Artur Sills: Smrtna past. Ameriški roman. (Dalje.) Priredil Fr. Kolenc. — Gotovo iz Evrope prihajate? — je poizvedovala. — Da, iz Holandije. In vi? — Brazilijanka sem, stanujem pa v Argentiniji. Godba je zopet zaigrala in Diibell je nanovo hotel plesati. Ona pa je odkimala z glavo. — Morate! — v glasu se je izražala prošnja. Tiho se je zasmejala. — Ne smem! — Ozrla se je na ložo, v kateri je sedela druga dama. — Vsaj tu ne. Dubell je razumel. — Kje vas lahko dobim? — Cakajte! — Malo ročico je položila na njegovo ramo. — V Copacabani je ples. Čez pol ure bodite taml — Kako vas naj najdem v veliki množici? Maska vam zakriva obraz. — Ne bo težka naloga — in je že odbrzela, naglo, kakor je prišla. Čez dvajset minut je brzel z avtom proti Copacabani. Velikanska dvorana je bila nabito polna. Kako najde v tej mešanici svojo maskirano znanko. Ko tako stoji, se prikaže med vrati črna postava z rumeno ruto in belimi čipkami. Diibell hiti proti njej. — Torej ste prišli? — je dejal radostno. Postava je stopila za korak nazaj, glavo je dvignila in ga prodirno zrla. Vedla se je, ko da tujec stoji pred — A vseeno ste vi! Postava je dalje molčala, ko da se še vedno obotavlja. Ta vražja maskal Nazadnje je mogoče, da je več takih mask. — Oprostite, madaml Mislil sem, da sva pred pol ure v »Phonixu« plesala. Ona še vedno ni odgovorila in je čakala, da odide. Ko se je že oddaljil za dva koraka, je zaslišal prikrit smeh. — Torej itak ne upa začeti? Sedaj jo je spozoal. Zopet sta plesala. Ko je godba utihnila sta šla ven na teraso. Natakat je prinesel hladilno pijačo. Diibell je ostal pravi Holandinec, malobeseden. Navidezno miren je iz žepa potegnil dozo za cigarete in jeklen obroč, na katerem sta visela srebrn užigalnik in ključ od kabine na ladji. — Dvestoenainpetdeset — je izgovorila dama in gledala ključ. — Kaj je to? — Številka kabine. — Na kateri ladji potujete? . — Na »Gebriji«. — Oh! Nesrečna maskal Dubell je bil prepričan, da se je stresla, a ni mogel videti potez na obrazu. — Prosim cigareto! — je ukazala. Potem sta molčala. — Iti moram, je naenkrat izpregovorila. Predolgo sem tukaj. — Ali bi mi ne povedali svojega imena? Sklonila je glavo. — Zakaj? Ime pri tem ni važno. — Ker bi rad vedel, kako vam je ime, lepo prosim. — Juanita. 4 — Kdaj bom smel zopet plesati z vami? — Ta večer ne več. — Toda saj ste me ravno vi naučila, kaj je karneval. : >!*, ¦¦•..Ł — Ne morem ostati dalje z vami. Nimate maske in ako me bodo ljudje zopet videli z vami, začnejo o tem govoriti. Toda — kaj če bi se nekoliko vozila skupaj? Jaz grem v dvorano, čez nekaj trenutkov pa se vrnem. Zunaj me čakajte z vozom. Najel je avto. Dolgo je moral čakati — vsaj zdelo se mu je tako — in misel, da je ne bo, ga je razdražila. Zamišljen je nervozno brcal kamenje krog sebe. — Bali slc se, da ne pridem? Poleg njega je stala s krinko na obrazu. Hi.ro se je vsedla v avto in dala šoferju potrebna navodila. — Prijeten izprehod narediva — je razlagala — a le za pol ure. Potem pa se moram vrniti. Diibell je zrl v oči, ki so se inu izpod maske smehljale. — Tako rad bi vidcl vaš obraz — je prosil. — Nič ne izgubite, ako se temu odpoveste. Raje glejte to krasno pokrajino! Juanita je pokazala na hrib, ki se je kot svareč prst dvigal iz morja. — Ko ga jutranje solnce obsije s prvim žarkom, je videti na vrhu »Asuce« škrlalast sijaj. Takrat se konča karneval. škoda! Diibell jo je prijel za roko. — Da škoda — je rekel. Juanita ni dvignila glave, ko da niti ni vedela, da ima tovariša. Avto je drvel in kakor daleč je oko seglo, se je razlegalo meslo Rio de Janeiro v bliščeči krasoli. Ta lepota je oba očarala. Do majhnega jezera sta dospela, ki so ga obdajale svetle luči. In sedaj ko da ju je objel od vseh strani globok mir. Daleč za njima je zvenelo vrvenje karnevala. Od jezera je vlekla bladna sapica. Juanita se je tresla. — Ali vas zeKe? ». — Ne, to povzroča pustinja. Vedno se je bojiin. Tako neskončna in neprodirljiva je. Včasih sanjam, da t pustinji