KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1431 DELAVSKO GIBANJE V LJUBLJANI OD ZAČETKOV DO LETA 1896 JASNA FISCHER Ko govorimo o razvoju delavskega gi- banja v Ljubljani, moramo imeti pred očmi, specifični položaj Ljubljane v slovenskem na- rodnostnem prostoru. O ljubljanskem delav- skem gibanju namreč lahko govorimo le do približno začetka devetdesetih let devetnaj- stega stoletja. Že z ustanovitvijo občega de- lavskega, pravovarstvenega in podpornega društva za Kranjsko marca 1892 v Ljubljani dobi gibanje precej širši značaj. Ob ustano- vitvi Jugoslovanske socialnodemokratske stranke leta 1896 pa postane Ljubljana ob Trstu najpomembnejše politično delavsko središče na Slovenskem in ni več mogoče po- tegniti ločnice med ljubljanskim in sloven- skim delavskim gibanjem. Zaradi tega bo v tem prispevku poudarek predvsem na orisu razvoja delavskega gibanja v Ljubljani do približno sredine devetdesetih let 19. sto- letja Začetek organiziranega delavskega giban- ja v Ljubljani zaznamujemo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Po sprejetju zakona o društvih v novembru 1867 se namreč začno hitro ustanavljati v večjih mestnih središčih Avstrije delavska izobraževalna društva, splošna in strokovna. Ustanovitveno gibanje se je širilo z Dunaja, kjer je bilo tako društvo ustanovljeno že novembra 1867. Pred ustanovitvijo ljubljanskega delavske- ga izobraževalnega društva leta 1870 in po rijej je v Ljubljani delovalo nekaj obrtniških in delavskih društev, izmed katerih sta naj- pomembnejša katoliško rokodelsko društvo, ustanovljeno leta 1855 in izobraževalno dru- štvo tiskarjev, ustanovljeno leta 1868. Skoda pa je, da se je treba zaradi pomanjkanja po- datkov o ostalih društvih zadovoljiti več ali manj samo s tem, da jih naštejemo, čeprav so imela svoje pomembno mesto. Ta društva lahko delimo v dve skupini —• v prvo štejem delavske podporne in bolniške blagajne, ki so delovale pri posameznih večjih ljubljan- skih industrijskih podjetjih, v drugo pa obrt- niška društva, ki so predstavljala zadnje os- tanke cehov in so bila v prvi polovici sedem- desetih let vsa razpuščena. Tako je sladkorna rafinerija že leta 1853 ustanovila podporno blagajno ki pa je bila že leta 1860 razpuščena, njena glavnica pa razdeljena med delavce. Le- ta 1860 je nato tako blagajno ustanovila ljub- ljanska predilnica in tkalnica.' Konec šestde- setih in v sedemdesetih letih so bile v Ljub- Ijni ustanovljene še nekatere bolniške in pod- porne blagajne, tako leta 1868 v tovarni kav- nega nadomestka Avgusta Tschinkla, leta 1872 v tovarni Gustava Töniessa in leta 1876 v tovarni Alberta Samasse.^ Namen teh bla- gajn je bil, da podpirajo svoje člane v prime- ru bolezni, v primeru smrti pa svojcem izpla- čajo določen delež. Po društvenih pravilih so morali v blagajni vplačevati prispevek vsi za- posleni delavci in ti so poleg kazni članov — te so znašale tudi do polovice tedenskega za- služka, prostovoljnih prispevkov in daril bili glavni vir dohodkov blagajne. Blagajno je upravljal uslužbenec tovarne, ki je moral vsako leto do 31. decembra podati obračun. Člani so bili upravičeni do podpore v prime- ru bolezni, če so plačevali svoj prispevek naj- manj osem tednov. O bolezni je moral dati svoje mnenje tovarniški zdravnik. Pomoč se je lahko izplačevala devet mesecev, nato pa je o nadaljnji pomoči sklepala posebna komi- sija. Spore med delavci in blagajniško upra- vo je poravnala skupnost tovarniških delav- cev, ki v spor niso bili vmešani. Pravico pred- lagati spremembo statuta je imela samo to- varniška uprava. V primeru, da bi blagajno razpustili, bi glavnico razdelili med njene člane.* Glede na to, da je bilo včlanjenje v te blagajne obvezno za vse zaposlene delavce, vemo po podatkih trgovinske in obrtne zbor- nice za Kranjsko za leto 1875, ki navajajo šte- vilo zaposlenih v teh podjetjih, da so vse tri blagajne štele približno sto članov. Ni pa nobenih podatkov, s kolikšnimi sredstvi so razpolagale, koliko njihovih članov je dobi- valo pomoč, niti ne tega kdaj so prenehale de- lovati. Pobudo za ustanovitev izobraževalnega društva tiskarjev v Ljubljani je že konec no- vembra 1867 dalo 20 ljubljanskih tiskarjev. Na prvem posvetovalnem sestanku so izvolili začasno vodstvo, ki je bil zadolženo, da iz- dela osnutek društvenih pravil in da obvesti tiskarje o ustanovitvi društva.