Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . . L 1.500 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . . . L 3.000 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . ... L 4.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 '/J/m = Wk Leto XXII. - Štev. 46 (1126) Gorica - četrtek, 19. novembra 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Pomembna tiskovna konferenca JUGOSLOVANSKI POSLANIK V VATIKANU V sredo, 11. novembra zvečer je bila v dvorani pokrajinskega sveta v Gorici tiskovna konferenca, ki so jo priredili Slo vensko gledališče iz Trsta, Slovenska prosvetna zveza in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice v sodelovanju z ustanovo EMAC (Ente manifest azioni artistko culturali). Konference so se udeležili poleg prireditelje«/ še številni časnikarji in kulturniki s tostran in onstran meje, blizu 50 oseb. Navzoča je bila tudi ljubljanska RTV, ki je nato v petek oddajala nekaj posnetkov s te konference. Uvodoma je spregovoril predsednik EiMAC, občinski odbornik Giuseppe Agati. Poudaril je, da pomeni konferenca, fld so jo sklicale slovenske in italijanske kulturne ustanove, vediik korak naprej k vedno tesnejšemu sodelovanju med državljani obeh narodnosti. Malo je mest v Italiji, ki bi se lahko ponašala s tako bogatim kulturnim udejstvovanjem kot ravno naše mesto. Največjo zaslugo pri tern imajo prav državljani slovenskega jezika. Da bi bil njihov razmah čim večji in popolnejši, jim bo odslej, za zahtevnejša odrska dela, zagotovljeno gledališče Verdi v Gorici kakor tudi finančna pomoč EMAC. Predsednik Slovenskega gledališča dr. Josip Tavčar je v lepem govoru, najprej v slovenščini, nato v italijanščini orisal dolgo pot odrskega udejstvovanja v Trstu od začetka pa do danes. Omenil je zgraditev Narodnega doma leta 1904, kjer so dobili sedež tržaški Slovenci za svoje dra-matsfco delo. Po prvi svetovni vojni so fašisti Narodni dom požgali, toda ni jim uspelo zatreti dramsikega delovanja med Slovenci. To je podtalno in tiho živelo naprej v raznih oblikah do leta 1945, ko je postalo zopet možno imeti javne dramske nastope. Tega leta se je ustanovilo tudi Slovensko gledališče v Trstu, ki od takrat dalje ni več prenehalo s svojim delovanjem. Od začetka do danes je SG naštudiralo 195 odrskih del, ki jih je ponovilo 3200 krat pred več kot 900.000 gledalci. Odprtje Kulturnega doma, je dejal prof. Tavčar, nam je dalo možnost večje uveljavitve in tudi zakonitega priznanja od strani pristojnih organov, kar nam nudi upanje, da se bomo uvrstili med stalna gledališča italijanske držaive. Svojemu ljudstvu smo posredovali ne samo najboljša slovenska dela, temveč tudi dela priznanih italijanskih avtorjev ter avtorjev drugih narodnosti. To je najlepši dokaz naše kulturne zrelosti in prijateljstva med narodi. Zato se nam zdi nadvse pravično, je zaključil prof. Tavčar, da se naše organizirano kulturno delovanje razširi tudi na Goriško, ki skupno z videmsko provinco šteje med svojimi prebivalci lepo število Slovencev. Sezona 1970/71 predstavlja zelo važen mejnik v kulturni zgodovini Slovencev tega ozemlja. Zahvalil se je še Slovenski prosvetni zvezi in Zvezi slovenske katoliške prosvete v Gorici ter ustanovi EMAC, ki so omogočile ne samo uresničitev rednih gledaliških predstav poklicnih gledališč v Gorici, temveč tudi nocojšnjo tiskovno konferenco. Za predsednikom prof. Tavčarjem so govorili še ravnatelj Slovenskega gledališča v Trstu Filibert Benedetič, podpredsednik deželne uprave Marko Waltritsoh, goriškl občinski odbornik Modse, podpredsednik novogoriške skupščine inž. Mozetič in drugi, ki so vsi poudarili veliki pomen tega dne, (ko se bo tudi goriškim Slovencem odprla pot do na j višjih užitkov velikih odrskih del poklicnih slovenskih igralcev. Letošnji repertoar v našem mestu je zelo bogat. Sezono bo odprlo 26. novembra v Katoliškem domu Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice s Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. Enkrat pozneje bo to gledališče prikazalo še komedijo Petra Ustinova »Romanov in Julija«. Glavni nosilec vseh prireditev na Goriškem pa bo Slovensko gledališče iz Trsta, ki bo gostovalo v goriškem Verdijevem gledališču s Tolstojevo dramo »Moč teme« (14. januarja 1971). To bo Obenem jubilejna prireditev ob 25-letnaci delovanja Sloven- skega gledališča. V sezoni 1970/71 so še na sporedu komedija danskega avtorja L. Holberja »Jeppe s hriba« in italijanskega dramatika V. Brancatija »Raffaele«. Ti dve deli bosta prvič uprizorjeni v slovenščini. Program SG za Gorico obsega še delo Dominika Smoleta »Antigona« ter delo mladega tržaškega avtorja Sergeja Verča »Ko luna škili z desnim očesom in jaše veliki voz«. Prikazana bo tudi mladinska igra Janka Modra »Kekec«. Prvič ibo nastopila v Gorici tudi ljubljanska Drama s Shakespearjevo tragedijo »Macbeth«. Ves ta bogati kulturni spored naznanja goriškim Slovencem novo pomlad, ki bo vsem prebivalcem tega območja pokazala, da ni razloga, da bi se čutili manjvredne. Z. P. Sv. oče Pavel VI. je v četrtek, 12. novembra sprejel v svečani avdienci Vjekoslava Cvrlje, opolno-močenega poslanika pri Sv. sedežu, ki mu je izročil poverilna pisma. Jugoslovanski diplomat je ob tej priložnosti spregovoril sledeče besede: »Kot poslanik socialistične zvezne republike Jugoslavije bi želel podčrtati, da je upostavitev polnih diplomatskih odnosov med mojo državo in Sv. sedežem, to je katoliško Cerkvijo, logičen zaključek poti, ki smo jo skupno prehodili v duhu protokola, sprejetega leta 1966 v Beogradu. Predsednik Tito, vlada Jugoslavije in njeni narodi visoko cenijo Kai ie s kristiani u Kitajskem Ob bližnjem obisku sv. očeta dežel Daljnega vzhoda, ki se bo na povratku ustavil tudi v Hongkongu, na vratih celinske Kitajske in kjer je velika večina kitajskega porekla, se nehate poraja vprašanje, kaj je s katoliško vero pod Maocetungovim režimom. Kadar govorimo o kitajskih katoličanih, moramo ločiti vernike med Kitajci na otoku Tahvanu in vernike v rdeči Kitajski. Nacionalistični Kitajski pod vodstvom generala Cankajška j^ uspelo ohraniti oblast le nad nekaj kitajskimi otoki, predvsem Taiwanom (Formozo). Na tem otoku je katoliška vera v zadnjih desetletjih dosegla silen razmah. 