ozdravljena je ozdravljala, je zapisal teolog Sorč. Kdor doživi moč Jezusovega dotika, more tudi sam delovati iz njega. Pri tem je pomembna vera, da se Jezus najprej dotakne človekovega srca in potem deluje po vsem telesu. Zdravljenje se začenja od znotraj, in to je spreobrnjenje. Tudi srečanje krvotočne ženske z Jezusom izpostavlja pomen vere, da bi mogel v njej odrešenjsko delovati. Zavedati se moramo svojih ranjenosti in krhkosti ter potrebe po pomoči. Le tako se resnično pripravimo za sprejem njegovega daru. Stvarjenjski dotik Boga je upodobil Michelangelo na freski v Sikstinski kapeli. Stvarnikov dotik vzpostavlja bližino med Bogom in človekom. Bog je želel pri stvarjenju nekoga, ki mu bo podaril tisti odnos, ki vlada v njem. Človek je postal bitje odnosov in ljubezni, bitje iz dotika za dotik. Tako nastanejo razmerja, ki nas napolnijo z ljubeznijo in pozdravijo. Razlika je, ali smo le v besednem in površinskem odnosu ali je naš odnos globlji. Tudi telo in duh predstavljata nerazdružljivo povezanost, ki jo hranita dotik in objem. V tem smislu je krščanska vera vera dotika in zdravljenja. Živimo drugi z drugim in z Jezusom. Pomočniki smo drug drugemu in iščemo bližino ter zavarovanost. Dotik z živim Bogom se more uresničiti po molitvi in delih ljubezni. Na vsakem koraku se moremo dotakniti Boga in narediti prostor za drugega ter za Svetega Duha. Darovanje in obdarovanost sta najbolj mogočna dotika v človeškem življenju. Jezusovo zdravilno delovanje je dotik Božjega, po katerem priteka odrešenjska milost. Ta se odvija po toliko načinih ljubeče prisotnosti, da se nebo dotika zemlje in zemlja počiva v njegovih rokah. V evangelijih beremo, da ni bil Jezusov dotik zgolj površinski, ampak je vstopil v notranjost ljudi in jim podaril svojo milost. Odrešil jih je vezi grehov, jih pozdravil in jim pomagal vstati ter začeti služiti. V nekaterih primerih je bila že sama Jezusova bližina zdravilnega značaja. Slepi človek pred Jeriho je začutil njegovo bližino. (Mr 10,46) Pri krvotočni ženski je ozdravljal že sam dotik njegove. (Mr 5, 24- 33) Gluhonemega človeka je Jezus ozdravil po dotiku ran ali bolnih mest: položil je prst v uho in se dotaknil jezika s slino. S tem je odpravil telesne ovire. (Mr 7,31-37) Okuženemu gobavcu je rekel, naj stegne roko, dotaknil se ga je in mu rekel, naj bo očiščen.(Mr 1,40-44) Jezus je pokazal, da je zdravljenje proces, ki vključuje fizično in duhovno ozdravljenje. Pri različnih ozdravljenjih je od ljudi zahteval vero. Povezati se morata misel in srce: to je izraženo v zaupanju krvaveče ženske: “Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.” Sonce vzhaja v trenutku dotika. Ta ranjena in ponižana ženska se je dotaknila Gospoda in prejela dar ozdravljenja. Ves napor in dolga pot sta bila poplačana. Doživela je dotik ljubezni, v kateri ozdravimo, ker je Jezus izvir življenja. Nika, Gabrijel, Matej, Irina, Daniel, Christian, Lorenzo, Martin, Arianna in Evan so v nedeljo, 11. oktobra 2020, na kotalkališču na Peči prvič prejeli sv. obhajilo. Deset otrok, ki obiskujejo šole v Sovodnjah in na Vrhu Sv. Mihaela ter živijo v Martinščini, na Vrhu, v Gabrjah, na Peči, v Sovodnjah in Šlovrencu, je na ta korak skrbno pripravila katehistinja Monica Quaggiato. Jeseni 2019 so opravili prvo spoved, končno pa še obhajilo, ki je meseca maja žal odpadlo. Dve leti so se zbirali v sovodenjskem župnišču, septembra in oktobra je bila priprava še bolj intenzivna in prejšnjo nedeljo so kljub neprijaznemu vremenu končno praznovali. Prvo sv. obhajilo na Peči Končno so praznovali Pismo mojemu župniku Nesrečno tetoviranje Dragi gospod župnik! Nekaj me veseli, pa tudi nekaj žalosti. Naša pupa je po dolgem času ubogala in začela hoditi na naš kor prepevat. Nisem še ugotovila, ali zaradi moje prošnje ali pa je v ozadju kaj drugega. Ko smo bili mladi, nismo bili tudi mi nič drugačni! Skrbi pa me tole: v Trstu je bila predstavljena knjiga v kavarni San Marco z naslovom Le leggende delle tigri – Legende tigrov. Pisec je ruski pisatelj, ki živi na Zahodu, Nikolaj Lilin (s pravim imenom Nikolaj Verzbicki). Na predstavitvi knjige so se poslušalci srečali tudi z razlago tetovaž, ki jih pisatelj dela. O tem je tekla beseda pri nas doma. O tetovažah ste nekoč že pisali, vendar naša punca je o tem povedala nekako takole: “Pisatelj je poudaril, da tetovaže na človeškem telesu niso modne muhe. Tetovaže, ki jih on dela, niso dekoracije za telo, kot se velikokrat misli, ampak pri njem tetovaže nastanejo z nekim določenim namenom in razlogom.” Opisal je sibirsko ljudstvo Urke, od katerih tudi sam izhaja. (To ljudstvo se deli na dve skupnosti. Eni so ustaljeni in bivajo po zaselkih, drugi pa so nomadi in potujejo iz kraja v kraj s čredami). Pri Urkih so tetovaže nekakšna razlaga dogodkov, ki jih je neka oseba doživela in ostanejo na osebi kot ilustracije dogodkov preživetega življenja osebe, ki se je dala tetovirati. Gospod Lin je še pojasnil: “Pri meni ni mogoče naročiti tetovaž po naročilu. Ker spoštujem tradicijo svojega sibirskega ljudstva Urki, delam tetovaže le za prijatelje, s katerimi se prej veliko pogovarjam, posvetujem. Kot govorjeno besedo prelivam na papir, tako pri tetoviranju zgodbo prelijem v tetovažo, ki osebi ostane za vedno vrisana v kožo.” Kaj mislite vi o tem? Lep pozdrav Marija Draga ga. Marija! Zgodba o pomenu tetovaže, kot jo opisuje Lilin, je poznana, še zlasti pri nomadih. Romi imajo celo vrsto mojstrov tetoviranja. V motive pri tetoviranju vnašajo lastne simbole, ki naj bi predstavljali prihodnost osebe, ki se je dala tetovirati. Isto se zapaža pri nekaterih nomadskih ljudstvih v Aziji. Ob tem se nam zastavlja vprašanje: “Kako vemo, kaj bo jutri? Saj niti ne vemo, kako je z našim zdravjem, ko je danes toliko zahrbtnih bolezni, kaj šele, da nam nekdo nekaj napove ali celo nariše našo prihodnost?” Že tu se vidi neka nelogičnost! Vse te in podobne dogodke in razlage prepuščam posameznikom. Kljub vsemu pa bi se rad še nekrat dotaknil pomena, pa tudi namena tetoviranja. Veliko ljudi si da kaj tetovirati zato, ker želijo izstopati. So pa tudi takšni, ki verujejo, da jim tetovaže prinesejo srečo. Bili naj bi srečni, saj imajo na telesu nekaj, kar jim srečo zagotavlja. Vse to je seveda laž. Naše telo je tempelj Sv. Duha. Tako nas uči naša vera. Tempelj v prenesenem pomenu je svetišče. Tako je tudi moje telo moje svetišče, s katerim razpolagam sam. Oseba je tista, ki bo dovolila, kaj in kako se dela z njegovim telesom. Pri vsaki operaciji podpišemo, da se s kirurškim posegom strinjamo. Operacijski posegi so narejeni z našim privoljenjem, ker se tako spoštujeta naše telo in naša osebnost. Enako je pri tetoviranju. Nastaja vprašanje, zakaj se kdo da tetovirati? Ali se zaveda, da bodo tetovaže ostale na njegovem telesu celo življenje? Spomnim se esesovskega majorja, ki je imel tetoviran simbol, h kateremu polku je pripadal. Nekaj podobnega so v nemških taboriščih imeli vsi zaporniki. Tega gospoda je ta oznaka vedno vznemirjala, še zlasti, ker se ni strinjal, kot veliko tedanjih mlajših Nemcev, s Hitlerjevo politiko. Takšne tetovaže, pa naj bodo številke ali simboli, so ljudi zaznamovale, ne samo pred državno oblastjo, ampak tudi v osebnem življenju, ker so jih spominjale na preživeto gorje. Tetovaže, ki jih danes delajo, pa so odraz neke osebne kulture posameznikov, ali lepše nekulture posameznika! Marsikateri mlad človek se ne zaveda, da ga bo tetovaža spremljala celo življenje. Marsikdo naredi to v neki zagnanosti ali pod vplivom okolja. Se pa zopet zastavlja vprašanje: “Ali oseba, ki se da tetovirati, ve, kaj posamezni simboli pomenijo?” Pozabljamo, da je v tetovažah veliko neverskih simbolov ali da so simboli nam nepoznanih verstev. So pa velikokrat v tetovažnih simbolih prisotni tudi satanistični simboli. Tu pa že prihajamo v zapleteno poglavje, kaj je za nas hudi duh, ali kaj nam pomeni satan? Poglavje, ki se vedno bolj odpira in nas opozarja, da se s takšnimi tetovažami predamo satanu, namesto, da bi ohranili Očetovo naročje, se od Očeta oddaljujemo. Vem, da se o vsem tem premalo govori, vem tudi da po naših cerkvah se te stvari ne obravnavajo, vem pa tudi, da so nekateri starši naravnost srečni, če ima njihov sinček ali hčerkica okoli popka tetoviranega metuljčka! Na plaži sem zapazil mlajši par, ki redno obiskuje cerkev, pa sta oba imela na rami tetoviran obrnjen križ - znak satanizma! Pustil sem ju pri miru in si mislil svoje. Zelo preprosto povedano: s takim simbolom častita Satana, čeprav sta redno pri maši! - Kaj jima lahko ta simbol v življenju prinese – vsekakor nič dobrega. Če poznate koga ali ste kdaj v pogovoru o tetoviranju, vedno skušajte osebo prepričati, naj tega ne dela, ker prej ali slej ji bo žal! Ohranjajmo svetost svojega telesa in ga ne oskrunjajmo. Prijazen pozdrav, ga. Marija! A.K. Nikolaj Lilin 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 5Kristjani in družba V oktobru so se začela predavanja škofijske teološke šole, ki bo skušala odgovoriti na vprašanja, kot so: od kod, zakaj je prišla pandemija? Je to le neka grožnja, nevarnost ali je to tudi priložnost, da kristjani poglobijo svoja vprašanja, svoj odnos do Boga in do bližnjega? Letošnji škofijski tečaji za laike imajo za rdečo nit smrt, strah, vero, človeško življenje, odgovornost in ekološka vprašanja. V pastoralnem pismu Svetli oblak (La nube luminosa) nas škof Carlo Maria Redaelli vabi, naj ne opustimo razmišljanj, ki so nam jih spodbudile ostre izkušnje pandemije. Kaj smo se kot kristjani naučili v dobi covida-19? Zdaj se vsak bolj konkretno seznanja s preizkušnjo bolezni, ker mu življenje predoči vprašanja smisla in upanja. Na srečanjih ima vsakdo priložnost, da se seznanja s Svetim pismom in s tem, kar je bistvenega v življenju posameznega človeka. Tečaji bodo potekali po župnijah v Gorici, Krminu, Gradišču in Ronkah. Prvo tako srečanje je bilo s Santijem Grassom 1. oktobra v Podturnu v Gorici. Predavanja se bodo nadaljevala vsak četrtek ob 20.30 do konca meseca novembra. Potekala bodo o temi Biti kristjan med covidom-19 in po njem. Kristjani vsak dan poslušamo po medijskih sredstvih vseh vrst laži, zmote, ne toliko glede krščanstva ali Boga, kolikor glede človeka in človeškega življenja. Svetopisemsko vprašanje Adam, kje si?, ki ga beremo v zgodbi o prvih dveh človeških bitjih, se ne tiče toliko kazni in greha. Bog postavlja Adamu, in torej vsakemu izmed nas, to vprašanje zato, da bi se zavedeli, kakšno stališče smo zavzeli v življenju, za kaj smo se odločili, kaj pravzaprav iščemo in si želimo v vsakodnevnih izzivih. Večkrat sami tega ne vemo ali pa si mislimo, da vemo, pa v resnici ne vemo. Življenje gre vsak dan mimo nas in tvegamo, da se ga ne dotaknemo in da ostanemo praznih rok. Živimo sedemdeset, če gre vse v redu, osemdeset let, a kaj je pristnega ostalo od tega, kar smo naredili? Življenje ni v posnemanju drugega. Jezus nas je ustvaril, da napravimo nekaj novega, nekaj, kar ni še nihče naredil pred nami, niti Bog. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj vzgoja, kot jo poznamo danes, nam ni v veliko pomoč, ker nas sili v ponavljanje. Tudi starši, država s šolo vred, z vsemi programi, mislijo, da vedo, kaj je dobro za otroke in mladino. A je v resnici res tako? Bolezen je najboljša prispodoba, ki v vseh velikih pripovedih ponazarja zlo, neizpodbitno nadlogo, nadlogo človeštva. Santi Grasso je v predavanju poglobil to temo in predstavil nekaj nepozabnih del svetovne književnosti, ki so povezana tudi s Sv. pismom. Kralj Ojdip je prvo takih del, v katerem dobimo marsikateri odgovor, ki velja tudi danes. V grški tragediji je govor o kugi, ki izbruhne v mestu Tebe. Drugi dve deli, v katerih igra bolezen glavno vlogo, sta roman francoskega pisatelja Alberta Camusa Kuga in delo portugalskega nobelovca Joseja Saramaga Slepota. Camus je napisal roman leta 1947; v njem piše o novi družbi, ki nastaja po drugi svetovni vojni in je prepolna plemenitih idej ter misli o sebi, da je nezmotljiva. Prepričana je, da bosta znanost in tehnika odgovorili na vsa človeška vprašanja. Camus poudarja dejstvo, da si ljudje večkrat gradijo mesta in družbo, ki hoče biti brezhibna v vsem svojem sijaju, a je dovolj, da se pojavi kaj nepričakovanega in takoj zdrsne vse v kaos. V življenju je vedno kaj nepredvidljivega, kot so lahko smrt, bolezen ali kak drug dogodek, ki nas preseneti in prisili, da spremenimo načrt, ki smo si ga zadali. Dogajanje romana je postavljeno v mesto Oran v Alžiriji, kjer izbruhne kuga, ki jo prinesejo podgane. Javne ustanove najprej nočejo priznati, kaj se je zgodilo. Ko se razširi novica, je prepozno. Okužba se razširi in vsa mestna vrata se bodo zaprla. Vsi prebivalci morajo ostati med mestnimi zidovi. Ljudje reagirajo na razne načine: nekateri prezrejo nevarnost in mislijo, da bodo živeli tako kot prej, drugi se hočejo boriti proti bolezni na vse načine. V tem smislu Camusova Kuga ne predstavlja samo biološko zlo, temveč propad duše in prispodobo za zlo, drugo svetovno vojno in nacizem. Protagonist, zdravnik Rieux, zelo simbolično razloži, da “kužni klici nikoli ne umrejo, nekaj let zadremajo, a pripravljeni so, da se nekega dne zopet zbudijo”. Uradnik Tarrou mu odgovarja, da je veliko vrst virusov, pred katerimi niti kristjani niso zavarovani, saj lahko okužijo svoje bližnje ne samo z boleznijo kuge, ampak tudi z “boleznimi”, kot so egoizem, nezrelost in pretirana odvisnost, lagodnost itd. Za Camusa je kuga vedno prisotna grožnja, ne toliko zato, ker se vedno vrača v obliki bolezni, temveč zato, ker je kuga simbol za tisto, kar je najhujše v odnosu med ljudmi. Jose Saramago, ki se je vedno boril proti vsaki utopistični misli in veliko trpel v dobi Salazarjeve diktature, govori v svojem znamenitem romanu Slepota o nenavadni epidemiji, ki izbruhne na nedoločenem kraju in času in okuži najprej oči. Začne se pri človeku, ki ob vožnji z avtom nenadoma oslepi. Pisatelj je želel pokazati, da svoboda obstaja v tem, da ima človek možnost izbirati med dobrim in slabim, vendar nenehno izbira slabo in si govori, da je dobro. Človek ostaja slep, ker s takim vedenjem nenehno vara samega sebe. Saramago nam odkrije, da kuga, kot jo je prikazal Camus, ali slepota, kot jo sam prikazuje, nista le bolezni, ampak sta simbol človeka, ki ni zmožen uvida. Vzrok zla se tu izkaže kot nezmožnost uvida in varanje samega sebe. In zlo povzroča to, da postane človek krhek, ranljiv, hoja mu postane nerodna kot pri slepem človeku.Tudi v Svetem pismu ima slepota enak simboličen pomen. Pomen prilike, v kateri Jezus ozdravi slepega, ni v čudežu, ampak se nanaša na možnost uvida, kako kakovostno živeti z drugimi, biti v dobrem odnosu z drugimi itd. Zato največje zlo ni človeška hudobija, ampak slepota človeka, ki ne vidi tega, kar bi moral. Tako se dobrota ljudi, ki ne “vidijo”, sprevrže ob prvi priložnosti v najhujše zlo. Sv. pismo pojmuje človeka kot celoto, zato gleda na vsako bolezen kot na nekaj duševno- telesnega, nekaj, v čemer se telo in duša pojmovno sicer razlikujeta, a sta v bistvu neločljiva. V Stari zavezi se govori o kugi in podobnih boleznih ter okužbah; na primer v Eksodusu je govor o desetih egiptovskih nadlogah, ki prizadenejo faraona in kraljevo palačo. Imamo dokaze, da so bile to res nadloge, ki so izvirale iz klimatskih razmer tistega časa, a ljudje so jih brali kot božjo kazen. To so bile tudi zgodbe, ki so imele za središče prav boj med enoboštvom in mnogoboštvom. V apokaliptičnih zgodbah Nove zaveze je pogled na svet precej pesimističen: katastrofe in tragedije se bodo na svetu vedno ponavljale. Zato si je ta literatura izmislila onstranstvo kot edini izhod. V drugih delih Sv. pisma ni tega pogleda, sploh se ne omenja onstranstvo in tudi Stara zaveza ga ne omenja. Apokalipsa vidi pričakovanja in upanje izključno v sodbi ob koncu sveta, ob “Kristusovem zadnjem prihodu”, ki spada že v onstranski svet. Na tem zemeljskem svetu ni nobenega upanja, saj so nam prvi starši za zmeraj, zaradi izvirnega greha, preprečili pot v raj, v odrešeno življenje, ostali smo v prekletem svetu, tako pravi apokaliptična literatura. Ta del Sv. pisma je precej protisloven in se ne ujema z vizijo, ki nam jo prikazuje Jezus v drugih delih, v katerih je poudarek na odrešenju in sreči, ki se dogaja na tem svetu, in kjer Bog sam vstopi v krhko človeško življenje in odrešuje človeka v zgodovini, ne pa izven nje. Ni človeške resničnosti, kjer ne bi vladala krhkost. To nam hoče poudariti evangelij in prav na podlagi te krhkosti vemo, da je ne smemo zavreči, kajti le odklanjanje krhkosti prinaša zlom, depresijo, dodatne težave in iluzijo, da je edini smisel človeka v uživanju in udobnem življenju. Po drugi strani pa si moramo v življenju ponovno prisvojiti občutek šibkosti, brez katerega ne bi bilo niti človeške svobode. Brez šibkosti bi bil svet popoln, brezhiben. Vendar če bi bil človek popoln, ne bi imel možnosti izbire, bil bi prisiljen delati samo to, kar ustreza njegovi popolnosti. Ta šibkost, ki toliko buri duhove, je v resnici pogoj, da živimo in doživljamo svobodo, v kateri človek ni avtomat, vnaprej določen le za dobro, ampak oseba, ki se odloča, da bo živela ustvarjalno, občuteno, domišljijsko, in ki se včasih tudi odloči, da bo delovala proti samemu sebi, proti drugim ali proti Bogu. Mi kristjani smo poklicani, da skozi tragiko šibkosti preoblikujemo in prenesemo človeške dogodke in doživljanja na področje vstajenja in življenja. Karlo Nanut Tragika življenja in odrešilnost krhkosti Teološki tečaji za odrasle v Gorici Misel na 29. nedeljo med letom Naše slabe kupčije Na misijonsko nedeljo poslušamo znani odlomek o davku, kjer pa imamo zelo pogosto težavo pravilnega razumevanja, pa se poslužujemo načela ločevanja med eno in drugo stvarnostjo, kar pa ni katoliško načelo. Tako je oni dan na družbenih omrežjih neki ameriški katoliški intelektualec in plodovit pisec lepo napisal, da rožni venec ni “neka magija”, da ni “nadomestil pogumnih mož, ki so se z običajnim orožjem v rokah borili proti Turkom v bitki pri Lepantu.” Mnogi so žal to razumeli kot napad na rožni venec, vendar pa je bila izjava le poudarek pravila sv. Benedikta, na katerem je zrastla zahodna civilizacija, katoliška kultura. Pravilo se glasi: “Moli in delaj.” Ni torej “ali-ali”, temveč “in-in”, pravilo, ki ga tako rad močno poudarja tudi italijanski katoliški pisec Vittorio Messori. Tako podobno ni dileme med cesarjem ali Bogom, saj je vsakemu potrebno dati, kar mu gre. Vsak oblastnik in vladar bi se seveda moral zavedati, kam spada in da mu ne gre nikdar absolutna oblast, ki gre edinole Bogu, vsekakor pa gresta oblastniku tista dolžna čast in pokorščina, ki smo jo sicer dolžni tudi svojim predstojnikom, v prvi vrsti pa staršem. Četrta Božja zapoved, pač. A najprej zmoti nekaj drugega, in sicer kupčkanje farizejev s sicer osovraženimi Herodovci samo zato, da bi dosegli svoje podle namene ali cilje. Za dosego le-teh torej sploh ne pomišljajo o izbiri sredstev – vsa so dobra. Vendar nikdar ne bi smelo biti tako – kristjan mora imeti tako dobre namene in cilje, kakor mora izbirati tudi prava in pravilna sredstva, da do njih pride. Prav tako moti skrivaštvo tistih farizejev, ki je pa lahko navzoče tudi pri nas. Naj jih pač slišijo drugi, so si mislili, ali pa naj se drugi osmešijo, mi pa bomo ohranili svoje dostojanstvo. Vsaj navidezno. Težava je potem, da nihče ni pozoren na Gospodovo besedo, ki jo uporabi, to pa je “podoba”. Čigava podoba je na novcu? V resnici je tam Božja podoba, ker je tudi cesar človek, ta pa je Božja podoba. Ni cesar na vrhu vsega, temveč Bog. Oblast je legitimna, ampak posredna, deleži pri oblasti edinega pravega Kralja. Noben vladar ali oblastnik si tako ne bi smel dovoliti, da gre preko meja, pa tu lahko govorimo, recimo, o davkih, kakor je rečeno v evangeliju, lahko pa tudi še o čem drugem. Davki tako ne smejo biti oderuški, ker je sicer vodeno telo slabo oz. celo krivično vodeno, ampak morajo biti ustrezni, pravšnji. V krščanski dobi je bila vsa t. i. ekonomska dejavnost podrejena katoliški morali, zato je bilo oderuštvo pojmovano kot greh, ki k nebu vpije po maščevanju, podobno kot kateri drug greh – dovolj je, da pogledamo, kam je tovrstne uvrstil Dante. Evangelij pa nikakor ne zagovarja t. i. ločitve med Cerkvijo in državo. Oboje se razlikuje, gre za različni ravni – fizično in duhovno, kakor imamo telo in dušo, ni pa nikdar stvar ločena. Ko se duša loči od telesa, to umre. Oboje je torej povezano in samo z obojim skupaj je celostno poskrbljeno za človeka in družbo. Zelo enostavno. Naša sodobna družba