* Ustanovni občni zbor je novo društvo imelo februarja 1868.' Sprejeta društvena pravila so določala, da je glavna naloga novega društva pred- vsem vzgoja tiskarjev. Še istega leta je društ- veni odbor izdelal načrt za pouk tiskarjev. Organizirali so tečaj nemškega in slovenske- ga jezika, ki ga je vodil Fran Levstik. Prire- jali so različna poljudnoznanstvena preda- vanja. Pridobili so tudi predavatelje za te- čaje stenografije, aritmetike, knjigovodstva, zgodovine in etnografije ter o ljudskem zdravju in prehrani. Obenem so ustanovili društveno knjižnico s čitalnico.* V juniju 144: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1868 SO ustanovili samostojno splošno bolniš- ko, podporno, potovalno, invalidsko in vdovs- ko blagajno, ki pa se je že leta 1871 združila z izobraževalnim društvom tiskarjev.' Društvo je sodelovalo tudi pri reševanju tarifnega vprašanja v letih 1868, 1871 in 1874, vendar je bilo pri tem precej neučinkovito.^ Razmerje med slovenskimi in nemškimi člani društva je bilo vse do leta 1884 zelo ob- čutljiva točka. Podatkov o številu slovenskih in nemških članov društva je zelo malo. Iz poročil, ki navajajo podatke o članstvu, pa lahko sklepamo, da se je to razmerje stalno spreminjalo, pač odvisno od stalnega menja- vanja članstva, ki je bilo v tem društvu dosti bolj gibljivo kot na primer v delavskem izo- braževalnem društvu. Problem odnosov med člani obeh narodnosti se je pojavil prvič že v letu 1871. Prvi resnejši konflikt je izbruhnil poleti 1875 in je omrtvičil društveno življen- je vse do aprila naslednjega leta. Grozilo je, da bo društvo celo razpadlo. Po ureditvi spo- ra so volili posebej nemškega in posebej slo- venskega zapisnikarja društva.' Ponovno je izbruhnilo sovraštvo med slovenskimi in nem- škimi člani poleti 1883. Spor je povzročil ne- kajmesečno razbitje društva in je odmeval po vsej monarhiji. Vrhunec spora predstavlja ustanovitev novega društva z imenom Pod- porno društvo tiskarjev na Kranjskem, ki so ga ustanovili nemški člani.Obe strani sta se pobotali na skupnem shodu delegatov vseh tiskarskih društev v Avstriji, ki je bilo sep- tembra 1884 v Pragi. Nemško društvo je bilo razpuščeno, njegovi člani pa so se spet pri- družili staremu društvu.'^ Z ustanavljanjem tiskarskih delavnic zu- naj Ljubljane se je razširjalo tudi društveno delovanje. Sprva so bili v njem včlanjeni tiskarji iz Ljubljane in Novega mesta, ka- sneje tudi iz drugih krajev. Zaradi širitve delovanja je društvo večkrat spreminjalo in dopolnjevalo svoja pravila. Leta 1879 se je preimenovalo v Društvo tiskarjev, kamno- piscev in kamnotiskarjev na Kranjskem. Le- ta 1895 se je ponovno preimenovalo, in sicer v Društvo tiskarjev na Kranjskem.''^ Precej podatkov nam kaže, da je imelo društvo živahne stike tudi z drugimi tiskarskimi društvi v monarhiji in drugod v Evropi. Z vrsto teh društev je bilo v podporni zvezi.'-' Ko ocenjujemo razvoj in delovanje izobra- ževalnega društva tiskarjev, lahko ugotovi- mo, da je bilo res samo izobraževalno in strokovno brez političnih ambicij. V prvih dveh desetletjih obstoja so se njegove sile preveč drobile in izčrpavale v dolgotrajnih narodnostnih sporih, da bi društvo lahko postalo resnejša politična sila. Le v prvih letih je poskušalo reševati tudi gmotni po- ložaj tiskarjev z bojem za boljše tarifne po- stavke, vendar je prekmalu omagalo. Ver- jetno je v tej politični pasivnosti vzrok, da ne najdemo nobenih podatkov o stikih ali celo sodelovanju z ljubljanskim delavskim izobraževalnim društvom. Priprave za ustanovitev delavskega izobra- ževalnega društva v Ljubljani datirajo v oktober 1869, ko so se na delavskem zboro- vanju, ki se ga je udeležilo približno 80 de- lavcev, dogovorili o ustanovitvi delavskega društva." Decembra so že poslali deželni vladi prošnjo, da dovoli ustanovitev Ljub- ljanskega delavskega izobraževalnega društva in priložili društvena pravila. Pravila, ki jih je deželna vlada potrdila, so zavezovala čla- ne društva, da skrbijo le za izboljšanje polo- žaja delavcev, ne sme pa se društvo ukvarjati s politiko. Ustanovitveni zbor društva je bil 20. februarja 1870. Udeležilo se ga je približ- no 400 ljudi.'ä V letu 1871 so po sklepu občnega zbora delavskega društva ustanovili delavsko bol- niško in invalidsko blagajno kot sestavni del delavskega izobraževalnega društva.'* Ko so se v letu 1871 in 1872 začeli spopadi med pristaši Lassalla in Schultze-Delitscha v dru- štvu, pa je postala zatočišče in oporišče — pač v skladu s svojo samopomočno vlogo — privržencev Schultze-Delitscha. Konec marca 1871 so začeli v Ljubljani stavkati krojaški pomočniki.