8 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Seizmologija nove normalnosti v arhitekturi ABC Uroš Lobnik A kot ANALOGIJE NOVE NORMALNOSTI, B kot BAUKULTUR, C kot CENENOST KULTURNIH BOJEV, Č kot ČE(Z)MERNOST TRŽE- NJA, D kot DRUGAČNI ČASI, E kot EKOLOŠKE PRAKSE V ARHITEKTURI, F kot FORM FOLLOWS RESPONSIBILITY, G kot GENERIRA- NJE INTERDISCIPLINARNOSTI, H kot HIPERTROFIJA POJAVNOSTI, HIRANJE SIMBOLNEGA, I kot IZMIŠLJANJE NOVEGA NOVEGA ALI NOVEGA ISTEGA, J kot JALOVOST ARHITEKTURE, K kot OD KRITIČNEGA REGIONALIZMA DO KULTURE GRAJENJA, L kot LAISSEZ- -FAIRE, M kot MANJ(KO) MODROSTI, N kot NEGOTOVOST NOVE NORMALNOSTI, O kot ODZIVNOST ARHITEKTURE, P kot PO- DREDITEV IN PARTICIPATORNOST, R kot RAZŠIRJANJE OBMOČIJ ARHITEKTURE IN OBČUTKOV BIVANJA, S kot SESTOP IZ OBLIKO- VALSKE AVTONOMIJE ARHITEKTURE, Š kot ŠOLE ARHITEKTURE, T kot TURIRANJE ARHITEKTURE, U kot UPROSTORJANJE MESTA S PARTICIPACIJO, V kot VSAKODNEVNA SEDANJOST, Z kot ZASUK, Ž ali iz ŽDENJA V EKOLOŠKI DISKURZ A kot ANALOGIJE NOVE NORMALNOSTI »Sodobne industrije sreče delujejo po magični for- muli before – after. Before je vedno slabše, after vedno boljše.« 1 Pretežni del arhitekturnega fokusa se je v nekaj dese- tletjih premaknil v neposredno bližino industrije sre- če. Industrija sreče generira jutrišnji – boljši svet na podlagi prepričanja, da je novo brezpogojno boljše od starega. Potrošniško vero v jutrišnji svet širita kul- tura kriz in kultura laži. Sodobni mediji nam z lahkoto vsiljujejo in slikajo »jutrišnje svetove«, ki nenehno sprožajo družbene potrese, destabilizirajo zaznava- nje normalnosti, preprečujejo razvoj odgovornega vrednotenja stanja stvari (okolje, arhitektura, družba …) in bolj kompleksnih načrtovalskih pristopov. Arhitekture, ki se nahajajo v neposredni bližini indu- strije sreče, generirajo analogije nove normalnosti, v katerih je obstoječi in pretekli svet zmeraj slabši od jutrišnjega sveta. Nove normalnosti kličejo po agendi začeti znova. Tr- ženje in promoviranje zmeraj novih začetkov je odvi- sno od kulturnih bojev, ki so se z bipolariziracijo družbe in z množično uporabo digitalnih medijev v 21. stoletju razlezli v vse spore družbe. Načrtno ustvarjanje analogij novih normalnosti, ki izhaja iz tržno usmerjenega načrtovanja prihodnosti, sproža nove in nove družbene potrese. B kot BAUKULTUR »Naveličali smo se vprašanj v zvezi s preteklostjo, spomina in analize, prav tako pa tudi razlikovanja med resničnim in lažnim. Zato brez razmišljanja sle- dimo poti med pozabo in nujno varnostjo. To je kon- servativna pot podrejanja in minimalnega napora. Spomin nam uhaja in ovira naš um; kritično razmi- šljanje velja za pretenciozno in neprijetno. Toda ali je mogoče uživati brez tveganja? Vse to pomeni 1 Ugrešić, Dubravka. Kultura laži. Študentska založba, 2006, str. 51. 2 Jean, Nouvel. "Dwelling well is fundamental" Domus, no. 1073, oktober 2022. 3 www.davosdeclaration2018.ch / 9.tocka 4 Kovačič, Lojze. Kristalni čas. Beletrina, 2016, str. 220. 5 Welsh, Irvine. Pogreto zelje: zgodbe kemične degeneracije. Študentska založba, 2013, Incident v Roswellu, str. 86. tudi, da ne vidimo dlje od konca svojega nosu. To je izbris, izginotje predloga in domišljije. Danes se pri- bližujemo vsesplošnemu kloniranju, medtem ko naš izvor tone v pozabo. Izbrišemo preteklost. Na koncu ne bomo pustili nobene sledi preteklosti, izbrisali bomo vse sledi, ki nas bremenijo.« 2 S pomikom očišča arhitekture v neposredno bližino industrije sreče se pretekli svet večinoma določa z znamčenjem, ki briše in dematerializira kolektivni spomin. Tolmačenje sveta se s pomočjo virtualne re- alnosti ločuje na izolirane kategorije, ki izkazujejo potrebe po spreminjanju obstoječih stanj z novimi normalnostmi. Pretekli in sedanji svet sta postala prizorišče kulturnih bojev, v katerih se svet kolektivnega družbenega spo- mina ne uporablja za osmišljeno razumevanje stvari. S prioriteto poosebljenega razumevanja sveta se tudi arhitektura kot materializirana manifestacija bivalne kulture preteklega in sedanjega sveta večinoma vre- dnoti iz potrebe po destabilizaciji normalnosti. Znamčenje, ki priložnostno uporablja ali zlorablja kolektivni spomin za uveljavljanje nove normalno- sti, prednostno trži parcialne interese, kar se vidno odraža v izgrajevanju prostora in arhitekture. Davoška deklaracija Baukultur je evropska agenda za preusmeritev iz kulture znamčenja v visokokakovo- stno kulturo gradnje, ki »lahko nastane le v okviru interdisciplinarnega diskurza ter z večplastnim in medsektorskim sodelovanjem med oblikovalci poli- tik, pristojnimi organi in strokovnjaki. Ker vključuje ustvarjalne, funkcionalne in družbene vidike, morajo pri tem enakopravno sodelovati vse ustrezne disci- pline in strokovnjaki.«3 S tem ciljem davoška dekla- racija za visokokakovostno kulturo gradnje zahteva sestop arhitektov z izolirane kulturne pozicije, ki so jo vzpostavili v 20. stoletju – arhitekturna stroka oblikuje, druge stroke rešujejo. C kot CENENOST KULTURNIH BOJEV »Preveč sem utrujen od arhitekture, treba mi je vre- či samo pogled na levo, na skupaj stisnjene bloke, podobne zasidranim čezoceankam s številnimi kabi- nami namesto stanovanj, pa me že zgrabi jeza nad denaturiranostjo ... po mojem v nobenem stoletju ni človek s tolikšnim gnusom in zlovoljo gledal na izrazne oblike stavbarstva kot v našem času ...