DUtiovno ŽIVL J€ fl J€ LA VIDA €5 Pl P ITUA L 1 S 5 3 * xxi » jih 11 UNA PERDIDA IRREPARABLE Es una tarea ardua de hablar sobre los hombrcs que sobresalen a sus coetä-neos por sus dones espirituales e inte-lectuales. Kesulta dificil de entaizar en pocas palabras a lo$ hombres que nacen solamente de vez en cuando, aparecen como un mcteoro en la superficie astral del cielo, alumbran a sus alrededores y desaparecen sin que pudieran dejar de-tras de si sucesorcs dignos de eilos. El pueblo esloveno acaba de percler a uno de tales hombrcs. Ha muerto el dia 20 de Mayo en la Capital argentina el Mons. Dr. Luis Ödar, profesor de derecho canomeo en la facultad teolö-gica de la univcrsidad de Ljubljana (Es-lovenia), ideölogo de la Accion eatölica eslovena, orador incansable en las reu-m'ones de las organizaciones eslovenas, escritor inagotable de todas las revistas religiosas y culturales eslovenas fuera de la patria sufrida y pcrseguida. En primer lugar fue Dios el que nos diö un genio tan grande como fuera el difunto prelado. Dcspues de el, no cabe duda, eontribuyeron a su formaciön ex-traordinaria y a su inteligencia admira-ble dos grandes prof eso res del finado prelado: el Mons. Dr. Alejo Ušeničnik, filosofo mas notable de la nacion eslovena, ahora ya difunto y cl actual arzo-bispo de la Capital yugoslava Belgrado, el Mons. Dr. Jose Ujčič. El primero le infundier el amer a la verdad y a la de-fensa de los principios catölicos, y el Naslovim stran: Stvarnik je našo 4v{ m) Siwla nedvomno mod naj-loiAo goi>o Slovenijo otro le ensenö el como reälizar los did1^ principios en la vida diaria. Nuestra revista "La vida espiritu3' tuvo durante varios anos en el un ap1' yo firme y fiel. No solo que el ’ Monsenor escribiö articulos profund e interesantes por ella; hace un an°,* medio accptö la responsabilidad pes*f de director de la misma. Sus articulos se destacaban por su £ tilo lapidario, claro y convencedor. taoan impregnados de su amor hon0 hacia la lglesia y las almas de sus e0®', patnotas. Mueho escribiö en contra 0 materialismo präctico, ya que sabia m0) bien, cuantos peligros morales entr311 el ambiente, en el cual los eslovenos 51 desempenan. En los Ultimos meses comcntaba ö1'* gistralmente el cvangelio de San Luc3""' por cuya interpretaeiön rccibiö nun1' rosos elogios y felicitaciones. Es mente una desgracia grande de no *'J her podido terminar tan noble emptes:1' El Mons. Odar cayö batallando, t'1 medio de sus trahajos y esfuerzos. dias antes de la muerte todavia diö cicios espirituales a un grupo de 1 intelectuales eslovenos. Ahora dcscansa su cuerjxj en el cC menterio de Chacarita. Su alma segnr'1 mente ya disfruta de los goces celes0' les. El ha cumplido con su misiön: sacerdote, profesor, sabio. En cambi°> nosotros sobrevivientes nos toca en Pf‘ sente el deber de poner en practica ,l que el nos legara en sus escritos, c°|! fcrencias y discursos. iConservemos siempre luminosa sU memoria inclvidable! JOE JUCK ,,DUHOVNO ŽIVLJENJE“ SE HVALEŽNO KLANJA SPOMINU SVOJEGA GLAVNEGA UREDNIKA PRELATA DR. ALOJZIJA ODARJA Z ŽELJO, DA lil IZ VEČNOSTI PODPIRAL, KAR JE MORAL NA ZEMLJI PREKINITI ■4 ti 7 OB SMRTI PRELATA DR. AL. ODARJA Zares kakor blisk iz vedrega neba je l>adla med nas novica o njegovi smrti. Prvi hm se nam je zdela neverjetna. A nič ni pomagalo: g. prelata ni več. Ne bo ga več med nas: ne bo ga na seje, na sestanke, na zborovanja; ne bo ga več v naš lepi Adrogue. Še v po-nedeljek Je bil ves dan pri nas. Predaval je 6 ni' cerkveno pravo in pasto- DR. IGNACIJ RENČE* ralno bogoslovje, ob soparno težke®1 vremenu, ki ga je tako utrujalo, in |l |K> trudapolnem delu v soboto in ne* Ijo, ko je izobražencem držal duhov111' vaje. Danes, v četrtek, bi bil moWj spet priti, — a vrnili smo se iz nje4tl>' vega pogreba. Stol pri mizi je bil lir* zen. Zgrozili smo se: ne bo ga več. Predlanskim sem mu napisal v „P®' Bohinjsko jezero 4 G S J ^ivijonje“ skromen spomin /m • 8i>vo srebrno mašo. lami smo praz-nova1 i j.