*' Zaradi te stav- ke že napeto ozračje je še zaostril prihod Johanna Mosta v Ljubljano, enega znanih voditeljev avstrijskega delavskega gibanja. Most je želel med svojim načrtovanim tri- dnevnim bivanjem v Ljubljani predavati o društvu in še posebej na delavskem shodu, da bi ljubljanske delavce, kot je bil sam pre- pričan, pripeljal, podobno kot mu je to uspe- lo že na Koroškem in Štajerskem, na pot »pravilnega spoznanja«. Oblasti pa Mostu niso dovolile predavati niti v društvu, še manj na shodu.'* Skupna vsem poročilom o Mostovem obisku v Ljubljani — policijskim in časnikarskim — je ugotovitev, da Most v Ljubljani ni našel primernega terena za svo- jo agitacijo in da so delavci z redkimi iz- jemami zavrnili njegove ideje. Vendar pa je kasnejši razvoj ljubljanskega delavskega izo- braževalnega društva pokazal, da sta bila ta ugotovitev in z njo povezan optimizem ne- upravičena. Že v naslednjih mesecih leta 1871 so se začeli prvi obračuni med privr- ženci Lasalla in Schultze-Delitscha, ki so v letu 1872 privedli do dokončnega razčiščenja in zmage lassallovcev v društvu. Prav gotovo bi bilo pretirano trditi, da je tak razvoj po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 145 i vzročilo samo kratkotrajno bivanje Mosta v Ljubljani, res pa je, da ga je pospešilo, se- veda ob realnih pogojih, ki so za tak razvoj potrebni. Pri tem mislim predvsem na vrni- tev Matije Kunca v Ljubljano, v katerem so Lassallovi pristaši v društvu našli sposobne- ga organizatorja in voditelja. S Kunčevim nastopom se začenja doba pr- vega velikega razmaha v delovanju ljubljan- skega društva, ki se konča z njegovim odho- dom v vojsko oktobra 1874. Matija Kune je v naslednjih mesecih razvil živahno dejav- nost. Minil ni noben zbor delavskega dru- štva, na katerem ne bi govoril. Opozarjal je na pomen izobrazbe delavskega stanu kot pomembnega elementa v njegovi socialni osvoboditvi. Zavračal je princip samopomoči kot edinega sredstva, s katerim je mogoče trajneje izboljšati položaj delavcev, čeprav je menil, da ga ni treba povsem zavreči. Kune je v letu 1872 najprej uspel zagotoviti zmago lassallovcev v društvu, čeprav na ra- čun odcepitve bolniške in invalidske blagaj- ne, ki je v letu 1873 postala samostojno in neodvisno društvo." Kunčeva agitacija je bila širokopotezna in uspelo mu je obiti ozka društvena pravila, ki so mu prepovedala ukvarjati se s politiko ter ljubljansko delavsko izobraževalno dru- štvo razviti v pravo politično organizacijo ljubljanskega delavstva. V kratkem času ene- ga leta po začetku njegovega delovanja se je društvo številčno tako okrepilo kot nikoli pozneje vse do svojega razpusta, saj je (resda kratek čas) štelo celo preko 400 članov.*^" Kune je skrbno gojil stike z drugimi izo- braževalnimi društvi v monarhiji in hkrati skrbel za obojestransko obveščenost o doga- janjih v Ljubljani in drugih delavskih sre- diščih Avstrije. Po njegovi zaslugi se je dru- štvo približalo in vključilo v avstrijsko de- lavsko gibanje, saj je vztrajno vcepljal v za- vest ljubljanskih delavcev, da bodo dosegli uspehe le združeni in enotni. S svojim sode- lovanjem v širšem okviru avstrijskega de- lavskega gibanja in z dopisovanjem v osred- nji avstrijski delavski časnik Volkswille je zbliževal in pojasnjeval dogajanja v centru, na Dunaju in doma v Ljubljani.'^i Matija Kune je bil delavski voditelj, ki se je zavedal pomena strokovnih društev v vsa- kodnevnem boju za izboljšanje socialnega položaja industrijskih in obrtniških delavcev in je bil glavni pobudnik njihovega ustanav- ljanja v Ljubljani. Uvidel je, da se položaj delavcev, zlasti problem o skrajšanju delov- nega časa, s stavkami ne da trajneje reševati, čeprav so se stavke tesarjev in mizarjev v letu 1872 uspešno končale.'-^ Zato je v letu 1872 začel z akcijo za ustanavljanje strokov- nih društev kljub odporu nekaterih članov delavskega izobraževalnega društva, ki so se bali, da se bodo moči razcepile.'^^ Tako so na njegovo pobudo v letu 1872 in 1873 ustano- vili svoja strokovna društva krojaški in čev- ljarski pomočniki ter lesni delavci.'^'* Društva so sicer razvila živahno dejavnost, ki pa ni dala nobenih rezultatov. Vprašanje je, kje so bili vzroki, da niso mogla zaživeti, čeprav je ob ustanavljanju kazalo, da bodo zlasti po stavkah razgibanem letu 1872 uspešna. Verjetno je bila točna Kunčeva ugotovitev, da delavci niso dovolj osveščeni in da sami ne vedo, kaj sploh hočejo.'^" Kune je posku- sil vnesti več življenja vanje, z vrsto preda- vanj je opozarjal na velik pomen strokovnih društev, vendar njihovega dela ni uspel raz- gibati. Po njegovem odhodu iz Ljubljane je njihova dejavnost v letu 1875 povsem za- mrla.'