« 4 Mlajše generacije arhitektov so prepričane, da lahko obvladujejo družbena nesoglasja s kulturnimi boji, ki zajemajo in vključujejo vase tudi kaotičnost stanja v prostoru. V prepričanju, da se lahko s kulturnimi boji ter uporabo novih znanj razvijejo nova izhodišča, novi kriteriji, s katerimi se izboljšuje izraznost arhi- tekture, pa se razpira generacijska razpoka. V družbi nenehnih potresov, v kateri globalizirana skrb za arhitekturno estetiko vodi v vsakdanjo vsak- danjost, ni več vprašanj, kaj pomeni biti kritičen ozi- roma kakšna naj bo kritična distanca do stanja stvari. Kritično razmišljanje velja za pretenciozno in nepri- jetno, kritična distanca pri raziskovanju problema pa se vrednoti kot nepotrebno subjektiviziran pogled, ki zamegljuje realnost. Kulturni boji se zavzemajo za pravičnost znotraj dolo- čene skupnosti. Tudi arhitektura se ni izognila zavze- manju za pravičnost, zato oblikovanje arhitekture vse bolj temelji na upoštevanju normativnih določil in pojavnosti, ki je plod kulturnih bojev. Množičnost in ozka usmerjenost kulturnih bojev sproža »potre- se«, ki predoločajo novo normalnost arhitekture. Č kot ČE(Z)MERNOST TRŽENJA »Kraj se je spremenil, ni kaj. Naj se je Drysdale še tako privadil njegovemu postopnemu razvoju, ga je grdota samovoljne, neskladne pozidave včasih mo- tila. Stare vasi, sodobni stanovanjski kompleksi, po- dobni škatlam za čevlje, neobdelana polja, odurne, propadajoče kmetije in industrijska poslopja, špor- tna in nakupovalna središča, avtocesta, izvozi in ta ostudni del rjave, zanemarjene pušče, ki so mu, kako bizarno, rekli Zeleni pas. Zdelo se je, da s ta- kšnim izrazom oblasti znova namerno žalijo lokalno prebivalstvo.« 5 9arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uroš Lobnik »Arhitektura je trajna. Spremlja čas. Z razumevanjem časa arhitektura postane domača – pripada ulici, mi- moidočim, mestu in pokrajini. Toda razlog za njen obstoj se najpogosteje skriva v njeni notranjosti.«6 Kakofonične urbane in arhitekturne sestavljanke so izpostavljene nenehni ekspanziji gospodarskih oz. tr- žnih interesov. Arhitekturno načrtovanje ustvarja pro- store zrelativiziranih anonimnih uporabnikov, prosto- re neototalitarizma, ki uporabnike vzpodbujajo k po- trošnji, ali kot razlaga Pasolini: »Podložniki so postali potrošniki. Ta antropološka mutacija še vedno pote- ka. Oblast z izjemno plastičnostjo obvladuje družbena nesoglasja tako, da jih zajema in vključuje vase, kar je bilo še do včeraj, kaj šele za časa fašistične represivno- sti, nepojmljiva akrobatika. Novi totalitarizem ne po- zna fanatizma, ne idealov niti ideologij. Je neototalita- rizem objekta ugodja, brezimnega in brezobraznega objekta, ki ne zapolnjuje nekega manka, ni odgovor na pomanjkanje, temveč ima nalogo, da vročično spodbuja vedno nova psevdoprimanjkovanja.«7 D kot DRUGAČNI ČASI »Premestitev pojma arhitekture na nekoliko dru- gačno mesto: ne bi je smeli več toliko misliti kot ar- tefakt, ki je toliko odvisen od človekovega/posame- znikovega ali družbenega življenja, temveč kot na- čin prebivanja ljudi – posameznika/družbe. Misliti bi jo morali kot proces, delovanje, bivanje in jo od- daljiti od današnje funkcije znaka, razstavnega ar- tefakta, spomenika.« 8 Občutenje psevdoprimanjkovanja poraja potrebe po novih normalnostih, kar preprečuje premik arhitek- turnega očišča v polje odgovornosti – stabilizacijo arhitekturnega fokusa; arhitekti, ki si prizadevajo za drugačne čase, tržno odvisni od samopromocije, pa z artefakti opozarjajo nase. Produkcija artefaktov krepi dolgoživost družbenih in okoljskih kriz in le delno vpliva na zviševanje kulture gradnje. Zavzemanje za politiko visokokavostne kul- ture gradnje potrebuje korenito spremembo arhi- tekturnega očišča. V katero smer? Mlajše generacije arhitektov prestavljajo arhitekturo iz izolirano su- bjektiviziranega oblikovanja v procese, s katerimi raz- iskujejo in oblikujejo objektivna izhodišča kolektivne- ga, okoljsko odgovornega oblikovanja. Da bi se izo- gnili pretirano subjektivizirani kritični distanci, ki in- terpretira arhitekturo od zgoraj navzdol, preusmerja- jo arhitekturo v raziskovanje možnega povezovanja arhitekturne estetike z vidiki energije, tehnologije in materialnosti. S procesiranim načrtovanjem se arhi- tekturno polje širi, arhitekturno očišče pa se pomika 6 Nouvel, Jean. "Architecture and the (in)Justice of Time." Do- mus, no. 1066, marec 2022. 7 Šček, Jernej. "V začetku je odsotnost začetka, intervju z Massi- mom Recalcatijem", Delo, Sobotna priloga, 25. 6. 2022, str. 27. 8 Stanič, Tomo. Arhitekturni gledalec. Edited by Neda Pagon, Studia humanitatis, 2011, str. 168. 9 Bruno, Latour. "To modernize or to ecologize? That’s the que- stion*" v Braun, Noel, Bruce Castree. Remaking Reality: Natu- re at the Millenium. Routledge, 1998, str. 221–242. 10 Trojanow, Ilija. Tajanje: roman. Študentska založba, 2013, str. 73. proti polju ekologije. Z načrtovanjem procesov arhi- tekturnega načrtovanja se lahko arhitektura izogne kontinuiteti utopičnih oblikovnih revolucij, ki se hitro izkažejo za napačne odločitve. Prehajanje iz »revolu- cionarnega« fokusa v »evolutivnega« je v teku (glej F kot FORM FOLLOWS RESPONSIBILITY)! E kot EKOLOŠKE PRAKSE V ARHITEKTURI »Politične ekologije ni mogoče umestiti v različne niše modernosti. Nasprotno, razumeti jo je treba kot alternativo modernizaciji. Zato je treba opustiti na- pačno domnevo, da ima ekologija karkoli skupnega z naravo kot tako. Tu jo razumemo kot nov način rav- nanja z vsemi predmeti človeškega in nečloveškega kolektivnega življenja.