se je pa resnično ločila od svoje duše, ločila od Boga, zato pa je mrtva. Tako tudi v teh časih velja, da je treba poskrbeti za človeka tako in drugače. Četudi se težave pojavljajo potem še celo na telesni ravni, kjer se po ločitvi od Boga ne gleda več niti celostno na telesno plat človeka, kamor spadata še duševno in mentalno zdravje. Marsikaj k temu pripomore tudi dejstvo, da človek ni individuum, temveč je družbeno bitje in bitje odnosov. To so torej tiste naše slabe kupčije, ki se jih gremo in so pogubne. Andrej Vončina Vittorio Messori 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS6 Goriška SREČANJA POD LIPAMI Prof. Katja Pasarit, poklicna zastopnica Sindikata slovenske šole Sindikat slovenske šole naj bo živ in razpoznaven Sindikat slovenske šole v Italiji ima od prvega septembra letos novega, poklicnega zastopnika. Postopek, po katerem je slovenska narodna skupnost v Italiji ponovno dobila osebje, ki se poklicno ukvarja s sindikalnimi vprašanji, je bil dolg in zapleten. Sindikat je nastal 26. februarja 1956 v Trstu, leto kasneje so se njegovi predstavniki organizirali tudi na Goriškem, leta 1970 pa sta se sindikata združila v enotni organ z dvema tajništvoma. Od leta 1974 dalje je SSŠ vedno imel svojega predstavnika v vsedržavnem šolskem svetu in leta 1980 je bil vpisan na seznam sindikatov, ki imajo pravico do poklicnega osebja. S tega seznama je bil odstranjen leta 1995 in tedaj se je začelo dolgo delo za ponovno uveljavitev te pravice. Leta 2001 je bila v 22. členu zaščitnega zakona navedena pravica do priznanega sindikalnega predstavnišva, paritetni odbor pa je to potrdil leta 2003. Tudi deželni zaščitni zakon podeljuje slovenski skupnosti to pravico, Deželni odbor pa jo je leta 2009 konkretno potrdil na deželni ravni. Letos spomladi, z vsedržavno delovno pogodbo, je bil SSŠ končno spet vključen v seznam sindikatov s pravico do poklicnega osebja. O vlogi sindikata in težavah slovenskega šolstva v Italiji se je časnikar Julijan Čavdek pogovarjal s Katjo Pasarit, novoimenovano poklicno zastopnico SSŠ in do lanskega šolskega leta profesorico kemije na zavodu Jožef Stefan v Trstu. Njen mandat bo trajal samo dve leti, ker je ta vloga namenjena vsem jezikovnim manjšinam v Italiji in ne izključno Slovencem. Srečanje je bilo v četrtek, 8. oktobra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Prof. Katja Pasarit je priznala, da jo čaka trdo delo, še posebno v Trstu, kjer se je moral sindikat preseliti na nov sedež v ulico Donizetti, “po eni strani sem zelo vesela, istočasno sem profesorica in pogrešam šolo, kolege in dijake.” Gostja je navzočim razložila, da v sindikatu deluje s strokovno skupino sodelavcev. Skupaj skrbijo predvsem za člane sindikata, pisanje prošenj za vpis v lestvice, pisanje rekurzov in priznavanje ekvipolence študijskih naslovov, pridobljenih v tujini. Sindikat nudi podporo učnemu in neučnemu osebju, obenem skuša gojiti stike z ljudmi, somišljeniki na ozemlju, kjer mora postati “živ in razpoznaven.” Po naročilu deželnega tajništva posreduje tudi pri šolskih oblasteh, v šolski administraciji in v posameznih šolah, v prihodnje pa se želi posvečati tudi pisanju pokojninskih prošenj. Trenutno prof. Katja Pasarit zbira informacije o številu članov, ki so vpisani v sindikat. Te so zbrane v starih papirnatih seznamih, tako da bo potrebno vse pregledati in posodobiti, obenem tudi “legalizirati” nove in stare vpise v luči zakona o zasebnosti oz. normative o obdelovanju osebnih podatkov. Zastopnica sindikata si prizadeva, da bi v prihodnje sklicali sindikalno zborovanje, na katerem bi skušali ovrednotiti delovanje sindikata tudi v videmski pokrajini, ki je “pomemben igralec v SSŠ.” Pred kratkim je Urad za slovenske šole imenoval novo učno osebje, nato so se morale slovenske šole poslužiti zavodskih lestvic. O nameščanju učnega osebja, ki predstavlja letos za šolski sistem izredno problematično točko, je prof. Pasarit povedala, da je sicer kadrovanje postalo skoraj kronični problem našega šolskega sistema - “na nekaterih šolah so krili vsa mesta in je pouk stekel nemoteno, ponekod pa imajo še kar hude težave.” Isto velja za nameščanje administrativnega osebja - “administracija v šoli je podhranjena, manjkajo določene figure, še posebno v tem zgodovinskem trenutku.” Prof. Katja Pasarit je realistično razložila, da je v zadnjih letih zanimanje za profesorski poklic zelo upadlo, “mlade odvrača in straši. Profesorski poklic pa je primarne važnosti, garancija za prihodnje rodove.” Pomanjkanje učnega kadra je vsedržavni problem. Do tega je prišlo predvsem zato, ker dolgo časa ni bilo izvedenih šolskih reform, ki so se začele šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Dolgo obdobje tudi natečajev ni bilo, “bilo je stalno krpanje” in žal je šolstvo v Italiji prizadela politika varčevanja, ki se dolgoročno ne obrestuje. Sindikalna zastopnica je prepričana, da bi bilo v današnji družbi nujno potrebno promovirati učiteljski poklic: “Veliko kisika potrebuje naša šola!” Julijan Čavdek in prof. Pasarit sta spregovorila tudi o sodelovanju sindikata z Uradom za slovenske šole, “obe ustanovi morata skrbeti za dobro slovenske šole v Italiji, s konstruktivnim pogovorom se da marsikaj rešiti,” in o potrebi, da bi dežela FJk prevzela pristojnost za šolstvo. Prof. Katja Pasarit je povedala, da bi “s kančkom optimizma, sreče in delavnosti” SSŠ lahko stkal stike s tremi največjimi italijanskimi šolskimi sindikalnimi organizacijami. Poudarila je tudi pomen dobrega poznavanja slovenskega knjižnega jezika med našimi učenci, saj se šolska populacija zadnja leta zelo spreminja, vedno več je otrok, ki prihajajo iz mešanih zakonov ali iz popolnoma italijanskega okolja. Za to mora skrbeti šolstvo in učitelji morajo imeti potrebne kompetence. O izzivu poučevanja v razredu, kjer niso vsi govorci slovenskega jezika, sta na četrtkovem večeru spregovorila tudi Irena Vadnjal, sekretarka Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, in ravnatelj Peter Černic, član državnega višjega šolskega sveta. Večer se je sklenil z razpravo, v katero se je vključilo občinstvo, o demografskem padcu in številčnosti razredov slovenskih šol, ki se zaskrbljujoče niža. Prof. Katja Pasarit je povedala, da med kolegi občuti željo, da bi slovenska šola postala to, kar je nekdaj bila: “Prepričana sem, da bi kolegi žrtvovali svoj čas in svoje znanje, če bi v sindikatu dobili sogovornika, ki bi prisluhnil njihovim težavam. Sindikat si želi vzpostaviti profesionalne, predvsem pa človeške vezi.” Katja Ferletič NOVA GORICA Znanstvena monografija o Bredi Šček Poklon “glasbeni migrantki” Pevki, pianistki, skladateljici, zborovodkinji in učiteljici Bredi Šček (1893- 1968), ki je živela in delovala v burnih časih treh totalitarnih režimov ter je bila tesno povezana z našim goriškim prostorom, so junija 2019 v samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico posvetili mednarodni znanstveni simpozij. Zamisel zanj sta leto prej - ob 125-letnici njenega rojstva in 50-letnici smrti - dala ddr. Igor Grdina in muzikolog dr. Franc Križnar. Letos jeseni pa je izšla mednarodna znanstvena monografija z naslovom Breda Šček. “Glasbena migrantka”, ki osvetljuje življenje in delo te pomembne primorske ustvarjalke. Izdal jo je Kulturni dom Nova Gorica, predstavili pa so jo 5. oktobra v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Po uvodnem pozdravu direktorice GKFB Irene Škvarč je direktorica Kulturnega doma Pavla Jarc poudarila, da je izid zbornika zanje “velik praznik”. Breda Šček je bila “glasbena migrantka” po sili razmer. Rodila se je v Trstu, glasbeno izobrazbo je pridobila pri Emilu Komelu v Gorici, na tržaškem konservatoriju in glasbenem liceju v Bologni. Že v dijaških letih je na Goriškem orglala po cerkvah in vodila pevske zbore. Po učiteljišču je službovala v Števerjanu, Bukovici, Štandrežu, Škednju, Dolini, Slivnem pri Nabrežini, Materadi v Istri, Ločah pri Poljčanah in Ljubljani. Kot glasbena ustvarjalka se je še najbolj izkazala kot avtorica manjših vokalnih cerkvenih in posvetnih oblik. Njena novoromantično usmerjena dela se odlikujejo po izvirnih harmonijah ter sočni in doživeti melodiki. O “večplastni osebnosti” plodovite umetnice, ki je bila tudi prva ženska članica Društva slovenskih skladateljev, je na novogoriškem večeru bolj razčlenjeno spregovoril dr. Križnar na osnovi predstavitve enajstih tehtnih prispevkov, ki jih vsebuje monografija. V prvem Igor Grdina razpravlja o koordinatah časa in prostora, v katerih je živela Breda Šček; Luigi Verdi, profesor kompozicije na rimskem konservatoriju S. Cecilia, o njenem izpitu na glasbenem liceju v Bologni; mag. Ivan Florjanc o delu Piccola suite per orchestra d’archi, Franc Križnar o Bredi Šček med Ločami pri Poljčanah, kjer je dosegla svoj kompozicijski vrh v cerkveni glasbi, in Ljubljano, kjer je pisala zlasti posvetne skladbe. Marko Tavčar je prispeval zapis o Bredi Šček v spisih brata Virgila, duhovnika in politika, ki je v svojih Paberkih zabeležil več anekdot in podatkov o njenem glasbenen ustvarjanju. Literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić je prikazala literarne motive v njenih uglasbenih pesmih, Mira Delavec Touhami pa literarnoteoretično analizo njenih proznih del. Muzikologinja Tjaša Ribizel je podala svojo analizo opusa Brede Šček za odrasle posvetne zbore, Tina Bohak Adam pa za otroške, mladinske in dekliške zbore. Hrvaška muzikologinja Nada Bezić piše o Tonetu Kralju, ki je v letih 1932-1954 ustvaril ilustracije za 33 glasbenih publikacij desetih slovenskih skladateljev in ugotavlja, da je bila prav Breda Šček po vsej verjetnosti ključna oseba, ki je pripomogla k temu ilustratorskemu delu. Zadnji referat v zborniku je prispevala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn, ki je predstavila edini znani portret glasbenice Brede Šček: gre za risbo, izdelano s svinčnikom na papirju, delo slikarja in glasbenika Saše Šantla. O Bredi Šček je bilo doslej malo napisanega, “zaslužila bi si veliko več, je novembra 2018 zapisal tednik Novi glas,” je še dejal Križnar. S pomočjo Kulturnega doma Nova Gorica so to željo končno uresničili. Večer v Bevkovi knjižnici je popestrilo predvajanje posnetkov nekaterih glasbenih del Brede Šček z lanskega koncerta v nizu Glasba z vrtov sv. Frančiška, s katerim se je skladateljici poklonil Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice in ki je v večernih urah kronal že omenjeni mednarodni znanstveni simpozij na Kostanjevici. Tudi to govori o goriškem, kulturno enovitem prostoru, je še dejal Križnar. DD Dr. Franc Križnar 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 7Goriška Med razne dejavnosti, ki jih Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice namenja svojim članicam, spada tudi svetovanje in pomoč na upravnem, računovodskem in davčnem področju. Tako se bodo v mesecu oktobru za društva vrstila posvetovanja (nekaj jih je že bilo) v zvezi z reformo tretjega sektorja. Reforma neprofitnih ustanov (zakonski odlok št. 117/2017) predvideva vpis v enotni državni register tretjega sektorja, t. i. RUNTS. Pogoj za vpis je prilagoditev statuta novi zakonodaji. O prednostih in obveznostih, ki jih prinaša reforma bo društvom predaval komercialist Lorenzo Devetak iz podjetja za svetovanje Exacta. Goriška Mohorjeva družba, Kulturni center Lojze Bratuž iz Gorice, Društvo slovenskih katoliških izobražencev iz Ljubljane in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta prirejajo simpozij o škofu Antonu Mahniču (1850-1920), škofu na otoku Krk in bogoslovnem profesorju v Gorici, ob 100. obletnici njegove smrti. Dogodek bo potekal v centru Bratuž v Gorici v soboto, 24. oktobra 2020, s pričetkom ob 10. uri. Med 10. in 12. uro bodo govorili postulator Saša Ilijić (“Božji služabnik škof Anton Mahnič na poti do oltarja”), Tomaž Simčič (“Mahničeva ločitev duhov ter njena umestitev v čas in prostor”), Stane Granda (“Mahnič in nacionalno vprašanje”), Ivo Kerže (“Mahnič in neotomizem”), Igor Grdina (“Škof Mahnič – integralist?”), med 13.30 in 15. uro pa Aleš Maver (“V senci jožefinskih demonov: Anton Mahnič o razmerju med Cerkvijo in državo”), Matic Batič (“Položaj Antona Mahniča v katoliški teološki-politični misli 19. stoletja”), Renato Podbersič (“Mahnič in antisemitizem”) in Andrej Vončina (“Anton Mahnič, desna roka goriškega nadškofa”). Razpravo, ki naj bi potekala med 15.30 in 16. uro, bo moderirala časnikarka Erika Jazbar. Sledi voden sprehod po goriških poteh dr. Antona Mahniča. Posvetovanja v zvezi z reformo tretjega sektorja Simpozij o Antonu Mahniču GALERIJA ARS Predstavitev knjige Les Slovènes “Želela sem napisati pozitivno zgodbo, saj je Aleksandrija ponujala tudi priložnosti” Darinka Kozinc je univerzitetna diplomirana inženirka, bila je ravnateljica Srednje lesarske šole Nova Gorica in podžupanja Mestne občine Nova Gorica. Že od dijaških let se ukvarja s pisanjem, veliko let se posveča predvsem raziskovanju zgodb aleksandrink, mladih deklet, ki so odšla kot varuške, dojilje, sobarice, šivilje in hišne pomočnice v Egipt. Že v poznem 19. in vse do srede 20. stoletja jih je veliko zapustilo svoj dom in se v iskanju zaslužka odpravilo predvsem v Aleksandrijo. Darinka Kozinc je predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in predsednica Goriškega literarnega kluba Govorica. Aleksandrinkam je posvetila že več knjig: Pravili so jim aleksandrinke (2008), Tišina se je uglasila (2011), Les Goriciènnes (2016) in Krpanke (2019). Njeno zadnje delo, Les Slovènes, je februarja letos izšlo pri tržaški založbi Mladika. V sredo, 7. oktobra, sta ga v galeriji Ars na Travniku po uvodnem pozdravu Mirjam Simčič predstavili avtorica in urednica Nadia Roncelli. V tem delu je zelo izpostavljen romanesken, literarno obarvan pristop in glavno vlogo imajo pozitivne zgodbe aleksandrink. Po besedah Nadie Roncelli je posebnost knjige ta, da zajema točno določeno časovno obdobje, in sicer od leta 1937 do leta 1952. V tem času je bilo življenje v Aleksandriji razkošno, tam so živele številne bogate evropske družine. Leta 1952 pa je prišlo do revolucije, razglašena je bila republika, tujci so se morali izseliti, država je postala “manj evropska in bolj arabska”. Naše ženske so sicer začele odhajati v Egipt že veliko prej, ob gradnji Sueškega prekopa, ko je v kraljevino dotekalo veliko evropskega kapitala. Po obdobju tuje, evropske prisotnosti v Egiptu se je končala tudi doba aleksandrink. V knjigi Les Slovènes avtorica pripoveduje kolektivno zgodbo deklet iz Goriške, Brd in Vipavske doline, ki so zapustila svoje domove zaradi pomanjkanja denarja, slabe letine, ekonomske krize: “Ženska je s svojim odhodom bila edina rešitev za družino.” Tematika aleksandrink je avtorici povsem zlezla pod kožo, saj je imela dve prateti, ki sta odšli v Egipt in se tam tudi bogato poročili. Zgodb je bilo veliko in bile so različne.“V slovenski literaturi se je na aleksandrinke gledalo v smislu Lepih Vid, žensk, ki so zapustile svoje otroke. Dojilj pa je bilo le ena četrtina,” je povedala avtorica. V naših vaseh je vladalo prepričanje, da so aleksandrinke počenjale tudi kaj nespodobnega. Res je bila usoda teh žensk pogosto težka in nekatera so zašla na stranpota, nekatera pa so našla veliko srečo, obogatela so in si za stalno uredila položaj v družbi. Ob prihodu v Aleksandrijo so jih odprtih rok sprejele šolske sestre, ki so jim nudile zatočišče v Azilu sv. Frančiška Kristusa kralja Tržaške province. “Včasih so bile kot zavod za zaposlovanje,” posrednik med delodajalci, bogatimi družinami, in ženskami. Nudile pa so jim tudi konkretno pomoč, zavetje, domačnost svete maše, saj so se aleksandrinke tam zbirale in se družile ob nedeljah popoldne. Šolskim sestram avtorica tudi posveča svoje delo, saj se je z njimi veliko pogovarjala med pisanjem: “V knjigi so drobci tudi njihovih zgodb.” Knjigo bogatita spremni besedi zgodovinarja dr. Jerneja Vidmarja in literarne raziskovalke dr. Megi Rožič. Marsikatera aleksandrinka je v Egiptu našla ljubezen, ker je bilo v tistem času tam veliko prekomorcev in drugih mladih primorskih fantov, ljubezen pa je vzklila tudi med našimi dekleti, kristjankami, in arabci, muslimani. Avtorica vrednoti, ceni vlogo aleksandrink, pozitivno opisuje njihove zgodbe, opisuje njihovo delo in občutke, dvome, skrbi, oriše preobrazbo preprostih kmečkih deklet v elegantne meščanske dame, ki so bile zaradi svoje marljivosti, delavnosti in zvestobe zelo cenjene v tamkajšnji družbeni eliti. Nekatere so postale zveste zaupnice bogatih dam, ki so jih imele v službi, posameznice pa so se s poroko celo prebile v najvišji meščanski razred. V svoji knjigi Darinka Kozinc omenja tudi gospo Marijo iz Križa, ki je zapustila svojo zelo revno številno ribiško družino in odšla v Egipt, kjer je našla ljubezen in srečo. “Pravijo, da je postala najbogatejša ženska na svetu. Poročila je angleškega lorda, pilotirala je letalo in celo pila čaj z angleško kraljico,” je na predstavitvi povedala Nadia Roncelli. Ta dekleta je življenjska izkušnja v Egiptu zelo spremenila. Iz ruralnega okolja so se preselila v razkošno, urbano okolje, postala so emancipirana, domov so pošiljala denar. Spoznala so žensko solidarnost in življenje v visoki družbi. Večina aleksandrink se je domov vrnila, vrnila se je k svojim družinam in otrokom, ki jih skoraj niso več spoznali. Za te matere je bilo verjetno najhujše, bilo je veliko trpljenja, odpovedovanja, občutka krivde in domotožja, ob odhodu in ob vrnitvi. O vrnitvi aleksandrink pa piše Darinka Kozinc že drugo zgodbo. Kat Nadia Roncelli in Darinka Kozinc ŠTANDREŽ Predstavitev knjige Tajna organizacija Borba O “borbaših” izpred 90 let V četrtek, 8. 