^' Ne glede na Kuncev poznejši odnos do de- lavskega izobraževalnega društva in delav- skega gibanja nasploh —• po vrnitvi iz vojske leta 1877 je bil Kune v društvu nedelaven in so ga zato decembra 1880 izključili iz dru- štva — ne moremo zanikati, da je bil Matija Kune prvi slovenski socialist in da je položil temelje za uspešen nadaljnji razvoj delav- skega gibanja v Ljubljani. V drugem petletju — vse do konca leta 1880 — je delovanje delavskega izobraževal- nega društva navzven mnogo manj opazno, pretirano in netočno pa bi bilo trditi, da je društvo zgolj životarilo. Policija mu ne po- sveča več toliko pozornosti. Zadovoljila se je s tem, da je beležila delavske shode in član- ske sestanke. To velja zlasti za poslednji dve leti sedemdesetih let, ko niti v arhivih, niti v spisih celovškega procesa ni najti nobene- ga policijskega poročila, ki bi nam podrob- neje osvetlilo dogajanje v društvu. Prav ta- ko molčijo v glavnem tudi časniki. Najbolj je društvo pogrešalo močne osebnosti, ki bi ga načrtno vodila. Niso uspeli najti voditelja, ki bi izpolnil praznino, ki jo je pustil za se- boj Matija Kune. Značilno je, da se zelo hi-^ tro menjavajo društveni predsedniki in člani odborov. Tudi ustanovitev verske sekte Po- slanstvo resnice, svobode in ljubezni po vzo- ru sekte dr. Hipolita Tauschinskega marca leta 1875 je ostala le kratka epizoda, saj se je že konec aprila istega leta sama razpu- stila.^^ Z začetkom delovanja Franceta Železni- ka^ä in povezovanjem obrtniško-demokra- tične skupine z delavskim izobraževalnim društvom se od konca leta 1880 v razvoju ljubljanskega delavskega gibanja pojavi no- 146 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 va kvaliteta. Pri številčno šibkem industrij- skem delavstvu je delavsko društvo moralo iskati oblike sodelovanja z ljubljanskimi obrtniki, mojstri in pomočniki, če ni hotelo ostati preveč izolirano in zunaj tokov druž- benega dogajanja v tedanji Ljubljani. Prilož- nost za tesnejše sodelovanje se je pokazala ob ustanavljanju kranjskega obrtnega dru- štva, ko se je do takrat idejno enotno ljub- ljansko obrtniško gibanje leta 1881 razcepilo v dve skupini. Ena skupina je pod vodstvom Janeza N. Horaka in Matije Kunca imela oporišče v novo ustanovljenem obrtnem dru- štvu, povezanim z meščanskim gibanjem. Druga je bila obrtniško-demokratična skupi- na pod vodstvom Franceta Zeleznikarja. Ko je obrtniškim demokratom spodletel leta 1882 še zadnji poskus, da ustanovijo lastno društvo, so sledili Železnikarjevemu zgledu in iskali oporo v delavskem izobraževalnem društvu, ki jim jo je rado dajalo. Znotraj te skupine pa se je v naslednjih dveh letih iz- ločil poseben krog pod Železnikarjevim vod- stvom, ki je bil najbolj aktiven, radikalen in glasen in prav ta krog najtesneje sodeluje z delavskim izobraževalnim društvom.^' Povezovanje delavskega in obrtniškega gi- banja se začenja že decembra leta 1880 na' prvem iz vrste ljudskih shodov v Ljubljani, ki so se ga udeležili tudi člani delavskega izobraževalnega društva, uradno še ne kot sosklicatelji, sodelujejo pa že trije socialno- demokratski govorniki, domačina Franc Sturm in Ferdinand Tuma ter Emil Kaller- Reinthal iz Gradca.'" Že naslednji ljudski shod februarja 1881 pa so tudi uradno skli- cali skupaj.'' V določenem smislu povezoval- no vlogo igra tudi časnik Ljudski glas, ki je izhajal v letih 1882—1885 in mu daje pečat zanimanje za družbena vprašanja, posebej za delavsko. S sodelovanjem obrtniških demo- kratov, zlasti Železnikarjevim, je posredno povezan tudi z ljubljanskim delavskim izo- braževalnim društvom.'^ Razkolu v avstrijskem delavskem gibanju na dve strujd, zmerno in radikalno, močno anarhistično obarvano, se tudi ljubljansko delavsko izobraževalno društvo ni izognilo. Že od začetka leta 1882 so se občasno v Ljub- ljani pojavili ilegalni letaki pa tudi posamez- ne številke prepovedanih časnikov z radikal- no vsebino, poleg Mostove Freiheit še Volks- zeitung—Socialdemokratisches Wochenblatt, Der Sozialist in Radikale.'' Novembra 1882 se je s skupino ljubljanskih delavcev sestal Jakob Waitz iz Gradca, somišljenik Josepha Peukerta.'* V letu 1883 se je društvo naroči- lo na liste radikalne smeri Zukunft, Radika- le ter Strokovni list krojačev in Strokovni list čevljarjev." Zaradi te jasno nakazane tendence po radikalizaciji društva so se zao- strovala nasprotja med radikalno in zmerno strujo v društvu. Vrhunec predstavlja izklju- čitev Ludvika Zadnika, najuglednejšega predstavnika zmernih v društvu, konec fe- bruarja 1884. V preiskavi po aretaciji Zelez- nikarja in Turne so priče trdile, da je vzrok za izključitev bilo Zadnikovo prinašanje zmernih listov Wahrheit in Wolksfreund v društvene prostore ter njegova zahteva, da se društvo naroči tudi na ta dva lista. Poskus Zadnikovih somišljenikov, da ga ponovno sprejmejo v društvo, ni uspel.'