LETNIK XVII., ST. 38 (809) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 18. OKTOBRA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli je nastopil službo nadškofa
Nov veter v goriški Cerkvi
Gorica ima novega nadškofa. To je msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, rojen leta 1956 v Milanu. Že prva srečanja s krajevno stvarnostjo kažejo na to, da bo - 50 let po koncilu in ob začetku leta vere - v naših krajih zavel nov veter.
V Tržiču z delavci
Svoje pastoralno delovanje je msgr. Redaelli želel začeti med delavci. Zaveda se, v kakšnem času živimo. V soboto, 13. oktobra popoldne, se je množica delavcev in radovednežev, med katerimi je vladalo veliko pričakovanje, kot napovedano, zbrala na trgu Republike v Tržiču, a zaradi dežja je srečanje potekalo v bližnji pokriti tržnici. V imenu mestne uprave je gosta pozdravila županja Silvia Altran. Spregovorila je o težki ekonomski krizi, ki pesti tudi našo družbo, o družinah, ki so v vsakdanjem življenju v hudih preizkušnjah. Gre za krizo, ki je v prvi vrsti kriza vrednot, saj ljudje izgubljajo zaupanje v prihodnost; izguba delovnega mesta in brezposelnost, zraven pa tudi kali nestrpnosti postavljajo pod vprašaj družbeno kohezijo. Krajevne uprave imajo nalogo pomagati ljudem; da bi pa ti gledali na prihodnost z večjim upanjem, pričakujejo še naprej podporo Cerkve, ki je delavcem doslej vedno stala ob strani. Na srečanju, ki ga je požlahtnil mladinski pevski zbor Audite nova pod taktirko Gianne Visintin, je upokojenec Armando Benes v imenu več generacij tržiških delavcev povedal, da je svet dela in proizvodni sistem tudi v Tržiču doživel korenite spremembe. Integracija številnih skupin priseljencev je v zadnjih letih rešila nekatere probleme, je dejal, hkrati pa je povzročil nove. Se vedno prihaja do smrti na delu, še bodo ljudje umirali zaradi azbestoze. Cerkev je bila vedno zraven, p. Paolo je bil varilec v ladjedelnici, njegov naslednik p. Gildo zgledno nadaljuje njegovo poslanstvo. Z delavci je manifestiral že nadškof Cocolin, tudi msgr. De Antoni jim je izkazal svojo bližino, je dejal Benes. V imenu priseljencev je s svojo ganljivo
zgodbo prišel do besede mladi Benjamin. V rodni afriški državi Burkina Faso je bil sirota. Petnajstleten in brez dokumentov je šel v svet s trebuhom za kruhom. Naposled je prišel v Lampeduso, nato v zbirni center v Gradišče; v Tržiču se je naučil brati in pisati ter se usposobil za mehanika. Sedaj upa, da se bo lahko vrnil domov, kjer bi rad pomagal bolnim rojakom. Inž. Claudio Simion je na koncu spregovoril o ekonomskih in družbenih spremembah, v katerih bomo vzdržali, le če bomo spet našli skladje med institucijami in ljudmi, pa tudi več odgovornosti in etike pri teh, ki odločajo o usodi ljudi.
Msgr. Redaelli, ki ga je spremljal dosedanji nadškof msgr. Dino De Antoni, je dejal, da je ta kriza nekoliko drugačna od drugih, "količki se premikajo vedno bolj naprej, nihče ne ve, če in kdaj ji bomo videli konec". Sam je dejal, da ni "ne strokovnjak ne tehnik, sem pa tu z vami". Cerkev niso samo škofje, duhovniki in redovniki, temveč vsi krščenci, zato je Cerkev že na tak način prisotna tudi med delavci. "Skupaj bomo ostali zraven tistih, ki živijo sredi težav". Poudaril je tri načela, ki so v tem trenutku
posebno pomembna: odgovornost, solidarnost in upanje. Nadvse pomembno je, da mladi ne izgubijo zaupanja v prihodnost, da jim je dana možnost priti do zaposlitve. "Delo je temeljna stvarnost vsakdanjega življenja ljudi", zato Cerkev ne more ostati križem rok, saj se prav v poklicu vsakdo uresničuje kot posameznik in v službi skupnosti. "Vsako delo ima svoje dostojanstvo", je pribil. Njegov oče je na glavni železniški postaji v Milanu delal kot nosač, in vendar se nikoli ni čutil ponižanega ali manj pomembnega niti od uglednih osebnosti, ki jim je nosil kovčke, je dejal nadškof.
/dalje na str. 16
'O
V
ROBERT STOLZ opereta v dveh dejanjih za soliste, igralce, baletke, otroški in mešani zbor, godbo in orkester
Režija Jože Hrovat Dirigent Hilarij Lavrenčič
PONOVITVE: četrtek, 18. oktobra 2012, ob 20.30 nedelja, 21. oktobra 2012, ob 16.30
PRODAJA VSTOPNIC: tel. 0481 531445 mail kcl.bratuz@libero.it
Kulturni center Lojze Bratuž Drevored 20. septembra 85, Gorica
Manjšina se bo morala odločno boriti za manjkajoči denar
SSk je zaskrbljena zaradi občutnega znižanja zneska
Prva deželna konferenca o zaščiti slovenske manjšine v Gorici
Zavzemanje, da bi Dežela FJK za nas naredila več!
Deželno tajništvo SSk sporoča, da je stranka Slovenska skupnost sprejela s previdnim zadovoljstvom novico, da je zakladno ministrstvo v Rimu podpisalo odlok za prenos finančnih sredstev za slovensko narodno manjšino na deželno upravo FJK. Ta prvi korak daje upanje na vsaj delno pozitivno rešitev hude finančne krize, v katero so zašli slovenske organizacije in društva, zaradi zamude pri prenosu iz države na deželo letošnjih sredstev, ki so določena na podlagi zaščitnega zakona 38/01. Stranka Slovenska skupnost poziva pristojne deželne organe, da sedaj pospešeno uredijo dodelitev finančnih sredstev, še posebno za vse tiste slovenske organizacije, kjer morajo poskrbeti za izplačilo plač uslužbencem.
Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, se zaveda resnosti, ki jo predstavlja občutno zmanjšanje tako skupne vsote sredstev kot vsote, ki zadeva slovenske organizacije in društva. Čeprav je sedanja finančna kriza huda in mora država močno varčevati na vseh področjih, ni mogoče prezreti dejstva, da smo kot Slovenci imeli vedno precejšnje težave z dodeljevanjem sredstev iz zakona 38/2001, kot tudi, da je ravno njihova vrednost ostala nespremenjena vse od leta 2001. Zato si bo SSk preko svojih predstavnikov prizadevala, da bo Republika Italija čim prej dodelila še manjkajoči del sredstev. Slovenska skupnost ocenjuje, da je ta prvi korak pomemben uspeh sodelovanja vseh sil v skupnem predstavništvu ter odločilnega posredovanja
Republike Slovenije preko konzularnih predstavnikov. Ravno posredovanje Republike Slovenije pa bo tudi nadalje odločilnega pomena, da lahko pridobimo manjkajoči delež. Slovensko narodno manjšino čaka torej še pomembno in vztrajno delo, ki se bo moralo koordinirano razvijati od deželne, državne do mednarodne ravni. Predvsem pomemben bo odnos do ministrstev in državnih inštitucij, ki so pristojna za določitev in dodeljevanje sredstev. Bolj kot v prejšnjih mesecih bo potrebno dosledno spremljati postopke in primerno posegati, da ne pride do ponovnih zapletov in zamud. Pri tem pa morajo slovenske organizacije in društva še toliko bolj pozorno določati, kako dodeljena sredstva uprabljajo, ob upoštevanju kriznega časa, v katerem smo.
Zaščitni zakon je potreben dopolnil
Dežela FJK mora takoj porazdeliti 3.000.000 evrov
V	četrtek, 11. oktobra, je v Devinu zasedal Izvršni odbor SSO v razširjeni obliki, ker so bile na zasedanje povabljene tudi članice. Izredno srečanje je zadevalo obravnavo hude finančne krize in morebitne ukrepe po prvem vladnem omizju in po podpisu odloka zakladnega ministrstva, ki Deželi FJK nakazuje finančna sredstva.
Predsednik SSO Drago Štoka je v svojem posegu podrobno
poročal o razvoju dogodkov, povzel sklepe vladnega omizja in s pomočjo funkcionarja Iva Corve seznanil članice z dodeljenimi sredstvi. Zadovoljstvo je izrazil zato, ker je Slovenija razpolovila predvideni rez finančnih prispevkov iz 20% na 10%. SSO se zaveda, da je prišlo do 15% krčenja italijanskih sredstev, namenjenih organiziranosti slovenske manjšine. Nikjer pa ni
Ljubljana
Ministrica Ljudmila Novak s predsednikoma SSO in SKGZ o finančni problematiki
Ministrica Ljudmila Novak je 12. oktobra 2012 na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu sprejela predsednika SSO Draga Štoko in SKGZ Rudija Pavšiča. Tema delovnega sestanka je bila problematika financiranja slovenske manjšine v Italiji.
Slovenska narodna skupnost v Italiji se tudi letos sooča s težavami pri izplačevanju finančnih sredstev s strani Italijanske republike. Prihaja do zamud pri izplačilih in do zmanjševanja sredstev, zaradi česar so slovenske organizacije in društva zašli v velike finančne stiske.
Na sestanku je bila dana pobuda, da slovenska manjšina pri italijanski vladi zahteva izplačilo vseh sredstev.
Problematika izplačevanja finančnih sredstev slovenski manjšini v Italiji je posledica pomanjkljivosti zaščitnega zakona, ki ne predvideva sistemske rešitve financiranja, prav tako z zakonom ni zagotovljena višina sredstev. Na sestanku so tako govorili tudi o morebitnih spremembah tega zakona, v katerem bi bila določena rok izplačila in višina zneska.
Težave z izplačevanjem sredstev se pojavljajo tudi zaradi pomanjkanja dialoga med Vlado Italijanske republike in Avtonomno deželo FJK. Ministrica Ljudmila Novak je izrazila pričakovanje, da se bo dialog okrepil znotraj delovnega omizja za slovensko manjšino v Italiji, kije bilo vzpostavljeno septembra letos. Hkrati pričakuje, da se bodo pri tem delovnem omizju poskušala rešiti vsa odprta vprašanja slovenske manjšine.
0 problematiki financiranja slovenske manjšine s strani italijanske države bo predvidoma govor tudi na koordinaciji ministrov Vlade Republike Slovenije in Vlade Italijanske republike v petek, 19. oktobra 2012, na Brdu pri Kranju.
Foto JMP
napisano, da je to krčenje dokončno. Glede na pozitivne dosežke, pridobljene preko skupnega predstavništva, je potrebno na isti način in z enako vztrajnostjo zahtevati še preostala sredstva. Nesprejemljivo bi bilo, da pride do krčenja na postavki za organiziranost, saj na drugih postavkah, ki zadevajo izvajanje določil zakona 38/01, ostaja precej neizkoriščenih sredstev.
Iz dolge razprave, ki je sledila predsedniškemu poročilu, je bilo mogoče povzeti, da je sedaj najbolj pomembna vloga pristojnega deželnega odbora. Ta lahko takoj porazdeli 3.000.000 evrov, ki jih ima kot jamstvo že v proračunu, in tako omogoči organizacijam, da nekoliko zadihajo. Obenem pa sproži upravni postopek za porazdelitev ostale razlike. Za manjkajoči del sredstev, ki jih Rim še ni nakazal, pa se mora manjšina odločno boriti in v to vključiti tudi Republiko Slovenijo.
Nadaljnji sklep Izvršnega odbora SSO je zadeval potek 1. deželne konference o zaščiti slovenske manjšine. Opozoriti je treba deželne organe, da tako igračkanje z usodo organizacij in predvsem v njih zaposlenega osebja je nedopustno. Slovenska manjšina je temeljnega pomena za Deželo FJK, ki na tej podlagi uživa svojo statutarno in upravno avtonomijo. Potrebno je torej, da pride do tistih zakonskih in upravnih sprememb, ki bodo zagotavljale določeno vsoto zneskov in gotovost časovnih rokov pri dodeljevanju finančnih sredstev. Dovolj mora biti vsakoletnih prosjačenj za tisto, kar bi moralo biti zagotovljena pravica.
1. Deželna konferenca
Manifest
Slovenski kulturni delavci v Italiji in upravitelji slovenskih ustanov, ki nas že leta pesti huda kriza in smo danes na robu propada, izražamo svoj protest, ker nam italijanska Vlada in tudi sama Dežela Furlanija Julijska krajina odrekata možnost, da bi dobro delali za slovensko narodno skupnost v Italiji in v korist tega večkulturnega prostora. Stopnjo pravic, ki jih uživa manjšinska narodna skupnost, kot smo Slovenci v Italiji, določa več elementov, kot so raba jezika v javnosti, vidna dvojezičnost, pravica do izvirnega priimka in imena in drugi. Ob vsem tem pa je pomembno, da lahko naša skupnost razvija svoj jezik, svojo kulturo, umetnost in znanost,
goji spomin, načrtuje prihodnost in se izobražuje, se udejstvuje v športnih in drugih dejavnostih, ki zbirajo ljudi, in je v sodobnosti opremljena s primernimi sporočilnimi sredstvi in mediji.
V letih so se naše organizacije razvijale, sedaj pa imamo ustanove in več sto visoko izobraženih delavcev, ki jih je italijanska država s svojim dolgoletnim neprimernim ravnanjem pahnila v položaj začasnosti.
Do danes vemo, da bodo manjšinske organizacije za leto 2012 prejele skoraj milijon evrov manj od vsote, ki je ostala na isti ravni od leta 1991 dalje.
Nadalje so odmanjkali prispevki iz drugih postavk, ki ne sodijo v zaščitni zakon št. 38/2001. Tako so v Rimu blokirana sredstva za Primorski dnevnik in tisk in edina gotovost je, da bo teh sredstev v prihodnje vedno manj.
Dežela FJK nam v tej krizi ni po-
Povejmo na glas
magala v zadostni meri. Kljub zakonu št. 26 iz leta 2007, ki si ga je Dežela sama dala, letos ni v sklad za slovensko manjšino prispevala skoraj nič. Dialog med slovenskimi organizacijami in deželno upravo je bil skromen. Hvalevredna množična zasedanja, kot je današnje, niso zadostna za tvorno sodelovanje in za premoščanje kroničnih kriz manjšinskih ustanov in organizacij, ki so iz leta v leto bolj negotove in brez trdnejše prihodnosti. V tej negotovosti sta jezik in kultura slovenske narodne manjšine v Italiji iz leta v leto bolj ogrožena in tako ne moreta imeti nobene prihodnosti.
Iz teh razlogov menimo, da današnja konferenca nikakor ni v skladu s stopnjo ogroženosti, v kateri živijo slovenske organizacije in kulturni ter drugi družbeni delavci slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Kako odgovoriti na neprijazne razmere?
Živimo v nelahkem času, ko ekonomska kriza vse bolj zaseda prostor našega življenja in čutimo, da bodo šle zadeve kar lep čas po tej poti. Istočasno se politika trudi, da bi preprečila preostre padce, zaradi česar pa smo deležni druge nič manj obremenjujoče neprijetnosti, in ta je počasno drsenje v slabše pogoje. In prav počasno drsenje na slabo, ki je povrhu vsega zavito v mučno negotovost takšne ali drugačne prihodnosti, je pojav, ki z veliko težo pritiska na nas, na vsakega človeka, pa naj se pojava zaveda ali ne. Iz vsega tega je v dobršni meri izvzet bogati sloj, kar tudi ne prispeva k boljšemu počutju večine, saj po mnenju izvedencev družba vse bolj razpada v dva dela, v tistega "dobro stoječega" in v ti. "srednji razred"
-	dobro stoječi imajo vedno večin srednji razred vedno manj. In nobenih izgledov ni, da bi se takšno razpadanje družbe ustavilo, narobe, velikemu kapitalu je to všeč, saj je bogati sloj njegov zaveznik. Kazalci družbenega razslojevanja so naravnost dramatični: leta 1970je bila plača vrhunskega ameriškega menedžerja 30-krat višja od dohodka povprečnega delavca, danes je 260-krat (!) višja. Gre seveda za skrajnost, toda ista težnja je značilna tudi za druge države razvitega sveta. Tu pa smo že pri uvodni trditvi, da je sedanje počutje težko in vsekakor zelo neprijetno, čemur pritrjuje Robert Skidelsky, član zgornjega doma britanskega parlamenta in univerzitetni profesor politične ekonomije: "V praksi to pomeni konec družbene enotnosti, na
kateri temelji demokracija -pa tudi konec vseh oblik miroljubne in zadovoljne družbe". Kako smo pač lahko zadovoljni, če vemo, da sicer še nimamo večjih problemov, da pa je približno vsaka sedma oseba na robu revščine, točneje rečeno na robu dostojnega življenja in socialne izključenosti. Slovenija je ugotovila, da je na robu dostojnega življenja oseba, ki ne premore več kot 600 evrov mesečnega dohodka, istočasno povprečna pokojnina navedeni znesek le malo presega. V Goriški pokrajini je okrog štiri tisoč upokojencev z manj kot 500 evri pokojnine. Obubožanje prebivalstva pa se nadaljuje in pri tem izvedenci opozarjajo, da se s poglabljanjem ekonomske stiske povečuje število ljudi, ki obnemorejo in duševno zbolijo, vse večje nasilja znotraj družine, vse več kaznivih dejanj, kot so kraje in vlomi in še kaj hujšega. Ob vsem tem pa niti sledu o politični podpori ljudem v stiski, skratka, vsi znaki dobesedno poganske družbe. In kako naj torej na vse to odgovorimo, kaj naj storimo? Od politike bi morali zahtevati, naj za prijaznejšo družbo končno nekaj stori, sicer bo splošno počutje ljudi vse slabše in slabše. V takšni situaciji se namreč vsi še bolj zapirajo vase, bogati, ker nočejo nič vedeti o problemih drugih, tisti ogroženi, ker so v stiski in jih je zato sram. In vse slabotnejši so vzgibi solidarnosti z bližnjim, ki so edino možno svetlo obzorje in edini izhod iz grenkega nelagodja v duši.
Janez Povše
Šli
V	Gorici je bila v soboto, 13. oktobra, celodnevna in prva deželna konferenca o zaščiti slovenske manjšine v Italiji; pred začetkom jo je označil miren in dostojanstven protest uslužbencev v slovenskih kulturnih in javnih ustanovah. Šlo je za preverjanje stanja zaščite naše narodne skupnosti v deželi FJK, ki ima poseben statut prav zaradi prisotnosti naše skupnosti. Da usoda naše narodne skupnosti še kako zanima matično domovino, je na srečanju pričal generalni konzul Republike Slovenije dr.
Dimitrij Rupel, iz govorov številnih disku-tantov, bilo jih je več kot trideset, so na konferenci izstopali predvsem zaskrbljenost nad našo skupno usodo, napovedano znižanje finančnih prispevkov s strani Italije in tudi odsotnost Tondove deželne uprave pri reševanju težav naše skupnosti. Tako dr. Drago Štoka za Svet slovenskih organizacij kot
Rudi Pavšič za SKGZ, deželna svetovalca Igor Kocijančič ter Igor Gabrovec, predsednica paritetnega odbora Jole Namor ter vrsta drugih so opozorili na vlogo, ki bi jo morala imeti pri reševanju težav naše narodne skupnosti deželna uprava. Deželni odbornik Elio De Anna je ob koncu konference jasno povedal, da zaščitna zakona za našo manjšino in za jezikovne manjšine ne predvidevata zaščite za rezijansko narečje, ki je narečje slovenskega jezika, kot je tudi nakazal, naj bi denar za našo narodno skupnost le prišel, kar je v ponedeljek zvečer, 15. t. m., potrdila tudi deželna odbornica za finance Sandra Savino, ki je napovedala, da je Rim sprostil za slovensko manjšino 4,8 milijona evrov. K sami konferenci se bomo v prihodnje še večkrat vrnili.
V ospredju Julija Kramar in Nikolaj Pintar (foto DPD)
Na premieri tudi ugledni gostje
Kulturni center Lojze Bratuž, v imenu katerega je ugledne goste in zbrano občinstvo pozdravila predsednica KCLB Franka Žgavec, je na premierski večer operete povabil veliko osebnosti iz slovenskih in italijanskih kuturnih in družbenopolitičnih, šolskih ter cerkvenih krogov. Med tistimi, ki so vljudno sprejeli povabilo, sta bila že omenjena ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak in konzul RS vTrstu dr. Dimitrij Rupel. Novakova je ob prisrčnem pozdravu izrazila svoje občudovanje ob tako bogati kulturni dejavnosti, ki poteka v Centru in društvih, včlanjenih v Zvezo slovenske katoliške prosvete, in je lahko v velik ponos ne samo Slovencem v "zamejstvu”, ampak tudi v matici, ter zaželela še veliko nadaljnjih uspehov ob vztrajnem in pogumnem delu.
V dvorani so bili tudi generalni državni tožilec RS Zvonko Fišer, deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, podpredsednica goriške pokrajine Mara Černič, svetnica SSk na goriški občini Marilka Koršič, deželni tajnik SSk Damijan Terpin, sovodenjska županja Alenka Florenin, doberdobska podžupanja Luisa Gergolet; števerjanska županja in predsednica ZSKP Franka Padovanje bila odsotna zaradi bolezni; iz srca ji želimo, da bi čim prej okrevala; deželni predsednik SSO Drago Štoka, goriški pokrajinski predsednik SSO Walter Bandelj, direktor SNG Nova Gorica Jožko Čuk, predsednik Slovenske prosvete iz Trsta Marij Maver, predsednica ZSKD za Goriško Vesna Tomšič, predsednik SKGZ za Goriško Livio Semolič, predsednica Glasbene matice Nataša Paulin, ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel, ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj, ravnateljica večstopenjske šole Doberdob Sonja Klanjšček, odgovorni urednik slovenskega informativnega sporeda deželnega radiotelevizijskega programa RAI Marij Čuk, predstavnik Fundacije Goriške hranilnice Enrico Schmucker ter več cenjenih sodelavcev našega kulturnega hrama iz Slovenije. Opravičili pa so svojo odsotnost predsednik RS dr. Danilo Turk, predsednik vlade RS Janez Janša, poslanec v DZ RS Franc Pukšič, poslanec v državnem zboru RS Mirko Brulc, goriški župan Ettore Romoli ter prefektinja Maria Augusta Marrosu.
Ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž: premiera operete Pomladanska parada
Žuboreč, kristalno čist slap sveže
ustvarjalnosti
Nenapisano, a od mnogih prejšnjih uspehov kleno potrjeno pravilo je, da se
v	Kulturnem centru Lojze Bratuž, enem izmed pomembnih kulturnih hramov slovenskega življa v Gorici, ob okroglih obletnicah postavi na oder opereta. To je glasbe-no-gledališki žanr, ki v svojem eklektičnem izrazu združuje prav vse tiste raznolike sestavine, ki žlahtnijo naše kulturno življenje na Goriškem. V njej se glasbeni deli prepletajo s pevskimi, plesnimi in gledališkimi. To pa je vse tisto, kar naša narodna skupnost skrbno goji in katerega začetki segajo že v davnino. Zato je samo po sebi umevno, da se je Kulturni center Lojze Bratuž, kljub finančni krizi, ki jemlje dih in moč našemu delu, tako pogumno odločil, da častitljiv zlati jubilej obeleži s postavitvijo operete. Spet se je ta odločitev pokazala kot izredno posrečena, čeprav zahteva od organizatorjev in izvajalcev izrednega truda, vztrajnosti in požrtvovalnosti. Vse to pa daje tudi ogromno zadoščenja, kar se je izkazalo na samem premierskem večeru, v petek, 12. oktobra 2012, ko je na velikem odru KCLB ob uglednih gostih, med katerimi sta bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak in generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Dimitrij Rupel, zaživela v vsem sijaju, ki ga premore ta umetniški žanr, ki je lahkoten, a ne tudi lahko izvedljiv, kot bi morda kdo napačno mislil, opereta Pomladanska parada izpod peresa plodovitega avstrijskega glasbenika Roberta Stol-za (1880-1975), zadnjega velikega mojstra operetnih del. Libreto sta podpisala Ernest Marischki, ki je umrl, preden ga je končal, in Hugo Wiener, ki ga je po njegovi smrti dokončal. Opereto je za to priložnost iz nemškega izvirnika prestavil v slovenski jezik in dogajanje z Dunaja prenesel v Gorico, nekdanjo avstrijsko Nico, tržaški pesnik prof. Ivan Tavčar, ki je že poskrbel tudi za prevod Grofice Marice Emmericha Kalma-na, operete, ki je na goriškem odru 1.
2009 proslavila 50-letnico Zveze slovenske katoliške prosvete. Tudi tokrat se je moral Tavčar "spopasti" s pastmi, ki jih predstavlja besedilo zaradi ritmičnih pravil. Spet je delo suvereno opravil.
Kakor je suvereno, disciplinirano in odločno, kot je njemu lastno, "vihtel" dirigentsko paličico Hilarij Lavrenčič, naš talentirani pevovodja in glasbenik, ki je kot korepetitor v tržaškem gledališču Verdi poklicno že velikokrat sodeloval pri operetnih postavitvah in se srečal tudi s tem delom, ki je bilo v Italiji postavljeno na oder samo v tržaškem Verdiju. Lavrenčič je sicer stalen, izredno dragocen dirigent vseh uspešnih operetnih uprizoritev v KCLB in je tudi tokrat izkazal ves svoj priostreni čut in smisel za ritmične poudarke in vso svojo spretnost v izoblikovanju zvočnih odtenkov. Te je iz svojih glasbil izvabljal 41-članski orkester ArsAtelier, ki deluje v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel in je nastal po zamisli nedavno, prerano preminulega prof. Silvana Kerševana, ravnatelja te goriške glasbene šole. V njem sodelujejo slovenski in italijanski že uveljavljeni, pa tudi
mladi glasbeniki iz širšega goriške-ga, tržaškega in čezmejnega prostora. Poleg njih je Lavrenčič vodil 39-članski združeni zbor, sestavljen iz pevcev MePZ Hrast - Doberdob, Lojze Bratuž -Gorica, F. B. Sedej - Šte-verjan, Štandrež, Rupa-Peč, MoPZ Štmaver in DVS Bodeča neža-Vrha Sv. Mihaela. Pevci so z glasovno zlitostjo in igralsko aktivnim nastopom prispevali k živahni, barviti podobi celote. Pomladno svežino je po odru v vlogi šolarčkov razpršil 26-članski otroški zbor Veseljaki iz Doberdoba pod vodstvom Lucije Lavrenčič Terpin. Pod taktirko Hilarija Lavrenčiča so zapeli tudi solisti, ki jih je bilo kar nekaj, saj ta Stolzeva opereta predvideva nekaj uravnovešenih pevsko-igral-skih parov. Glasbeno radoživost je dopolnjeval Pihalni orkester Ric-manje pod vodstvom Aljoše Starca. Vso to pisanost je v gledališki voz vpregel režiser Jože Hrovat, član SNG Nova Gorica, ki mu je vodstvo KCLB zaupalo režijske vajeti. Sam je ta izziv rad sprejel, a z velikim občutkom odgovornosti, saj se je kot režiser ljubiteljskih gledaliških skupin - v štandreškem dramskem odseku je od 1.2004 do danes ustvaril nekaj posrečenih uprizoritev - prvič soočil z opereto, zapletenim odrskim zalogajem, zaradi katerega je prebedel marsikatero nočno urico ob skrbi, kako bo vse čim bolje izpeljal. Sedaj lahko prepričano zatrdimo, da mu je nelahki podvig odlično uspel in da sta bila z Lavrenčičem izvrsten tandem, saj sta vsak s svojega zornega kota poskrbela, da so prišli do izraza tudi drobni detajli, ki napravijo zelo všečno in seveda kakovostno celoto, ki nima
kaj dosti zavidati poklicnim odrskim postavitvam. Po Stolzovem izredno spevnem in dopadljivem glasbenem valovanju, od sanjavih valčkov do strumno zvenečih koračnic, spominjajočih na avstro-ogrske cesarske čase, in celo do "swingovsko" nadahnjenih inter-mezzov, odražajočih melodije muzikalov, so nas poleg glasbenikov in zbora popeljali posrečeno izbrani solisti iz naših logov, katerim se je pridružil gost Sebastjan Podbregar, ki je že sodeloval pri opereti Grofica Marica. Pri Pomladanski paradi so za zaplet in razplet vsebinskih zgodb, v katere so vpleteni trije zaljubljeni pari, "krivi" sladki rogljički. Vanje je namreč, po nasvetu Marike, Daniele, vajenec v slaščičarni pri njeni teti Terezi, skril partituro koračnice Willija Sedlmeierja, podporočnika četrtega pehotnega cesarskega regimenta, dirigenta in skladatelja, da bi
preko cesarjevega namestnika skladba prišla do samega cesarja. Potem ko je njeno izvedbo strogo prepovedala grofica Klotilda, saj je izvedba koračnice skalila popol-
danski počitek nadvojvodinje An-nunziate, ki je zaradi tega jezna odvihrala iz Gorice.