( 1 »Jegovo petdesetletnico. Oba- \ sll|o mu ž('leli še dolgo in bogato ■l'nje. Danes naj mu napišem ob-"rtuico. Trda in težka naloga! j V1 '‘z <1 vonia je bil g. prelat velik n ’ ll,liv[divnejša osebnost me, da se v enem letu pripravi na ... . s,|ro cerkvenega prava na lestio-. * fakulteti ljubljanske univerze, kjer J® dre leti pozneje [Ktstal lutsli dni k ško-* <*r- Kožinana. Čudno se mi je zdelo, 'lobro vem, da tako malo ogleduje 1‘"ganske in krščanske spomenike in """niške zaklade Kima. Danes razu-1111,1 • ni bilo to itomanjkanje zanima. I Zan je, marveč silna zavzetost za <‘i ki niti je bilo zaupano. Srečal si *>a v predavalnicah, knjižnicah, največ o* <10m&, pri knjigi, pri delu. In souim, •le ta ena njegovih prvih odlik: ne-Ufrti,lljiva dejavnost. Tisti, ki smo ga trudil in boril zanjo ves čas. u^aino sem odkril med akti teološke ak ul tute listič z zapiski iz duhovnih 'ai v IVagll 104(1. Kot jKtseben sklep Izredni profesor ljubljanske univerze (leta 1937) si je bil zapisal: „Delati in krepiti volj-nost do dela.“ Upravičeno sklepamo, da je bila tolikšna delavnost sad velike krepostnosti. A njegova delavnost ne bi bila tako bogato rodovitna, če ne bi bil g. prelat obenem tako velik um. že v šolali se je pokazala njegova izredna nadarjenost. Odlika je sledila odliki v n.kgo. gih spričevalih in izpitih. Ni čuda, da si je v teku let nabral tako globoko in obširno znanje. Reči moramo, da je bil na vseh področjih, kamor si potipal, doma. Njegovo razgledanost in splošno izobrazbo smo iskreno občudovali, še posebej smo strmeli ob nekaterih potezah njegovega talenta: bistro je prvi hi p doumel problem v vsej globini, ostro zaznal njegov pomen in uvidel, PRELATU — SOŠOLCU V SPOMIN Tvoj dom je zdaj na Gabariti. Jč[a zemlji si l{ončal življenje. 7\[e morem \ tebi v vas hoditi, \i si z menoj delil trpljenje. Zdaj večna luč ti v dušo sije, \i si na zemlji jo oznanjal; tam ni laži in hudobije, \i si na zemlji jo preganjal. Dosegel cilj si zaželeni — Gospod je tvoja večna sreča; pokaži pot do nje še meni. Izseljencem, \i jim nesreča v tujini trnov venec vije, naj večna Luč \ot tebi sije. Gregor Mali kako soditi o njem v luči trdnih katoliških načel, ki so mu bila vselej odločilna za presojo in rešitev vprašanja. Ni miroval prej, dokler ni videl jasno. In jasnost najdemo vedno le v globini. Zato je znal tudi tako čudovito jasno pisati. V preprostih besedah je izrazil težke in zamotane resnice. V tem je bil zelo podoben Alešu Ušeničnlku, svojemu učitelju, vzorniku ln prijatelju. Poleg tega je bil njegov duh čudovito urejen ; znal je razčleniti, ločiti, urediti, logično povezati eno z drugim, kar je jasnost še povečalo. Hitro je mislil, zato Je mogel hitro pisati. NI bil zaprt v strogo znanstvena strokovna raziska. vanja, marveč vedno odprt za sodobna življenjska vprašanja; zato je iz svoje pravne stroke vedno posegal na vsa tista področja krščanske ideologije, kjer je čutil, da je potrebna jasna načelna beseda. V tem smislu Je bil tudi praktičen duh: videl je, česa potrti* jemo in kaj je treba storiti. Zato s0 tak«) oklenil Katoliške akcije, zato ko podpiral Idejno protikomunisti borbo. Izreden je bil njegov spomin-res, njegov talent je bil vsestra®8 razvit, velika sila, ki jo bomo hudo r grešali. Po svoji delavnost} in po svojih škili sposobnostih je bil g. prelat ve ' a morda še večji po tem, da je ob° posvetil svojemu narodu, in to še P® sebno v letih begunstva in einig*®* • ' ko smo, zbegani in zapuščeni, ljudi kih zmožnosti krvavo potrebovali. 