* Ta proces radikalizacije je bil ustavljen ap- rila 1884 z aretacijo Franceta Zeleznikarja in Ferdinanda Tume zaradi suma veleizdaje. Aretacijo so sprožili anonimno obvestilo, da je Tuma poizvedoval po pošiljki iz Benetk, zaplenjeni že v oktobru 1883, v kateri je po- licija našla 300 izvodov v slovenščini tiska- nega letaka Na naše brate in preko 300 iz- vodov Mostove Freiheit, izjava Tumovega vajenca Franca Potiska, da je Železnikar Tu- mi sredi marca izročil zavitek letakov z na- slovom Svarilo ljudstvu ter dopis dunajske policijske direkcije konec marca, da ima Tu- ma zveze s socialistično stranko na Dunaju. V hišni preiskavi pri Zeleznikarju in Tunii so našli ilegalne letake in prepovedane čas- nike." Po aretaciji obeh delavskih voditeljev je začela policija sistematično preiskavo. Od maja do septembra 1884 so zaslišali preko 180 ljudi, nekatere dvakrat in večkrat, med nji- mi vse člane delavskega izobraževalnega društva, tudi tiste, ki so iz društva izstopili pred aprilom 1884, pa sorodnike in prijatelje osumljenih. Njihove izjave so bile skoraj vse enake: da so v društvu imeli glavno besedo Železnikar, Tuma, Sturm in Kriegel, da sicer niso slišali, da bi govorili kaj veleizdajalske- ga ali protidržavnega, govorilo pa se je, da so privrženci radikalne stranke, nihče pa ni znal pojasniti razlike med radikalci in zmer- nimi, še manj pa kaj pomenita gesli »propa- ganda dejanj« in »ekonomska osvoboditev«.'^ Med samo preiskavo so zaprli še osem čla- nov društva. Med tem časom je policija sku- šala ugotoviti Železnikar j eve in Tumove zve- ze s Karlom Hubmajerjem, ki je bil v pro- cesu proti Mihaelu Kappaufu in tovarišem v Gradcu oproščen, in morebitne zveze z Wolf- gangom Hišo in Francem Serncem, ki sta bi- la zaprta v začetku marca 1884 v Zagrebu in v procesu maja 1884 obsojena na krajše zapor- ne kazni. Te poizvedbe pa niso dale dokazov, ki jih je želel dobiti preiskovalni sodnik.5" Septembra so iz preiskovalnega zapora izpu- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 147 i stili vse razen Franceta Železnikarja, Ferdi- nanda Tume, Franca Šturma, Edvarda Krie- gla in Franca Dhüja. Obtožnica je bremenila zaprte delavske voditelje, da so od septembra 1883 do aprila 1884 govorili na delavskih shodih, da delav- ci po zakoniti poti ne morejo doseči ničesar in da jim lahko pomaga le sprememba druž- benih razmer ter da morajo zato podpirati anarhistično stranko.Proces proti t. i. »kr- vavcem« (= anarhistom) se je začel decem- bra meseca 1884 v Celovcu. Priče, ki sta jih poklicala obtožba in del prič obrambe, so po- trdile, da so obtoženi člani anarhistične stranke, ni pa tožilcu uspelo dokazati, da so v Ljubljani v soglasju z anarhisti na Duna- ju pripravljali upor ali državljansko vojno. Temu ustrezno je bilo tudi glasovanje poro- te. Tumo, Kriegla, Šturma in Dhüja je opro- stila vseh obtožb, Zeleznikar pa je bil zaradi dokazanega odobravanja atentata na ruskega carja Aleksandra II. leta 1881 in širjenja pre- povedanih letakov obsojen sprva na osem, nato pa na desetletno težko ječo.'*' V kaznil- nici Suben v Zgornji Avstriji je prestajal ka- zen do leta 1892, ko je bil pomiloščen, se vrnil v Ljubljano in se takoj spet vključil v social- nodemokratsko gibanje. Že takoj po aretaciji Zeleznikar j? in Tume, še bolj pa po nadaljnjih zapiranjih drugih članov ljubljanskega delavskega izobraževal- nega društva in ob širokem policijskem »če- sanju« po Ljubljani je opazen viden upad v društveni aktivnosti. Društvo je sicer še red- no sklicevalo mesečne sestanke, vendar so imeli na dnevnem redu le tekoče društvene zadeve, kot so branje poročil sekcij in vpla- čevanje članarine. Poseg oblasti v delovanje ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva je bil pač preveč korenit in dosle- den. V letu 1886 so njegovi člani nekajkrat celo razpravljali o prostovoljnem razpustu društva.