'Na otok Taiwan, danes središče svobodne Kitajske, so prišli frančiškanski misijonarji leta 1626. Njihov apostolat je bil bežen; do novega poskusa je prišlo kasneje: leta 1859. Ko so leta 1913 ustanovili apostolsko prefekturo za Formozo, je ta misijon štel nekaj ducatov duhovnikov in več tisoč vernikov. To stanje je ostalo sko-ro nespremenjeno do prihoda prvih izgnanih misijonarjev iz Kitajske leta 1948. Cez komaj dve leti je Kongregacija za širjenje vere postavila na Formozi katoliško hierarhijo. Otok so razdelili na pet cerkvenih področij. Neprestani dotok duhovnikov, redovnikov in bratov iz kontinentalne Kitajske je dal apostolatu izreden polet. Po dvajsetih letih misijonskega dela se zdi Cerkev vsajena in organizirana: sedem Škofij, več tisoč župnij, 782 svetnih in redovnih duhovnikov, 1.013 bratov in sestra, 300.000 vernikov. Šolstvo je leta 1960 dobilo vrh v katoliški univerzi Eujen, ustanovljeni leta 1924 v Pekingu. Nanikin-ški nadškof Pavel Yu-Pin, organizator in rektor univerze, je 20. marca 1969 postal kardinal. V Ljudski republiki Kitajski, ki zajema vse kitajsko ozemlje na azijski celini, so po prihodu revolucionarnih Maovih čet kristjani ostali večinoma na mestu. Le redki so se umaknili v tujino. Kot drugi prebivalci so tudi kristjani bili deležni vseh etap množičnega vzgajanja v novega kitajskega človeka. Ta človek Boga ne pozna oziroma naj bi ga ne poznal. Poročila zadnjih desetletij govore tudi o ječah, preiskovalnih zaporih, obsodbah. Papeški letopis navaja, da je kakih dvanajst katoliških višjih cerkvenih dostojanstvenikov še na svojih mestih. Pod LR Kitajsko je danes 147 nadškofov, škofov, apostolskih prefektov in drugih prelatov. »Kitajska Cerkev živi kot kristjani prvih stoletij v katakombah,« je dejal kardinal Pavel Yu-Pin, nankinški nadškof, ki biva kot begunec v Taipehu na Formozi. Časnikarjem je povedal, da je osem kitajskih škofov »zaprtih zaradi vere«. O škofu v Šanghaju, Ignaciju Kung Pin-Mei-u, že dolga leta ni poročil. Podobno dolgo let nihče ni ničesar vedel o ameriškem misijonskem škofu Walshu. Druge nekitajske škofe so že pred časom izgnali iz države. Kardinal Yu-Pin pravi, da je bilo na Kitajskem pred prihodom Maocetunga leta 1949 okoli tri milijone katoličanov. Med temi je delovalo okoli tisoč duhovnikov kitajskega rodu. Večina duhovnikov je bilo seveda tujih misijonarjev. Slovenci smo imeli na Kitajskem svoje misijonsko področje. Misijonarji slovenskega kitajskega misijona so morali pozneje zapustiti Kitajsko in danes delujejo med slovenskimi izseljenci v Kanadi in ZDA. Na Kitajskem je po podatkih kardinala Yu-Pina nekaj katoliških cerkva še vedno odprtih. V njih opravljajo božjo službo tako imenovani »napredni« duhovniki. O novici, da je mukdenski nadškof prisiljen posvetil dvanajst duhovnikov, ni zadosti verodostojnih poročil. Vsekakor zadnja lata ni več glasov o takih pobudah »ljudske« oblasti. Kakor ob vesoljnem potopu Pakistan je zanimiva državna tvorba. Razdeljen je v dva dela. Večji, zahodni, leži ob Perzijskem zalivu na zahodu Indije, manjši, vzhodni, pa ob Bengalskem zalivu, kjer se za Indijce sveta reka Ganges izliva v morje tor tvori tam veliko delto večjih in manjših otokov. Obalo tega vzhodnega dela Pakistana je pretekli petek zadela prirodna nesreča, ki se ji najde malo enakih v zgodovina človeškega rodu in je imela za prebivalstvo Gangesove delte vse značilnosti svetopisemskega vesoljnega potopa. V Gangesovi delti je živelo na površini 25.000 kv. kilometrov dva milijona ljudi. Silen orkan, ki je imel hitrost 220 km na uro, je pognal morsko vodo proti otokom delte in pakistanski celini. Valovi, visoki do 10 m, so prekrili več otokov, zlasti otok Hatijo. Divjanje orkana, povezanega z vodo, je trajalo celih šest ur. Uradno so do sedaj našteli že preko 50.000 mrtvih, toda oblasti se bojijo, da bo sodeč po obsegu in silovitosti katastrofe, končno število preseglo 300.000, saj je več otokov povsem opustošenih in je voda odnesla vse, kar je dosegla. Samo na otoku Dubla je bilo zbranih 20.000 romarjev, katerih usoda še ni znana. Pomoč začenja prihajati od vseh delov sveta; vendar jo je itežko deliti, ker je skoro nemogoče priti do opustošenih krajev in so v glavnem tudi prekinjene vse telefonske in telegrafske zveze. Predsednik Pakistana Jahija Kan je že prejel obilo sožalnih izjav, med drugimi tudi od papeža Pavla VI., a glavno, kar prizadeto ljudstvo potrebuje, je nagla in učinkovita pomoč. napore vaše Svetosti, ki jih razvijate v korist pravičnega in trajnega miru v svetu, v iskanju rešitve p rob! ‘mo v, ki zadevajo narode v razvoju, v nasprotovanju tekmi oboroževanja, v poudarjanju enakosti pravic za vse narode brez ozira na rasni izvor, kulturni, družabni ali verski položaj in v iskanju miroljubne rešitve sporov med državami. Ti napori sovpadajo s težnjami naših narodov in moje vlade, ki ima velik interes, a o vsem tem izmenjava svoje poglede s Sv. sedežem. Jugoslavija je celostno usmerjena v krepitev vseh miroljubnih sil in v odklanjanje vseh pojavov sile in napadalnosti. V tem oziru so naši napori istovetni z napori Sv. sedeža in usmerjeni v okrepitev ustanovne listine Združenih narodov. V večnarodni in mnogoverski državi kot je Jugoslavija, kjer je plemenito načelo bratstva in enakosti eno bistvenih zahtev sožitja, so bile misli II. vatikanskega cerkvenega zbora sprejete z veliko pozornostjo in so v veliki meri pospešile normalizacijo odnosov med Cerkvijo in državo. Osebno bi se še posebno rad zahvalil za vso oporo, ki sem jo prejemal z vaše strani pri izvajanju svoje dejavnosti doslej. Vesel sem, da se je v polni meri uresničila vaša želja, ki ste jo izrazili pred štirimi leti, naj bi se ne čutil tujca v Vatikanu. Prepričan sem, da bom iste opore z vaše strani deležen tudi v bodoče.« BESEDE SV. OČETA »V vaši izročitvi poverilnih pisem vidimo to, kar je naš predhodnik Janez XXIII. označil kot 'znamenja časov”, o čemer je vredno razmišljati. Vzpostavitev diplomatskih odnosov je posledica sprejetja dejstva dveh avtoritet: duhovne, ki je Cerkev in svetne, ki je država. Cerkev ne zahteva zase nobenih privilegijev. Zeli biti samo svobodna, ob spoštovanju pravic, ki gredo državi, da v polnosti razvija svoje versko in duhovno poslanstvo. Na ta način prispeva tudi k celotnemu razcvitu človeka kot svobodne osebe, kar poudarja tudi ustava vaše dežele. Zgodovina priča, kjer je Cerkvi to dopuščeno, kako rodovitno lahko postane sodelovanje Cerkve z vladami držav, ko gre za velike skupne interese človeštva kot so obramba miru, razorožitev, razvoj narodov, odprava rasnih bojev in izločitev pretiranih nacionalizmov. Vzpostavitev diplomatskih odnosov med Cerkvijo in državo je sad dolgoletnih prizadevanj in zorenja; želimo iz srca, da bi se ti odnosi še spopolnili. Vi boste kot poslanik v bodoče bedeli nad njimi. Naša opora vam pri tem ne bo manjkala. Naj pride zato na vašo osebo, na vaše poslanstvo in nad narode vaše drage domovine varstvo Boga Vsemogočnega.