« 9 Medtem ko se je v preteklih dveh desetletjih ekolo- ška zavest hitro razširila na področja energetike, kro- žnega gospodarstva in gradnje, se le počasi pomika na arhitekturno področje. Dokler arhitektura ne najde odgovora, kako povezati ekologijo z estetiko, se bodo ekološka vprašanja reše- vala zunaj domene arhitekturnega projektiranja, reši- tve pa bodo izginjale v efemernosti življenjskih ciklov in v logiki kvantitativnih izračunov. Arhitektura se da- nes ukvarja z vrsto konkretnih projektov, ki raziskujejo napetosti med vprašanji energije, tehnologije, mate- rialnosti in arhitekturne estetike in iskanje odgovorov, na kakšen način jih med seboj uskladiti, predstavlja enega največjih izzivov novodobne arhitekture. Za nekatere je vprašanje ekologije vprašanje tehno- logije, za druge pa vprašanje materialov. Za druge avtorje je to še vedno vprašanje podnebnih razmer, notranjih in zunanjih, tretji pa se sprašujejo o neizo- gibnem prihodu narave, ki preži na ta pojem. Prenos ekoloških praks v arhitekturo pa bo učinkovit šele, ko se bo ob izvajanju ekoloških ukrepov ekolo- ška praksa povezala z estetiko. F kot FORM FOLLOWS RESPONSIBILITY (forma sledi odgovornosti, op. ur.) »Zakaj pušča odtis vse, kar naredimo (sto let je po- trebnih, da na Antarktiki izgine stopinja), zakaj ne moremo kot ptiči v zraku brez sledi zdrsniti skozi trenutek?«10 Ker večina ekoloških posegov v grajeno okolje ni takoj vidna ali pa jih je treba razložiti – uporaba recikliranih, naravnih ali ponovno uporabnih materialov, zadrže- vanje vode, izolacija, sistemi ogrevanja, hlajenja in prezračevanja – je vpliv ekološkega diskurza na arhi- tekturo enaindvajsetega stoletja skoraj nezaznaven. Premik arhitekturnega poslanstva na področje ekolo- gije prinaša razširitev arhitekturnega polja s skrbstve- nimi tendencami sodobne arhitekture, ki so se raz- mahnile z okoljskimi tematikami v zadnjem desetletju. Skrbstvene tendence v arhitekturi pogojujejo pričako- vanja in zahteve družbe po čimbolj okoljsko odgovorni arhitekturi in ne morejo učinkovati, če ne ponudijo odgovorov na vprašanja lepote, naklonjenosti in za- znavanja ekologizirane arhitekture. Očitno estetski di- skurz arhitekture stopa v odgovorno trajnostno obli- kovanje! Zato bo treba odgovoriti na vprašanje, ka- kšna presečišča ponuja arhitektura med iskanjem skrbstvene forme in funkcije. Med obema poloma je 10 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 odprtih precej konkretnih in oprijemljivih vprašanj, na katera brez menjave arhitekturnega očišča ne bo mo- goče odgovarjati. Razvoj skrbstvene estetike – odgo- vorne arhitekturne forme predstavlja utelešenje eko- loških vrednot tako, da se ekološko razmišljanje naredi vidno in s tem postane del življenjske izkušnje stavbe. G kot GENERIRANJE INTERDISCIPLINARNOSTI »Arhitekti z velikim talentom in domovinsko ljube- znijo zidajo, kakor sem videl zadnjič, trgovske hiše približno v merilu šestnajstega ali sedemnajstega ali osemnajstega stoletja. Težavno početje! Sicer je mogoče železobeton prikrivati (kakor sramoto) s kvadri iz peščenca, z odsekanimi loki in pristnimi tini iz srednjega veka; ampak popolnoma združiti se pietete in rentabilnosti, kakor kaže, vendarle ne da, in kar nastane iz tega, je pač takšno, da noben vojak črnec na dopustu nima takšnih reči za staro Evropo. Mar jih imajo oni samo za to?« 11 S prehodom arhitekturnega projektiranja z risalne deske in mize na delo z računalnikom (90. leta 20. stoletja) so se močno povečale možnosti in izzivi za razvoj interdisciplinarnega načrtovanja. Snovanje arhitekture je preseglo načela individualizi- ranega snovanja in poosebljene estetizacije arhitek- ture. Interdisciplinarno delo omogoča in spodbuja nadgradnjo in širitev nabora obstoječih meril z novi- mi, ki preusmerjajo načrtovalske cilje na področje od- govornega planiranja in arhitekturnega načrtovanja. H kot HIPERTROFIJA POJAVNOSTI, HIRANJE SIMBOLNEGA »Dandanes ne živimo več v pokrajini, merjeni z viši- no obzorja. Živimo v sestavljanki, v strukturi, kjer dobi ugled samo tisto, kar pritegne pozornost. Vi- deti je samo tisto, kar ljudi zanima. Ko bo tukaj par- kirišče, bodo vsi z zanimanjem buljili semkaj, kajti tu bodo stali njihovi avtomobili.« 12 Nekontekstualna arhitektura in hiranje simbolnosti v arhitekturi povečujeta odsotnost občutkov bivanja. Pojavnost arhitekture že dolgo več ne temelji na strojni estetiki, temveč je udeležena v tekmi za pozor- nost. Od 20. stoletja naprej gre za tekmo za tehnolo- škimi presežki, ne le višino – ki jo je ob izjemnem tehnološkem napredku lahko doseči in je prisotna pri vsakem obdobju ali arhitekturnem trendu. S hipertrofijo pojavnosti (arhitekturnega kiča) priha- ja do hiranja simbolnega sveta, do zanikanja predno- sti in svobode lokalnih resnic, ki določajo »ozemlja«. Pomikanje arhitekturnega težišča v ekološki kon- tekst pomeni vračanje v osmišljeno entiteto prosto- rov s prepoznavno mikroklimo, z jasno določenimi vlogami meja, kot tudi premik v polje arhitekture, ki bo uporabnikom povrnila pravico do zavestnih in ne- dolžnih užitkov pri zaznavanju specifike naravnega in grajenega okolja. I kot IZMIŠLJANJE NOVEGA NOVEGA ali NOVEGA ISTEGA »Ni pa se še naučila ne želeti si, naj bo nekdo prija- zen do nje.