1 se ni ustavljal in obotavljal. Vedno va se je odtrgal od svojega strog0 stvenega dela, ki ga je tako ti"*1 in se dal na razpolago, kjerkoli so 8 potrebovali. Doumel je, da se pravi lati — služiti. Ni mu bilo lahko, naravi je ljubil samoto; najraje je sam v svoji sobi. pri svojih knjig® Zdel se nam je nekako boječ, plah. k* dar je prišel med ljudi. Kakor, <1® s ne bi bil počutil dobro. Srce ga je 1 klo k študiju. Polagoma pa je to v sl> premagal in končno celo odšel o<* 0 k sv. Juliji, da bi bil vsem dosegU'U blizu vsakemu, ki bj ga iskal. Pri s'° jem strokovnem delu bi bil našel več miru, več zadovoljstva in notra"!1 ga mlin in veliko bi bil ustvaril, p® ^ vendar stopil v sredo nemirnega življ0 nja, kjer so se mu dan za dnem 00 krivale nove težave bi skrbi, nova vpr®' Sanja in odgovornosti, kjer so mu "® lagali vedno novega in najrazličnejša!* dela. Kaj ga je nagnilo, da je |ioseb"° zadnjih letih tako spremenil svoje U ljenje in svoje delovanje? Iz razg°v°' rov z njim morem reči: odločilna Je bila skrb, da se ne bi rojaki zgubib v tujini, v novem življenjskem okolj®' tla bi ohranili vero ln dom. Njegov» hovniška duša je hotela reševati. V0' "'Hali, krepiti. To j m je prav» in res. j" "a ljubezen. Dvojna ljubezen: do ""S® in njegove časti, pa do rojakov lu kjlhovih duš. Tej ljubezni se je žrtvo-'a* ‘u zaradi te ljubezni najbrže prera-n° u,nrl. Ni padel za profesorsko ka-, r°i padel je naravnost i vinogradu "siKMlovem, pri delu za rojake in njih ''■'eličanje Kako lepo luč sije na to 'Mstvo iz njegovih besedi na že ome-11 jene in lističu: „Stori, Oče, z mojim lxljenjem, kakor hočeš. Ve bi mogel 111 še koristen v Gospodovem vino-ai, bi rad delal. 0<* pa si namenil, 'a '"urjeni, rad storim to.“ .' '"‘j posvetitvi in jiredanosti življe. "ja Gospodovemu vinogradu za dobe "jegova delavnost in njegove sposob-1>0sti svoj,, končno vrednost, g. prelat 1'" svojo končno veličino. *‘° vsem tem moremo šele vsaj de-"'a doumeti njegovo veliko in pestro "i ki je bilo plod vseh treh njegovih "'Nik: delavnosti, sposohnbi sti, lju- bezni. Drugi so popisali -— in še bodo —, oliko je delal in storil kot profesor, °t znanstvenik, kol rektor semenišča j" dekan teološke fakultete, ki jima je 1 v begustvu ustanovitelj, steber in xoditelj; kot predsednik Jugoslovan-ske knjigarne in tiskarne, kot organi-*"tor in duša organizacij, kot eden naj-1" 'ihiejših in najzaposleiieiših delavcev "« škofiji v Ljubljani in kot tisti, ki •i" storil vse, kar so ga piosili. Neiz-'"era„ veliko je napisal člankov, raz-P*-®' in knjig: predaval in govoril je Številnih sestankih, tečajih, shodih; V" razžarjen od božjega sija, bolj kakor doslej, odsorej po laži, nasilju b0 padal . . . Za teboj bomo šli kot božji vojščaki vsi, mi vsi na branik, naš poveljnik'Vodnik, preko vseh plotov, globokih razdorov, dokler ne bomo doma v Kristusu ustoličili tvojih načrtov in vzorov ter zamejničili naših meja pod vznožji triglavskih gora v novi, res božji podobi sveta! ■— Bogdcui Budnih *°R0,u j<‘ bujno živela njegova neomaj. trdna vera, ki ga je navdajala z •tornim zaupanjem in veliko vdanostjo ' božjo voljo. Zato je v velikih, na vi-’b‘>. skoio nepremagljivih težavah, po-sebno ko je Slo za obstoj semenišča, °stal miren, čeprav zaskrbljen. Težo begunskega življenja, ki jo je. zelo ob. 11 til, je vdano prenašal_ Na zanj tako haponij poti čez Ljubelj (dejal mi je, (*a Je čudež, kako da jo je zmogel), na bornem ležišču na tleh v Celovcu in Monjgn, v vročini in mrazu v Pragii, °b težavah v Bagnoliju, v težavah z ljudmi in <>b tisoč drugih prilikah, sta prišli do izraza njegova skromnost in potrpežljivost. Težko je nosil, za hip potožil, pa nato tiho vzel nase. Vem, da je zavestno gojil dobroto. Bil je večkrat strog, včasih morda trd, vedno pa v dnu srčno dober. Mislim na mnogo primerov, ki sem jih doživel sam. Ni bilo redko, da je bil naravnost čustveno prevzet in topel, čeprav jv bila njegova dobrota bolj dejavna kot sentimentalna. Z vsemi je bil preprosto domač in ljubezniv, brez ozira na svoj položaj in naslove. Ob vseli velikih uspe- Kot begunec v Praglia (Italija) hih in sposobnostih, ob vsej avtoriteti, ki jo je užival, ob priznavanjih in hva-lah. je bil osebno ponižen in preprost. Povsem nesebičen. Ne gre mi za to, da bi naštel vse ir el atove osebne vrline. Vendar ne smem preiti njegove značilne točnosti in vestnosti, lvar je obljubil, je izpolnil. Raje