Mlado podeželsko dekle Mariko, ki pride iz Doberdoba v Gorico, da bi obiskala teto Terezo, gospodinjo slavne goriške slaščičarne, h kateri prihaja po rogljiče sam dvorni svetnik in tajnik cesarjevega namestnika, Neuwirth, in nehote zakuha vse nevšečnosti, vključno z domnevnim atentatom na cesarjevega namestnika, je z mladostno svežim sopranskim glasom in igralsko sproščenim, pristnim izoblikovanjem vloge poosebila Julija Kramar, v glasbenih krogih v Sloveniji dobro poznana pevka, ki je sicer svojo pevsko pot začela pri nas. Po Hrovatovih režijskih nasvetih so njen mladostni pristop do interpretacije vloge, njena naravna preprostost in pristna odrska prisotnost očarali publiko. Njenega, včasih malce nerodnega zaročenca Willija, ki ji ga enigmatično napove na sejmu kupljeni horoskop, je mestoma v prav komičnem tonu odigral in odpel tenorist Nikolaj Pintar. Tudi on je že nastopal v operetah. Drugi mladi par zaljubljenih golobčkov, operne pevke Hansi Gruber in poročnika Gustla von Laudegga, zvezi katerih ostro nasprotuje koristolov-ska Gustlova teta Klotilda, sta v sladkosti ljubezenskih klic ovila že prej omenjeni Sebastjan Podbregar in Mojca Milič. V delu sta imela nekaj omamnih duetov, ki sta jih s čistima, prodornima glasovoma znala dobro izkoristiti in pod režiserjevim vodstvom tudi igralsko poudariti. Bolj zrel par, ki svojo ljubezen bolj sramežljivo izkazuje, sta v domačo toplino odela Alessandra Schettino-Tereza, ki se je tokrat izkazala tudi v prepričljivem igralskem izrazu, in Martin Srebrnič kot njen galantni, včasih malce v zadregi se opotekajoč oboževalec Neuwirth. Pra-
vi	smeh in spontan aplavz vzbujajočo karikaturno pojavo, ki zaljubljeno zre v Mariko in se trese pred morebitno kaznijo, je z likom furlanskega vajenca Danie-leja, ki se izraža tudi v furlanščini, ustvaril basist Manuel Pintar in s svojim igralskim nastopom prav prijetno presenetil gledalce. Ti so svoje odobravajoče mnenje podkrepili s prisrčnim ploskanjem, ki se je sicer oglašalo po vsakem in-
timnejšem duetu ali po razkošnih skupinskih prizorih. Ti pa se niso zaiskrili samo zaradi dobrega in zvočno polnega zborovskega petja, ampak tudi zaradi plesnih točk, ki so jih pričarali lahkotni koraki kot metuljčki prikupnih baletk, Lare Devetak, Ivane Fajt, Veronike Terpin, Sanje Vogrič iz baletne šole Giselle, in Jane Tabaj iz
plesne šole Tersicore, pod zavzetim vodstvom koreografinje Caro-line Bagnati, stalne gostje operetnih uprizoritev v KCLB. Koreografinja je z vztrajno vadbo v plesni ritem zvabila tudi najbolj "olesene-
le" nastopajoče in s tem prijetno popestrila vizualno podobo. Sodnika von Laudegga, ki ga je dolga leta po svoji volji "sukala" ukazovalna, nergaška žena grofica Klotilda, je najprej kot smešno nebogljenega pokorneža, potem pa moža, odločnega se znebiti ženinega utesnjujočega jarma, izrisal Marko Černič. Trdosrčno Klotildo je v ostre obrise odela Marinka Černič. Prizorček na sodišču bi sicer, kljub njuni prizadevni igri, dobil drugačno komično razsežnost, ko bi bili ti dve vlogi dodeljeni najboljši igralski dvojici na goriškem, pa tudi širšem ljubiteljskem gledališkem obzorju, Majdi Zavadlav in Božidarju Tabaju, ki mu je bila drobna vloga Mittermeierja, Wil-lijevega vojaškega strežnika, malce utesnjujoča. Avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa, ki kot antični deus ex machina razreši vsebinsko štreno, je dostojanstveno, v prijetni Marikini družbi očetovsko ljubeznivo, prikazal basist Goran Ruzzier, ki je bil kot naročen za to vlogo. Njegov veličastni prihod v dvorano ob zvokih avstro-ogrske himne so gledalci sprejeli stoje (!) in se tako realistično vpletli v odrsko iluzijo. Ob imenovanih so manjše, a zaradi režiserjevih nians učinkovite vloge izoblikovali David Mugerli kot prodajalec horoskopov in policaj v družbi Gabrijela Langa, Mojca Dolinšek kot tankovestna učiteljica, ki svoje učenke in učence pelje na obisk k cesarju - z otroško ljubko neposrednostjo so jih upodobili člani OPZ Veseljaki -, Egon Cijan kot gostilničar v gostilni Pri Lojziču (pred leti zelo priljubljeno gostišče na Placuti), Marjan Breščak kot ce-
Marija Vižintin, Irena Ferlat in Eva Tomaševič. Za rekvizite so bile zadolžene Tamara Kosič, Betty in Bogdana Maraž. Korepetitorsko delo sta opravili Beatrice Zonta in Neva Klanjšček. V zaodrju sta pozorno spremljali odrsko dogajanje šepetalki Katja Dorni - tudi natančna asistentka režije - in Marinka Leban, dolgoletna sodelavka dramskega odseka PD Štandrež. Scenografu Starcu so pomagali odrski delavci Jurij Hlede, Matjaž Pintar, Matija Klanjšček, Jernej Kerševan in Niko Di Battista, odrski rekvizitorji pa so bili Ivan Vin-ciguerra, Jurij Faggiani in France-sco Tomadin. Lučne efekte, ki so po režiserjevih občutkih ustvarjali čarobne svetlobne odtenke in z vsebino skladno ozračje, sta uresničila David Vižintin in Niko Klanjšček. Katja Bresciani je bila glasbeni asistent. Igralcem je z za-lisci, predvsem pa z masko predrugačila obraze - še posebno izrazito Goranu Ruzzierju kot Francu Jožefu - maskerka Maura Delpin, ki je ta poklic dolgo let opravljala v novogoriškem gledališču. Pomagali sta ji Liza Terčič in Monika Zajšek. Za pričeske je poskrbela Erika Leban.
Temu dolgemu seznamu moramo pripisati še dve osebi, ki sta veliko napornih ur vložili v organizacijo in uresničitev tega zahtevnega gla-sbeno-plesno gledališkega dogodka: to sta predsednica KCLB Franka Žgavec in njena desna roka Tamara Kosič.
Ob premieri je izšel gledališki list, na naslovnici katerega je Marika, kot si jo je zamislila ilustratorka Danila Komjanc. V njem so poleg seznama nastopajočih in podatkov o avtorju in opereti zapisa predsednice KCLB Franke Žgavec in režiserja Jožeta Hrovata ter kopica lepih barvnih fotografij z vaj, ki jih je naredil časnikar Novega glasa Danijel Devetak.
Vsem se iz srca zahvaljujemo vsi, ki smo bili na premierni uprizoritvi deležni enkratnega, približno dve uri trajajočega čudovitega umetniškega užitka in lepih sprostitvenih trenutkov, ki nam jih večkrat ne znajo nuditi niti poklicne gledališke ustanove in ki se bodo zapisali z zlatimi črkami v zgodovino pestrega delovanja našega Kulturnega centra Lojze Bratuž. Kdor se ni še prepustil tej očarljivi operetni vabi, lahko stori to na ponovitvah, ki sta na sporedu še v četrtek, 18., in v nedeljo, 21. oktobra.
Iva Koršič
Več fotografij na: www.facebook.com/ noviglas
nih kostumov, ki bi odražali modne utripe z začetka dvajsetega stoletja, je tankovestno opravila Nevenka Tomaševič, vodja šiviljske delavnice v SNG Nova Gorica. Pri izbiranju kostumov, ki so jih blagovoljno posodili Opera in Balet Ljubljana in SNG Nova Gorica, s katerim naš Center plodno sodeluje že veliko let, so ji pomagale
sarjev služabnik Ketterl - režiser mu je duhovito potisnil v roke nočno posodo - za cesarja, seveda! - in Marko Brajnik kot cesarjev pribočnik. Izreden prispevek k uspešni postavitvi operete je dal scenograf Aleksander Starc. Zelo premišljeno je izkoristil vsak meter razpoložljivega prostora na odru KCLB, ki mu je prednji del odškr-nila odprtina za orkester. Kljub temu je Starcu uspelo komorne prizore prikazati v ospredju za črno zaveso, ki se je spuščala ob igranju orkestra. Sploh so se scenski elementi ob menjavi prizorišč brez zastojev pojavljali na odru med glasbenim izvajanjem. Tudi po Starčevi zaslugi je ze-
lo	učinkovito izzvenel uvodni prizor živahnega vrveža Andrejevega sejma na goriškem Travniku s cerkvijo sv. Ignacija in bližnjimi palačami ter goriškim gradom nad njimi na desni strani odra in z vrtiljakom s konjički v ozadju. Scenski elementi v sivorjavem barvnem tonu so ustvarjali videz stare fotografije, utrinka iz minulih dni. To se je popolnoma ujemalo z režijskim konceptom, po katerem se je vsak markantnejši prizor končal v kratkotrajni statični drži, kot bi ga ujeli v fotografijo. Zahtevno delo odbiranja primer-
18. oktobra 2012
Kristjani in družba
ifltuf.i Doprsni kip ob 30-letnici smrti in 45-letnici imenovanja
Poklon dobrohotnemu nadškofu Petru Cocolinu
Naš dostop do žive vere in življenja
Ob apostolskem pismu Vrata vere
V	znamenje hvaležnosti za vse, kar je na Goriškem dobrega naredil nadškof Peter Cocolin (1920-1982), so mu v petek, 12. oktobra, v eni izmed soban škofijskega ordinariata v Gorici postavili doprsni kip, delo kiparja Gavina Pacorja iz Starancana. Letos poteka namreč 30 let od njegove smrti in obenem 45 let od imenovanja na čelo krajevne Cerkve.
Na nadškofa Cocolina so bili - in so še - ljudje zelo navezani. Po rodu iz furlanske kmečke družine, je bil vzgojitelj, duhovnik in župnik v Ogleju ter Tržiču; nato goriški nadškof v letih 1967-1982, apostolski administrator v Trstu v letih 1975-1977. Goriško Cerkev je vodil v nelahkem obdobju po drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Svoje pastirsko poslanstvo je uresničeval s srčno modrostjo in ljubeznijo, na prvo mesto je vedno postavljal dialog in srečanje v druž-
bi, v kateri jezikovne, narodnostne in kulturne razlike predstavljajo bogastvo in priložnost. Njegov občutek za služenje ljudem in pripadnost goriški zemlji, pa tudi dobrohotni pogled je na krajši slovesnosti prejšnji teden podčrtal g. Renzo Boscarol. Pozdravil je navzoče svojce pokojnega nadškofa in na kratko orisal njegovo pot.
Med drugim je poudaril, da msgr. Cocolinu v Ogleju ni bila draga le bazilika, temveč prav vsaka hiša, saj je vsepovsod imel veliko prijateljev. V petnajstih letih
škofovske službe je v bratskem duhu naredil veliko dobrega, odprl je pot koncilu v naših krajih. "Bil je eden izmed nas".
Msgr. Dino De Antoni je povedal, da je spomin temeljnega pomena tako v družini kot v Cerkvi. V Cerkvi je tudi pomembna
kontinuiteta, ki jamči prisotnost Gospoda med nami. "Ne bi bilo Redaellija, če prej ne bi bilo Attemsa"... Konkretno uresničevati koncilske dokumente v prvih letih po cerkvenem zboru ni bi-
lo	lahko, saj je bilo treba narediti nekaj korakov naprej in hkrati ohranjati spoštovanje do tistih, ki premikov niso doumeli, je še dejal msgr. De Antoni. Posebno mesto v zgodovini nadškofije ima Cocolin tudi zaradi vsega, kar je naredil na področju misijonov: odpiral se je svetu in tudi prek krajevne Cerkve skušal širiti Kristusovo besedo med ljudmi, ki je še niso poznali. / DD
Papež Benedikt XVI. je z apostolskim pismom Porta fidei - Vrata vere razglasil leto vere, ki bo na ravni vesoljne Cerkve potekalo od 11. oktobra letos do 24. decembra drugo leto. V pismu je nakazal najprej pomen in cilj leta vere. Glavni poudarek je ta, da bi se
v	vsakem verniku zbudilo hrepenenje po izpovedovanju vere, s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in upanjem. Ob tem bo veliko priložnosti tudi za poglobitev praznovanja vere v bogoslužju, še zlasti pri maši, ki je vrhunec, h kateremu je vedno težilo delovanje Cerkve, obenem pa je tu tudi vir in izvir, iz katerega izhaja vse njeno delovanje. Istočasno naj bi verniki okrepili življenjsko pričevanje z verodostojnostjo vere in bi ob ponovnem odkrivanju osebne vere odkrili njeno vsebino, ki jo izpovedujemo, živimo in tudi zato molimo.
Vse skupaj se na prvi pogled zdi nepomembno, češ, saj vsi vemo, da so vrata k veri prav Cerkev z evharistijo. Končno na novo odkrivati vero? Vera je ve-
ra, je ali pa je ni, ali je šibka, komaj nakazana, ali pa čvrsta, tako, kot so čvrste roke kovača, ki kuje železo...
Ob apostolskem pismu Vrata vere se mi ponovno zastavlja vprašanje: kakšen je zgled nas kristjanov za druge, bodisi verne bodisi neverne? Pri mladih ljudeh je najpomembnejši naš zgled, kako mi živimo! Mladi in tudi manj mladi hitro reagirajo na vsako hinavščino, pa tudi na prisilo, ki jo kdo nad njimi dela na verskem področju. Tu moramo biti kristjani dosledni. Danes je pri oznanjevanju najpomembnejše naše življenje z našimi izkušnjami, pre-
pričanjem in vrednotami. Posebej se pri mladih opaža odklonilni odnos do verskega besedičenja. Ob tem pozabljamo, da je dostop do žive vere odvisen od življenja. Tu so vrata, skozi katera skušamo priti do src mladih, da bi tako gradili nekakšen most med njimi in nami v vsak-danjem življenju na verskem področju in resničnim, živim krščanstvom. Če se naše versko prepričanje ne odraža v vsakdanjem življenju, naša vera ni živa, prepričljiva. Sicer je res, da vse tudi ni odvisno samo od nas - zavedamo se svojih meja, obenem pa vemo tudi, da obstaja zraven še brezmejno božje delovanje v svetu. Ob tem se mi zastavi še eno vprašanje: Ali pustimo Bogu dovolj prostora pri našem oznanjevanju vere? Tudi o tem vprašanju bi se vsaj kdaj morali zaustaviti. Ni vse odvisno od nas samih, ampak tudi in predvsem od Njega. Povprašal sem starejšo ženico, ki je drsela z dvema berglama po hodniku v bolnišnici: "Ja, gospa, vi pa ste danes imeli največ obiskov na celem oddelku. Kar vrstili so se celo popoldne"!
"Veste, gospod, prišli so drug za drugim, prav tako so tudi odhajali. Vsakemu sem pri odhodu rekla: ne pozabi "nu-cat kolena", jaz sem jih za vas, ko ste bili mladi in ste bili v šolah, in jih "nucam" tudi danes, ko imate družine, čeprav imam dve bergli! Brez "nucanja kolen" v življenju ne gre! Vi niti ne veste, dragi gospod, ste premladi. Ljudje mislijo, da imajo toliko, kolikor imajo v "tašelnu" ali "prišparano" v banki. Ne, ne, ampak toliko imamo, kolikor smo izprosili od zgoraj na kolenih"! - Modrost, ki se jo splača zapomniti!
Ambrož Kodelja
H
Vi sprašujete, duhovnik odgovarja Andrej Vončina
Ob smrti kard. Martinija je bilo kar nekaj govora tudi o evtanaziji, kaj pravi o tej zadevi Cerkev?
Tu je treba najprej povedati, da je pogled na tovrstne problematike predvsem odvisen od pogleda na človeka (antropologija). Katoliška Cerkev na človeško osebo gleda kotna enoto telesa, duše in duha, temu pa je podrejeno njeno moralno presojanje. Tu je treba povedati, da se zanjo življenje začne že s spočetjem, ki naj bi bilo naravno, kakor naj bi veljalo tudi za smrt, vsaj večinoma. Katoliška Cerkev se torej zavzema za življenje od naravnega spočetja do naravne smrti. Seveda ne pride vselej do naravne smrti, če vzamemo, da kdo umre v kaki nesreči ali ga ubijejo. Zakaj? Ker je gospodar življenja samo eden, mi pa si ne moremo lastiti teh pravic, ki jih nimamo - v tej smeri imamo dolžnosti, da spoštujemo in varujemo življenje. V tej smeri gre tudi to, da je gospodar nad smrtjo človeka samo Bog, ne moremo se mi sami odločiti, kdaj bo kdo umrl. Tu je več različnih problematik, ena od teh pa je tudi evtanazija. Gre za besedo grškega izvora, ki pa je problematična že sama po sebi. Predpona eu- namreč vedno pomeni nekaj dobrega, lepega, pozitivnega. Če samo pogledamo besedo evangelij, euange-lion, to dobesedno pomeni dobro sporočilo, dobra novica. Drugi del besede je thana-sla, ki označuje smrt. Prvo vprašanje, ki se
mi tu zastavlja, pa ne samo meni, je, kako lahko združimo dve tako nasprotujoči si zadevi, smrt je namreč nekaj, kar samo po sebi ne moremo imeti za nekaj lepega ali dobrega, saj to vendarle pomeni konec našega zemeljskega življenja. Smrt ni nikdar nekaj lepega, pa naj govorimo, kar hočemo. Je nekaj dramatičnega, hudega, nekaj, kar zareže globoko v neko skupnost, ki to doživlja. Ko smo to pojasnili, gremo naprej. Smrt je za človeka nujna in ji nihče ne uide, kakor je lepo v svoji Sončni pesmi dejal tudi sv. Frančišek Asiški. Je pa res, da različne ljudi doleti različna smrt. Nekateri umrejo hitro in sorazmeroma "lepo", spet drugi po nekem obdobju bolezni in trpljenja, tretji za posledicami nesreče ali nasilja, torej tudi ti trpijo. Smrt je torej vedno nekaj slabega, kakor je nekaj slabega in nezaželenega, da človek ob tem trpi, je pa lahko neka milost v tem oziru, če kdo umre hitro in brez posebnih bolečin ali bolezni. Včasih seje prav v tej smeri molilo za “srečno zadnjo uro". Tisti namreč, ki umrejo zaradi posledic neke bolezni ali nesreče, doživljajo nekaj zelo težkega in dramatičnega, kar bi jim drugi radi olajšali. In pri tem ni nič narobe, lahko pa narobe postane, ko ni mogoče storiti več veliko v zdravstveno-terapevtskem smislu. Najprej so tu t. i. terminalni pacienti, za katere se ve, da bodo sorazmeroma kmalu umrli. Tuše postavlja vprašanje, kako dolgo in v kakšni meri uporabljati terapevtska sredstva? Pri kard. Martiniju je bilo prav to vprašanje, saj je bil proti pretirani rabi terapevtskih sredstev za umetno podaljševanje življenja, kar je pri sebi nazadnje uresničil -vedel je namreč, da bo za posledicami svoje bolezni umrl, pa je želel biti deležen samo ti-
ste redne terapije in nič več kot to. Proti temu je bil npr. tudi bi. Janez Pavel II. in je to tudi uresničil, saj vemo, da je umrl doma. Tu torej Cerkev zagovarja tiste osnovne terapije in nič več kot to, zraven pa še vse, da bi bilo to zadnje obdobje bolnega ali poškodovanega človeka čim bolj polno v vseh ozirih. Zato je zelo zaželeno, da nekdo umre v domači oskrbi, če pa to ni mogoče, v takšnih ustanovah, ki omogočajo takšno terapijo, kot so, recimo, hospici. Trpljenje je pač del življenja in ga je treba kot takšnega tudi sprejeti. Poskrbeti je treba za osebo kot celoto in mu poleg telesne terapije nuditi zlasti duševno in duhovno oskrbo. Gotovo, je nekaj slabega, toda Bog lahko to obrne v dobro, odrešilno - za tistega človeka ali za koga drugega. Verjamem, da sta tako Janez Pavel II. kot kard. Martini svoje trpljenje namenila v dobro svojega občestva. Napačno bi bilo torej v tem oziru vsiljevati neke prevelike terapije. Še bolj napačno pa bi bilo človeka usmrtiti, da bi ga rešili trpljenja in bolečine, ali tudi zato, da ga ne bi več gledali v vegetativnem stanju, češ da to ni za človeka dostojno. To je evtanazija, Cerkev pa to obravnava kot umor in vmešavanje v tisto, kar gre samo Bogu. Če tokrat pustimo ob strani tiste usmrtitve, ki doletijo prizadete ljudi ali tiste, ki so družbeno nezaželjeni. Da bi seveda vse to razumeli in bi nam bilo kolikor toliko logično, je treba imeti tisti pogled čez, ki ga prinaša pogled vere. V tem pogledu imata lahko tudi trpljenje in bolečina smisel, kakor je smrt tudi neki prag, ki ga je treba nujno prestopiti. V tem pogledu ima svoje dostojanstvo tudi bolan, poškodovan ali prizadet človek, pa tudi starost ima svojo dragoceno družbeno vlogo.
F~ *		
		
		
L g ■L K Ji \ !	j* A ^	L
		
		
Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. (3)
Vrata vere
7.	"Caritas Christi urget nos" (2 Kor 5,14): Kristusova ljubezen napolnjuje naša srca in nas žene v evangelizacijo. On nas danes tako kot takrat pošilja v svet, da bi oznanjali njegov evangelij vsem ljudstvom zemlje (prim. Mt 28,19). Jezus Kristus po svoji ljubezni priteguje k sebi vse ljudi. V vseh časih kliče Cerkev in ji izroča nalogo oznanjevati evangelij skozi nenehno aktualno poslanstvo. Zato je tudi danes potrebno bolj prepričano cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo, da bi znova odkrili radost verovanja in našli navdušenje za posredovanje vere. V vsakdanjem odkrivanju njegove ljubezni zajema moč in živahnost misijonarsko prizadevanje vernikov, ki ne sme nikoli izginiti. Vera namreč raste, kadar jo živi-
mo kot izkušnjo prejete ljubezni ter jo posredujemo naprej kot izkušnjo milosti in radosti. Vera nas napravlja rodovitne, saj širi srce v upanju in omogoča, da ponudimo prepričljivo pričevanje. Odpira srce in um tistih, ki prisluhnejo in sprejmejo Gospodovo povabilo k pripadnosti njego-
vi	Besedi, da bi postali njegovi učenci. Kot dokazuje sv. Avguštin, se verniki "krepijo z vero". Sveti škof iz Hipona je imel tehtne razloge, da se je izrazil na tak način. Kot vemo, je bilo njegovo življenje eno samo neprekinjeno iskanje lepote vere, dokler se njegovo srce ni spočilo v Bogu. [13] Številni njegovi spisi, v katerih pojasnjuje pomen verovanja in resničnost vere, še danes predstavljajo bogastvo brez primere in omogočajo mnogim ljudem,
mo in molimo, [15] in razmišljati o samem dejanju vere sta nalogi, ki si ju mora zlasti v tem letu zadati vsak vernik.
Ni naključje, da so se morali kristjani v prvih stoletjih izpoved vere naučiti na pamet. Ta jim je služila kot vsakdanja molitev, da ne bi pozabili na dolžnost, ki so jo sprejeli s krstom. Zelo pomenljivo na to opozarja sv. Avguštin, ko v pridigi o javni izpovedi vere pravi: "Izpoved svete skrivnosti, ki ste jo prejeli vsi skupaj in ste jo danes eden za drugim izrekli, so besede, na katerih se gradi vera Matere Cerkve, ki sloni na trdnem temelju, ki je Kristus Gospod... Vi ste jo torej prejeli in izpovedali, toda v mislih in v srcu jo morate imeti vedno pred očmi, ponavljati jo morate na svojih ležiščih, razmišljati o njej na trgih in je ne pozabljati med obroki: pa tudi kadar s telesom spite, morate bedeti v njej s srcem".
/dalje
ki iščejo Boga, da najdejo pravo pot do 'vrat vere'.
Vera raste in se krepi samo skozi verovanje. Ni druge možnost za dosego gotovosti glede lastnega življenja kot prepustiti se vedno bolj v roke ljubezni, ki je toliko večja, kolikor bolj izvira iz Boga.
8.	Ob tej priložnosti želim povabiti sobrate škofe z vsega sveta, naj se pridružijo Petrovemu nasledniku v času duhovne milosti, ki nam jo nudi Gospod, da bi se spomnili dragocenega daru vere. To leto želimo obeležiti na dostojen in plodovit način. Poglobiti bomo morali razmišljanje o veri, da bi vsem, ki verujejo v Kristusa, pomagali k bolj zavestni in poživljeni pripad-
Verske in župnijske skupnosti ter vse stare in nove cerkvene stvarnosti bodo v tem letu vere iskale načine za javno oznanilo izpovedi vere.
9.	Želim si, da bi to leto v vsakem verniku vzbudilo hrepenenje po izpovedovanju vere v polnosti s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in upanjem. To bo priložnost tudi za poglobitev praznovanja vere v bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki je "vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč". Hkrati pa upam, da bo življenjsko pričevanje vernikov raslo v svoji verodostojnosti. Znova odkriti vsebine vere, ki jo izpovedujemo, živi-
nosti evangeliju, zlasti v trenutku globokih sprememb, ki jih doživlja človeštvo. Imeli bomo priložnost izpovedati vero v vstalega Gospoda po naših stolnicah
in cerkvah po vsem svetu, po naših hišah in družinah, da bi vsak začutil globoko potrebo po boljšem poznavanju in posredovanju vere prihodnjim rodovom.
NOVI	~w--pr • •	•	•	-i y-|
glas	Kristi am m družba
POGOVOR
| Mlada Vipavka Polona Puc o Taizeju
"V enotnem duhu je marsikaj sila preprosto
Letošnje poletje je koledar krščanskih praznikov ali bolje praznovanj popestrila 50-letnica Cerkve sprave v Taizeju, ki jo je leta 1962 v tej francoski vasici ustanovil brat Roger. Pred njo je že 22 let delovala Taize' skupnost, v katero se
I X
so meniške zaobljube napravili leta 1949, število bratov od takrat narašča, danes jih je v Taizeju okoli 100 iz več kot 25 držav, protestantov in katolikov. Od konca 50. let so v Taize' v večjem številu začeli prihajati tudi mladi, ki jih je navduševalo skromno
. v Y h*' ■
-a v*
4 *
letno odpravlja tudi veliko slovenske mladine. O svoji izkušnji smo povprašali mlado slovenist-ko in hribolazko Polono Puc iz Vipave.
Najprej predstaviva ekumensko samostansko skupnost Taize' tistim, ki je še ne poznajo. Ustanovil jo je švicarski brat Roger Schutz leta 1940 v vzhodni Franciji.
Ustanovitelj taizejske skupnosti je brat Roger, sin protestantskega pastorja, ki je skozi študij teologije iskal pot do Boga. Zgled v darovanju sebe najbolj potrebnim in v prizadevanju za spravo med kristjani mu je bila njegova babica, ki je med vojno pomagala potrebnim beguncem. Najbolj jo je bolelo, da so se med sabo pobijali prav kristjani, ki so prvi poklicani k miru. Leta 1940 se je zato preselil v Francijo, v vasici blizu Clunyja je našel hišo in začel uresničevati idejo o občestvu v solidarnosti in spravi. Tu je sprva skrival politične begunce, veliko molil in premišljeval. Prvi bratje
življenje v skupnosti, molitev za spravo in mir med kristjani. Tako nas prepričuje še danes.
Katere so njene temeljne značilnosti? Veliko se ukvarja z mladimi, z duhovnostjo na podlagi antičnih samostanskih vzorov, s humanitarno zavestjo in pomočjo.
Bistvo Taizeja poosebljajo brat Roger, njegova dejanja in njegova miselnost, ki jih po njegovi smrti leta 2005 nadaljujejo bratje z Aloisom na čelu. Skromno življenje v skupnosti, zelo preprosto, a vendar bogato. Ekumenski duh, solidarnost, zaupanje in sprava med kristjani so glavni poudarki sporočila taizejskih bratov in množice mladih, ki se z navdušenjem vračajo k temu izviru vere.
Taize' je v teh desetletjih postalo svetovno stičišče katoliške mladine. Kdaj potekajo obiski in kakšno je njihovo vzdušje?
Taize' nikoli ne zapira svojih vrat. Tedenska medcelinska srečanja potekajo vse leto. Najbolj
so obiskana poleti, košena taize-jskem griču zbere vsak teden od 3 do 6 tisoč ljudi, predvsem mladih. V ostalih obdobjih leta je udeležencev med 500 in 1000. Vzdušje med mladimi je sproščeno in barvito, kot je slikovita burgundska pokrajina s sončnicami in prostranimi polji. Vsak prinese v Taize ’ svojo zgodbo: tu srečaš vedno nasmejane in razigrane Afričane, preudarne in raz-mišljujoče Skandinavce, Evropejcem širijo obzorja poznanstva z mladimi drugih celin. Vsem pa je skupno iskanje enotnosti, solidarnosti in sprave po vzoru taizsejskih bratov in krščanstva. Polona, povej, prosim, nekaj o tipičnem taizejskem vsakdanu in aktivnostih.
Življenje v Taizeju je kljub množicam zelo umirjeno, preprosto, skromno. Zdi se kar težko verjetno, da na tako majhnem prostoru skupaj biva toliko različnih ljudi iz kulturno in gospodarsko raznobarvnih delov sveta. Pa vendar: taizejski sistem v duhu preprostega življenja deluje.
Spominjam se svojega prvega prihoda v Taize' in kopice praktičnih vrašanj: kako je mogoče nahraniti ti-sočglavo množico na tako majhnem prostoru in v tako kratkem času? Kmalu ugotoviš, da je v enotnem duhu to sila preprosto. Program je zastavljen tedensko, od nedelje do nedelje. Dan se začne z jutranjo molitvijo, ki je sestavljena iz taizejskih spevov, svetopisemskih odlomkov in tišine, sledi ji skromen zajtrk. Dopoldne se nadaljuje po starostno ločenih skupinah z razlago svetopisemskega odlomka, ki jo pripravi e-
den izmed bratov. Sledita pogovor in razprava v narodnostno mešanih malih skupinah (do 10 zbranih), ki s svojim mnenjem dejavno sodelujejo, predvsem pa poslušajo drug ii	drugega	in sprejme-
jo njegovo drugačnost. Malo pred 12.30 se življenje v Taizeju zopet ustavi pri skupni molitvi.
Sledijo kosilo, pevska vaja, različne zanimive delavnice in predavanja o aktualnih temah mladih v svetu. Po večerji ob 19. uri so večerna molitev, prijetno druženje, navezovanje stikov in sproščeni pogovori, ki se nadaljujejo v Oyaku, majhnem baru s prostorom za skupno druženje. Potrebno je poudariti, da vsa dela, od kuhanja, pomivanja posode, deljenja hrane, čiščenja sanitarij do priprave in urejanja cerkve ... prostovoljno opravljajo mladi.