« OBISK SOVJETSKEGA ZUNANJEGA MINISTRA Isti dan popoldne, nekaj ur za poslanikom Cvrljem, je drugi diplomat iz vrste socialističnih držav prestopil prag Vatikana. Bil je to Andrej Gromiko, sovjetski zunanji minister, ki se je bil prejšnje dni razgovarjal z italijanskim zunanjim ministrom Morom. Razgovor s sv. očetom je bil izredno dolg: trajal je kar 80 minut. Sovjetska vlada se zelo zavzema za sklicanje konference o evropski varnosti in išče opore tudi v vatikanskih krogih. Poleg tega je bilo govora še o raznih vprašanjih kot so Vietnam in arabsko-izraelski spor. Zdi se, da je Andrej Gromiko tudi izrazil željo, da bi prišlo do navezave diplomatskih stikov med Vatikanom in Moskvo, zlasti če pride do sklicanja konference o evropski varnosti. Sv. sedež je zaenkrat v tem zadržan. Stoji na stališču, da mora sovjetska vlada vsaj v neki meri omogočiti versko svobodo za katoličane v Ukrajini m baltskih deželah Litvi, Letonski in Estonski. Sv. oče je gotovo Gro-miku omenil ta pekoči problem. Če bi Sovjetska zveza na to pristala, bi se hitro zboljšal tudi položaj Cerkve na Češkoslovaškem in Madžarskem, kjer so pogajanja z ondotnima vladama obtičala na mrtvi točki, za kar nosi nedvomno krivdo tudi Moskva. Zborovanje italijanske škofovske konference Pretekli teden je v Rimu zborovala italijanska škofovska konferenca. Od vseh italijanskih škofov, ki jih je 306, >se je posameznih sej udeležilo največ 270. Razpravljali so predvsem o novem statutu škofovske konference, ki je začela praktično delovati šele pred petimi leti in ni do sedaj še našla prave poti za svoje delovanje. Pri sestavi novega statuta so morali rešiti vprašanje, ki ga druge škofovske konference ne poznajo. Gre namreč za vprašanje, kakšen vpliv ali mesto naj zavzema pri delovanju 'konference sv. oče, ki je rimski škof in kot tak, bi lahko rekli, tudi član konference same. Druga težava pri sestavi statuta in še bolj pri odgovornem delu konference je izredno veliko število škofov, ki jih ni mogoče sklicati v kratkem času, zlasti ne v trenutkih, ko mora konferenca sprejeti hitre in važne odločitve. V Italiji so bili namreč vajeni, da je take odločitve sprejemal kar Sv. sedež. Drugi važen problem je uvedba stalnega diakonata. Ze leta 1969 so škofje z dvotretjinsko večino sprejeli sklep, da je treba tudi v Italiji vpeljati službo stalnega diakonata, a si niso bili še na jasnem, ali naj postanejo diakoni samo neporočeni ali lahko tudi že poročeni. Razmere v Cerkvi in v svetu, ki se stalno spreminjajo, in razne potrebe, zlasti vedno večje pomanjkanje duhovnikov, so škofe pripravile do tega, da so sprejeli primeren sklep. Sv. oče sam je škofovski konferenci poslal pismo, s katerim jih je spodbudil, naj pogumno sprejmejo vse tiste sklepe, ki jih smatrajo za potrebne in koristne. V četrtek, 12. novembra so škofje glasovali za diakonat. 214 glasov je bilo za diakonat, 16 pa proti. Diakoni bodo lahko postali poročeni možje in družinski očetje, čeprav je v rimski poslanski zbornici v teku razprava o razporoki, se škofje niso izrecno bavili s to zadevo. Jasno pa je, da so vsi škofje proti razporoki; niso pa vsi za to, da bi v Italiji izvedli referendum, ki naj bi zakon o razporoki razveljavil. V glavnem se poudarja potreba, da cerkvene oblasti ukrenejo vse potrebno, da se utrdi krščanski značaj družine in da se mladi na krščanski zakon in njegove dolžnosti z vso osebno odgovornostjo temeljito pripravijo. Lakota v raznih deželah Po zadnjih podatkih trpi na svetu 15% ljudi hudo lakoto, 32 % jih je podhranjenih, 37 % ljudi ima pomanjkljivo hrano, 16 % pa ima hrane preveč. Načelni program Zavetnica cerkvenega petja Narodnega sveta koroških Slovencev (UGOTOVITVE IN PRIPOMBE) POLITIČNO PODROČJE Program se najprvo loti političnega področja in obdela vprašanja skupne domovine, mednarodno zajamčenih manjšinskih pravic, narodno-političnega predstavništva in vloge, ki jo ima manjšina v državnem in meddržavnem merilu. Govoreč o skupni domovini, program ugotavlja, da je Koroška narodno mešana slovensko-nemška dežela. Zelo prepričljivo seže v večstoletno skupno zgodovinsko rast in, sklicujoč se na umeščanje nemških knezov v slovenskem jeziku, postavlja knežji kamen in vojvodski prestol za bleščeč simbol skupnega reševanja deželnih problemov, demokratičnega mišljenja in miroljubnega sožitja. S tem pa si je načelni program že začrtal smer svojega hotenja in dejavnosti in si postavil za svoj vrhovni narodnopolitični cilj mirno sožitje in tesno sodelovanje obeh narodnih skupin na Koroškem. MANJŠINSKA ZAŠČITA Program zahteva, naj se vendarle že zagotovi Slovencem na Koroškem dejanska enakopravnost. Manjšinske pravice so jim že itak zajamčene mednarodno v členu 6 in 7 avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko je Avstrija priznala listino Združenih narodov in prevzela obveznost o zaščiti človečanskih pravic in temeljnih svoboščin, in notranjepravno s členom 7 avstrijske ustave, ki jamči slovenski in hrvaški manjšini uživanje narodnih pravic. Podobne obljube so bile dane koroškim Slovencem ob plebiscitu leta 1920: dne 20. julija 1920 je koroški provizorični deželni zbor podal izjavo, da bo izpolnil narodne težnje slovenskih sodeželanov v okviru posebne manjšinske zaščite. Dne 28. septembra 1920 je isti deželni zbor ponovno zagotovil, da bo zaščitil narodno in jezikovno svojskost slovenskih državljanov. Sožitje v enakopravnosti, kot ga proglaša NSKS, ni niti naravna integracija, to je asimilacija, niti ne kulturna integracija, ki bi Slovence vključila v nemško narodnost ne samo kot skupnost ljudi, temveč tudi kot kulturno bogastvo. Program pristaja, naj se Slovenci zavestno vključijo v kulturno, gospodarsko in politično življenje v deželi, a pod pogojem, da država prizna slovenski manjšini polnopravno narodno individualnost, torej značaj pravne osebe, kateri je treba priznati status narodnega in prav tako tudi političnega osebka ali subjekta z odgovorja-jočimi pravicami in dolžnostmi. Ni pa dovolj, da država prizna manjšini položaj pravne osebe, ako ji istočasno ne zaščiti življenja. Življenjske varnosti pa ne more nuditi manjšini ne strpnost večinskega naroda in ne sama enakopravnost, ampak samo učinkovita manjšinska zaščita. Pravna zaščita ni nikaka rezervacija ali privilegij, temveč le pogoj za dejansko enakopravnost. Manjšina je namreč zaradi svoje maloštevilnosti zelo krhka in šibka. Njeno kulturno in gospodarsko življenje zadeva na izredne težave in zahteva trajnih naporov. Zato mora biti zaščitena v njenih naravnih sposobnostih