10., je v prostorih Kulturnega doma Andrej Budal v Štandrežu potekala predstavitev zgodovinske knjige z naslovom Tajna organizacija Borba tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja. Večer je uvedla predsednica domačega društva Nataša Paulin in ob mednarodnem mesecu branja poslušalce spodbudila k branju, “saj samo na tak način lahko posameznik obogati osebni besedni zaklad, ki je nujno potreben pri razmišljanju”, je povedala ter nadaljevala, da besedila na papirju veliko bolje razumemo v primerjavi z besedili na ekranu; občinstvo je tako spodbudila k nakupovanju tiskanih knjig. S podobno mislijo je prisotne pozdravila tudi moderatorka večera urednica Založništva tržaškega tiska Martina Kafol, ki je prebrala odlomek iz romana Roman o knjigah slovenskega avtorja Marjana Rožanca. Zgodovinska knjiga Tajna organizacija Borba je doživela velik uspeh, ki se ga seveda veseli predvsem avtor, zgodovinar Milan Pahor, ki je poslušalcem najprej spregovoril o pomenu poznavanja lastne zgodovine. Citiral je kitajski pregovor, ki pravi: “Če ne poznaš lastne zgodovine, si slep na eno oko, če jo pozabiš, si pa slep na obe očesi.” Avtor je izpostavil tudi, da je zgodovina Slovencev v Italiji izredno doživeta, ker je to zgodovina navadnih ljudi in so jo na lastni koži doživeli prav vsi naši predniki. Po prepovedi delovanja obstoječih slovenskih organizacij septembra 1927 so se mladi pripadniki manjšine začeli skrivaj srečevati, eni z razlogom, da bi v mirnem duhu ohranjali slovensko kulturo, drugi pa z željo aktivnega nasprotovanja fašističnemu gibanju. Bolj uporniški med njimi so ustanovili tajno organizacijo Borba in v treh letih delovanja organizirali različne antifašistične akcije, med katere sodi tudi bombni napad na sedež fašističnega dnevnika Il popolo d'Italia v Trstu. Pahor je med drugim poslušalcem pokazal za platnico izbrano fotografijo, na kateri je skupina mladih izletnikov, in pojasnil, da so se Slovenci v času fašizma večkrat srečevali na izletih v naravi, ker so samo tam lahko uporabljali materni jezik. Knjiga, ki je nastala na podlagi pričevanj in spominov ustanoviteljev organizacije, vsebuje tudi še nepopoln seznam članov organizacije Borba, poznanih kot “borbaši.” Večer je nastal v organizaciji SKRD Oton Župančič in Založništva tržaškega tiska v sodelovanju s Kulturnim domom Gorica, Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Zvezo slovenskih kulturnih društev. Knjiga je izšla pri Založništvu tržaškega tiska v sodelovanju z Odsekom za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici, Skladom Dorče Sardoč in ob podpori Društva TIGR Primorske – območna enota Trst. Giulia Černic 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS8 Goriška SOVODNJE Oktobrski večeri ob knjigi Črni obroč, roman Marija Čuka, ki ga lahko preberemo v enem dihu V petek, 9. oktobra 2020, je v Kulturnem domu Jožef Češčut v Sovodnjah ob Soči Marij Čuk spregovoril o svojem zadnjem romanu Črni obroč. Srečanje je vodila Nadia Roncelli, urednica založbe Mladika. Predavanje je bilo prvo v sklopu Oktobrskih večerov ob knjigi, ki jih Kulturno društvo Sovodnje prireja ob 75-letnici delovanja. Avtor je roman Črni obroč izdal letos, ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. Romaneskno delo se neposredno dotika tragičnega dogodka, ki je globoko zaznamoval slovensko skupnost v Italiji. Glavna junaka sta Dunajčana Otto in Flora, ki objektivno spremljata dogajanje v mestu leta 1920. Preko njiju spoznamo očarljivi Trst, ki pa jima hitro postane tesnoben in nelagoden zaradi obmejnega fašizma. S požigom Narodnega doma, ki je predstavljal takratni slovenski kulturni, bančni in umetniški razcvet, je bil dosežen višek ustrahovanja manjšin na Tržaškem. Avtor pravi, da je bil dejansko ta dogodek prvo odkrito nasilje nad slovenskimi, hrvaškimi, srbskimi in drugimi narodnimi skupinami, ki so bile takrat v Trstu aktivne z društvi, odvetniškimi pisarnami, tiskarnami, bankami in podjetji. Roman, ki priča o slovenski, italijanski in tudi evropski tragediji, je eden izvrstnih in edinstvenih zadnjih let. Bere se ga lahko kot zgodovinsko delo, saj so bodisi dogodki kot nekateri junaki resnični. Marij Čuk se je za posamezne like posebno zanimal, prebral biografije in raziskoval njihovo preteklost. Roman ima tudi zato spoznavno funkcijo zgodovine in človeškega ozadja. Razvite so psihološke plati posameznikov in množice, kar poudarja družbeno plat dela. Roman lahko beremo tudi kot ljubezensko zgodbo ali celo kot detektivko, iz katere izstopa moralna funkcija. Namen avtorja je bil napisati roman v takem slogu, da ga bralec lahko prebere v enem dihu, da se iz njega nekaj nauči in ga pri branju in po branju ženeta radovednost in iskanje resnice. Slog je zaradi tega zelo izbran in estetsko izpiljen. Vsako poglavje je dodatno obogateno s kratkimi sklepnimi, poetičnimi verzi, ki bralcu nudijo pozitiven pogled na svet. Roman odkriva in povezuje celotno področje slovenskega jezika, preko njega spoznavamo slovensko, italijansko in evropsko zgodovino. Pisatelj je med predavanjem poudaril tudi današnjo nevzdržno relativizacijo obmejne in evropske zgodovine nasploh. Žal je danes zelo malo literature o tržaškem in goriškem prostoru, ki zgodovinsko ni vplival samo na tukajšnje okolje. Pomembno je, da se o zgodovini še naprej piše, saj brez pričevanj se lahko spomin in resnica zameglita ali celo spremenita. Oktobrski večeri se bodo nadaljevali v petek, 16. oktobra 2020, s pogovorom z Rudijem Pavšičem o knjigi spominov Izbral sem srednjo pot ter 23. oktobra 2020 s predavanjem Tina Mamića o knjigi Priimki, njihov izvor in pomen. Katarina Visintin KCLB Odprtje razstave Kraška epopeja Kras in Oblakova poezija Kras je čudovit. To je najlepši kraj, še posebno v času, ko se narava praznično obleče v toplino jesenskega plašča. Jeseni se Kras umiri, obenem pa se utopi v močne, ognjene barve, v rdečo, rjavo, rumeno. V tem duhovnem prostoru se tudi človek umiri, utihne, izgubi se v svojih mislih, pokrajina ga spremlja v notranjo poglobitev, daje mu navdih. Tudi slikar Polde Oblak, pomembna osebnost med slovenskimi umetniki druge polovice 20. stoletja, je na Krasu našel mir in navdih za svoje ustvarjanje. Kulturni center Lojze Bratuž je v sodelovanju z Galerijo Rika Debenjaka priredil razstavo njegovih likovnih del z naslovom Kraška epopeja, ki je nastala v okviru Festivala Kogojevi dnevi. Razstavljena dela je na odprtju v torek, 6. oktobra, v galeriji KCLB, predstavila umetnostna zgodovinarka dr. Tatjana Pregl Kobe, za glasbeni poklon pa je poskrbela mlada kitaristka Mara Telesforo iz razreda prof. Marca Fantinija na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel. Uvodno je prisotne v imenu KCLB pozdravila Franka Žgavec, ki se je za sodelovanje zahvalila gospe Milici Zimic, predsednici Prosvetnega društva “Soča” iz Kanala ob Soči, s katerim goriški kulturni hram sodeluje in vsako leto prireja skupno razstavo. Dr. Tatjana Pregl Kobe je razložila, da se v razstavi pokaže del ustvarjalnosti Poldeta Oblaka, ki je 3. junija, v devetdesetem letu starosti, preminil in zapustil za seboj ogromen opus, preko 700 del. “V plodnem in ustvarjalno nemirnem življenju mu je uspelo motive iz raznolikega slikarskega repertoarja spremeniti v zanimivo osebnostno obarvane likovne interpretacije,” je v strokovnem besedilu v katalogu, ki spremlja razstavo, napisala umetnostna zgodovinarka. Izbrana dela za Kogojeve dneve in razstavo v KCLB predstavljajo izbor njegovih del iz opusa kraških slik, Krasa, ki ga je ljubil, čeprav je bil po rodu Gorenjec, “bil je poet Krasa, ki ga je vselej nosil v srcu, kjerkoli je bil.” Slike so izbrane s posebnim občutkom iz različnih obdobij. V prvo obdobje, t.i. fragmentizma, sodijo slike, v katerih je Oblak upodobil Kras v času svojega bivanja na Bavarskem, ko je v Münchnu začel svoj znameniti Manifest fragmentizma, v katerem je skupaj s somišljeniki oznanil to umetniško zvrst za slog 20. in 21. stoletja, novo in izvirno likovno stališče v slikarskem ustvarjanju. “Govorimo o slikah, kjer je na tridelnih ploskvah upodobil simboliko tako Krasa kot tega, o čemer je razmišljal. Kras ni bil samo lepa pokrajina, Kras je bil zanj tudi spomin na otroštvo, na mater svojih otrok, na svoje otroke,” je povedala dr. Tatjana Pregl Kobe. Slike iz tega obdobja kažejo simboliko tega, kar je umetnik doživljal in občutil, kar je hotel izpovedati. Kras je predstavljal živo vez s sinovoma, ki sta tam odraščala z materjo. “Oblak ni pripovedoval mogočnih zgodb, temveč svojo intimno, izpovedno, usodno.” Kasneje, v drugem obdobju svojega življenja, ko je bil v različnih pokrajinah in mestih v Sloveniji, je hodil na Kras meditirat. Kras je doživljal v svoji intimi, tam se je “spočil od vsega”, v čudovitem svetu borov in ruja je preživljal trenutke miru in poglobitve, “na njegovih slikah se je želja po upodabljanju naravnih lepot kazala v prepoznavnem odslikavanju slovenske krajine.” Na razstavi, ki bo na ogled med prireditvami ali po domeni do 6. novembra 2020, so vse slike ruja, “vse čustveno, umirjeno realistične podobe”, redke abstraktne slike narave, njegov avtoportret in hiša, pred katero sedi starec, “nekaj realističnega.” “Vse ostalo je njegova poezija,” je zaključila umetnostna zgodovinarka. Kat V petek, 23. oktobra 2020, ob 20. uri v Kulturnem domu Jožefa Češčuta v Sovodnjah Kulturno društvo Sovodnje in Katoliška knjigarna vabita na srečanje z avtorjem Tinom Mamićem, ki bo spregovoril o svoji knjigi Priimki – njihov izvor in pomen, 1. Primorska Dogodek je del kulturnega programa knjigarne, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Obvestila Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sklicuje občni zbor v petek, 23. oktobra, ob 13.00 v prvem sklicu in ob 17.00 v drugem sklicu v Kulturnem domu v Gorici. Ob upoštevanju predpisov, povezanih s koronavirusom, je obvezna zaščitna maska. Kulturni center Lojze Bratuž bo v letu 2020 pripravil spominsko razstavo ob 120-letnici rojstva slovenskega umetnika Toneta Kralja. V ta namen vabi lastnike, ki bi bili pripravljeni dati na razpolago umetniška dela za razstavo. Ob tej priložnosti bo izdan katalog z objavo vseh razstavljenih del. Zaniteresirani naj kontaktirajo upravo KC Lojze Bratuž, tel. +39 0481 531445 - info@ centerbratuz.org V ponedeljek, 19. oktobra 2020, ob 20. uri bo v Kulturnem domu predstava Komigo, humorističen gledališki projekt Shoes u glavo v režiji Borisa Kobala in produkciji D Brus braders, Kosovelovega doma Sežana in T.I.P. Teatra. Igrajo Boris Devetak, Čašper Bergant, Žan Papič in Dominik Vodopivec. Čestitke Dolgoletnemu in zvestemu političnemu in kulturnemu delavcu Marjanu Terpinu ob 80. življenjskem jubileju iskreno čestitajo in voščijo še na mnoga leta števerjanska občinska uprava, sekcija Slovenske skupnosti, društvo F. B. Sedej in števerjanska župnija. Sožalje Ob izgubi drage Eme izrekamo sinu Robiju z Almo ter vnukinji Stefanii iskreno sožalje vsi pri društvu SKPD Frančišek B. Sedej. (od 16. oktobra do 22. oktobra 2020) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www.radiospazio103.it . Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 16. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 17. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, terskem, rezijanskem in zilljskem narečju. Nedelja, 18. oktobra ponovitev oddaje Okno v Benečijo. Ponedeljek, 19. oktobra CHARME SHAZAM - Glasba po svetu. Pripravlja in vodi Jerica Klanjšček. Torek, 20. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem Sreda, 21. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Samotni pastir: Starost in življenjska modrost. - Izbor melodij. Četrtek, 22. oktobra (v studiu Andrej Bavcon): Četrkov večer z glasbo - Zanimivosti obvestila in humor. RADIOSPAZIO vrata proti vzhodu Kot dolgoletni član deželnega in pokrajinskega tajništva Slovenske skupnosti z žalostjo ugotavljam, da tudi sami žal premalo poznamo zgodovino stranke, v kateri že dolgo delujemo. Prejšnji teden je bilo namreč na 8. strani Novega glasa v čestitkah stranke Marjanu Terpinu ob častitljivem življenjskem jubileju pomotoma zapisano, da je bil deželni podpredsednik, medtem ko je v resnici bil predsednik, in sicer v času, ko je bil tajnik Martin Brecelj. Karlo Bresciani Popravek 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 9Kultura Stržišče niso v Stržišču Verjetno se bo marsikateri bralec Novega glasu začudil, kaj neki želim povedati z nesmiselno trditvijo v tokratnem naslovu. Mogoče bi bilo bolj jasno, kam merim, če bi zapisala: Sovodnje niso v Sovodnju, temveč v Sovodnjah, ali pa: ni vseeno, ali rabimo v Dutovljah ali v Dutovlju – tudi Barkovlje niso v Barkovlju, ampak so v Barkovljah, Mačkolje niso v Mačkolju ipd. Jezikovni problem, o katerem bom danes pisala, je razlikovanje med krajevnimi imeni ženskega spola v množini (tiste Stržišče/Sovodnje/Dutovlje, Mačkolje, Ricmanje/Trbovlje/Dramlje/Šmarje so) in srednjega spola v ednini (tisto Tepanje/ Šmarje/Veliko Ubeljsko/Stražišče je). Pri Stržiščah, čudoviti vasi v Baški grapi pod Črno prstjo, kjer so vsako leto duhovne vaje, se verjetno ne bi zaustavila, čeprav bi v časopisu prebrala “v Stržišču”, če ne bi od tam bila doma moja dobra prijateljica, zato me je pot v to starožitno naselje, rezultat srednjeveške višinske kolonizacije, vodila že večkrat. Seveda sem ob obisku takoj zastrigla z ušesi, ko sem domačine slišala sklanjati “v Stržiščah”, ne pa, kot bi sklanjala večina obiskovalcev, namreč “v Stržišču”. To je večen problem. Za samostalnike, natančneje krajevna imena, ki se v imenovalniku končajo na -e, ne moremo zmeraj vedeti, ali so ženskega spola v množini ali srednjega spola v ednini, zato velja preprosto pravilo, da imajo pri tem zadnjo besedo domačini. Sklanjamo torej tako, kot sklanjajo domačini, ali drugače: spol določa raba domačinov. Pomagamo si lahko tudi na druge načine, pokukamo lahko npr. v leksikon Cankarjeve založbe Slovenska krajevna imena (1985), kjer najdemo celó Stržišče, vendar z obema možnostma v mestniku: v Stržišču in v Stržiščah. Že če vržemo pogled na Wikipedijo, pa vidimo rabo “v Stržiščah”, ne pa v Stržišču. Če se vam zdi, da je to prepir za oslovo senco, pomislite, kako neobičajno bi bilo v medijih prebrati ali slišati kakšno vam bližje oz. bolj znano zemljepisno oz. krajevno ime, če bi mu ženski spol zamenjali za srednjega, npr. Sovodnje, Barkovlje ali Mačkolje bi namesto v Sovodnjah, Barkovljah ali Mačkoljah postale v Sovodnju, Barkovlju ali Mačkolju. Že slišim glas kakšnega upravičeno nejevoljnega poslušalca, ki bi se pritožil nad tako novinarsko rabo. Že če radijski napovedovalci v prometnih in drugih obvestilih ali osmrtnicah kdaj napačno naglasijo ime kakšnega kraja, se jim to hitro maščuje v negativnem odzivu njihovih poslušalcev, kaj šele napačen sklon! (Res je, da malo pretiravam, pa vendar sem na svoje oči v studiu Radia Koper videla pravilno postavljene naglase na nekaterih krajevnih imenih, pri katerih naglas ni nedvoumen, prav tako pa tudi zelo zdelan primerek Slovenskih krajevnih imen, kar priča o njegovi pogosti rabi – zaposleni v medijih se torej trudijo oz. niso krivi vsega.) In če se vrnem na izhodišče: povrh vsega blizu Sevnice obstaja kraj, ki se tudi imenuje Stržišče in je srednjega spola (v Stržišču), na Koroškem, Notranjskem in Gorenjskem pa so tri lokacije, ki se imenujejo Stražišče in so prav tako srednjega spola – naj bo to opravičilo, zakaj so graparske Stržišče ženskega spola postale Stržišče srednjega spola kot preostali kraji in deli krajev Stržišče in Stražišče, ki so raztreseni po Sloveniji in so srednjega spola. Tudi Šmarje pri Jelšah na Štajerskem je srednjega spola, medtem ko so Šmarje pri Kopru ženskega. Vse to priča o raznolikem jezikovnem razvoju, ki ga je preprosto treba spoštovati. Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs. upr.si ali na uredništvo Novega glasu. JEZIKOVNICA (94) Vladka Tucovič Sturman Pomemben življenjski jubilej Bog Vas živi, msgr. Marino Qualizza! Slovenski beneški duhovnik in odgovorni urednik beneškega štirinajstdnevnika Dom msgr. Marino Qualizza je slavil 80. rojstni dan, za kar mu v imenu vseh naročnic in naročnikov našega tednika iskreno čestitamo ter mu voščimo še veliko zdravih let duhovnega in narodnega dela v Beneški Sloveniji. Msgr. Marino Qualizza se je rodil v Podutani 6. oktobra leta 1940. Po končanem teološkem študiju na Papeški Gregorijanski univerzi v Rimu je bil posvečen v duhovnika v Vidmu 29. junija leta 1965. Leta 1969 je msgr. Marino Qualizza doktoriral iz dogmatske teologije na Gregorijanski univerzi v Rimu. Od leta 1970 do 2014 je bil profesor dogmatike v videmskem bogoslovju in na Višjem inštitutu verskih znanosti v Vidmu, katerega je bil leta 1986 ustanovitelj in kar 25 let ravnatelj. Napisal je številne knjige s teološko vsebino. Od leta 1984 do leta 1987 je bil župnik stolne cerkve v Vidmu. Novinar publicist, od leta 1983 do leta 2000 in od leta 2003 do danes je odgovorni urednik štirinajstdnevnika Dom, vrsto let pa je pisal teološke razlage, duhovne misli v furlanski nadškofijski tednik Vita Nuova, prav tako je sodeloval s tem tednikom tudi pri pripravi strani v slovenskem jeziku in v beneškem narečju. Msgr. Marino Qualizza je sodeloval pri knjigi Mračna leta Benečije, v kateri je opisano trpljenje Beneških Slovencev po drugi svetovni vojni in nadaljevanje raznarodovalne politike, hudega pritiska na Beneške Slovence. Prav ta knjiga, zaradi katere je bil večkrat na sodišču, je bila najbrž razlog, da ga niso imenovali za videmskega škofa. Ob nedeljah msgr. Marino Qualizza mašuje v Dreki in ob sobotah daruje sveto mašo v slovenščini v Špetru. V zadnjih letih si je močno prizadeval, da bi v Benečiji prišlo do slovenskega oziroma dvojezičnega katekizma, priprave na prejem zakramenta sv. evharistije, kar je uspelo. Nedavno je prva skupina desetih otrok na Trčmunu prejela prvo sveto obhajilo. Roman o tržaški krizi v jeseni 1953 Klinc, pa še Trst! Pred 67 leti, 8. oktobra 1953, se je začela tako imenovana tržaška kriza. Tega dne so zahodni zavezniki razglasili, da bodo upravljanje cone A državnopravno Samostojnega tržaškega ozemlja (STO) prepustili v upravo Italiji. Komunistična Jugoslavija, ki je nadzorovala cono B omenjenega Samostojnega tržaškega ozemlja, je na ta izziv odgovorila z velikimi demonstracijami in delno mobilizacijo vojske, ki se je razvrstila na položajih ob današnji slovenski meji z Italijo. Krizo so umirili šele leto pozneje z londonskim sporazumom. O tem, kaj se je tedaj dogajalo v jugoslovanskem zaledju in še posebej v Sloveniji, poroča v romanu Klinc, pa še Trst!, ki je izšel že pred časom pri mariborski založbi Obzorja, a je še vedno zanimiv in aktualen, pisatelj in diplomat Franc Mikša. Leta 1953 rojeni Franc Mikša je otroštvo in zgodnjo mladost preživel v štajerskem Ormožu. Leta 1977 je diplomiral iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske univerze, pozneje pa je naredil še magisterij iz mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1987 in 1991 je bil konzul še tedanje Jugoslavije v Celovcu. Po osamosvojitvi Slovenije je deloval v diplomatski službi najprej pri uradu OZN (Organizacije zveze narodov) v Ženevi, nakar je bil slovenski veleposlanik na Irskem ter nato veleposlanik v Švici in v Kneževini Liechtenstein. Franc Mikša pa ni le diplomat, temveč tudi avtor leposlovnih knjig. V proznem prvencu Njegova Ekscelenca Christian Grasset iz leta 2014 je na nekoliko hudomušen način opisal zasebne razgovore med dvema veleposlanikoma na službenem položaju v tujini v času boja za samostojno Slovenijo. Še bolj zanimiv in aktualen je njegov drugi roman Klinc, pa še Trst!, ki je izšel leta 2016 pri mariborski založbi Obzorja in tematizira tedanje dramatično dogajanje v Sloveniji v času “tržaške krize”, ki se je začela jeseni 1953. Ta Mikšov roman je v nekem smislu spominsko pričevanje in temelji na resničnih dogodkih, o katerih mu je pripovedoval njegov oče. Na ironičen način razgalja tedanje razburljivo dogajanje v notranjosti jugoslovanske države, ki je posegalo globoko v zasebno življenje posameznikov. Pisateljev oče je bil prijatelj tedanjega ravnatelja ormoške Nižje gimnazije Jerneja Zajška. Ta je v času tržaške krize, kot številni drugi tedanji jugoslovanski vojaški obvezniki, prejel uradni poziv z Vojnega odseka občine Ormož, da se mora v 24 urah javiti na orožnih vajah v Postojni. Ko je prejel uradno pismo, se je silno razburil, preklel vojsko in zaklical: “Klinc, pa še Trst!”