*^ Društvo je tako životarilo vse do aprila 1887, ko se je v Ljubljano vrnil čevljarski pomočnik Karel Kordelič. S Kordeličevim prihodom je ljubljansko delavsko izobraže- valno društvo dobilo osebnost, ki jo je pol leta poprej »pogrešal« policijski uradnik Vončina, ko je zapisal, da društvo nima ni- kogar, ki bi imel »govorniški in agitacijski duh«."3 Njegovo delovanje ni vzbujalo tolik- šne pozornosti kot nastopi Matije Kunca in Franceta Železnikarja, čeprav je ljubljanska policija ves čas vztrajno iskala dokaze, da je tudi Kordelič anarhist pač v smislu delitve na radikalne in smerne socialiste iz leta 1884, ki je še vedno živela v zavesti ljubljanskih policijskih uradnikov. Ko ocenjujemo vlogo Karla Kordeliča ne smemo pozabiti dejstva, da je društvo pred njegovo vrnitvijo v Ljub- ljano samo še životarilo in samo zaradi naj- bolj vztrajnih članov se ni razpustilo. Prav tako pa ne zmanjšujejo pomena njegovega delovanja ugodne razmere, ki so bile ustvar- jene v avstrijskem delavskem gibanju z na- stopom Viktorja Adler j a in njegovo politiko združevanja radikalne in zmerne struje. Kor- deliču je pač uspelo v pravem trenutku po- vezati razbite sile in jih ustvarjalno vklju- čiti v novo avstrijsko socialnodemokratsko gibanje. V letu 1888, v letu združevalnega kongresa avstrijske socialne demokracije v Hainfeldu, je ljubljansko izobraževalno društvo dožive- lo razmah. Obenem je to leto, ko se je začelo oblikovati še eno središče slovenskega social- nodemokratsko gibanja v Trstu, kar je go- tovo tudi vplivalo na razvoj v Ljubljani. Ta razmah je toliko bolj opazen ob dejstvu, da je dobro leto poprej bil obstoj društva vpraš- ljiv. Čeprav sta se še v letu 1887 društvenih sestankov udeleževali le dobri dve desetini njegovih članov, je uspel Karel Kordelič s svojim delovanjem postaviti tiste temelje, na katerih je društvo gradilo svoje akcije v letu 1888. Tako je v marcu in aprilu po vzoru javnega shoda v Trstu priredilo dva javna delavska shoda, s katerima so se ljubljanski socialni demokrati po dobrih treh letih spet pojavili v javnosti. Razpravljali so o polo- žaju delavcev in malih obrtnikov, delavskih zbornicah, tisku in šolstvu.*' Na zadnjih dveh rednih mesečnih sestan- kih v letu 1888 so člani društva razpravljali o delavskem tisku.*' Ce s tem povežemo na- stop Karla Kordeliča na hainfeldskem kon- gresu, ko je govoril v imenu slovenskih so- cialnih demokratov, da jim je potreben slo- venski delavski list, lahko pač ugotovimo, da je stopila misel na slovenski delavski list v središče pozornosti ljubljanskih socialnih de- mokratov in so si želeli na kongresu v Hain- feldu pridobiti materialno in moralno podpo- ro za njegovo izdajanje.*' To podporo so ljubljanski socialni demo- krati dobili in se tudi takoj lotili priprav za izdajanje slovenskega socialističnega lista. Marca 1889 so na socialnodemokratskem sho- du že izvolili petčlanski izdajateljski odbor, ki je zaprosil deželno vlado v Ljubljani za dovoljenje, da izdajajo delavski list z naslo- vom Novi čas. Novi časnik naj bi izhajal kot štirinajstdnevnik. Ta prva in tudi druga vloga za dovoljenje pa je bila zavrnjena, odobreno je bilo izdajanje šele po tretji, avgusta 1889. Novembra 1889 je bila natisnjena prva in edina številka Novega časa, ki jo je državno 148 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 pravdništvo še v tiskarni takoj zaplenilo in ustavilo izdajanje časnika. S tem je bila za nekaj mesecev ustavljena akcija ljubljanskih socialnih demokratov za slovenski socialisti- čen list.*' Zatrt je bil tudi poskus Ludvika Zadnika, da začne avgusta 1890 v Ljubljani izdajati nov časnik Delavski list, ki je potem začel izhajati v Trstu.** V letu 1890 se je tudi ljubljansko delavstvo vključilo v prvomajske manifestacije. Po- membno je bilo, da so se v pripravah nanjo — agitacija je trajala ves mesec april — ljubljanski socialni demokrati začeli povezo- vati z delavci zunaj Ljubljane, v njeni bliž- nji okolici. Prvomajski shod so sklicali v ka- varni Evropa in udeležilo se ga je skoraj 500 delavcev. Poleg tega shoda so se delavci zbi- rali ta dan še na Rožniku in zvečer na plesu spet v kavarni Evropa.*' Akcija ljubljanskih socialistov, da prene- sejo svoje delovanje iz ozkega kroga ljub- ljanskega delavskega izobraževalnega dru- štva, se je nadaljevala v letu 1891, ko so na socialnodemokratski konferenci v Ljubljani julija meseca udeleženci iz Ljubljane in dru- igih krajev na Kranjskem sklenili ustanoviti po zgledu enakega društva v Gradcu za de- želo Štajersko novo splošno delavsko izobra- ževalno, pravovarstveno in podporno društvo za Kranjsko z izobraževalnim in sindikalnim značajem. Deželno predsedstvo je ustanovi- tev sprva prepovedalo, po pritožbi delavcev na notranje ministrstvo na Dunaju pa je v začetku februarja moralo prepoved umakni- ti. Ustanovni občni zbor je novo društvo ime- lo marca 1892.5° juHja 1892 so člani ljubljan- skega delavskega izobraževalnega društva na izrednem občnem zboru razpustili društvo. Društvo ni bilo več potrebno, ker so njegovi člani našli boljše možnosti za delovanje v pravovarstvenem društvu za Kranjsko, ki je delovalo tudi v drugih industrijskih središčih Kranjske.'' Novembra 1893 je začel v Ljubljani izha- jati slovenski socialistični štirinajstdnevni časnik Delavec. Sklep o izdajanju lista so podprli že na III. zboru avstrijske socialno- demokratske stranke dobro leto poprej. V Ljubljani je bilo tiskanih le 19 številk, ker ga Narodna tiskarna ni hotela več tiskati. Zaradi pritiskov se je list najprej preselil v Zagreb, decembra 1894 na Dunaj, leta 1897 pa v Trst, kjer je leta 1898 prenehal izha- jati.