Kako si ti spoznala Taize', zakaj in s kom si se odločila za obisk? Si se vrnila s pozitivnimi občutki in, če je tako, nam jih lahko poskušaš ubesediti?
sabo, z vseh koncev Evrope, v povezujejo v eno.
skupni pesmi, meditaciji in predvsem tišini... ja, bila sem navdušena nad mirom, ki me je prevzel. Stari in izkušeni “Taizejci",
m m : *	«	C	•	-4*
če jim lahko tako rečem, se mojemu pozitivnemu odzivu seveda niso čudili in so me takoj povabili, skoraj ukazali so mi, da se moram nujno odpraviti v tisti pravi Taize \ v Francijo. In res: poleti sem obiskala to malo simpatično vasico in našla sem potrditev njihovih besed. V šali rečeno, zdaj sem sama med tistimi starimi in izkušenimi “Taizejci", ki se vedno znova odpravljajo v to malo, a bogato oazo in navdušujejo nove ljudi.
Zakaj in komu predlagaš obisk Taizeja?
Taize1 sprejme vsakogar. Tu srečamo mlade družine z otroki, pa starejše pare, ki hodijo sem že 40 let. Seveda je tu največ mladih,	glo-
bokovernih in trd-noverujočih. Taize ’ pa je pravi kraj tudi za mlade iskalce, raziskovalce vere in skupnih vrednot, odprte za mnenje bližnjega. Tu se različnosti
V Sloveniji prireja obiske društvo Slovenske katoliške mladine (SKAM). Ali spremljaš njihovo delovanje oz. ali se udeležuješ kakih drugih katoliških srečanj, npr. duhovnih vaj, Stične mladih, evropskih dnevov mladih, raznih tečajev?
V Taize ’ se lahko odpravimo z avtom, kolesom, vlakom, nekateri poromajo celo peš. Kot si dejal, iz Slovenije avtobusni prevoz v Francijo in na evropska srečanja pripravlja SKAM. Njihovo organizacijo lahko samo pohvalim. Kot članica društva spremljam tudi njihove ostale dejavnosti, vendar se jih redno ne udeležujem. Letos za novo leto romajo na evropsko srečanje zaupanja in sprave v Rim - več informacij najdete na njihovi spletni strani. Vabljeni. Kako sama doživljaš in živiš katoliško vero? Je duhovnost zate predvsem intimna molitev, nedeljska dolžnost, vrednotni smerokaz, opora za boljše življenje v družbi, pot do sreče?
Živim v okolju Vipavske doline, kjer nas je večina gotovo vzgojenih v katoliškem duhu. Vera je zame dar, za katerega se v naši družini trudimo, da bi bil zgledno negovan. Verjamem, da je vsak človek duhovno bitje, ki nosi v sebi vero v nekaj, zdi se mi pa, da je prav krščanstvo posamezniku Zahoda najbližje, ga najbolj izpolnjuje in dopolnjuje.
JŠ
Moje prvo srečanje s Taizejem je bilo preko evropskih srečanj zaupanja in sprave, ki jih taizejski bratje organizirajo v evropskih prestolnicah za novo leto. Takrat se je nekaj mojih prijateljev namenilo v Varšavo in z veseljem sem se jim pridružila. Spočetka se mi je ideja o trikratni molitvi vsak dan zdela skoraj nemogoča, a ko sem v novoletnem zimskem vzdušju začutila enost zbranih, tako različnih in drugačnih med
Druga številka otroške revije Pastirček
Z darovi bogat oktober
Joj, kako bežijo dnevi! Že je namreč tu oktober, ki prinaša s seboj obilico jesenskih sadov, pa tudi veliko darov za dušo. Kot opozarja urednik Pastirčka Marijan Markežič v svoji beležki, si sledi v tem mesecu kar nekaj pomembnih dni: 2. oktobra godujejo naši angeli varuhi, ki nam stojijo zmeraj ob strani, kot realistično pripoveduje zgodbica Nevidni spremljevalci na tretji strani druge številke, pod njo je začetek molitve Sveti angel, ki jo bodo dopolnili mali bralci. Sv. Frančišek, ki je neizmerno ljubil živali in naravo nasploh, praznuje 4. oktobra; na ta dan v več krajih podelijo blagoslov domačim živalim. O sv. Frančišku je na besedilo Brat Frančišek Berte Golob zložil pesmico Janez Bitenc. 7. oktobra je praznik Rožnovenske Matere Božje, ki nas vabi k molitvi rožnega venca; nekoč so ga pogosto molili v vsaki verni hiši. O tej molitvi je govor v zapisu Rože na vrvici. Na nesebično in velikodušno delo misijonarjev nas opominja misijonska nedelja 21. oktobra. Po svetu je tudi veliko slovenskih misijonarjev. Zelo znan je Pedro Opeka, argentinski Slovenec, ki je v Atananarive, prestolnici Madagaskarja, 1.1989 na nekdanjem smetišču zgradil vasi s šolami, vrtci.... Zato so ga pred-
lagali za Nobelovo nagrado. Jože Možina je o njem posnel dokumentarni film, ki je bil nagrajen na festivalu v Hollywoodu. O njem in o pomenu misijonske nedelje poroča zapis na 22. strani oktobrske številke. Ob koncu oktobra (31.) je dan varčevanja, ki je v časih krize še posebno priporočljivo. V tokratnem kotičku drobcev zgodovine sta Berta Golob in ilustrator Marjan Manček osvetlila sveta brata Cirila in Metoda, ki sta širila krščansko vero v slovanskem svetu. Pastirček je tudi tokrat namenil nekaj prostora poglabljanju verskega znanja. Paola Bertolini Grudina s križanko in ilustracijami, ki jih bodo otroci pobarvali, vabi k spoznavanju Sv. pisma, in sicer zgodbe o Davidu. Mali bralci, ki se zanimajo za živali, bodo na dveh straneh lahko izvedeli marsikaj iz življenja netopirjev. Zapis sta z besedo in ilustracijami prispevali Nina Grudina in Paola Bertolini. Kako in zakaj so se izgubili dežnik, šolsko berilo, peresni ca in črtalo, razkriva pravljica Marize Perat ob ilu-
straciji Zlate Volarič. Česa se najbolj boji Dojenčica izpod peresa Barbare Rustja in simpatičnih risb Svetlane Brecelj, bo razodelo nadaljevanje pod naslovom Do-jenčico je strah. Basen Janeza Trdine Poslušaj, preden ni prepozno modro poučuje, da je treba zmeraj upoštevati modre besede izkušenih ljudi, drugače nam bo trda predla. Zvedavi Fot se v stripu Antonelle Del Bianco odprav-
lja na potovanje skozi čas. Jesen nam podarja tudi sladki kostanj. Njegove lastnosti predstavlja Pastirček ob pomoči Ane Rupil in Danile Komjanc, ki je za vse naj-mlajše bralce in risarje pripravila prerez stanovanjske hiše in želi, da otroci poimenujejo dele pohištva. Hema je izbrala dve igri,
škarje, kamen, list in strupena roža, ki jih bodo bralci lahko igrali s prijatelji. To so preproste igrice, ki pa otroke odtegnejo od sedenja pri računalniku. Mali sladkosnedi si bodo ob mamini pomoči spekli Hemine in Polonine kokosove hlebčke. Tatjana Ban je pripravila dve nazorni ustvarjalni strani, ki ju bodo otroci gotovo veseli. Neža ob ilustraciji Danile Komjanc predstavlja čistilko, ki skrbi za čistočo šolskih prostorov. Stric Maks je svoje izletnike popeljal skozi Kozino proti Kopru in Črnemu Kalu. Šli so na ogled razvalin Črnokalskega gradu iz 11. stoletja, ki ga je dal zgraditi istrski mejni grof Ulrih I., da bi obvladal poti v dolini. Potepuški izletniki so si ogledali cekvico Marije Snežne iz turških časov, pa še Črni Kal. Spet so s stricem Maksom, čigar pota usmerja Marjan Markežič, odkrili nekaj zanimivosti, ki jih ne poznamo, a jih imamo "pred nosom". Oktobrska številka prinaša še razvedrilne zanke, nemarnega Packa avtorja VValterja Grudine, ki brez zvezkov in knjig dirja v šolo, in osem čudovitih strani Pastirčkove pošte z zapisi in krasnimi risbicami.
IK
Kratke
Terčeljev shod v Logu pri Vipavi
V nedeljo, 21. oktobra, bo v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi potekal Terčeljev shod. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sveta maša, ki jo bo daroval postulator dr. Primož Krečič ob somaševanju vipavskih duhovnikov. Lepo vabljeni!
Dobrodelni koncert v Rovtah
Župnijska Karitas Rovte vabi v nedeljo, 4. novembra, ob 15. uri v Dom krajanov Rovte na 17. dobrodelni koncert z geslom “Veselje v sožitju”. Na Dobrodelnim koncertu bodo sodelovali: OŠ Rovte, pevka, Romana Bele, ansambel Narcis, pevec Ivan Hudnik, skupina JAZZVA, Rovtarske pritrkovalke - ci, Petra Slapar skupina Genialci, Mešani cerkveni pevski zbor župnije Rovte, harmonikarica Karmen Razbornik, skupina Dominik, Ložanske vrane, Donačka. Osrednji govornik bo generalni tajnik Slovenske Karitas, Imre Jerebic. Koncert povezujeta Rezka Drmota in Maja Nagode. Pozdravila bo tudi ministrica za Slovence po svetu in zamejstvu, Ljudmila Novak. S svojim obiskom in prostovoljnimi prispevki lahko skupaj pomagamo ljudem v stiski.
Kulturno srečanje o temi Poroka in izvenzakonske zveze
V predavalni dvorani Goriških pokrajinskih muzejev v palači Attems na Komu bo v petek, 19. oktobra, ob 16. uri, kulturno srečanje o aktualni tematiki poroke in izvenzakonskih zvez "II matrimonio e le unioni di fatto”, ki ga prireja Zveza italijanskih katoliških pravnikov iz Vidma in Gorice (Unione giuristi cattolici italiani di Udine e Gorizia) v sodelovanju z Zbornico goriških odvetnikov in pod pokroviteljstvom Pokrajine Gorica. Predavala bosta prof. Francesco d'Agostino, redni profesor filozofije in prava na Univerzi Tor Vergata v Rimu in osrednji predsednik Zveze italijanskih katoliških pravnikov, ter prof. Ludovico Mazzarolli, redni profesor javnega prava na Univerzi v Vidmu. Moderator bo dr. Arrigo De Pauli, nekdanji predsednik tržaškega sodišča. Na srečanju bo prisoten tudi novi goriški nadškof Carlo Redaelli.
Na Škofijski gimnaziji Vipava / Comenius srečanje
Na Škofijski gimnaziji Vipava bo med 21.10. in 27.10.2012 potekalo Comenius srečanje. V projektu Matematika, znanost in svet poleg Škofijske gimnazije Vipava sodeluje še šest srednjih šol, in sicer so to šole iz Italije, Španije, Velike Britanije, Grčije, Poljske, Francije in seveda Škofijska gimnazija Vipava. V Sloveniji se bodo dijaki in profesorji ukvarjali s temo zabavne matematike. Na ekskurzijah bodo spoznali Postojnsko jamo, Pipistrelovo tovarno, Bled in Ljubljano ter Slovensko obalo. Program na šoli bo potekal v ponedeljek (ko se bodo tuji dijaki tudi pridružili rednim uram), v torek in v četrtek; sreda in petek pa bosta namenjena spoznavanju Slovenije. S projektom Matematika, znanost in svet želijo poudariti uporabnost naravoslovja, še posebej matematike in jo približati dijakom. V izmenjavi sodeluje 21 dijakov Škofijske gimnazije Vipava in 21 dijakov iz omenjenih držav, na šoli pa se bo v tem tednu mudilo tudi 13 tujih profesorjev. Dijaki in profesorji ŠGV so pred organizacijo Comenius srečanja že obiskali šole iz Italije, Španije, Velike Britanije in Grčije.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Goriška Brda se bodo predstavila v Štmavru
Bi radi podrobneje spoznali Goriška Brda? Ste se tudi vi zaljubili v valovito pokrajino, prekrito z žarečimi vinogradi? Ste radovedni in bi radi izvedeli, kakšno je bilo v Brdih življenje pred mnogimi leti? Kulturno društvo Sabotin izštmavraje pripravilo privlačen večer ravno za vas, za ljudi, ki jih zanimajo kultura, zgodovina in etnologija našega prostora. Medse je povabilo Darinko Sirk, ki bo v sodelovanju z mnogimi Brici predstavila svojo knjigo 99 meštirjev 100 mižerij. Kulturni večer bo uvedel letošnji pohod na Sabotin s prireditvijo v soboto, 20. oktobra, ob 20. uri na sedežu društva v Štmavru. Poleg pogleda v briško kulturno dediščino bo na vrsti tudi odprtje fotografske razstave Silvana Pittolija Skrita lepota. Razstavo je fotograf predstavil maja v novogoriški rotundi, z njo se bo predstavil tudi domači publiki. Večer bo popestril moški pevski zbor Štmaver pod vodstvom Nadje Kovic. Veliko zabave obeta tudi nedelja, zl. oktobra, ko bo potekal tradicionalni pohod na Sabotin. Zbiranje bo ob 8.30 na mostu čez sabotinsko cesto, začetek pohoda pa bo ob 9. uri. Ob 10.30 bo župnik Marijan Markežič daroval sv. mašo pri ruševinah cerkvice sv. Valentina, nato pa bo od 12.30 dalje kosilo na sedežu društva v Štmavru.
Pester kulturni program v soboto in lepote favne in flore Sabotina so zagotovo kazatelj lepega dogodka, na katerega člani društva toplo vabijo. Preživite torej lep večer v briški družbi in nedeljo na svežem zraku s Štmavrci in člani društva.
V cerkvi sv. Silvestra v Pevmi / Koncert Cerkvena glasba skozi stoletja
V petek, 26. oktobra, ob 20.30, bodo ljubitelji cerkvene glasbe in petja lahko prisluhnili enkratnemu koncertu, edinstvenemu glasbenemu potovanju skozi stoletja, ki ga bodo oblikovali pevke in pevci Mešanega pevskega zbora PD Sele in člani orkestra slovenske Glasbene šole Glasbena promlad pod vodstvom Romana Verdela. Na orgle bo igral Andrej Feinig. Za povezavo bo poskrbel Aleksander Mak. S koralom Veni Creator Spiritus bo moški del zbora popeljal v prvi del koncerta. Zvrstile se bodo renesančne in baročne skladbe (J. Gallus, J. S. Bach in D. Scarlatti) za zbor in orgle. Sledili bosta dunajska klasika (W. A. Mozart) in romantika (A. Bruckner in F. Mendelsson Bartholdy).
V drugem delu bodo zapeli slovenske cerkvene pesmi, od preproste ljudske do novoskomponiranih mašnih delov izpod peresa Romana Verdela. Koncert bodo končali s pravoslavno pesmijo Tebe pojem. Toplo vabljeni!
Predstavitev knjige mag. Renata Podbersiča
Študijski center za narodno spravo vabi na predstavitev knjige Revolucionarno nasilje na Primorskem Goriška in Vipavska, 1941-1945, ki bo v ponedeljek, 22. oktobra 2012 ob 18. uri, v prostorih Mestne občine Nova Gorica - Velika dvorana (pritličje), Trg Edvarda Kardelja 1, Nova Gorica. 0 knjigi bosta spregovorila avtor mag. Renato Podbersič ter novinar in zgodovinar Jože Možina.
Druga Pravljična urica v Feiglovi knjižnici / Tomov Repek
V ponedeljek, 8. oktobra 2012, je druga Pravljična urica priklicala v mladinsko sobo Feiglove knjižnice na Verdijevem korzu v Gorici nad petnajst cicibanov, ki so razigrano posedli po blazinicah in zvedavo čakali, kaj se bo prikazalo izza zavese.
Državni sekretar Matjaž Longar obiskal Zadrugo Goriška Mohorjeva
"Pomembno je biti modri in se znati koordinirati"
Srečanje z deželnim svetnikom Gabrovcem
Skušajmo vsaj zajeziti nižanje prispevkov
Upravni odbor Zadruge Goriška Mohorjeva se je v iskanju izhoda iz kriznega stanja v torek, 9. oktobra, na svojem sedežu na Travniku v Gorici sestal z deželnim svetnikom iz vrst Slovenske skupnosti Igorjem Gabrovcem. Predsednik Damjan Paulin je izrazil skrb zaradi krčenja finančnih sredstev, ki hudo ogrožajo našo Zadrugo, saj se predvideni primanjkljaj stalno viša. Odločilno vlogo imajo deželna uprava, civilna družba in pritisk Slovenije na Italijo, je povedal svetniku, ki se mu je zahvalil za njegova dosedanja prizadevanja
in podporo. Naš tednik, ki ima posebno vlogo na deželni ravni, je pomemben že zato, ker pomeni jamstvo za medijski pluralizem v zamejstvu, je dodal Peter Černič. Gabrovec je pohvalil delo pri Novem glasu, Pastirčku in Mohorjevi družbi, pa tudi prilogo Bodi človek z odličnimi sodelavci.
"Tednik je kapital, ki ga je treba obravnavati na deželni ravni". Vsake krize je enkrat konec, je de-
jal, "a denarja ne bo nikdar več toliko kot pred leti". Zato je pomembno, "da skušamo čim bolj zajeziti nižanje prispevkov". Država bo sicer še naprej rezala sredstva; kdo bo najbolj prizadet, pa še ni jasno. Lahko le upamo, da bodo v Rimu dopolnili že nakazana sredstva. Glede Furlanije Julijske krajine, ki ni dovolj aktivna v odnosu do Rima, je dejal, da je brezbrižna že zato, ker ima
mnogo hujših problemov in se mora redno braniti pred novimi krčenji. Kaj več bi pa lahko naredili naši parlamentarci, saj so sredstva, ki bi omogočila našim ustanovam nemoteno delovanje, "rimski drobiž". Skratka: "minili so časi denarja, pridobljenega z lahkoto". Zato je upravitelje spodbudil, naj skušajo ohranjati čim večjo skromnost in naj se ne spuščajo v pustolovščine. / DD
Foto DPD
r "if.ir 1’ -" j..!.
Matjaž Longar, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je 10. oktobra obiskal slovenske ustanove, ki delujejo v stavbi na Travniku v Gorici, ter se še posebej ustavil z upravitelji in člani Zadruge Goriške Mohorjeve, ki izdaja tednik Novi glas, otroško revijo Pastirček in knjige Goriške Mohorjeve družbe. Skupno z višjo svetovalko Polonco Flego si je državni sekretar najprej ogledal Katoliško knjigarno v pritličju, nato razstavo akvarelov Vesne Benedetič v galeriji Ars. Po obisku uredništva NG so mu člani upravnega odbora
-	s predsednikom Damjanom Paulinom na čelu -orisali idejne smernice in delovanje ter seveda finančne težave, v katerih se je znašla Zadruga v zadnjih letih pri izdajanju našega tednika, otroške revije in mohor-jevk zaradi višanja stroškov in postopnega krčenja javnih prispevkov z italijanske in slovenske strani. In to kljub temu, da je upravni odbor na vse možne načine skušal zre-
"Konstantno pritiskamo na italijansko stran". Še v tem tednu bo slovensko-italijansko srečanje, na katerem bo ministrica Ljudmila Novak ponovno izpostavila to stanje. "Slovenski diplomati so vseskozi na stiku na finančnem ministrstvu v Rimu. Denar je predviden, ni ga pa". Na deželni ravni pritiska generalni konzulat, stalno in aktivno pa bi morali pritiskati tudi krovni organizaciji.
"Pomembno je biti modri in se znati koordinirati, pustiti razlike ob strani, ko gre za bistvena vprašanja preživetja". Govor je bil še o nezanemarljivem dejstvu, da si zaradi skromnih sredstev Novi glas ne more več privoščiti, da bi kadroval in oblikoval nove časnikarje, kot je to delal v prvih desetih letih svojega obstoja, pa tudi o tem, da bi kazalo iskati vedno več poti na spletu. Sicer pa stojijo vsi tiskani mediji pred izzivi, ki se jim je treba prilagoditi, je še dejal državni sekretar. / DD
ducirati izdatke na minimum, kljub temu da je utegnil ohraniti število naročnikov in hkrati kakovostno raven svojih uslug. "Stanje je zelo resno, problem je, da ni sistemske ureditve, ki bi omogočala redno delovanje, kaj še načrtovanje za naprej", je dejal Paulin. Državni sekretar Longar je pohvalil kakovost edicij in izrazil željo, da bi nadaljevali po tej poti. Za letos
je bilo iz Slovenije napovedanih 80% lanskih prispevkov, toda v rebalansu proračuna so nam izborili še 10%. "Glejte na napol poln kozarec", saj "zadeve so resne, niso pa tragične". Za naprej nameravajo v slovenski vladi
spremeniti sistem dodeljevanja sredstev, in sicer iti v neposredno financiranje. Ko bo razpis, se bodo vse institucije prijavile; posredniki in krovne organizacije bodo lahko še naprej dali svoje mnenje, denar pa bo šel neposredno. "S tem je zagotovljena popolna transparentnost". S posebno prioriteto želijo ohraniti podporo programom, ki imajo za
prvenstveno skrb jezik in kulturo. Tudi za prihodnost je predvidenih manj sredstev, "takšni so časi", sistem pa bi ne smel kolapsirati. Longar je povedal, da je v rednem stiku z veleposlanikom Mirošičem in s krovnima organizacijama.
Spet je namreč pravljično srečanje imelo gledališki značaj. Malčke sta v prelepi svet domišljije peljali mladi študentki Stefania Beretta in Lucrezia Bogaro. Tokrat sta zamenjali vlogi. Stefania je bila pripovedovalka pravljice o prašičku, ki ni hotel svojega zavitega repka, Lucrezia pa seje z živahno iskrivostjo prelevila v prikupnega prašička (tudi kostumsko je poudarila simpatičnega protagonista s kratkim zavitim repkom). Tom je hotel na vsak način raztegniti svoj repek. Uspelo mu je, ko mu je krava Amalija rekla, naj da repek v blato. Ko se je plast blata posušila, je bil repek raven, a ojej, bodeč kot bodalce! Tom se ni mogel približati nikomur, saj je njegov repek vsakogar zbodel. Še mamica ga ni marala ob sebi. Bil je prav žalosten, ko je sameval pod dežjem. A dežne kapljice so sprale blato in repek je bil v Tomovo veliko veselje spet zavit. Stefaniino živo pripovedovanje in Lucreziina razgibana vživitev v rožnatega prašička, živahnega značaja, sta drobcen gledališki prikaz, ob plišastih živalicah in figurah iz stiropora, napravila še bolj privlačen. Otroci in njihovi odrasli spemljevalci so z užitkom spremljali zgodbico. Res je treba pohvaliti izoblikovalki toplih pravljičnih trenutkov, ki sta jih, kot smo izvedeli od knjižničarke Brede, pripravili v bliskovito kratkem času. Kot vselej so se otroci po pravljici zadržali med knjižnimi policami in izbrali najljubšo ilustrirano knjigo, ki jo bodo doma listali in brali v družbi staršev ali nonotov. / IK
Prva skupina gostov je v petek,	je moral spopadati z živahnostjo
17.	avgusta, predala štafetno pal-	in razposajenostjo kar dvana-
ico mlajšim članom društva, ki	jstih mladih, ki so se letos
so tako, že četrtič zapored, odprli	udeležili petdnevnega bivanja v
Hrast kamp. Claudio, predsed-	koči. Pri tem so mu pomagali še
nik društva in vsakoletni orga-	Mirko, Lorenzo, Boris in Jožica,
nizator teh "počitniških dni", se	ki so otroke stalno spremljali pri
vseh dejavnostih - od kolesarjenja v Kranjsko Goro, do ture na Jof di Somdonia (prelepe razgledne točke na severni strani Montaža), pa do izleta k Rabeljskemu jezeru. Ob vseh teh športnorekreacij skih izkušnjah so se otroci naučili še plezanja, kuhanja, pripravljanja tabornega ognja, lovljenja v temi..., predvsem pa so spoznali, kaj pomeni biti del skupine in vsak v svojem malem prispevati k njeni rasti.
Nika Cotič
SKD Hrast na oddihu v Žabnicah
Prijetno bivanje v gorskih višavah
Tudi letos, kot je že vrsto let
v	navadi, so se člani SKD Hrast iz Doberdoba za dober teden nastanili v koči sv. Jožefa v Žabnicah. Prvi gostje so svoje bivanje v objemu Julijcev popestrili z večkratnimi vzponi na marsikateri vrh, sicer pa uživali v druženju in "lenarjenju" v gorskem miru pri koči.
15. avgusta se je številna skupina "Hrastovcev in Hrastovk" udeležila že tradicionalnega srečanja na Sv. Višarjah, kjer so pevci s svojimi glasovi obogatili opoldansko sveto mašo. Ko so se spustili s Sv. Višarij, je vse čaka-
lo	prijetno druženje pri koči.
Ministrica Ljudmila Novak v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Pokrajinsko tajništvo SSk za Goriško
Žgoče teme na zasedanju v Doberdobu
Pokrajinsko tajništvo SSk za Goriško je v torek, 2. oktobra 2012, zasedalo v Doberdobu. Zasedanja so se udeležili tudi člani svetniške skupine SSk v tamkajšnjem občinskem svetu. Na dnevnem redu so bili obravnava aktualnih vprašanj, ki zadevajo kraško občino, analiza političnega stanja in pogovor glede priprav na prihodnje deželne in državne volitve. Doberdobski sekcijski tajnik SSk Marko Jarc je predstavil prisotnim članom tajništva nekaj
Društvo upokojencev za Goriško praznuje v petek, 19. oktobra, ob 17. uri v Kulturnem domu v Gorici tridesetletnico svojega nepretrganega delovanja, ki ga je začela leta 1982 v težkih razmerah skupina zelo delavnih in zaslužnih oseb. Goriški upokojenci so sicer že prej v 70. letih dobro opravljali načrtovane dejavnosti v tržaškem upokojenskem društvu. Od ustanovitve goriškega samostojnega društva, ki je nastalo iz socialnih in narodnostnih razlogov ter potreb, je število včlanjenih stalno rastlo po zaslugi odbornikov in mnogih sodelavcev. Vse je potekalo na preprost, nezahteven, a učinkovit način. Zadnje čase so se razmere začele spreminjati. Toda delovanje, ki je slonelo in vedno sloni na prostovoljnem pristopu upravnega odbora in sodelavcev ter na prijateljskem odnosu v obliki povezovanja in druženja članov, se je
žgočih tem, ki zadevajo upravljanje doberdobske občine. Najprej je orisal potek popravit-venih del na šolskem poslopju, ki so sedaj prekinjena.
Dobra novica zadeva ustanavljanje jusarskega odbora v Jamljah, kjer je precej jusarske imovine. SSk je v občinskem svetu izrazila negativno mnenje o prodaji jusarskih zemljišč. Bolj primerno bi bilo, da bi ta zemljišča dali v najem. Na tak način bi boljše branili pravice jusarskih lastnikov, in to bi bilo v
kljub spremembam uspešno nadaljevalo. Število članov se je v zadnjih letih zelo povečalo, tako da društvo šteje nad 450 vpisanih oseb. Društvo vedno namenja svojo skrb razvejenim dejavnostim v prid naših ljudi na Goriškem kljub spremembam v načinu življenja in mišljenja, kljub novim navadam in razvadam ter različnostim v medsebojnih odnosih. Tudi gospodarska kriza negativno vpliva na društveno delovanje, poleg tega se mora društvo pri upravljanju raznih zadev soočati tudi z birokratskimi predpisi in zapleti, ki otežujejo potek dela. Društvo si želi vztrajnega sodelovanja članov in tudi večjega priliva mlajših ljudi, ki bi v prihodnosti ohranjali trdnost slovenske ustanove na Goriškem. Na slovesnosti bosta vključena v program predstavitev razstave novejših del društvenih likovnih umetnic in nastop društvenega Ženskega pevskega zbora, (ed)
veliko korist celotnega kraškega območja pri Jamljah.
Velik problem predstavlja kamnolom pri Devetakih. Podjetje, ki je dobilo koncesijo, je izkop ustavilo zaradi splošne gospodarske krize. To pa pomeni, da občina Doberdob ne bo unovčila predvidenega prihodka od izkopa, kar lahko spravi v težave občinski proračun, saj bo treba plačati vsa dela, ki jih je podjetje izvedlo. SSk je mnenja, da tiči glavni problem v pogodbi med podjetjem in občino; v njej namreč ni tistih členov, ki bi upoštevali morebitne spremembe na tržišču.
Sekcijski tajnik Jarc je nato spregovoril o evropskem projektu Natura 2000; zaradi tega načrta preti domačim kmetom nevarnost, da ne bi smeli več uporabljati vode iz Doberdobskega je-
stove z italijanskim kulturnim miljejem. Kot vse druge slovenske ustanove v Italiji, se tudi Kulturni center srečuje z velikimi finančnimi težavami, ki postavljajo pod vprašaj njegovo prihodnje delovanje. Stanje je posebno kritično zaradi hudih zavlačevanj pri izplačevanju sredstev, ki bi jih po zakonu morala dodeljevati italijanska republika. Izredno hvaležni so Sloveniji, je poudarila Franka Žgavec, ki redno namenja sredstva za izvedbo programov, pa čeprav v zmanjšanem obsegu. O delovanju, uspehih in težavah ustanov, ki jih predstavljajo, so spregovorili Wal-ter Bandelj (Svet slovenskih organizacij), Damjan Paulin (Katoliško tiskovno društvo), Miloš Čotar (Zveza slovenske katoliške prosvete), Dario Bertinazzi (Združenje cerkvenih pevskih zborov), Marjeta Kranner (SCGV Emil Komel), Andrej Vogrič (AŠZ 01ympia) in Simon Peter Leban (Slovenska zamejska skavtska organizacija). Ministrica Ljudmila Novak je povedala, da se zaveda stiske naše organiziranosti, a tudi matična domovina doživlja krizo, zaradi česar je prisiljena zmanjševati stroške. Navzoče je seznanila s prizadevanji za reševanje situacije in jim izrazila podporo tudi v prihodnje. / DD
zera. Nekaj dvomov je bilo izraženih tudi glede upravljanja centra Gradina in paludarija, saj pri tem občina nima nobenega dobička, letni deželni prispevki pa so zmeraj manjši. SSk je mnenja, da bi se morala taka struktura vzdrževati v večji meri samostojno.