je preje kot imzneje, kakor Je obljubil, oddal zaprošeni članek. V semenišču je bil točen kakor ura. Pini bolj se nnin bo časovno odmikal, tem bolj jasno bomo spoznavali njegove vrline. Prišel bo čas, ko bo mogoče bolj podrobno jn Izčrpno )H>kazati tudi veličino prelatove nravne osebnosti, po- sebej še Uk njegovega duhovništva, k* nam je bil vselej svetal vzor. Odšel je od nas, a njegov duh žiti in bo živel med nami. Pogrešali g» 1>°' mo, a vedno ga bomo imeli pred očmi-Zapustil je toliko sledi, da nam bot. Ne bo nam več g°' voril, a slišali ga bomo. Njegova P°' doba bo utrjevala katoliško načelnost V' mišljenju • in življenju, poživljala b° našo delavnost, požrtvovalnost in U"' bežen do naroda, tako da bomo nada' ljevali, kar je on započei in kjer Je omahnil. Vse pa v duhu g. prelata: v tesni zvezi z Bogom, z molitvijo in teženjem po notranji popolnosti. To bo najlepši spomenik na njegov grob a» tuji zemlji. No mrzel kamen, marveč živ duh in toplo sreč. Zda j gleda Resnico, Lepoto, Dobrote samo. Bog mu daje božje plačilo, ki neskončno presega vse, kar mu morem0 želeti v svoji hvaležnosti. Pokojni se je rodil 19. junija 190-2 v Srednji vasi v Bohinju. Gimnazijo j® študiral in maturiral v škofijski glm' naziji v št. Vidu nad Ljubljano. L016 1922 je vstopil v bogoslovje, ki ga j® dovršil leta 1927. Leto nato je doktoriral iz teologije. Cerkvenopravne študije je nadaljeval v Rimu v hrvaškem zavodu sv. Hieronima. Leta 1931 je bi* imenovan za docenta na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1937 je na lst* fakulteti postal izredni profesor, letu 1939 pa redni. Leta 1945 je odšel v emigracijo, kjer je organiziral slovensko teološko fakulteto najprej v Pragih nato v Brixnu, končno pa v San Luis11 in Adrogue v Argentini, Bil je ves čaS begunstva dekan omenjene fakultete-Zadnje čase je stanoval vžupniji sv. Julije v Buenos Airesu. Imel je na svoji skrbi kaplanijo Sester večnega češč®-nja. poleg tega pa je pridno pomaga* v župniji sv. Julije. Tu ga je tudi presenetila smrt. angeli in BETLEHEMSKI PASTIRJI V SVETI NOČI t DR. ALOJZU ODAR -'iekftj du; pr(-,] svojo smrtjo je prelat dr. Odar napisal pričujoči članek ^nji v njegovem življenju, — ki ga danes objavljamo. > prav tistem kraju pa so past irji prenočevali pod milim nebom in hUi na nočnih stražah pri svoji eredi (Lk 2, 8). Lobi’o uro hoda proti vzhodu od Be. t,euia se začenja pustinja in se neha Vsa*ia civilizacija. Po slabih pašnikih *,e Judovske pustinje de koz se pasejo le čre-in ovac. Pod milim nebom so dnevu in po noči skozi celo leto. rede nadzirajo pastirji, ki ne uživajo °sti večje ugodnosti kot njim zaupana lna. Nič ni čudnega, če posurove. ' Kristusovem času taki pastirji ni-S° 'dli na dobrem glasu. Klatili so se Za živino in se niso udeleževali judov-e8a religioznega življenja. V tempelj hišo 2ato Prihajali. Veljali so za roparje, vestni farizej ni kupoval od njih mleka ne volne ne ničesar drugega. 1 se je, da bi s tem ne sodeloval njihovih ropih. Judovska družba je Postavljala te pastirje v isto vrsto s Cestninarji. Imeli so jih torej za javne SfeSnlke. Njih pričevanje se pri judov-ih sodiščih ni pripuščalo. Razume se samo po sebi, da niso bili vsi pastirji razbojniki in roparji. Bili so med njimi tudi pošteni ljudje, če-prav na videz trdi. Pastirji, katerim je bilo najprej razodeto Kristusovo rojstvo, niso bili kaki naivni pastrički, kakor si jih večkrat slika otroška vera, marveč so bili utrjeni možje in fantje, ki so živeli trdo življenje potujočih pastirjev, prenašali možato vremenske neprilike, se spopadli, če je bilo treba, z volkom, ki je prišel davit oveč, in se pretepali s tatovi, ki so prihajali krast njihove črede. Zanimivo je, da je bilo Kristusovo rojstvo najprej razodeto takim ljudem. V njihovi staji za živino se je Kristus rodil in njim samim se je najprej razodel. A na kako vzvišen in izreden način! Rojstva kraljevskih princev se pač naznanjajo s topovskimi streli, a kaj je to proti ,.množici nebeške vojske“, ki je nastopila v sveti noči. Tu glej, angel Gospodov je pristopil k n j im in svetloba Gospo- Oj le šumi, šumi gozd zeleni, gozd na tujih tleh. . . dova jih je obsvetlla, in silno so se prestrašili (Ivk S, 9). Po vsej verjetnosti je bila tista noč hladna, čreda je počiala, pastirji pa so s, zakurili ogenj in se greli ob njem. Bilo je kakor druge noči. Kar naenkrat pa se zgodi nekaj posebnega! Sv. Luka je hotel skrbno izraziti to nenadnost in posebnost. „Nenadoma je pristopil k njim“ angel, pravi grško besedilo. „Svetloba Gospodova“ ali po grškem „Gospodova slava“, to je ognjen plamen, ki je nad skrinjo zaveze in tudi sicer v stari zavezi naznanjal božjo pri-čujočnost, je obdala pastirje. Bilo je to nekaj tako nenavadnega in zgodilo se je tako nepričakovano, da so se sicer neustrašeni možje „silno prestrašili“. Sami so pač pripovedovali, kako jim je bilo pri srcu tistj trenutek. To Pr*' povedovanje se je ohranilo; gotovo 50 ga večkrat ponovili. Dogodek, ki s° ga doživeli, je namreč napravil na ni® tolikšeu vtis, da ga nikdar niso mOS1 pozabiti. Pripovedovanje o njem se J® ohranilo tako sveže, da ga je moge Luka zapisati šestdeset let pozneje ta-ko neposredno, kot bi bil sam navz° ' Angel jim je rekel: „Ne bojte s<”' zakaj, glejte, oznanjam vam v°' liko veselje, ki bo za vse ljudstv0, It 10—IB). Angel najprej pomiri prestrašene P8' štirje. „Ne bojte se.“ Tako je že pre^ pomiril Zaharija v templju in Marij0 v Nazaretu. Nebesa ne (rosijo zniede po svetu, marveč prinašajo vedno ve' sel je in mir. Angel .tudi pove, zakaj naj se pastirji ne boje. „Oznanjam vaH* veliko veselje.“ Prinaša jim v resnic „evangelij“ ali po naše veselo oznanilo. Nikdar ne zvene besede tako P0*' no kot takrat, ko se nanašajo na b°žj° stvari. Nobeno veselje ni bilo nikdar tako res veselje in nobeno ni bilo tak0 veliko, kot je to „veliko veselje“. Oznanilo o Zveličarjevem rojstvu je v reS' niči „veliko veselje". Bo pa to vese^6 ,,za vse ljudstvo“. Pastirji so pod tem pač razumeli svoje rojake, ljudi iz nji' liove domovine. Mi pa vemo, da ponieBj ,,vse ljudstvo“ ves človeški rod, zakaj s Kristusovim prihodom je padla e10' čilna stena med Judi in pogani", k0* uči apostol Pavel. „Rodil se nam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristli Gospod.' To je vsebina velikega veselja. Ed>B" stven v zgodovini človeštva je ta „d8" nes“. Resnična prelomnica v človešk' zgodovini. „Danes sem te rodil.“ S°' vori v psalmu Oče Sinu (2, 7). Tu je ®0v°r o večnem „danes“. Temu večne-11111 j.danes“ pa se je to noč pridružil nkratni zemeljski „danes“, na katerim je Sin privzel človeško naravo. 0 novorojenem Detetu pove angel i,ri naslove: Zveličar, Kristus, Gospod. Vb'ičar je prevod iste hebrejske be-Se iz katere je ime Jezus. To ime pa P° božjem naročilu dobila božja Be-S6(la, ko je postala človek. Kristus meri 11 a mesijanskega kralja, ki so ga Judje 'e ido pričakovali. Gospod pa označuje ,0/l° osebo Novorojenega. Novorojeni torej pravi človek, pravi Bog in lllavi kralj. „Gospod Jezus Kristus“ je njeSOv polni naslov. Pastirjem, ki so pasli na pašnikih, je nekoč pasel David, pove angel, t*a ae je Zveličar rodil blizu njih „v lllestu Davidovem“. Potrdil je s tem, ^ je ta Zveličar Mesija, ki se je moral l'° prerokbi in judovskem pričakova-njn roditi v Betlehemu. Prerokba se je dstančno izpolnila. Bog se ne razodeva ljudem za to, da 1 Pasel njihovo radovednost in jih za-aval, ampak za to, da bi ljudje razo-cietje sprejeli, vanj verovali in se po njeni ravnali. Tudi angelovo oznanilo 0 Kristusovem rojstvu ni zaradi rado-'eduosti pastirjev. Predpostavlja, da J°do pastirji sprejeli sporočilo o Novorojenem in se mu šli poklonit. Zato jim pove znamenje, ki naj potrdi, da ■Ptgel govori resnico, in po katerem morejo prepoznati novorojenega Zveli-čaria- „Našli boste dete, v plenice po-v*to in v jasli položeno.