« 13 Izmišljanje novega novega in novega istega zahteva okolje »laissez-faire« v katerem z lahkoto izhlapevajo merila in kriteriji odgovornega načrtovanja – s tem pa izhlapeva vsa odgovornost arhitekture, od razmišlja- nja o vlogi in pomenu arhitekture do zavzemanja in skrbi za okoljsko vzdržno bivalno okolje. Z izmišlja- njem novega arhitekturna stroka izhlapeva v živo, pred maloštevilnim občinstvom, pred arhitektkami in arhitekti, ki se ne sprašujejo, kaj se dogaja. Z izmišlja- njem novega ni strokovne diskusije. Razprave so s kul- turnimi boji usmerjene v režirane dialoge z uporabni- ki. Pomen arhitekturne kritike je skoraj ničen – niko- gar ne zanimata pomen in kakovost projekta. Dolgo- ročno dojemanje prave arhitekture in njenega pome- na je za širše občestvo prezahtevno, kar pomeni, da med uporabnike ponovno drvi oblikovno banalizirana nova arhitektura, ki naj bi jo ljudje bolje razumeli in jo vzeli za svojo. Izmišljanje novega potrebuje merila, ki podpirajo smer širitve arhitekture na področja okolj- sko in družbeno odgovorne gradnje. J kot JALOVOST ARHITEKTURE »Ali je v industrijski družbi, v kateri delovno mesto ne more več biti v cityju, in tudi kraj, kjer ljudje sta- nujejo, ne več tam, kjer je delovno mesto, sploh še možno mesto? In če ni možno, s čim bomo nadome- stili mesto kot družbeno žarišče? Vprašujem. Disku- sije ni. Tu obstajajo le rešitve; kar je enkrat izpelja- no, je rešitev.« 14 Ob vsaki krizi – te si v 21. stoletju sledijo kot po teko- čem traku, se izkazuje jalovost arhitekture, ker po- nuja rešitve, ki so plod odločitev ožjega kroga ljudi. V prvih desetletjih 21. stoletja je težko še naprej ignorirati soudeležbo arhitekture pri razvijajoči se okoljski krizi, zato postaja vse bolj žgoče tudi vpraša- nje, kako naj arhitektura kot kulturna produkcija vzpostavi »ekološko kulturo«. Okoljski problemi niso več zgolj stvar reševanja težav in tehnoloških popravkov, temveč so tudi kulturno vprašanje, ker zahtevajo razmislek o odnosu do oko- lja, v katerem živimo, o tem, s kakšnimi praksami bi lahko ponovno umerili naše sodelovanje s planetom in na kakšnih vrednotah bomo gradili takšno ekolo- ško kulturo. V nasprotju z globalno modernizacijo v nedavni zgodovini zdaj nujno potrebujemo proces »ekologizacije« in razmislek o tem, kakšno odzivnost in odgovornost bi to lahko pomenilo za arhitekturo.15 K kot od KRITIČNEGA REGIONALIZMA do KULTURE GRAJENJA »V vsem je bil podoben svojemu rodu, le da o sebi ni hotel lažno pričati.«16 Ko razmišljamo o vplivu kritičnega regionalizma na razvoj arhitekture, ne moremo mimo spoznanja, da Framptonovo poglavje o Kritičnem regionalizmu ni 11 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 12 Balabán, Jan. Vprašaj očeta. KUD Sodobnost International, 2013. 13 Franzen, Jonathan. Čistost. Beletrina, 2017, str. 24. 14 Frisch, Max. Dnevnik 1966–1971. Študentska založba, 2010, str. 150. 15 Bruno, Latour. "To modernize or to ecologize? That’s the que- stion*" v Braun, Noel, Bruce Castree. Remaking Reality: Natu- re at the Millenium. Routledge, 1998, str. 221–242, 249–272. 16 Jergović, Miljenko. Oče. Sanje, 2014, str. 126. ABC 11arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 postalo zgodovinski artefakt, temveč je vplivalo na razvoj nekaterih kritičnih izhodišč arhitekturnega oblikovanja. Na začetku 21. stoletja se je izkazalo, da načelni postulati arhitekture kritičnega regionalizma zagotavljajo kolektivne etične in moralne vrednote, ki jih je mogoče integrirati tudi v sodobne arhitektur- ne prakse in jih s posodobitvami in dopolnitvami osmišljati tudi v različicah novih arhitekturnih nor- malnosti. Še posebej pomembno je spoznanje, da je v štirih desetletjih kritični regionalizem »uokviril nove oblike praks in nove imperative, povezane s kra- jem in kontekstom«. Mnogi arhitekti so z uporabo Framptonovih kategorij kritičnega regionalizma in opiranjem nanje »ponovno vzpostavili povezavo med gradnjo in uprostorjanjem (stavba, ki vzpostavi prostor), med vpetostjo v preteklost, sedanjost in so- dobnost, med energetskimi normami in tektoniko, med zgradbo, njeno konstrukcijo in njenim pome- nom« in »si prizadevali za zaledno perspektivo ter za ohranjanje določene kulturne etike pri življenju«.17 Tudi v arhitekturnem izobraževanju so Framptonove kategorije postavile izhodišča in merila kakovostnega oblikovanja novodobne arhitekture in očitno postaja, da lahko še zmeraj ponujajo izhodišča za osmišljanje novih referenčnih področij arhitekture. Ob ohranja- nju določene kulturne etike je kritični regionalizem nedvomno postavil izhodišča za razvoj in uveljavitev politike kulture gradnje (glej B kot BAUKULTUR) in s prizadevanji za kulturno etiko ter arhitekturne pra- kse, ki poudarjajo pomen umeščanja arhitekture v prostor, še zmeraj določa prag kritičnega razmišljanja arhitektov v 21. stoletju. L kot LAISSEZ-FAIRE »Pešačenje po poti do pokopališča je bilo prehaja- nje iz ozkega v široko, iz senčnega v svetlo, kot da bi bila v njeni začrtanosti upoštevana želja, izražena v spevu: Daj jim, Gospod, večni počitek, daj jim večno Uroš Lobnik luč. Requiem aeternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat est. Bili so drugi časi. Zdaj je cerkev in pokopališče povezovala cesta.