štev. 1.
v Mariboru 5. janvarja 1878.        Tečaj VII.
ZORA
Časopis
zabavi i poduku.
Pregled. Poezije: Večerna molitev pesnikova. — Na žlico juhe. — Slike. — Črtice o Bolgarih. — Kritična razprava o nekih straneh uredovanja časnikov, zlasti leposlovnih. — Popravki. — Listnica. —
Večerna molitev pesnikova.
Vtrujen duh je moj,
Vtrujeno srce: Zvesto vršil nalog svoj
Sem do konca dné. Da kedaj požene kal, Kar zaupljiv sem vsejal,
Oča, gospodar svetovom,
Svojim ti pomózi blagoslovom! Ti, premodri moj stvaritelj In dobrotni ohranitelj,
Kar je v srci mojem pravega
In veselega ter zdravega, Prosim te ponižno, goji ti, Da v izgled in prid človeštvu dozori!
Ti resnice si izvor.
Vzvišen si, blagosti si uzor, Tvojih božjih svojstev naj odsvit V mojem delu je očit!
V té le moja duša upa, Ne v ljudi in v svoje ne kreposti; Svet obetal meni je sladkosti,
A dajal mi v zlatej čaši strupa! —
1
2
Tébi vdam, o Bog, se za življenja čas S srcem svojim, duliom jaz:
Na-me ti se milostiv oziraj.
Ti me vodi in podpiraj !
J. Cimperman.
Na žlico juhe.
Izvirna noveleta.
I;
Ura bije eetii'i popoludne. Na bulvarih v Parizu zbira se čem veča množica elegantnega sveta.
Pod cvetočimi oleandri, pri okrog-lej mizi neke kavarne, sedita Henri in Victor, dobra prijatelja z mlađih nog. Tudi ona sta nekako dokončala svoj dnevni posel, ki pa menda nij bil pretežaven. Ali pa je menda mladim, bogatim, brezskrbno živečim ple-menitnikom res težavno, čas dneva od 11—4 ure s čem bodi prebiti? Nekoji menijo sicer, da je brezposlenost najteže delo na svetu, in taka se je menda tudi našima dvema prijateljema ' godila.
Ves spehan, kot po prestanem trudapolnem delu briše si Henri znoj^ z obraza; Victor pa sedi miren, žlahtni duhan iz svojih papiros puhajoč, dobrodušno gledaje svojega prijatelja, ki si jedva more odpičiti od svojih vidno prestanih trudov.
„Hvala Boga! trdi kos dela je zopet izvršen", pravi Henri. ,,Vsaki dan za novo zabavo svojej soprogi skrbeti, to nij šala. Ali kaj ljubav ne zmore, ako le hoče? Do zdaj je šlo po sreči, ali danes me je začela fantazija zapuščati. Nič pametnega in pikantnega nisem mogel za soprogo iznajti, da jo pri obedu zveselim. Sam surrogati " —
„Jaz sem v tem oziru srečneji", pravi Victor. „Medeni dnevi mojega zakona so — k sreči! — uže precej davno pretekli, in vrsta je zdaj na mojej ženi, izmišljevati si novih zabav za mene. Kako bi tudi žena drugače privabljala mlađega moža, da vsaki dan redno prihaja k obedu in večerji domu, nego da skrbi za njegovo zabavo ? Največa zabava pa mi je : žličica dobre juhe in košček ukusne pečenke, in pak malo, ali zato tem modrejših besed med jedjo." —
„Ti si srečen, menda pa tudi nesrečen, kakor se pač s subjektivnega stališča hoče presoditi", odvrne Henri. „Menda utegne res prijetno biti, takole ravnodušno in brez kaljenja navad-nosti živeti od dne do dne; ali meni je mala podražba živcev neobhodno potrebna. Tudi si ne morem predstavljati žive zakonske ljubezni brez vsakošnih in vseh nenadnostij. Kaj je zakon, nego podaljšani čas prvega gorečega vzplamenenja ? Ako pa ima ta ogenj naprej goreti, treba ga vedno netiti, rediti, podržavati, da ae ugasne, in to se godi z malimi nenadnostmi, s darilci, pikantnimi, ne predragimi zabavieami, kakove vdihuje našej fantaziji čut ljubezni same".
„Vrlo lepo", povzame Victor besedo , nasmehljaje se malo. „Tvoji pojmi o zakonskej ljubezni so res vse
8
pohvale vredni, in jaz sem zadnji, ki bi ti jih jemal. Ali povej ini, bratec, kako dolgo moreš tako življenje prenašati ? Vedno stacune, trge, knjigarne, malarske ateliéje obiskavati in vedno tuhtati, kako bi mlado ženo razveseljeval, — brate! take ljubeznivosti se mora tvoja soproga naveličati, ako ti no". —
„Nikdar!", goreče odvrne Henri „Oovedočen sem, kakor moja, tako nje ljubezen nikdar ne ugasne, ugasniti-ne more! Kakovi smo mi z zenami,-; takove so one z nami, in da jaz ne' opešam, vem za gotovo; da pa tuđi ona ne bode, za to sem jaz porok".
„Popolnoma verjamem", reče mir-nodušno Victor in si prižge novo pa-piros, ker mu je prejšnja nagloma ugasnila. ,,Ti me poznaš, Henri, in veš, da sem tvoj prijatelj, kakor ti moj. Jaz ti čem neko nenadnost za tvojo soprogo predlagati. Dobro me posluhni ter me krivo ne razuraej. Ti jo hočeš danes kakor sploh s čem znenaditi? Dobro. Kaj ne, ako danes k obedu ne prideš, gotovo jo s tem jako znenadiš? Se vece pa bi bilo znenadjenje tvoje soproge, ako namesto tebe kteri drugi k obedu pride. Postavimo, da sem oni drugi — jaz, tvoj prijatelj. Kaj praviš k temu? — Da pa nič krivega o meni ne siimiš, predlagam ti še tretje. V povračilo mojega znenadjenja se mi zavežeš, da ti isto tako mojo soprogo znenadiš, in to s tem, da moj sedež pri mojej mizi zasedeš. To so moji predlogi. Njih namen nij drug, nego pomagati tebi, kako bi svojo ženo znenadil, znaš, samo znenadil, druga nič. Ako ti je prav, ob petej uri menjava svoje sedeže pri obedih".
„Uže velja!" živahno reče Henri. „Tvoje prijateljstvo mi je porok, da
drugega ne namerjavaš, nego znenad-^ jenja moje soproge. Kadar tedaj petai odbije, menjajo senajneroli; ob osmih pak se zopet tukaj vidiva. Nasledke' vzamem vse jaz na svoj rovaš !" —  j „Tem bolje meni!" odvrne mu j Viktor.  „Zdaj pak še samo eno. Na-* ' pišiva vsak svoj biljet ženama.  Moj i se bo glasil takó-le, ako ti je prav : : „Preljuba J.!   Povabil sem danes v jutro g. Henri-ja na obed ;  ker pa ima njegova žena migreno, on pri- ' de brez nje.   Pa žalibog, tudi jaz ne utegnen priti zavoljo silno nujnega posla, ki se mi je baš ta trenotek na-ključil in mi odhod domu déla ne- , mogoč.   Torej skrbi za dobro zabavo I mojega prijatelja, kakor le bi jaz sam | to mogel storiti. Adieu, ma chere! — ' Pred osmo me ne bode! Tvoj Viktor." .