“ Tri dele ima 0 znamenje: dete, v plenice povito, v Jasli položeno. Teža znamenja je v tre-ijein delu: v jasli položeno. V plenice Povitih dojenčkov je moglo biti takrat T Betlehemu več. V jasli položen pa je bil samo eden. Jasli stoje v staji za ži-vin°- Pastirji so to dobro vedeli. Znamenje je bilo vzeto iz njihovega sveta. Ki*0 jim je zadostno za orientacijo. Znamenje ob poti na Golico Preden pa so odkrili pot, se je zgodilo nekaj silno veličastnega. In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: „Slava Bogu na višavah in na z 'mlji mir ljudem, ki so Bogu po volji“ (l,k ti, 1.1—14). Kakor da bi znamenje, ki ga je angel povedal, ne bilo zadostno, se pojavi ob angelu kot za pričo „množica nebei ške vojske“. Evangelist ne pozabi dostaviti, da se je to zgodilo ,,v hipu". Ni bilo opaziti prihajanja in zbiranja. Kar naenkrat se pojavi ob angelu, ki je govoril pastirjem, množica angelov. Bili so urejeni kakor vojska. Kakšen vtis je moral napraviti ta pojav na pastirje! Angeli pa „so Boga hvalili in govorili“. Pastirji so se dobro zapomnili, kaj so govorili. Od enega od njih ali od kake priče, ki jih je slišala pripovedovati —- morda celo od Marije — je Luka zvedel za angelske besede in jih po preteku dveh rodov zapisal v evangeliju. Vsi poznamo te besede. Slišimo jih v evangeliju svete noči, a tudi čez leto velikokrat, saj se gloria pri maši z njimi začenja. Ta ,,spev angelskega jezika“, kakor te besede imenuje sv. Avguštin, je silno vzvišen, pa tudi poln tolažbe, človeku postane toplo pri srcu, ko ga sliši. „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji." Ta spev dobro označuje mesijansko dobo, ki se je začela s Kristusovim učlovečenjem. Bog in človeštvo nista več sprta, človeštvo ni več „pogubi zapisana masa“. Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji. Kakor je angelski spev kratek in na prvi videz lahko razumljiv, povzroča vendar v drugem delu razlagalcem precejšnje težave. Prvi del je brez težav. „Slava Bogu Odličen predavatelj na višavah.“ Angelski spev prej s sp° ljivostjo ugotavlja slavo Boga, kot Pa mu jo želi. Zato ,,slava je, jn naj b0 Bogu na višavah“. Po grškem besed' in latinskem prevodu „na najvišjib šavah“. . Pač pa povzroča težave drugi ('e Gre prvič za to. Kaj pomeni v nje19 grška beseda evdokios, ki more P°me. niti ali blago voljo na strani ljudi pa ugodje, všečnost, dopadajenje ^ strani Boga. Latinski prevod se je ločil za prvo. Po njem je prevajal Pre^. šnji slovenski prevod: ,,mir ljudem, so blage volje“. V sv. pismu pa se ^ seda evdokia pretež.nokrat uporablja drugem pomenu. Tako beremo tudi sedanjem slovenskem prevodu, .>Dl ljudem, ki so Bogu po volji“. Možna P sta tudi po grškem izvirniku oba P,č voda. Kdo pa so ti ljudje, za katere a ^ gelski spev ob Kristusovem roj-'"^ ugotavlja mir. Angeli hočejo reči, da J' nastalo na zemlji s Kristusovim dom nekaj novega. Nastopil je mir, ^ g# prej ni bilo. Svete duše pa so * prej uživale mir. Zato je zelo verjet"^ razlaga, da so ljudje, za katere je »a' stopil mir, vsi ljudje brez izjeme. pri teh razlagah, ki smo jili nave‘ stoji beseda evdokia v rodilniku, so j"1 tudi rokopisi, v katerih stoji v i-alniku. Po teh rokopisih ima angel S spev tri dele: „Slava Bogu na višavah, in na zemlji mir; nad ljudmi božja dobrohotnost. Opazujte sedaj dve trojici izrazi'' Prva: na višavah, na zemlji, nad Ij11 mi. Druga: božja slava, mir, božja d° brohotnost. Zemlja pomeni vso naravo, živo neživo. Preroki so opisovali, da bo mesijanski dobi nastopil mir tudi v n* ra vi. Lev in jagnje bosta v miru žive ^ Do izmirjenja v naravi bo dejan* * Prišlo ob koncu mesijanske dobe. Od ^talih bitij v naravi se razlikujejo lju-je- Za nje je s Kristusovim rojstvom ^asijala božja dobrohotnost. Odrešeni odo vsi, brez izjeme. Krščanski uni-'erzalizeni se lepo nakaže. Koliko časa so uživali pastirji angel-sk° prikazen, nam evangelist ne pove. ahko pa si mislimo, da so se njih srca °b njej omehčala. Pripravili so se za °bisk pri novorojenem Zveličarju. An-®e*ske množice so nenadno utihnile in lzSinile, prav kakor so bile nenadno tU(li prišle. in ko so angeli odšli od njih v nebesa, so rekli pastirji drug drugemu : „Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!