Sledila je razprava o deželnih in političnih volitvah. Pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek je prisotne seznanil z nekaterimi novostmi. Slovenska skupnost bo morala v teh mesecih vložiti več truda na tem območju in si predvsem za deželne volitve zadati cilj povečanja števila glasov v primerjavi z letom 2008. Somišljenike iz Doberdoba in Laškega je tudi povabil, da tajništvu predlagajo morebitne kandidate in kandidatinje s kraško-laškega področja.
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatelja prof. Silvana Kersevana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Ban-ca di GvidalejVia Kugy. 2, Gorica] IBAN rr 30 C 05484 12402 d03 570 036 225: SWIFT CMIT2C S pnpisom: za SKLAD SILVANA KERSEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
Prihodnjo nedeljo je svetovna misijonska nedelja. Pri vseh svetih mašah bo miloščina namenjena misijonom. Popoldne ob 16. uri v Štandrežu ura molitve za misijone, nato misijonska prireditev v župnijskem domu. Ves dan bo odprt v Štandrežu misijonski srečelov, ki ga pripravlja misijonski krožek.
Vgaleriji A. Kosič v Raštelu 7 (vhod skozi trgovino obutve Kosič) je na ogled slikarska razstava z naslovom Privatna soba umetnice Taše Turk. Urnik razstave: od torka do sobote, od 9.00 do 12.30 in od 15.30 do 19.30.
Slovenska skupnost sporoča, da bo v mesecu oktobru pokrajinski sedež (drevored 20. septembra 118, Gorica) odprt za javnost vsak ponedeljek od 16. do 18. ure. Goriški občani bodo tako lahko občinskim svetnikom SSk sporočali odprta vprašanja v odnosu do občine. Za informacije: 0481-549161.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v petek, 19. oktobra, ob 17. uri v Kulturnem domu v Gorici slovesnost ob 30-letnici društvenega delovanja. V program sta vključena predstavitev razstave novejših del društvenih likovnih umetnic in nastop pevskega zbora. Vljudno vabljeni člani in prijatelji!
V župnijski dvorani v Doberdobu
bo v soboto, 20. oktobra, ob 20.30, predstava 110 okusnih let, ki jo Slovensko stalno gledališče v sodelovanju z društvoma SKRD Jezero in SKD Hrast ponuja kot vabilo k vpisu abonmaja za sezono 2012/2013.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško vabi člane in prijatelje na kulturno-pevsko prireditev “Starosta mali princ”, ki bo v nedeljo, 28. oktobra, ob 17. uri v Kulturnem domu v Novi Gorici (Bevkov trg 3) na pobudo Pokrajinske zveze DU (Nova Gorica) in Kruta v sodelovanju z upokojenskimi društvi. V dopoldanskem času je organiziran izlet z obiskom Goriških Brd. Ob 10. uri bo odhod z avtobusom izpred Rdeče hiše v Gorici. Ob 11. uri bo poklon žrtvam NOB pri spomeniku v Gonjačah, nato vodeni ogled vasice Šmartno. Po kosilu v gradu Dobrovo bo odhod v Novo Gorico na koncert. Na avtobusu je na razpolago 25 mest. Pohitite! Prijave za avtobus sprejemajo po tel. št.: 0481 882183 (Dragica V.), 3471042156 (Rozina F.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156
(Andrej F.).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v soboto, 3. novembra, tradicionalno martinovanje v restavraciji Kapriol (Dol). Vpisujejo do zasedbe mest na avtobusu po tel. št.: 0481882183 (Dragica), 3471042156 (Rozina F.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F.)
Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 0038640 700111.
Nudim likanje In čiščenje. Kličite na tel. 0038640153213.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih za začetektudi po 4 ure. Kličite na tel. 0038641529652.
Prijazna in zanesljiva m lajša gospa z izkušnjami nudi čiščenje in likanje ali nego starejših in bolnih ter pomoč pri gospodinjskih delih. Tel. št. 00386 70777512.
Darovi
V počastitev spomina na pokojno Olgo Humar vd. Lipičar darujejo družine Blažič, Korošec, Kusič, Primožič, Primožič S. in Pahor za cerkev sv. Ivana v Gorici 150 evrov in za zbor Lojze Bratuž 150 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 19.10.2012 do 25.10.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu sfrekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www, radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petelj 19. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Nedelja, 21. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 22. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti iz naših krajev -Obvestila.
Torek, 23. oktobra: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 24. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Zamolčano taborišče Visco - Izbor melodij.
Četrtek, 25. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba-Zanimivosti doma in po svetu - Obvestila.
OKUSI KRASA 2012
Predstavitev letošnjih Okusov Krasa v Katoliški knjigarni
V petek, 19. oktobra, ob 18.00, bo v Katoliški knjigarni v Gorici, Travnik 25, predstavitev enogastronomske prireditve Okusi Krasa 2012. Okusi Krasa bodo letos od 20. oktobra do 11. novembra “posvečeni domačim dvoriščnim živalim”. Vsaka gostilna bo imela svoj “Krožnik Okusi Krasa 2012” o tej temi, pekarne pa bodo ponudile kruh iz moke, ki je mleta na mlinski kamen. Enogastronomska in etnografska raziskovalka Vesna Guštin bo predstavila goriškemu občinstvu svoji uspešnici Je več dnevou ku klobas (ZTT) in Beri, beri, rožmarin zeleni (Transalpina editrice TS). Spremljal jo bo in kramljal z njo enogastronomski kritik in zgodovinar Stefa no Cosma.
Okusi Krasa 2012 so letos prisotni na Goriškem v Gostilni Pri Miljotu v Dolu pri Devetakih (Doberdob), združenje naturalističnih in zgodovinskih vodičev JULIAEST pa sodeluje s svojimi lepimi in poučnimi izleti po goriškem Krasu. Oba se bosta predstavila, tajnik gostinske sekcije SDGZ Davorin Devetak pa bo na kratko orisal enogastronomsko in turistično ponudbo.
Sledila bo zdravica k uspehu goriškega dela manifestacije z omenjeno gostilno in društvom ter sosednjim Wine Cafe 1628 Piazza Grande, ki ga upravljata Ronald in Ornella. Na zdravico so bili povabljeni vsi dosedanji goriški ponudniki Okusov Krasa in seveda proizvajalci.
Pobudo “Sapori del Carso - Okusi Krasa 2012" je uresničilo Slovensko deželno gospodarsko združenje s prispevkom Trgovinske zbornice Trst, Dežele Furlanije Julijske krajine in Pokrajine Trst.
Petek, 19. oktobra
Praznovanje 30-letnice goriških upokojencev
KOROŠKI KULTURNI DNEVI NA PRIMORSKEM
OD 20. DO 30. OKTOBRA 2012
Prireditve na Goriškem
Torek, 23. 10. 2012, ob 18. uri
Gorica, komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž Srečanje glasbenih šol
Sodelujejo: SCGV Emil Komel, Koroška glasbena šola, Glasbena matica
Soprireditelj Slovenski c enter za glasbeno vzgojo Emil Komel
Petek, 26. 10. 2012, ob 20.30 Pevma, cerkev sv. Silvestra Cerkvena glasba skozi stoletja
Nastopajo: MePZ PD Sele, Orkester GŠ Glasbena Promlad, Andrej Feinig - orgle
Soprireditelj KD Sabotin iz Stmavra
Ponedeljek, 29. 10. 2012, ob 19. uri
Gorica, komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž
Okrogla miza:
Različne ravni zastopanosti slovenske narodne manjšine v Avstriji in Italiji
Nastopajo predstavniki EL, SSk, NSKS, SSO, SJK in KZ
Soprireditelja Krožek Anton Gregorčič in Novi glas
Torek, 30. 10. 2012, ob 9.30 in 10.45 Gorica, velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž Lutkovna predstava Hruške gor, hruške dol
Nastopa: Lutkovna skupina KPD Šmihel
Soprireditelj Kulturni center Lojze Bratuž
Zveza slovenske katoliške prosvete - Gorica Slovenska prosveta - Trst Krščanska kulturna zveza - Celovec
MOŠKI PEVSKI ZBOR MIRKO FILEJ GORICA
prireja
KONCERT OB 100-LETNICI ROJSTVA PROF. MIRKA FILEJA
nedelja, 28. oktobra 2012, ob 15. uri velika dvorana KC Lojze Bratuž - Gorica
sodelujejo MePZ ZVON s skupino tamburašev iz Šmartnega pri Litiji
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Obisk in podpora ugledne
gostje
Praznovanje 50. obletnice Kulturnega centra Lojze Bratuž je bilo v petek, 12. oktobra, ko je zvečer v premierni uprizoritvi zaživela opereta Pom-
ladanska parada, še bolj slovesno zaradi obiska ugledne gostje iz Ljubljane. V popoldanskih urah je namreč na Drevored 20. septembra prišla ministrica RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak.
Najprej si je ogledala prostore Kul-
turnega centra Lojze Bratuž, spominski park in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, nato pa je imela daljši pogovor z zastopniki glavnih ustanov in organizacij, ki imajo sedež oz. delujejo v tem za goriške Slovence pomembnem kulturnem središču. Predsednica KC Bratuž Franka Žgavec je predstavila razvejeno delovanje centra in obširen program, ki redno poteka v teh prostorih. Omenila je gledališko, koncertno, razstavno in družbeno	dogajanje,	ki
zgledno povezuje slovenski živelj iz vsega zamejstva, gradi pa tudi mo-
Slovesno odkritje spominske plošče
"Pasolini in Idrija"
Idrija, ki je letos vstopila na Unescov seznam svetovne dediščine, je že v preteklosti, pospešeno pa po letu 1990 (ko je potekala 500-letnica rudnika oziroma mesta) namenjala pozornost obeleževanju spomina na pomembne osebnosti, ki so tu živele in ustvarjale ter s svojim prispevkom ponesle ime Idrije v širni svet. Med tiste znamenite ljudi, ki so sicer le zelo kratko obdobje svojega življenja prebivali v Idriji, a so vseeno od tod ohranili globoke spomine, ki so našli odmev v njihovem ustvarjalnem delu, se je mnogim (na primer Francu S. Finžgarju, dr. Andreju Budalu, Franu Milčinske-mu, Božidarju Jakcu, Ivanu Čargu in drugim) pridružil tudi svetovno znani filmski ustvarja-
lec Pier Paolo Pasolini, rojen v Bologni leta 1922, umrl nasilne smrti v bližini Rima leta 1975. Že leta 1990 so v Idriji sprejeli načelni sklep, da se Pasoli-niju postavi spominska plošča. Ponovno je bil predlog potrjen leta 1996 ob pomembni Pasolinijevi razstavi v Idriji, ki jo je priredil Mestni muzej Idrija ob odločilnem sodelovanju Občine Casarsa della Delizia in tamkajšnjega Pa-solinijevega arhiva, predhodnika sedanjega študijskega centra Pier Paolo Pasolini. Končno je v letu, ko se kulturni svet spominja 90. obletnice njegovega rojstva, pobuda tik pred uresničitvijo. Občina Idrija, z županom Bojanom Severjem na čelu se je zavzela, da Pier Paolo Pasolini na vogalu občinske stavbe, v kateri je leta 1930 in 1931 živela Pasoli-nijeva družina in je Pier Paolo v bližnji šoli obiskoval četrti razred, dobi primerno, že dolgo načrtovano spominsko obeležje. Spominsko ploščo bo oblikoval arhitekt Silvij Jereb, ki je bil za to izbran že pred skoraj 20 leti.
Pri slovesnem odkritju, ki bo v soboto, 20. oktobra 2012, ob 11.00 bo imel slavnostni govor poznavalec italijan-
ske kulture akademik Ciril Zlobec. Z idrijskim županom Bojanom Severjem in županjo iz Ca-sarse Lavinio Clarotto bo ploščo
tudi odkril. Moški oktet Godovič bo zapel dve slovenski ter po eno italijansko oziroma furlansko pesem.
Na predvečer, v petek, 19. oktobra 2012, ob 18.00 bodo v razstavnem prostoru "pri Črnem orlu" odprli razstavo fotografij (avtorja Mario Dondero in Andrea Paolella). Prvi razstavlja fotografije Pasolinija in njegovega kroga prijateljev in sodelavcev, drugi pa tudi "Pasolinijeve kraje", med katerimi ima pomembno mesto tudi Idrija oziroma Idrijca. Razstavo, ki jo pripravlja Studijski center PPP (Pier Paolo Pasolini) -Casarsa della Delizia, bo v dneh odprtja (od 20. do 30. oktobra) v istem prostoru "non stop" spremljal tudi dokumentarni
film Majde Širca o Pasoliniju. Istega dne, 19. oktobra, ob 20.00
bo v Filmskem gledališču predstava enega od znamenitih Paso-linijevih filmov; oskrbela ga je Slovenska kinoteka.
V soboto, 20. oktobra 2012 ob 15.00 bosta na idrijskem Stadionu odigrali prijateljsko nogometno tekmo ekipi "Veterani" Idrija: Casarsa "Vec-chie glorie". V program prireditev je prišla zato, da na Pa-solinijevo slovesnost v Idrijo pride več ljudi iz Ca-sarse in ker je bil Pasolini vnet nogometaš in je v Ca-sarsi med mladimi razvijal nogomet. Plošča bo namesto iz kamna (marmorja), ki je dražji in tudi zahtevnejši ter manj primeren za prefinjeno obdelavo, iz kovine. Na njej bo prikazana mladostna podoba Pier Paola, vrezani bodo (v slovenskem prevodu) njegovi verzi iz pesmi, ki jo je napisal leta 1941 in jih navdihujejo spomini na bregove Idrijce (Tocca d'Idria le sponde...) ter še furlanski verzi o domači vodi in vodnjaku iz leta 1942. Glavno, jedrnato besedilo na plošči (ob osebnih podatkih) pa oznanja njegov umetniški lok od domačega praga do svetovne uveljavitve oziroma obratno: Svetovni filmski ustvarjalec / Pesnik furlanskega ljudstva. Plošča v celoti izdaja mladostni in sodobni izraz (v času nastanka navedenih verzov je PPP imel 19 let!)
Mimogrede:
"Pasolini in Idrija, Pasolini in Slovenija":
- biografsko-doživljajska vez: pesem Sciogliersi di canto al matti-no (njegovo kratkotrajno bivanje v Idriji, ko je imel sošolce skoraj izključno Slovence;
- slovenska glasbenica Pina Kalc je bila učiteljica violine in njegova velika prijateljica;
- slovensko partizanstvo in vstop Garibaldincev v operativno povezavo z IX. Korpusom sta vplivala na tragične dogodke v II. svetovni vojni, ko so Pasolinije-
vega brata, komaj dvajsetletnega brata Guida, likvidirali garibal-dinci...
Izjava župana Bojana Severja: "Za nas je zgodovina zelo pomembna, vložili smo tudi kandidaturo Idrije in španskega Almadena za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. "Radi bi se bolj odprli svetu. Prav zato se nam zdi pomembno, da okrepimo sodelovanje z Italijo v imenu Pasolinija, ki je tukaj živel".
Pripravil Tomaž Pavšič
Pier Paolo Pasolini
Pesem v jutru se stopi
Samota, pesmi sveta,
daj, spremeni mi mehki
jutra žar, saj v ljubezni
ves gorim, medlim kot mladec,
ki pleše čez vasi.
čez predmestje, kjer Aguzze
mlake rodne so snegov živozelenih,
letečimi rokami mahlja
sloves prezgodnjih mi pozdrav ...
Dotakne Idrijce
bregov se izgubljenih v spomina sanjah, trpkih od krikov mojih deških. O, jutro, prelet božanski nad mrtvimi stvarmi, vžiganje novih luči in bobnenje drugačnih nežnih glasov, pod rastjem radostno enakim!
Zatrese burno
struna se v srcu grenkem, in ti, smehljaje preletaš nad senčnimi razgledi mojega spomina; obudi mrtva jutra nad mojimi mrtvimi kraji.
Prevedel Tomaž Pavšič (Delo, Književni listi, 30. maja 1991)
15. Koroški kulturni dnevi na Primorskem
Celoten program
V nedeljo, 21. oktobra, ob 16.00 in 17.30, bo v Gledališkem vrtiljaku, abonmajski ponudbi za otroke, v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu v Trstu lutkovna predstava skupine KPD Šmihel Hruške gor, hruške dol v sodelovanju z Radijskim odrom.
V ponedeljek, 22. oktobra, ob 20.30, bo v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3, v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev predstavitev filma Šest desetletij pozabe (Milena Olip) in knjige Utihnile so ptice, utihnila je vas (Nani Jug).
V torek, 23. oktobra, ob 18. uri bo v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici Srečanje glasbenih šol. Sodelujejo: SCGV Emil Komel, Glasbena matica, Koroška glasbena šola. Soprireditelj je Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel.
V sredo, 24. oktobra, ob 10. uri, bo v Tržaški knjigarni, na srečanju Na kavo s knjigo literarno branje, pri katerem bodo sodelovali mladi literati iz Koroške.
V petek, 26. oktobra, bo ob 20.30 v cerkvi sv. Silvestra v Pevmi koncert Cerkvena glasba skozi stoletja. Nastopajo: MePZ PD Sele, Orkester GŠ Glasbena pomlad, Andrej Feinig - orgle. Soprireditelj je KD Sabotin iz Štmavra.
V petek, 26. oktobra, ob 20. uri, bo v Finžgarjevem domu na Opčinah gledališka predstava skupine klubTEATER: “Obiski” v sodelovanju z društvom Finžgarjev dom.
V soboto, 27. oktobra, ob 18.30, bo v Bambičevi galeriji na Opčinah slikarska razstava Mire Blažej v sodelovanju s skladom Mitja Čuk.
V soboto, 27. oktobra, ob 20.30, bo v Finžgarjevem domu na Opčinah srečanje mladinskih zborov iz Koroške, Slovenije in naše dežele v sodelovanju z Zvezo cerkvenih pevskih zborov in s Finžgarjevim domom.
V ponedeljek, 29. oktobra, ob 19. uri, bo v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž Okrogla miza: Različne ravni zastopanosti slovenske narodne manjšine v Avstriji in Italiji. Nastopajo predstavniki EL, SSk, NSKS, SS0, SJK in KZ. Soprireditelja sta Krožek Anton Gregorčič in Novi glas.
V torek, 30. oktobra, ob 9.30 in 10.45, bo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici Lutkovna predstava Hruške gor, hruške dol. Nastopa Lutkovna skupina KPD Šmihel. Soprireditelj je Kulturni center Lojze Bratuž.
^ Prof. Jože Peterlin (1911-1976)
Življenje, delo in lik
Letošnji 47. Študijski dnevi Draga so potekali v svečanem ozračju, ob 100. obletnici rojstva ustanovitelja Drage prof. Jožeta Peterlina, kulturnika, gledališčnika, organizatorja in publicista, ki velja za eno naj-markantnejših osebnosti povojnega	slovenskega	javnega
življenja na Tržaškem. Ob tej priložnosti je bil ustanovljen ter je začel delovati nagradni sklad z njegovim imenom in sta bili podeljeni prvi dve nagradi, in sicer avtorju tega prispevka, za dolgoletno	delo na	področju
osveščanja slovenske javnosti o dogajanjih ob zahodni meji in zamejstvu v preteklih desetletjih ter za krepitev odnosov med matico, zamejstvom in zdomstvom, ter Slovenskemu prosvetnemu društvu Mačkolje, za dolgoletno požrtvovalno delo pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture v duhu krščanske omike kot tudi za vzorno skrb za razvijanje prostovoljnega dela.
Kratek curriculum vitae Prof. Jože Peterlin se je rodil na Vinjem Vrhu pri Beli cerkvi na Dolenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in nato diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je bil najprej prefekt v Marijanišču in nato tajnik na Teološki fakulteti. Hkrati pa je sodeloval kot gledališki kritik pri
Slovencu, kot član odbora slovenskih radijskih postaj in kot urednik za narodoslovje. Leta 1945 je kot begunec preko Koroške in taborišča v Monigu pri Trevisu prispel v Trst, kjer je ustvaril svoj veliki življenjski opus in z njim neizbrisno zaznamoval slovensko družbeno življenje na Tržaškem, kjer je še v zrelih letih mnogo prezgodaj dobesedno omagal sredi dela.
Življenjski opus in njegov družbeni pomen
S sodelavci in prijatelji je v hudih povojnih časih s skromnimi sredstvi postavil na noge vrsto še de-
lujočih kulturnih ustanov in projektov, ki so predstavljali pomembne temelje slovenske kulture. Najprej je svoje izkušnje in znanje ponudil Zavezniški vojaški upravi, ko se j e v prvih po-vojnih letih lotila obnavljanja, pod fašizmom ukinjenih srednjih šol, kljub bojkotu italijanskih oblastnih in političnih krogov in celo levo usmerjenih
manjšinskih vodstev, ki jim politična usmerjenost obnoviteljev šol očitno ni šla v nos. Ustanovil je Radijski oder (1946), ki je desetletja ponujal svojim poslušalcem na obeh straneh meje skoraj popoln izbor slovenske gledališke ustvarjalnosti, vzgojil nekaj generacij radijskih igralcev in napovedovalcev in jih vključil v Slovenski oder, ki je bil organizator nepozabnih večerov (Taborov) na Repentabru. Slovenska prosveta kot osrednja katoliška kulturna ustanova na Tržaškem je zaživela leta 1952. Iz nje je zrasel Slovenski kulturni klub kot priljubljena pripravnica mladih za vstopanje v družbeno življenje v duhu krščanskih vrednot, ki jih nikomur ni vsiljeval, in v duhu zavezanosti demokraciji ter zvestobe slovenstvu. Istočasno je zaživel tudi mladinski list Mlada setev in za njim revija Mladika (1957), ki je preživela vse viharje in je danes ugledna in naj starejša slovenska revija v zamejstvu. Ustanovil je tudi kulturno društvo Finžgarjev dom na Opčinah, ki je že desetletja osrednje prizorišče Študijskih dnevov Draga. Kot gledališki kritik je vsa povojna leta spremljal in ocenjeval delo Slovenskega narodnega gledališča v Trstu. S sodelavci je nato ustanovil Društvo slovenskih izobražencev, ki je s svojimi ponedeljkovimi večeri v ulici Donizetti postalo in ostaja gonilna sila kulturnih in družbenih pobud
na Tržaškem.
In na koncu je Peterlin zapustil temu prostoru svojo enkratno dediščino, ki ji je ime Študijski dne-
vi	Draga, ki je bila zgodnja zibelka slovenske demokratične misli in slovenske državnosti. Na njej so namreč demokrati in domoljubi iz matice, zamejstva in zdomstva že sredi 60. let prejšnjega stoletja, pod budnim očesom, pritiski in grožnjami Udbe, začeli resno razmišljati in delovati v smeri vzpostavitve neodvisne demokratične slovenske države, iz česar se je potem rodila tudi ideja Slovenskega svetovnega kongresa. In to se je dogajalo v času, ko so v Sloveniji zaradi podobnih pobud ljudi postavljali pred sodišča zaradi rušenja ustavnega reda, a smo potem to vizijo v 90. letih vendarle uresničili. Na Dragi je Peterlin kot katoličan in demokrat s svojo dialoško držo ponujal roko vsem dobronamernim sogovornikom, kot je o njem lepo zapisala Mladika, in tako tlakoval pot spravi, kljub odporom levice in občasnemu nerazumevanju v lastnih vrstah. Dr. Štuhec je v zamejskem tedniku Novi glas zapisal, da je bila Draga "kraj idejnega bliska, osebne srčnosti, kulturnih širin, filozofskih globin, teoloških preseganj, družbenih analiz in političnega oporečništva
n
Tako je prof. Jože Peterlin, še skoraj štiri desetletja po smrti v matici povsem zamolčan, zaradi nekdanjega zatohlega enoumja, ki se je po sili inercije zavleklo tudi v tranzicijo, tudi eden izmed pomembnih tvorcev gigantskih zgodovinskih premikov, ki jih je slovenski narod doživel na prelomu stoletij. Njegov pomen daleč presega manjšinski okvir in ga bo morala matična Slovenija nekoč primerno in pošteno ovrednotiti.
Milan Gregorič
Ob obletnici zgodovinskega dogodka
Izid knjige o slovenskih pogledih na balkanski vojni
Ob stoti obletnici začetka prve balkanske vojne je zgodovinar dr. Andrej Rahten 10. oktobra v Ljubljani predstavil svojo knjigo
z naslovom Jugoslovanska velika noč. Slovenski pogledi na balkanski vojni (1912-1913) in jugoslovansko vprašanje.
Kot je povedala dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC Sazu, gre za zahtevno branje, v katerem pa avtor, sodelavec tega in še dveh inštitutov, na berljiv način predstavlja takratna zapletena razmerja na Balkanu.
Kot je zapisal recenzent prof. dr. Franc Rozman, pomeni knjiga doslej najtemeljitejši prikaz dogodkov iz obdobja, ko so balkanske vojne spremenile politični zemljevid Balkanskega polotoka in vzpostavile nove silnice v zamajanem ravnotežju sil v Evropi.
Rahten je obdobje označil kot izjemno pomembno v slovenski zgodovini, saj je imel ta spopad pravoslavnih držav z osmanskim imperijem neposreden vpliv na notranjepolitična razmerja v habsburški monarhiji, še zlasti usodno pa je vplival na dojemanje jugoslovanskega vprašanja med slovensko elito. Jugoslovansko vprašanje je bilo eno od številnih narodnostnih problemov v Avstro-Ogrski, toda v prvem desetletju 20. stoletja je postalo vitalnega pomena za njen razvoj in sčasoma celo za njen obstoj, je avtor zapisal v uvodu knjige, v kateri je na skoraj 300 straneh analiziral temeljna dela slovenske in nemške publicistike v habsburški monarhiji o balkanskih vojnah in jugoslovanskem vprašanju, pa tudi arhivsko gradivo.
V	balkanskih vojnah seje pokazala nemoč diplomacije, pomenile pa so tudi uvod v tragedijo habsburške monarhije. Kar seje takrat zgodilo diplomaciji, pa je bila zlovešča napoved tega, kar je čakalo Balkan v prvi svetovni vojni, je med drugim dejal Rahten na predstavitvi knjige v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra Sazu.
Rahten seje v knjigi, kije izšla pri GV Založbi, posebej posvetil slovenskim pogledom v tistem obdobju. Po njegovem mnenju tudi slovenska politika ni razumela prelomnosti dogajanja, ampak se je premikala iz enega tabora v drugega, tako da je na primeru balkanskih vojn tudi ona padla na izpitu zrelosti glede ravnanja in odzivov. Izpostavil pa je pomembno vlogo pisatelja Ivana Cankarja, čigar politični eseji, posebej pa predavanje Slovenci in Jugoslovani iz 12. aprila 1913, so ga navdihnili za pisanje knjige o tem slabo razsvetljenem obdobju.
V muzeju Čara' v Miljah
Razstava Yoko, Lennon, Tito
V teh dneh se je končala čudna, na pol medijska, na pol umetniška in na pol politična razstava v Miljah z naslovom Yoko, Lennon, Tito. Gre za eksponate fotografij, uradnih dopisov med glasbenim parom John Lennon in Yoko Ono, jugoslovansko ambasado in drugimi diplomatskimi predstavništvi v Londonu in kabinetom predsednika Tita, figurativnega drevesa z listki, na katerega so lahko obiskovalci razstave napisali svoje želje po miru in vsečloveškem utopičnem medsebojnem spoštovanju. Miljska občinska uprava se je po "provokaciji" socrealističnega sovjetskega lirizma pogumno odločila za še bolj spotakljiv predlog. S pomočjo piranskih Obalnih galerij Tonija Biloslava je imela v gosteh omenjeno raz-
E FIFA tl
GUERkA!
apriorna. To sem rekel tudi nekaterim levičarskim prijateljem iz Milj, ki se jim je zdela neumestna razstava, s Titovim imenom v naslovu, in tudi prejšnja o sovjetskem socrealizmu. Sam sem v njej videl nadaljevanje ruskega misticizma v Leninovi preobleki, nje pa je motila že sama pojava nekdanje SZ.
Mislim, da je miljska repriza novosadske razstave zadela v živo. Mladi desničarji so pripravili letak, drzno so oblikovali propagandni listič s Titovim barvnim portretom, ki so ga Novosadčani odnesli domov kot konkreten rezultat umetniške "provokacije". Saj to je smisel umetnosti, da nekaj premakne iz lagodnosti in plitvine.
Ime Tita ni še historizirano, ne pri nas in niti v nekdanji Jugoslaviji. Nekdanjo osrednjo ljubljansko Titovo ulico so preimenovali v Slovensko, Titov trg v Kopru pa je le ostal. Mi na Primorskem to drugače doživljamo, kot denimo na Dolenjskem, pri nas je Titova Jugoslavija še vedno simbol osvoboditve, medtem ko, kjer so doživeli povojne poboje, ne morejo tega čutiti. Ravno tako Istrani, ki so šli hote ali nehote v begunstvo, niso do
Buon Natale da John & Yoko
stavo Yoko, Lennon, Tito, ki so jo postavili Galerija Bel Art in kustosa Sava Stepanov in Momo Cvijovič iz Novega Sada. Prišli so do protokolarnih dopisov jugoslovanskega veleposlaništva v Londonu, ki je prejelo paketek Johna Lennona in Yoko Ono z dvema simboličnima želodoma in
VOM
JE
KONEC!
WAK
B
OVER!
IFYOUWANTU Happy Christnus from John & Yoko
IB
ČE TO ŽELITE
Vesel Božič želiva John &Yoko
pozivom, naj bi jih predsednik Tito usadil v znak vesoljnega miru. Ista vabila sta umetnika poslala na 50 londonskih ambasad svetovnih velesil in tudi majhnih držav v upanju, da bo kdo reagiral in uresničil njuno vabilo. In res je Tito dal usadih dva hrasta miru ob svoji rezidenci.