„Dobro!" reče Henri; „isto tako j napišem tudi jaz svoj biljet. Zdaj pa i na delo, Victor! Zehm ti mnogo sreče ; z mojo soprogo. Poskusi tudi ti enkrat, slast mojega službovanja! Adieu!" — ;
In prijatelja sta se brzo poslovila ¦ ter odišla vsak v svojej kočiji. —     ;
II. \
Peta ura je v Notredamu odbila, željno pričakovana od gurmandov in ¦ tudi negurmandov. Glavni posel dneva i je zdaj kako tako dovršen : napočil je čas oddiha, obeda, odpočitka. Neka-1 kova živahnost se kaže po vseh ulicah i in cestah Pariza : želodec je nastopil I svojo polno pravico.   Ta pa se ne da z J dolgočasnimi   diplomatičnimi  zateza-vanji za nos voditi ; on je mogočen i gospodar, ki  glasno  in   neutegoma ' tirja izvršitve svojega prava.  Zato se ' gibljejo njegovim podložnikom — in ' kdo nij želodcev podložnik ? — tem i urneje vsi udje, samo da svojemu mo-
l*
4
gočnemu zapoveđniku čem preje izpolnijo voljo in ga utešijo.
Viktor in Henri sta uže vsak na določenem mestu. Vstopila sta kot povabljena gosta v svoje gostoljubno pravo, ktero je dobilo brž po njih dohodu še posebno potrdilo v podobi majhnih biljetov, ki sta — v resnici „znenadejanima" ženama — prinesla ' znano nam vest o zadržkih, nujnih poslih, o preklicanih „maternicah", teh neusmiljenih mučiteljicah sicer tako zdravega lepega spola i. t. d. In končne opombe o „zabavi" ! Etera mlada in pri tem lepa, tedaj brez dvombe „Ijubezniva" gospa, vrhu tega še Parižanka dajala bi si dvakrat svetovati, naj svojega gosta tudi „dobro" zabavlja, posebno, če jej lastni mož to naroča ter še preprijazno zagotovilo pristavlja, da ga „pred osmo" ne bode domu? To bi bila viša „prii-derija", prava lesena hribovska okornost, takih povelij, in k temu povelij. danih od lastnih mož, ne izpolnjevati ! Kaj t^mu nasprotnega bilo bi samo tedaj pričakovati, ko bi Pariz ne bil več Pariz, ampak kakova trdnjava kreposti, a Parižanke ne več Parižanke, nego sami živi vzgledi nedolžnosti in naivnosti. —
Henri sedi tedaj za mizo z Vik-torjevo ženo, ktera je vsa srečna, da ima tako dvorljivega gosta. Take zgovornosti in živahnosti ona od svojega moža nij vajena. Viktor, nje mož, pa je tudi uže bil mož nekaj nad trideset let star, ki je nosil uže precej znaten „embonpoint", po naše tako nekakov okroglast trebušič. kterega sta redila dobra miza in še bolj vedno dobra volja, ki več izda nego vsa napolnjene mize.
Njegova soproga, zdaj gostoljuba Henri-jeva, pa je tudi uže bila pre-
stopila cvet „srpana" in je bila ko-modna dama, ktere glavna in najboljša lastnost (razve drugih dobrih) je bila velika milosrčnost do živalij in še bolj do nesrečnih ljudij. Živela sta tedaj oba, kakor pri tej zmernej temperaturi njih značajev drugače nij moglo biti, prav srečna in prav mirna. Jedino, kar jima je včasih kahlo popolno srečo, bilo je nekaj, kar pa nij baš nju greh bil, — dolg čas. Pred obedom n. pr. nista prejemala mnogo obiskov, pri obedu sta večo pozornost obračala na to, kar je pred njima bilo, nego na zanimive pogovore, po obedu pa zopet nista imela mnogo časa k razgovarjanju, ker sta se podajala o lepem vremenu v kočiji na zrak, o slabem pak mirno v gospodu pospavala.
Govori med zgovornim Henrijem in Victorjevo soprogo vrteli so se, kakor se razumeje, o najnovejšem, kar parižki svet sploh zanima, o glediščih in konjskih dirkah, o poslanstvih in visokih službah, ali, ko je to pri koncu bilo, tudi o modah, in na zadnje o sladkostih in neprilikah vsakdanjega domačega življenje.
„Lejte", začne Viktorjeva soproga, „kdo ne ve, daje v zakonu pred vsem drugim ene lastnosti treba, medsebojnega potrpljenja? In to imam tudi jaz, tako kakor tudi moj Victor. Ali kaj pomaga vsa potrpljivost, kadar mož v časih pozabi, da ima ženo doma ter se le prelahko da zapeljati od tega, kar vidi po ulicah in šetališčih, da začne krivo misliti, kakor da je še prost, kakor svoj čas? V Parizu je vedno tu pa tam kaj zanimivega videti, ali, gospod Henri, doma samej čepeti in stare ali tudi nove romane v eno sapo črez dan čitati, to, verjemite mi, nij tako zanimivo. Jaz sem z mojim Vic-torjem sicer prav zadovoljna, samo i
5
to impalco ima, da me v časih nekoliko ..."
— „Vendar ne hočete reči, zanemarja?" seže jej Henri v besedo. „0 vedite, madama, nič nij možu teže, nego skrbeti za vedno zabavo svoje žene."
— „ Ah, vaša soproga, gospod Henri", odvrne mu brž kot zavidljivo Victor-jeva gospa", „se sme presrečno imenovati, ker ima tako znajdljivega moža, ' ki nikdar nij v stiskah zaradi zabav. Da bi jaz samo deseti del..."
— „ . . . tega ukusila, kar se^ pravi neprestanim  kaprisam  služiti, hočete reči, madama", pristavi Henri; „potem bi me pomilovali zaradi moje postrežljivosti, a ne hvalili".
— „Se ve da, preveč je nezdravo, kakor v jedi tako in to še bolj v zabavah", nadaljuje Victorjeva žena, ter preneha, kakor da bi si nekoliko premislila, ali bi več rekla, ali ne. Potem pa brž pristavi z nekako nevoš-Ijivostjo: „ Zakaj pa se tudi željam svoje soproge preveč udajete? Ta bi bil slab brodar, ki bi se popolnoma toku reke prepustil; kmalu bi svojo neprevidnost ob robu skalnatega brega obžaloval. Tako vi, gospod Henri; čem bolj popuščate željam svoje soproge vajeti, tem bolj izpodbujate nje domišljijo, in ste v nevarnosti, da pri tem naposled vaša domišljija na suhem ostane. Jaz sicer nič slabega ne vem povedati o vašej soprogi, gospod Henri, sej sve prijateljici, ali jaz jo zavidam, da svojega predobrega, preblagega soproga v take zadrege pripravlja. Jaz jej to zavidam in vas pomilujem; dovolite mi, da to očito izrekam, gospod Henri, pomilujem".