« 18 Če parafraziramo, v fluidnem prostoru urbanih struk- tur pritegne avtomobil enako pozornost kot arhitek- tura oziroma je oblikovni pomen pojavnosti arhitek- ture izenačen s pojavnostjo avtomobila ali katerega- koli drugega objekta v prostoru. Arhitekturno snova- nje pretežno temelji na zagotavljanju učinkovite in na daleč opazne pojavnosti, ki se noče prilagajati dru- gim stavbam. V nehierarhičnih in oblikovno neurav- noteženih prostorih vsaka stavba vizualno kriči zase, njeno kričanje pa se zagovarja kot korist, ki izhaja iz ekonomske svobode vsakega udeleženca. Toda razvoj urbanih struktur, v katerih arhitekturna pojavnost temelji na interesih posameznika, z zago- varjanjem ekonomske svobode, je neodgovorna tek- ma za privilegije in pozornost. M kot MANJ(KO) MODROSTI »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.« 19 Živimo v dobi, ko arhitekturo študira ali se z njo po- klicno ukvarja toliko ljudi kot še nikdar doslej. Zato ni presenetljivo, da arhitektura z neznosno lahkotno- stjo na novo opredeljuje odnos do sveta (ne pozabi- mo, da virtualni svet spreminja sposobnost in način zaznavanja realnega sveta) in (pre)hitro nepopravlji- vo spreminja fizični, realni svet (včasih se zdi, da vzpostavljanje konteksta v arhitekturi sploh nima več smisla), zato smo priče umanjkanju navezovanja arhitekture na prostor in čas pa tudi uničevanju pla- neta.20 Potreba po hitrem odzivanju in pomanjkanje projektnega časa arhitekturi ne dajeta pravice (tudi arhitekturnim šolam ne), da izključuje modrost. Ra- zumevanje arhitekture temelji na pristnosti in trajni prisotnosti, zato mora povezovati danes in jutri z včerajšnjimi spoznanji. Pomik arhitekture v polje ekologizacije, v katerem je materialni izraz stavbe prepleten z zunajdisciplinarnimi vprašanji in širšimi materialnimi ekologijami, kot so viri, delo in vzdrže- vanje, potrebuje čimbolj modre odločitve. N kot NEGOTOVOST NOVE NORMALNOSTI »Stanovati v zelenju se od začetka tega stoletja raz- glaša za ideal in to je po vsem svetu že večkrat ure- sničeno; ali je tako prav ali pa to pripelje do razpa- da mesta? Živahnost prejšnjih mest: kraj, kjer ljudje stanujejo, delajo in bivajo po delu, kot krajevna enota; nasproti temu danes ločitev mesta kot kraja bivanja in mesta kot kraja kulture.« 21 Kdor hoče na hitro razviti nekaj novega, se je prisiljen motiti. Mlajše generacije z izkušnjo bivanja v materi- aliziranih arhitekturnih utopijah zanikajo pravico ar- hitekture do »revolucionarnih« stališč, do določanja načina življenja družbe z oblikovanjem v grajenem okolju. V tej smeri je mogoče razumeti zahteve po sestopu z arhitekturnega piedestala. Ozaveščene mlajše generacije prioritetno raziskujejo, kaj pomeni arhitektura kot proces in prebivanje, in se sprašujejo, kako redefinirati arhitekturo kot proces. Nekoč je bila arhitektura povezana s prostorom in uporabnikom, razvoj infrastruktur pa je sprožil hitro ločevanje arhitekture od prostora. Prvobitnosti ni več. Arhitektura naj vzpostavi procese, ki bodo prepreče- vali neodgovorno, čezmerno izgrajevanje in eksploa- tacijo prostora. V tem pogledu je interdisciplinarno delovanje arhitektov neizogibno, ker ne širi samo obzorij arhitekture, temveč vzpostavlja kontekst ar- hitekture, odgovorne do okolja in človeka. Pojave nove normalnosti zaznamuje senzibilno odzi- vanje arhitekture in skoraj romantično vrednotenje prostora in objektov v njem – kar odslikava patetičen, neizkušen pogled na stvarnost in odraža negotovost arhitekturnega ukrepanja znotraj novih normalnosti. 17 Tom Avermaete, Véronique Patteeuw, Léa-Catherine Szacka in Hans Teerds. "Revisiting Critical Regionalism", Oase nr. 103, 2019. 18 Atxaga, Bernardo. Dnevi Nevade. Beletrina, 2017, str. 430. 19 Shafak, Elif. Kako ostati priseben v dobi delitev. 1. natis, Sanje, 2022, str. 69. 20 Lobnik, Uroš. "Arhitektura zmeraj poravnava neko izgubo", Ar- hitektov bilten, vol. 48/49, no. 217/220, 2018-2019, str. 28–30. 21 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 12 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 O kot ODZIVNOST ARHITEKTURE »... Lipnik, ki je sedel na klopi nakupovalnega cen- tra, pomisli na besedo odsotnost. Neka odsotnost s tega sveta, ki je poln svetlobe in glasbe, ljudi, ki iz- gubljeno tavajo med izložbami in iščejo, kaj bi še kupili. To je svet, v katerem njega ni več.« 22 Živimo v prostorih nenehne odsotnosti. Arhitekturo normativiziramo tako, da ureja prostore odsotnosti. Prostori odsotnosti so plod posploševanja in norma- tivizacije v arhitekturnem načrtovanju. V času, ko si vsak nov poseg v prostor, vsaka nova stavba, jemlje pravico do sodobne pojavnosti in zaradi nje prekinja kontinuiteto tektonskih in morfoloških danosti pro- stora, se odpira zavedanje, da je treba povečati in opredeliti odzivnost arhitekture. Številne arhitektur- ne prakse raziskujejo in razvijajo nove načrtovalske pristope in procese, ki izboljšujejo odzivnost arhitek- ture na prostor (kraj), čas in družbene razmere. Od- zivnost arhitekture pogojuje načrtovalsko odgovor- nost in podpira evolutivne načrtovalske procese. P kot PODREDITEV in PARTICIPATORNOST »Potrošniška kultura nima obraza, ne gleda zviška, ne deluje od zgoraj navzdol, ne drži palice. Prepo- vedni ne! je nadomestila s potrošnim da!