in njeni krhkosti, kajti formalna enakopravnost je ne more zavarovati v svobodni tekmi z večinskim narodom, ki ima v lastni državi vso oporo, moč in oblast. Ce država iskreno želi ohraniti manjšino, ji mora zato nujno dati posebno pravno zaščito, in sicer kolektivno, to je celostno zaščito, kajti zaščita poedinca, ki jo nudi splošna državna zakonodaja, ne more zajeti manjšinske skupnosti kot zakonitega narodnega osebka. Skupen je boj slovenskih manjšin v Avstriji in v Italiji za dosego manjšinske zaščite, kajti vsa dosedanja manjšinska zakonodaja, vključena v člene mirovnih pogodb, državnih ustav, londonskega memoranduma in deželnih statutov, je zgolj načelne narave. Življenjska stvarnost pa zahteva, naj se ta načelna zakonodaja končno le utelesi v posebnem manjšinskem zaščitnem zakonu, ki bo nudil manjšinam vse pogoje za varen obstoj in za vsestranski napredek. NARODNO IN POLITIČNO PREDSTAVNIŠTVO Državna in meddržavna vloga slovenske manjšine na Koroškem je v programu zelo stvarno prikazana. Da bodo mogli učinkovito vršiti to zgodovinsko dolžnost, morajo predvsem doseči zadovoljivo rešitev narodnega vprašanja. Za to rešitev pa je potrebno, da se predhodno ustvari ozračje medsebojnega zaupanja med obema narodnostnima skupinama, kajti samo te- daj bo mogoče računati na dobro voljo pri deželnih in državnih oblasteh. Prvi korak na poti k upostavitvi zaupanja med slovensko in nemško narodnostjo pa je pomirjenje in zaupanje med samimi koroškimi Slovenci. Da se Narodni svet že pomika v tej smeri, priča programska izjava, da je v sodobni pluralistični družbi potrebno priznati »obstoj različnih političnih gibanj, strank in skupin«, ki imajo svoja posebna idejna in svetovnonazorska izhodišča, in da je zato nujno na široko »odpreti vrata za sodelovanje z vsemi deželani in državljani, ne glede na narodno in politično pripadnost ter svetovnonazorsko prepričanje.« Iz tega bi moralo slediti, da se odkrito prizna, da je manjšina dejansko razdeljena v dva politična tabora, v pristaše krščansko usmerjenega Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) in v pristaše socialistično usmerjene Zveze slovenskih organizacij (ZSO), čeprav bi ob tej ugotovitvi nastal problem, če je naslov NSKS še primeren. Tako avstrijska državna kakor koroška deželna vlada priznavata obojno politično skupino; obe skupini pa sta na skupnem uradnem obisku v Ljubljani dejansko dosegli priznanje slovenske vlade; obe skupini sta že večkrat složno nastopili v zaščito slovenskih pravic in interesov. Ali bi ne bilo prav, da bi se v delovnem programu upoštevalo to dejstvo? Politična modrost bi svetovala, naj si obe slovenski manjšini na Koroškem in Primorskem osnujeta neko vrhovno oblast, Vrhovni narodni svet, v katerega naj se vključijo vse politične organizacije, ki jim je skupna skrb za usodo lastne narodne manjšine, da bi se z združenimi silami potegovali za narodne koristi. Nič manj dragoceno pa je še neko drugo spoznanje, ki ga iznaša program: vsi koroški Slovenci bi se morali narodno osvestiti, da bi se mogli nato politično udejstvovati in sovplivati na odločitve, ki so povezane s slovenskimi narodnimi in družabnimi koristmi. Narodni blagor npr. zahteva, naj vsi Slovenci, ne glede na politično in svetovnonazorsko opredelitev, skupno izdelajo predloge za zaščito manjšinskih pravic in jih pošljejo v nadaljnje ukrepanje deželnim in državnim oblastem. Dr. RUDI KLINEC Sv. Cecilija, katere god praznujemo letos na praznik Kristusa Kralja, je zavetnica cerkvene glasbe. Prav je, da se na ta dan spomnimo zvestih sodelavcev pri obnovljenem bogoslužju, naših organistov in or-ganislinj, pevk in pevcev, ki nedeljo za nedeljo, praznik za praznikom s svojim petjem poveličujejo službo božjo in dvigajo srca vernikov k Bogu. Poudariti motamo takoj, da je vloga pevskih zborov pri obnovljenem bogoslužju drugačna, kot je bila dolga leta prej. Desetletja ali skoraj stoletja prej je bil pevski zbor telo zase, ki skoraj ni imel pravega stika z mašo: duhovnik je maševal zase, ljudje po cerkvi so molili svoje molitve, pevski zbor je pel poljubne pesmi, ki večkrat niso imele prave zveze Z mašo ne po duhu ne po vsebini. Pri obnovljenem bogoslužju se je pevski zbor vključil v dogajanje pri oltarju. Začetna bojazen, da bo pevski zbor potisnjen ob stran in da ne bo imel pravega dela, je zdaj že minila. Nastajajo nove skladbe, primerne za obnovljeno bogoslužje, ki dajejo pevskemu zboru dovolj dela. Toda vsakdo ve, da lepega petja ni brez poprejšnjih vaj. Brez njih se pevci nič novega ne naučijo in še to, kar znajo, polagoma pozabijo. Zato naj pevci in pevke radi žrtvujejo po svojem dnevnem delu še kako večerno uro za pevsko vajo; to v času, ko gredo drugi ljudje že k počitku. S trudom in brez zemeljskega plačila služijo župnijskemu občestvu s talentom, ki jim ga je Bog dal, to je: s svojim glasom. Ta zahvala in priznanje za njihovo vestno delo pa naj bo obenem spodbuda in prošnja za nove sodelavce pri tako lepem delu za božjo slavo. Lahko namreč ugotovimo, da raven cerkvenega petja zadnja leta močno pada. Ni na voljo dovolj izurjenih organistov, pa tudi pevskega naraščaja pogrešamo. V ta namen je koristno, da ima župnija poleg rednega pevskega zbora tudi mladinski pevski zbor, da ima tako zagotovljen pevski naraščaj za daljšo dobo. Naj bi se organisti, pevke in pevci z novim navdušenjem, z veseljem in ljubeznijo lotili lepe in hvaležne naloge, da se bo cerkveno petje v naši nadškojiji ponovno dvignilo na tisto višino, po kateri je v prejšnjih časih slovelo daleč naokoli! Saj pravi celo pregovor: Kdor lepo poje, dvakrat moli! Nadškof Jožef Pogačnik ................. Večer slovenske orgelske glasbe V četrtek, 12. novembra zvečer je v cerkvi sv. Ignacija v Gorici spet igral slovenski organist Hubert Bergant. Njegovi sporedi so vedno vzbudili izredno pozornost, saij nam je že 'predvajal celovečerni ■koncert Bachovih skladb, koncert božičnih orgelskih skladb, koncert, ki je obsegal dela starih mojstrov do najnovejših sodobnih kompozicij za ta inštrument. Tokrat pa nas je prof. Bergant presenetil z izrednim sporedom, posebno nas Slovence, saj je igral izključno skladbe slovenskih avtorjev. Mnogim izmed nas so dela za orgle naših skladateljev malo ali sploh neznana. Na tem večeru smo lahko ugotovili, da so orgle še vedno inštrument, ki bolj ali manj vsakega glasbenika pritegne, tako tudi slovenske skladatelje. Na sporedu so bila dela, tki so jih napisali sledeči avtorji: S. Premrl, S. Osterc, M. Tomc, S. Vremšak, P. Ramovš, L. M. Škerjanc. Kot je že iz navedenih imen razvidno, so