V enakem smislu se je še nekaj časa vrtel pogovor okoh istega pred-
meta — domačih radostij in slabosti j, dokler je Henri smatral svojo nalogo za izvršeno ter vstal od mize s prepričanjem , da so žene na vse strani nehvaležna stvar : ako si jej predober, brž v zlo porablja tvojo dobroto, ako pa hočeš pametno z njo živeti in brez vsega pretiranja jej dobro hoteti, brž meni, da si jej prehlađen, da so sreč-neje druge, ker imajo svoje može pod komando i. t. d.
Poslovivši se od presrečne svoje gostoljubke odišel je Henri. —
Ali kje je ostal Henrijev prijatelj Victor, da ga še nij nazaj ? — Njegov značaj in njegova beseda nam je porok, da se za-nj v družbi ljubeznive Henrijeve soproge nimamo ničesar bati. Vendar več nego vse drugo porok nam je njegov mirni temperament; kajti razum in kreposti so jako krilate živali, ki človeka baš tedaj najraje zapuščajo, kadar bi jih najbolje potreboval ; temperament pak ostaja kakor globoka voda morja mirna sredi najdivjejših viharjev. Zato zdrava srečna „zmes" — temperament je neka zmes človeške strasti in mirnosti — več velja, nego vsa ,bistro-' in ,ostroum-nost', več nego vse tiste značaju umetno prilepljene ,kreposti' in ,čednosti', kte-rih se človek v odvažnih trenotjih življenja le prehitro in prenenadoma otrese. Dober temperament je duši to kar tako zvani ,grundbass' godbi. —
Ali pa je Henrijeva žena res imela kaj tako čarovnega v sebi? — Vidi se mi, da ne ; bila je temveč ena onih nemirnih žensk, ki z najviših sreč v trenotju padajo v najniže nesreče, kte-rih edino prijemljivi značaj je viharna spremenljivost.
Take žene so v najnevarnejšem stanju : zdaj se strastno oklenejo tega predmeta in človek bi menil, da za
6
ves drugi svet ne marajo več, zdaj zopet nepričakovano palmejo daleč od sebe. kar jih je eden trenotek preje očarovalo, in ne marajo več za-nj kakor trmasti otrok, ki zavrže svojo preje na pretirani način ljubljeno igračo. Kar je novega, po tem hlepijo strastno, a v zakonu se možje ne dajo kot igračice menjati. Zato so one doma vedno nesrečne, izvan doma neizmerno srečne. Ubogi Henri, ti bi vedel več o tem pripovedovati, ko bi te, .bonton' in poštenost v tem ne zavirala!
S prva je tedaj Henrijeva soproga bila vsa ne samo „znenadejana", ampak uprav razkačena na moževo obnašanje. ,Posel' bi bil torej več vreden nego ona, ki jedva pričakuje, kaj jej danes prinese novega. Ali Victorjeva mirnost in ravnodušnost je kmalu pomirila nje viharnost. (Kadar z mirnimi značaji občujemo, dodene se vselej tudi nas nekaj tuje mirnosti). Potem pa jej je družba Victorjeva v pravo slast se spremenila. To je bil ves drug mož, nego njen. Victorjeva fleg-
matičnost je bila tako rekoč skala, ob kojej so se odbijali vsi vzbuijeni valovi nje duše. Taki ljudje so s kraja dolgočasni, ali s časoma, kadar jih človek razumeje in vidi, da niso tako mirni, da pri njih le namesto jezika možgani delajo in oči govorijo, po-btanejo nam najljubši v družbah, posebno pa na potovanjih,
Victorjeva živahnost imela je uže sama na sebi nekaj bolj impozantnega nego Henrijeva drobnost in gibčnost. Potem so V^ictorjeve modre oči, ki so tako dobrodušno gledale v svojo gosto-Ijubko, imele nekaj tako neizrekljivo dobrodejnega, posebno ker je njih lastnik z njimi tako nekako čutno in razumljivo znal pritrjevati, govoriti in odsvetovati. In slednjič Victorjevo vse kretanje, ki je bilo mirno in dostojno, delalo je v gospojnih očeh nekaki utis, kakoršnega čutimo ali v pričo svojega očeta ali svojega* modrejšega prijatelja, Peter Paul.
(Konec pride.)
Slike.
I.
Radi v o j.
Gospod Eadivoj, vseučiliščni dijak v četrtem letu. je predmet moje prve sličice. On je v letih, ko človek še mnogo ,,upa" in se tudi mnogo tega „boji". Eadivojev glavni up in strah pa je državni eksamen. . .p-j Moj Eadivoj sedi na Silvestrov večer pri mizici svoje sobe. Nadeval si je baš pipo z duhanom, zapalil si jo pri sveči — petroleja nij žgal ; bilo mu je prenadležno delo z njim —, in se. globoko, globoko zamislil.   Nocoj
je, proti svojej navadi, ostal prve ure večera doma, med tem ko je druge večere ob istej uri že bil izvan doma — upliv „starega leta" —, in ko je nekoliko krat iz pipe gostih megel dima potegnil, vzel je pisalo ter začel popisovati majheno knjižico, nedotak-neno, novo in nenačeto, ktero si je baš pred eno uro bil kupil. Pisaril je precej časa; kajti se mu je pero dostikrat ustavljalo, kakor se to rado godi, posebno kadar smo na početku kakega važnega spisa, kteri se vsaj nam zdi važen. Ko pa je nekoliko vrstic napisal, kai- mu nij šlo posebno
7
gladko izpod okornega peresa — menda je tudi železna peč baš nocoj kljubovala ter nij hotela prav vleči — vrgel je zamišljen pero na tintnik, pustil knjižico odpi-to ležati (sej, ker je slovenski pisal, Nemki, ujegovej gospodinji, to pisanje nij moglo radovednosti vzbujati), in luč upihnivši ravno tako zamišljen stopil iz sobe ter šel vun pod jasno nebo, ktero je nocoj tako nekako tožno gledalo sim doli na snegom pokrito zemljo, kakor da bi hotelo reči: „Nocoj te zadnjikrat v tem letu gledam, mila mi to-varišica zemlja!"
Pri oglju hiše se obrne na desno proti mestu — stanoval je v predmestju ¦— in stopal naprej s težkimi važnimi, počasnimi koraki. Za pešce, ki so mimo njega dirjali, vsak tako naglo, kakor da bi se bal, kakov pre-imeniten posel zamuditi, nij se nič brigal. Kaj je njemu mar teh sitnih, naprej drvečih pešcev, njihovih skrbij in nuj? On ima nocoj važneji posel: nocoj ima on sam s seboj dovolj opravila, in to važnega, ne vsakdanjega, čemu bi sicer starega leta večera sploh trebalo?
Eecite kar hočete, tolmačite me tudi krivo, ali jaz se ne udam: kadar se človek takó-le po noči sam s svojimi mislimi seta po tlaku uličnem, prihajajo mu vse drugačne ideje nego navadno. Ljudje, ki ga srečavajo, so mu prazne nočne sence; njih oči mu ne motijo teka mislij; svetilniee ga nekako čarobno oblivajo s svojimi lučmi; sitni blesk barv. kramarski dir-in-dej mesta in brezsapno tekanje poselnikov, ki se križajo na razpotjih in človeku še mirno šetanje kratijo, vse to ga po noči ne nadleguje. Vrhu tega je zrak čišči, vetrič poleže in enakomerna toplina vzduha človeškim
prsom tako dobro déje, osvobodivši ga dnevne tesnobe. V resnici, nikjer in nikoli nij človek bolj sam, nego na takih sprehodih po kakem velikem mestu.