“ In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožeta in dete, v jasli položeno (Lk 2, 15—17). J>o odhodu angelov je nastal pre-^l0r. Pastirji so se šele čez čas zavedli, bu'angeiigt je to označil v svojem poro-,“u- Gornji odstavek se namreč v gr-kem izvirniku začenja takole: „in zgo-d«o se je“. Tako se pričenjajo nove pe-r*°de, čez nekaj časa torej so se začeli Pastirji vzpodbujati, češ, pojdimo in k°gIejmo. Kratko a razgibano poroča Pisatelj, kako so hiteli in našli Marijo 'h Jožefa, pa tudi dete, v jasli polože-Qo. kakor jim je bil angel napovedal. Nekateri rokopisi imajo pred pastirji Se besedo ljudje. „Ljudje, pastirji so 1 eku drug drugemu.“ Ta tekstna vari-janta bi še bolj nakazala, da so prijeli pastirji k novorojenemu Zveli-Carju kot prvi zastopniki ljudi. K0 so to videli, so povedali, kar jim je bilo o tem detetu rečeno. In vsi, ki so slišali, so se čudili, kar so jim povedali pastirji (Uk 2, 18). Zgodovinsko verno jn psihološko ute-toeljeno poroča evangelist. Preprost člo- Pekan teološke fakultete dr. Alojzij Odar daruje prvo sv. mašo v novih prosi (irili slovenskega semenišča v Adroguč (Argentina) vek si najprej na lastne oči ogleda, potem pa govori. Bi se ne osramotil rad. Ko so pastirji našli dete, so povedali, da jim jeangel rekel, da je to dete Zveličar, Kristus in Gospod, in da je z njim nastopilo veselje za vse ljudstvo. Do besede so ponovili angelove besede in angelski spev. Iz evangelistovega poročila sledi, da se je takrat zbralo ob novorojenem Detetu še več drugih ljudi. Vsi so poslušali pastirje z zanimanjem in se čudili nad tem, kar so jim pastirji povedali. Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v Svojem srcu (Lk 2, 19). Nad vse dragocena je ta Lukova opazka o Mariji. Vsak Marijin častilec je evangelistu za njo hvaležen. Vsebuje pa dve stvari. Prvič nam odkrije pogled v Marijino dušo. Z veliko pazljivostjo je Marija hranila v sebi vse, kar je bilo povedanega o Jezusu. S svojim prodornim umom je premišljevala vsebino tega, spravljala besede v medsebojno zvezo in si pojasnjevala manj jasne stvari z bolj jasnimi. Drugič pa nam ta opazka posredno odkrije, da je Luka zvedel za podrobnosti o Jezusovem rojstvu naravnost od Marije. In pastirji so se vrnili in Boga slavili in hvalili za vse to, kar s<> slišali in videli, nrav kakor jim je bilo povedano (Lk 2, 20). Pastirjev n; prav nič motilo, da so našli novorojenega „Zveličarja, Kristusa in Gospoda“ ležati v največji revščini v jaslih. Saj jim je angel na- povedal, da ga bodo našli takega. Vese lilo jih je, da se je rodil v njib°'rl sredi. Vrnili so se k svojemu pos*u' Slavili pa so Boga in ga hvalili za vs®; kar ro slišali o novorojenem Detetu o° angelov, Marije in Jožeta, zlasti Pa to, da so videli sami prav tako, kak01 jim je bilo povedano. S tem poročilom betlehemski pastirj1 odidejo z evanjgeljske pozornice. O ul* hovem poznejšem življenju ni poroči’ Iz tega pa, kar nam je sv. Luka v S°r njih vrsicali povedal o njih, sledi, d* so bili dobri ljudje. Dolgo so se še SP°" minjali, kar so doživeli v sveti noči’ Svojim znancem so gotovo večkr»1 pripovedovali o novorojenem Zveliča1 ju, Kristusu in Gospodu, ki so ga 1)0 angelovem oznanilu našli v plenice P° vitega in v jasli položenega. Spomin na nje pa še danes spada k poeziji svet6 noči. Sv. Lucija ob Soči Dragocena kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Danes premišljujemo neskončno vrednost Rešeniko-ve krvi. Ves mesec julij je posvečen tej skrivnosti. Stara zaveza je Polna predpodob Kristusove krvi. Kri Abela; kri velikonočnega Jagnjeta, katero je veliki duhovnik enkrat v letu zlil na skrinjo zaveze v znamenje sprave med Bt gom in Izraelci. Jezus je prvič prelival svojo kri pri obrezovanju; zadnje ure njegovega zemskega živ ijenja so pa polne prelivanja nj' Kove svete krvi. Vse to pa je sto. ril za nas. Obiskovanje blažene Device Marije. Takoj po angelovem oznanenju je šla Marija k svoji sorodnici Elizabeti v judovske gore. Tam je Marija izliti, svojo hvaležnost Bogu v spev: ,,Moja duša poveličuje Go-sPjoda.