. Pri tem za tedanji jugoslovanski režim nečednem dogodku sta bila navzoča ravnateljeva gospodinjska pomočnica Slava in pisateljev oče, ki je bil ravnateljev dobri prijatelj. Gospodinjska pomočnica je stekla na bližnjo postajo Ljudske milice in ravnatelja ovadila protidržavnega dejanja. Roman se z današnjega zornega kota bere kot farsa, vendar je ravnateljevo ogorčenje zaradi vpoklica na orožne vaje v tedanjem histeričnem in netolerantnem času pomenilo resen prestopek, ki se je lahko končal v kazenskem taborišču na Golem otoku. Po ovadbi sta v Ormož zelo hitro prispela iz Maribora na motornem kolesu znamke Puch višji inšpektor Udbe in kapetan še bolj zloglasne vojaške Protiobveščevalne službe, ki je bila znana po kratici KOS – Kontraobaveštajna služba. Nesrečnega ravnatelja, ki je bil celo član komunistične partije, so pripeljali na ormoško postajo Ljudske milice, kjer se je začelo nočno zasliševanje, ki je trajalo vse do naslednjega jutra. Obtoženemu ravnatelju je nudil pomoč kot edina priča avtorjev oče z istim imenom Franc Mikša. Ker je bil odličen pripovedovalec, si je izmišljal najrazličnejše olajševalne zgodbe, s katerimi je skušal omiliti ravnateljeve protidržavne besede o Trstu, ki jih ta morda sploh ni bil izrekel. Roman je Mikša oblikoval po vzorcu pravljic iz Tisoč in ene noči ali novel v Boccacciovem Decameronu. Z živahnimi posameznimi pripovednimi impulzi o dobrem in slabem v katoliški Cerkvi, o človeškem trpljenju v prvi in drugi svetovni vojni, o zgodovini Ormoža s tamkajšnjimi križniki oziroma Nemškim križarskim redom in z anekdotami o ormoških grofih ali o legendi o v močvirje pogreznjeni cerkvi ob gradu Turnišče pri Ptuju in še o marsičem drugem je zapletel oba zasliševalca na stranpoti in namerno ustvaril pravo nočno zmedo. Na veliko je pripovedoval tudi o svojem težkem otroštvu, a tudi o tem, kako je bil prisilno mobiliziran v času druge svetovne vojne v nemško Wehrmacht, čeprav še ni bil dopolnil sedemnajst let. V Belorusiji je iz Wehrmachta prebegnil na drugo stran in se pridružil Stalinovi Rdeči armadi. Ko se je po koncu vojne izčrpan vrnil v domovino, so ga za nameček vpoklicali še v Jugoslovansko ljudsko armado. Pisateljev oče si je v tisti usodni noči izmišljeval najrazličnejše zgodbe, da bi rešil svojega prijatelja. Oba preiskovalca in zasliševalca je hotel prepričati, da si zaradi prestanih grozot v času druge svetovne vojne ljudje ne želijo novih vojaških spopadov, temveč upajo v mir in človekoljubje, čeprav so istočasno pripravljeni braniti ogroženo domovino. Zaradi številnih vmesnih zgodb je Mikšev na lahkoten način napisani roman Klinc, pa še Trst tudi zanimiva kronika različnih zgodovinskih dogodkov, povezanih z ljudsko domišljijo. Roman pa je istočasno tudi hudomušna oziroma ironična kritika tedanega političnega dogajanja. Že majhna, neprevidno izrečena nepravilna beseda je lahko povzročila nepredvidene težave in storilca lahko pripeljala v zapor ali celo v smrt. Ormoškemu ravnatelju Jerneju Zajšku je bilo po zaslugi spretne intervencije pisateljevega očeta najhujše prihranjeno. Na podlagi zakonov, ki so urejali področje ljudske obrambe in državne varnosti, sta se zasliševalca odločila, da izrečeta ravnatelju le strog opomin. Takoj mora oditi na orožne vaje ob italijanski meji. “Trst je naš!” – “Tujega nočemo, svojega ne damo!” – “Življenje damo, Trsta ne damo!” – “Dajte nam puške, dajte nam tópove, da pobijemo fašiste lopove!” To so bile parole na demonstracijah novembra 1953, ki se jih je moral kot dijak tretjega razreda ljubljanske klasične nižje gimnazije ob veselju, da je odpadel pouk, udeleževati tudi avtor tega članka. Položaj je bil nejasen in tudi nevaren. Na obeh straneh meje so se zbirale vojaške sile. Grožnja bližajoče se vojne je visela v zraku. Nihče ni zagtovo vedel, ali bo do vojaškega spopada prišlo. To je bil težak čas za vse, najbolj težak pa za tiste, ki so morali oditi na vojaške vaje in zapustiti svoje službene dolžnosti in svoje družine. K sreči do najhujšega ni prišlo. Tudi za ravnatelja Zajška se je neprijetna zadeva srečno končala. Po dveh mesecih se je lahko živ in zdrav vrnil z orožnih vaj nazaj v Ormož. S prijateljem Francem Mikšo starejšim, pisateljevim očetom, je ob številnih kozarčkih vina začel proslavljati srečni konec nesrečne afere. Klinc, pa še Trst! Lev Detela 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS10 Kultura Idrijska kamšt (8. del) Stojan Ribnikar Tako se glasi klic na pomoč prof. Strune objavljen v št. 4 Idrijskih razgledov iz leta 1970 in 16. februarja 1971 v časopisu Delo z naslovom Kamšt se podira: “Po vsem tem ni brez smisla in haska prizadevanje, da bi ostala ohranjena zanamcem kot redko živa priča našega starodavnega rudarjenja. ‘Kunstštajgerjev’ ni več, da bi ji pomagali, in kdo ve, če bi sploh mogli. Zdaj pač ‘kamšt’ sama že prav glasno kliče na pomoč Tehniški muzej Slovenije, mestni muzej in rudnik živega srebra v Idriji ter vso našo tehniško javnost: ‘Podiram se ...’” Tankočutne besede prof. Strune so sprožile splošno aktivno angažiranost širše družbe. Načrt sanacijskih posegov je izdelal dipl. gradb. inž. Stojan Ribnikar (Cerknica, 1918 - Sežana, 2004), ki ga poznamo kot gradbenika in konservatorja. Več let je vodil Splošni projektivni biro v Ljubljani. Bil je tudi sodelavec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in je sodeloval pri obnovi gradov Rihemberk, Štanjel, Borl in Dobrovo ter samostanov Stična in Olimje. Lep spomin na prof. Stojana Ribnikarja najdemo v Varstvu spomenikov št. 41, v članku z naslovom In memoriam dipl. gradb. inž. Stojan Ribnikar izpod peresa dr. Marjana Slabeta: “Njegov ded je bil pisec znamenite knjižice z naslovom Logaško okrajno glavarstvo, zemljepisni in zgodovinski oris (1889), ki jo še zdaj uporabljajo zgodovinarji in drugi preučevalci širšega logaškega območja. Njegov oče pa je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja obogatil spomeniško zakladnico s fotografijami zlasti sakralnih spomenikov, ki so pomembni dokumenti za preučevanje spomeniške dediščine predvsem v pokrajini ob zgornji Krki. Konec petdesetih let se je Stojan Ribnikar tudi sam vključil v spomeniško dejavnost in najprej sodeloval skoraj pri vseh zahtevnih prenovah spomeniških objektov v stari Ljubljani. Pri tem je precizno in pronicljivo reševal statične probleme, ki so gradbenikom povzročali nemalo težav. Slovensko konservatorsko društvo ga je imenovalo tudi za častnega člana, saj je zavzetost dokazoval s predavanji in prikazi svojega dela ter tudi z navzočnostjo na sestankih, strokovnih posvetih, simpozijih in skupščinah, ki jih je prirejalo društvo. /…/ Življenjski optimizem ga je izpolnjeval in mu dajal notranje zadovoljstvo, ki se je kazalo tako pri delu in dolžnostih kot v družbi, pri urejanju dišeče primorske zemlje, nabiranju gob na Travni gori itd. Vsi, ki smo ga poznali, smo njegovo dokončno slovo sprejeli z žalostjo in trpkostjo v srcu. Zavedamo se, da smo izgubili res pravega kolega in prijatelja”. Samo Bevk v prej citiranem članku omenja posameznike, ki so si najbolj prizadevali v tistih letih: J. Bavdaža (Gorenja vas, Kanal, 1928 - Ljubljana, 2011, ravnatelja Mestnega muzeja Idrija in likovne galerije), Ivana Mlakarja (Ljubljana, 1932-2004, iz Rudnika živega srebra, geologa, ki je bil kasneje zaposlen na Geološkem zavodu v Ljubljani kot višji znanstveni svetnik), I. Gantarja (iz Rudnika živega srebra), Jožeta Čarja (Idrija, 1942, iz Rudnika živega srebra, geologa, izrednega profesorja na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, ki je kasneje delal tudi na Inštitutu za raziskovanje Krasa ZRC SAZU v Postojni), pa še druge, o katerih bomo pisali naslednjič. DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (130) Dimitri Tabaj Grb Občine Idrija. V vsebinski predstavitvi v Uradnem listu Republike Slovenije piše, da je uprizorjeni Merkur “predstavljal glasnika bogov in zaščitnika retorike, potov in trgovine. V prenesenem pomenu pa njegov lik simbolizira soncu najbližji veliki planet Merkur in živo srebro. /…/ V našem primeru ta govoreči grb predstavlja naselje, katerega pomembna ekonomska krajevna posebnost je pridobivanje živega srebra in cinobra ter ukvarjanje s trgovino”. Idrijski grad je nekoč služil kot sedež uprave rudnika in kot skladišče živega srebra (danes je sedež Mestnega muzeja Idrija in Glasbene šole Idrija). Idrijski rudnik je bil svojčas drugi največji proizvajalec te rude na svetu in je veliko pripomogel k razvoju tehnike, gospodarstva in kulture - od čipkarstva in kulinarike do botanike, medicine, šolstva in glasbe - medtem ko je danes muzej in deluje kot odličen katalizator kulturnega turizma v širši regiji. Revija Idrijski zgledi je nastala leta 1956 na pobudo Srečka Logarja. V tej reviji najdemo veliko podatkov o rudniku in o kamšti. Lepa in velika stavba, v kateri se nahaja idrijska kamšt, največje leseno kolo v Evropi, postavljeno v sedanji izvedbi okoli leta 1790 kot črpalna naprava za odvečno vodo v rudniku živega srebra. Z dokončno in temeljito sanacijo pridemo že skoraj do današnjih dni, saj so jo začeli konec maja 1991 (tik pred vojno v Sloveniji) in tako rešili pomemben del naše tehniške in kulturne dediščine. Idrijska kamšt je v eni minuti črpala od 300 do 400 litrov vode iz globine od 235 (9. obzorje) do 283 metrov (11. obzorje), s hitrostjo 4-5 obratov na minuto, z močjo od 75 do 100 konjev (na sliki: informativni pano pred objektom). Opčine skozi čas. Takšen je naslov razstave, ki so jo 8. oktobra odprli v sežanskem Kosovelovem domu, točneje v Mali galeriji Mira Kranjca, kjer bo na ogled do 8. novembra. Razstavo, ki je leta 2018 domovala na Opčinah, je pripravil Sklad Mitja Čuk, točneje Zoran Sosič, ki je iz domačega in drugih arhivov izbrskal fotografije in razglednice Opčin iz različnih zgodovinskih obdobij. Odprtje razstave je uvedel harmonikar Egon Tavčar, ki je najprej zaigral vsem dobro poznano opensko skladbo Tramvaj uopenski, nato je za mikrofon prijel usklajevalec programov v Kosovelovem domu David Terčon, ki je predstavil goste z Opčin. Številno publiko, ki se je držala vseh ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa, je v imenu Sklada Mitja Čuk pozdravila predsednica Stanislava Sosič. Razstava obsega 21 panojev, na katerih so zbrane stare razglednice in fotografije Opčin. Njeno vsebino je opisal sam avtor Zoran Sosič. Razložil je, da so Opčine postale pomembna vas predvsem takrat, ko je cesar Karel VI. določil, da bo postal Trst glavno pristanišče avstrijskega cesarstva. Od takrat dalje so namreč Opčine postale pomembna pot, ker so povezovale Trst z Dunajem. Najprej so zgradili sedanjo ulico Commerciale (za to je poskrbel grof von Zinzendorf, ki si je zato prislužil tudi spomenik na Opčinah), nato pa so zgradili še Novo cesto za Opčine (Obelisk na Opčinah so postavili prav za počastitev te poti). Poleg cest je bila za Opčine pomembna tudi železnica. Med gradivom, zbranim na razstavi, si je mogoče ogledati tudi volilnico, s katero so Openci glasovali za svojega župana. Te je tržaška občina ukinila leta 1842, ko je odstavila vse krajevne župane in na njihova mesta določala svoje občinske pooblaščence. Leto 1842 tako predstavlja prelomnico za Opčine in druge okoliške vasi, saj so se do takrat upravljale same. Na razstavi si je možno ogledati tudi gradivo, ki prikazuje ledinska imena Opčin. Izvora imena vasi Opčine ne poznamo, najverjetnejša razlaga pa je, da izhaja iz staroslovanskih besed obče ali obština: ti izrazi pomenijo skupnost, skupno vaško lastnino, prav mogoče je torej, da so opisovali način življenja openskih staroselcev, od tega pa se je sčasoma razvilo ime vasi Opčine. Razstava je pomembna, ker prikazuje zgodovino Opčin in življenje Opencev v prejšnjih stoletjih na zanimiv način. Kot je ob koncu dejal njen avtor Zoran Sosič, se mu takšna razstava zdi potrebna, saj je važno, da poznamo svojo preteklost in korenine, ker smo drugače kot “mineštra brez soli.” Urška Petaros KOSOVELOV DOM V SEŽANI Fotografska razstava Opčine skozi čas Posmrtna izdaja njegovega Apokrifa Spomin na prof. Alojza Rebulo V petek, 23. oktobra, bosta minili dve leti od smrti pisatelja in misleca prof. Alojza Rebule (Šempolaj, 1924 – Topolšica, 2018). Spomnili se ga bomo na samo obletnico pri maši zadušnici v župnijski cerkvi na Opčinah ob 19. uri. Ob župniku g. Francu Pohajaču bo somaševal frančiškan p. dr. Edi Kovač, ki bo nato sooblikoval drugi del spominskega srečanja. Takoj po maši bo namreč v cerkvi na pobudo založbe Mladika in Društva slovenskih izobražencev še predstavitev posmrtno izdane zadnje knjige prof. Rebule Apokrif. Najprej bo zapel domači Cerkveni mešani pevski zbor Sv. Jernej pod vodstvom prof. Janka Bana, nato bo p. Kovač spregovoril o njeni vsebini, ki je obenem leposlovna in teološka. V svoji zadnji knjigi Apokrif, ki jo je oblikoval, ko ga je vid že zapustil in je svoja dela lahko nosil le v glavi ter narekoval, se je namreč prof. Rebula preizkusil v novi literarni zvrsti, v spremljanju in spoštljivem dopolnjevanju evangeljskih pripovedi z lastno domišljijo, v razglabljanju o psiholoških značilnostih tako Kristusa kot nekaterih protagonistov zgodnjega krščanskega izročila. Kdor pričakuje senzacionalne ali celo heretične poudarke, bo razočaran, v besedilu pa so prisotna večna vprašanja: o smislu življenja, onstranstvu, trpljenju in zlu v svetu, božjem usmiljenju in ljubezni do človeka in stvarstva. Na videz so zgodbe preproste, a tisti, ki so jim evangeliji domači, bodo takoj ugotovili, kje si je avtor zastavil dodatno vprašanje in kje je s pisateljsko svobodo kaj dodal. Knjigo pomembno dopolnjuje akademik dr. Milček Komelj, ki je privolil v objavo govora, pravega celovitega eseja o pisatelju Rebuli z žalne seje Slovenske akademije znanosti in umetnosti nekaj dni po pisateljevi smrti. Izdajo bogatijo reprodukcije del z likovnih kolonij Umetniki za karitas, o čemer je v knjigi tudi zapis ravnateljice Škofijske karitas Koper Jožice Ličen. 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 11Kultura 90-letnica rojstva akademika, klasičnega filologa Kajetana Gantarja Latinska sintaksa sodi na olimpijado kulture in duha Časnikarka Slovenske tiskovne agencije Ksenija Brišar je imela pogovor z akademikom prof. Kajetanom Gantarjem ob njegovem častitljivem življenjskem jubileju, 90. rojstnem dnevu. Objavljamo ga v celoti kot poklon jubilantu. Akademik Kajetan Gantar je nesporna avtoriteta klasične filologije. Iz stare grščine in latinščine je prevedel raznovrstna besedila, literarna, filozofska, znanstvena, in materinščini zapustil delo, s katerim bi se lahko ponašale tudi večje države. Več kot je bilo preglavic, bolj je bilo privlačno, je za STA povedal ob današnjem (11. oktobru, op. ured.) 90. rojstnem dnevu. V enem od intervjujev ste omenili, da ste imeli vedno radi jezike, zakaj potem odločitev ravno za klasične? Vedno sem se rad učil tuje jezike, tudi tiste, ki mi niso bili pri srcu, recimo nemščino. Prvotni lastniki hiše, kjer smo stanovali v Celju, so bili Judje, ki niso znali dobro slovensko, in sem ujel kakšno njihovo nemško besedo. In zakaj ravno stare klasične jezike? Zato, ker me veseli tisto, kar je preizkušeno v tisočletjih in je trajno obstalo. Marsikateri jezik je že izginil, v tistem pa, kar je preživelo, kot recimo stara grščina, tri tisočletja, se skriva veliko bogastvo, miselno in besedno bogastvo več generacij. Poleg tega so časovne razdalje veliko težje obvladljive kot zemljepisne. S sosedom, Italijanom, Furlanom, Madžarom, se lahko sporazumem že tako, da mu nekaj z gesto pokažem. Če pa imam pred sabo Cicerona, Homerja, Platona ali Aristotela, se lahko pogovarjava samo v besedah. Če hočem priti blizu človeku, ki je morda globok mislec ali genialen ustvarjalec, moram obvladati njegov jezik. Zven tujih, še zlasti zven starih besed, je zame imel že od nekdaj največji čar. Nekatera imena ste pravkar omenili, potem so tu še Sapfo, Horacij, Sofokles, svetopisemska dela ... Ali bi kaj od tega izpostavili v smislu, kaj vam je delalo največ preglavic pri prevajanju? Čim več je bilo težav in preglavic, tem bolj me je privlačilo. Lahko je prevajati enostavne stavke, besedo za besedo, kadar pa je treba po slovensko povedati kakšne globlje misli ali lepo oblikovane verze, to pa je bil zame vedno in je še danes velik izziv. In vsak prevod, vsak tekst, ki sem se ga lotil, mi je predstavljal vedno nov izziv. Če sem prevajal kakšno tragedijo, me je zanimalo, kako bo to odmevalo na odru, in sem včasih ženi ali pa še prej mami ali sestri na glas bral, kako nekaj zveni. In so me popravljale. Zlasti moja žena, ki je tudi sama pesnica, je imela neverjetno izostren posluh in ji zato veliko dolgujem. Tako je bila velikokrat ravno ona, zlasti pri mojih prvih besedilih, eden mojih prvih kritikov in izboljševalcev. Pozneje so me privlačili in mi predstavljali velik izziv tudi stari zgodovinarji, zlasti Prokopij, ker sem vedel, da se ga razen nekaterih, ki so ga brali mimogrede, pri nas ni še nihče lotil, in vendar so se mi v njegovih skopih opazkah o starih Slovanih, ob soočenju z Bizancem, odpirali novi svetovi. Seveda so bili pisci, ki so me bolj vznemirjali, in spet drugi pisci, ki sem jih z lahkoto obvladoval. Včasih je bila to zlasti kakšna rimska komedija, Plavtova ali Terencijeva, ki mi je šla lepo in zlahka iz rok, posebno, če sem imel kakšno prijetno doživetje v dobri druščini, tako da so padale besede, kot da bi se od neznano kod prikradli svetli žarki. Če pa je bilo kaj zahtevnejšega, filozofski teksti, teoretična besedila, poetika, etični spisi, me je spet vznemirjalo, kako bi vso to globino in bogastvo misli posredoval mladim rodovom. Najlažje mi je bilo, če sem kakšno besedilo, ki sem ga prevajal, obenem obravnaval tudi pri seminarskih vajah s svojimi študenti in sem videl poglede na svoje delo s kakih desetih različnih smeri in obrazov. To so bila hkrati dela, pri katerih se izkazuje, da so že stare civilizacije obravnavale neke občečloveške teme, ki veljajo še danes, in se v tem pogledu ni kaj dosti spremenilo. Nič se ni spremenilo. Če gledamo različne današnje politične intrige ali prerivanja, kako bo kdo prišel na oblast, vse to je bilo že v stari Grčiji, v Atenah, tako v slavnem Periklovem obdobju kot tudi že prej v času perzijskih vojn. Podobno je bilo v Rimu, zlasti v obdobju državljanskih vojn. Tudi če vzamemo to, kar nas danes najbolj vznemirja: virus, koronavirus. Takrat so temu rekli 'kuga', po grško lojmós, latinsko pestis. Morda je bil v pojavih takratne kuge tudi kak virus ali kaj podobnega, o tem veliko ugibajo raziskovalci antične medicine, jaz sam se na to ne spoznam. Epidemije, kot pravimo danes, so se v antiki veliko pogosteje ponavljale kot danes. Od zadnje razširjene epidemije španske gripe je minilo že sto let. V antični Grčiji pa so bile epidemije kuge pogostejše, skoraj v vsaki generaciji po dvakrat, trikrat, in tudi veliko hujše. Pred dnevi smo brali, da je zbolel Donald Trump - in z njim tudi Melanija, ki je naših krajev cvet -, a je že po dveh dneh zapustil bolnišnico. V Atenah pa je v njihovem največjem razcvetu, v Periklovi dobi, sam Periklej, eden največjih takratnih državnikov z obema sinovoma vred zaradi kuge umrl, pa ni bilo to nič izrednega. In čez 30 let se je v Atenah spet pojavila kuga. Če človek gleda z neke zgodovinske perspektive, vidi, da to ni nič novega, samo da je bilo smrtnih žrtev neprimerno več kot danes. Že Iliada se začne z opisom kuge, ko so 'umirale trume', kot poje Homer. Tudi Sofoklov Kralj Ojdipus, najznamenitejša antična drama, se začne s kugo, ki razsaja v Tebah. Spominjam se neke amaterske predstave škofjeloške dramske skupine pred leti; preden so jo uprizorili, so gledalcem ob vstopu ponujali tekočino iz zelišč po starodavnih receptih, ki naj bi jih zaščitila in je smrdela. 'Nihil novi sub sole'. Nič novega torej, vse to je v potencirani obliki zadevalo tudi naše prednike in tudi generacije pred njimi. Če se vrneva h klasični filologiji. Pred nekaj leti je bila ocena, da je to nepotreben strošek, tako je izjavil predstavnik Društva za antične in humanistične študije. Kako gledate na to področje danes? Ali ima svoje mesto in podporo? Klasična filologija seveda ni takšna praktično uporabna znanost, kot recimo tehnika ali medicina, ki je vsak dan neizogibno potrebna in lahko tudi ekonomsko donosna, vendar pa lahko h kulturni formaciji, k bistrenju duha in razvijanju umskih in govornih sposobnosti prispeva neprimerno več kot marsikatera umska igra. Nekateri pravijo, šahiram zato, da vsak dan treniram in si napenjam možgane, a prav tako ali še bolj je treba napenjati možgane, če skuša kdo prodreti v dve ali v tri tisočletja staro besedilo, ko se je treba ne le umsko, ampak tudi čustveno poistovetiti in preseliti v tisto obdobje, zaživeti s tedanjimi ljudmi kot sodobniki. Vem, da eni pravijo: Joj, tista latinščina ali grščina, če bi jo imel ali pa ne, nič nimam od nje. So pa spet drugi, ki pravijo, nobena vzgoja in noben miselni napor mi nista toliko dala kot latinska sintaksa, toliko kot branje Cicerona ali Platona, ker to je bila zares naporna umsko ustvarjalna gimnastika, ki bi sodila na olimpijado kulture in duha. Vem, da so mnenja o tem deljena. Vem pa tudi, da so moji študentje, ali naši študentje, saj jih nisem formiral samo jaz, ampak prav tako pokojna kolegica Erika Mihevc in Primož Simoniti, okolje presenečali s svojo prodornostjo in razgledanostjo. Vem, da klasična filologija ne bo nikoli množični študij in si tega niti ne želim, ker množični študij ne bi bil v duhu antičnih mislecev. Največji grški misleci, Sokrat, Platon, Aristotel, so zavzemali stališče, da je treba učence ne samo poučevati, ampak tudi z njimi sobivati. Morda morajo s tabo kdaj tudi dobesedno na simpozij, kar prvotno pomeni 'skupno pitje'. Tam se duša razodene, razvname se dialog, ob katerem prodreš v globlje dimenzije sobesednika. Zato nikoli nisem bil prijatelj 'pouka na daljavo', nikoli nisem imel 'pismenih kolokvijev'. Pismen kolokvij je zame nesmisel, ker colloquium pomeni pogovor: sobesednika hočem in moram slišati, videti in se z njim pogovarjati, lahko tudi polemizirati, na vsak način vzpostaviti debato in dialog. Zame je poučevanje kot neke vrste zahtevna gledališka predstava v sodobnem smislu, ko skuša režiser tudi občinstvo angažirati in pritegniti v igro. Tudi demokracija je izraz, ki je nastal v stari Grčiji. Je mogoče potegniti kakšno vzporednico med takrat in danes? Seveda je težko to istovetiti, ker grška demokracija je zadevala samo določen sloj državljanov. Ti pa niso imeli samo pravic, tako kot pri nas, ampak so se morali tudi politično angažirati in se vsaj volitev udeleževati; apragmones, taki, ki jih politika ne zanima, so veljali za trote. Seveda pa je v grški mestni državici, polisu, poleg tistih, ki so imeli državljanske pravice, živelo tudi tisoče priseljencev, in tudi sužnjev, ki so bili praktično brez pravic. Čeprav tako okrutno brez vseh pravic ravno niso bili, saj je vsak kolikor toliko pameten gospodar dobro vedel, kako je treba s sužnji ravnati, tako da tudi sužnjeposestniška družba ni bila brez nekih pravnih norm in ventilov. Tudi ženske niso imele enakih pravic, čeprav povsem brezpravne le niso bile. V antičnem Rimu pa je marsikatera ugledna matrona nasploh uživala velik ugled. Marsikatera dobra gesta, ki jo je naredil kak vladar, je bila zasluga njegove zakonske družice ali vsaj zunajzakonske prijateljice, marsikatera neumnost, ki jo je zagrešil, je bila kriva za to, ker ni poslušal nasvetov svoje mame, soproge ali prijateljice, ker se je preveč zanašal sam nase. Človek je zoon politikon, kot je zapisal Aristotel, živo bitje za življenje v polisu, v skupnosti, mestni ali državni, saj samo tam lahko razvije vse svoje sposobnosti, lahko pa tudi razkazuje svojo nesposobnost. Seveda pa so o tem, ali je demokracija res najboljša oblika vladavine, veliko razpravljali že antični filozofi. Platon ni mislil tako, za svojo utopično državo je ustvaril drugačen model in imel drugačno vizijo. Danes smo seveda drugačnega mnenja. Vemo, da je demokracija lahko tudi nekaj slabega, a še vedno najmanj slaba oblika vladavine, a meje so spolzke, lahko se kaj kmalu izrodi v anarhijo. Seveda pa antične demokracije ni mogoče primerjati ali avtomatično presajati v naše tretje tisočletje. Kaj porečete o svojih naslednikih? V največje zadovoljstvo mi je, da sem skupaj s svojimi že omenjenimi pokojnimi kolegi vzgojil dobro generacijo vrhunskih strokovnjakov, ki se danes uveljavljajo in so nas tudi že prerasli. Po moji sodbi se veličina učitelja kaže ravno v tem, da ne pusti praznine za sabo, da ga njegovi učenci dorastejo in prerastejo. Tudi jaz sem se od svojih učencev vedno veliko naučil. Ko sem imel konzultacije s svojimi doktorandi, recimo s Simonitijem in Jožetom Mlinaričem, ki sta bila moja prva doktoranda, sem veliko več jaz odnesel od njiju kot onadva od mene, ker so se mi v dialogu z njima odkrivala področja, vprašanja in zorni koti, ki meni samemu nikoli ne bi prišli na misel. In to velja tudi za mlajše generacije, ki so za nami prevzele plamenico. Veliko zavzetih pedagoških delavcev, prodornih raziskovalcev in tenkočutnih prevajalcev smo vzgojili. Skorajda ni pomembnejše antične umetnine, da je ne bi imeli v lepem in zanesljivem slovenskem prevodu. Naj naštejem samo imena, kot so Marko Marinčič, Brane Senegačnik, Matej Hriberšek, Sonja Weiss, David Movrin, Jerneja Kavčič, Gorazd Kocijančič, Barbara Šega, Jelena Isak, Nada Grošelj, Breda Čop. Nekateri so se uveljavili tudi na drugih področjih, kot npr. Rajko Bratož, Kozma Ahačič, Marjeta Šašel, Stanko Kokole, Miran Špelič, Robert Petkovšek, Gregor Pobežin, Aleš Maver. Lahko bi še našteval in se bojim, da nisem koga pozabil. Več sem imel študentk kot študentov, zdi se, da ta študij bolj privlači zdaj ženski spol, ki včasih globlje prodre v umetnostne sfere in v skrivnosti besede. Sicer pa tudi na tujih univerzah prevladujejo slušateljice in tudi v profesorskem zboru so dame čedalje bolj vidne. 