To je menda tudi naš Eadivoj čutil, ker se je dolgo dolgo časa okoli notranjega mesta sprehajal.
Zdaj, ko je on zvunaj doma, po-giedimo si — indiskretni, kakor smo pisatelji sploh —, kaj je Eadivoj napisal.
„Cas je," — tako se je glasil oni zapis — „da se poboljšam. Vsa moja bodočnost visi na enem khnu, na izidu moje prihodnje izkušnje. In nima li tudi moja preljuba D— že nekaj pravice do mojih prizadevanij ? Oas, skrajni čas je, Eadivoj, da v novem letu postaneš drugačen, pridneji, čednostneji ! Torej, da vidim bolji vspeh . hočem od nocojšnjega večera naprej v tej knjižici vse svoje korake zabileževati in kontrolirati. Tedaj od nocoj pridneji, zmerneji, čednostneji postaneš, Eadivoj ! Kakor mi bodi za pričo ta-le knjižica! Amen.
Na Silvestrov večer 1. 1877.
Eadivoj."
Na tem ponočnem šetanju je Eadivoj bil ze vsema sam s seboj na čistem. Njegov sklep je trden, da se niti zmajati ne da. Prvo, kar bo storil, je, da hoče odslej čas bolje upo-trebljevati. „Time is money" — čas je denar — tako je Eadivoj dejal sam pri sebi. Pripravljati se hočem odslej z vso silo na izkušnjo. Potem hočem biti zmeren; eden vrček piva, nič več; k večemu vsak drugi večer po eno frankfurtarico s pivom. Potem pa pustim tiste sitne tovaršije, po kterih človeka samo glava boli, kakor so mi dostikrat moj očka kot dečku na vest polagali.   Da pa vse to lože storim,
8
preselim se čem preje v drugo predmestje. Tudi malobeseden postanem; molčati hočem kot puščavnik. Moja tovaršija bodo odslej samo knjige in predavanja mojih učiteljev. Z eno besedo, drug, ves drug človek hočem odslej postati. . .
Tako je Eadivoj bil v vsem gotov. Na enkrat pa mu šine še samo eno sitno vprašanje v možgani: Ali bi ta sklep naj veljal stoprv od jutrajšnjega dne naprej ali pa že od nocoj, takoj od nocoj, od Silvestrovega večera? Stvar je bila nekoliko sitna, kajti nekaj bolj slovesnega končanja starega leta je vsakako potreba, že zaradi spodobnosti in splošne navade. Z druge strani pak se dobri sklepi zopet ne smejo odlaševati. „Nič na pol", pravi mu možki glas z ene strani; „jutre je pravi čas začeti", pravi mu slabo meso z druge strani.
Iz tega premišljevanja ga vzdrami znani klic prijateljev, ki ga slučajno dojdejo. Bila jih je cela truma. „Gorje tvojim sklepom, Eadivoj!" reče mu neka notranja slutnja, jako neugodna.
„Eadivoj!" — pravi mu prijatelj Milko — „povsod te že iščemo. Kje pa tičiš nocoj? Hajdi z nami! Nocoj je konec leta! Kdo ve, kje smo na leto o tem času? Menda celo kje doli na kordonu proti Turkom ! (Bili so vsi ti prijatelji vojakom pripisani.) Nocoj treba leto pošteno zaključiti! kaj ne?"
Takemu klicu se Eadivoj ne more ustavljati; moč Silvestrovega večera je veča nego moč vseh žrebljev trdnega njegovega sklepa. Šel je torej s prijatelji, da-si se je obotavljal in izgovarjal z glavobolenjem, s prazno mošnjo, 8 slabo voljo, s slabimi novicami od doma, in kar je takih malih lažij v sili še več.   Vhod v bližnjo
pivarno je mahoma storil konec njegovemu upiranju.
Kmalu so sedeli pri vrčkih piva in se pogovarjali o preteklem in bodočem. Pivar je smel zadovoljen biti s svojimi gosti. Urice so tekle kot minute; še ena četrt ure in kladivo bo udarilo osodepolno dvanajsto uro, ktera dela konec staremu in početek novemu letu. In baš ta slovesni trenotek, ko se narodi kraljic „Novo leto", hoteli so veseli prijatelji pričakovati zvunaj notranjega mesta, na sprehodih, pod prostim nebom, kjer se od toliko in toliko zvonikov čujejo dolgi udarci dvanajste ure, kteri udarci tako čudesno spreletujejo eloveka ter ga opominajo, kako je vse njegovo dejanje in nehanje privezano na železno neustavljivo kolo časa.
Uže stoje naši dečki na prostem v snegu, ko ena ura za drugo zaro-poče svoje četrtinke in dvanajstice. Kakor iz enega grla zaupijejo zdaj vsi naši fantje s krepkim glasom: „Veselo novo leto tisoč osemsto in o s e m i n s e d e m d e 8 e t! Hura!"
Ta klic vzbudi pozornost bližnjega policista, ki je sedel in zmrazoval na konju. Ta bii da svojemu šarcu ostroge in dirkoma priteče blizu naših mladičev. Klic „hura" ga je menda še bolj zbodel v ušesi.
„Hura!" kliče na to naš Eadivoj, ki je postal ves ognjen ; „hura, fantje! živila Plevna!" in vsa kopa mladičev ponavlja za njim z gromkim glasom: „Živila Plevna! hura!" kot da stoje na zidovji kake vzete trdnjave.
Ti klici privabijo še več mož javne varnosti in učinek je bil, da so se imeli naši junaki v čudo kratkem času odgovarjati v redarnici. Eadivoj •)
9
je možato vso odgovornost nočnega nemira vzel na sebe, in je zato dobil neljubo prenočišče, ktero pa nij trajalo mnogo časa, ker je že davno pred prvim petelinovim petjem bil oproščen. In zopet je slonel v svojej sobi nad ljubo mizico, kjer je še ležala odprta kot prej nežna nova knjižica pred njegovimi zdaj nekako čudno žare-čimi očmi. Takega nastopa novega leta se Eadivoj gotovo nij nadejal, ko je one vrstice napisal, ktere so se mu zdaj na pol rogale, na pol pa se milo va-nj ozirale. Bolelo ga je v srce, da je sploh oni večer „trdne sklepe" delal, kterih sicer pri točnem spolnovanju dolžnostij sploh trebalo nij, da se je odtegoval družbi, ktera
je bila skoz in skoz poštena, in da je, kar ga je najbolj sklelo, hotel zamenjavati svoje nedolžno stanovanje z drugim, za kar ga je majhna, a ne posebno ljuba kazen zadela.
Zato po kratkem premišljevanju nekoliko nevoljen prime za pero ter pod gornje vrstice dnevnika zapiše te-le besedice:
„Slabo sem začel prve ure novega leta. Želim in upam, da je bodem bolje končal. Predno pa tega ne vem, končujem tebe, nehvaležni dnevnik, ter te odložim do prihodnjega Silvestra. Prosit Plevna nocojšnjega mojega življenja!