Ker je bil tudi Tito svetovna medijska zvezda in ikona neuvrščenih, so Novosadčani dodali arhivskim fotografijam in filmu o pacifističnih demonstracijah izbor fotografij, ki jih je posnel sam Josip Broz ob svojih uradnih obiskih in tudi domačih zasebnih opravilih. Njegovi posnetki niso nič posebnega, delo fotoamaterja, a zanimivi, ker jih je posnel maršal, kot bi bili zanimivi Obamovi posnetki ali kakega drugega karizmatika. Kdo ve, ali so tržaški mladi, ki so ostro kontestirali odprtje razstave s protitovskimi letaki, si šli ogledat razstavo, kot sem jim svetoval, saj, sem jim rekel, da je vsaka kontestacija v demokraciji dobrodošla, če ni nasilna, a prav bi bilo, da ne bi bila
POGOVOR / Marko Ozbič - tržaški dirigent
"Vsi delajo z veliko motivacijo in predanostjo
Obstaja operno gledališče s pogledom na Baltsko morje, kjer je talent edini adut za napredovanje, v katerem institucija ponuja umetniškemu osebju najboljše pogoje in najvišje delovne standarde za krepitev motivacije, kjer vsako leto zaživi krstna izvedba nove opere in v katerega zahaja veliko število mladih. To ni pravljica, ampak čisto resnična zgodba, ki nam jo iz finske Državne operne hiše v Helsinkiju posreduje tržaški dirigent Marko Ozbič. Po
finščini.
Jezikovna posebnost je terjala nadpovprečno pozornost, ker ne gre za germanski ali romanski jezik, ki bi ga lahko vsaj delno razumel intuitivno, hkrati ker so govorjeni in glasbeni izrazi v Singspielu tesno povezani in je zato nujno slediti tekstu, da lahko vstopiš pravočasno z glasbo. Po drugi strani pa smo imeli kar dva tedna scenskih vaj in sem lahko računal na odlične sodelavce, s katerimi smo obravna-
Marko r ansa
\
tega imena ravnodušni. Vendar osamljeni revolt proti Stalinu, uveljavljanje neuvrščenosti, ne nazadnje skoraj štiridesetletni "prisilni" mir med jugoslovanskimi narodi predstavljajo vrednote na zgodovinskem prizorišču, ki jih gre priznati protislovnemu, mitiziranemu in obenem osovraženemu liku, ki ga sugestivno osvetljuje življenjepi-sni dokumentarec v nadaljevanjih hrvaškega režiserja Lordana Zafranoviča in scenaristke.........,	ki	ga	ob	ne-
deljah zvečer prikazuje TV Slovenija 1.
Kljub negativnim sodbam marsikaterih politikov, ki so zahtevali preklic deželnega financiranja za razstavo, si jo je ogledalo preko dvatisoč ljudi. In upajmo, da mnogo takih, ki so morebitne predsodke in stereotipe prerasli z neposrednim seznanjanjem z dokumenti in s pričevanji utopičnega obdobja s konca 60. let.
Kdor si ni mogel ogledati razstave v miljskem muzeju Čara' in razstavni dvorani Negrisin, lahko seže po lepem dokumentarnem trijezičnem katalogu (italijansko, slovensko in angleško), ki ga dobi v muzeju Gara'.
K temu pomenljivemu čezmejnemu "konceptualnemu dogodku" so prispevali še Občina Piran, Zgodovinski muzej Jugoslavije, Arhiv Jugoslavije, Zlatno oko center za vizualno kulturo Novi Sad in ministrstvo RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
Davorin Devetak
kratki poskusni dobi je pred enim letom podpisal pogodbo za nedoločen čas kot vodja opernega zbora; v pogodbo je vključena tudi spodbudna obveza vodenja opernih produkcij. Tako je Ozbič v teh dneh prvič nastopil kot operni dirigent z reprizo uspešne postavitve Mozartove opere Čarobna piščal. Zaradi oblike Singspiela z alternacijo govorjenih in petih delov pa je izvedba predstavljala dodaten izziv, saj je celotna opera zaživela v
JOLKA MILIC
vali vprašanja o metriki in glasbeni retoriki. Operni debi je seveda nekaj enkratnega, ker imaš možnost, da se poglobiš v delo s celostnim pogledom dirigenta in da se ukvarjaš z vsemi elementi glasbene izvedbe. Dejstvo, da izhajam iz delovnih in študijskih izkušenj, s katerimi sem na poseben način poglobil stilne značilnosti Mozartove glasbe, je predstavljalo veliko prednost. Končno sem lahko preizkusil učinkovitost svojih idej in pristo-
pa k tej glasbi.
Tvoja umetniška pot se je razvila skozi skrajnosti treh med seboj zelo različnih delovnih okolij, kot so Dunaj, Neapelj in zdaj Helsinki. Kako je vsaka od teh etap prispevala k oblikovanju tvoje umetniške osebnosti? Na začetku moje poklicne glasbene poti je Dunaj predstavljal veliko investicijo; v Dunajski državni operi imaš na razpolago tako širok repertoar in tako veliko število produkcij, da si lahko v kratkem času ustvariš velik zaklad izkušenj v stiku z najboljšimi dirigenti in pevci. Gledališče San Carlo v Neaplju je poseben in očarljiv kraj, v katerem se naučiš veliko tudi o življenju; razumel sem na primer, da moram kljubovati z optimizmom morebitnim težavam, saj so problemi na delovnem področju skoraj vedno premostljivi, tudi s kančkom fantazije. Helsinki je velika priložnost; delam v okolju, v katerem zaupajo mojim sposobnostim.
Kako se finska skrb za kakovost življenja, od prehrane do delovnih razmer, zrcali v umetniških dosežkih?
//!	Prvič doživljam tako
|	mero zavesti in delavno-
•	sti, da se vsak uslužbe-
nec počuti odgovoren za svoje in skupno delo. Pevci v mojem primeru pridejo že pripravljeni na vajo, zato se lahko neposredno posvečam glasbeni odgovornosti. Umetniški vodja ne čuti potrebe po stalnem nadzorovanju pripravljalnega postopka; odgovarjati moramo za končni rezultat na odru. To je pač značilnost različne civilizacije in mišljenja. Vodstvo in organizacija skrbita za čim boljše delovne razmere; na primer z natančnim in dolgoročnim načrtovanjem obveznosti. Ko imaš celoleten načrt, si lahko urediš življenje z veliko lahkoto. Rezultat je, da vsi delajo z veliko motivacijo in predanostjo, kar se zrcali tudi v njihovi vzgoji od šolskih klopi dalje.
Kaj bi se morali "naučiti" od Fincev, v gledališču in izven njega?
Kar sem se naučil, je vrednost medčloveških odnosov na delovnem mestu. Kolegi na vseh stopnjah se z veseljem družijo in ustvarjajo veliko priložnosti za natančno in pravočasno obravnavanje vseh vprašanj. Koristne zamisli in spodbude so upoštevane, in ko vodstvo sprejme novo pobudo, jo tudi izvede v najkrajšem času. Strokovnost je na prvem mestu, zato so vsi izbrani po razpisu, od delavca do intendanta.
Kakšen pa misliš, da bo lahko tvoj dolgoročni doprinos?
Sodelujem s svojimi izkušnjami, s tehnično podkovanostjo, z obvladanjem snovi, z izobrazbo, ki temelji na določeni tradiciji. Upam na primer, da bomo lahko razvili navado simfoničnih koncertov z opernim zborom. Lani sem dal pobudo in izvedel koncert z ženskim zborom; poskus je doživel velik uspeh in mislim, da bi lahko koristno nadgradili to prijetno izjemo.
Rossana Paliaga
TUJI PESNIKI O NAŠIH KRAJIH IN LJUDEH
Pietro Zovatto
KOSOVELU
Kras je zmešnjava pravljičnih kamnov in jam, je okno v neskončnost skrivnostnega življenja.
Špranjo ti odškrne v drug svet in zalebdi v sanjskem gradu, ko se prikaže travnik.
Če stopiš vanj z dušo, te obdari s toplo tišino, da se znajdeš čisto sam, sam v mrtvem času nesmiselne grenkobe.
Neznanska sla po odrešenju: glej večnega človeka.
LJUBIM TRST
Ljubim svoj Trst ponoči z njegovim jedkim mačjim zadahom.
Čutim, da mi pripada kot moj od otožnosti spačeni obraz.
Ljubim svoj Trst, mesto neštetih žalosti.
Ljubim svoj Trst, ki spokojno spi in sanja prihodnost, ki je nima.
Oglaša se zvon svetega Justa vzdolž neskončno dolge ceste, kjer se premikajo človeške prikazni.
Ljubim svoj Trst, to nostalgično dušo, se ji toži po pretekli zgodovini; sedanjost pa starčevsko občuteva na pragu neke noči
ki
ob koncu velikega razdobja še vedno neodrešenega mesta.
Notica o avtorju
Italijanski pesnik in esejist Pietro Zovatto se je rodil v Portogruaru leta 1936, živi pa
že od mladosti v Trstu, kjer je bil posvečen v duhovnika in je tudi diplomiral na tržaški univerzi, kjer predava že vrsto let cerkveno zgodovino in zgodovino v času razsvetljenstva. Ukvarja se zlasti z znanstvenim raziskovanjem kvie-tizma, janzenizma in z zgodovino verstva v Istri in Furlaniji. Sodeluje z najrazličnejšimi italijanskimi in tujimi revijami, je tudi enciklopedist. Njegov opus je kar obsežen, saj je od leta 1978 do današnjih dni izdal kar nekaj esejističnih knjig, da o posameznih člankih, razpravah, meditacijah v raznih zbornikih in publikacijah niti ne govorimo. Poezija pa je njegova skrita strast in ljubezen že od mladih dni, gojil jo je tako rekoč od nekdaj, začel samostojno tiskati pa šele v zreli dobi pred sedemnajstimi leti, ko je objavil svojo prvo pesniško zbirko Arno Trieste (Ljubim Trst), 1995. Tej je sledilo še dvanajst po formatu podobnih zbirk, drugače rečeno, vsako leto ena. Januarja 1996 Trieste, citta' del canzoniere (Trst, mesto pesmarice - mišljena je očitno
Pesmarica Umberta Sabe) - in leto dni kasneje, prav tako januarja Notturno a Trieste (Nokturno v Trstu); leta 1998 Carso su-blime (Vzvišeni Kras), leta 1999 Lassu' S. Giusto (Tam gor Sveti Just); nato Col vento del Millennio (Z vetrom Tisočletja), 2000;. La pieta' d'un verso (Milost enega verza), 2001; L 'angelo del sogno (Sanjski angel), 2002; Istega leta je izšel izbor njegovih pesmi Trieste and a Poet v prevodu ameriškega pesnika Geralda Parksa, živečega dolgo let v Trstu, ki pa je medtem umrl. Leta 2003 Quassu' la fantasia (Tu gor fantazija); nato II Canzoniere delTanima (Pesmarica duše), 2004; La Rincorsa di Dio (Tekanje za Bogom), 2005; Fragile d'infinito (Krhko spričo neskončnosti), 2006 in La contem-plazione del silenzio (Kontemplacija tišine), 2007. Vse zbirčice (12 cm x 16,50 cm) so izšle pri tržaških Edizioni Parnaso, z izjemo prve, so vse druge zelo zanimivo opremljene s silno lepimi slikarskimi vložki znanih italijanskih umetnikov, ki so prijeli za čopič ali svinčnik izrecno zato, da na likovni način spregovorijo o tej ali oni pesmi v zbirki. O njegovih pesniških objavah po letu 2007 do danes nimam žal podatkov, a kolikor ga poznam, jih je moralo biti še kar nekaj. Dvomim, da je... abstiniral kar pet let.
Za pesnikovo sedemdesetletnico je Giorgio Cavallini izdal knjigo Pietro Zovatto tra storia e poesia (Pietro Zovatto med zgodovino in poezijo), v kateri je antologijska zbirka, ki ji je dodal tudi izčrpno avtorjevo biobibliografijo in posrečen izbor recenzij in razmišljanj o njegovem pesništvu izpod peresa znanih italijanskih kritikov in recenzentov.
Na googlu pa je o njem nešteto drugih zanimivih podatkov in novic, saj sodi med zelo plodna peresa.
Prevod in beležka o avtorju Jolka Milič
Kratke
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV-TRST
vabi na
9. REVIJO ZBOROV OPENSKE DEKANIJE
v soboto, 20. oktobra 2012, ob 20. uri v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici
Učenke in učenci iz Doline na obisku v Deželnem svetu FJK
V	torek, 9. oktobra, so učenke in učenci 5. razreda COŠ Prežihov Voranc iz Doline v spremstvu učiteljic obiskali sedež Deželnega sveta v Trstu, kjer jih je tudi v imenu kolege Kocijančiča sprejel deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. Mladim gostom je Gabrovec predstavil delovanje zakonodajne ustanove in obenem spregovoril o posebnosti naše dežele, ki je taka prav zato, ker
so na njenem ozemlju prisotne priznane jezikovne in narodne manjšine. Pred tem so osnovnošolci iz Doline obiskali tudi sedež Pokrajine Trst, kjer jih je sprejel predsednik Pokrajinskega sveta Maurizio Vidali.
Natečaj Slovenskega visokošolskega sklada "Sergij Tončič"
Slovenski visokošolski sklad “Sergij Tončič" razpisuje natečaj za dodelitev štipendij in podpor za akademsko leto 2012/2013 3 Štipendije V znesku 1500 evrov za študentko - študenta, ki se izobražuje po dodiplomskih ali podiplomskih visokošolskih programih, ki so pomembni za slovensko skupnost v Italiji; vlogi naj prosilci priložijo potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na ustrezno fakulteto ali fotokopijo indeksa (univerzitetne knjižice) in kratek opis študijske poti.
podpore rednim študentkam in študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe. Oštevilu podpor in zneskih bo odločal odbor sklada; predvideno je financiranje šolnin (npr. za dosego habilitacij za poučevanje ali specializacij), študijskih potovanj, kotizacije tečajev in seminarjev. Prednost imajo študenti, ki imajo slabe materialne razmere. Prošnji je potrebno priložiti potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na fakulteto ali fotokopijo indeksa (univerzitetne knjižice).
V	skladu s statutom Sklada morajo prosilci imeti stalno bivališče ali biti rojeni v Furlaniji Julijski krajini. Vsi interesenti naj prošnji priložijo fotokopijo osebnega dokumenta, curriculum vitae z navedbo morebitnih štipendij in podpor, družinski list in davčno prijavo vseh družinskih članov ter obrazec ISEE. Prošnjo naj dopolnijo z morebitno dokumentacijo o sodelovanju pri slovenskih organizacijah, o doseženih priznanjih, o opravljenih izpopolnjevalnih tečajih in delovnih izkušnjah. Navedejo naj tudi svoje kontaktne podatke: elektronski naslov in mobilni telefon. Dokumentacijo naj prosilci pošljejo v zaprti ovojnici na naslov sklada (Slovenski visokošolski sklad “Sergij Tončič”, ulica Ginnastica 72, 34142 Trst) ali po elektronski pošti (tajnistvo@skladtoncic. org). Reševali bodo prošnje, dospele najkasneje do 7. decembra 2012.
Razpis je objavljen tudi na spletni strani sklada (www. skladtoncic. org). Za dodatne informacije pišite na info@skladtoncic. org.
Obnovili so NSŠ Simon Gregorčič
Odprli so tudi razstavo o Josipu Pangercu
Najbrž bi se velikega praznika, na katerem so v soboto, 13. oktobra, predali namenu prenovljene prostore nižje srednje šole Simon Gregorčič v Dolini, najbolj veselil Josip Pangerc: velikega kulturnika, politika, glasbenika in državnega funkcionarja, ki se je rodil v Dolini januarja 1868, lahko nedvomno imamo za očeta organiziranega šolskega sistema v Bregu. V enem izmed mnogih javnih govorov je izjavil: "Z izobrazbo zmorete dati svojim otrokom najboljšo doto, ki je sploh ne morejo zapraviti, ne morejo je tatje ukrasti, nezgode uničiti in ne more tudi zarjaveti in ne segniti"!
Nižja srednja šola je bila do nedavnega namreč dokaj dotrajana: kljub temu da je krajevna občinska uprava zanjo vselej zgledno skrbela, so skromna sredstva služila zgolj za najnujnejša popravila. Prav zato je bila pomoč tržaške pokrajine neob-hodno potrebna: kljub okrnjenim proračunskim sredstvom je pokrajina namenila najvišji možni prispevek za korenito prenovo celotne strukture. Obnovitvena dela so zadevala streho, podstrešje in fasado, v notranjščini pa so prepleskali stene, obnovili sanitarije in sistem za ogrevanje, zamenjali so tudi pohištvo. Šola bo odslej odgovarjala najsodobnejšim učnim standardom, česar se je na slavnostnem dogodku ob
prisotnosti dolinske županje Ful-vie Premolin, predsednice pokrajinske uprave Marie Terese Basse Poropat, domačega dušnega pastirja g. Metoda Lampeta in drugih gostov najbolj veselila rav-
nateljica večstopenjske šole Fio-rella Benčič. Potek kulturnega sporeda, ki so ga oblikovali otroci domače OŠ Prežihov Voranc, dijaki šole Gregorčič ter ostali kulturni dejavniki v Bregu, je pogojeval dež, kljub temu pa je domači praznik lepo uspel: in to tudi zaradi odprtja zgodovinske razstave, ki predstavlja šolstvo v dolinski občini v 19. stoletju ter nekdanje poslopje jubilejne šole Franca Jožefa I. v Dolini.
In prav v tem vidiku je lik Josipa Pregarca temeljnega pomena. Razstavo, o kateri je spregovoril
dolgoletni ravnatelj Aldo Stefančič, je v imenu Kulturne ustanove Josip Pangerc postavil njegov pravnuk Marko Manin. Razstava je razvrščena na štiri dele: prvi del vsebuje življenjepis Josipa Pan-
gerca, ki je v tisti dobi odigral veliko vlogo za razvoj in delo dolinskega okraja, pa tudi za razvoj in izobrazbo celotnega slovenskega življa na Primorskem. Drugi del razstave je v glavnem namenjen skrbi za razvoj šolstva v dolinskem okraju. Tretji del ponuja na ogled vrsto predmetov, knjige, učbenike, razne odredbe, zakone in spričevala iz tiste dobe. Četrti del pa je v sosedni sobi, kjer je prikazana učilnica iz tiste dobe z originalno opremo.
Josip Pangerc je s svojim raznolikim delovanjem prispeval k
ovrednotenju dediščine celotnega slovanskega naroda Istre, o čemer so že pisali slovenski, hrvaški in avstrijski zgodovinarji. Pangerc se je šolal v Ljubljani, Pulju in Trstu. Bil je tudi spreten organist in pevovodja, leta 1894 je ponovno obudil in ustanovil izobraževalno in pevsko društvo ter ga poimenoval po Valentinu Vodniku. Bil je tudi župan takrat obširne občine Dolina in nato dvakrat izvoljen kot deželni poslanec in postal deželni odbornik za istrsko deželo. Neprecenljivih zaslug si je Pangerc pridobil z zidanjem šolskih stavb. Leta 1908 je kot župan občine Dolina ustanovil štipendijo za omogočanje študija revnih dijakov srednjih in visokih šol. Proti ukinitvi slovenskih šol v letu 1919 se je Pangerc s peščico slovenskih narodnjakov uprl, in sicer na zakonit način. Z učiteljem F. Venturinijem in J. Abramom je bil leta 1922 soustanovitelj Šolskega društva, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da bi pospešilo ponovno odpiranje in ustanavljanje slovenskih in hrvaških zasebnih šol, vrtcev in izobraževalnih ustanov, ki so bile neupravičeno zaprte s prihodom kraljevine Italije. Šolsko društvo je nadomestilo Ciril-Metodovo družbo, ki je skrbela za slovansko šolstvo v naših deželah. Razstava je namenjena predvsem vsem šolam, ki se za njen vodeni obisk lahko predhodno najavijo pri večstopenjskem ravnateljstvu Dolina na tel. št. 040 228 132. Razstava bo odprta do konca meseca, verjetno pa se bo rok podaljšal. Za vse obiskovalce bo odprta vsako soboto od 10. do 12. ure.
IG
Foto Kroma
Društvo slovenskih izobražencev
Pogovor o novi sezoni SSG
Naše gledališče je že desetletja v krizi, a še vedno živi in išče nove izzive. O tem smo se lahko prepričali v Peterlinovi dvorani, ko sta na ponedeljkovem večeru DSI občinstvu spregovorili umetniška vodja Diana Koloini in predsednica Upravnega sveta Maja Lapornik. Prva je v glavnih obrisih opisala letošnjo abonmajsko ponudbo, Lapornikova pa je spregovorila o stanju gledališča, o novostih ter o dogovorih, ki še potekajo.
Mag. Diana Koloini se je s prvim oktobrom, po večletnih delovnih izkušnjah tako v nogoriškem gledališču kot v ljubljanski Drami in Cankarjevem domu, pridružila tržaškemu gledališču in se že vpe-
ljala v intenzivno delo. Prisotnim se je zahvalila za gostoljubje: "V tem okolju sem še čisto sveža in nova. Tega vstopa se veselim z radostjo in vznesenostjo nad prihodnostjo". Nato je orisala jedro programa, ki ga letos ponuja Slovensko stalno gledališče. Prvo bodo uprizorili novo slovensko Moderndorferjevo dramo, besedilo katere je bilo nagrajeno na lanskem Tednu slovenske drame. To je obetavno doživetje, saj je Moderndorfer pesnik, prozaist, dramatik in filmski režiser. Ponuja nam kolaž zgodb, povzetih v rahlo žalostno, ponekod ostro epopejo življenja današnje sedanjosti. Veliko je mladih igralcev, ki jih bo vodil režiser Jaka Andrej
Vojevec.
Najbolj ambiciozen projekt sezone je gotovo dokumentarna uprizoritev Srce v breznu, ki je bila zaupana enemu izmed najprodornejših režiserjev, Sebastijanu Horvatu, dramaturgu Luki Golcu in Nataši Gaši. Tretja bo na vrsti spretno napisana komedija katalonskega avtorja Jordija Gal-cerana Burundanga, v ospredju katere je ljubezensko razmerje. V sodelovanju z ljubljansko Dramo si bodo letošnji abonenti ogleda-
li	družinsko epopejo Petra Handkeja Še vedno vihar v režiji Ivice Buljana. Režija pete predstave, Mahagonny Bertolta Brechta in Kurta VVeilla, je bila zaupana Igorju Pisonu, ki se ukvarja z glasbenim gledališčem. Pri tem velja dodati, da je Weillova glasba zelo inovativna in privlačna, vsebina pesmi pa zelo aktualna. Zadnja predstava osnovnega abonmaja je Hitchockova 39 stopnic.
Letos ponujajo tri abonmaje: modrega, zelenega in rdečega,
poleg tega pa program ni zasnovan le na ponudbah klasičnega gledališča, temveč vključuje tudi spremne dogodke, kot so glasba, balet in druge prireditve. Maja Lapornik je najprej opisala delo Upravnega sveta in predstavila novosti letošnjega leta. V prvi vrsti velja poudariti, da je skoraj celotno tehnično osebje SSG podpisalo pogodbe za nedoločen čas s krajšanim delovnim urnikom. Ker pa se vse spreminja, bodo tudi v poletnih mesecih ponudili predstave in kulturne oddihe tako v središču mesta kot na Krasu. Kar se novosti tiče, so lani prvič v zgodovini gledališča razpisali abonma za Čedad, ki ga je vpisalo kakih osemdeset abonentov. Prav tako so bili lani presenečeni nad dobrim odzivom v Gorici, kjer so šole množično sprejele vabilo SSG in napolnile dvorane. Ob koncu se je Lapornikova zahvalila mag. Koloinijevi in krovnim organizacijam.
Šin
mmm Na evropskem zdravniškem kongresu
Sodelovala je tudi trgovska znamka
Planet zdravja
T/onec septembra je bil v 1^ Firencah 5. Evropski kon-AVgres integrativne medicine (European Congress for Inte-grative Medicine - ECIM), na katerem so se zbrali zdravniki in specialisti iz 45 evropskih držav. Med prireditelji zdravstvene manifestacije so bili dežela Toskana, občina Firence, organizacija ES-IM (European Society for Integra-tive Medicine), univerza Charite' iz Berlina in razne javne ustanove ter številni znanstveniki s področja medicine, kot dr. Sonia Baccetti in dr. Elio Rossi iz organizacije integrativne medicine iz Toskane (Rete toscana di medicina inte-grata - RTMI). Težo dogodka je
potrdila tudi prisotnost uglednih znanstvenikov in gostov, ki so predstavili približno 500 znanstvenih del s področja homeopatije, akupunkture, fitoterapi-je, tradicionalne kitajske medicine in drugih vej integrativne medicine ter zdrave prehrane. Vse znanstvene raziskave so, po odobritvi posebne znanstvene komisije, predstavili v vili Vittoria v središču Firenc, kjer je velika kongresna palača.
Na uvodni slovesnosti v Palazzo Vecchio so bili prisotni tudi dr. A. Panti, predsednik združenja zdravnikov in zobozdravnikov iz Firenc, dr. G. F. Genisini, dekan medicinske fakultete v Firencah,
in prof. S. Willich z univerze Charite' iz Berlina. Zanimiv je bil tudi poseg dr. Virgilia Sacchinija, kirurga in onkologa iz New Yor-ka, ki vodi oddelek senologije v Memorial Sloan Kettering Cancer Center, v bolnišnici, kjer uspešno uporabljajo integrativno zdravljenje. Med povabljenimi je bil tudi dr. Lojze Peterle, ki je član Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane v Evropskem parlamentu. Akreditiranih je bilo okrog tisoč udeležencev, ki so lahko prisluhnili številnim znanstvenim predavanjem. Med predavatelji je bil tudi dr. Zmago Turk, ki je član slovenskega Društva za integrativno medicino.
V	sklopu naravne terapije so se kongresa udeležili tudi predstavniki trgovske znamke Planet zdravja - Planet of health, ki ima glavni sedež v Sloveniji, deluje pa tudi v drugih evropskih državah. Lani so namreč odprli prvo trgovino v Italiji, in sicer pri nas, trgovino VIVA v Sesljanu, letos pa so se razširili tudi v Cento v pokrajini Ferrara.
Na sejmu je podjetje Planet zdravja predstavil analizator AMP in metodo zdravljenja na podlagi termoregulacije ter svoje izdelke, to so olja, ekstrakti in prehranska
dopolnila. AMP analizator je pravi prenosni laboratorij, ki v nekaj minutah odčita zdravstveno stanje človeškega telesa. Mnogo zdravnikov se je obrnilo do terapevtov Irme Ogorevc, Igorja Ogorevca, Vide Legiša in Majde Cerniava, ki že uporabljajo analizator v svojih centrih, da bi osebno preizkusilo aparat. Zanimanje je bilo veliko in večina zdravnikov se je že odločila, da bodo temo termoregulacije poglobili in naročili izdelke.
Velik uspeh kongresa, prisotnost uglednih gostov, zdravnikov in
specialistov ter vsesplošno zanimanje za predstavljene teme zgovorno dokazujejo, da si integra-tivna medicina s hitrimi in učinkovitimi koraki utira pot v zdravstvu in predvsem v preventivi. Ze-
lo	pomembno je, da so pri takih pobudah prisotna tudi slovenska podjetja, kot je Planet zdravja iz Ljubljane. Trgovina VIVA iz Sesl-jana ter zelena lekarna v Centu pa predstavljata povezovalni most med državama Slovenijo in Italijo, tako da širita kakovostne slovenske proizvode na italijanski trg.
NOVI
HH.m.mmi Stolnica sv. Justa
Začela se je sinoda vere
Brez strategije za krizno vprašanje merjascev
Rešitev ni v povišanju odstrela
Tr
ž
L
'ržaško pokrajinsko združenje neposrednih obdelovalcev Coldiretti je v petek, 5. oktobra, na kmetiji Per-narcich v Medji vasi priredilo srečanje o izredni škodi, ki jo povzročajo divji prašiči. Predsednik Dimitrij Žbogar in ravnatelj Ivo Bozzato sta za skupno omizje postavila predstavnike institucij, lovce in kmetovalce. Gre za "krizno" tematiko kraškega območja, saj je od neobvladljivega naraščanja populacije te divjadi odvisna u-soda številnih
domačinov, ki se poklicno ukvarjajo z obdelovanjem zemlje, vinogradništvom in živinorejo. Ob njihov interes se krešejo zakonski predpisi, naravovarstvene nor-
me in trajnostni programi. Nazadnje gre za preživetje vztrajnih ljudi, ki se trudijo v "podcenjenem" ekonomskem sektorju. Število merjascev že vrsto let strmo narašča, posledice njihovega razdejanja pa naj bi povzročale 5 milijonov evrov letne škode.
pravočasno v tiskarno: prevod je bil že pripravljen. Prav tako ni bilo slovenske besede v mašni kn-
Kljub številnim političnim klicem in ogorčenju obdelovalcev v zadnjih treh letih hitre rešitve na obzorju ni. Kot je povedal predsednik lovskega
okraja Kras Renzo Ambrosi, je spremenjeni habitat, ki ga za 75% prekriva kraški gozd, idealen za te inteligentne živali, ki rovarijo po obdelanih površinah in se približujejo mestu. Njihov odstrel se je po zakonu v dveh letih dvignil z 250 "kosov" na lanskih 415, letos jih bodo predvidoma ustrelili 650. Za lovce in prisotne "tehnike" so to izredno visoke številke za lovsko območje, ki obsega 19 tisoč hektarjev. Intenzivno poteka faza krmljenja, ki po mnenju vaščanov vabi merjasce k "hrani" in samo slabša situacijo. Tudi Coldiretti s predstavljenim delovnim doku-mentom predlaga, da bi 5. člen de-Jel želnega zako-na 14/2007 razširili v smer poviša-nja populacije za odstrel in regulacije krmljenja na ravni dežele in pokrajine. Zagovarja poenostavitev deželnega faunis-tičnega načrta iz treh v dve coni, kjer bi ena služila za "zadrževan-
je", druga pa za "izkoreninjenje" populacije. Coldiretti podpira pooblastitev lova skozi celo noč, preložitev konca lovske sezone s 26. januarja na 28. februar in njen začetek s 15. marca na 15. april.