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS12 Kultura Chiara Pradella o svoji knjigi o goriškem filozofu Resnica, ki rešuje dušo Carla Michelstaedterja Chiara Pradella je po rodu iz Sacileja, diplomirala je iz vzgojnih ved, nato še iz filozofije. Študirala je tudi filozofsko svetovanje in v ul. Garibaldi v Gorici odprla študij La Ziqqurat, posvečen tovrstnemu svetovanju in “zdravilnemu dialogu”. Po drugi diplomi je prek prijatelja izvedela za goriškega filozofa Carla Michelstaedterja (1887-1910). Njegov lik jo je tako očaral, da je pred tremi leti napisala knjigo, roman z naslovom “Esistimi”. Na pesnikovem grobu na judovskem pokopališču v Rožni dolini je namreč v sebi začutila željo, da bi odkrila kaj novega in pisala o njem. “Zdelo se mi je čudno, da si je ta genialni fant vzel življenje pri 23 letih,” nam je povedala Chiara, ki nas je prejšnji teden obiskala v uredništvu. Po izdaji knjige se ji je večkrat zgodilo, da je z marsikom in tudi po šolah pripovedovala o njem. “To pa mi ni bilo dovolj: moj cilj je bil bolje razumeti okoliščine njegove smrti in dokazati, da je v resnici šlo za nezgodo.” Njegovi zapisi so bili slabo interpretirani, trdi Chiara Pradella. Ni res, da je “filozof smrti” in da “vsa njegova filozofija vodi v samomor”, “zaradi česar ga prezirajo tudi v šolah, češ da je ‘nevaren’”. To naj bi bilo tudi prevladujoče stališče Michelstaedterjevih proučevalcev. “Jaz sem to še pred covidom želela poglobiti, ker sem hotela priti do resnice.” Potomci so v glavnem umrli, in vendar je Chiara Pradella le prišla do novih spoznanj. Razodeva jih v svoji novi knjigi, v 200 strani dolgem eseju z naslovom “110. Carlo Michelstaedter e il tempo della Verità”, ki je izšla pri založbi Ensemble v tem tednu in jo bodo predstavili 17. oktobra ob 18. uri v Kulturnem domu v Gorici, na dan, ko se bomo spominjali 110-letnice Carlove smrti. “Delo bo spremenilo njegovo zgodbo.” Za mlado pisateljico je to bilo nekako poslanstvo, trdi. Posvetila mu je veliko raziskovalnega truda in časa. V Milanu se je srečala z njegovo tretjo sestrično Nicoletto Gandus, ki ji je priznala, da o Carlu niso veliko govorili, ker da je bil “sporna osebnost”. Tudi v pogovoru z Nicolettino nono, gospo Luzzatto, je izvedela, da se v družini niso radi pogovarjali o njem. Izvedela je tudi za Carlove pranečakinje, ki pa o prastricu niso hotele govoriti niti po telefonu. Najraje bi vse pozabile … Iskala je stik med potomci Carlovih najljubših prijateljev. Eden izmed teh je bil Enrico Mreule. Potomci njegove življenjske sopotnice so povedali, da tudi Enrico ni dosti govoril o Carlu, je pa prek njih našla prve izdaje Carlovih knjig, ki so vsebovale Enricove opombe. Med drugim piše, nekaj dni pred njegovo smrtjo, da Carlo “vsega tega ni hotel”. To in drugo dokazuje, da “Carlo ni hotel umreti … Hočem rešiti njegovo dušo…” Carlo je zbolel za sifilisom, nam je povedala Chiara. Na podlagi analize njegovih pisem in tudi medicinske obravnave bolezni je odkrila, da sifilis v zadnji fazi lahko povzroči tudi norost. “Carlo je vedel, da zaradi bolezni bo umrl”, a “z velikim pogumom je do zadnjega dne nadaljeval s pisanjem, ker je hotel pustiti ljudem sporočilo: kljub trpljenju je treba živeti, ne smemo se bati smrti.” Ni bil filozof smrti in izničenja, temveč je trdil, da se moramo rešiti vseh potreb, da bi ljubili življenje tako, kakršno je, kljub vsem težavam. Ustrelil se je v trenutku blodenj zaradi norosti. O teh je tudi pisal. Pištolo je med drugim vzel prijatelju, da bi si ta ne naredil česa hudega, saj je mlade prijatelje večkrat opozarjal, naj v trenutkih tesnobe mislijo na starše, družino, prijatelje, naj se ne prepuščajo obupu. Sam se je večkrat “igračkal” s pištolo, zato se sosedje - kot poročajo časopisi - niso niti razburili, ko so slišali dva strela. “Mislim, da v tistem trenutku ni bil priseben.” Saj je tudi sam zapisal, da v hudi uri ne smemo razmišljati o smrti, da je to najslabše, kar lahko storimo. Vedel je, čemu gre naproti, sam se je oddaljil od družine, da bi ga ne videla v težavah, “a upal je, da bi njegovi zapisi bili zadosten dokaz tega, kar resnično misli.” V resnici pa so po njegovi smrti žal prevladale teze, ki ne odgovarjajo resnici. Chiara je srečna, ker ji je končno uspelo spodkopati hipoteze, češ da si je Carlo vzel življenje zaradi mamine smrti, ker ni hotel sobivati z boleznijo, ker je njegova filozofija vodila v smrt itd. itd. Kdor se pogovarja s Chiaro, se težko izogne misli, da se je v goriškega filozofa dobesedno zaljubila. “Zgodile so se mi čudne stvari ... O njem nisem vedela nič. Zadnja leta sem samo skušala mu prisluhniti; čutila sem, da me nagovarja.” Ko nam to pripoveduje, se ji bleščijo oči. “Upam, da bo Carlo z izidom nove knjige našel mir. Da bodo o njem govorili tudi v šolah, saj nas lahko nauči čudovite stvari, ki nam pomagajo biti boljše osebe.” Po mnenju mlade pisateljice je bil Michelstaedter po duši bolj katoličan kot Jud, saj se ni veliko družil s pripadniki krajevne judovske skupnosti. “Njegovo sporočilo je zelo krščansko: rad govori o Jezusu in evangeliju.” Bil je “zelo duhovna, mistična osebnost, verjel je v Boga, ni mu pa šlo za to, ali je to Bog kristjanov, Judov ali muslimanov.” Bil je zelo plodovit pisec, sploh pa poliedričen umetnik, tudi slikar, tudi športnik … “skratka: genij!” Danijel Devetak Po Nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij (11) Nace Novak 11. Neviden za instant romarje V Stari Gori nad Čedadom me je Cristina kot edinega gosta pocrkljala z res obilnim in raznolikim zajtrkom. Če sem prejšnji dan iz Krmina štartal brez jutranje kave, sem dobil zvrhano skodelico odličnega kapučina – takega, ki ga znajo pripraviti le v Italiji – pa pol litra sadnega soka. Na voljo sem imel tudi jogurte, domače piškote, še vroče popečene kruhke in širok izbor tega, kar je mogoče nanje namazati. Med polnjenjem zalog pred novim paketom ur hoje mi je gostiteljica povedala, da je bil obisk romarjev v sezoni kar dober, pa čeprav je bil maj nadpovprečno moker, zato pa so imeli avgusta tudi na splošno zelo veliko obiskovalcev. „Od zdaj naprej bo pa počasi mir. Jutri, 8. septembra, je še veliki dan – Festa della Madona, ko pridejo na Castelmonte množice ljudi. Že danes zvečer bo hotel polno zaseden, nedeljsko praznovanje pa bo zelo verjetno pokvarilo vreme,“ je povedala. Ker je pogled skozi okno potrjeval, da ne dežuje, že zgodaj popoldne pa naj bi po vremenski napovedi začelo, sem poravnal račun, se ji zahvalil za vse in bil na poti že pred osmo zjutraj. Termometer, nameščen na zunanji kamniti steni romarske hiše, je kazal 15 stopinj Celzija. Tako kot minuli večer, le da ni bilo tako surovo, ker ni pihalo. Nebo jasno. V utrjenem delu svetišča nikogar. Tudi parkirišče, proti kateremu sem se spustil, je bilo še prazno. Tam sem potem preklopil na sledenje modri ribici, ki je vodila po asfaltirani cesti, vlažni in spolzki od obilnega deževja prejšnjega dne in ponoči. Med samotnim sestopanjem na začetnem, dva-, morda trikilometrskem cestnem odseku sta mimo pripeljala dva avtomobila, pa eno romarko sem srečal, ki se je vzpenjala z malim rukzakom na hrbtu, zato sem sklepal, da je na dnevni misiji. Nekoliko nižje mi je naproti pripedaliral kolesar. Na cestnem kolesu se je vzpenjal po vijugajoče dvigajoči se cesti. Ker tudi sam rad kolesarim v klanec, sem mu bil za trenutek malo nevoščljiv. Do vrha, do parkirišča ni imel več daleč in kar predstavljal sem si, kako bo na cilju občutil zmagoslavje, zadovoljstvo in bo preostanek sobote, ki je bila še vsa pred njim, preživel spokojno in ležerno po zaslugi jutranjega dosežka. Ravno ko sem se dobro uglasil z asfaltno podlago, povprečnim naklonom spuščanja in ostalimi specifičnimi karakteristikami tovrstne hoje, je modra ribica pokazala stran s ceste v levo, na širok kolovoz, ki je vodil proti kraju Purgessimo. Napredovanje po mehkejših tleh je bilo prijetno in spet sem se, kot že nekajkrat na poti, ujel v razmišljanje o tem, kako domače se počutim v tem okolju, kjer je dišalo podobno kot doma, pa kamni, po katerih sem stopal, so bili podobni, rastline ob poti, drevesa, vse. Nenazadnje sem bil še vedno le nekaj deset kilometrov zračne črte od doma. Kljub hitremu bližanju dolini je ostajalo frišno in vlažno, tako da se mi ni mudilo s slačenjem in sem vse do Purgessima prišel oblečen, tako kot sem štartal in brez postankov. Na trgu pred cerkvijo v središču kraja sem trčil ob gručo ljudi, predvsem mladih. Mimo sem šel, pa me ni nihče pozdravil, niti pokimal, nič, kot da sem neviden. Glede na njihovo športno-pohodniško opravo sem slutil, da se v okviru „Feste della Madona“ odpravljajo proti Stari Gori, od koder sem se spustil. Zato sem, ko sem bil že mimo vseh, naredil korak ali dva v rikverc in zadnjo žensko v skupini vprašal, kaj imajo, kam se odpravljajo. „Romanje na Castelmonte,“ mi je zaupala. Potem so se vsi zbrali v krogu okrog župnika, prav tako bolj pohodniško opravljenega, ki jih je nagovoril. „Ma, oprostite,“ sem si mislil sam pri sebi: „Pripravljate se na romanje, o tem govorite, to poveličujete, človeka, ki gre mimo z velikim rukzakom na hrbtu, glasno štorklja s pohodniškima palicama in ima tudi sicer vse značilnosti romarja, pa niti ne zaznate, registrirate, kaj šele, da bi ga pozdravili,“ se mi ni zdelo prav, pa ne zaradi mene, ampak zaradi vseh romarjev in samega koncepta romanja. Osebno me res ni brigalo. Šlo je bolj za princip. „Če že organiziraš romanje in se odpravljaš po romarski poti, potem si, oštja, ja odprt za vse, kar je z romanjem povezano, tudi za nekega padalca, tujca, z rukzakom obteženega čudaka, ki gre mimo in mu vsaj pokimaš, ne pa da ga povsem ignoriraš,“ sem še naprej razmišljal, razočaran predvsem nad duhovnikom in tistimi odraslimi, ki so bili v skupini, saj mladim, ki so danes odtujeni od vsega in vseh, tega vendarle ne gre zameriti. Na koncu sem sicer zaključil, da nimam vseh oziroma dovolj informacij, da bi lahko sodil o razlogih župnika (morda je bil pa le hudo slaboviden in me ni razločil od svojih mladih ovčic) in vseh tistih ljudi za tak odnos, vseeno pa se mi je dogodek v Purgessimu v spomin zapisal z grenkobo, označil sem ga s črno piko. Po tem se bom spominjal kraja, kar ni lepo in ni pravično do vseh njegovih prebivalcev. 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 13Tržaška POGOVOR Sara in Marko Antonič, upravitelja kavarne Gruden Rada bi privabila mladino! Pred dvema mesecema sta Sara in Marko Antonič ponovno odprla kavarno Gruden v Nabrežini. Sara in Marko sta mlada sestra in brat, doma iz Cerovelj. Sara ima 22 let in že od šestnajstega leta dela v tem sektorju. Marko ima 20 let in je dokončal mehansko smer na zavodu Jožef Štefan v Trstu. Oba sta športnika in polna energije. Pogovorila sem se s Saro, kako sta preživela ta prva dva meseca. Sara, Marko, kdaj sta odprla kavarno? Odprtje kavarne sva imela 13. avgusta. Zelo sva bila vesela, ker se ga je udeležilo veliko ljudi in vsi so bili navdušeni. Dobila sva veliko pohval in tudi veliko podpore za prihodnost. Kako to, da sta se odločila za odprtje kavarne? Po pravici povedano, nas je društvo Igo Gruden vprašalo, ali bi rada upravljala kavarno. Od nekdaj sem si želela delati v tem sektorju in upravljati tudi nekaj svojega. Dobila sem to priložnost in Marko se mi je hitro pridružil. Najina želja je bila in je še napraviti kaj za mlade, radi bi pomladili ambient. Kako je bilo s pripravo za odprtje? Odprtje smo načrtovali 15. marca, toda zaradi pandemije smo morali seveda vse prenesti. Bili smo živčni in negotovi, bali smo se, da bomo morali ponovno vse prenesti. S pomočjo staršev in prijateljev nam je uspelo, tako da smo praznovali sv. Roka v dobri družbi. Kako je bilo delo na začetku in kakšno je bilo vzdušje? Z veseljem povem, da smo od vsega začetka imeli veliko strank, torej veliko dela. Kljub temu, kot to velja za vsako novost, rabimo nekaj časa, da se na vse privadimo in začnemo s polno paro. Toda sem zelo vesela, ker prihaja k nam veliko mladine, saj je bil to naš cilj od vsega začetka. Sara, kako pa je bilo z ekonomskega vidika? Imeli smo srečo, da je bil že cel lokal prenovljen, tako da smo morali poskrbeti samo za vse drugo. Seveda veliko pomoč so nam dali starši, toda zdaj lahko rečem, da sva samostojna. Kako je pa zdaj, dva meseca po odprtju? Zdaj smo se popolnoma navadili na ritem in na upravljanje lokala. Na srečo imamo že stalne stranke in nekateri prihajajo k nam celo iz Trsta, samo na kavo. V glavnem delamo več v večernih urah, kar smo si tudi želeli. Kako je s strankami? So vam vsi zaupali, čeprav sta mlada? S strankami je super, vsi so prijazni. Tudi če sva mlada, so nam vsi še precej zaupali, predvsem pri upravljanju lokala. Jaz delujem v tem sektorju že nekaj let, tako da se že precej znajdem, Marko pa je komaj začel, a se trudi in mislim, da je tudi to delo zanj. Sara, zanima me, kdo je šef? Kdo odloča o pomembnejših stvareh? V resnici sva oba, sva še precej enakovredna. Jaz dam svoje ime, toda v odločitvah in upravljanju sva enakovredna. Včasih se kregava, to je pač normalno, saj sva brat in sestra. Tudi če se kregava, prideva vsekakor do skupne odločitve in sklepa, vsaka debata je konstruktivna. Kateri so vajini programi za prihodnost? Želela bi organizirati več praznovanj, seveda vse v spoštovanju današnjih razmer, in rada bi dodala majhen šotor v zunanjem prostoru, tako da bi si stranke lahko privoščile kavo na odprtem tudi v zimskem času. Naslednje leto bova morda nudila kaj več za kosilo, toda to je pod vprašajem. Vem, da sta prejšnji vikend imela praznovanje za oktoberfest. Kako je šlo? Imela sva velik uspeh, vsi so bili zadovoljni in seveda tudi midva. Bilo je zelo naporno, vsak dan sva prišla domov ob štirih zjutraj. Kljub temu je bilo zelo lepo in sva imela mnogo zaslužka, tako da je bilo delo vredno vsega truda. Ali se vam je izpolnila želja? Po pravici je bila to moja želja, Marko se mi je pridružil. Toda ja, kar se mene tiče, lahko povem, da se mi je izpolnila želja, in mislim, da je tudi moj brat presrečen zaradi te najine dejavnosti. Nihče naju ni prisilil, za vse sva se odločila sama, rada delava skupaj in upam, da nas čaka še veliko lepih in delovnih dni. Kavarna Gruden je odprta od ponedeljka do petka od 7.30 do 14.00 in od 16.30 do 21.00, ob sobotah od 8.00 do 23.00 in ob nedeljah od 8.00 do 13.00. Če bi se kdo rad odpravil v Nabrežino, ga Sara in Marko pričakujeta z nasmehom ob kavi in rogljičku. Anastazija Pertot DSI Gost Rožančev nagrajenec Esad Babačič Danes nimamo več časa, da bi gledali v nebo Enega od letošnjih ponedeljkovih predavanj je Društvo slovenskih izobražencev namenilo pisatelju Rožancu ob okrogli obletnici njegovega rojstva in smrti (o tem smo poročali v eni od prejšnjih številk Novega glasa). Na tokratno srečanje v Peterlinovi dvorani pa so povabili v goste letošnjega nagrajenca, prejemnika Rožančeve nagrade. Gre za pesnika, pisatelja, tekstopisca in novinarja Esada Babačiča in za njegovo zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg. Predstavil ga je pisatelj in časnikar Marij Čuk, ki je v obliki pogovora spretno odstiral Babačičeve značilnosti: prikazal ga je kot človeka, pisca, navdušenca za šport. Rožančev nagrajenec se je prisotni publiki odkril kot kompleksna, večplastna in včasih kontradiktorna osebnost. Njegove korenine in narodnost segajo na Hrvaško in v Hercegovino, od koder so se v Slovenijo priselili starši. On sam pa je rojen v ljubljanskem proletarskem okolju. Razodel je precej grenke, a zanimive aspekte iz svoje rane mladosti: definiral se je za “poškodovanega otroka” zaradi psiholoških stisk, ki jih je doživljal v svojem okolju. Bil je nemiren deček s pomanjkljivo koncentracijo in težavami v memoriranju. Zaradi učnih težav so ga v takratnem šolskem sistemu izključili iz osemletke. Osmi razred je končal kasneje, v večerni šoli (verjetno v nelahkih okoliščinah in z veliko mero notranje moči in energije). Kot najstnik je zaradi trpkosti družinskega življenja zapustil dom in postal punker - uličar. “Punkerji, to so bili izgubljeni otroci; porazgubili so se po ulicah in ustanovah. Zatekli so se v protestno gibanje punk. Družbi so se uprli instinktivno, da bi ušli neznosni situaciji in nasilju,” je povedal. Kako je bila družba do Babačiča v njegovem otroštvu krivična, je dokazal tudi s tem, da se je kasneje še akademsko izobrazil na fakulteti. Opravljal je zelo raznoliko paleto poklicev, od dela v tovarni do peka, nazadnje pa do prostega poklica pisatelja, ki ga opravlja še zdaj (in ki se mu zdi najtežji). Babačič je tako kot Rožanec - sicer kakih štirideset let kasneje- odraščal v bloku Vodmat v Ljubljani (tako kot tudi npr. filozof Žižek, ali - kot je ugotovil Marij Čuk - pred 150 leti tudi pisatelj Janez Cigler). S pisateljem Rožancem pa ima Babačič še nekaj drugih stičnih točk, npr. to, da je tudi on športni navdušenec. Spominja se, kako so na košarkarskem igrišču pod njegovim blokom skupaj z njim igrali košarko mladeniči iz vseh socialnih slojev. Zavzetost za šport se danes še odraža v njegovi literaturi, kjer je vedno prisotna. Babačiču je skupno z Rožancem tudi to, da je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja neke vrste oporečnik. Svoj upor najstnika je izražal preko punka: ustanovil je ansambel Via ofenziva, v njem je pel in pisal besedila. S pesmimi so se upirali pravilom tedanje družbe, kritizirali komunistično diktaturo in Tita; s tem so priklicali nase pozornost Udbe. Ta je fante preganjala in jih zasliševala, čeprav so bili še mladoletni. S tem, da so se upirali takratni diktaturi, so po mnenju Babačiča po svoje tudi punkerji pripomogli k rušenju enoumja in starega sistema. Zanimivo pa je, da so bili v dneh pred prehodom v demokratizacijo uničeni vsi njihovi dosjeji. Marij Čuk je opozoril na jezik Esada Babačiča, ki je za vsakega izredno razumljiv; vendar pa gre za le navidezno preprostost, saj govori neposredno o nas samih. Z iskrenostjo, ki skoraj prehaja v krutost, nas postavlja pred življenjska vprašanja, na katera ne znamo odgovoriti. Nekoč smo imeli sanje; sedaj pa smo vpeti v