Pred prvim jutrom novega leta 1878. Eadivoj."
Črtice O Bolgarih.
Prav živo še se spominam neke i slike, kojo sem v nekem ilustrovanem I nemškem listu videl. Slika je pred- ! stavljala obisk ruskih oficirjev v nekej i dekliškej šoli na Bolgarskem. Ta slika i je v meni živ in globok utis zapustila, i Na levej strani je kazala podobe ruskih i oficirjev, v sobo vstopivših ; v desnem ; kotu šolske sobe stala je šolska tabla ; na tabli je stalo (po bolgarski) s ki'edo i napisano:  „Da živeje car", vrhu teh i besed pa je carska krona bila nari- ! sana.  Bolj z leve strani viseli ste v ¦ zlatih okvirih dve veliki sliki, karak-i teristični po svojem združenju: slika našega in ruskega cesarja, ena prav blizu druge viseča. Turškega sultana podobe nij bilo nikjer videti. Nij čudo, i da ne ; sej so se ti sultani v kratkem ; tako brzo menjali na prestolu, da jih | slikarji pri najboljšej volji niso utegnili niti namalati. Sploh, razve nekih
turških križev-kražev, ki se na nekej deski zraven šolske table vidijo, ničesar v tej sobi ne vidiš, kar bi te tur-štva, pod kojim je Bolgarska še pred kratkim stokala, spominalo. Oni turški napis je menda kakov „hati-šerif" (ali kaj podobnega), s kterim je morebiti ustanovljenje onega učilišča bilo dovoljeno.
Ali glavna reč, ki je na pogledo-valca slike, barem na mene tak ugoden utis storila, so obrazeki bolgarskih de-khčic. V resnici, ti obrazeki so premili in preljubeznivi videti ! Pa še več, meni so se zdeli ne samo ljubeznivi, ampak tudi uprav inteligentni. Ne verjamem, da bi bil sHkar hotel tem devoj-čieam laskati. Čemu neki ? Ako je vse drugo tako prirodi podobno — kolikor vemo z drugih vojaških slik, in teh dan danes gotovo ne manjka! — zakaj ne bi tudi ti dekliški obrazeki bili
10
po živili originalih realistično posneti ter tako narisani, kakoršne je slikar opazovati imel priliko ? Očividno umetnika pri onem delu nij vodil kakov namen olepšavanja, nego ljubezen do , prirode in nje istinitega posnemanja, ; kar nam sploh ves smisel te slike ; na nekov nerazložljivi način potrjuje. Istina sploh ima to moč do človeka, da se ona nikoli in nikjer ne zatajuje, ampak da nam vselej na ravnost v um in k srcu govori.
Pri vsej idealnosti, kojej se čutim precej podvrženega, pa bi jaz, to sliko si ogledovavši. vendar upal izreči sodbo — in na to meri ta moj nje popis —, da vsaj to malo, kar sem videl bolgarske „mladine" na tej sliki, v meni, utrjuje mnenje : da narod, čegar mlado.i ženstvo kaže tako inteligentnih obrazov, ne more, kakor bi ga tudi razupijali,;. „glup", „zabit", „nesvesten" Ijuđ biti.' Dajmo, da nam se premnoge slike odrastlih Bolgarov ne omiljujejo in ne priljubujejo, a v sliki te mladine in to ženske mladine tiči brez dvoma nekaj duševno svežega, nekaj milega,,; nekaj ljubeznivega.  Tudi obrazi uči-i teljic, ki stoje okoli mize (s šopki na-!-kinčane) potrjujejo isti značaj : razum-; nost, milino, resnobo brez otožnosti,J korenitost brez surovosti, izobraženost; brez lepotičenja — z eno besedo: pravi j slavjanski tipus, kakoršen je'i Slavjanom v obče lasten. —   ^
Menda pa je ta moja sodba ven-; dar-le zelo osobna, menda prevarljiva,i ker je, kakor sam priznavam, na jakoj šibko podlago postavljena ; priznavajoč^ tedaj, da je taka — da-si se v to« misel nerad ne udajem —, v enoji svrho nam je to razmišljevanje vendari služilo, v prestop k različnim mnenjem« o lastnostih in sposobnostih bolgarskef
dandanes toliko razpravljane narodnosti.
Zares čudna je najnovejša sodba o tem narodu pri teh, ki ali pišejo o njem ali pa celo v dotike prihajajo z njim. Da so si v tem mnenja zapadnih oddaljenih narodov, ali bolje rekoč, popotnikov jako navzkriž, komu bi se moglo to čudno zazdevati? Sej jih poznamo te zapadne ptice popotnice! Ali, da si celo mnenja onih, ki imajo toliko in tohko dotik z njimi, namreč Eusov, tako silno nasprotjujejo, to se nam vidi mnogo čudneje. Bolgari, njih značajnost, njih narodni živelj, njih nravstvene in družbenske razmere — vse to se celo pri Eusih razpravlja v celo nasprotnih smislih. Možje, o kterih nij vzroka dvomiti, da bi dosezali kakovih krivih ali lokavih namenov, izrazujejo se večkrat prav neugodno o Bolgarih, čitah smo nedavno, kako neki ruski oiicir, ki je imel vsaki dan priliko z Bolgari občevati, nje obsojuje kot „lokave in ničvredne" ljudi ! Zopet so drugi, ki svojo pozornost obračajo na vojaško lastnost Bolgarov, in jih zovejo „strahopetne", „nevojaške". Tretji zopet gledajo na kupčijske razmere Bolgarov, in se na nje srdijo kot na „umazane", „zvijačne", „goljutive" va-rslice! Nekteri zopet so opazili, da Bolgari „Ijubezno namežikajo" zdaj s Turki, s starimi svojimi gospodarji, zdaj zopet z Eusi, svojimi novimi osvoboditelji '} !
Zares, ko bi človek same take slučajne sodbe očividnikov v presojo in v ravnalo svojih razsódov jemal, moral bi ves zmeden postati in na konci vseh svojih študij sam sebi priznati: „Ta narod je nerazumljiv, ne-
') Znana je komična oseba „Vujke" v Supé-jevi opereti „Fatinica" !
11
pojemljiv — uij ga sploh tega „naroda", temveč on mora nekakova „driihal" biti, pri kterej o značaju „niti govor ne sme biti !" — Tako navzkrižna so tedaj mnenja očividnikov o Bolgarih.