Mnenja so bila deljena. Občinski svetnik Maurizio Rozza ne podpira ukinitve, ampak bolj premišljeno krmo. Strokovnjaki pravijo, da okrepitev odstrela ne bi rešila problema: v Sloveniji je lov na divje prašiče dovoljen 24 ur, a njihovo število se ne manjša. Zaradi intenzivnega lova onkraj meje se merjasci selijo na Kras in Brda, kjer jih bodo letos pobili 1200. Prisotni biolog je številko primerjal z "divjo" Madžarsko. "Divji" je bil tudi Karlo Grgič, ki se s škodo samoupraviteljsko bori na območju Globojnerja. Predstavniki oblasti, med katerimi so deželni svetnik Igor Gabrovec, podpredsednik tržaške pokrajinske uprave Igor Dolenc in zgoniški podžupan Rado Milič, pozivajo k prijavljanju škode in posluže-vanju obstoječih obrazcev, saj drugače težave statistično ne obstajajo in jih ni mogoče dati na pogajalsko mizo.
JŠ
Obvestila
Radijski oder obvešča, da bo v nedeljo, 21. oktobra, v sklopu 15. Gledališkega vrtiljaka predstava Hruške gor, Hruške dol v izvedbi Lutkovne skupine KPD Šmihel. Prva predstava bo ob 16. uri (red Vila), druga ob 17.30 (red Škrat). V dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27.
Društvo slovenskih izobražencev vabi v ponedeljek, 22. oktobra, v Peterlinovo dvorano, Donizettijeva 3 na ogled filma “Šest desetletij pozabe” Milene Olip in predstavitev knjige Nanija Juga “Utihnile so ptice, utihnila je vas”. Srečanje spada med prireditve 15. Koroških kulturnih dnevov na Primorskem. Začetek ob 20.30. Področni svet vernikov iz Trsta in Milj vabi na predavanje mag.
Janeza Ferkolja (župnik na Bledu) z naslovom Moja zvestoba veri in Cerkvi, ki bo v četrtek, 25. oktobra 2012, ob 20. uri pri Sv. Jakobu v ul. Concordia 8 v Trstu.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za slovenske misijonarje: Amelia Pangos 10, Lidija Kraševec 40, Gianni Barabino 75 evrov; za misijonarja Ernesta Saksido -Brazilija: A. K. 50, sestre iz Boršta 20 evrov.
Darove lahko nakažete tudi preko Banke:
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
via Cordaroli 29
34135 Trst
Radijski oder in Slovenska prosveta
Gledališki vrtiljak je stopil v novo sezono
Gledališki vrtiljak, ki ga že vrsto let prirejata Radijski oder in Slovenska prosveta, želi približati mladim družinam gledališče in njegov čar. To mu tudi uspeva, saj si vsako leto veliko otrok s svojimi starši priskrbi družinski abonma in iz meseca v mesec napolnjuje dvorano Marijinega doma pri Sv. Ivanu. Kaže, da bo tako tudi v novi, 15. sezoni, ki jo je, kot je že navada, uvedel nastop udeležencev Male gledališke šole Matejke Peterlin. Pri tem gre poudariti dejstvo, da je večina mladih gledaliških navdušencev, ki so nastopili v nedeljo, 30. septembra, abonentov Gledališkega vrtiljaka, na katerem otroci vzljubijo gledališko umetnost do te mere, da se želijo še sami preizkusiti v njej. To pa je zanje tudi priložnost, da poleg javnega nastopanja in interpretacije različnih vlog vadijo še lepo besedo, kar je vedno zelo dragocena izkušnja.
V dveh izmenah (abonma Vila ob 16.00 in abonma Škrat ob 17.30) se je občinstvu predstavilo 58 otrok, ki so se lepo odrezali in bili za svoj trud tudi nagrajeni z navdušenim aplavzom. Igro Sončna vila in njen zlati plašč, ki jo je spesnila Lučka Susič, so po junijski premieri v režiji Nataše Konc Lorenzutti v
Finžgarjevem domu na Opčinah, na katero so bili vabljeni predvsem sorodniki in prijatelji, tokrat ponovili pred neznanimi obiskovalci. A lahko rečemo, da jim je kljub tremi uspelo!
Prva predstava Gledališkega vrtiljaka je po navadi tudi priložnost za vpisovanje abonmajev. Kdor si ga še ni priskrbel, bo to lahko storil v nedeljo, 21. oktobra, vendar le, če si je pripravljen ogledati naslednje predstave v abonmaju Škrat, torej ob 17.30. Za prvi termin (abonma Vila ob 16.00) namreč organizatorji ne bodo več prodajali abonmajev. Ne glede na izbrano uro pa bodo imetniki abonmajev ali priložnostni radovedneži na prihodnjem srečanju Gledališkega vrtiljaka spoznali koroške otroke, ki so predani lutkam in delujejo v KPD Šmihel. Hruške gor, hruške dol je naslov igre, ki jo bodo prinesli med nas. Besedilo Franeta Punterja so pod vostvom Andreje Trap uprizorili s pomočjo režiserja Richarda Grilca. Njihovo osnovno izrazno sredstvo pa so seveda lutke oz. točneje različne lutkarske tehnike. Gostovanje bo potekalo v sklopu Koroških dnevov na Primorskem, ki na Tržaško in Goriško vsako drugo jesen vabijo koroške rojake.
AL
Posebna Barkolana
Sekularizirana kultura, ki temelji na individualizmu in na pomanjkanju čuta do transcendentalnega, je preplavila naš vsakdan. Bog je potemtakem delno ali pa v celoti odrinjen iz človekovega življenja. Take težave so prisotne celo v Cerkvi. Kot je dejal sveti oče Benedikt XVI., tudi verniki so pod vplivom silnic, na podlagi katerih razmišljanje o Bogu ni več potrebno: hedonistična kultura spodbuja tako miselno podstat, ki škoduje verskemu življenju. Da bi Cerkev na novo uskladila razmerje med verniki in verskim čutom, je papež Benedikt XVI. letošnje leto posvetil prav veri. "Ta dogodek bo nosil v sebi evagelizacijsko in misijonsko moč", je dejal nadškof Giampaolo Crepaldi v stolnici sv. Justa v četrtek, 11. oktobra, ko je tržaške vernike in tržaško Cerkev uvedel v 5. sinodo njene zgodovine.
Nadškof Crepaldi je besede papeža Benedikta XVI. citiral zaradi idejne sorodnosti, ki ga bo dogodek v tržaški Cerkvi v prihodnjih treh letih imel z načeli rimskega škofa: "Tudi naša sinoda bo gojila evangeli-zacijsko in misijonsko moč: vrata vere bo razprla ali ponovno odprla vsem"!
Izhodiščna bližina s prizadevanji papeža Benedikta XVI. se je pred začetkom slavnostnega bogoslužja, ki ga je daroval nadškof Crepaldi ob prisotnosti tržaškega častnega škofa Evgena Ravignanija ter italijanskih in slovenskih duhovnikov, oblečenih v tradicionalen sinodalni parament rdeče barve, spojila še z enim izmed ključnih dogodkov vesoljne Cerkve. Skupina mladih vernikov je z bakla-do po mestnih ulicah prispela do stolnice; tu so jih čakali dušni pastirji in dostojanstvenika tržaške Cerkve, ki so ob petju litanij priromali v baziliko s sosednjega gradu pri Sv. Justu. Ta spojitev je želela simbolno obhajati polstoletno jubilejno obletnico začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. "Koncil nosi v sebi izredno duhovno dediščino. Kot je dejal blaženi Janez Pavel II., so akti in besede koncila še vedno aktualni: njihov pomen mora Cerkev še naprej vrednotiti", je
dejal nadškof Crepaldi in se ponovno navezal na besede papeža Benedikta XVI., ki je prepričano poudaril moč koncilske miselne podstati pri "vedno nujni prenovi Cerkve". Tržaški škof je v svoji homiliji obnovil tudi osrednje smernice, ki bodo v razdobju treh let usmerjale delo sinode. Ta načela so zbrana v knjižici z naslovom Lin-eamenta, ki jih je nadškof Crepaldi ob koncu slavnostnega bogoslužja izročil tristo sino-dalcem, ki bodo v tem času, porazdeljeni v delovne skupine, razmišljali o treh temeljnih izhodiščnih tematikah: prvo leto bodo člani sinodalnega zbora, ki ga bo vodil sam nadškof, razglabljali o oz-
slovenske sinodalce smo po končani sveti maši povprašali za mnenje o začetku sinode in o vlogi, ki jo bodo imeli slovenski verniki. Andrej Štekar, eden izmed laičnih predstavnikov openske dekanije, upa, da bo sinoda tudi v slovenskih verskih krogih prinesla prevetritev, obenem je to priložnost, da se slovenska in italijanska duša tržaške
jižici. Na zadnjem sestanku predsedstva je bilo zmenjeno, da bo v mašni knjižici tekst tudi v slovenščini. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se pri maši berejo drugo berilo in evangelij ter dve prošnji v slovenščini. To je bilo med mašo prebrano, prvo pa, ne vem zakaj, se ni uresničilo. Škoda. Upam, da teh napak v prihodnje ne bo", je dejal vikar, ki nikakor ne verjame, da je bilo to
__
Nadškof Crepaldi izroča g. Tonetu Bedencicu
knjižico lineamentov-smernic (foto IG) J
nanjeni vere, drugo leto o obhajani veri, v zadnjem letu sinode pa bodo razmišljali o izpričani veri. Lineamenta vsebujejo vabilo za poglabljanje osebne vere in tudi zgodovinsko razsežnost vere, posebno pozornost pa namenjajo javnemu izpričevanju lastne vere: "Vera ni zasebna stvar, sam papež zahteva, da jo katoličani jasno izpričujejo pred svetom", je poudaril nadšof Crepaldi in spomnil na geslo, s katerim bo peta sinoda tržaške Cerkve spremljala tržaške vernike: 'da le ostanete utemeljeni in trdni v veri'. Kajti ljubezen brez vere bi bilo le čustvo v primežu dvoma.
Med slavnostnim bogoslužjem, ki ga je spremljalo petje stolnega zbora, se je slišala tudi slovenska beseda. Berilo je bral Aleksander De Luisa, Ivica Švab pa je izrekla prošnjo. In ravno nekatere
Cerkve bolje spoznata. Laični sino-dalec Aleksander De Luisa pa je mnenja, da bo sinoda potekala v duhu "prenove v kontinuiteti": velikih sprememb ne bo, gotovo pa bo poglabljala osebno vero, "da bi jo sedanje generacije prenašale na nove rodove".
Prav De Luisa je imel nalogo, da izhodiščno italijansko verzijo lin-eamentov - smernic in pravilnika posloveni. Žal pa slovenske različice v stolnici sv. Justa ni bilo: po mnenju vikarja za slovenske vernike g. Antona Bedenčiča, kot mu je bilo sporočeno, se je to zgodilo zaradi pomanjkljivega komuniciranja, ki ga je povzročila časovna stiska. Knjižica bo tako izšla šele v naslednjih dneh. G. nadškof se je izrecno prizadeval, da mora biti knjižica prevedena v slovenščino. Med mašo je tudi pozdravil slovenske vernike in prebral odlomek iz smernic v slovenščini.
"Škoda, da besedilo ni prišlo
storjeno nalašč.
Ta neprijetni dogodek pa G. Be-denčiču ni skazil začetka sinode. Jasno je poudaril, da bo ta dogodek nedvomno pozitivno učinkoval na našo narodno skupnost: "Slovenski verniki potrebujemo globoko vero, da bomo premagovali različne težave in da bomo tudi ohranili svoje verske skupnosti in s tem narodni obstoj . Brez trdne vere ne bo slovenskih vernikov. In če ne bo slovenskih vernikov, ne bo tudi slovenskega bogoslužja in naših župnij ali slovenskih verskih skupnosti v mestu. Čim bolj bo vera globoka, tem večja bo tudi zavest pripadnosti Cerkvi: če bomo Slovenci verni, bomo svojo vero želeli izpričevati v svojem slovenskem jeziku. Le z novim in globokim verskim zagonom bo lahko naša skupnost še naprej živela in ustvarjala". Izostrene podobe delovanja slovenskih vernikov v sinodi za zdaj še ni. "To bo določeno na podlagi prvih delovnih srečanj predsedstva sinode. Gotovo je to, da bomo slovenski verniki sodelovali tudi z italijanskimi: to bo pripomoglo k boljšemu spoznavanju drug drugega".
IG
Padriče / "Regata" gostov Doma leralla
Vodstvo Doma za ostarele skrbi tudi za razvedrilo svojih gostov. Med drugim že sedmo leto skrbi za to, da se večina gostov “udeleži” “Barkolane”, in to na poseben način. Pobudo za to je I. 2006 dala starka iz Doma, kije izrazila željo, da bi rada videla morje in jadrnice. Zamisel seje zdela dobra. Še isto jesen so poskusili pod geslom
“Nonni controvento - leralla fa vela”. Ta “Barkolana” traja cel teden pred regato in tudi na dan regate. Dvakrat na dan čaka na tržaški obali pred palačo Carciotti jadrnica Chiaramartina, Gran Soleil 45, katere skipper je Dorino Corso. Dopoldne in popoldne poseben avtomobil z napisom “Nonni controvento - leralla fa vela” pelje skupino gostov, negovalcev, bolničarko in zdravnika v Tržaški zaliv. Po obali spremljevalci z vozički prepeljejo goste na jadrnico. Ta jih vozi po pristanišču, kjer so zasidrane jadrnice, ki čakajo na regato. Na sam dan regate, letos v nedeljo, 14. oktobra, pa skrbno opremljena skupina na omenjeni jadrnici spremlja jadrnice, ki tekmujejo. Pozno popoldne se “regatarji” vračajo trudni, a srečni in zadovoljni.
Nada Martelanc
18. oktobra 2012
Koroška / Beneška
//
Piergiorgio Domeniš, podboneški župan dela trdo in zvesto
Stvari je treba poimenovati s pravim imenom!"
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Podboneški župan Piergiorgio Domeniš se je odpovedal mestu pokrajinskega svetnika, ki bi mu pripadalo po odstopu Francesca Mar-tinisa, sedanjega župana Palmanove, kot prvemu neizvoljenemu kandidatu Demokratske stranke (PD) na volitvah leta 2008.
V pogovoru za petnaj-stdnevnik Dom svojo odločitev komentira zelo realistično. Pravi namreč, da pred spomladanskimi volitvami ne vidi razloga, da bi na pokrajino stopil samo za nekaj mesecev. "Saj ni časa za to, da bi naredil kaj dobrega" na mestu pokrajinskega svetnika, ki ga je zasedal že med letoma 2006-2008. Na tistem mestu pozitivno ocenjuje opravljeno delo svoje stranke.
Domeniš je najprej prvi mož občine Podbone-sec, za katero dela "trdo in zvesto". Občanom mora župan odgovarjati v vsakem primeru, kaj šele v gorah Nadiške doline, kjer so mu na volitvah zaupali "soglasno" s skoraj 70 odstotki glasov. Po lastni izkušnji je prepričan, da se lahko hkrati in dobro opravlja funkciji župana in pokrajinskega svetnika.
V Domu je bil govor o novostih glede pokrajin in njihovega morebitnega zaprtja. "Za to bi morali spremeniti ustavo, ker pa to ni lahko, sprejemajo odločitve, ki niso vredne tega imena". Dovolj je pomisliti na nove kriterije, po katerih bi morala vsaka pokrajina imeti najmanj 350 tisoč prebivalcev ali 250 tisoč kvadratnih metrov ozemlja. Sledilo je "prestopanje" iz občine v
občino, da bi "ulovili pravi vlak" in zadostili enemu ali drugemu pokrajinskemu kriteriju. "Po mojem nima smisla, da obstajajo, take pokrajine, kot so današnje. Raje bi okrepili občine, videmska je že zdaj dovolj močna. V naših dolinah pa bi si nadejal združitve, s kolego iz
Fojde sva že podprla predlog ene Gorske unije za Terske in Nediške doline s 15 tisoč prebivalci". Domeniš v kulturno-ver-skem listu Dom razlaga, zakaj ne more ostati tako, kot je sedaj. Zanj je videmska pokrajina prevelika in raztresena, saj se razteza od Lignana do Tablje, od Ogleja do občine Forni Avoltri, ki je skoraj pri Sappadi. "Za politike se ravnina konča v Čedadu, gore pa se začnejo v Tol-meču. Kaj pa naše doline, kje smo mi"? Naši ljudje so "ta pravi", imajo močno dostojanstvo
in čut dolžnosti. Benečani imajo dragoceno slovensko kulturo in ne smejo pozabljati, kaj so in od kod prihajajo. "Naša identiteta je največja stvar, ki jo lahko damo na pogajalsko mizo pred velikimi", je še povedal Domeniš.
Prvi občan Podbonesca se je negativno opredelil do predloga za novo furlansko pokrajino, ki naj bi segala od Gorice do Pordenona. V tem primeru bi, po njegovem, "lahko deželo Furlanijo Julijsko krajino zaprli, saj ne bi imela več smisla". V časih, ko denar ne raste na drevesih, je potrebno dobro premisliti vsak nov korak in ta ni eden izmed najpametnejših. Kot član odbora za pripravo statuta Gorske unije Nadiških dolin je bil prisoten na zadnji seji 30. septembra. Vzdušje je bilo spet konstruktivno, čeprav je vmes močno zašepalo. Večina županov ni popuščala pri stališču, da je njihov jezik slovenski in ga je potrebno ovrednotiti kot veliko bogastvo teh krajev. "Potrebno je biti realisti in poimenovati stvari s pravim imenom". Kako definirati nadišči-no? Katere so njene značilnosti, kje jo govorijo? "Seveda je prav, da se ohranjajo narečja, a potrebno je povedati, da so slovenska". Podboneški župan je prepričan, da so njegovi kolegi po mesecih prerekanj vendarle razumeli slovensko danost prostora in upa, da bodo končno "na-
Ravnotežje v "zblojenem"svetu
Danes sem se vprašala, zakaj si v poklicu želim srečanj z osebami, ki so resnični zmagovalci. Dvajsetletni moški v polnem razcvetu profesionalnega nogometa, kateremu diagnosticirajo raka na bezgavkah in je danes drug moški, oče treh malih deklic; paraolimpijski plavalec brez nog in z eno roko, ki se bori proti usodi s tako močjo in takim pogumom, da je njegov boj na meji človeškega; in čisto "navadne" osebe, ki kljubujejo temu in onemu, ki jih vsak dan srečujemo in katerim ne bomo nikoli mogli izustiti, do kakšne mere občudujemo njihov pogum.
Vprašala sem se, zakaj iščem stika s temi življenjskimi zgodbami, zakaj se želim napajati v resnično močnih osebnostih, iz katerih izvirajo, in odgovor našla v iskanju ravnotežja. Ravnotežja v sebi in ravnotežja v tem svetu brez koordinacije. Na koncu, ob koncu vse te naše poti bomo namreč vsi enaki, takrat bomo vsi razumeli, kaj je zares vredno v življenju, kaj pomeni iskrenost, kaj poštenost.
Morda iščem v teh osebah in v pripovedi njihovih življenjskih zgodb dokaz, da lahko njihov pogum resnično uravnoteži zblojeno realnost, kateri smo priča ob vsakem koraku. Občudujem njihovo kleno voljo, namero, da premostijo vsakršno oviro. Ravno tako občudujem njihovo iskrenost, ko jim v pogovoru uspe se dotakniti tudi trenutkov, ko jih je odel obup. In je potem nekaj prišlo, da je vse zadobilo nov pomen in je
ta pomen zadobil obliko boja za vsako celico v telesu. Za profesionalnega nogometaša je to bila biografija kolesarja Lanceja Armstronga, za pa-raolimpijskega plavalca brezmejna ljubezen in podpora njegovih (rejniških) staršev, za katere “moja fizična razlika ni obstajala, doma sem ravno tako moral pomagati kot ostali. Starša sta od mene pričakovala ravno toliko kot od ostalih". Predstavljala sem si tega dvaindvajsetletnega fanta, ki si mora stalno natikati in snemati proteze, vprašala sem se, kaj lahko sam stori, česa ne, ali lahko sam stopi na avtobus, ali je moral odmisliti vožnjo v vlaku brez spremljevalca, predstavljala sem si prve stike z dekleti. In pomislila nase, na melanholijo, na bolečo osredotočenost na manku in težavah. Pomislila sem na našo družbo, ki se spomni, kaj pomeni resnični pogum edinole enkrat letno, morda še manj: vsaka štiri leta, ko so na vrsti paraolimpijske igre. Pomislila sem na vse korake, ki jih ljudje delajo v življenju in ki so vredni besede "pogum": "navaden" boj, da družinskemu očetu uspe finančno zvoziti do konca meseca, "navaden" boj matere, ki ob celodnevnem delu v službi, otrocih in hiši ne prepozna več besede "jaz", "navaden” boj vseh nas, ki skušamo v sebi najti oazo v zunanjem kaosu, ravnotežje v času, ko je edina govorica krik. Danes bi na tem mestu želela čestitati vsem nam, ki verjamemo, da se to še da, da je vsak korak navsezadnje korak več na poti do drugačnega sveta. Kjer je govorica predvsem spoštovanje.
daljevali složno".
JŠ
Prestižno mednarodno priznanje
Srebrne slušalke za Radio Koper
V četrtek, 11. oktobra, je Radio Capodistria, radijski program za italijansko narodno skupnost, ki deluje v Regionalnem RTV-centru Koper - Capodistria, prejel prestižno priznanje "Le cuffie d'argento -Srebrne slušalke", ki ga podeljujejo v Italiji.
V imenu Radia Capodistria je priznanje, v sklopu največje jadralske regate Barkolana v Trstu, prejel pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija za Radio in Televizijo za avtohtono italijansko narodno skupnost, An-
tonio Rocco. "Priznanje nagrajuje dolgoletno vlogo kvalitetnega čezmejnega informiranja v multikulturnem in večjezičnem prostoru. To ni priznanje samo radijskemu programu italijanske narodne skupnosti, temveč tudi Regionalnemu RTV-centru Koper - Capodistria in javnemu zavodu RTV Slovenija. Ob tem se gre zahvaliti vsem ustvarjalcem in tehnični ekipi našega programa, tako rednim sodelavcem kot zunanjim, ki že vrsto let bogatijo celoten program", je ob tem povedal odgovorni urednik radij-
skega programa za italijansko narodno skupnost, Aljoša Curavič. O nagradah "Le cuffie d'oro -Zlate slušalke"
Nagrade "Le cuffie d'oro - Zlate slušalke" so edine radijske nagrade v Italiji. Letos se podeljujejo drugič. Prireditev je organizirana pod okriljem dežele Furlanije Julijske krajine in združuje najpomembnejše italijanske radijske postaje. Kategorija Srebrne slušalke je namenjena radijskim postajam, ki na lokalnem in na obmejnem območju delujejo povezovalno. Prejeta mednarodna nagrada je vsekakor priznanje za kakovostno delo, tako za Radio Capodistria, ki že več kot šest desetletij gradi mostove med prebivalci v obmejnem prostoru, kot tudi za Regionalni RTV-center Koper - Capodistria in celotno RTV Slovenija.
Protislovenske izjave nekaterih avstrijsko-koroških politikov
Odziv Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu obžaluje nedavne nestrpne izjave posameznih deželnih avstrijsko-koroških politikov, usmerjene zoper slovensko narodno skupnost v Zvezni deželi Koroški.
Urad poziva Republiko Avstrijo, da v dobri veri izpolnjuje obveznosti iz mednarodnih pogodb, ki jo zavezujejo, in ostale mednarodne standarde s področja človekovih pravic ter si nadalje prizadeva za razvoj sožitja med večinskim prebivalstvom in slovensko narodno skupnostjo na
avstrijskem Koroškem.
V zadnjih letih prihaja do mnogih pobud in projektov med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo - še zlasti številni so projekti, ki vključujejo različne institucije in subjekte iz Zvezne dežele Koroške -, v katere je vpeta slovenska narodna skupnost, ki deluje kot povezovalni člen med državama. Nazadnje se je to potrdilo tudi ob nedavnem obisku ministrice Ljudmile Novak in ministra Radovana Žerjava na avstrijskem Koroškem, ki ga je organizirala Slovenska gospodarska zveza iz Celovca in je bil namenjen krepitvi gospo-
darskega sodelovanja med obema državama.
V duhu dobrega sodelovanja med obema državama, preseganja zgodovinskih delitev, v skladu s skupno evropsko prihodnostjo obeh držav in krepitvijo sožitja med prebivalstvom, zavrača Urad miselnost vračanja v čase preživelih ideologij, ki so močno prizadele prebivalstvo skupnega srednjeevropskega prostora, in pričakuje, da deželni politiki ne bodo ponovno širili nestrpnosti in izkoriščali slovenske narodne skupnosti v politične namene in s tem rušili že doseženo raven sobivanja.
13. mednarodni lutkovni festival na Koroškem
V sredo, 17. oktobra 2012, je bilo odprtje 13. mednarodnega lutkovnega festivala CIKL CAKL 2012, v občinskem uradu v Šmihelu, kjer je bil nastop skupine Long vehicle cirkus (CZ) in so se predstavile lutkovne delavnice otroških vrtcev.
Na festivalu se tudi letos obeta pester in raznolik spored s poklicnimi skupinami iz Slovenije, Nemčije, Češke, Slovaške in Japonske. V soboto, 20. oktobra, bo ob 21.30 premiera domačih lutkarjev iz Šmihela. Celoten program je dosegljiv na www. smihel. at oz. www. kkz. at.
G. Michele Zanon
G. Rinaldo Gerussi
Župnik Gerussi žalosti in lepih spominov ni skrival, predvsem je poudaril pristen odnos s prebivalstvom v teh malih vaseh. "Vrata so mi bila vedno odprta in občudoval sem te kraje, polne kulture in zgodovine". Gerussi je to svoje zanimanje že tri leta okrepil z raziskovanjem v kapiteljskem arhivu v Čedadu, kjer je iskal sledove dogajanja v gorskih skupnostih Sv. Lenarta in Srednjega. "To je zgodovina preprostih ljudi, ki jih združujejo močno dostojanstvo, vrednote in ideali. Vedno sem se spraševal, kako so lahko sredi 15. stoletja kljub revščini zgradili toliko vasi in cerkva". G. Gerussi od nekdaj hodi med ljudi in jih spodbuja k ovrednotenju in vsakdanjemu poudarjanju lastne kulture, začenši z jezikom. "Prosim vas, ponovno odkrijte svojo identiteto, ki je prestala stoletja hudih časov, in ne prepustite se globalizaciji, izgubili boste lastno dušo". Po neuradnih novicah bo odhajajočega duhovnika, ki v Nadiških dolinah deluje od leta 2000, do Božiča zamenjal Michele Zanon, mlad čedajski duhovnik, ki je sedaj kaplan v Tricesi-mu.
JŠ
Sv. Lienart-Podtana in Sv. Pavel-Srednje
Župnik Rinaldo Gerussi se poslavlja
Duhovnik Rinaldo Gerussi zapušča župniji Sv. Lienart-Podtana in Sv. Pavel-Srednje, saj bo odslej maševal v furlanski župniji Pertegada. Med ljudmi je novica, ki jo je Ge-
odločitev. Sprememb pa, kot se pogosto dogaja v teh primerih, ne bo.
Presenečenje nad odločitvijo cerkvenih dostojanstvenikov je prvi pokazal sam Gerussi, ki si ni
russi posredoval med nedeljsko mašo, povzročila začudenje in žalost. Preko 600 faranov, med katerimi tudi župana Giuseppe Sibau in Mauro Veneto, je že naslovilo pismo videmskemu nadškofu Mazzocatu, naj upošteva globoko navezanost župnika na skupnost in morda premisli
predstavljal, da bo moral kdaj zapustiti te kraje in ljudi. Ob poklicu na nadškofijo 31. avgusta so spremembo motivirali s kadrovsko stisko v velikih furlanskih župnijah Pertegada in Gorgo. Od Sv. Lenarta in Srednjega se bo poslovil ob prazniku Vseh svetih in zavetnika sv. Lenarta.
Sloveniia
--------^	M-
Morda samo trije kandidati za novega predsednika države, vsak s svojim geslom in programom
Od trditev, da kriza ni velika, do napovedi referendumov in stavk
V	Sloveniji je pričetek kampanje za predsedniške volitve, 11. novembra, vplival na odnose v politiki in vzbudil zanimanje za osebe, ki želijo biti izvoljene na na j višji položaj v državi. Zaradi stanja, ko se v politični levici bolj kot z dogovarjanjem in zavzemanjem za premagovanje krize ukvarjajo z vprašanjem, kdo je za Janeza Janšo in kdo je proti njemu, bodo volitve novega državnega poglavarja nemara izgubile svoj ustaljeni in ustavnopravni značaj ter se izrodile v nekakšen referendum o primernosti sedanje vlade in zlasti njenega predsednika Janeza Janše. Kandidati za novega predsednika Slovenije se opredeljujejo do stanja in razmer v državi in razlagajo svoje programe v mučnem in napetem ozračju ob splošnem malodušju in utrujenosti ljudi. Zato gre pritrditi oceni britanskega časnika Ekonomist, ki je zapisal, "da je Slovenija jezna in zmedena". Veliko je razlogov, da se državljani neprestano sprašujejo, kdo je kriv,
da je prišlo do tega, da nismo zgodba o uspehu, ampak zgodba o zlomu. Popularni dr. Alojz Uhan, zdravnik in esejist, je v svoji novi knjigi z naslovom Državljanski eseji, ki je izšla te dni, zapisal, "da Slovenec, ki je priden, delaven, zvest in pošten, v sedanjih kriznih, zapletenih in novih
okoliščinah postaja zmeden, nedejaven, zaprt in depresiven". Nenavadno se na razmere odziva predsednik republike dr. Danilo Turk, ki vztrajno ponavlja, da
Janez Janša neupravičeno straši javnost o globoki krizi v državi, ki pa, tako pravi, ni zelo velika in jo lahko Slovenija sama obvlada. Po njegovem bi Slovenci lahko bili tudi bolj sproščeni in zadovoljni. Sedanji predsednik države svoj program za ponovno izvolitev razlaga pod geslom Skupno dobro
in ga je obrazložil v mnogih intervjujih v njemu naklonjenih javnih občilih. V pogovoru za mariborski časnik Večerje zavrnil očitke, da se obnaša vzvišeno in
naduto, da v javnosti nastopa v blišču in razkošju, in zatrdil, da ne pripada krogu "stricev iz ozadja". Dodal je, "da takih stricev sploh ni". Borut Pahor, nekdanji premier in predsednik stranke Socialnih demokratov, izvaja predsedniško kampanjo tako, da dela v tovarnah, delavnicah, na
poljih in v drugih dejavnostih in poklicih. Pojasnjuje, da na tak način prihaja v stik z ljudmi, spoznava njihove težave in mnenja, se skratka povezuje s posamezniki in
okolji, ki politiki ne zaupajo več. Svojo kampanjo izvaja pod geslom Skupaj spodbujajmo drug drugega, podpira pa ga tudi nekdanja predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor. Evropski poslanec dr. Milan Zver je svojo kampanjo poimenoval z geslom Predsednik, ki vidi dlje. Kot morebitni novi državni poglavar si bo prizadeval za povrnitev politične trdnosti države, premaganje krize in težav v gospodarstvu in za utrditev narodne zavesti. Podpira tudi pobudo pisatelja Borisa Pahorja, naj druga kitica Prešernove Zdravljice postane del naše državne himne.
