Vetfov sin (Pravljica) »Naposled je napočil dan, da spoznaš mojo moč in moje caratvo,« je rekel Veter svojemu Binu. »Vkrcal te bom na ladjo, ki sem jo dal zgraditi samo zate. Ti boš samo krmaril in ladja te bo nesla, kamor boš hotel. Toda pazi in ne poslušaj ljudi, ki jih boš srečal! Ne zmeni se za njihove besede, ker bpš doživel neprijetna razočaranja.« Vetrov sin je odplul. Veter je začel pihati. Jadra so ae napela in ladja je hitreje zaplula. Otrok je bil kmalu na odprtem morju. Veter je mo.neje zapihal. Kljun ladje je rezal valove in poskakoval ko žrebe. Dečku se je zdelo, da leti. Ladja je naglo drvela, gnana od vetra. Mali krmar se je zdaj spomnil očetovih beaed. Obrnil je krmilo in ladja je zaplula proti vetru. Valovi so udarjali ob ladjo in nanjo. Dečko je mirno stal pri krmilu. Vedel je, da mu oče Veter ne bo storil nič hudega. Nenadoma je opazil prevrnjeno ladjo. Valovi so se igrali z njo ko z orehovo lupino. Brodolomci so plavali na deakah in klicali na pomoč. Dečko se je spomnil očetovih besed in plul dalje. Toda vpitje nearečnežev je ganilo njegovo srce ter je obrnil ladjo proti brodolomcem. Veter je ko na povelje nehal divjati. Dečko je brodolomcem vrgel vrv za reševanje. Ne»refineži so se drug za drugim rešili. Ko so brodolomci videli na ladji samo dečka, so ga radovedno izpraševali o njegovem poreklu in življenju. On jim je odgovarjal, samo tega ni povedal, da je Vetrov sin, ker se je bal maščevanja. Valovi so se pomirili. Ladja je težko plula naprej. M uli so trije dnevi. Brodolomcem je presedala ta počasna vožnja. Tudi hrane je za.elo primanjkovati. Godrnjali so. Dečko je vse mirno poslušal. Prej so preklinjali veter, zdaj pa so ga klicali na pomoč. Dečko je zaprosil očeta, naj spet zapiha. Veter je ustregel njegovi želji. Mornarji ao skočili vsak na s jje mesto, kakor ao bili vajeni na svoji ladji. Veter je vse huje divjal. Ladja jf škripala pod njegovimi udarci in se le s težavo prebijala skozi valove. Preplašeni mornarji so pritekli k dečku, ki je mirno krmaril, ia so vpili: »Ali ai hudobec in nas spet vodiš v propast? Izkrcaj nas na najbližji obali, drugače jo boš izkupil!« Dečko je mirno odgovorili »Ne morem menjati smeri.« »Vrzimo ga v morje!« je nato zavpil eden izmed moraarjev. De.ka je prevzel velik strah, ker je iz oči mornarjev čital mržnjo in maščevalnost. »Zemlja, zemlja!« je zavpil drug mornar in je pokazal na desno. »Obrni ladjo proti bregu!« so zavpili mornarji. Dečko je ubogal. »To je drugič, da ne ubogam očeta,« si je mislil dečko. »Bog ve, '-aj me bo spet zadelo.« Ko se je ladja približala obali, ae je morje pomirilo. Mornarji so poskakali na kopno, ne da bi se dečku zahvalili. Mali krmar je zanian čakal, da bi zapihal veter. Ladja ae ni zganila. Dečku je bilo žal, da nl bil ubogal očeta. Začel je jokati. Nenadoma je zaslišal okrog jambora čuden glas. »Aha, keeač se! Upam, da si spoznal svet in ljudl.« Dečko je spoznal glas svojega očeta in se razveselil. Veter je govoril: »Da, ain, mislim, da te je minulo veselje do tega, da bi se spet približal ljudem. Splošno pa sem s teboj zadovoljen. Imaš dobro, plemenito srce, toda zapomni si, da je v življe- nju še nekaj večjega ' močnejšega od sočutja. To je glas dolžnosti, katerega moramo v prvi vrsti poslušati. Ti boš moj naslednik v zraku, na morju in na zemlji. Svojo dolžnost boš moral vršiti, čeprav ti bo pokalo srce, ko boš videl, kako ljudje padajo in poginjajo v borbi s teboj. Upam, da si me razumel. Kdor svoje dolžnosti ne izvršuje vestno, propade. Kaj bi bilo morje brez vetra? In kak bi bil zrak brez gibanja?«