neke vrste družbeno mašino, ki ne ve za svoj dolg in nas odtujuje. V sodobni družbi je prisoten stalen pritisk, stalen hiter tempo, s katerim moramo delati; vpleteni smo v “mašinerijo”. Nimamo več časa, da bi gledali v nebo; v vrvežu in naglici gledamo samo “navzdol”. Zanimiva je njegova trditev, da smo “odrezani od neba”. Pri Babačiču je čutiti melanholijo: pravi, da so punkerji, ko so bili še mladi, imeli v sebi naivnost - v dobrem smislu. Danes pa smo naivnost izgubili, saj vsi vse že vemo; ni prostora za čudenje. Nimamo več časa za pripovedovanje. O sebi pravi, da gre večkrat na železniško postajo in tam v samoti opazuje vlake, ki peljejo v svet. Ko premišljuje o poeziji, pravi Babačič, da v pesmi ne smeš nikoli najti domačnosti, ker je domačnost “ubijalska”. Poezija mora presenetiti; če te moči nima, ni več poezija. Saj “najlepša so še neodprta darila, ki nas lahko presenetijo.” V zvezi z jezikom, v katerem piše, pa je izjavil, da je izbral, da vse svoje knjige piše samo v slovenščini. Slovenščina je zanj “jezik, ki je najbolj poetičen, najbolj liričen, najbolj čuten, obenem pa neizprosen.” P.in Spomini muzikologa dr. Primoža Kureta Ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Trstu bo 19. oktobra ob 20.30 v sodelovanju s Slovensko matico namenjen srečanju z muzikologom in glasbenim pedagogom dr. Primožem Kuretom. Ob njegovi nedavni 85-letnici so pri Slovenski matici izšli njegovi spomini Iz parterja, Nekaj spomina. O knjigi se bo avtor pogovarjal s predsednikom Slovenske matice, zgodovinarjem dr. Alešem Gabričem. Dr. Kuret, ki je ena izmed osrednjih osebnosti slovenske muzikologije, je bil profesor in prodekan na Akademiji za glasbo, predsednik in ustanovitelj Slovenskega muzikološkega društva, idejni oče muzikoloških simpozijev in med pobudniki Slovenskih glasbenih dnevov. Napisal je vrsto monografij in nešteto referatov, v knjigi Iz parterja, Nekaj spomina pa iskreno piše o odraščanju v povojni Ljubljani, svoji družini in odnosu z očetom, v Trstu rojenim etnologom akademikom dr. Nikom Kuretom, razmišlja o svojem bogatem življenju z glasbo, kozmopolitskem Dunaju in drugih glasbenih središčih ter o domačih intelektualnih trenjih. Prihodnji večer v DSI foto Damj@n 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS14 Tržaška Glasbeno-gledališka uvertura nove sezone Slovenskega stalnega gledališča Trst Čarobno valovanje občutkov ob okruških najlepših muzikalov vseh časov FOTO Jaka Varmuz Na raznolikih notah zimzelenih muzikalov, ki so osvojili srca nešteto poslušalcev in gledalcev po vsem svetu, se je začela letošnja gledališka sezona Slovenskega stalnega gledališča Trst, ki jo je umetniški vodja in direktor Danijel Malalan privlačno poimenoval Časovne esence. In res so se neštevilni občutki z velikega odra tržaškega Kulturnega doma omamno razpršili v dvorano že na prvi predstavi letošnje abonmajske ponudbe, krstni uprizoritvi, Stoletje mjuzikla, ki so jo predpremierne luči obžarile letošnjega junija na 27. Primorskem poletnem festivalu, premierne pa na začetku zlate jeseni, 25. septembra, v omenjeni dvorani. Na mikavnih vedrejših, sanjavih, otožnih, romantičnih, vznemirljivih ... pa tudi ritmično bolj okrepljenih melodijah so se poslušalci v tržaškem Kulturnem domu lahko pozibavali do 11. oktobra. Čudovite biserčke svetovno znanih muzikalov so na oder priklicala tri primorska gledališča, SSG Trst, Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ki so s skupnimi močmi ustvarila več kot dve uri trajajoč umetniški užitek po avtorski zamisli in v režiji češkega dramskega in glasbenega režiserja, tekstopisca ter libretista, Stanislava Moše, ki sta mu zelo pri srcu opera in balet, a se je v gledališko zlato knjigo zapisal predvsem kot režiser zelo uspešnih uprizoritev različnih muzikalov. Njegova desna roka je bil pri uresničitvi Stoletja mjuzikla, ob Mirku Vuksanoviću, tokrat v vlogi dramaturga, Patrik Greblo, slovenski dirigent, skladatelj in aranžer, ki je v družbi glasbenikov, klaviaturista Boštjana Grabnarja in Klemena Kotarja na pihalih, pričaral glasbo v živo, in sicer orkestrsko (!), in bil obenem tudi spreten povezovalec celote s kratkimi obrazložitvami in podatki pred izvedbo posameznih skladb. Na v glavnem praznem odru, saj so na prizorišču prostor ob skupinskih prizorih zapolnili igralci in plesalci, so v zvočni polnosti in brezhibni izvajalski in interpretativni, tudi gibki plesni izraznosti, navdušujoče zazveneli izseki muzikalov Hair - Lasje (Aquarius) s hipijevskim prizvokom, Les Miserables- Nesrečniki (On My Own; The Confrontation) z žalostnim pridihom, Cats – Mačke z romantičnim nadihom skladbe Memory in razigrane Mr. Mistoffelees, Evita s “ srcem parajočo” Dont' Cry for Me Argentina in v prihodnost upajočo Buenos Aires, My Fair Lady s kar tremi skladbami, Jekyll and Hyde z enigmatičnim Confrontation, v kateri pride do izraza psihična dvojnost protagonista, Miss Saigon, West Side Story - Zgodba z zahodne strani slavnega Bernsteina, z vihravo živahnostjo skladbe America in srčno ljubezensko izpovedjo Maria, Jesus Christ Superstar z izseki iz Kristusovega delovanja na zemlji, Cabaret – Kabaret in Fiddler on the Roof - Goslač na strehi, ki spregovorita o nevarnih vzponih totalitarizmov, The Phantom - Fantom iz opere, pri katerem je s svojim močnim glasom prevzel poslušalce sam Patrik Greblo, Porgy and Bess – Porgy in Bess G. Gershwina s slovito Summertime, pa čarobno pravljična Mary Poppins z neizgovorljivo besedo, ki prežene vse skrbi, Superca lifragilisticexpialidocious, s katero so se gledalci ob Greblovi spodbudi uspešno “spopadli” še sami, Aladdin - Aladin s sanjavo A Whole New World, ob kateri so tudi prisotni lahkotno poleteli v višave na čarobnem tepihu, pa še The Lion King - Levji kralj in Moulin Rouge! s strastno skladbo El Tango de Roxanne. Vse skladbe so zelo izrazito, v dovršeni muzikaličnosti in glasovni ubranosti izvajali slovenska pop pevka Tinkara Kovač, ki je očarala poslušalce s svojim čistim, lepo izoblikovanim glasom, ki zmore nešteto odtenkov, pa tudi s svojo prečno flavo; češki izvajalec muzikalov Petr Gazdik, ki je še posebno čustveno zapel Mario; igralca SSG Trst, Lara Komar s kar nekaj posrečenimi intenzivnimi interpretacijami, in Primož Forte, ki je zelo posrečeno odpel skladbo in izoblikoval figuro ženina, ki se vesljači s prijatelji na večer oz. noč pred poroko; člana SNG Nova Gorica, Patrizia Jurinčič Finžgar, ki je med drugim temperamentno in s plapolajočimi čustvi odpela pesmi iz muzikala Evita, in Jure Kopušar, posebno izrazit v izrezu iz Fantoma iz opere; pa še člana Gledališča Koper Anja Drnovšek, ki je bila med drugim simpatična in “vsemogoča” Mary Poppins, ter Rok Matek, ki je zlezel tudi pod kožo magičnega Aladina in posebnega mačka. Vsi igralci so poleg igralskih veščin ponovno potrdili veliko glasbeno oz. pevsko nadarjenost in tudi spretnost v izvedbi nelahkih koreografskih korakov pod vodstvom Anete Majerova iz češke Moševe ekipe. K tej spada tudi kostumografinja Andrea Kučerova, ki si je zamislila ogromno število pisanih, za oko zelo prikupnih in natančno sešitih kostumov, v katere so se z neverjetno hitrostjo preoblačili in v like preobražali omenjeni igralci ter izredni plesalci Dana Petretič, Eva Tancer, Siniša Bukinac in Angelo Menolascina. Iz Češke prihaja tudi scenograf Petr Hloušek, ki je z velikimi, tudi premikajočimi se projekcijami na dnu odra slikovito uokviril scensko podobo dogajanja v posameznih muzikalih. Jaka Varmuž je s svetlobnimi učinki različnih barv prispeval k razpoloženju, ki so ga ustvarjali odlomki iz slovitih gledališko-glasbenih stvaritev, nastalih v razponu enega stoletja. Slovenski prevod pesmi, ki so bile vse v angleškem jeziku, so gledalci lahko prebirali v nadnapisih in tako še bolj doživeto spremljali dogajanje na odru. Glasbeni sprehod, pri katerem so sodelovali še oblikovalec zvoka Gaber Radojević in asistenta režije Ivan Loboda ter Renta Vidič, je občinstvo prijetno popeljal skozi v različnem času nastale zgodbe v privlačnem gledališkem žanru, ki si je v zadnjih desetletjih častno mesto izboril tudi na slovenskih gledaliških odrih. V res prikupni odrski lepljenki iz legendarnih muzikalov smo morda malce pogrešali le neko izrazitejšo povezavo med njimi. Malce moteče je bilo tudi ploskanje med vsako izvedeno skladbo. Izzvali so ga sicer izvajalci sami zaradi vsakokratnega poklona. Svoje navdušenje nad izvedenim in zadovoljstvo z ogledom je občinstvo (zapis se nanaša na petkovo ponovitev, 9. oktobra, namenjeno zlasti mladini) zgovorno izkazalo z dolgotrajnim aplavzom, s katerim se je iskreno zahvalilo vsem izoblikovalcem uprizoritve za očarljiv skok v bistre glasbeno-gledališke vode, ki se tako imenitno priležejo še predvsem v tem času, da vsaj za nekaj trenutkov pozabimo, kako nas v svojih uničujočih in strah vzbujajočih krempljih še vedno trdno drži koronavirus covid-19. Iva Koršič Pomemben življenjski jubilej tržaškega umetnika 80 ustvarjalnih let slikarja Edija Žerjala Žerjalovi so v Trst prišli s Krasa, iz Pliskovice, in mandrija sredi Scale sante, ki strmo vodi s Krasa v Rojan, je preživljala družino, ki je vrsto let imela zelenjadarsko stojnico pri rojanski cerkvi. To je bil svet, v katerega se je pred 80 leti, bil je 5. oktober 1940, rodil Edi Žerjal, slikar in ilustrator, a tudi skavtski voditelj in socialno angažiran človek, in to ne le zaradi službe, saj se je že leta 1972 zaposlil pri ustanovi EPACA, se pravi Ente di patrocinio e assistenza ai coltivatori agricoli, ki deluje v okviru Zveze neposrednih obdelovalcev – Coldiretti. V okviru svoje službe je spoznal vse različne kmetijske stvarnosti v tržaški pokrajini. Nekajkrat na teden je namreč zapuščal urad v Trstu in bil v izpostavah v posameznih vaseh na uslugo ljudem, ki so potrebovali pomoč ali nasvet glede zavarovanja, pokojnine, skrbstvenih storitev itd. Že od mladih let je bil vključen tudi v skavtsko gibanje, bil je med prvimi skavti v Rojanu, ki so se zbirali okrog g. Zorka, in župnijski prostori prej in nato Marijin dom v ul. Cordaroli so bili naravno prizorišče neštetih dejavnosti mladih Rojančanov, ki so kaj kmalu poprijeli tudi za druge oblike udejstvovanja, ne nazadnje na področju gledališke umetnosti. Kot dijak in nato študent je bil član Slovenskega kulturnega kluba, vrsto let pa je bil tudi v odboru Slovenske prosvete. Kot skavtski voditelj ima Edi velike zasluge za delovanje skavtskega voda v Mavhinjah in za razvoj najmlajše veje v organizaciji, se pravi volčičev in veveric, saj je veliko let sodeloval tudi pri organizaciji taborov. Edi Žerjal pa je predvsem slikar, umetnik, ki ustvarja v različnih tehnikah, a vedno iz srca. Rad namreč pove, da se na sliki takoj vidi, ali je le rezultat tehnične spretnosti ali pa nosi v sebi neko globlje sporočilo, ker je odraz tudi umetnikove duše. Na realni gimnaziji je bil njegov profesor likovne vzgoje mojster Avgust Černigoj, ki je med drugim imel tudi velik pedagoški dar, da je znal svoje učence navdušiti za umetnost. Edi Žerjal je bil med tistimi mladimi, ki so pri njem v šoli in nato na posebnih tečajih, ki jih je vodil, pridobivali temeljno znanje slikarske umetnosti. Bil je tudi učenec Nina Perizza za figuraliko, obiskoval pa je tudi mednarodni tečaj za grafiko v Urbinu in nato v Trstu grafično šolo Carlo Sbisa'. V mladih letih je slikal olja, kmalu pa se je z veliko vneme in zavzetosti posvetil grafiki, ki od umetnika terja veliko dela. Delal je v zelo različnih tehnikah: linorezu, lesorezu, jedkanici, monotipiji. Tematsko pa je upodabljal kraške arhitekturne motive. Motivno je rad obdeloval tudi simbolična znamenja, ki jih je kje zaznal. Znan je recimo ciklus, ki ga je posvetil glagoljaškim napisom, ki jih je znal povezati z globoko sporočilnostjo. V tej tehniki je upodobil tudi ciklus 12 grafičnih listov, pravi koledar kmečkega dela, in tudi tako potrdil svojo navezanost na zemljo. Edi Žerjal pa se je posvečal tudi sakralni umetnosti in ni naključje, da je član škofijske komisije za cerkveno umetnost. Naj na tem področju omenimo predvsem vitraže, ki jih je izdelal za kapelo šolskih sester v Ricmanjah ter za župnijski cerkvi v Bazovici in na Repentabru. Prav tako je opremil kapelico v Marijanišču na Opčinah. Pravi osnutek vitraž, posvečenih sv. Frančišku, pa je pripravil in objavil v Koledarju GMD za leto 2015. Sploh smo mu pri Goriški Mohorjevi družbi hvaležni za številne opreme, ki jih je ustvaril za celo vrsto koledarjev in knjig in vedno pokazal veliko občutljivost in smisel za vsebine knjig in tiskarske zahteve. Knjige je opremljal tudi za Mladiko in Zvezo cerkvenih pevskih zborov, izdelal pa je tudi več osnutkov za razne plakete in spominske plošče. Zadnja leta pa se Edi Žerjal posveča eksperimentaciji, saj rad kombinira akvarel z lepljenko, ko uporablja raznobarvne papirje. Motivno pa še zlasti upodablja krajine. Naj še dodamo, da je Edi Žerjal tudi strokovni pisec. Tako je za Radio Trst A celo vrsto let sodeloval s prispevki o socialni tematiki, ki jih je objavljal v posebni rubriki kmetijske oddaje, s področja sociale in gospodarstva, zlasti kmetijstva, pa je napisal kar nekaj člankov, ki so bili objavljeni v Koledarjih GMD.Ob lepem življenjskem jubileju naj zato Ediju Žerjalu čestitamo in voščimo trdnega zdravja in še veliko ustvarjalnih dni. M.T. Foto Damj@n 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 15Tržaška V Gabrovcu so predstavili knjigo, ki je izšla pri založbi Mladika Življenjska pot Rafka Dolharja: od Trbiža do Jadrana Pot iz zelene doline je naslov zadnje knjige Rafka Dolharja, ki so jo v sredo, 30. septembra, predstavili v Društveni gostilni v Gabrovcu. Na srečanju, ki so ga priredili Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, založba Mladika in Slavistično društvo Trst- Gorica-Videm, se je z avtorjem o njegovem zanimivem življenju in delu pogovarjala prof. Neva Zaghet. V knjigi so objavljeni dnevniški zapisi iz obdobja, ki sega od avtorjevega otroštva v Kanalski dolini do njegove zrele življenjske dobe, ko se je kot zdravnik, politik in avtor uveljavil na Tržaškem. O delu s podnaslovom - Avtobiomozaik, ki vsebuje tudi spominske in krajše lirično leposlovne spise, je uvodoma spregovorila urednica Nadia Roncelli. Predstavitve se je udeležil tržaški občinski svetnik SSk Igor Švab. Lepo oblikovana knjiga nudi prikaz študijske, poklicne in družbeno angažirane poti, ki jo je Dolhar prehodil, potem ko je zapustil rojstni Trbiž, kjer je odraščal v narodnozavedni družini. Bralec spozna tako specifične medvojne in povojne razmere v Kanalski dolini, ki jo določa večetničnost, ter avtorjevo doživljanje povojnih let v Trstu, kamor se je preselil, da bi se lahko šolal v materinem jeziku. Dolharja označuje neposreden in odkrit slog. V svojem pripovedovanju je iskren pri navajanju dilem, ki so ga spremljale na študijski in poklicni poti, v politiki ter na čustvenem področju. V knjigi se vije zanimiv preplet posameznikove usode najprej družbeno čutečega in nato tudi angažiranega avtorja z zgodovinskim dogajanjem, ki je zaznamovalo prostor med Alpami in Jadranom. Knjiga odraža Dolharjevo tesno povezanost z rojstno dolino, ki je doživela velike spremembe. Njega je kot otroka naučil slovensko pisati in brati oče, katerega je redno na Trbižu obiskoval Dorče Sardoč. Kot večina otrok, ki živijo v bližini zasneženih vzpetin, je tudi Dolhar pozimi veliko smučal in poleti planinaril. Zanimivo je bilo avtorjevo pričevanje o “prelomnem zgodovinskem obdobju” 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ko se je na državni in nato na periferni ravni uveljavila levosredinska politična usmeritev. Slovenci so bili takrat soudeleženi pri upravi tržaške Občine in Pokrajine. Dolhar (SSk) je bil odbornik za zdravstvo in socialo. Ker je bila slovenska stranka jeziček na tehtnici pri sklepanju koalicij, je na pogajanjih marsikaj dosegla: slovenščino v rajonskih svetih, slovensko psiho-pedagoško službo, dvojezične table v nekaterih kraških vaseh itd. “Kar smo dosegli, smo takrat …” je ocenil avtor. Dolhar je spregovoril tudi o času, ko je kot zdravnik delal v nabrežinskem sanatoriju in drugje, kjer ni imela slovenščina med uslužbenci in nasploh svoje domovinske pravice. Tej težnji se ni podredil in pogumno je vztrajal pri enakopravni obravnavi slovenskega jezika v odnosu s pacienti in javnosti nasploh. V pogovoru je avtor tudi primerjal takratni in današnji čas ter ocenjeval spremembe, ki jih je doživela raznolika manjšinska družba. “Določila zaščitnega zakona bi bilo treba spoštovati. Ni prav, denimo, da na Trbiškem s sredstvi za slovensko manjšino obnavljajo pročelja zasebnih domov,” je opozoril. Srečanje se je sklenilo z bodrilnimi besedami za izboljšanje krajevnih in širših družbenih razmer. Po Dolharjevem mnenju bi morali mladi “pogumno in udarno” prevzeti funkcije v družbi. Mch SV. IVAN Šest deklic je prejelo sv. obhajilo V nedeljo, 4. oktobra 2020, na praznik svetega Frančiška, je šest deklic (Katerina Bajc, Anja Bajc, Sharon Muscardin, Lara Orlando, Nina Orlando in Helena Starc) prejelo prvo sveto obhajilo v cerkvi sv. Ivana. Tri so začele pripravo pred dvema letoma in tri so se pridružile nekoliko kasneje. Vestno so sledile veroučni pripravi in redno hodile k nedeljski sveti maši. Pred Veliko nočjo se je pojavila pandemija koronavirusa, ki je prekrižala vse načrte, in tako ni bilo v nobeni župniji lepega praznika za prvoobhajance. Posamezne župnije, verniki, katehisti se vsega tega niso ustrašili. Tudi sam sveti oče papež Frančišek je nagovoril vse prvoobhajance in jim priporočal, naj še bolj goreče molijo in sami ponavljajo verouk ter rastejo v hrepenenju po srečanju z Jezusom. Te spodbudne besede so dale otrokom in seveda tudi katehistom in katehistinjam pogum. Sestra Gabrijela je osebno ali po pošti pošiljala veroučne liste, starši pa so se pridno posvečali otrokom in prav gotovo veliko prispevali, da je priprava potekala tudi na “daljavo”. Zahvala gre res vsem: otrokom, staršem, cerkvenemu pevskemu zboru, zborčku s. Karmen in seveda g. Milanu in g. Sergiu. V brk koronavirusu Bogata sezona Gledališkega vrtiljaka V nedeljo, 18. oktobra 2020, se bo ponovno začel vrteti Gledališki vrtiljak. Letošnja sezona je že 23. po vrsti, zaradi koronavirusne epidemije pa bo nekaj posebnega. Radijski oder in Slovenska prosveta, ki že vsa ta leta organizirata abonma otroških predstav, sta se odločila, da kljub težavam, ki jih povzroča epidemija, abonma izpeljejo tudi letos. “Zdelo se nam je škoda, da bi izgubili letošnjo sezono, ker bi tako izgubili kontinuiteto. Poleg tega se nam zdi absolutno potrebno, da se otroci tudi v teh časih vživijo v pravljice in uživajo ob njih,” je dejala Lučka Susič med predstavljanjem letošnje sezone Gledališkega vrtiljaka. Novo sezono so predstavili predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, predstavnica Radijskega odra Lučka Susič in izdelovalec plakatov Matej Susič. Matej Susič je predstavil plakat, ki letos vabi otroke na ogled predstav. Zgledoval se je po dogodkih, ki zaznamujejo letošnje leto. Tako plakat krasijo otroci, oblečeni v razne pravljične junake, ki se igrajo med sabo, seveda pa vsi nosijo zaščitne maske. Otroci se na plakatu igrajo zunaj, kar ima dvojni pomen: predstavlja pozornost do okolja, za katero skrbijo predvsem mladi, in upanje, da se bodo lahko otroci v teh čudnih časih še naprej igrali zunaj. Letošnji abonma vsebuje šest predstav, ena od njih je domača produkcija Slovenskega odra in Radijskega odra. Letos ne bo lutkovnih predstav, pač pa bodo vse igrane. Vse gledališke skupine, ki prihajajo v goste, so že kdaj nastopile na odru Marijinega doma pri Sv. Ivanu, kjer domuje Gledališki vrtiljak. Sezona se bo začela že to nedeljo, 18. oktobra, ko v goste prihaja gledališče Unikat z uspešnico Od kod si, kruhek. 15. novembra bo na sporedu predstava Palčica Gledališča Kukuc, 6. decembra pa Čarobni prazniki zavoda Enostavno prijatelji. 