Na dramatičnost sedanjega trenutka v Sloveniji je na javni televiziji v pogovoru s časnikarjem Jožetom Možino opozoril predsednik vlade Janez Janša. Parlament mora hitro, najpozneje do konca leta, sprejeti sveženj petih zakonov, ki sodijo v sklop reform. Nov pokojninski zakon bo najbrž kmalu sprejet, morda tudi zakon o delovnih razmerjih. Toda reformni proces ovirajo sindikati in obe opozicijski stranki, ki nasprotujejo zakonu o slovenskem državnem holdingu in zakonu o tako imenovani slabi banki. Z njim bi uredili razmere v slovenskem bančnem sistemu.
Nasprotniki omenjenih zakonov grozijo, da jima bodo nasprotovali z referendumi, s stavkami ali pa bodo državljane pozvali na demonstracije. Premier je sindikate in opozicijo poklical k odgovornosti, saj bi blokiranje reform državo privedlo v položaj, ko bi morala zaprositi za mednarodno finančno pomoč. V takem primeru pa bi Slovenija izgubila gospodarsko suverenost, nadaljnje posledice pa bi lahko povzročile celo popolno razsulo in propad države Slovenije.
Na Janšev intervju se je oglasil Zoran Jankovič, predsednik stranke Pozitivna Slovenija in ljubljanski župan. Predsednika vlade je pozval k odstopu, "če ne zna voditi države", zagrozil, "da se bo narod dvignil", toda pomenljivo dodal, "da je za vodenje države na vsak način tudi on na razpolago. "Vendar pa se je Zoran Jankovič tokrat uštel pri vrednotenju svojih političnih ciljev. Tednik Mladina, ki ga je med vsemi javnimi občili v Sloveniji najbolj spodbujal k uresničevanju njegovih političnih ambicij in ga razglašal za najbolj sposobnega voditelja slovenske vlade in slovenske levice, se je Zoranu Jankoviču namreč odrekel. Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž ga je povabil, naj odstopi s položaja predsednika stranke Pozitivna Slovenija, in še zapisal, "da Zoran Jankovič seveda ne more biti voditelj slovenske levice, ne več, in ne s to prtljago, ki jo nosi".
Marijan Drobež
Slaba politika gradnje in obnove športne infrastrukture
Anarhija v sistemu
Prenovljena Bloudkova velikanka - skakalnica v Planici, ki so jo odprli v nedeljo, je v teh kriznih časih za Slovenijo vzpodbudna novica. Ne samo da je vzpodudna, tudi zelo razveseljiva je. Končno nekaj, na kar smo lahko vsi Slovenci ponosni. Z velikim pompom so jo odprli vsi trije ministri za šport, ki so se zvrstili v času obnove: Milan Zver (2004 -2008 in mimogrede tudi sveži predsedniški kandidat), Igor Lukšič (2008-2012) in Žiga Turk (od letošnjega februarja). In prav ta množična ministrska zasedba nam lahko med vrsticami veliko pove. Predvsem o učinkovitosti in hitrosti obnove.
Slovenija je med dolgo obnovo izgubila veliko priložnosti
Ja, podatek je dokaj zgovoren: skakanje na smučeh je bil vselej eden od paradnih konjev med slovenskimi športnimi disciplinami.
Kljub temu je nekdanji slovenski ponos, Bloudkova velikanka (ne smemo je zamenjati za letalnico bratov Gorišek, kjer se opravljajo skoki čez 200 metrov), ki je bila zgrajena leta 1934 in se je zaradi dotrajanosti delno podrla leta 2001, je
11	let popolnoma mirovala. Obnova, ki jo je izvajal kdo drugi kot SCT, se je začela leta 2003, trajala pa je do današnjih dni. Torej, osem let obnovitvenih del in štirje ministri, če ob že naštetih prištejemo še Slavka Gabra, ki je v letu 2004 sklepal svoj mandat v Ropovi vladi. In enajst let je, odkar Bloudkova velikanka ni več uporabna.
To je Slovenija. Po logiki, počasi se še daleč pride. Škoda le, da vzrok za počasnost ni temeljito in preudarno delo, ampak popolna anarhija sistema. Prvotni načrt prenove Bloudokove velikanke se ni obnesel, sedanja rešitev pa je bila izdelana v času mandata ministra Lukšiča. Omeniti gre tudi usodo prvotnega gradbinca, ljubljanskega SCT, ki je zaradi negospodarnega upravljanja in
tajkunskih ambicij svojega nekdanjega prvega moža Ivana Zidarja propadel ob koncu leta 2010 oz. v prvih mesecih leta 2011. Danes je sicer novi nordijski center v Planici (ob prenovi Bloudkove velikanke je bil dograjen tudi pravi center za panogo skakanja s smučmi) dokončan in moderen ter povsem primerljiv z evropskimi standardi, 11 let "sramote" od
porušenja starega objekta do danes, pa bo v Sloveniji pustilo še trajne posledice.
Nordijski center, center za vzgojo mladih
Športni objekti se morajo namreč graditi z racionalno pripravljenim načrtom: Bloudkova velikanka in letalnica bratov Gorišek (to naj bi obnovili spomladi 2013, po koncu sedanje sezone) sta objekta, za katera bi morala Slovenija skrbeti. Skakanje na smučeh je bi-
lo	namreč vselej med panogami, ki je slovenskim športnikom prineslo največ uspehov, vse od Primoža Ulage in Mirana Tepeša do Francija Petka, od največje legende slovenskih skokov in dvakratnega zmagovalca svetovnega pokala Primoža Peterke ter vse do zadnjih uspehov Roka Benkoviča in sedanjega svetovnega prvaka v poletih Roberta Kranjca. Skratka, racionalno je investirati v tako panogo tudi zaradi rezultatov. To, da bo ob skakalni-
ci še pravi sodobni nordijski center, pa je še bolj pomembno: morda še pomembneje od rezultatov je dejstvo, da slovenska država in ostale pristojne institucije ponudijo mladim kakovostno okolje za treninge in zdrav ambient za preživljanje prostega časa. Nordijski center je ta cilj dosegel: dejstvo, da se bodo iz vseh mladih zagnanih skakalcev na smučeh razvili tudi nekateri profesionalni skakalci, ki bodo krojili svetovni vrh omenjene panoge, je le dobrodošel pri-
boljšek.
V	primeru Bloudkove skakalnice pa ne moremo mimo ugotovitve, da so zaradi številih zavlačevanj, neusklajenosti in političnogospo-darskih računic v 11 letih "sramote", odkar se je velikanka delno porušila, v Sloveniji izgubili tudi veliko priložnosti za kakovostno delo z mladimi, predvsem na področju njihove vzgoje. Napredna športna infrastruktura bi lahko mlade slovenske športnike uspešno gostila že v preteklih
11	letih, namesto tega pa je bila v tem obdobju neka nepotrebna črna luknja.
Tivoli, Plečnikov stadion in Stožice
Taka logika racionalnega grajenja in gospodarne obnove športnih objektov bi morala splošno veljati. Dvorana Tivoli je bila zgrajena leta 1965 za vzgajanje mladih slovenskih košarkarjev: "krstil" jo je legendarni Ivo Daneu, ki je leta 1970 prav tam z jugoslovansko
reprezentanco osvojil naslov svetovnega prvaka. V Tivoliju so zrasli vsi kasnejši slovenski košarkarski talenti, začenši z Juretom Zdovcem. Isto bi lahko rekli o slovenskem nogometu, ki se je vse do konca devetdesetih vrtel okoli Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani. Oba objekta doživljata danes zelo negotove čase: Tivoli je še vedno funkcionalen in delujoč, izgubil pa je precejšnji delež prejšnjega leska in, na račun novozgrajenih Stožic, tudi vse pomembnejše športne dogodke. Še slabše je stanje, v katerem se trenutno nahaja Plečnikov stadion za Bežigradom:	tudi	v	tem
primeru lahko govorimo, tako kot smo za Bloudkovo velikanko, o nacionalni sramoti. Ob razpadajočem objektu, ki spada v Plečnikovo dediščino, je nekdanje nogometno igrišče kvečjemu dobro samo še kot pašnik za koze (in morda celo to ne več).
Gradnja Stožic, ki se je izkazala kot projekt narejen na "ho-ruk", je vzela finančno moč za sanacijo ostalih objektov. Medtem ko so Stožice sicer zgrajene, a večinoma samevajo (stadiona s 16 tisoč in športne arene z 12 tisoč sedišči v Sloveniji ne napolniš tako zlahka), sta oba ostala objekta prepuščena lastni usodi. Kje je pri tem napaka? Pravilno in povsem upravičeno je, da ima Ljubljana kot nacionalna prestolnica primerne in mednarodno sprejemljive športne objekte. Dejstvo pa je, da so bile Stožice zgrajene izključno zaradi kaprice župana Jankoviča: želel si je postaviti spomenik, ne glede na ceno. Rezultat tega? Podjetji, ki bi morali biti lastnici Stožic, sta v postopku prisilne poravnave, trgovski center, ki bi moral prinašati zadostne prihodke za vzdrževanje celotnega objekta pa sploh ni dograjen. Vidna posledica je doslej 115 milijonska luknja v slovenskem bančnem sistemu. Vzporedno z razpadom Plečnikovega stadiona smo v Ljubljani zasledili tudi zelo hud padec klubskega nogometa, ki se še vedno ni pobral: medtem ko je prenovljeni Ljudski vrt v Mariboru (in prihod Zlatka Zahoviča za športnega direktorja) botroval
k ponovnemu razcvetu nogometa v štajerski prestolnici, je v Ljubljani nogomet popolnoma potonil. Košarka pa se že več let bori za obstanek med evropsko elito, a ji to vse teže uspeva: nastopi v stožiški areni košarkarski Olimpiji niso dali dovoljšnjega zagona.
Anarhija v prestolnici
Nočem skleniti zapisa z domnevo, da so Stožice krive za slabe rezultate klubskih športov v Ljubljani. Daleč od tega. Zelo kritičen pa sem do politike prenavljanja in grajenja športne infrastrukture v prestolnici. In tukaj se lahko navežem na prispodobo anarhije
sistema, ki je botrovala k tako dolgi prenovi Bloudkove skakalnice. Stožice so, kot povedano, Jankovičeva kaprica, ki so sredi hude finančne krize nastale brez temeljitega premisleka, kako bi lahko racionalnejše obnovili že obstoječe strukture Plečnikovega stadiona in dvorane Tivoli. To je tista napaka v sistemu, ki jo sprožajo političnogospodarski konflikti. A si predstavljate, da bi v Planici namesto obnove Bloudkove velikanke pustili ruševine na svojem mestu, naj naprej propadajo, in bi se lotili gradnje povsem novega objekta? Noro!
Andrej Čemic
Lavričeva knjižnica Ajdovščina v mesecu oktobru 2012
Lavričeva knjižnica v Ajdovščini ima v oktobrskih dneh pestro delovanje. V petek, 19. oktobra 2012, bosta ob 18.30 v Dvorani prve slovenske vlade srečanje s pisateljem Borisom Pahorjem in predstavitev njegove knjige Knjiga o Radi. Knjiga vsebuje pravzaprav dnevniške zapise od 2009 do 2011, v katerih pisatelj ob vsakdanjih dogodkih, ki spremljajo zadnje dneve življenja njegove žene Rade (Radoslava Premrl Pahor, sestra Janka Premrla Vojka), opisuje svoje poglede na svoje zakonsko življenje, srečanja z drugimi ljudmi, ob pospravljanju predalov pa obuja tudi dogodke iz slovenske literarne in tudi politične zgodovine.
V Lavričevi knjižnici je poskrbljeno tudi za otroke od 3. leta dalje. Njim so namenjene ure pravljic Gospa Pravljica se vrača!
Pravljici sledijo glasbene, gibalne ali likovne dejavnosti. Pri poslušanju in ustvarjanju se lahko pridružijo tudi starši. Udeležba je brezplačna in vpis ni potreben. Pravljice so v Ajdovščini vsak četrtek ob 17.00; v Vipavi vsako sredo ob 17.00; v Podnanosu vsako sredo ob 11.00. V času šolskih počitnic pravljičnih uric ni.
V Lavričevi knjižnici so pripravili tudi kotiček s knjigami Danila Lokarja in knjigami, ki govorijo o njem; letos je namreč Lokarjevo leto. Knjižnica vabi, da si v jubilejnem letu njeni obiskovalci izposodijo katero od njegovih knjig. Na voljo je tudi zgibanka o njegovem življenju in delu. Obiskovalci si do konca leta v času, ko je knjižnica odprta, lahko ogledajo tudi razstavo ob 120-letnici rojstva Danila Lokarja, na kateri sta predstavljeni njegovo življenje in delo. Možen je tudi nakup knjige, ki jo je knjižnica izdala v njegovem jubilejnem letu: Danilo Lokar: Tri novele. 0 knjigah Danila Lokarja bo govor tudi v bralnem krožku Čitalnica - v počastitev Lokarjevega leta, in sicer v četrtek,
18.	oktobra, ob 18. uri.
14 18. oktobra 2012	Primorska	/	Gospodarstvo
Na deželni konferenci o zaščiti slovenske manjšine
Pesniški večer v Skladišču idej
Živeti na Krasu med poezijo in prozo
Ob gledališču Miela je od nedavnega odprt nov in ličen razstavni prostor, poimenovan Skladišče idej, v katerem domuje prav tako funkcionalna konferenčna dvorana. V njej je bilo v petek, 12. oktobra, kulturno srečanje, ki sta ga priredila Zveza slovenskih kulturnih društev in Slovenski klub v sklopu širše pobude Moj Kras -100 letin 100 podob. SK in ZSKD nadaljujeta tako sodelovanje z društvom NadirPro in tržaško pokrajino, literarni večer je zato bil kamenček v mozaiku spremljevalnih dogodkov osrednje fotografske razstave.
Naslov kulturnega dogodka je bil Živeti na Krasu med poezijo in prozo; besedni ustvarjalci so na povabilo moderatorke Poljanke Dolhar vsak s svojega zornega kota izostrili lastno doživljanje tega geografskega in kulturnega bisera. Za predavalno mizo so sedeli neutrudna prevajalka in pesnica
Jolka Milič, pisatelj in režiser Marko Sosič, lanski Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta in pesnik Roberto Dedenaro. Večer je stekel ob branju poezij
in proznih del, zanimiv je bil predvsem zaradi neposrednih pričevanj in razmišljanj gostov. Jolka Milič se je spraševala o geografski razsežnosti Krasa in o odnosu, ki ga Tržačani imajo do njega: večkrat njihov pristop ne sega dlje od gole gostinske ponudbe ... Ni pa pri vseh
Tržačanih tako. Roberto Dedenaro se je pred leti preselil v Repen in odkril, da bukolična podoba Krasa, ki so jo v svojih delih opisovali pesniki in popot-
niki različnih narodnosti, ne "zdrži" teže stvarne slike: množijo se namreč bivanjske in infrastrukturne gradnje, ki so kraško podobo razdevičile. Sočasno je polagoma izginjala kraška kulturna in narečna dediščina, prav zato bi potrebova-
li	specifičen študijski center, ki
bi negoval kraško kulturo. Mitična razsežnost Krasa pa je v literarni tradiciji po svoje še vedno prisotna. Marko Sosič, Openc po rodu, jo je odkril šele v kasnejšem obdobju svojega življenja, saj je bil kot otrok 'preveč vraščen' v Kras. Končno pa je kraško krajino lahko vstavil bodisi v sanjsko bodisi v realno mrežo, kar je pozitivno učinkovalo na njegovo literarno snovanje v romanu Tito, amor mijo in v zadnjem delu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Kras kot kraj duše, spominov in življenja pa je v središču opusa pesnika Miroslava Košute. Njegova rojstna vas, Križ, je bila na meji med neskončnostjo sveta, ki se je začenjal tam, kjer se je obzorje spajalo z morjem, in kraškim skrivnostnim okoljem z jamami, ponikavnico Timavo in Triglavom v sanjski daljavi. V času, ko so na tržaškem nabrežju vrele priprave na Barkolano, je Košuta sklepno misel namenil zalivskemu mestu: čeprav so se etnični odnosi v času izboljšali, je Trst v svoji osnovi in perspektivi dokaj okamenel. Največja regata v Sredozemlju lahko vsaj enkrat na leto daje upati, da se kaj vendarle spreminja. Ali je to sanjska želja ali pobožen sen? Naj Kras odgovori na to vprašanje.
IG
m
.
Roberto Dedenaro, Marko Sosič, Miroslav Košuta, Jolka Milič in Poljanka Dolhar (foto IG)
Poseg Mladih za Prihodnost
V soboto, 13. oktobra 2012, je v Gorici v deželnem avditoriju potekala prva deželna konferenca o zaščiti slovenske jezikovne manjšine. Pred začetkom konference pa so se uslužbenci slovenskih ustanov v Italiji zbrali pred avditorijem, da bi s protestno manifestacijo izrazili svoje nezadovoljstvo zaradi slabega stanja slovenskih organizacij, ki so prisiljene krčiti finančna sredstva.
Na začetku konference nam je bilo povedano, da bodo našim društvom in ustanovam še naknadno krčena sredstva. To so res skrb vzbujajoči podatki, kajti tem ne smemo zagotoviti le obstoj, ampak tudi možnost nadaljnjega opravljanja funkcij, ki so jih do sedaj imele v družbi. Organizacije so namreč pomembne za krepitev in zaščito slovenskega jezika, kulture in navad, obenem pa omogočajo tako mladim kot odraslim osebni razvoj (dovolj je, da pomislimo na vsa najrazličnejša društva, ki delujejo na področju kulture, športa, vzgoje in znanosti). Zaradi tega ima vsako izmed njih ključen pomen v okolju, v katerem živimo. Ustanove pa niso pomembne samo za Slovence v Italiji, ampak tudi za celotno deželo in za vse njene prebivalce. Kot vsi vemo, je Furlanija Julijska krajina ena izmed petih italijanskih dežel s posebnim statutom. Zakaj pa imamo poseben statut? Imamo ga prav zaradi prisotnosti manjšin na ozemlju. Moramo si torej prizadevati za ohranitev le-teh, kar je mogoče samo z ohranitvijo organizacij in društev. Obstoj slovenske narodne skupnosti v Italiji je namreč tesno povezan z delovanjem vseh raznolikih ustanov.
V zvezi s tem bi rada v imenu mladinske skupine zagotovila popolno podporo vsem prikrajšanim uslužbencem in organizacijam. Vemo, da kriza ni samo pri nas: povsod je vedno manj denarja, nekateri delavci so prikrajšani za mesečne prejemke, drugi pa sploh nimajo dela. Vendar so slovenske ustanove ključnega pomena bodisi za Slovence v Italiji bodisi za celotno deželo.
Nazadnje bi pohvalila delo Slovenskega raziskovalnega inštituta -Slori za izčrpna poročila in opravljene raziskave, s pomočjo katerih lahko razumemo sedanje stanje ter razmislimo o pozitivnih možnih ukrepih, ki bodo v prid slovenske narodne skupnosti.
Spodbudne besede večine govornikov, ki so nastopili na konferenci, so lahko izhodišče za vsestransko povezavo in sodelovanje za rešitev perečih vprašanj. Čas pa je, da se besede spremenijo v dejanja. Prepričani smo, da obstaja možnost rešitve: zavihati si moramo rokave in se s skupnimi močmi truditi, da bomo v prihodnje ne le ščitili in vrednotili svojo kulturo in svoj jezik, ampak tudi gradili prihodnost, v: d. deželnega tajnika Mladih za Prihodnost - SSk, Giulia Leghissa
Pozivi k zaščiti slovenskega medu na ravni EU
Za čebelarji je slaba letina
Nevarno utapljanje skrbi v pijači
Alkoholizem v času krize
V	VOO	I VI	•	II
se večji družbeni problem
Za čebelarji je slaba letina. Letos so pridelali manj kot 1000 ton medu, kar je približno tretjina običajne letine, je povedal predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč. Pristojne je povabil tudi k na-
daljnjim prizadevanjem za registracijo geografske označbe slovenski med na ravni EU. Slovenski čebelarji so lani pridelali približno 2400 ton medu, letos pa manj kot 1000 ton. "To je bistvena razlika",
je pred kratkim v Grosupljem dejal Noč in izrazil upanje, da bo država čebelarjem - tako kot ostalim kmetom - priskočila na pomoč. “Ne želimo si več kot ostale kmetijske dejavnosti, želimo pa enakopravno obravnavo", je dejal.
ČZS se sicer že vrsto let trudi uveljaviti in zaščititi geografsko označbo slovenski med na ravni EU, a ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ki je vlagatelj zaščite na evropski ravni, je pred dnevi znova preje-
lo negativno mnenje Evropske komisije, ki podeljuje zaščite. "Slovenski med z geografsko označbo je eden ključnih pri razvoju slovenskega čebelarstva", je dejal Noč. Kljub številnim oviram je optimističen, da jim bo uspelo.
Državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo in okolje Branko Ravnik je dejal, da so v zadnjem odgovoru Evropske komisije opredeljene štiri točke, v katerih komisija pojasnjuje, katere vsebine niso dovolj dobro utemeljene.
"Mi bomo naredili vse, da bomo tisto, kar je komisija navedla kot ne dovolj prepričljivo, dodatno pojasni-
li	in nadaljevali ta postopek”, je zagotovil Ravnik. Slovenija je na ravni EU registrirala že 15 slovenskih proizvodov - štajersko prekmursko bučno olje, ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, nanoški sir, kočevski gozdni med, sir tolminc, prleško tiinko, zgornjesavinjski želodec, še-breljski želodec, ptujski luk, kraški pršut, belokranjsko pogačo, idrijske žlikrofe, prekmursko gibanico, kraški zašink in bovški sir.
V	času gospodarske krize število ljudi, ki svoje težave utaplja v alkoholu, narašča. Te težnje opažajo tudi v centrih za socialno delo, vendar dejanskih podatkov o številu alkoholikov nimajo, saj se jih po pomoč obrne le malo. Da bi se v Sloveniji učinkovito spopadli z alkoholom, sta potrebni nacionalna strategija in politična volja. Strokovnjaki na ministrstvu za zdravje, na občinah, v centrih za socialno delo in na zavodih za zdravstveno varstvo so v minulih tednih na regijskih konferencah o problematiki prekomernega pitja alkohola poudarili predvsem problem prevelike razpršenosti programov, premajhno financiranje in pomanjkanje nacionalne in tudi regijske strategije za boj proti alkoholizmu. Alkohol je sicer eden ključnih vzrokov za prezgodnjo umrljivost v Sloveniji, kjer registrirana poraba čistega alkohola na odraslega prebivalca, starejšega od 15 let, znaša 10,5 litra na leto, neregistrirana poraba pa po nekaterih ocenah znaša še dodatnih pet do sedem litrov. Slovenija je na tretjem mestu med državami EU po stopnji umrljivosti zaradi jetrne ciroze. V 20 do 30 odstotkih primerov pa je alkohol tudi vzrok za raka grla in požiralnika, za samomore in prometne nesreče. Leta 2009 je tako zaradi alkohola v Sloveniji umrlo 841 ljudi, kar predstavlja 4,5 odstotka vseh smrti. Raziskave kažejo, da se 42 odstotkov odraslih Slovencev vsaj enkrat letno opije, približno 10 do 15 odstotkov pa jih ima najverjetneje že razvit sindrom odvisnosti od alkohola. V času gospodarske krize je pitja alkohola še več. "Veliko je alkoholizma, ki nastane zaradi izgube služb, saj ljudje težave utapljajo v alkoholu", je prepričana Mateja Prosen iz Centra za socialno delo Kranj.
Veliko alkoholizma je tudi med ženskami srednjih let, a je ta v družbi manj opazen, saj gre za
tako imenovano prikrito pitje za domačimi zidovi. Alkohol je v porastu tudi med osebami starejšimi od 65 let. "Tega ne smemo prezreti, saj se s starostjo povečajo tudi posledice alkohola", opozarja Marjeta Hovnik Keršmanc z Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj.
"Alkoholizma bi bilo manj, če bi veliko več delali na preventivi", je prepričana Prose-nova, ki meni, da trenutno prave preventive ni. Ministrstvo	za
zdravje finančno podpira 15 neprofitnih programov s tega področja, vendar le z 200.000	evri.
"Kronično nam zmanjkuje virov in znanja", priznava Vesna Ker-stin Petrič z ministrstva za zdravje. Prepričana je, da sta močan industrijski lobi in neosveščenost politike in javnosti glavna razloga za to, da ni politične volje za boj proti alkoholu. Zato bo potrebna vzpostavitev nacionalne koalicije za podporo nacionalni alkoholni politiki in sprejetje nacionalne strategije ter akcijskega načrta.
Da je z nekaterimi ukrepi možno doseči dobre rezultate, dokazuje strožja prometna zakonodaja, saj se je število alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nesreč leta 2011 v primerjavi z letom pred tem zmanjšalo za 41 odstotkov. Tudi delež alkoholiziranih povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom je od strožje zakonodaje močno upadel, in sicer s tretjine na petino. Zato je omilitev kazni za prometne prekrške po mnenju Petričeve napaka.
"Ne moremo se sprenevedati, da nimamo orodij in da ne vemo, kaj učinkuje", je dejala Petričeva in kot zelo učinkovite ukrepe za zmanjšanje porabe alkohola na-
vedla dvig cene oziroma davka na alkohol. Aprila letos so se trošarine na vse alkoholne pijače že dvignile, vendar pa je dokazlj iv učinek za zmanjšano porabo alkohola šele pri desetodstotnem dvigu cene.
Po mnenju Petričeve je poleg nacionalne strategije potrebna mobilizacija lokalne skupnosti in vseh ključnih akterjev ter njihovo boljše medsebojno sodelovanje, kar je tudi eden izmed ciljev regijskih konferenc, ki o temi alkohola to jesen potekajo po vsej Sloveniji. Na centrih za socialno delo, kamor se lahko alkoholiki ali njihovi sorodniki in prijatelji obrnejo po pomoč, pogrešajo multidi-sciplinaren pristop, kakršen je že bil pred štirimi desetletji, ko je bilo veliko možnosti za pomoč alkoholikom in njihovim družinam. "Tedaj so se na ravni države problema alkoholizma zavedali in so želeli, da se začne obravnavati na vseh nivojih", je pojasnila Prosenova in spomnila, da so bile v zdravljenje vključene širše družine, delodajalci, šole, celo krajevne skupnosti. Danes nimamo niti ocene o številu alkoholikov, saj ni sistema zaznavanja, kakršen obstaja za droge. "Slovenci imamo zelo nekritičen odnos do rabe alkohola. Vendar je dejansko to zelo hud problem, če za tem vidimo propad posameznika, ki se opija in tudi propad celotne družine”, je povzela direktorica Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj Irena Grmek Košnik. Prave politične volje za boj z alkoholizmom pa ni, kljub temu da imamo merljive podatke tudi o ekonomskih stroških. Leta 2008 je bilo zaradi zlorabe alkohola neposredno izgubljenih skoraj 80.000 delovnih dni, ocenjeni stroški nadomestila plače za bolniško odsotnost pa so znašali 3,64 milijona evrov. Po podatkih Inštituta za varovanje znanja RS je bilo v Sloveniji zaradi posledic prometnih nezgod z alkoholiziranimi udeleženci od leta 1991 do 2005 kar za 1,3 milijarde evrov škode.
NOVI	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. f) Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC IIŠK.^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 16. oktobra, ob 14. uri.