bili zastopani glavni slovenski glasbeni ustvarjalci in povečini še živeči. Pri tako pestrem in raznovrstnem sporedu so se še enkrat izlkazale vse izrazne sposobnosti izvajalca organista prof. Berganta. Poleg brezhibnega tehničnega igranja je bilo opaziti še posebno natančno naštudirano registracijo. Naj omenimo le izredno barvitost drugega stavka Vremša-kove sonate (Intermezzo pastorale) in dve čudoviti koralni predigri Ramovša, kjer je bilo neprisiljeno a slikovito stopnjevanje orgelske zvočnosti izredno učinkovito. Ce smo prej omenili, da nas je presenetil program koncerta samega, moramo priznati tudi, da smo še enkrat občudovali vso zrelost slovenskega orgelskega umetnika. Hvaležni smo mu za ta lep glasbeni večer, ki nam je posredoval dela, ki bi jih sicer mogoče nikoli ne slišali. Skoda, da se je tako malo naših ljudi odzvalo vabilu na ta orgelski 'koncert. G. profesorju pa želimo uspehov 'in priznanja ne le v domači deželi, temveč itudi v inozemstvu. Prepričani smo namreč, da so njegovi uspehi tudi nam vsem v ponos. S. J. IIMIIIIIUtlllllillllllltlllllllllllllllllllltllllllllllllll]llllllllllllllllllllll|]|||||lllllllllllltllllllltll!lllllllllllllllltlllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllll!tllllltlllllllllllltllllllllllllllllllllllllllll!llfl|]|||llllllllllll!llllllllltllllllllllllll[|||||||ltlllll!llllllllllllllllllltllllllllllllllllllll! M. Terezije Hanželič zadnja pot Saj skoro ne morem verjeti, da je potekel že mesec dni, ko je m. Terezija Han-želič odhitela k Bogu. Odšla je potihoma in nenadoma, potem ko je prebolela pljučnico in se spet veselila lepih sončnih jesenskih dni, katere je uživala s svojega naslanjača. Zjutraj 20. oktobra se je pripravila, da prejme sv. obhajilo. Naenkrat so ji ustnice odpovedale. Še je ljubeče pogledala sv. hostijo, se ozrla na križ in na sosestre 'ter g. Kranjca, globoko dihnila in že je bila njena duša v večnosti. Čeprav smo vsi vedeli, da se bo to prej ali slej zgodilo, smo bili vsi prizadeti. Pokojna mati je ležala na svoji postelji mirna, prekrita s šopki in venci. Njene sosestre so ji delale zadnjo družbo' z molitvijo sv. rožnega venca. Slovenski duhovniki so v sestrski kapeli na via dei Colli 10 darovali zanjo sv. maše. Protektor kongregacije šolskih sester kardinal Marella je osebno prišel blagoslovit truplo pokojne in na željo sester zmolil skupaj z njimi »Magnificat«. Nujno zadržan je tudi poveril g. Romana Rusa, ki deluje v njegovem tajništvu, da ga zastopa na pogrebnih svečanostih. V četrtak, 22. oktobra ob osmih zjutraj so jo prenesli v kapelico rimskega doma, kjer je rektor Slovenika dr, Jezernik opravil pogrebno sv. mašo ob somaševanju frančiškana p. Vendelina in prelata Bavdaža. V žalnem govoru je dr. Jezernik pokojno mater označil kot veliko Slovenko in vzorno redovno predstojnico. Odrekla se je udobnemu življenju doma na štajerskem in se posvetila Bogu, dosegla vodilno mesto v kongregaciji in vdano nosila težki križ v najtežjih časih. Sredi strašilih časov med zadnjo vojno in po njej je v svojem rimskem domu v ulici dei Colli nudila zatočišče slovenskim pregnancem, beguncem, nesrečnežem vseh vrst. Koliko jih je bilo! Vsa 'ta dobra dela so jo sedaj spremljala pred prestol Najvišjega. Mrliški avto je po opravljeni sv. maši njeno krsto odpeljal v kapelo generalne hiše v ulici Farnesina. Tam so se pridružili pogrebnemu spremstvu še drugi slovenski rojaki. Zelo veliko je bilo tudi hrvaških udeležencev. Navzoči so bili tudi razni italijanski zastopniki. Pričela se je konceleibrirana sv. maša v latinščini; med sodarovalci je bil tiudi provincial slovenskih frančiškanov p. Marijan Valeinčaik. Vse sestre, kandidatinje in novinke so zanjo darovale sv. obhajilo. Bila jih je dolga vršita. Po žalnem obredu je zbor šolskih sester zapel več žalostink v slovenskem jeziku. Najbolj je vse prevzela »Vigred se povrne«. Pogrebni sprevod je krenil proti pokopališču Prima Porta. Tam je šest mladih šolskih sester krsto dvignilo na svoja ramena in jo poneslo do groba. Okrepiti je treba družinsko skupnost V zadnjem času je možno opaziti, kako si italijanski škofje prizadevajo, da bi mladino temeljito in pravilno pripravili na prejem zakramenta sv. zakona. V raznih krajih se vršijo posveti, kako bi organizirali potrebne tečaje zlasti sedaj, ko bo v Italiji vpeljana razporoka in bo zato treba okrepiti krščanski zakon in družino. Škofje v Lombardiji so pri svojem zasedanju poudarili nekatere važne smernice: edina pot za ustvaritev prave družine je cerkvena poroka; če je vpeljana razporoka, ni rečeno, da ise je katoličani smejo poslužiti. Mlade ljudi je itreba 'tako pripraviti, da ne bodo ustvarjali družin, ki so obsojene na propad; odkriti in uporabiti je treba vsa tista sredstva, ki morejo pomagati družinam v možnih težavah. Najti je itreba pravo pot za razumevanje tistih družin, ki so vsled raznih vzrokov razpadle ali zašle v nepravilno stanje. Z GORIŠKEGA Ob stoletnici kongregacije šolskih sester, ki je bila ustanovljena v Mariboru 13. septembra 1869 na pobudo škofa Antona Martina Slomška, je protektor kongregacije kardinal A. Marella obiskal v hiši šolskih sester v ulici dei Colli v Rimu tudi sedaj že pokojno m. Terezijo Hanželič (na sliki v sredi), ki je nekaj dni prej (15. avgusta) obhajala 70-letnico svojih redovnih zaobljub Slovenska provinaialka je glasno molila rožni venec. Drugi smo ji odgovarjali. V imenu vseh sester se je v italijanskem jeziku, da bi jo vsi razumeli, poslovila od pokojne matere voditeljica novink s. Celina Šarič. Ob petju pesmi »Marija skoz življenje«, 'ki smo jo vsi peli, je krsta zdrknila v grobnico. Na poslednji zemski poti m. Terezije so jc spremljali številni predstavniki in predstavnice slovanskega, hrvaškega, italijanskega in ameriškega rodu. Provincialka s. Rojs se jim je pred razhodom javno zahvalila, da so rajni materi s svojo navzočnostjo dali svoje priznanje. Na pokopališču pa se je zaprl nov grob: grob velike, močne žene, vzorne redovnice, velike dobrotnice Slovencev, velike Slovenke — m. Terezije Hanželič. R. R. Štandrež Dramska dejavnost. Dramski odsek prosvetnega društvo »štandrež« je odprl letošnjo sezono z uprizoritvijo dveh del ruskega mojstra Antona Pavloviča Čehova, in sicer šaloigro »Snubač« in grotesko »Medved<. S tema deloma se je dramska družina predstavila domači publiki v nedeljo 15. novembra. Čehova poznamo kot odličnega razčle-njevalca ruskega življenja ob konou 19. stoletja. V teh dveh krajših delih je prišlo do izraza karakterno izoblikovanje po-sameznih vlog in življenjske značilnosti. Obe igri