«23 V normativizirani in objektivizirani arhitekturi ni tve- ganja – še več – slutiti je, da prihaja čas podrejanja. Okoljski in družbeni pretresi zahtevajo dolgoročnej- še kolektivno reševanje, zato se uveljavlja politika odgovornega podrejanja (proticovidni ukrepi, eva- kuacijski ukrepi, sanacijski ukrepi ). Ni več lahkega izhoda, potrebne so hitre odločitve za sanacijsko kulturo grajenega okolja – prioritete po- trošniške kulture se zamenjujejo s prioritetami traj- nostno odgovornega načrtovanja. Arhitektura se mora podrediti ekološkimi interesom in se odločiti o tem, kje se bo razkrila, kaj bo skrila, kako se bo sno- vala. Je ekskluzivna, edinstvena in soudeležena pri spremembah, ki jih prinašajo čas in življenjske želje. Tako kot živa bitja je tudi arhitektura prepogosto ne- odgovorno zapuščena, pozabljena ali izkoriščana. Da arhitektura obstane, jo je treba prilagajati novim okoliščinam časa. Arhitektura izgrajuje kulturno de- diščino, ki jo morajo spremljati njeni lastni terapevti: psihologi ter funkcionalni in estetski kirurgi. Arhitekturo je treba misliti kot proces, ki omogoča in spodbuja humanistični urbanistični razvoj. Seiz- mografija arhitekture kaže, da je nastopil čas za sa- nacijo, obnovo, inventivno preoblikovanje in recikli- ranje. Participatorni procesi lahko z razkrivanjem in povezovanjem različnih potreb in obdobij oblikujejo odgovorna okolja. Arhitektura, ki omogoča sooča- nje izrazov in tehnik je lahko popolna arhitekturna iznajdba. Arhitekturno ustvarjanje se v skrbi za oko- lje in človeka povezuje z različnimi strokami in gene- racijami. S procesi podrejanja in participatornosti lahko arhitektura pridobi tudi metafizično razse- žnost, ki bo omogočila presojo čustvenega pomena arhitekture oziroma njene sposobnosti, da očara.24 R kot RAZŠIRJANJE OBMOČIJ ARHITEKTURE IN OBČUTKOV BIVANJA »A v tem svetu neposrednosti se velik pomen pripi- suje lahkemu izhodu, hitre odločitve pa postanejo najboljše odločitve. Nimamo več časa za razmišlja- nje. Nimamo več časa, da bi se spomnili, spraševali ali razmišljali.« 25 S participatornim in interdisciplinarnim načrtova- njem se arhitektura približuje uporabnikom. Ob tem se arhitekturna znanja prenašajo na področja, ki še nikoli niso bila v njeni domeni oziroma zanje velja, da za arhitekturo nimajo posluha in obratno, prihaja do vstopanja drugih strok na področja, ki so bila ne- koč izključno v domeni arhitekturne stroke. Razširjanje področja arhitekturnega delovanja in so- delujočih zahteva neprestano reguliranje kompetenc strok, ki se vključujejo v načrtovalske procese, obe- nem pa neizpodbitno nakazuje potrebo po prestopa- nju arhitekture v svet organizacije in vodenja proce- sov oblikovanja. Srednje in mlajše generacije arhitek- tov uspešno pomikajo arhitekturno načrtovanje v svet organizacije in vodenja procesov oblikovanja. Z izvajanjem raznolikih arhitekturnih in prostorskih ko- rektivov, ki temeljijo na ozaveščanju o skupnostnem pomenu prostora in nastajajo z vključevanjem razno- likih akterjev civilnih pobud, vzpostavljajo rešitve, ki so seizmografi novih družbenih potreb in sprememb. Širitev arhitekturnega področja z odgovornim vode- njem oblikovalsko-načrtovalskih procesov omogoča usmerjanje arhitekture v raziskovanje njenega učin- kovanja. Za kaj takšnega pa mora arhitektura ponov- no pridobiti in vzpostaviti možnost celovitega pregle- da nad stvarmi, ki jih načrtuje (tudi nad stvarmi, ki so ji bile odvzete) – to je njena družbena vloga, to je njeno poslanstvo! Povratka ni več. Arhitektura mora začeti razvijati za- vest o užitku bivanja v določenem kraju. S kot SESTOP IZ OBLIKOVALSKE AVTONOMIJE ARHITEKTURE »Mesto je večje od svojih stavb, tudi večje od svojih prebivalcev. Ima svoje lastne nianse. Sprejme, karko- li mu pride naproti, tako zločin in nasilje kot majhne pozitivne pretrese, ki se priplazijo iz vsakdanjika.« 26 Prostorsko iztrgane strukture povezuje zgolj infra- struktura. Videti je, kot da arhitekti niso imeli časa, da bi razvili ustrezne odgovore in da so po mnenju laične javnosti odgovorni za nastalo situacijo. Mlajše generacije arhitektov zahtevajo, da s piede- stala sestopijo arhitekti, ki so z vztrajanjem pri obli- kovalsko subjektivizirani avtonomiji arhitekturo izoli- rali od drugih strok in njen pomen močno oddaljili od realnih potreb. V procesu sestopa oblikujejo novo zavest arhitekturne stroke, ki jo skušajo naredi- ti čimbolj razumljivo z vključevanjem čimbolj razno- likih akterjev – gre za interventno arhitekturo, ki 22 Jančar, Drago. Drevo brez imena. Modrijan, 2008, str. 147. 23 Šček, Jernej. "V začetku je odsotnost začetka, intervju z Massi- mom Recalcatijem", Delo, Sobotna priloga, 25. 6. 2022, str. 27. 24 Jean. Nouvel, "Architecture and the (in)Justice of Time." Do- mus, no. 1066, marec 2022. 25 Jean, Nouvel. "Dwelling well is fundamental" Domus, no. 1073, oktober 2022. 26 McCann, Colum. Naj se širni svet vrti. Sanje, 2010, str. 308. ABC 13arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uroš Lobnik nemudoma vzpostavlja nove situacije, prostorske odnose in poosebljene rabe. Arhitekturni samopromotorji najmlajše generacije iščejo somišljenike in sogovornike izven stroke. S svojimi kreacijami, predavanji in pisanji producirajo. Z neposrednim vključevanjem čim več različnih strokovnjakov in uporabnikov v proces snovanja ar- hitekturo naredijo bolj razumljivo – gre za zavzema- nje za to, da arhitektura rešuje stanje stvari. Za ta- kšen pristop pa so ključnega pomena kolektivne vrednote, in ne poosebljene vrednote, ki generirajo identiteto performerja. Procesiranje arhitekture je ključno za sestop arhitekta s piedestala neodvisne- ga odločevalca in oblikovalca, na katerem ni nikoli zares sedel. Š kot ŠOLE ARHITEKTURE »Mesto prednikov z njegovimi uličicami kratko in malo porušiti, zato da bi dobili prostor za svoje da- našnje mesto, bi se jim zdelo blazno, zločinsko; vzdi- gnil bi se papirnat vihar ogorčenosti. V resnici pa počnejo nekaj veliko bolj blaznega: mesto svojih prednikov kazijo, ne da bi namesto njega zidali novo, današnje, lastno mesto. Kako da takšna sla- boumnost, ki jo kot tujec vidiš pri priči, domačinov očitno ne prestraši?