Švedska kraljeva akademija v Stockholmu
Nobelova nagrada za književnost za kitajskega pisatelja Mo Yana
Nobelovo nagrado za književnost je prejel kitajski pisatelj Mo Yan, je 11. oktobra v Stockholmu sporočila švedska kraljeva akademija. Akademija je nagrado podelila pisatelju, ki "s halucinato-ričnim realizmom spaja ljudske
vom Zdravilo v knjigi Naj cveti sto cvetov, ki je leta 2006 izšla pri založbi Litera. Mo Yan je pripovedovalec zgodb, pri čemer navdih najde v pripovedkah iz domače vasi Gaomi v pokrajini Šangdong. Ta revna vasica je še danes njegova literarna domovi-
3
pripovedke, zgodovino in sodobnost", je zapisano v utemeljitvi. Mo Yan je drugi kitajski pisatelj, ki je dobil najprestižnejšo literarno nagrado. Prvi je bil leta 2000 v Franciji živeči kitajski pisatelj Gao Xingjian. Sedeminpetdesetletni Mo Yan je eden najuspešnejših sodobnih kitajskih pisateljev. Na Zahodu je poznan predvsem po knjigi Rdeče žitno polje, oziroma Rdeči sirek (Hong gao liang) (1987), ki jo je na filmsko platno prenesel režiser Zhang Yimou. V slovenščino je prevedena zgolj ena njegova kratka zgodba z naslo-
na, čeprav že dolgo živi v Pekingu. Pisatelj se je rodil 17. februarja 1955 kot Guan Moye. Odraščal je v revščini, šolo je lahko obiskoval le pet let. Pisati je začel v 80. letih minulega stoletja med služenjem vojaškega roka. Od takrat se podpisuje s psevdonimom Mo Yan, kar pomeni - "ne govori". Razredni boj in komunistični režim iz časa njegove mladosti sta ga globoko zaznamovala, tako kot vse kitajske pisatelje njegove generacije. Ko je prvič bral kitajske prevode del Gabriela Garcie Marqueza in drugih magičnih realistov v 80.
letih minulega stoletja, so mu, kot je dejal, prav ti pokazali, kako svobodno je mogoče pisati. V svojem pisanju priznava vplive tudi drugih tujih pisateljev, med njimi Gunterja Grassa, D. H. Lawrencea, Ernsta He-mingwaya in Leva Tolstoja. Številne njegove knjige so bile prevedene v tuje jezike, zato nobelov lavreat tudi mednarodni javnosti ni nepoznan. Med njegovimi najbolj zvenečimi deli so Velike prsi in široki boki, Vinska republika ter Življenje in smrt me nosita ven.
Mo Yan s svojim pisanjem že tri desetletja premika literarne meje na Kitajskem. Njegovi znameniti eksperimenti preizkušajo meje, koliko družbene in politične satire je dovoljene v komunistični Kitajski. Uporaba satire in domišljije sta mu ves čas pomagala, da se je izognil resnejšim kaznim, ki so jih lahko pričakovali pisatelji, ki so v svojih delih neposredno kritizirali komunistično partijo. Zaradi svojega pisanja je bil večkrat poklican na zagovor, nekatera njegova dela so bila tudi začasno umaknjena iz prodaje.
Kritika na Kitajskem ga včasih označuje kot "ruralnega pisatelja, živečega v mestu". Večina njegovih del je postavljena v napol fantazijsko vas Gaomi. Neka-
Kljub brezvetrju uspešna 44. Barkolana
Ne le Esimit in Maxi Jena
Za nami je 44. Barkolana, tradicionalni jadralni Jesenski pokal, največji dogodek leta za Trst in pravi praznik za vse mesto. Tako ali drugače se z dogajanjem okoli regate soočijo prav vsi, ki živijo na tem območju, saj trajajo prireditve ves teden, priprave na eno večjih regat v Sredozemlju pa še mnogo več. Tudi za trgovce, gostince, hotelirje in muzeje ter druge kulturne ustanove je ta dogodek dokaj donosen, saj se v podaljšanem vikendu po
1750 vpisanih prispelo 20 največjih plovil, celo zmagovalec Esimit Europa 2, najhitrejša jadrnica na svetu, je v bonaci plul polne štiri ure. Drugouvrščena Maxi Jena je zaostala za kar pol ure, polagoma so se čez ciljno črto skobacali še ostali, najprej tretjeuvrščeni Wild Joe in pa lepo presenečenje letošnje izvedbe, la-cijski Aniene tržaškega krmarja Vasca Vascotta. Esimit briškega podjetnika Igorja Simčiča, ki je pred dvema letoma postavil
mestu in okoli ci kar tre turistov. Letošnja izvedba ni bila izjema, obiskovalcev je bilo res veliko, naklonjeno pa jim je bilo v bistvu tudi vreme, saj je bilo z izjemo nekaj kratkotrajnih nalivov suho, temperatura pa zlasti v nedeljo kar zelo visoka.
Dokaj neugodne pa so bile, kot znano, vetrovne razmere na dan regate, ko so se jadrnice pozibavale v mučnem brezvetrju. Čeprav zveni paradoksno, je bila polžja Barkolana izčrpavajoča tako za posadke kot tudi za vse, ki so skrbeli za organizacijo in medijsko kritje. Sam Vasilij Žbogar, dobitnik dveh olimpijskih medalj, vajen vrhunskih nastopov po vseh svetovnih morjih, je bil na koncu izmučen in je dejal, da je malokrat doživel tako stresno in utrudljivo tekmo. Na cilj je od
■J J:—~
* ^ ■*
5- s . v. *
-
rekord trase s pičlimi 56 minutami, je po vseh pričakovanjih unovčil premoč svoje velikanke in izkušenost vrhunskih jadralcev, med katerimi je bil tudi omenjeni Žbogar, taktiko pa usmerja Alberto Bolzan.
Novost tokratne Barkolane je bilo sodelovanje Maxi Jene skip-perja Mitje Kosmina z institucijami v sklopu čezmejnega italijan-sko-slovenskega projekta No Bor-ders Team. Tvorca te zgodbe sta bila tudi zgoniški župan Mirko Sardoč, ki je bil celo aktiven v po-
teri ga imenujejo tudi "kitajski Faulkner".
O visoki literarni vrednosti njegovih romanov in novel v glavnem vlada poenoteno mnenje, vendar pa mu nekateri očitajo, da je pred partijskimi cenzorji ostal zvest svojemu psevdonimu. Pisatelj naj bi bil preveč prilagodljiv in tudi vedno pripravljen ugoditi cenzorjem.
Tako se je leta 2009 umaknil s frankfurtskega knjižnega sejma v znamenje protesta, ker so se sejma udeležili tudi disidentski avtorji, kot sta Dai Qing in Bei Ling.
Sinologinja in filozofinja Helena Motoh s Fakultete za humanistične študije je za STA ocenila, da je Mo Yan eden najpomembnejših pisateljev kitajskih povojnih generacij. Njegova dela odlikuje predvsem specifična kombinacija prvin magičnega realizma in socialno-kritičnih tematik.
Podelitev te nagrade zagotovo pomeni velik premik na poti k priznavanju in prepoznavanju sodobnih smernic v kitajski književnosti in sprememb v
književni produkciji znotraj Ljudske republike Kitajske v zadnjih desetletjih, meni Mo-tohova.
Nobelovo nagrado za književnost bodo dobitniku izročili 10. decembra v Stockholmu. Letos je nagrada vredna osem milijonov švedskih kron (940.000 evrov), kar je za 20 odstotkov manj kot doslej.
Švedska akademija Nobelovo nagrado za književnost podeljuje od leta 1901. Doslej so jo podelili 104-krat, prejelo pa jo je 108 avtorjev, saj sta si nagrado štirikrat delila dva pisatelja. Nagrado je doslej prejelo le 12 žensk, odklonila pa sta jo Boris Pasternak leta 1958 in Jean Paul Sartre leta 1964.
JURIJ PALJK
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 130
sadki, in njegov sežanski kolega Davorin Terčon. Poleg nekaterih svetovno uveljavljenih tekmovalcev s slovenske obale pa sta bila na krovu, zaposlena pri jadrih, Čupina talenta Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta.
Če smo samokritični, smo novinarji odločno preveč govorili o teh dveh najviše postavljenih jadrnicah na račun ostalih. Barkolana namreč ni le spopad med maxiji, ampak je zlasti mogočen ljudski praznik, "fešta" manjših bark, na katerih se med plovbo reže pršut in spije kozarec vina. Sončna nedelja je le še vzpodbudila tak amaterski pristop, ki vendarle mora
ostati specifika tega edinstvenega dogodka. Ko bi vsaj malo pihalo, bi seveda tudi radi vsi prišli do cilja, v takih razmerah pa so se prej ali slej morali sprijazniti z odstopom in odhodom domov na motorni pogon ali s pomočjo vesel. Zaradi tega pa niso menda prav nič manj uživali.
Ko spravljamo Barkolano 2012 v arhiv, moramo podčrtati tudi pester utrip spremnih prireditev in praznovanja, ki so jo spremljali ves teden na tržaškem nabrežju. Ne nazadnje je za dokajšnjo poživitev praznika - ob slabši glasbeni ponudbi - letos poskrbel festival vina prosekarja, na katerem so poleg gostov iz Veneta razstavljali tudi slovenski vinogradniki s Krasa.
HC
Že večkrat sem se na glas vprašal, kaj sploh počnem tukaj, in že velikokrat sem iskreno napisal, kako se sam ne znajdem v današnji družbi, ki se je korenito spremenila, gotovo ni več takšna, kakršna je bila, ko sem kot otrok odraščal v revni kmečki družini na Vipavskem, ko je bilo dosti stvari premalo, a smo v zameno bili deležni solidarnosti, kot smo toplo solidarnost izkazovali tudi drugim.
Nobenega nostalgičnega opevanja "dobrih, zlatih časov" ni v tej trditvi, za to sem še vedno premlad, le iskreno in dobronamerno se sprašujem, zakaj kot skupnost ne delujemo več, zakaj nismo več skupnost, zakaj smo pravzaprav postali to, kar smo. Tudi nisem toliko nesramen, da bi pisal: "Ljudje so taki in taki"!, ker se zavedam, da sem tudi sam član te "tekoče" družbe, o kateri sloviti in od mene velikokrat citirani Zygmunt Bauman trdi, da ji je lastno predvsem to, da nima več trdnih opornih točk, da torej ne pozna nobenega sidrišča več, da je njeno temeljno pravilo predvsem to, da jo označujejo neoprijemljivi, nedoločeni, "tekoči" odnosi.
Zakaj Baumana tolikokrat navajam? Predvsem zato, ker sem prebral večino njegovih težko berljivih in zgoščenih del, še posebej zadnjih, v katerih ugotavlja predvsem to, da je jasno samo to, da ni nič jasno, a se pri bistri analizi ne ustavi pri vidnem, ampak išče globlje vzroke za tako stanje, v kakršnem živimo. In zato tudi ni nobeno naključje, če je papež Benedikt XVI. ob svojem nedavnem pastoralnem obisku Benetk, ko je spregovoril o pomenu vode za Beneško republiko in ves svet, navezal svojo evangeljsko misel prav na Baumana, ko je kot edino možno sidrišče v "tekoči družbi" seveda ponudil vernikom in svetu vero v Jezusa Kristusa, "edino skalo, na kateri je vredno graditi svoje in bližnjih življenje"!, čeprav se je iz njegovega nagovora dalo razbrati, da je Jezusovo "ljubezen za nič", kot jo je slikovito poimenoval nenadk-riljivi Fjodor Mihajlovič Dostojevski, ponudil tudi vsem tistim, ki jim ni dana milost vere, a iščejo smisel življenja in se ne ustavijo pri lažnih obljubah današnje družbe, ki prisega skorajda samo na denar, uspeh za vsako ceno, zunanji videz, imidž torej, na plehko, mlačno, "tekoče in neoprijemljivo", kot bi rekel Bauman.
Prav teh stvari sem se spomnil, ko sem se minuli teden po treh dneh napornega življenja v bruseljskem parlamentu vrnil z letališča v Trevisu neposredno v goriško uredništvo. Ja, zapisal sem, da so bili trije dnevi v Evropskem parlamentu naporni, ker smo dejansko s kolegi bili s slovenskim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom vsak dan najmanj dvanajst ur nenehno v stekleni palači in prehodili zares veliko kilometrov, daleč od sveta, a v bistvu neposredno blizu odločitvam, ki še kako zadevajo našo družbo, svet, v katerem živimo. Dejstvo je, da so politične odločitve v Evropskem parlamentu izjemno pomembne. Tridnevno spoznavanje dela v Evropskem parlamentu pa je nam časnikarjem tudi služilo, da smo videli v parlamentu ljudi, ki zares tam delajo, in zato vsaj v našem primeru odpade vsako natolcevanje o politikih, na lastne oči smo namreč videli in se pogovarjali z vsemi evropskimi poslanci iz Slovenije in videli, kako zgledno med seboj sodelujejo. Z veliko osebno grenkobo dodajam, da tak način obnašanja in vzajemnega delovanja še kako pogrešam v slovenskem Državnem zboru.
V uredništvo me je s tržaške univerze, kjer je zaposlena, poklicala žena in že po glasu sem razumel, da je nekaj hudo narobe, žalostna mi je povedala, naj pogledam dnevno italijansko časopisje, in še posebej naročila, naj pogledam sliko umorjenega iz vasi Ter-zo pri Ogleju, v kateri živim, da ga poznava, je še dodala. Neprespan in utrujen sem nejevoljno rekel, da nimam dostopa do dnevnika, a končno sem le spravljivo dejal, da bom pogledal. Končno sem po dolgem brskanju po spletu le našel fotografijo mladega moža, ki je po triurnem čakanju na operacijo v bolnišnici v Palmanovi izdihnil; umrl je za posledicami globokega vboda. Zdravniškemu osebju je pred smrtjo povedal le to, da ga ni zabodla partnerka, s katero je živel, ampak da je šlo za nesrečo v kuhinji. Preiskovalci mu niso verjeli in so njegovo partnerko zaprli. Na fotografiji sem prepoznal mirnega fanta otožnega nasmeha in lepih oči, zaradi kronike sem dolžan napisati moža, saj jih je imel nekaj nad štiri-
deset, ki sem ga občasno videval v vaškem baru, kamor hodim ob sobotah in nedeljah k prijazni Sandri na kavo, najprej zato, da spijem kavo in preberem krajevno časopisje, predvsem pa zato, da srečam nekaj ljudi, zvečine starejših Toskancev, s katerimi se že vrsto let srečujem v tem baru. Malce posedimo, spregovorimo besedo, dve o politiki, zgražamo se in debatiramo na glas, tudi kaj krajevnega izvem, predvsem pa je to moje edino druženje, moje edino družabno ter družbeno življenje v vasi, če odmislim seveda dejstvo, da največ ljudi iz vasi in okolice poznam iz vaške cerkve sv. Blaža, kamor hodim ob nedeljah k maši, a moram resnici na ljubo tudi dodati, da je obisk nedeljske maše v Terzu izjemno majhen, pred leti je bil še veliko manjši, le našemu milemu don Pinu in njegovi ljubeznivosti se gre zahvaliti, da nas je sedaj pri Božji službi več, moških in mladih skorajda nič.
Minuli konec tedna nisem mogel v bar, imel sem druge, delovne obveznosti, saj sem se v soboto udeležil prve deželne konference za našo manjšino in več kot dostojno mirnega protesta uslužbencev slovenskih javnih ustanov, ki smo zaskrbljeni za svojo in drugih usodo, v nedeljo pa sem itak moral v Oglej na "ustoličenje" novega goriškega nadškofa. Tako torej nisem mogel z nikomer govoriti o umorjenem fantu, a vem, da se ga je "moja skupina" iz bara korektno in lepo spomnila. Kar predstavljam si, kako sta Toskanca Pietro, ki je upokojeni polkovnik, in Carlo, ki je upokojeni delavec, dostojanstveno in v krasni to-skanščini vzdihnila: "Che voi, la vita... Kaj češ, življenje..." Rad imam ta Toskanca, ker sta polna človečnosti, ki jo pogrešam v sedanji družbi. Vem, da je Sandra, prijazna kot vedno, še dodala, kdaj je bil fant zadnjič pri njej na kavi, a vsi iz "moje skupine" iz bara Piccadily v Terzu so gotovo molčali o dejstvu, da je to zgodba o pomanjkanju in alkoholu.
Dnevno časopisje se je namreč zelo razpisalo o tem, da je umorjeni fant imel težko razmerje s partnerko, ki je sedaj obtožena umora, oba naj bi bila pod vplivom alkohola, ko se je njun prepir sprevrgel v tragedijo, oba sta bila tudi brezposelna, pa vendar mi je najbolje del stavek, ki mi ga je zaupal Furlan srednjih let, s katerim se občasno tudi srečujeva v baru, ko mi je v nedeljo v Ogleju na trgu pred baziliko dejal: "Jurij, bil je dober fant, zelo dober, a vse skupaj je žalostno" !
"Da je bil dober, priča že dejstvo, da je v Palmanovi umirajoč zdravnikom rekel, da se je sam ponesrečil", sem dodal.
In sva se zagovorila, zakaj nismo mogli vsi skupaj, ki smo ob njiju živeli v isti vasi, uvideti njunih izjemnih težav, ki so privedle do tragedije, bolj od blizu, da bi nam morda le uspelo preprečiti smrt. Ljudje v vasi so namreč vedeli za njune težave, a so molčali, kot molčijo sedaj. In tudi preiskava, ki so jo uvedli v bolnišnici v Palmanovi, se bo končala tam, kjer se končajo vse preiskave, ko kdo umre: na smetišču zgodovine malih ljudi. Vsi vemo, da bi to bolnišnico morali že zdavnaj zapreti, a spet se bodo krajevni veljaki pršili, češ da to pomeni "obubožanje teritorija" itd..., dejstvo, da v tej bolnišnici počno zdravniki nevredne stvari, je drugotnega pomena. Sam sem to na lastni in sorodnikov koži že okusil in lahko samo potrdim, kar sem napisal.
Gabriele, tako je bilo ime mlademu možu, ki je sicer res izkrvavel svoje življenje v praznino naših dni zaradi globokega vboda s kuhinjskim nožem, a predvsem zaradi praznine naše družbe, brezposelnosti, pomanjkanja, alkohola, nasilja, "ki je vedno banalno", kot me je pred leti naučila pronicljiva Hannah Arendt, najbrž nikdar ni naletel na misel enega največjih umov človeštva, kot sem sam isti večer, ko sem izvedel za njegovo smrt.
"Quando io credero' a imparare a vivere, io impare-ro' a morire. Ko se bom naučil živeti, se bom naučil tudi umreti", je zapisal v svoje Misli sloviti Leonardo da Vinci. Na misel velikega moža renesanse sem naletel med vsakodnevnim branjem Ravasijevega "brevirja za laike", kot sam imenujem njegova dnevna, zelo pronicljiva pisanja, zbrana v več knjigah. Zvečer, ko sva z Adriano povedala najinim otrokom, kaj se je zgodilo, je bilo pri nas doma tiho, zelo samotno, kot je od vsega odtujeno, samotno življenje v furlanski vasi.
De Antoni in msgr. Redaelli v Ogleju (foto JMP)
JED Msgr. Carlo Redaelli v Gorici
Nov veter...
na in slovesna umestitev. Mesto ga je pričakalo tudi z vojaškimi častmi, prvi občan Ettore Romoli ga je na stopnišču pozdravil kot novega duhovnega voditelja mesta. V Gorici so se srečale italijanska, slovenska in nemška kultura, je dejal. Stopile so se v nekaj edinstvenega, na videz morda kompleksnega in težko razumljivega. Razvila se je bohotna in čudovita goriška skupnost, ki pokaže vso svojo lepoto, ko se mestu približamo z razumevanjem, spoštovanjem in ljubeznijo. "Goričani zaupajo v vašo vero, človeškost in pogum".
Nadškof mu je odvrnil, da se od tega dne dalje počuti Goričana. Rad sprejema nove izzive, pa čeprav zahtevaj o napore, saj lahko pomenijo dragoceno prilož-
ziju: "Boš videl, kako je težka"! In vendar, mu je zagotovil, ga bo ta palica podpirala, kot j e doslej podpirala vse goriške škofe v zadnjih 250 le-
lost, da bi se nikdar ne oddaljili od njegovega pogleda; tako bomo znali gledati z ljubeznijo ne le Njega, temveč tudi naše brate". V slovenščini je nadškof prebral to misel: "Naj gre moj iskreni pozdrav tudi vernikom slovenske kulture in slovenskega jezika. Posebnosti so v Cerkvi zaklad za vse, z Božjo pomočjo in sodelovanjem ljudi pa tudi za vso
bolnim in nepokretnim.
V menzi pri kapucinih
Nekaj pred poldne je nadškof peš prišel do kapucinov, kjer so ga pričakali redovniki in vodja goriške Karitas g. Paolo Zuttion. Pri vratih menze je s stiskom roke in blagim nasmehom pozdravil prav vsakega izmed okrog 40 gostov, mlajših in starejših, krajanov in tujcev. Po molitvi in blagoslovu je povedal, da je v tej menzi prvič, a da se bo še vrnil. Nato je potrpežljivo - za drugimi-stopil v vrsto.	S
pladnjem v roki se je izognil častnemu mestu pri mizi ter sedel na prvi prazni stol. Brat med brati.
nost. Pripravljen je imeti rad to mesto ter na upanju graditi prihodnost še zlasti za mlade.
Zelo svečano je procesija škofov - med njimi so bili milanski pomožni škof Delpini, ljubljanski
nadškof Stres, koprski škof Bizjak in upokojeni škof Pirih, beograjski nadškof Hočevar, tržaški škof Cre-paldi, videmski nadškof Mazzocato, pordenonski škof Pellegrini, kancler celovške škofije Krištof in drugi - stopila v stolno cerkev, kjer so bili poleg vernikov (z vabili) prisotni tudi številni zastopniki deželne, pokrajinske in občinskih uprav (sovo-denjsko občino je predstavljala županja Alenka Florenin, štever j ansko pa namestnik županje Marjan Drufovka). Msgr. Adelchi Cabass je novemu nadškofu izrekel dobrodošlico, msgr. Oskar Simčič pa je v latinščini prebral papeževo bulo oz. pismo, s katerim je Benedikt XVI. 28. junija imenoval msgr. Redaellija za goriškega nadškofa in metropolita. Preden je apostolski administrator msgr. De Antoni predal škofovsko palico svojemu nasledniku, je citiral besede, s katerimi je kard. Martini pred desetimi leti zaupal milansko škofijo kard. Tettaman-
tih. Pred msgr.
Redaellijem je v naših krajih oz. v Ogleju že bil njegov milanski rojak sv.
Ambrož, je še povedal msgr.
De Antoni.
Cerkev ob meji si prizadeva za slogo in mir, je še dejal; različna Marijina svetišča od prvih stoletij krščanstva dalje pa delajo iz tega območja Mariji posebno naklonjeno zemljo. V nadaljevanju bogoslužja je msgr. Redaelli v svoji prvi homiliji spregovoril o Jezusovem pogledu, ki ne obsoja, temveč je nežen in neskončno ljubeč, kot sladki pogled matere, ponosni pogled očeta, prodorni pogled zaljubljenca. Napačno bi bilo ločiti Jezusove besede od njegovih oči. Zato "molimo, da bi nam bila dana mi-
družbo. Gospod naj nam pomaga, da bomo vsi skupaj naredili Nevesto prijetno za ženina".
Proti večeru se je nadškof na sedežu ordinariata srečal s predstavniki krajevnih oblasti.
Ponedeljek, 15. oktobra Po prvi noči, ki jo je prespal v Gorici, je msgr. Redaelli zjuteaj obiskal goriške mašnike v duhovniškem domu v Semeniški ulici. V kapeli je maševal, nato pa se srečal z njimi; še posebno pozornost je posvetil
V Zavodu Svete Družine
Popoldne je msgr. Redaelli obiskal tudi Zavod Sv. Družine v ul. Don Bosco. Poleg dekana g. Karla Bolčine in g. Marijana Markežiča so ga pričakale slovenske šolske sestre s prednico s. Lucijo na čelu. Na pragu je nadškof blagoslovil prisotne in stavbo, v kapeli pa so skupno zapeli in zmolili. V dvorani so ga nato pričakali številni otroci in mladi, ki obiskujejo pošolski pouk pri sestrah in v bližnjem Mladinskem domu; z njimi so bili tudi vzgojitelji, sodelavci in nekateri starši. S. Alojzija je nadškofu spregovorila o zgodovini in karizmi šolskih sester, ki so v Gorici - v frančiškanskem duhu bratstva in v službi ljudem - prisotne več kot sto let. V slovenščini je nadškof povedal, da je zelo vesel, ker je srečal skupnost slovenskega jezika. Sestram in sodelavcem se je zahvalil "za lepe stvari, ki jih delate tukaj. Kljub temu da sem obljubil, še nisem veliko napredoval v znanju slovenskega jezika, a z vašo pomočjo in z vašim potrpljenjem mi bo uspelo". Bolj sproščeno se je v italijanščini pogovoril z otroki, nato pa obiskal še 18 starejših oskrbovank Zavoda, s katerimi se je zadržal ob čaju in piškotih prijaznih sester. Te so mu zagotovile, da bodo še naprej redno molile tudi zanj.
JUPinDD
Več fotografij na: www. facebook. com/noviglas
V'
C e je v krizi ekonomija, se bo našla rešitev; huje bo, če bo kriza strla človekovo dostojanstvo, a do tega ne bo prišlo, je s polno mero upanja dodal. Po molitvi za invalide, mrtve na delu in njihove svojce in prvem blagoslovu goriškim vernikom se je msgr. Redaelli za krajši čas ustavil med ljudmi in se z njimi prijazno rokoval.
V Červinjanu z mladimi Posebno prijetno srečanje, ki je na tridnevju privabilo še največ ljudi, je bilo v soboto zvečer v stolnici v Červinjanu, kjer se je msgr. Redaelli srečal z mladimi iz vse nadškofije. Ti so namreč s svojo prisotnostjo, živahnostjo in vitalnostjo do zadnjega kotička napolnili res veliko cerkev; po uradnih virih naj bi jih bilo vsaj 600. Predstavili so se kot mladi iz vrst skavtov, Unitalsija, Katoliške akcije in drugih gibanj; z mladinskimi pesmimi so kmalu "segreli" vzdušje v prostranem svetišču. Msgr. De Antoni je povedal, da predaja štafetno palico svojemu nasledniku, ki je z velikim zanimanjem opazoval mlade obraze in poslušal molitve v italijanščini, slovenščini in fur-lanščini. Pozorno je tudi poslušal njihova vprašanja in krajša razmišljanja o ljubezni, samoti in drugih temah. V svojem nagovoru je povedal, da je duhovno življenje kot jezero; če vanj ne priteka sveža voda, se počasi spremeni v močvirje. Zato jih je spodbudil, naj redno berejo božjo besedo in tako bolje spoznajo Jezusa; to jim lahko spremeni življenje. Navdalo jih bo tudi z upanjem, da je Gospod vsak trenutek z nami. Mladim je povedal, da v sebi nosijo veliko bogastvo, da so sposobni velikodušne zavzetosti, da jim je Gospod dal veliko energij, ki naj pridejo na dan.
Pozval jih je, naj mu po elektronski pošti pišejo o lepih in konkretnih stvareh v svojem življenju. V času sms-jev in tehnoloških vragolij pa naj ne pozabljajo na oseben odnos. Predstavniki mladih so mu za njegovo službo na goriškem "gradbišču" podarili zidarsko žlico, libelo in čelado, msgr. De Antoniju pa hiško iz lego kock, ki predstavlja njihovo željo, da bi uresničevali kaj pisanega in lepega-
Nedelja, 14. oktobra
V nedeljo zjutraj je msgr. Redaelli obiskal zavod Rosa Mistica v Krmi-nu, kjer živi skoraj 150 starejših redovnic. Nato se je v bližnji Medei srečal z gosti inštituta Villa Santa Maria della Pace, kjer skrbijo za mlade s posebnimi potrebami.
V Ogleju
Oglejska bazilika se je v nedeljo popoldne kopala v nenapovedanem soncu, ki je praznik naredilo še lepši. Veliko ljudi, predstavnikov krajevnih oblasti, vernikov, med njimi so bili tudi najmlajši, ki bodo letos prejeli zakrament svetega obhajila, je novega goriškega nadškofa pričakalo pred baziliko, da bi prisluhnili dobrodošlici oglejskega župana Alviana Scarela. Ta je v svojem nagovoru podčrtal najprej tesne vezi, ki so v zgodovini povezale Oglej z Milanom, dve krajevni Cerkvi, kot je tudi novega goriškega nadškofa zaprosil, naj bo svetilnik v današnji družbi, ki je zašla na moralne stranpoti, predvsem pa potrebuje ljudi, ki še vedo, kaj je dobro in kaj zlo. "Spoštovani gospod nadškof, oba sva rojena leta 1956 in torej pripadava generaciji, ki je znala sanjati in je
znala vzeti odgovornost v svoje roke. Nismo se bali novih izzivov, sva torej fanta, kot pravi naša znana popevka, a prav zato vas prosim, da nam pokažete pravo pot v teh časih, ko se zdi, da iz moralne, etične ter gospodarske krize ni rešitve! Kriza namreč zadeva vse nas, ne samo gospodarstva, saj je načela tako politiko kot tudi javno upravo, vse nas. Zato vas pozivam, da nam pokažete pravo smer in prepričan sem, da bomo lahko skupno naredili veliko dobrega"! je bil jasen oglejski župan Scarel.
Sledilo je besedno bogoslužje v baziliki, kjer je prisotnega goriškega nadškofa Redaellija najprej v imenu vernikov pozdravil oglejski župnik Michele Centomo. Poudaril je zgo-
dovinski in verski pomen Ogleja ter izrazil pričakovanja, zaupanje do novega škofa, za katerega je dejal, da je sam prepričan, da bo nadaljeval po pravi poti evangelija. Ob novem goriškem nadškofu je bil nekdanji goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki je bil vidno ganjen ob dogajanju v baziliki, kjer so bili tudi predstavniki srbske, romunske ter grške pravoslavne Cerkve. Goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli se je v baziliki poklonil relikvijam oglejskih svetnikov, nakar je imel pridigo, v kateri se je dotaknil odnosa posameznega kristjana do Jezusa Kristusa, ki ga lažje sprejemamo kot vzornika, a veliko težje kot "tistega, ki se nam tako zelo posveča, da se celo skloni in nam umiva noge".
Nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli je nadaljeval z mislijo, da kristjani zmotno mislimo, da mi lahko nekaj naredimo za Kristusa, medtem ko je v tem, da se Kristus sklanja k nam in nam služi, pravzaprav razodetje, kdo Kristus, Božji sin, pravzaprav je, to je torej razodetje Boga, ki se nam odkriva kot "ljubezen, ki nam služi".
Večkrat so v oglejski baziliki novega nadškofa pozdravili z dolgim aplavzom, stiskanje številnih rok ob koncu bogoslužja ter nevsiljiv nasmeh novega goriškega pastirja pa je dober obet za prihodnost.
V Gorici
Nekaj pred 17. uro je msgr. Redaelli v sprevodu končno prišel iz Ogleja do goriške stolnice, kjer je bila urad-