sita barviti v svoji dinamičnosti in v številnih kontrastih, tako da je bila celotna uprizoritev prijetna in ie gledalcem ugajala. Bodisi v Medvedu kat v Snubaču je bila izvedba dovršena; igralci so v režiji A. Pregarca podali posamezne vloge doživeto in prepričljivo. Martinovanje je že stara tradicija. Starejši znajo marsikaj povedati, kako so nekoč v vasi praznovali ta dan. Z II. novembrom se zaključi kmečko leto, kmetje spravijo svoje pridelke, v kletli se odprejo sodi z novim vinom. Na pobudo starejših članov prosvetnega društva »Štandrež« je društveni odbor pripravil v župnijski dvorani pester družabni večer, na katerem so številni udeleženci (nad 50) pokusili pravkar pretočeno novo vino in okusne domače jedi. Tudi živahnega prepevanja in veselega razpoloženja ni manjkalo. Doberdob Farni patron sv. Martin je bil tudi letos deležen s strani vernikov polnega češče-nja. Kot pripravo na proslavo farnega zavetnika, ki je bila preteklo nedeljo, je domači župnik organiziral ■tridnevnico s stanovskimi govori, katere je imel g. Krapež z onstran meje. V soboto je bila na večer priložnost za sv. spoved, ki so jo mnogi dobeirdobski verniki s pridom izkoristili. Dekleta so okusno okrasila glavni oltar z rožami, mogočen venec pa je vis&l s stropa ob prehodu v prezbiterij. Na sam farni praznik je bila slovesna sv. maša, k:i jo je opravil g. Jože Juraik od asistenci prof. Draga Butkoviča in domačega župnika. Pridiga je navzoče opozorila na dolžnosti kristjanov kot članov družinske, župnijske, narodne in državne skupnosti. Tudi o tem bo treba dajati odgovor na sodni dan, o katerem je govorilo bogoslužje božje besede preteklo nedeljo. Udeležba pri sv. maši je bila velika; prav v lepem številu je bil navzoč tudi moški svet, za kar naj mu bo izrečena pohvala. Ofer je bil namenjen cerkvenim pevcem, ki so tudi to pot dokazali, da so dober zbor in da pojejo doživeto in od srca. Ker je bila pretekla nedelja tudi za-hvalnica, je po slovesni sv. maši sledilo v izmenah češčenje sv. 'Rešnjega Telesa. Ob zaključku je govoril dekan g. Ivan Kretič iz Devina. Ob zgledu sv. Martina je prikazal pomen molitve in obsodil navado tistih, ki rajnemu polagajo v roke molek ali molitvenik, ko ti niso dejansko nikdar molili. Molek ne sme biti folklora, ampak dokaz molitvenega življenja. Po petih litanijah Srca Jezusovega je g. dekan blagoslovil novi križ s strelovodom na zvoniku ter letos nabavljena motorna vozila. Lastniki so se z glasnim hupanjem in prižganimi lučmi zahvalili za božji blagoslov. Naj bi jih spremljal na vseh potih ter varoval telesnih nesreč, pa tudi greha! Ob reviji cerkvenih pevskih zborov v Trstu V teh časih radi tožimo, da usiha zanimanje za kulturne in duhovne vrednote. Vendar zmeraj in povsod to ne drži. O tem se je človek lahko prepuščal preteklo nedeljo v Kulturnem domu v Trstu na reviji cerkvenih pevskih zborov. Bilo je na odru toliko pevcev, mladih in starejših, v dvorani pa toliko udeležencev, prav toliko mlajših in starejših, da je človek moral res vzklikniti: Še živi med nami ljubezen do lepega petja! Poleg popevk, jazza, canzonissime in podobnega ljubijo ljudje še vedno tudi zborovsko petje. Ljubijo ga naši organisti in pevovodje. V nedeljo jih je nastopilo na odru Kulturnega doma prav čedno število. Bili so med njimi starejši, kot. g. Malič, g. Lavrenčič, pa tudi mlajši, ki dajejo upanje, da rod pevovodij ne bo izumrl. Ti idealisti so duše zborov po naših cenkvah, njih angeli varuhi. Prav je, da jih kdaj vidimo tudi na odru, ne samo za orglami na cerkvenem koru. Poleg pevovodij smo se v nedeljo razveselili pevcev in pevk. Koliko jih je nastopilo! Po povprečnih računih jih je bilo pri dvanajstih zborih nad tristo. Ali ni to razveseljivo število? Pa je znano, da niso nastopili vsi tržaški cerkveni zbori. Pogum, dragi pevci, ida bo vaše število rastlo 'in da vas bo lepo poslušati tudi vsako nedeljo piti maši. Saj cerkveni zbori niso samo za izredne priložnosti. Naj se ustavim tudi pri občinstvu. Težko kdaj je prostorna dvorana Kulturnega doma tako polno zasedena kot je bila preteklo nedeljo. Prišli so ljudje iz vasi, prišli so meščani, prišli so starejši, a tudi mladine ni manjkalo. Koliko nas je bilo? Osemsto, morda tisoč, kdo nas je štel? Vsekakor bilo nas je veliko, ki smo s svojo udeležbo hoteli izpričati, da cenimo delo naših pevskih zborov in da želimo zborovsko petje tudi pri prenovljeni liturgiji. Isto so izpričali šteivilni povabljeni gostje, ki so polno zasedli prve vrste v dvorani. Ne bom jih našteval, da ne naredim krivice komu, ki ‘bi ga izpustil. Le to želim povedati, da smo bili veseli tudi naših laikov, ki niso iz cerkvenih vrst. Nazadnje naj čestitam Zvezd cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem, ki je nedeljsko revijo pripravila in organizirala. Ni bila to prva revija, saj je že daleč za nami tista prva v Marijinem domu v Rojanu. Vendar je -letošnja izpričala, da ta pobuda raste po udeležbi in po kvaliteti petja. K tej rasti gotovo prispeva tudi dejstvo, da so se odločili za nastope v Kulturnem domu. V tem oziru je prav, da so odpadli pomisleki, ki so kdaj bili zoper gostovanja v teh prostorih. Za kroniko naj omenim zbore, ki smo jih videli in slišali na nedeljskem koncertu, pio vrsti, kakor so nastopili: Zbor iz Bazovice, vodil Z. Harej; pevski zbor iz Boršta (D. Petaros); sekstet tržaških skavtinj (J. Ban); pevski zbor z Opčin (S. Malič); pevski zbor iz Ukev v Kanalski dolini (F. Sivec); pevski zbor iz Rojana (H. Mamolo); otroški zbor Slomšek (E. Zajec); pevski zbor s Katinare (J. Lavrenčič); pevski zbor pri Novem sv. Antonu (J. Ban); pevski zbor »Rečan« iz Lješe v Beneški Sloveniji (R. Marchig); moški pevski zbor »Fantje izpad Grmade« (I. Kralj). Kot zadnji je nastopil mešani pevski zbor »L. Bratuž« iz Gorice (S. Jericijo). Vsi zbori so se, vsak po svojih močeh, dobro odrezali. Občinstvo je vse nagradilo z obilnimi aplavza. Nedeljska revija pevskih Zborov v Trstu je potrdila, da si nobena skupina Slovencev ne more lastiti monopola nad kulturnim in prosvetnim delom med našo manjšino v Italiji. Navzoči smo Slovenci z desne in leve, kakor je prav v demokratski in ideološko diferencirani družbi. Potrebno je zato, da se vsi s tem dejstvom sprijaznimo in da prenehamo zganjati tako črni kakor rdeči klerikalizem. (r+r) X Marijin dom v ulici Risorta V nedeljo, 8. novembra smo imeli misijonsko prireditev. Skavti so dovršeno uprizorili igro »Gospodova ura«. Režirala jo je ga. Stana Oficija. Igra je polna zanimivih zapletov. Po končanih zdravniških izpitih se sin bogatega industrialca