19. januarja bo na oder stopila domača skupin Slovenskega odra in Radijskega odra s predstavo Pika Nogavička. Ta je bila na programu že v lanski sezoni, vendar je epidemija koronavirusa preprečila njeno premiero. Abonma se bo nadaljeval 21. februarja z Botro Pehtro Gledališča iz desnega žepka, zadnja predstava, Kekec in Bedanec Družinskega gledališča Kolenc, pa bo na sporedu 14. marca. Epidemija koronavirusa narekuje ukrepe, zaradi katerih so morali letošnjo sezono Gledališkega vrtiljaka nekoliko prilagoditi in ji spremeniti format, ki je bil uspešen že več let. Letos bo tako vsakič samo ena ponovitev predstave, in sicer ob 16.30. Zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja covida-19 so morali odpovedati tudi animacijo pred predstavo, za katero je vsa ta leta skrbel Študijski center Melanie Klein, otroci prav tako ne bodo mogli nositi risbic svojih najljubših pravljičnih junakov. Iz organizacijskih razlogov letos ne bo mogoče kupiti posameznih vstopnic za predstavo, pač pa so na voljo samo abonmaji za vseh šest predstav. Te je mogoče rezervirati na telefonski številki Slovenske prosvete 040 370846 (med 9. in 15. uro). Organizatorji bodo pripravili sedežni red, ki bo za vse predstave enak, da zagotovijo razdaljo med gledalci. Ker je letos število mest omejeno, ima lahko vsak otrok samo enega spremljevalca, če pa je otrok več, sta lahko spremljevalca največ dva. Gledališki vrtiljak, kot že rečeno, organizirata Radijski oder in Slovenska prosveta s podporo Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Dežele Furlanije Julijske krajine in Zadružne kraške banke Trst Gorica. Urška Petaros Obvestila Založba Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm vabita na predstavitev knjige Marije Pirjevec Tržaška branja. Avtorico in njeno delo bosta predstavili prof. Magda Jevnikar in dr. Maja Smotlak. V petek, 16. oktobra, ob 17.30 v mladinskem oddelku NŠK v Narodnem domu v Trstu. Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska matica vabita v ponedeljek, 19. oktobra, v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 v Trstu na srečanje z muzikologom dr. Primožem Kuretom. O svoji knjigi spominov Iz parterja se bo pogovarjal s predsednikom Slovenske matice, ki je knjigo izdala, dr. Alešem Gabričem. Začetek ob 20.30. Založba Mladika in Društvo slovenskih izobražencev vabita 23. oktobra ob 19. uri na spominsko srečanje ob drugi obletnici smrti pisatelja prof. Alojza Rebule v župnijski cerkvi na Opčinah. Najprej bo maša zadušnica, nato bo p. Edi Kovač predstavil posmrtno izdajo zadnje Rebulove knjige Apokrif, ki je tik pred izidom pri založbi Mladika. Sodeloval bo Cerkveni mešani pevski zbor Sv. Jernej pod vodstvom prof. Janka Bana. V sklopu Koroških kulturnih dnevov na Primorskem bo v ponedeljek, 26. oktobra 2020, ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Trstu predstavitev zbornika Narodnega sveta koroških Slovencev. Zbornik bo predstavil urednik Simon Trießnig. Z glasbo bo srečanje oplemenitil Kvartet Dobniško jezero. Vabljeni! Darovi V spomin na Draga Bajca daruje Miranda Bajc 50 evrov za svetoivanski Marijin dom. V spomin na Draga Bajca daruje Miranda Bajc 50 evrov za šolske sestre pri Sv. Ivanu. V spomin na prof. Draga Bajca daruje Ida Klarič 20 evrov za Vincencijevo konferenco pri Sv. Ivanu. 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS16 Aktualno Slovo in ponovno povabilo na obisk afriških sirot Etiopija tretjič Nikoli ne bom pozabila besed, ki nama jih je v slovo namenila sestra Abrehet iz Centra za promocijo žensk: “Pridita še. Tudi če prihranita samo toliko, da lahko kupita letalsko karto, pridita. Prostovoljci nam prinašate veselje. Me vam pomagamo, da vidite, da spoznate stvari, vi pa nam dajete pogum in upanje”. Ko pogledam nazaj, je bilo najtežje slovo od sestre Tereze. “Domov greš? Pa zakaj moraš iti domov”? me vpraša. “Delam, sestra Tereza, delam. V ponedeljek moram že v službo”. “Ma daj, ostani tu z nami, saj lahko delaš z nami”! Po mesecu dni v Etiopiji, tako polnem veselih in žalostnih dogodkov, doživetij, srečanj, gostoljubnosti ljubeznivih in prijaznih ljudi, kak dan po vrnitvi v mestu srečam prijateljico: “O živijo, kako si? Kaj si bila za maškare”? Zdelo se mi je, da sem pristala na nekem tujem, čudnem planetu, kjer se vse vrti v krogu in kjer ljudje ne vedo več, kaj bi si izmislili, da preženejo dolgčas in notranjo praznino. “Tu sem zato, da pomagam revnim, ne da zapravljam življenje. Tako kot ti. To, da jaz nosim šlajer, pomeni samo, da pripadam nekemu redu, instituciji. Šlajer ne pomaga, pomaga srce”, bi rekla sestra Abrehet. Želite pomagati sestram uršulinkam v Kobu ali župniku v Alamati? Sestre vodijo sirotišnico, vrtec in bolnišnico, pomagajo pa še mnogim revnim družinam v Kobu. Obdelujejo tudi zemljo in pečejo kruh. Vesele bodo vašega prispevka. Župnik v Alamati pomaga mnogim revnim družinam in otrokom, da se lahko šolajo. Poleg župnišča je nekaj obdelovalne zemlje, kjer goji zelenjavo in sadje. V sušnih obdobjih je treba zalivati, a je voda iz državnega rezervoarja zelo draga. Želi si postaviti rezervoar za vodo. Vesel bo vaše pomoči. Podatke za nakazila hranijo v uredništvu časopisa. /konec Špela Pahor Poletni izlet PD Rupa-Peč Lepote v osrčju Italije Prosvetno društvo Rupa–Peč se je tudi letos, kljub izrednim razmeram zaradi koronavirusa, odločilo, da izpelje izlet v Abruce, Molise in na otoke Tremiti. Navdušeni izletniki so zaupali turistični agenciji Caliba in se, pod budnim nadzorom gospe Patrizie, ki je poskrbela, da je vse potekalo sproščeno in varno, 21. avgusta z avtobusom odpravili na pot proti Vicenzi. Tu jih je na večjem in udobnejšem avtobusu pričakal ostali del skupine izletnikov. Potovanje se je tako začelo ob prijetnem medsebojnem spoznavanju. Led so prebili ob prvem postanku. Okrog bogato obložene mize z malico se je vesela družba sprostila in pokramljala z novimi sopotniki. Pot jih je nato peljala dalje proti Anconi do obmorskega kraja Tortoreto Lido, kjer je bil postanek za obilno ribje kosilo. Ob vstopu v restavracijo so jim najprej izmerili vročino in jih popisali. Po kosilu so izletniki izkoristili bližino morja za kratek sprehod in osvežitev nog v morski vodi, ki je nanje vplivala blagodejno in osvežujoče. Pot so nadaljevali proti Aquili in Sulmoni. 17 km pred Sulmono so imeli krajši postanek v naselju Pacentro z znamenitim gradom Caldora. Na pročeljih hiš so občudovali poslikave iz kmečkega življenja prednikov. Živahen vrvež številnih turistov je odmeval med ozkimi ulicami s trgovinicami umetnikov in obrtnikov, pred cerkvijo pa je stal za te kraje značilen nepogrešljiv vodnjak. Večerjali in prenočili so v Sulmoni. Drugi dan je bil namenjen ogledu čudovitega Nacionalnega parka Abrucev. Pot se je vzpenjala med gozdovi, globokimi soteskami in strmimi skalami, ki jih je v apnencu izklesala reka Sagittario, do gorskega jezera Scanno, ki je naravna lepota v obliki srca. V zgornji dolini reke Sagittario na 1050 metrih nadmorske višine se nahaja Scanno, srednjeveško naselje, vključeno v seznam najlepših vasi v Italiji. Priljubljena počitniška destinacija je značilno naselje Abrucev, ki se nahaja znotraj nacionalnega parka. Bogato je z umetninami, med temi je tudi cerkev Santa Maria della Valle. Tu je zadonela naša slovenska Marijina pesem, ki je pritegnila pozornost domačega duhovnika, ki se je ob koncu zahvalil izletnikom in jim lepo čestital s pomembnimi besedami: “Pred Bogom smo vsi enaki.” V naselju se je ohranilo veliko ljudskih navad. V zgodovinskem središču lahko med ozkimi ulicami srečaš domačinke v tradicionalnih oblekah. Ohranilo se je rokodelstvo. Zlatarji Scanna skrbno ohranjajo tradicijo “presentose”, to je zlati obesek, ki so ga ženske nosile ob slovesnih priložnostih. Presentoso je fant podaril svojemu ljubljenemu dekletu. Fantje so se pred zimo, ko je v teh krajih zapadlo obilo snega, z več tisočglavo čredo ovac preselili v nižinske rodovitne kraje ob morju. Temu pojavu pravijo “transumanza”. Pot vodenja živine na drugo pašo je bila zelo naporna in nevarna. Odsotnost od doma je trajala po več mesecev in ta tipični zlati ali pozlačeni obesek, ki ga je dekle dobilo v dar, je bil jasen simbol, ki je dokazoval, da je že zaročeno. Danes po zlatarnah nudijo prikaz izdelave tipičnega obeska in drugega nakita, ki si ga turisti lahko kupijo za spomin. Preden so zapustili Scanno, so pokusili tipično sladico “pan dell'orso in mostacciolo”. Zapeljali so se do naselja Civitella Alfedena v osrčju parka, ki se ponaša z ekoturizmom. Iz zgodovinskega centra je lep pogled na naravno območje volka in risa. Kosili so v lepem turističnem naselju za ljubitelje narave, Villetta Barrea. Med tradicionalnim kosilom ni manjkalo glasbe in petja. Po kosilu je z veselo druščino nazdravil tudi gospodar restavracije. Dobre volje so se peljali naprej do kraja Pescasseroli, večjega administrativnega centra parka. Ogledu mesteca je sledila pokušnja likerjev. Dan se je že nagibal h koncu in že jih je čakala večerja v hotelu. /dalje Š.J. SESTRE URŠULINKE KOBO Podatki o prejemniku: Ime in priimek/naziv: ETHIOPIAN CATHOLIC CHURCH Naslov prejemnika: URSULINE SISTERS CONGREGATION PRIMARY HOSPITAL KOBO ETIOPIJA Številka računa: 1000136531388 Banka prejemnika: Naziv: COMMERCIAL BANK OF ETHIOPIA Naslov banke prejemnika: WHITE BUILDING 255 ADDIS ABEBA ETIOPIJA SWIFT: CBETETAA ŽUPNIJA ALAMATA Podatki o prejemniku: CATHOLIC CHURCH »KUMSENA KIDANE MEHERET« ALAMATA Naslov prejemnika: P.O. BOX 45 ALAMATA TIGRAY, ETHIOPIA ETIOPIJA Številka računa: 1000041926377 Banka prejemnika: Naziv: COMMERCIAL BANK OF ETHIOPIA Naslov banke prejemnika: WHITE BUILDING 255 ADDIS ABEBA ETIOPIJA SWIFT: CBETETAA Objava za pomoč 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 17Slovenija Koroški plebiscit po sto letih Še zmeraj neizpolnjene obveznosti! Iz medijev smo izvedeli (Domovina.je, 2. 10. 2020), da je Specializirano državno tožilstvo vložilo obtožnico zoper Janeza Janšo in še druge udeležence domnevno spornega posla z zemljiščem v Trenti. Janša je namreč leta 1992 kupil v Trenti parcelo v površini 15.600 m2, z manjšim zazidljivim delom, v bližini avtokampa tik ob Soči. Zanjo je plačal 1,320.000 tolarjev, kar bi odgovarjalo 24.683 evrom. Leta 2005 je zemljišče prodal podjetju Eurogradnje za 131.000 evrov, ta pa naprej Imosu za 146.000 evrov. Vmes je Imos šel v stečaj in je navedeno zemljišče ostalo v stečajni masi do leta 2016, ko ga je uradna cenilka ocenila na zgolj 17.655 evrov, kar naj bi zbudilo sum goljufije, iz česar je potem izšla obtožnica. Istega leta pa je bilo zemljišče prodano na javni dražbi, ki se je začela pri izklicni ceni 17.655 evrov; ob velikem zanimanju dražiteljev se je zemljišče prodalo najvišjemu ponudniku, Damjanu Podjedu po ceni 127.500 evrov. Ta pa je po dveh letih parcelo prodal naprej za 140.000 evrov. Obtožnica naj bi bremenila Janšo pridobitve sporne premoženjske koristi, ker naj bi zemljišče prodal bistveno dražje, kot ga je ocenila cenilka. Obremenila naj bi tudi ostale posrednike v tej kupčiji, in sicer odgovorne osebe v Eurogradnjah in Imosu, in celo Damjana Podjeda, vendar iz navedb v medijih niso bile razvidne podrobnosti v zvezi z obtožnico posrednikov. Veliko znakov pa je, da bi lahko bila obtožba posrednikov maska oziroma kolateralna škoda tega novega sodnega pogroma zoper Janšo. Komentator navedenega spletnega portala je pri tem še ugotovil, da je bila cena, po kateri je Janša prodal parcelo, povsem skladna s cenami na zemljiškem trgu, kar je v svojem tekstu tudi dokazal s številnimi podatki iz nepremičninskih oglasov za vasi Trenta in Soča. Posebej je opozoril, da je namreč Posočje “v zadnjih desetletjih postalo oboževana turistična destinacija, kjer cene zemljišč dosegajo vrtoglave vrednosti”. Ob dejstvu, da se pristojni organi s tem domnevnim spornim poslom ukvarjajo 15 let, potem ko je bil sklenjen, se je po komentatorjevem mnenju težko znebiti občutka, da je to nekako “povezano s tem, da se je Janša ponovno zavihtel na oblast …” Temu se je pridružil tudi spletni portal Požareport.si (2. 10. 2020) s kričečim naslovom Trenta iz naftaline, Janšo obtožili šele po 15 letih, vendar ravno ob pravem času, ko opoziciji ne gre in ne gre. Če gornje navedbe držijo, se zdi, da je “neodvisno” sodstvo spet enkrat priskočilo na pomoč levici v njenih poskusih diskreditacije Janše in sesutja njegove tretje vlade. V najboljšem primeru sicer lahko sodišče obtožnico zavrže, vendar na Janši ostane madež. V najslabšem primeru pa se lahko pravda zavleče, se v dobri stari maniri razpiše obravnava tik pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami ali pa se tedaj Janšo celo po krivem obsodi in se ga kasneje na višji inštanci oprosti. Lahko se tudi pusti, da stvar zastara in na Janši ostane temen madež v vsakem primeru. Vse to smo že videli. Škoda je tako in tako storjena, mediji stvar razbobnajo in Janša je spet pribit na sramotilni steber, ne da bi imel možnost pravočasno se oprati. Kot npr. v prosluli aferi Patria, ki jo je globoka država lansirala v javnost leta 2008, tik pred parlamentarnimi volitvami. Sledila je repriza leta 2010, ko je “neodvisno” tožilstvo, spet tik pred lokalnimi volitvami, vložilo obtožni predlog. Nato je “neodvisno” sodstvo razpisalo obravnavo v zadevi Patria spet “slučajno” tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2011. Da bi potem stvar dosegla svoj vrhunec leta 2014, ko so Janšo, ponovno tik pred parlamentarnimi volitvami, kar po krivem strpali v zapor, da ne bi stvari preveč kompliciral naprej. Sodba je bila na višji inštanci sicer razveljavljena in Janša izpuščen iz zapora, vendar je sodišče izvedlo še svoj poslednji manever in dopustilo, da zadeva zastara, da je tako na Janši ostal nerazčiščen madež. Cilj je bil tako dosežen, Janšo so pošteno umazali in levica se je ob učinkoviti podpori sodišča lahko ves ta čas obdržala na oblasti. Tako sodi afera Patria med vnebovpijoče šolske primere ali prave “bisere” zlorabe sodstva v politične namene in bi morala najti mesto v šolskih učbenikih vseh evropskih pravnih fakultet. Bolj primitivnega načina poneumljanja nas navadnih državljanov pa si rdeče mafijsko zakulisje ni moglo izmisliti. Veliko si dovolijo! Afera Trenta, ki je na svojem začetku, ko je bila lansirana (2011), učinkovito pomagala zrušiti drugo Janševo vlado, postaja tako spet aktualna. Kot poslednji adut, potem ko so vsi ostali prijemi velike ofenzive globoke države proti Janševi tretji vladi odpovedali (napad na SMC in DESUS, blatenje vlade v tujini, mali puč v DESUS-u, zloraba medijev idr.). Kje so pri tem veliki samoproglašeni demokrati, kot Fajonova, Židan, Han, Brglez, Mesec, Šarec itn.? Gledajo stran, so se potuhnili? Se delajo, kot da se jih to ne tiče? Kako nam lahko še pogledajo v oči? In kako naj stranke s takimi ljudmi na čelu zmagujejo na volitvah? Ne morejo! Ostale bodo na obrobju kljub protijanševskemu stampedu lakajskih dominantnih medijev. Milan Gregorič Globoka država ponovno rovari Trenta ali “neodvisno” sodstvo spet v akciji V Sloveniji tisti del politike, ki je zastopan v vladi in v večjih civilno-družbenih gibanjih, kot je denimo Zbor za republiko, vztrajno, vendar pa zaman poudarja, da bi morali poenotiti oba pola politike, torej t. i. levega in t. i. imenovanega desnega, s čimer bi ustvarili pogoje in vzdušje za skupno delovanje pri preobrazbi Slovenije v normalno evropsko državo. Toda, kot že zapisano, nič od tega se ne dogaja. Levo usmerjeni del politike se obnaša in deluje tako, kot da je odstavitev vlade Janeza Janše, ali le Janše osebno, glavna naloga v državi, pravzaprav absolutni pogoj za obravnavo vseh drugih vprašanj. Opozicija je v prejšnjih dneh sporočila, da se pripravlja na ustanovitev nove vlade, poimenovane kot vlada ustavnega loka. Sestavljale bi jo stranke Socialni demokrati, Lista Marjana Šarca, Levica in Stranka Alenke Bratušek. Premier bi postal Jože P. Damjan, ekonomist. Znan je zlasti po tem, da je bil tri mesece minister brez listnice v vladi Janeza Janše in da je rajši igral biljard, kot pa delal. Ker ni bil uspešen, je moral vlado zapustiti. Med predlagatelji omenjene nove vlade t. i. ustavnega loka je posebno hrupna in zajedljiva Alenka Bratušek, voditeljica stranke z njenim imenom. V Državni zbor ni bila izvoljena, neuspešna pa je bila tudi kot kandidatka za položaj evropske komisarke iz Slovenije. Zdaj pa zahteva, da je treba vlado Janeza Janše čim prej odstaviti.  O širjenju novega koronavirusa, ki je doseglo dramatične razsežnosti, je razpravljal tudi Svet za nacionalno varnost, ki ga je sklical premier. Po seji je povedal, da omenjeni Svet meni, “da morda za zdaj še zajezimo širjenje koronavirusa s t. i. mehkimi ukrepi. Za sedanje kritične razmere pri širjenju virusa so po Janševem mnenju najbolj krivi mediji, predvsem javna in komercialna TV postaja. Smešili sta zaščitne obrazne maske in zatrjevali v svojih programih, da so maske nepotrebne ali celo škodljive. Premier navaja, da okoli 5 odstotkov slovenskih prebivalcev zaščitnih ukrepov zoper virus ne upošteva in ne izvaja, s čimer omalovažujejo in povzročajo nevarnost okužbe z novim koronavirusom pri 95 odstotkih ostalega prebivalstva. V Sloveniji so se z različnimi mnenji in ocenami odzvali na 10. oktober, stoto obletnico koroškega plebiscita. V preteklosti so največkrat razpravljali samo o krivicah, ki jih je plebiscit povzročil Slovencem na Koroškem, zdaj pa navajajo tudi nekatera nova mnenja in vidike o njem. Koroški plebiscit je postal izhodišče in vir za reševanje spornih zadev med državama, v duhu novih časov sodelovanja in članstva obeh držav, Avstrije in Slovenije, v EU. Slovenski katoliški tednik Družina je ob 100-letnici plebiscita objavil dolg in izčrpen pogovor z dr. Valentinom Inzkom, predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev. Povedal je, da Koroška organizira kakšnih 80 prireditev ob obletnici plebiscita, od teh je polovica slovenskih. Glavna potujoča razstava je dosledno dvojezična in vzorno pripravljena. Tudi za to ima zaslugo deželni glavar, ki si je nekaj takega želel. Le-ta, Peter Kaiser, je svojega sina poslal študirat na slovensko gimnazijo v Celovec, tedaj ko še ni bil prvi mož Koroške. “Slovenci imamo celo vrsto imenitnih talentov, ki oblikujejo našo narodnostno podobo, ki še nikoli ni bila tako imenitna. Peter Handke, Nobelov nagrajenec za književnost, je zapisal, da je njegova mati bila ‘čista koroška Slovenka’. Pisatelj Florjan Lipuš, slikar Valentin Oman, pisateljica Maja Haderlap in drugi, vsi so del te podobe. Imamo nekaj sto zdravnikov, pravnikov, učiteljev in univerzitetnih profesorjev, filmskih ustvarjalcev in drugih pomembnih oseb. Slovenska narodna skupnost na Koroškem je zelo vitalna, samozavestna in uspešna. Vzemite tudi Katoliški dom prosvete, Tinjski dom Sodalitas, ki deluje preko koroških meja in pripravi kakšnih tisoč dogodkov na leto. Imamo koroškega slovenskega škofa, dragega Jožeta Marketza. Vendar so še težave, neizpolnjene obljube slovenskih in avstrijskih oblasti, pa tudi novi predlogi za utrditev sožitja, tudi zaradi doživete demografske katastrofe, saj je število Slovencev zaradi germanizacije padlo s 100.000 na 10.000. Plebiscit in njegovi rezultati v spremenjenih razmerah in časih niso problem, boleče in težavno pa je vse, kar se je zgodilo po plebiscitu. Žalostni smo zaradi številnih prelomljenih obljub. Na Koroškem imamo 163 slovenskih krajevnih napisov, morali pa bi jih imeti okoli 800. Vendar pa kljub vsemu tako pozitivnega praznovanja obletnice plebiscita do zdaj še ni bilo. Skoraj vedno so nas Slovence obravnavali in žalili kot poražence. Letos je prvič drugače.” Skoraj ganljiv dogodek je bil nastop predsednikov Slovenije in Avstrije na osrednji slovesnosti preteklo soboto v Celovcu, Boruta Pahorja in Alexandra Van der Bellena. Slovenski državni poglavar se je zavzel za spoštovanje in izvajanje Avstrijske državne pogodbe, pa tudi jezikovne pravice koroških Slovencev. Presenetil je avstrijski predsednik, ki je v slovenskem jeziku sporočil, “da bi se kot zvezni predsednik slovenski manjšini želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničevanju njenih ustavnih pravic. Slovenska manjšina je samoumevni del Koroške in Avstrije.” Prejšnjo soboto se je zgodil še kongres stranke Socialni demokrati, na katerem so z digitalno obliko Tanjo Fajon izvolili za novo predsednico stranke, ki zatrjuje, da je vodilna na območju politične levice. Prejela je 72-odstotno podporo delegatov, njen protikandidat oziroma tekmec Jani Prednik pa okoli 30-odstotno. Tanja Fajon je zadovoljstvo zaradi izvolitve pokazala z nekaj govornimi posegi. Pravi, “da bodo Socialni demokrati na poti do volitev dosegli vse in zmagali.” Sporočila je tudi, da bo njena stranka, SD, vodila Slovenijo v novo razvojno desetletje z vizijo slovenskega naroda biti v deseterici najboljših držav sveta. Niti besede pa ni rekla ali zapisala o korupciji, ki je v Sloveniji zelo razširjena, vanjo pa so vpleteni zlasti vplivneži iz SD. Drugi tekmec za vodilni položaj v SD, poslanec Jani Prednik, je sporočila in navedbe Tanje Fajon zavrnil in dejal, da v stranki Socialni demokrati potrebujejo nove pristope, svežino, prenovo vsebine in tudi kadrov. Sporočil je, “da