Naj si človek kakovo si bodi sodbo o Bolgarih in njih značaju dela. eno je gotovo: bojišče in bojni čas ne sme za pravo ravnalo sodbe veljati. Sredi bajonetov, topov in vojaškega trušča se prebivalstvo nobene dežele ne kaže tako, kakoršno ono v resniei je.') Pomislimo samo, koliko grozovitostij so Bolgari še malo časa pred prihodom. Eusov prestali. Zdaj pribite njih osvoboditelji ; ali vojaška tehtnica nihala je dolgo časa gor in dol, brez dolo-čenja. Upliv takega nihanja vojaške sreče pa nij mogel na Bolgare dobro-dejen biti; z ene strani strah pred Turkom, z druge up od Rusa, groza od prestanega in dvojbeno pričakovanje bodoče svobode, to negotovo stanje je v srcih ubogega bolgarskega naroda, ki je stal kot nagrada močnejšega sredi dveh ljutih protivnikov, vedno spremenjavalo čuvstva. Kdo bi mu torej hotel za zlo jemati, ako se nij vedel kam déti. ako je danes s kruhom in solijo Rusa. drugi dan Turka po-gostoval. kar se je n. pr. v .Dobrudži in gotovo še drugod dogajalo ? V blesku vojnega plamena se nobeden narod ne kaže v čistej svojej podobi ; sredi tujih vojaških trum zrcalo vsakega narodovega značaja postaja nehote motno in kalno: prava podoba vsakega naroda se gotovo najjasneje pokazuje v navadnih, mirnih časih njegovega živ-
ljenja. Zato moramo Bolgare, ako hočemo njih značaj razumeti, bolj pri njih delu, pri njih mirnem ognjišču, v njih domačem in duševnem, literarnem njih življenju opazovati, nego v sedanjih težavah, da jim krivice ne delamo. —
Kakor pa je sedanja vojska na Bolgarskem značajnost bolgarskega naroda pred svetom v navzkrižno svitlobo postavila, tako vendar ima ona uže zdaj ta dobrodejni nasledek, da je oči izobraženega občinstva na njega obrnila. Vojske sploh imajo to znamenitost in ta upliv, da delajo na preje menj znane kraje sveta pozorne. Ko bi vztočnih homatij ne bilo, kdo bi se bil toliko brigal za zemljevid, za prebivalstva, za kupčijo in občne lastnosti zadu-navskih in balkanskih krajin? Reči se sme, da se je zapadu stoprv zdaj pogled na vztok odprl. Začeli so se zdaj tudi neučenjaki za one pozabljene kraje zanimati. Vsled tega so se začele tudi nove duševne zveze z njimi zapletati in prirastel je iz tega dvoji dobiček: zapad je vztočne kraje jel v poštev svojih interesov devati, oni kraji sami pa so zadobili novo svetovno veljavo in so tako postali nekako deli zapadnoga izobraženejšega sveta. „Kultura vse oblizavajoča" je našla v njih nov obor, ki jej je preje bil zaprt in zakrit, in ne bode mnogo časa preteklo, da se bodo plodovi tega našedstva jasno pokazali. To vse pa bode blagotvorni nasledek vztočne vojne. —
Mi Slovenci smemo si tudi nekoliko zaslug oziroma na poznavanje Bolgarov prisvajati. Jaz sem imel uže enkrat priliko, opozorovati slovenske čitatelje na spis našega zaslužnega po-vestničarja, g. ravnatelja Fr. B r a-daške, ki je o turških Slovanih v obče, tedaj tudi o Bolgarih v zemlje-
') Ako prokiipci ceno živeža podra-žujejo, ne zdi se nam to ka,j čudnega; prvič, ker obilo živeža zdaj v Bolgariji biti ne vnore, in drugič ker je vprašanje: kdo so oni ljudje, ki imajo to špekulacijo v rokah !

pisnem in narodopisnem oziru sporočal. ') Tudi moja malenkost — ki nima navade, mnogokrat v prvej osobi govoriti — je imela priliko razna mnenja angležkih in nemških pisateljev o Bolgarih na Turškem sporočati. Jako zaslužno delo je B. Eaié napisal o Bolgarih v Matičiuej knjigi „Slovan-stvo" ^), h kteremu spisu je M. Ple-teršnik narisal „Narođopisni zemljevid Bolgarske zemlje" (isto tam). V Eaiéevem spisu najdeš kratek popis povestnice kakor tudi naroda bolgarskega.
Vendar so to vse bolj majheni spisi nasproti delom drugih pisateljev, med kterimi zopet Nemci prvo mesto zavzimajo. Pravi „najditelj" Bolgarskega naroda kakor tudi zemljišča je znani Fr. Kanitz, ki je posebno Balkan prvikrat svetu pokazal in to ne samo v besedi, temveč tudi v slikah. Imenitna, od Slovana o Bolgarih spisana knjiga je Konst. Jos. Jirečka „Dejiny narodu Bulharského", tudi nemški „Die Geschiehte der Bulgaren" j
izdana (1. 1875—1876 v Pragu pri Tempskem). V feljtonski obliki je nemški novehst Kari Emil Pran z os spisal jako zaslužno razpravo: „Die gei-stigen Bestrebungen der Bulgaren" '), spis, ki je našel v nemških krogih mnogo odobrenja. V ruski literaturi je več spisov o Bolgarih napisano; najimenitnejših eden je od Hilfer-dinga. čudno je, da Bolgari sami nimajo nič večih spisov o svojej lastnej domovini !
O manjših nekterih dotičnih spisih i sem jaz v „Izbranih spisih^)" nekoliko poročal. To bi bil tedaj majhen pregled tega. kar je o Bolgarih večega spisano in meni znano. Nikakor pak si ne prisvajam tu kakove si bodi zasluge, ko da sem vseh večih spisov tu omenil; namreč angleški in fran-cozki spisi n. pr. Ami Boué, niso mi pri roki bili. Slučajna mnenja teh pisateljev bodem o priliki omenjal.
J. Pajk.
(Dalje pride.)
Kritična razprava o nekih straneh uredovanja časnikov,
slasti leposlovnih."^)
Nad naslovom utegnil bi se marsikdo spotikati ; na koncu pa bo videl, da sem hotel urednikom in občinstvu in tako Slovencem koristiti. Tako željo boste opravičili, ako bi se Vam tudi sredstva moja predrzna zdela.  Boriti
se mi je tukaj za nekaj, kar je sploh znano ; ali navada je pri vseh narodih v tem slučaju najviše zakone tako rekoč spreobrnila in zatrla. Zato povem, da sem gledal samo na svojo skušnjo in svoje mišljenje, in se nisem ozrl na nobeno avtoriteto ; tako ne bo treba druzega zgrabiti, kakor mene
') v Petermarovem geogr. časopisu 1. 1869. zv. XII.
glej „Slov. Nar." 1  1871., štev. 14, 15, 16.
»)   str. 315—349.
')   glej Beilage der „Allg. Zeitung" 1. 1877. štev. 297, 298, 299. str. 175-184.
*)   Iz pazljivega prečitanja sledečega spisa, kteri je tudi n m kot iz duše napisan, bodo si naši čest. naročniki brž odslejđnjo uredbo „Zoro" stolmačili.      Op. Ur.
13
samega, ako sem tukaj kaj zakrivil. Ako sem pa kaj z mojim trudom zaslužil, poplačajte me s tem, da po tukaj podanih željah po novem letu uredjujete in čitate.
Ne glejmo na to, kako so se časniki historično razvili, ampak kako bi nastali, ko bi še le zdaj svet zagledali.
Danes ne bo nikdo dejal, da časniki niso potrebni. Potreba tedaj jih ustvarja in prenareja, kakor se ona sama tudi spremenja. Brezpotrebni časniki kmalu poginejo ; še potrebnim se je pogostoma za obstanek boriti, ker preveč truda in stroškov prizadevajo.