« 27 Max Frisch, ki je poklic arhitekta zamenjal s pisate- ljevanjem, je v svojih romanih ostro in kritično raz- kril paradokse urbanizma in arhitekture 20. stoletja. Opozarjal je, da je arhitektura s sklicevanjem na svojo »avtonomijo« kot kulturno disciplino reševa- nje problemov prepustila inženirjem in drugim stro- kovnim poklicem. Bolonjska deklaracija iz leta 1999 je korenito spre- menila strukturo šol in procese poučevanja. Arhi- tekturne šole so začele v 21. stoletju vnašati v izo- braževalne procese skrbstvene težnje arhitekture in urbanizma, ki imajo ključen vpliv na razvoj novih strokovnih področij. Nabor novih znanj se hitro vključuje v procese poučevanja in raziskovanja arhi- tekture, s tem pa se odpira vprašanje, katera znanja bodo neizogibno potrebna v prihodnosti in katera znanja je smiselno ohraniti kot temeljne veščine ar- hitekturnega snovanja. Lahko arhitekt kot kritični intelektualec postane uspešen podjetnik? Kako in koliko podajati in razvijati znanja, ki morda niso praktična, a so lahko potrebna za popolno razume- vanje kulture in zgodovine arhitekture? Paradokse pedagoških procesov lahko razreši težnja po »reše- vanju« stanja stvari in skrb za vračanje tistih kompe- tenc, ki jih je stroka v 20. stoletju izgubila ali zavrgla. T kot TURIRANJE28 ARHITEKTURE »Duša nikoli ne misli brez neke podobe.« 29 V času nenehnih, vse bolj zgoščenih kriz (nepresta- nih družbenih in okoljskih potresov) arhitekturne šole povečujejo dotok novih in novih arhitektk in ar- hitektov. V številnih evropskih državah se že kažejo presežki, zaradi katerih so arhitekti prisiljeni širiti področje svojega delovanja in v nekatera stopiti pov- sem na novo. Turiranje arhitekturnega poklica prina- ša visoko konkurenčnost in notranje boje oziroma prestrukturiranje poklica. Turiranje estetike v arhitekturi prinaša širok kvalita- tivni vrh arhitekturne produkcije, obenem pa pove- čuje potrebo po prepoznavnosti. Številčnost raznoli- kih kreacij ne odpira le vprašanj kvalitativnih kriteri- jev, temveč nakazuje potrebo po spremembi arhitek- turnega fokusa. Najbrž smo v podobni situaciji kot ob izteku 19. stoletja, ko je po množičnem in kratkotraj- nem pojavu raznolikih nacionalno obarvanih arhitek- turnih slogov prišlo do globalne spremembe. U kot UMIKANJE UTOPIJAM in ODGOVORNOSTIM »Sledil je pomenek o tistem območju, ki ga imenu- jejo Staro mesto. Ideja, ohraniti mesto prednikov in ga gojiti kot reminiscenco, se mi zdi plemenita. In zraven, v spodobni razdalji, sezidajmo mesto na- šega časa! V resnici pa, kolikor vidim, ne delajo niti enega niti drugega, temveč se s saniranjem izogi- bajo vsakršni odločitvi.« 30 Potem ko je na začetku 20. stoletja v evropska te- mna mesta in v temne hiše prodrla svetloba in je arhitektura v ekstazi svetlobe razsvetlila bivalna oko- lja in hiše, tako podnevi (s prostorsko izolacijo in sa- mozadostnimi objekti z velikimi steklenimi površina- mi) kot ponoči (z elektrifikacijo), je večina mest spo- znavno otopela. Razsvetljevanje mesta z »arhitekturo na zelenici« je sprožilo načrtovane potrese, ki so rušili historične urbane strukture in urbanizem ter stanovanjsko ar- hitekturo naredili za politični problem! Planirana prihodnost ni strokovno, temveč politično urejanje prostora, nekritično hitenje v spremembe ob podpori politike pa je arhitekturi dalo utopični pred- znak, ki je odgovoren za kolaps urbanizma (20. stole- tje ponudi več kot sto modelov novih urbanih okolij). Arhitektura se je po kolapsu urbanizma začela umi- kati »utopijam«, nadaljuje pa se umikanje odgovor- nostim. Umikanje utopijam pa enako kot premikanje v varno cono, k ždenju arhitekture, prinaša povpreč- nost in ohranja vsakodnevno sedanjost arhitekture. V kot VSAKODNEVNA SEDANJOST »To se dogaja in spet dogaja, ker tega mesta zgo- dovina ne zanima. Nenavadne stvari se dogajajo natanko zaradi odsotnosti obveznega spoštovanja do preteklosti. To mesto živi v nekakšni vsakodnev- ni sedanjosti. Nobene potrebe ni, da bi verjelo vase kot London ali Atene ali da bi bilo celo simbol novega sveta, kot sta Sydney ali Los Angeles. Ne, temu mestu ne bi moglo biti bolj vseeno, kje je. Ne- koč je videl majico z napisom NEW YORK FUKIN' CITY. Kot da bi bil to edini kraj, ki je kdaj obstajal, in edini, ki kdaj bo.« 31 27 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 28 turírati -am nedov. in dov. (ȋ) avt. povečevati dotok goriva, da deluje motor z večjim številom vrtljajev: šofer turira / turirati motor. Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, do- stop 7. 11. 2022. (op. ur. ) 29 Aristoteles. O duši. Reprint iz leta 1993, vol. 37, Slovenska ma- tica, 2002, str. 219. 30 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 31 McCann, Colum. Naj se širni svet vrti. Sanje, 2010, str. 307. 