umrjem. — Nespamel! Kako bl mogla priti kedaj v pustiajo? — Ne vcm. Včasih sanjam o tem. In tam je tako velika tema — velika tema. — Dubell je čutil, kako se Juanita trese. Tudi on je redel o tej skrivni grozi, ki prevzame ljudi. To je strah, da bo treba na samem umreti, daleč od človeške pomoči in tolažbe. Masko je nekoliko dvignil in poljubil Juanito. — Jutri že ni karnevala — je šepetala — in potera. — Srečala pa se že še bodeva? Ali misliš, da ne? — Pazi! — je zadela in ga zaupno tikala. — V dneh karnevala lahko storimo kar hočemo. Štiri dni smo popolnoma proste. Deklela iz dobrih družin lahko plešejo, s komur hočejo. Stiri dni smo južno-ameriške žcnske metulji. — In potem? — Metulji — obogi metuljil Potem nas zapičijo t relene škallje. Oh, strašne so pri nas družabne navade. Tako živimo, ko v srednjem veku. Včasih mislim . . . Utihnila je in nekaj časa molčala. Naenkrat st je Baprej nagnila in rekla: — Takoj bom« t mestu. B«Ije je, *k» tu I»t«piS in Sfamtt frejs da]j<r, , *" . .,  — Juanita, tako te ne morem pustitL — Bolje je tako za oba. — Slišiš, Juanita? Sedaj je še karneval. Daj mi priliko, da te še enkrat vidim, četudi za trenutek. — Za trenutek? Morda bo mogoče. Jaz se vrnem t Capacabano. Ob petih bodi na morskem obrežju. Z Bogom! Karneval se je bližal koncu. Na vzhodni strani se je začelo svitati in ko se zdani, karneval za eno leto zopet zatone v preteklost. V bližini Copacabane je stal na obrežju Dubell. Čakal je, da ura udari pet. Bom! Dubell je slišal iz daljavc donenje zrona. In potena v velikih presledkih 4e štirikrat: Bom! Boml Boml Bom! V trenutku je zagledal poslavo, ki se je naglo bližala. Razdalja je bila vedno manjSa in on je spoznal Juanito. Na obrazu je še vedno imela črno masko. — Samo zato sem prišla, da te še enkrat vidim — je rekla in se mu ovila krog vratu. — Težko sem se izmuzniia, kcr so me opazili, ko sva se odpeljala z avtom in me sedaj na vsakem kuraku zasledujejo. — Juanita, t« »Iot« naj ae bo za večnol Moram te 6e udeti! Dekle ni odgovorilo in je naslonilo glavo na njegovo ramo. Naposled je Juanita dvignila glavo. — Mogoče se še bova videla. Ne vem za gotovo — možnost pa je dana. Ali mi obljubiš nekaj? — In sicer? — je previdno vprašal Diibell. — Da vedntf pridcš, kamorkoli li naročim? — To ni malenkost. — Tiho je zažvižgal. — Ako bo mogoče, pridem. — To sem pričakovala od tebe — je preprosto odgovorilo dekle. — In da me popolnoma ne pozabiš, prosim, sprejmi to od mene. Dubell jc čutil, da mu je stisnila ˇ roko v papir zavit majhen okrogel predmet. — Spomin — je razlagalo dekle. — Po solnčnem vzhodu ga več nočem nositi. Glej Ije! Dubell se je ozrl v pokazano smer. Na luko Kio je že rudela jutranja zora. Diibell je še enkrat poljubil Idekle. ¦ ^ — Čakajo me. Ili moram — je rekla Juanita. Odbrzela je. Diibell je gledal za njo, dokler ni izginila. Polem pa je odvil zavilek in je našel v njem pol pole papirja in majhen nakit, kakršnega navadno ienske nosijo na verižici krog vralu."Na papirju je bilo par besed: »Ko se solnčni žarki dotakncjo Asucinega vrha, ttiftlulj mure. Obdrži lo za sponiluU Gledal je nakit. Dasi je bil majhen, vendar zelo lep. Zlat medaljon in je predslavljal mačko. A čudno brez enega ušesa. IV. Betka in Las Casas sta stala na krovu, ko se je Dubell vrnil eno uro pred odhodom »Gebrie«. Kakor je napovedal, je bila v luki neznosna vročina in potniki so komaj čakali, da bi odpluli. — Si se dobro zabaval? — je vprašala Betka, ko je Dubell pozdravil. — Izvrstno! Betki je bilo žal, da ni ostala v mestu. Gotovo bi se bila tudi ona dobro zabavala. — Kaj si delal? Si igral v kazini? — Ne. Copalabani sem sicer bil, a nisem igral. — Slišala sem, da imajo tam krasne plesne dvorane? — Tako je. A pleše se večji del machiche. Ni podoben našim plesom, a je prijelen ples. — Kaj znaš macbiche plesati? — je vprašala Belka osuplo, ker na ladji Dubell ni obiskoval plesne dvorane. — Nekollko — je dejal Dubell počasi, ko da se sramuje. ¦"* ~*v^»^ ¦•*>•.¦•*&.. *~^f+'-¦ Dalje ^ciJbu