časniki so javna potreba, zato posamezniki z vso pripomočjo nič ne premorejo, če občinstvo ni za to, kar posameznik želi.
Javne potrebe so pa razne; ene se raztezujejo na človeštvo sploh, druge pa na države, narode ali manjše skupine. Nove reči in novi dogodki vplivajo na vece ah manjše kroge. Novice o teh tedaj so zanimive za vece ali manjše skupine. Prvi namen časnikov je tedaj, da novice prinašajo in širijo o novih rečeh in dogodkih. Pa to store tudi tako imenovane kronike in drugi zgodovinski spisi, časnikom je tedaj tako ime zato podano, ker v času redno izhajajo. Pa tudi knjige se lehko takega reda drže, in vendar niso časniki. Morajo tedaj časniki novice o novih rečeh in dogodkih tudi o p r av e m času prinašati, čas ima v tem imenu tako imenovani pregnantni pomen. Prav za prav bi morali časniki le tedaj in takrat brž iziti, ko bi jim novice došle. Dnevniki temu ustrezajo, kjer bolj novih novic kakor vsakega dneva ne more biti. In ako novice še celo dopoldne in popoldne
izidejo, je pač za navadno, še celo prav živo življenje zadostno.
Za časnik je prav za prav le toliko papirja treba, kolikor ga novice poberejo. Po tem načelu bi včasih celo polo, dve poli, včasih pa tudi le pol pole dobili. V obliki bi to različnost, morda celo nevkretnost kazalo, drugače pa popolnoma bistvenosti novic zadostovalo.
Ako so tedaj časniki za vsak dan ali za vsako redno izhajanje enako velik prostor določili, so s tem le nekej zvunanjej rednosti in enoličnosti ustregh, ktera je ljudem po godu; z novicami pa nima to čisto nič opraviti. V tem oziru bi se lehko novice še celo hudovale, češ, da so ljudje, ali prav za prav vodniki časnikov pozabili, da one nad ljudmi gospodujejo, in ne oni nad novicami. Prav bi imele !
Ker pa ljudje neko zvunanjo rednost ljubijo, ostane tedaj prostor za vsako številko enako velik. Iz tega sledi : ali, da je včasih prevelik, ali pa premajhen. Ako je premajhen, novice zastanejo, če „priklade" ne podajo. Ako je prevelik, ostane nekaj papirja praznega. In tako je tudi prav. Ne občinstvo, ne uredniki bi se ne smeli nad tem spotikati, ako bi včasih prazen prostor poleg novic videli. Novice so sebi zadostne in ne potrebujejo bistveno nobene druge družbe poleg sebe.
Ah ljudje so praktični; nočejo nič brez koristi pustiti. Lehko so tedaj na misel prišli, da je dobro v takem slučaju prazni prostor „mašiti". „Boljše nekaj, kakor nič". To načelo je dalo uredništvom dovoljenje, da so mašili, s čemer so mogli ali pa hoteli. Tako so nastali pravilno denašnji podlistki.  Iz tega pa ne sledi, da bi
14
oni zmerom za parado morali biti. Morajo se tudi današnji dan spominjati, da je zanje prostor le tedaj, kadar novic zadosti ni. Tega se tudi še marsikaki uredniki po pravici spominjajo, in občinstvo nima pravice tir-jati podlistkov, ako je zadosti pravih novic. Da, ono ravno mora tiijati samo novic v listu, kteri je le za novice. Naopak morajo uredništva tako pohlevne biti in prositi, da smejo za silo podlistkov podati. Iz tega sledi, da uredništva vsaj za dobro odškodnino skrbc'. Misliti pa morajo, da zadostne odškodnine ne store, ker tega sploh ni mogoče. Novice so dajo le z novicami odškodovati. Vidi se, da podlistki so iz navade nastali ; vidi se, da je dolžnost za podlistke nastala, ne zaradi tega, da listi novice prinašajo, ampak zaradi tega, da naročnikom za naprej obečujejo n. pr. štiri strani v enej številki vsaki dan napolniti.
Ravno tako so „inserati" nekaj, za kar se občinstvo ni naročilo, ako je list obečal samo prave novice prinašati. Inserati hočejo tedaj zraven posebnega prostora v takem primeru.
Novic je pa tako raznoterih glede rečij in dogodkov na raznih obzorjih človeškega delovanja in zanimovanja, da je tudi za novice zdravo načelo deljenja in ločenja nastalo. Kdor se samo za vedo in določeni krog vede peča, bo rad in najprej novic za ta krog poizvedel; druge novice so mu tudi važne, pa ne v prvej vrsti. Drugim je čas dan, da imajo veselje za novice o umetnosti in poeziji.
Naravno je, da nastane hrepenenje tudi po listih, kteri novice prinašajo iz imenovanih delokrogov. Ali pomisliti je treba, da tako hrepenenje je le pri velikih narodih opravičeno.
List polniti samo z novicami, s pravimi novicami o novih knjigah o vedi, umetnosti. o lepem slovstvu samo : enega tedna — to že hoče nekaj \ reči! Se celo veliki narodi imajo takih ; listov malo, malo, k večemu po enega, \ po dva!
Kako si tedaj tukaj pomagati?
Narodi so si tako le skušali.      :
Politični hsti so začeli ne le samo i novice prinašati, ampak tudi se svo- ; jega stališča jih presojevati. Sj tem so si tako zvane uvodnečlankei ustvarili in druge rubrike napravili. ¦ Iz tega sledi, da bi bil podlistek lehko ; popolnoma izginil, ker je prostor na- \ raenjen novicam in razgovarjanju o ; njih. K večemu o „pasjih dnevih" bi : imel podlistek pravico se prikazati, j ali pa bi imel javno življenje v na- ! menu lista razgovarjati. Pomanjkanje gradiva slovenske liste opra- \ vičuje, drugi vzroki ne! <
Kakor so začeli politični listi no- j vice obravnavati, presojevati, enako i pripomoč so si prisvojili strokovnjaški in leposlovni listi. Tako jim je mogoče novice in presoje vanja o novicah \ svojega kroga prinašati. Takih listov \ imajo veci narodi lehko vece število. < Imenujejo jih potem kritične liste, j Ne smejo pa pozabiti, da imajo svojo i nalogo: novice prinašati in novice | presojevati. Kritični listi imajo j velike zasluge. Oni dobra dela pri- : poročajo in svarijo občinstvo pred sla- \ bimi duševnimi izdelki. j
Ali mali narodi se z dvojo na- ; logo listov ne morejo vzdrževati, ako : imajo vedo in leposlovstvo na srcu. ' Za vedo že celo jim ni mogoče posebnega lista imeti. Morali bi n. pr. Slovenci posebno živahni biti, ako bi; hoteli svoj list imeti, v kterem bi sei pogovarjali, koliko knjig in kake knjige ¦
15
so v preteklih 14 dneh izišle. Za tak list tedaj nimamo še pogojev, tudi ni hrepeneti po njem. Za to neprijetno pomanjkljivost nam drugi listi strežejo. Eavno iz tega vzroka nam tudi ni mogoče listov vzdrževati, ki bi samo novice prinašali samo o leposlovnih delih, tudi tedaj ne, ko bi nalogo pre-sojevanja takih novic prevzeli. Morajo tedaj, ako hočejo leposlovne vzdrževati, še tretjo nalogo prevzeti.