«« 2e po ustanovitvi pravovarstvenega dru- štva za Kranjsko, še bolj pa po letu 1896 ko je bila v avgustu v Ljubljani na ustanovitve- nem I. zboru ustanovljena Jugoslovanska so- cialnodemokratska stranka (JSDS), ni več mogoče, kot že rečeno, obravnavati razvoja delavskega gibanja v Ljubljani ločeno od razvoja na Slovenskem. Pisati o zgodovini ljubljanskega delavskega gibanja za čas od sredine 90-tih let pa do konca prve svetovne vojne pomeni hkrati pisati tudi o zgodo- vini delavskega gibanja na Slovenskem. Do- godki v Ljubljani niso bili več zgolj lokal- nega značaja. Naj dopolnim samo z dvema znanima podatkoma: od ustanovitve pa do konca prve svetovne vojne je JSDS imela deset rednih strankinih zborov, od teh je bilo sedem v Ljubljani, dva v Trstu in eden v Celju. Z izjemo nekaj let je bila Ljubljana v vsem tem obdobju tudi sedež strankinega vodstva, njenega izvršnega odbora. Hkrati pa ob Ljubljani rastejo in se razvijajo tudi dru- ga močna središča delavskega gibanja na Slovenskem, poleg Trsta in Maribora še Idri- ja, Jesenice, zasavski revirji, Celje. Celoten ta razvoj pa v slovenski zgodovinopisni lite- raturi še ni ustrezno obdelan, saj imamo le nekaj študij in razprav, ki obdelujejo posa- mezne zaokrožene probleme. Slovenske zgo- dovinarje delavskega gibanja čaka neodlož- ljivo nujno delo, da pripravijo prvi sintetič- ni pregled zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem od začetkov do konca prve sve- tovne vojne. OPOMBE 1. France Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja X, Ljubljana 1970, str. 214—215. — 2. Arhiv SR Slovenije v Ljubljani (dalje citiram AS), spisi deželne vlade, fasc. 11-7, dok. št. 3567 z dne 19. maja 1868, dok. št. 2649 z dne 15. aprila 1872 in Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Mestni arhiv Ljubljana (dalje citiram MALj), reg. I, fasc. 708, X/9, dok. št. 687, januarja 1876. — 3. AS, spisi deželne vlade, fasc. 16-7, dok. št. 4129 z dne 14. junija 1868. — 4. Vorwärts! z dne 28. novembra 1867. — 5. MALj, reg. I, fasc. 708, X/9, dok. št. 1326 z dne 12. februarja 1868. — 6. Vorwärts! z dne 12. marca in 2. aprila 1868. — 7. Vorwärts! z dne 27. aprila 1871. — 8. Vorwärts! z dne 15. in 22. oktobra 1868, z dne 25. februarja in 8. aprila 1869, z dne 8. februarja in 12. sep- tembra 1872, 15. maja, 29. maja in 25. decembra 1874. — 9. Vorwärts! z dne 14. aprila 1876. ~ 10. Vorwärts! z dne 8. februarja 1884. — 11. Vorwärts! z dne 29. avgusta in 10. oktobra 1884, Rdeči prapor z dne 30. septembra 1908. — 12. Dr. Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindi- kalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922, Par- tizanska knjiga in Delavska enotnost, Ljubljana 1979, str. 24 in Branko Berčič, Tiskarstvo na Slovenskem, Zgodovinski oris. Odbor za prosla- vo 100-letnice grafične organizacije na Sloven- skem, Ljubljana 1968, str. 116—117. — 13. Po- drobneje te stike opisuje Jasna Fischer v dok- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 149 torski disertaciji Socialna in politična zgodovi- na delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, tipkopis. — 14. Laibacher Tagblatt z dne 11. oktobra 1869. — 15. Laibacher Tagblatt z dne 15. in 21. februarja 1870 in Slovenski na- rod z dne 1. marca 1870. Glej tudi Ludwig Brü- gel, Geschichte der österreichischen Sozialdemo- kratie, I, Dunaj 1922, str. 333, poročili kranj- skega deželnega predsednika z dne 22. februarja 1870. — 16. Laibacher Zeitung z dne 16. januarja 1871. — 17. Podrobneje o tej stavki glej Rudolf Golouh. Iz zgodovine delavskega gibanja v Ljub- ljani, Kronika I, Ljubljana 1853, št. 1, str. 48. — 18. Gradivo celovškega procesa, Arhiv IZDG (dalje navajam Gradivo), ljubljanski magistrat z dne 4. aprila 1871. —¦ 19. AS, spisi deželne vla- de, fasc. 16-7, dok. št. 2806 z dne 12. aprila 1873. — 20. Volkswille z dne 20. aprila 1872 in LZ z dne 31. julija 1872. — 21. Matija Kune je bil med drugim delegat ljubljanskega izobraževal- nega društva na prvem sestanku zastopnikov avstrijskih izobraževalnih društev na Dunaju leta 1872, leta 1873 pa delegat na zborovanju avstrijske socialne demokracije v Wiener Neu- estadtu. Glej tudi Gestrin-Melik, Slovenska zgo- dovina 1792—1918, str. 184 in Slovenski biograf- ski leksikon I, geslo Matija Kune, str. 588. — 22. Kunčevo poročilo na zboru delavskega izo- braževalnega društva 22. junija 1872, Laibacher Tagblatt z dne 25. junija 1873. -— 23. Gradivo, ljubljanski magistrat, poročilo Ludvika Perone o občnem zboru delavskega izobraževalnega društva, 8. decembra 1872 in z dne 9. decembra 1872. — 24. Krojaški pomočniki so pravila društ- va predložili deželni vladi že oktobra 1872, ven- dar je reševanje te vloge predala notranjemu ministrstvu, ki pa je aprila 1873 prepovedalo ustanovitev društva. 