510                                 KNJIŽEVNA POROČILA.
izšel v posebni knjižici že leta 1870. in da je ta izdaja ponatisnjena iz istega letnika «Novic». To bi bil v kronološki vrsti peti prevod, kar vsekakor ni brez pomena. Ce pa bi izdajatelj vzel ta prevod ali v ponatisku ali1 v «Novicah» v roke, pa bi bil videl, da je v resnici še mnogo starejši. Bile mu je namreč na obeh mestih dodal sledečo opombo: «Preteklo je že mnogo let, kar je bilo po «Glasniku» naznanjeno, da pride v «Cvetju iz domačih in tujih logov* na svitlo moja prestava prekrasne Mažuraničeve pesmi «Smrt Smail-age Cengiča». Al razne okolščine bile so krive, da ni takrat pesem tiskana bila. Popravil in opilil sem jo še sem ter tje, in jo tukaj slovenskemu svetu izročam, da se napaja krasote narodne in zares veličastne poezije.» Iz teh Bilčevih besed je pač jasno, da je bil prevod končan že davno prej in da ga je pozneje samo še «sem ter tje» pilil in popravljal. Toda kdaj je bil končan? To nam pove naznanilo Janežičevega «Cvetja».
«Slovenski glasnik» je bil namreč že v svoji prvi številki iz leta 1862. na str. 35. prinesel glede nameravanega «Cvetja iz domačih in tujih logov« literarno naznanilo, v katerem pravi med drugim: «Ta zbirka slovstvenih del se je ravno kar začela natiskovati. Prvi vezki bodo obsegali v prvi vrsti Schillerjevo tragedijo «Viljelm Teb, ki jo je poslovenil g.Fr.Cegnar, v drugi pa »Apologij o» in «K r i t o n a» od Platona v I. Božičevi prestavi. Za temi deli pridejo Goethejeva «Ifigenija», Demosthenovi «državni govori«, Ksenofon-tove «M e m o r a b i 1 i a», «A j a n t» od Sofokla, Mažuraničev «Č e n g i č A g a» in še druga dela, ki se pripravljajo za natis.» Prva vrsta, o kateri govori naznanilo, bi naj prinašala prevode modernih del, druga pa — pod skupnim naslovom «Hellada in Roma» — prevode iz antične literature. Glede «Cengiča», ki je bil po tem programu namenjen za prvo vrsto, izvemo iz tega naznanila, če ga kombiniramo s poznejšimi Bilčevimi besedami, da je bil prevod leta 1861. v rokopisu že gotov. Tako bi bil slovenski prevod — v rokopisu — dj.uja.pLapd. Prvi, najstarejši, je češki, ki je bil leta 1860. že tudi natisnjen, tiLtjLjDa poljski, ki je leta 1862. tudi že izšel.
Te opazke nikakor ne nameravajo zmanjšati vrednote zaslužnega izdajateljevega dela, ampak so samo skromen prispevek k Mažuraničevi bibliografiji. Saj bo kmalu potrebna nova izdaja, v kateri bo izdajatelj sedaj lahko dal Mažuraniču, kar je Mažuraničevega, in Bilcu, kar je Bilčevega.         J. A. G.
Bauernfeld E.: Dnevnik. Veseloigra v dveh dejanjih. Prevel in za slovenski oder priredil Rudolf D o b o v i š e k. Celje. Natisnili brata Rode in Mar-tinčič. 1921. 61 str.
Potreba po igrah, primernih za odre na kmetih, je brez dvoma velika, in nujnost, da se odpomore temu zlu, nič manjša. Toda odločno moramo biti proti temu, da to mizerijo izkoriščajo ljudje, ki nimajo okusa, da bi znali kaj poštenega izbrati, kaj šele, da bi nam stvar podali v vsaj za silo primerni obliki. Taki naglo in brez umevanja skrpani izdelki so atentat na našo književnost in potrata našega časa in denarja.                                         —i.
CSrD