odloči, da pojde na delo v misijone. A preden dobi od očeta dovoljenje, mora premagati številne ovire. Vsi igralci so odlično- podali svoje vloge. Tudi srečotav je bil namenjen za Slovenske misijonarje. Dvorana je bila tokrat premajhna za toliko- število gledalcev. Igro bomo ponovili na praznik Kristusa Kralja v nedeljo, 22. novembra ob 17.30. V soboto, 14. novembra je bil pri nas dr. Valter Dermota iz Ljubljane. Predaval je o vprašanju vzgoje v naših časih. Na nazoren način je pokazal rast mladega Ob prvi obletnici glasbenega delovanja Finžgarjevega doma na Opčinah bo v nedeljo dne 22. novembra ob 17. uri NASTOP »NAŠI MLADI« Predstavilo se bo več ansamblov, harmonika, klavirske točke, violina, petje. Razpravljali so o duhovniških poklicih Pri Kongregaciji za katoliško vzgojo so imeli zasedanje, pri katerem so razpravljali o duhovniških poklicih in o pripravi na duhovniški poklic. Zasedanja se je udeležilo 27 kardinalov in škofov iz raznih delov sveta. Kljub raznim težavam je bilo v letu 1968/69 posvečenih 4.647 -novih duhovnikov. V istem času se je v bogoslovjih pripravljalo na duhovniški poklic 23.000 bogoslovcev. človeka do 21. leta. Razvijati se mora skladno v razne smeri, da iz nesamostojnega bitja postane svobodna osebnost. V drugačnih gospodarskih razmerah so starši, ki so bili po večini kmetje in obrtniki, lažje uspešno vršili delo vzgoje, ker so jih otroci pri delu videli. V naših časih gre na delo oče in tudi mati. Otrok raste pri tujih ljudeh. Po ugotovitvah psihologov je odločilna doba za vzgojo mladega človeka do šestega leta. Nihče tedaj ne more matere pri vzgoji nadomestiti. Ker tolikim otrokom v teh letih manjka materina navzočnost pri vzgoji, zato pozneje, ko dorastejo, ne poznajo duševnega ravnotežja. Odtod današnji čudni pojavi mladine po svetu. Veliko vprašanje obstoji v tem, -kako zlasti matere vrniti otrokom, da jih bodo- vzgajale. Zaključno romanje Ap. molitve V nič kaj lepem vremeou smo zaključili preteklo nedeljo letošnja romanja go-riškega Apostolstva molitve. Šli smo k Mar teri božji na Staro goro, kamor tako radi zahajajo ljudje iz Slovenske Benečije, Vidma, pa tudi goriški in tržaški Slovenci se prav radi povzpno do -tega -prijaznega svetišča na gori. Kljub temu, da je lilo vso pot, je bilo razpoloženje vedro in živahno in vsi smo odnesli od tega zaključnega romanja naj-lepše vtise. Ob treh popoldne je imel rn-sgr. Močnik, ki je romanje vodil, sveto mašo pred -milostnim oltarjem starogor-ske Matere božje. Prijetno nas je presenetila obnovljena notranjost svetišča in spodnje kripte. Med mašo smo peli in molili, ms-gr. Močnik' pa nam -je ob evangeliju spregovoril nekaj besed o Mariji in njenem češčenju, ki je bilo tudi pri nas tako močno, da ga vse sile pekla niso mogle ustaviti. Na povratku smo se ustavili še v Čedadu, si ogledali stolnico, nato pa odrinili proti domu v prijetnem upanju, da bomo z velikonočnim ponedeljkom spet Pogled na del občinstva, ki je prisostvovalo reviji cerkvenih pevskih zborov preteklo nedeljo 15. novembra v Kulturnem domu »kot obrtnika«. obnovili naša romanja širom dežele. IIIMIIIIIItllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllflllllllltlllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^ t Msflr. Janez Hladnik Kar do treh ur se je zavleklo nadvse zanimivo predavanje in po njem razgovor. Poslušalci, ki jih je bilo čez sto, so ves čas pozorno sledili. Veliko je bilo med njimi mladih ljudi, dosti profesorjev in drugih izobražencev. Prihodnje predavanje bo 19. decembra. Govoril bo dr. Matej Poštovan o temi: »Sindikati, štrajki in socialna reforma«. Seja zgoniškega občinskega sveta Na nedavni seji zgoniškega občinskega sveta so svetovalci soglasno odobrili protestno resolucijo -proti skrunitvi spomenika padlim v Saležu. Na isti seji so razpravljali še o nekaterih upravnih zadevah. Voditelj svetovalske skupine Slovenske skupnosti Vladimir Rebula se je pritožil, ker zapisniki sej občinskega sveta niso napisani tudi v slovenščini. V svojem posegu je dejal: »Narodno smo ogroženi, mažejo nam napise in skrunijo spomenike našim padlim, zaradi česar upravičeno protestiramo, sami pa včasih enostavno pozabljamo uveljaviti svoje narodne pravice.« Svetovalec Rebula je tudi omenil, da so občinske davčne kartele samo v italijanščini. Slednje so bile pred leti dvojezične. Štramar Pred kratkim smo imeli v cerkvi v štra-marju prisrčno slovesnost. Gospod župnik Silvio Šuligoj je krstil petega otroka družine Ervina Purgarja. Krstil ga je na ime Martin. Krstni obred v slovenščini je bil med sv. mašo ob 10.30. Oče je bral berilo, sestrica pa speve in prošnje. Vsa družina je nato pristopila k sv. obhajilu. Verniki so vsi zelo pozorno sledili lepim krstnim obredom in bili ganjeni nad tako zgledno družino, ki je hvaležna Bogu sprejela v svojo sredo že petega otroka. Dolina: Vprašanja svetovalcev Slovenske skupnosti Na zadnji seji občinskega sveta je župan D. Lovriha odgovarjal na številna vprašanja svetovalcev opozicije oziroma manjšine. Na zadevno pritožbo svetovalca Glavka Petarosa (Slov. skupnost) o kamnolomu nad Borštom, ki povzroča nevšečnosti zaradi prahu predvsem Ricmanjcm in Borštu je župan dejal, da se je tvrdka Seoria -pismeno obvezala, da bo namestila ustrezne naprave za preprečitev širjenja prahu. Svetovalec Tul je želel vedeti, kakšna zagotovila je občina prejela pred ali po pristanku za gradnjo tovarne Grandi Motori glede zaposlitve domačinov, ter kaj namerava ukreniti, da se popravi zapostavljanje le4eh. Župan je dejal, da so predstavniki IRI, Grandi Motori in levosredinskih strank svoj čas dali zagotovila v tem smislu; ni pa nič konkretnega povedal, kaj namerava občina ukreniti, da se popravi diskriminacija na račun domačinov v zvezi z natečajem ANCIFAP, h kateremu je bilo pripuščenih, kot znano, samo šest mladih občanov. Svetovalcema Žuljanu Bernardu in Zobcu Emilu (Slov. skupnost), ki sta vprašala, zakaj se predstavniki dolinske občine niso sestali s predstavniki SGZ (Slov. gosp. združenje) pred volitvami obrtnikov, se je župan izgovoril, češ da ni občinska uprava prejela nobenega vabila oziroma, da je predsednik SGZ vabil le podžupana Bandija »kot obrtnika«. Na isti seji so izvolili člane gradbene komisije za obdobje 1971/74, ki so: Bandi Marino, arh. Jagodič Darij, Maver Vincenc ter kot namestnika Petaros Glavko in Mikulič Guido. Nadalje je svet odobril nakup hiše št. 48 v Borštu, ki bo preurejena služila kulturnim in drugim potrebam vasi. Delovanje Slovenskega gospodarskega združenja Sestal se je odbor obrtniške organizacije Slovenskega