8. avgusta 1873 je deželna vlada v Ljubljani potrdila nova pravila in do- volila ustanovitev strokovnih društev krojaških in čevljarskih pomočnikov. Zadnji so ustanovili svoje strokovno društvo lesni delavci, oktobra 1873. Glej Jasna Fischer, Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do 1889. Doktorska disertacija (tipko- pis). — 25. MALj, reg. I, fasc. 589, X/11, dok. št. 3711 z dne 17. marca 1874. — 26. O strokovnem društvu lesnih delavcev od aprila 1874 ni več podatkov. Strokovni društvi krojaških in čev- ljarskih pomočnikov sta se prostovoljno razpu- stili julija 1875. AS, predsedstveni spisi — vr- njeni od Paula Molischa leta 1927, dok. št. 1034 z dne 20. aprila 1874 in spisi deželne vlade, fasc. 16-7, dok. št. 5971 z dne 31. julija 1875. — 27. MALj, reg. II, fasc. 19, III/2, dok. št. 26 z dne 14. junija 1875 in AS, predsedstveni spisi, fasc. 1, dok. št. 26 z dne 14. junija 1875. — 28. Zelez- nikar je prvič javno nastopil na ljudskem shodu 28. novembra 1880. Poleg ljubljanskih obrtni- ških mojstrov Josipa Regalija. Jakoba Skrbinca in Janeza Dolharja je bil tudi sklicatelj tega shoda. Slovenec, z dne 27. novembra 1880. — 29. Primerjaj Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1879—1895 — Politično zgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848 do 1895, Dodatek — Socialistično gibanje med Slovenci (od začetkov do leta 1895), str. 662. France Zeleznikar začne v ljubljanskem delav- skem izobraževalnem društvu delovati, kot ka- žejo spisi o društvu, sredi leta 1881. V zapisniku društvenih sej zasledimo, da je govoril na dru- štveni mesečni seji 7. avgusta 1881. — 30. Slo- venec, z dne 30. novembra 1880 in Zukunft z dne 10. decembra 1880. 31. Slovenec in Slovenski na- rod z dne 22. februarja 1881 in Laibacher Wo- chenblatt z dne 26. februarja 1881. — 32. Podrob- neje o Ljudskem glasu glej Jasna Fischer, Ljud- ski glas 1882—1885, Prispevki za zgodovino de- lavskega gibanja XI/XII, Ljubljana 1971/1972, str. 177—185. — 33. Jasna Fischer, Delavsko izo- braževalno društvo v Ljubljani v letih 1882 do 1884 in proces v Celovcu, Prispevki za zgodovi- no delavskega gibanja XVIII/XIX. Ljubljana 1978/1979, str. 3—15, dalje navajam Fischer, De- lavsko izobraževalno društvo. — 34. Prav tam in tudi Rudy Kyovsky, Delavsko gibanje in ile- galni sestanek ljubljanskih delavcev »Pri sle- pem Janezu« v Šiški 18. novembra 1882, Socia- listična misel II, Ljubljana 1954, str. 266—274. — 35. Uradno je predlagal, da se društvo naroči na te liste društveni zapisnikar Adolf Richter na seji odbora 2. novembra 1883. Gradivo, sejni za- pisnik društvenega odbora z dne 2. novembra 1883. — 36. Gradivo, sejni zapisnik z dne 10. fe- bruarja 1884 in MALj, reg. I, fasc. 960, X/9, dok. št. 2636 z dne 12. februarja 1884. — 37. Fischer, Delavsko izobraževalno društvo, str. 10. — 38. Prav tam. — 39. Prav tam, str. 11. — 40. Prav tam, str. 12. — 41. Prav tam, str. 13—14. — 42. MALj, reg. I, fasc. 960, X/9, dok. št. 7772 z dne 3. maja 1886, AS, predsedstveni spisi, fasc. 5, dok. št. 2103 z dne 20. julija 1886 in dok. št. 2272 z dne 3. avgusta 1886, lase. 7, dok. št. 3633 z dne 25. oktobra 1886. — 43. AS, predsedstveni spisi, fasc. 7, dok. št. 3011 z dne 24. oktobra 1886. — 44. AS, predsedstveni spisi, fasc. 1, dok št. 612 z dne 12. marca 1888 in dok. št. 662 z dne 19. marca 1888 ter fasc. 2, dok. št. 699 z dne 23. mar- ca 1888. — 45. AS, predsedstveni spisi, fasc. 6, dok. št. 3026 z dne 13. novembra 1888 in dok. št. 3201 z dne 5. decembra 1888. — 46. Verhandlugen des Parteitages der österreichischen Sozialdemo- kratie in Hainfeld. (30.—31. Dezember und 1. Ja- nuar 1889.) Dunaj 1889, str. 73—74. — 47. Dušan Kermavner, Začetki slovenske socialne demokra- cije v desetletju 1884—1894, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1963, str. 112—113, 115—118, 121—127 in 146—160. — 48. Prav tam. str. 227—230 in 234 do 251. — 49. Prav tam, str. 182—183. — 50. Prav tam, str. 351—353 in 356. — 51. Prav tam, str. 388. — 52. Prav tam, str. 411^33.