To nalogo hočem pa genetično' razviti, tem bolj, ker imam namen iz genetičnega nastanka važen nasledek navesti.
Duševna dela so po zvunanjem obsežku majhna in velika.
Kakor povsod, je tudi duševnih del več malih, kakor pa velicih. Delce marsikdo ustvari, za delo pa je treba nenavadne moči in mnogega truda. Delce samo na sebi pa tiskati dajati, ne vrže vselej. Stane preveč založnika in potem tudi kupovalca. Oba dela sta v nepriličnem slučaju. Delce bi moralo posebne važnosti biti, da bi se splačalo v posebnem natisku. To je le bolj izjemna prikazen. Pisatelj tedaj mora čakati, da si več takih dele napravi za celo knjigo. To marsikdo stori. Ali marsikdo nima volje ali moči več dele napraviti, ali pa noče ali vsaj ne želi dalje čakati. V tem slučaju je dobro, da se dva enaka tovariša združita ; če jih je več, še bolje. Tako jim je mogoče skupno doseči, kar velika knjiga sama na sebi izvrši. Tudi na Slovenskem smo doživeli, da so, kakor jaz vem, enkrat tri mlade moči se združile, in tako čedno knjižico občinstvu podale. Ali na tak način ni mogoče vselej tovarišev dobiti. Ni vsak znan z drugim. Potem so tudi pisatelji svoje glave. Noče vsak vsakemu tovariš biti že zaradi neenakosti
v sposobnosti Zadržek navadni je tudi ta, da so pisatelji raznih načel glede nazorov v veri, politiki, državnem življenju in drugih stvareh. Tudi živi eden tukaj, drugi tam, tako da bi tudi iz tega vzroka druženje težav prizadevalo. V" premišljevanju takih neprilik nastane naravna misel, da se kak vodnik vzbudi ter se svojimi naznanjenimi načeli tovariše enakih nazorov k sebi vabi. Njemu delca pošiljajo in on jih izdaja v večih knjigah. Izdaja jih lehko redno ah pa le o času, ko mu dovolj gradiva za eno knjigo pošljejo. Takih prikaznij je polno na literarnem polju. Tudi na Slovenskem smo imeli kaj takega n. pr. v „Ovetju", in imamo še enako početje v „Matici", v „družbi sv. Mohora" in drugod. Ako bi imeli tudi za ved-nostno članke in leposlovne spise takih družb, bi bistveno ne bilo potreba nobenih časnikov za to. Vsa duševna dela bi lehko na ta način izišla.
Ali nepriličnost bi ostala v tem, da bi novice o literarnih rečeh in pre-sojevanja duševnih del v posebnih organih morali podajati. Vednost bi morala vedno drugod beračiti za novice ; ravno tako leposlovstvo, Eekli bi sicer morda, da imamo vse na domačih tleh, ali, da ima vsak predmet v svojih predelih vse, česar potrebuje, ne bi mogli trditi. Družba sv. Mohora ima za to pomanjkljivost svoj koledar, v kterem vsaj novice o sebi prinaša; ravno tako „slovenska Matica". Ali predela za presojevanje jima vendar manjka. In oni dve se le za se brigate, ne za druge. — Vendar spri-čujete vsaj toliko, da je treba novic objavljati.
Organa, ki bi novice, p r eseje vanja novic in duševna delca prinašal, do sedaj nismo omenili. Za
16
vedo ga nimamo, ali vsaj za edini ta
predmet ne.
Za leposlovstvo pa imamo takih listov že dolgo časa.
Razvidno je torej, da taki listi troje silno važnih nalog v sebi imajo. Razvidi se pa tudi, kako imajo vsako teh nalog izvrševati. Ne ene ne druge ne smejo zanemarjati. Bi ne bilo torej prav, da bi se urednikom »poljubilo eno nalogo bolj gojiti, kakor drago? Eazmerno morajo vse tri svoj prostor imeti. Drugače je, če urednik sam naprej svoj program določi. To je potreba, če je več listov za en namen. Potem prevzame eden večo mero te, drugi večo mero one naloge. Razvidi pa se iz teh trojih nalog, zakaj se ti listi časopisi imenujejo. Ne zavoljo tega, da spise prinašajo, ampak zavoljo tega, da novice in presojevanja novic iz svojega kroga o pravem času prinašajo. Da spise prinašajo, ki se nič ne pečajo z novicami in pre-sojevanji, nima s pravim časom nič opraviti. Da so spisi tudi novi, je res; ali novice o spisih so vse kaj druzega. Spisi izidejo, kedar hočejo, ali novice o spisih, kedar so ti izdani, sb potrebne. Duševni izdelki se lehko rode, ali pa izostanejo. Ako
Popravki.
V spis: „Misli o duševnem napredku", ki je v lanskej „Zori" izhajal, vrinili so se naslednji tiskarski pogreški, ktere stoprv letos moremo popraviti : Stran 304, 16. vrsta zgori: „ne" odpade.
izostanejo, nam ne koristijo, pa tudi škodujejo ne. Svet se ne podere, če ne izidejo. Ako pa izidejo, nam je potreba vedeti, kaki so. Ako bi nam imeli škodovati, se jih potem varujemo vsled svarila; če bi nam pa koristili, smo sami odgovorni, ali jih kupimo, ali ne.
Da listi tudi delca prinašajo, ni to zaradi hitrosti ali kesnosti, ampak zaradi tega, ker prvih dveh nalog ne morejo drugače izvrševati. Hitrost ali kesnost spisov je tedaj čisto postranska stvar v listih. Glavna naloga listov leposlovnih torej obstoji v tem, da jih sploh prinašajo. Zasluga tiči v tem, da na manjše stroške tiskajo, kakor bi bilo mogoče v posebnem tisku vsacega delca doseči. Zasluga je tudi v tem, da marsikako delce javnosti podajo, ktero bi bilo sicer v mizi pisateljevej ostalo. Slednjič je tudi to velika zasluga, da so taki listi organi, ki na delo pisatelje spodbujajo, kar bi dra-gače ne bilo mogoče tako doseči. Da oni tudi duševno blago širijo, ta lastnost je vsemu blagu časopisnemu splošna. France Podgornik.
(Konec pride.)
Stran 337, 3. vrsta zgori čit. : „nenaravne" namestu „naravne".
Stran 337, 22. vrsta zgori: „pravnike" namestu „pripravnike".
Stran 367, 9.vrsta zdoli: „niže" nara. „uže".
Stran 368, 18. vrsta zdoli: „pogojev" namestu „pojemov".
lAstnicn. Za izdatno in obilno podporo, ictero mi Je slov. občinstvo v preteklem letu pri izdavanju „Zore" naklonilo, pristojno se zahvalivU, priporočam se i letos istej naklonjenosti z obetom, da bode vsa moja skrb na moj Časopis obračana. Janko Pajk.
Izdajatelj in odg. urednik: J. M. Pajk.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.