gospodarskega združenja. Glavni predmet razprave je bil nedavni nastop na obrtniških volitvah. Člani odbora so z zadovoljstvom ugotovili uspeh, ki ga je dosegla lista SGZ. Ponovno so ostro napadli motilno in razbijaško akcijo, ki je prišla na dan nekaj dni pred volitvami. Kot znano, so nekateri vidni slovenski predstavniki italijanske komunistične partije in nekateri vodilni odborniki Slovenske kulturno gospodarske zveze -teden dni pred volitvami odklonili listo Slovenskega gospodarskega združenja in pozivali slovenske obrtnike, naj glasujejo za neko italijansko listo. Slovenski obrtniki so ugotovili, da omenjeni komunisti (Škerk, Lovriha, Godnič M., in D. Kodrič) nimajo nič skupnega z obrtništvom. Predsednik SGZ Stanko Bole in svetovalec dr. Franc Škerlj sta pred kratkim obiskala generalnega ravnatelja družbe »Grandi Motori Trieste« inž. Guglielmot-tija in soravna-telja dr. Tartareillija. Na sestanku so govorili o povezavi maloindu-strijs-kih in obrtniških dejavnosti z novo tovarno ter o možnostih za sodelovanje s SGZ. Ravnatelj »Grandi Motori Trieste« je obljubil, da bo družba upoštevala predloge SGZ. O tem obisku bi se lahko predstavniki SGZ pogovorili s predstavniki dolinske občinske uprave pred volitvami v obrtniško zbornico. Vendar do tega srečanja ni prišlo, ker predstavniki dolinske občinske uprave niso pokazali zanimanja. Kot znano, je dolinski župan pozval slovenske obrtnike, naj ne volijo liste SGZ. Skodelica kave — 80 lir Od ponedeljka dalje plačujemo v našem mestu skodelico kave 10 lir dražje. Skromna lupinica -kave stane kar 80 lir. Lastniki lokalov opravičujejo povišek z vse večjimi stroški, ki jih imajo za delovno silo in za poslovanje svojih lokalov. Tudi davčni vijak je menda prav na kavo zelo hud. Imel je na razpolago vse slovenske tiska- KAZNOVANI OBJESTNEŽ 102 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI) HIŠNI VARUH Zc prvo leto se je pojavil tudi Janez čelj-har, Slovenec, ki ni bil nikjer stalen in je imel vedno duševni kompleks, da ga kdo preganja. Prišel je in -pri meni ostal najprej za mesec -dni. Nato je spet zginil, a čez nekaj tednov se je vrnil in nato ostal pri -hiši, dokler ni odšel leta 1954 iskat zaslužka -drugam. Pozneje se je p-a spet vrnil. Bil je zelo koristen človek, ki je vse vedel in vse znal. Bil mi je kovač, mizar, zidar, krojač, čevljar, sedlar in kuhar. Za vse ;te istvari mi je prav prišel, ker je bilo vedno kaj takega -dela, ki ga je on lahko opravil. Sprejel sem ga ne v službo, ampak pod streho, dokler si ne najde kje stalno delo. Po neprestanih menjavah je pri meni le obstal, ker se je čutil -tukaj človeka. ne izdaje in mene za razgovor, kar mu je bilo najbolj potrebno. Obenem mi je pa skrbno varoval hišo -in stvari. Spal je kar v kino -dvorani, ker drugje ni bilo prostora. GRADNJA ŽUPNIŠČA Kar kmalu se je začelo z gradnjo župnišča. Arhitekt Vargas mi je izdelal načrt, Tone Boštjančič je vzel delo v roke. Pohiteli smo z dograditvijo stolpa, kateremu je manjkal klobuk. Guzelj je pripravi! opaž in z združenimi močmi prostovoljnih delavcev, ki jih je za dolgo verigo -bilo treba veliko, je romal beton v višino stolpa. Prijatelj Franc Bandelj, gradbeni kovač, je daroval kovinski križ, bronasto jabolko je pa prišlo tudi kot dar od drugod. Tako nas je leto 1952 našlo v veliki delavnosti, kajti novo župnišče je naglo rasitlo na zemljišču, ki sem ga za 11.000 pesov kupil malo prej in nato zagradil še dve zemljišči, ki se nahajata med tem in ulico Ouinio Costa. Tudi drevje sem tam zasadil, da je tako bilo vsem jasno, da je tista zemlja cerkvena last. Dograjeni stolp je bil znamenje napredka preteklih mesecev. V-se bolj udobno kot prvo veliko noč smo praznovali to drugo. Le vreme nam ni šlo na roko. Pa seveda -tudi ljudi še nismo vseli spreobrnili. Prizor, vreden da se ohrani v spominu, smo doživeli na veliki četrtak, župnik fare Srca Jezusovega iz Lanusa je imel zvečer običajni govor o sv. R. Telesu. Pa je prineslo mimo nekoga, ki je stopil na cerkveni prag, malo postal in nato zakričal, da smo same šeme. V cerkvi je bilo precej fantov, katere je to seveda razburilo. A -pomiril sem jih, ker je rogovilež nadaljeval nato svojo pot. Toda čez čas se je vračal mimo vhoda. Spet je sitopil na prag in spet zavpil: »Norci, kaj verjamete farjem.« Fantje pa v s-kok. On seveda tudi. Kar po sredi ulice jo je ubral. Toda eden fantov jo vreže po pločniku, kjer je imel hitrejši korak kot bežeči razgrajač, ki ni računal z blatom in lužo na cesti. Dva sta tekla za njim in ga došla, oni prvi ga je prehitel. Ramo se je obrnil nazaj, -da se brani pred enim zasledovalcem, a že ga je zgrabil drugi z nasprotne strani. Suro-vež je imel nož v roki -in je enemu preparal obleko, a nazadnje so ga položili v -lužo in tam pošteno premikastili, potem pa ga izročili oblasti, da je še tudi tam zvedel, da se -take šale ne obnesejo vselej. DON EUGENIO GARAU Ko -sem prišel v Pompej, sem takoj spoznal, da je glavni -steber vsega napora za to naselje don Eugenio Garau. Rojen na Sardiniji je kmalu po poroiki z Isolino La-rgiu odpotoval v Argentino. Dobil je delo pri tramvaju. Kmalu pa se je naselil v Pompeju, kjer je začel na lastno roko s trgovino. Žena je prodajala doma, on pa je s krošnjo na rami -prodajal manufakturo po okolici. Ko je v Pompeju zrastla leta 1943 kapela, se je tudi on približal in s časom postal steber vsega dela. Posebno pa še je zavzel, ko se je pričelo -govoriti o tem, da pride stalen duhovnik v cerkev sv. Jožefa. Ko je nastala težava zaradi lastninske pravice cerkvenega zemljišča, je on prtipo-sestvoval to zemljo in jo prepisal na nadškofijo v La Plati kot last bodoče župnije, ker je mogel izkazati že čez trideset let bivanja v kraju. Dan mojega prihoda je bil zanj dan zmagoslavja. Vse, kar sem -potreboval, je prišlo iz njegove hiše. Sinovi Gino in Ho-racio -ter hčerki Marija in Aida so bili vedno zanesljivi verniki, medtem -ko je bil Albert še otrok. Vsak večer, ko je prišel don Eugenio s svojega -dnevnega dela, je stopil najprej do cerkve. Ce je prejšnji dan videl, da je nečesa treba, je drugi dan tisto že prinesel in nič povedal, koliko stane. Vsa drobna dela, katera samo gospodar vidi, je odkril in napravil ali poiskal -tistega, ki je mogel pomagati. Ko smo pričeli s -farnim kinom, je on vedno vzdržaval red in pazil na vstopnino. Njemu sem kar -takoj od začetka izročil b-lagajno, dohodke nahirk in kina ter srečolovov in bazarjev. (Se bo nadaljevalo) ♦*♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI priredi v nedeljo 22. novembra ob 16. uri v Katoliškem domu ceciliian;