bo na svojem volilnem izidu gradil naprej in poskušal prepričati člane SD, da je pot, ki jo zagovarja in utemeljuje, pravilna.” Marijan Drobež Alexander Van der Bellen (Foto STA) Tanja Fajon 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS18 Aktualno VRH SV. MIHAELA Erika Brajnik o naturopatiji “Energija je življenje” “Jesenski večer v brajdi” na sedežu Kulturnega društva Danica na Vrhu Sv. Mihaela je bil 6. oktobra posvečen naturopatinji Eriki Brajnik. To je očarljiva in razgledana oseba s širokim znanjem na več področjih, predvsem pa ljubiteljica življenja z neverjetno energijo in naravnost nalezljivim navdušenjem. Po uvodnem pozdravu Dolores Černic v imenu organizatorjev je gostja o sebi povedala, da je doma iz Štandreža, po izobrazbi učiteljica, v Ljubljani je diplomirala iz sociologije, naturopatijo pa študirala v Sloveniji in Turinu. Zaradi izobrazbe, pa tudi odprtega značaja rada deli znanje z ljudmi, aktivira samopomoč v posameznikih in družbi, v želji da bi se izboljšala kakovost bivanja vseh. Je predsednica naturopatov Slovenije in predstavnica za Evropo v Svetovni naturopatski zvezi. O naturopatiji predava po vsem svetu, od ZDA prek Evrope do Avstralije. Udeležuje se kongresov in ima vpogled v različne svetovne naturopatske tradicije. Doslej je napisala štiri knjige, še pred koncem leta bo izšla peta. Na vrhovskem večeru je spregovorila o tem, kaj sploh je naturopatija, veda, ki nas uči prisluhniti lastnemu telesu na čim bolj naraven način, slediti lastni poti. Naturopat, ki razmišlja multidisciplinarno, gleda na človeka celostno, na osebo, ki jo sestavljajo telo, duša in duh. Vsakdo se rodi z določeno genetsko predispozicijo: “Samo če jo hranimo, se ta aktivira in lahko postane dispozicija.” Imamo genotipske in fenotipske značilnosti: prve so podedovane, zapisane v DNK-ju, druge pa odraz življenjskega sloga. Na 80% našega zdravja vpliva naš življenjski stil, v katerega spadajo spanje, prehranjevanje in telesna aktivnost. V naturopatiji so zelo pomembne temeljne človeške vrednote, ki se posredujejo v medosebnih odnosih, “samo z zgledom.” Naturopat v telesu ne išče bolezni, ampak zdravje, vitalno energijo. In opaža, da številne težave so zgolj odraz notranjega neravnovesja. Telo je tako zgrajeno, da preživi, išče zdravje. In z naturopatskimi tehnikami “lahko hitro pridemo na zeleno vejo.” Naturopat sledi naravnim zakonom in krepi osebo z naravnimi metodami. Obstaja veliko tehnik, ki pomagajo diagnosticirati telesna neravnovesja. Naturopat opazuje obraz, telesno morfologijo, iris, uho, roke, stopala, hrbet itd. “Telo govori, pove nam vse, kar potrebujemo; samo prebrati ga moramo znati.” Naturopatija ni naravna medicina, ne uporablja zelišč namesto zdravil, ampak skrbi za to, da “prečisti bazo, uravna energijo v bazi.” Naturopatija deluje multidisciplinarno: obstaja veliko tehnik za razpoznavanje disharmonij v telesu in tehnik uravnavanja: “Več tehnik poznaš, lažje ljudem pomagaš.” Niso vse tehnike za vse dobre, ker eni imajo več vitalne energije, drugi manj. Brajnikova je na Vrhu orisala tudi zgodovino in glavne zasluge očetov svetovne naturopatije, ki se je rodila v Evropi in je danes še najbolje urejena v Nemčiji in Švici. Leta 1981 je izšla Bela knjiga naturopatije, ki se najde tudi v slovenskem jeziku: “Združenje naturopatov Slovenije (ZNS) jo je prevedlo, ker smo majhen, a ponosen narod. Skrbeti moramo, da naš jezik ostane živ.” ZNS vsako leto organizira tudi naturopatski kongres, na katerega prihajajo predavatelji iz vsega sveta; letos je zaradi koronakrize žal odpadel, prenesli so ga na 17. april 2021: potekal bo v občinski stavbi v Novi Gorici, posvečen pa bo ženskemu svetu. Kako deluje naturopat? Najprej poskrbi, da “ugasne” v telesu vnetja. Za to je pomembna primerna prehrana, ki pa ni enaka za vse telesne konstitucije. Naturopat uči ljudi, kako si lahko prisluhnejo in sami pomagajo. “Naše telo je še prijazno, saj stremi k temu, da preživi, v telesu imamo dosti varovalnih sistemov.” Naturopat uporablja tudi zelišča, saj dobro ve, da ta imajo tudi duhovno moč. O tem Erika piše v svoji četrti knjigi, pri sestavi katere so z njo sodelovali goriški vrtec in okrog 20 osnovnih šol iz Slovenije. Zelo koristna je tudi hidroterapija, je povedala naturopatinja in navedla nekaj primerov. Posebno očarljiva je avrikuloterapija, stimulacija nekaterih točk na ušesu, ki je zelo hitra in učinkovita zlasti proti bolečinam. “Uho pove, kakšno osebo imam pred sabo, kakšen značaj in kakšne težave ima.” Telo vse pove: ker pa naturopat spoštuje zakone narave, pogleda človeka pred sabo, samo če mu ta dovoli, da ga pogleda. Brajnikova je bežno spregovorila tudi o kitajski medicini, floriterapiji, meditaciji, kromoterapiji, muzikoterapiji, bioresonancah, jonski terapiji, pa o naturopatski šoli Saeka, ki jo ima že 6 let, jo priznava Svetovna naturopatska zveze in na kateri poučujejo ugledni predavatelji iz vsega sveta. Obstaja okrog 2500 knjig o naturopatiji, “štiri so slovenske, izvirne, kmalu bo izšla peta. Imamo boljši standard kot Avstralija, ki jih ima pet.” Najbolj prodana Erikina knjiga je Naturopatski priročnik za samopomoč, prodala je okrog deset tisoč izvodov. Erika je specializirana iz iridologije: “Opazovati oko me očara.” Pomaga ji razbrati zdravstveno stanje človeka, njegova neravnovesja in šibke točke, koliko vitalne energije ima. “Skozi oči duša govori;” zenica tudi jasno pove, kdaj kdo laže, je dodala. Brajnikova med svojimi pacienti rada spodbuja telesno vadbo: poleti je organizirala akcijo “150 dni teka za zdravje,” 20 minut na dan. “Športna aktivnost je zelo pomembna za telo, da se regenerira, da se obnavljajo kosti, to je najboljši anti-aging, kar jih človek pozna.” Da bi “dvignila moralo v koronačasu in širila nekaj dobrega,” si je nato izmislila akcijo “100kratTI,” ki prek Facebooka in Youtuba ponuja različne vadbe “za vzdrževanje neke … ugledne forme,” ki pa je seveda povezana tudi z zdravjem, sploh pa primerna za vse generacije. Pri telovadbi je nadvse pomembna vztrajnost, trdi: telovadba vsak dan pomeni pravo “revolucijo.” In Erika Brajnik zna biti prepričljiva, saj pravi: “Vse, kar svetujem, tudi poskusim in naredim.” DD Hornbeam Ste naveličani rutine? Potem je Hornbeam cvetna esenca za vas. Pravijo, da je vsakih sedem let dobro menjati službo, da se stare ne naveličaš. A danes je težko sploh najti službo, kaj šele se je naveličati! No, je pa res, da ponavljati vedno eno in isto postane malce dolgočasno. V takem primeru bo cvetna esenca Hornbeam osvežila razmerje, odnos, pogled nase ali situacijo, ki se nam dozdeva dolgočasna. Ponedeljkov sindrom, ko smo naveličani rutine. Hornbeam nam pomaga odkriti novo zanimanje tudi za tisto, o čemer mislimo, da poznamo že do potankosti, pomaga nam videti staro dolgočasno zadevo, osebo ali okolje v novi luči. Doda nam energijo, svežino, dobro voljo, elan, zagon. Oseba, ki potrebuje to esenco, je lena, zdolgočasena, utrujena, ne da se ji iti v akcijo, ne da se ji odpraviti iz hiše, v službo, trgovino. Cvetna esenca osveži misli, doda pozitivno voljo in energijo. Najboljša je za osebo, ki je psihično iztrošena, ki čuti, da ima polne možgane, težko glavo in misli. Hornbeam te oživi. Kadar samo pomislimo, da moramo opraviti določeno nalogo, in nam je zato kar slabo in odlašamo s tem, ker se nam ne da, v tem primeru vzamemo Hornbeam, bo pomagalo! Skratka, če se vam dogaja, da ni volje, ni želje, ni motivacije, prisotne so utrujenost, apatija, naveličanost, potem je omenjena esenca za vas! Hornbeam je tudi cvetna esenca dolgočasnega meseca novembra, ko se dnevi krajšajo, ko je veliko dežja in ko tiha depresivna nota zaobjame splošno populacijo. www.saeka.si Naturopatski nasveti (310) Erika BrajnikODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Sede legale: Via Saint Jean 64 Fontafredda - PN, Sede opreativa: Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, Cod fisc e P. Iva IT01882960931 tel. 0499960021 - faks 049 9960022; e-mail: info@centrostampaveneto.com , spletna stran: www.centrostampaveneto.com LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00 naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Celotno besedilo je na razpolago na spletni strani www.noviglas.eu v poglavju “Varstvo podatkov”. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških ted nikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novega glasa podpirata tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007. Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku 70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije. Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks. To številko smo poslali v tisk v torek, 13. oktobra 2020, ob 13. uri Pročelje Hitovega igralniško-zabaviščnega centra Perla v Novi Gorici oktobra sije v rožnati barvi. V družbi Hit tudi letos podpirajo akcijo Rožnati oktober, ki jo z namenom osveščanja o raku dojk tradicionalno organizira Združenje Europa Donna Slovenija. V Perlini kavarni Dolce Vita s prodajo priložnostne sladice zbirajo dobrodelna sredstva. Številne turistične znamenitosti po vsem svetu so se v podporo mednarodnega meseca osveščanja o raku dojk tudi letos obarvale rožnato. V sklopu sodelovanja z združenjem Europa Donna Slovenija so to storili tudi v družbi Hit in v rožnato odeli pročelje igralniško- zabaviščnega centra Perla v Novi Gorici. Tanja Španić, predsednica Združenja Europa Donna Slovenija, pravi, da so zadovoljni, da lahko pomembne preventivne aktivnosti po Sloveniji izvajajo s pomočjo različnih partnerjev, med katerimi je tudi družba Hit. Vsako dejanje, ki usmerja k informiranju o zgodnjem odkrivanju bolezni, je prav zdaj še toliko bolj dragoceno, zato jih rožnate aktivnosti na Goriškem zelo razveseljujejo. Tudi letos bodo v Perlini kavarni Dolce Vita goste s posebno pozornostjo sprejeli natakarji z rožnatimi pentljami in postregli s priložnostnim sladkim presenečenjem. Vodja Perline slaščičarne Erik Črnigoj je skupaj z ekipo oblikoval okusne rožnate makrone z vaniljevo kremo z malinami. Del izkupička od prodanih makronov bodo z zavedanjem pomembnosti skrbi za zdravje darovali združenju Europa Donna Slovenija, je povedal Martin Šabec, vodja Hitovega hotela Perla. NOVA GORICA Hitov igralniško- zabaviščni center Rožnata je nova barva goriške jeseni 15. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 19Aktualno SNG NOVA GORICA Druga predstava v letošnji sezoni Hiša Bernarde Alba Federica Garcie Lorce V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica bo v četrtek, 15. oktobra 2020, ob 20. uri druga predstava letošnje abonmajske sezone, za katero upamo, da ji virus ne bo pretrgal ustvarjalne niti, kot se je to zgodilo lanski. Na velikem odru SNG Nova Gorica bo novogoriško premiero doživela “poetična tragedija” Hiša Bernarde Alba, ki jo je malo pred nasilno smrtjo - ustrelili so ga falangisti na začetku španske državljanske vojne - napisal Federico Garcia Lorca (1898-1936). Predstava je nastala v koprodukciji Gledališča Koper (koprska premiera je bila 2. oktobra) in Drame SNG Maribor (mariborska bo 19. februarja 2021), v režiji Yulie Roschina, ki je z dramaturginjo Ano Kržišnik Blažica podpisala tudi priredbo. V ospredju drame je Bernarda Alba, stroga mati, ki po smrti svojega moža prevzame vajeti v hiši in svojim petim hčeram po zakoreninjeni stari navadi zapove osemletno žalovanje. Zato seveda zapre vsa vrata in naoknice svoje podeželske andaluzijske hiše. Dekleta, nekatera še v mladostnem razcvetu, druga že skoraj ovenela, se morajo odpovedati vabam zunanjega sveta in sanjam o ljubezni. Le najstarejša se zaradi podedovanega bogastva pripravlja na poroko z najlepšim in najbogatejšim moškim v vasi. Ta pa razvname srca oz. strasti tudi ostalim sestram, v katerih se razplamtijo tudi zavist, sovraštvo, nasilje ... Hiša Bernarde Alba sestavlja s Krvavo svatbo in Yermo podeželsko trilogijo tragedij, ki temeljijo na konfliktu med močjo usode in človeškimi strastmi. V novi odrski postavitvi bodo izvrstno opisane ženske like odigrale Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Mirjana Šajinović, Tjaša Hrovat, Eva Kraš in Nika Rozman. Ponovitve v SNG Nova Gorica bodo na sporedu 16., 21. in 22. oktobra 2020. IK Oder goriškega Kulturnega doma se je v sredo, 30. septembra 2020, prepojil z zvoki najboljše pop-rock glasbe, nastale v nekdanjih časih, tistih, ki jih zelo pogrešajo generacije, ki so v brezskrbnih, a tudi s protesti prežetih 60. letih prejšnjega stoletja bili najstniki ali mladi, polni svetlih želja, misli in upov, da bodo tudi z glasbo in njeno sporočilnostjo spremenili svet. Poseben glasbeni gost trijezičnega festivala Komigo, katerega glavna organizatorja sta Kulturni dom in zadruga Maja, tokrat v sodelovanju z združenjem Terzo Teatro iz Gorice, pod pokroviteljstvom Dežele FJK, Občine Gorica, SKGZ in Fundacije Goriške hranilnice, je bil ansambel Help! Na dveh koncertih, poznopopoldanskem in večernem - zaradi protikoronskih zdravstvenih predpisov velika dvorana KD lahko sprejme le 130 gledalcev, samo abonentov Komigo pa je več kot 170 – je navdušeno občinstvo različnih starosti doživelo pravi koncert legendarnih Beatlesov, ob katerih so se nekdanje najstnice kar onesveščale. Slovenska skupina Help!, ki prihaja iz Naklega, v bližini Kranja, je pričarala enkratno vzdušje in zdelo se je, da na odru gledamo in poslušamo resnične fante iz Liverpoola. Čeprav je minilo že 50 let, odkar se je ta kultna skupina razšla in sta živa le še dva člana, Paul McCartney in Ringo Starr, John Lenon je umrl pod streli neprisebneža l. 1980, Georgu Harrisonu pa je življenjsko nit pretrgala kruta bolezen l. 2001, Beatlese ohranjajo v živem spominu vse tiste skupine, menda jih je na svetu več kot 6.000, ki se jim skušajo z izvedbo njihovih popularnih hitov čim bolj približati. Med temi ohranjevalci kulta Beatlesov je prav skupina Help!, ki izvaja svoje koncerte pod naslovom A Beatles tribute. Nastope imajo po vsej Evropi in se pri tem zelo trudijo, da bi bili čim bolj pristno podobni izvirniku. Da so res enkratni in da se ne samo z igranjem in petjem, ampak tudi s kretnjami, gibi in zunanjim videzom (počesani so kot Beatlesi v zlatih zgodnjih letih), so se lahko prepričali vsi, ki so spremljali zares navdušujoč koncert. Vodja skupine Help!, Američan Ernie, ki se je preselil v Slovenijo in se tu poročil, nagovarja publiko in jo vabi k sodelovanju le v angleščini, tako da je vse še bolj verodostojno. Zlahka gledalec ugotovi, da on, Ernie Mendillo, na odru pooseblja Paula McCartneyja – lasulja in kitara, kot jo je imel Paul, ga delata še bolj sličnega -, Matic Pelcel Johna Lennona, Žiga Stanonik Georga Harrisona, Gašper Oblak pa Ringa Starra. Njihova glasbena pot se je začela naključno, potem pa je tudi nje v začaran krog ujela “beatlomania”, in so zagrizeno začeli izvajati skladbe te glasbene ikone, začetnice neke nove usmeritve v popularni glasbi, ki ne bo nikdar presahnila, ampak bo ostala neizbrisno zapisana v zgodovini glasbe. Člani skupine Help! že nekaj let navdušujejo s svojimi izvedbami poslušalce različnih starosti in jim podarjajo nepozabna glasbena doživetja. Ko poslušamo neprekosljive uspešnice in se prepustimo občutkom, se nam zdi, da so na odru res “izvirniki, ne pa “ponaredki”. Čisti užitek je bilo spremljati pesmi energičnega pop-rocka Hard Days Night, I Feel Fine, Ticket to Ride, Boys, Love Me Do, s katero so Beatlesi (sprva so se imenovali The Silver Beetles, kasneje so se preimenovali v The Beatles) zasloveli l. 1962 in se povzpeli na svetovne lestvice – leto kasneje so že vsi noreli za njimi, tako da jih je morala zmeraj ščititi policija, ko so se pojavljali v javnosti. Od pesmi do pesmi se je zmeraj bolj ogrevala tudi goriška publika, ki je, tudi z ritmičnim ploskanjem in celo petjem (na spodbudo Ernia), uživala ob skladbah Eight Days A Week, Please Please Me, Rock And Roll, All My Loving, I Saw Her Standing, From Me to You, Roll Over Beethoven, Yellow Submarine, v kateri se je oglašal Ringo Starr - Oblak, Can’t Buy Me Love, I Wanna Hold Your Hand, Help!, Day Tripper, Get Back, Come Together, One After 909, Back in the USSR, I Wanna Be Your Man, She Loves You, melodičnih Let It Be in Hey Jude, razigrane Twist And Shout, ob kateri so kot nore plesale najstnice, in Long, Tall Sally. Avtorja pesmi, pri katerih je zelo težko mirno zdržati na sedežih dvorane, sta v glavnem Lennon in McCartney, kasneje je po peresu segel še Harrison. S svojim brezhibnim nastopom so nam glasbeniki pred oči privedli Beatlese, ki ostajajo še zmeraj najpomembnejša, najuspešnejša glasbena pop- rock skupina vseh časov. Od l. 1962, ko so zasloveli, pa do današnjih dni so Beatlesi prodali več kot pol milijarde posnetkov. Nekateri trdijo, da celo 2 milijardi. Z besedili svojih pesmi so razvijali neke svoje izvirne misli, postavljali tudi filozofske smernice ter seveda postali vzor za tedanjo mladino, ki je posnemala njihove pričeske in se borila proti okostenelim načinom vzgoje in na splošno proti tradicionalnim pristopom k vsemu. Res so Beatlesi zapustili globoko sled ne samo v glasbi, ampak tudi v obnašanju in zavesti ljudi. Sicer pa je o glasbenem delovanju, ki je bilo najbolj živahno od l. 1962 do l. 1966, ko so imeli zadnji koncert v živo v San Franciscu (do razpada l. 1970 so peli le v studiu ob snemanju plošč), in o zasebnem življenju članov The Beatles napisanih na kupe knjig. Zato, kdor želi kaj več vedeti o njih, naj kar stopi v najbližnjo knjigarno, gotovo bo našel v njej knjigo, ki bo potešila njegovo še tako veliko radovednost. Iva Koršič KULTURNI DOM GORICA Komigo Glasbena poslastica za vse ljubitelje Beatlesov TRST Priljubljene regate ni bilo Barcolano je prvič ustavila ... burja Letošnji Barcolani res ni bilo usojeno, da bi zaživela tako, kot je treba. Kot je vse posebno v tem občutljivem času, je bila posebna tudi ta 52. izvedba v celoti. “Covid varianta” je bila že zasnovana z velikimi omejitvami, zlasti v zelo zreduciranem naselju na tržaškem nabrežju in okoli njega. Svoje pa je pristavila tudi vremenska višja sila, tako da so v nedeljo zjutraj navsezgodaj organizatorji ocenili, da ne gre tvegati in izpostavljati jadralce ter plovila nevarnostim. Ponoči so namreč po napovedih prišle obilne padavine in zlasti močna burja. Prvi mož kolesja Jesenskega pokala, predsednik društva Società velica Barcola Grignano Mitja Gialuz se je skliceval na mornarsko modrost in priporočila Luške kapitanije, Pristaniške oblasti ter vremenoslovcev. Navsezadnje pa so vsi deležniki priznali, da je bila odločitev pravilna in da bi v bistvu ne imelo smisla karkoli tvegati v razburkanem morju, saj razmere v Tržaškem zalivu – roko na srce – niso bile primerne za tak jadralni dogodek. Ni pa Barcolana odpadla zaradi zdravstvene krize. Vse je bilo načrtovano in pripravljeno do potankosti. Gostje iz tujine in jadralci z večjih posadk so bili predhodno testirani na koronavirus, omejeno je bilo število prijavljenih jadrnic (1420), izpeljali so tudi predvidene regate vse do sobotnega večera, ko so v dobrodelnem plovu tekmovali v razredu UFO. Bistveno drugačna je bila tudi Barcolana na kopnem. Izpraznili so nabrežje, del katerega je bil dostopen ob merjenju telesne temperature in do določenega števila prisotnosti hkrati. Nekaj stojnic ustanov in sponzorjev so dovolili na Velikem trgu, komercialni del pa so dejansko namenili tržaškim trgovcem in gostincem, ki so jim prireditelji želeli pomagati v tem tudi za vsako kupčijo težavnem letu. Pri tem je prišlo nazadnje tudi do nedoslednosti, ker se je v petek zvečer v starem mestu in okolici Velikega trga zbralo preveč sprostitve željnih mladih, da je moral deželni predsednik Fedriga izdati odredbo, da se na predvečer regate vsi lokali zaprejo ob 23. uri. Bolj ali manj jasno pa je, da velike prireditve in podpora trgovcem ter gostincem pač ne gredo skupaj s težnjo po omejevanju druženja in socialnem distanciranju. Pri tem pa ne bi krivili mladine, da ne spoštuje pravil in da je navalila v mesto, ko pa so oblasti to dotlej vzpodbujale … Skratka, Barcolana 2020 je šla v arhiv po nenavadni izdaji in ob dejstvu, da so regato v polstoletni zgodovini prvič odpovedali. Bo pač za prihodnje leto. V tej izvedbi naj izpostavimo tudi majhen slovenski prispevek, pač v skladu z okrnjenim programom. V Skladišču 26 na območju starega pristanišča so po zaslugi truda Zveze slovenskih kulturnih društev in Slovenskega etnografskega muzeja ter pod pokroviteljstvom Občine Trst postavili na ogled razstavo Morje, naše življenje – spomini nabrežinske ribiške družine Babčevih. HC