14 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Urejanje Pomanjkanje časa in interesa za preteklost, z upa- njem na jutri, nas je pahnilo v vsakodnevno seda- njost – sedanjost je povsod. V prostorih vsakodnevne sedanjosti z normativizira- no in konfekcijsko estetiko novodobne arhitekture biva duh naveličanosti – vse je prav, zadržano in nad- zorovano, brez avtorske ekspresivnosti. Na duhamornost gradnje in mest se svet polarizacije in plutokracije odziva s turirano estetiziranimi objek- ti, ki sprožajo vizualne »potrese«, slednji pa niso (vsaj dolgoročno) sposobni zatreti turobnosti in brezupa vsakodnevne sedanjosti, ki je nepregledno gojišče kriz. Prevlada ikonične arhitekture sovpada z razvojem kulture tetoviranja, njuna vzajemna in nagla širitev pa je globalni kulturni fenomen. Ikonična arhitektu- ra in tetoviranje sta nedvomen odraz odpora proti vsakodnevni sedanjosti in poosebljenega ozavešča- nja kraja ali dogodkov. Oba kulturna fenomena predstavljata navidezen, površinski umik iz vsakodnevne sedanjosti. Ikonična arhitektura s fasado in formo zakriva primanjkljaj ko- lektivne odgovornosti do temeljnih vprašanj bivanja, tetoviranje pa predstavlja površinsko poosebljanje, ki ne zmore pregnati vsakodnevne sedanjosti, kar kriči po zasuku razmišljanja. Adolf Loss bi danes naj- brž ponovno zapisal, da je ornament zločin, in najbrž naznanil, da mora arhitekturo določati kaj drugega kot navduševanje nad drugačnostjo! Z kot ZASUK »Zmeraj se vračamo v vsakdanje življenje, drugega kraja za nas ni.« 32 Gradnja objektov in načrtovanje arhitekture imata pomembno vlogo pri nastanku ter kopičenju okolj- skih kriz. S čezmerno in nekakovostno pozidavo na- ravnega prostora hitro narašča delež okoljsko ozave- ščene in družbeno kritične javnosti, ki opozarja, da sta novodobna arhitektura in urbanizem plod neu- strezno načrtovanih procesov. Okoljevarstveniki opozarjajo, da »kontejnerski« izraz »trajnostni razvoj« pomeni marsikaj oziroma skoraj karkoli in se največkrat uporablja za upravičevanje in ohranjanje obstoječih metod načrtovanja uničujoče- ga sistema gradnje. Le »nekoliko ozelenjena arhitek- tura in urbanizem« ne pomenita odgovornega odno- sa do okolja, zato je zasuk k širšemu razumevanju stanja sveta neizogiben. Novodobna arhitektura in urbanizem sta največkrat plod neustrezno načrtova- nih procesov, (ne)odgovornost do okolja in družbe pa pokrivajo izrazi iz arzenala trajnostne politike. Izvrševanje prvin »trajnostnega razvoja« s pojmi »ze- lene arhitekture« in »urbanih struktur zelenega kapi- talizma« zakriva stanje v družbi in prostoru, kar one- mogoča prepotreben zasuk vrednostnih meril.33 Vsakodnevna sedanjost potrošniško naravnane družbe potrebuje zasuk, ki se temeljito razlikuje od zasuka, ki je sledil drugi svetovni vojni, ko so se z ar- hitekturo prekrile boleče podobe poškodovanega ali uničenega materializiranega sveta. Danes se poja- vljajo zahteve po odgovornem načrtovanju arhitek- ture, kar pomeni, da se arhitektura zaradi zelo nega- tivnih vplivov na okolje in kulturo bivanja gradi le, ko je neizogibno potrebno, pretežno z naravnimi, raz- gradljivimi, okolju čim manj škodljivimi materiali, in da postane namera o gradnji večjih objektov stvar kolektivne presoje in dogovorov. Ž ali iz ŽDENJA V EKOLOŠKI DISKURZ »Predstavljal si je dan, ko bo puščava ozelenela za- radi pametnejših rastlin, rastlin, ki jih bodo izpopol- nili ljudje, rastlin, ki jim bodo vgradili boljši, moder- nejši klorofil.« 34 V 21. stoletju sta politizacija in trženje arhitekturo po- tisnila v ždenje. Arhitekturna stroka ždi v vsakodnevni sedanjosti in ne prevzema okoljske odgovornosti. Kako iz ždenja ustvariti odgovorno kulturno krajino? Kako v svetu, ki je stroke specializirano razdelil na ločene kategorije, vzpostaviti razvojne procese od- govorne krajine? Kako snovati in oblikovati arhitek- turo, naselja in krajino, ki razkazujejo odgovornost do okolja, ljudi, družbe? »Arhitektura je nedvomno soudeležena pri razvoju okoljske krize, zato lahko postane tudi del njene reši- tve. Tega pa ne bo mogla storiti le z upoštevanjem tehničnih standardov ali opremljanjem z vse bolj na- prednimi tehnologijami, ampak tudi z iskanjem po- trebnih oblik, s katerimi si bo predstavljala, kako bi lahko bila videti in se počutila ekološka kultura.«35 Pred pretresi, pred katerimi je družba neizogibno za- radi stanja stvari, je smiselno očišče arhitekture pre- staviti z načel trajnostnega razvoja (ki se zavzema pretežno za varovanje naravnih virov za zanamce) v širši ekološki diskurz. Ekološki diskurz se predstavlja kot nov izziv arhitekturne stroke, čeprav ni tako. Arhitektura lahko z ekološkim diskurzom prepreči ždenje v prostorih vsakdanje sedanjosti in razreši številne paradokse sodobne arhitekture (ki izhajajo iz 20. stoletja). Z ekološko mislijo si lahko arhitektura povrne nekatere izgubljene, a za nadaljnji razvoj pre- potrebne kompetence, obenem pa lahko s pomočjo drugih strok izsledi možnosti razvoja in oblikovanja odgovorne kulturne krajine. Ekološka misel mora osmisliti arhitekturno etiko in estetiko s povezavo odgovornega oblikovanja in od- govornih odnosov. Ekološko razmišljanje, ki povezuje vprašanje »kako so stvari videti« z vprašanjem »kako stvari delujejo«, omogoča načrtovanje odgovorne kulturne krajine oziroma ponudi arhitektom izhodi- šča za oblikovanje nove normalnosti v arhitekturi. Fotografije: Uroš Lobnik 32 Atxaga, Bernardo. Dnevi Nevade. Beletrina, 2017, str. 454. 33 Eliza Culea-Hong, ”Le bâtiment”, Oase nr. 112, 2021. 34 Franzen, Jonathan. Čistost. Beletrina, 2017, str. 512. 35 Bart Decroos, Kornelia Dimitrova, Sereh Mandias in Elsbeth Ronner (ur.), Ecology & Aesthetics, Oase nr. 112, 2021.