‘‘ Marija je ostala pri Elizabeti 3 mesece, na kar se je vrnila v Nazaret. 3- Prvi petek. K Prva sobota. ">■ M. nedelja po btiikoštih. Osnovni misli današnje maše sta: krst in Evharistija. (Beri berila in evangelij!) Greh je nezdružljiv z dušo, ki je bila odrešena. Sveta Marija Goretti, mučenica ”• Sv. tdril in Metod, spoznavaJca, slovanska apostola. Sveta brata sta bila doma iz Soluna. Mihael 111. ju je poslal na Moravsko. Prevedla sta sv. pismo v staroslovenščino. Leta 887 sta šla v Rim, kjer ju je papež Hadrijan II. slovesno sprejel, šla sta se zagovarjat zaradi ovadbe nemških duhovnikov, češ da uvajata novotarije v liturgiji. Papež ju je posvetil v škofa. Sv. Ciril je kmalu nato umrl. Njegovo truplo počiva v cerkvi sv. Klementa v Rimu. Sv. Metod se je vrnil na Moravsko. Znova se je šel zagovarjat v Rim, kjer mu je dal papež nad-škofovsko čast. Po vrnitvi je oznanjal vero na Češkem in na Poljskem, prišel je do Moskve in ustanovil kijevsko škofijo. Ob vrnitvi na Moravsko je umrl in bil pokopan na Velehradu. 12. 7. nedelja po binkoštih. Naša duša je vrt Bog išče v tem vrtu sadov. Ne da se preslepiti od bujnega listja. Sadov hoče. — V slovenskih škofijah praznujemo danes god sv. Mohorja in Fortunata, škofa in diakona, mučenca, ki sta umrla 12. julija 67 pod Neronom v Ogleju. 14. Sv. Bonaventura, škof, spoznavalec in cerkveni učenik, že od mladih let je bil slaven učitelj in sijajen pridigar. S 36 leti je postal general frančiškanskega reda. Pomembno je sodeloval na lyonskem koncilu. Imenujejo ga ..serafinski doktor". Umrl je 1274 in bil pokopan v Lyonu. 1«. Blažena Devica Marija Karmelska. Na Karmelski gori je živela skupina puščavnikov, ki je bila leta 1150 povzdignjena v red. Kasneje so se umaknili pred Saraceni v Evropo. Sv. Simon Stock, šesti general, je prosil Marijo dokaza njenega posebnega varstva. 16. julija 1251 mu je presveta Devica dala ška-pulir, kot poseben znak njene ljubezni. To je skrivnost današnjega praznika. 18. Sv. Kamil Lelijski, spoznavalec. V mladosti je živel posvetno, S 26 Vintgar pri Bledu leti se je spreobrnil, z 32 leti pa je začel študirati. Kot duhovnik je ustanovil kongregacijo duhovnikov, ki naj skrbe za bolnike, zlasti okužene, tudj z nevarnostjo za svoje lastno življenje. Dušam je dal čudovit zgled prave službe bolnikom, zlasti ob epidemiji v Rimu in kugi v Noli. Umrl je leta 1614. Pokopan je v cerkvi sv. Magdalene v Rimu. 19. Osma nedelja po binkoštih. Prizadevnost otrok tega sveta (krivični oskrbnik je njih zgled). V poze-meljskih zadevah naj bo zgled, kako naj delamo, da dosežemo naš končni cilj. jo spreobrnile. Naredila je pokor® za svoje grehe s tem, da je s sV®‘ jimi solzami umila Gospodu n°f?e' Od tega dejanja dalje je skupaj s s svetimi ženami spremljala JezU-sa. Na pojedini pri farizeju je m8-zilila Gospodove noge. Po vstajenj11 se ji je Jezus takoj prikazal. 25. . apostol Jakob stajrejši, Bil j® eden od treh apostolov, ki jiin -*e Jezus dajal prednost pred drugim1. Bil je priča Gospodovega sprem6-njenja na gori Tabor in na vrtu Getzemani. Obglavljen je bil P® Herodovem ukazu leta 42. V 6. sto-letju so častili njegov grob v Jeruzalemu, po 9. stoletju pa v Kom-posteli na španskem. 20. 9. nedelja po binkoštih. Nedelj3*18 liturgija se umakne prazniku 9V-Ane, matere blažene Device Marij6, Sv. Ana je bila Jezusova babic2 3. Po starih virih sta pobožna zakonca Joahim in Ana živela v dobrem ekonomskem stanju. Ves denar Pa sta delila na tri dele. Prvi del st® dajala revežem, drugega tempUu' tretjega pa sta uporabila za la3tn° preživljanje. Bridkost njenega živ-ljenja je bila v tem, da jima kiju1’ neprestanim molitvam Bog ni J® otrok. Po ponovnih priprošnjah P8 jima je Bog naklonil hčerko Ma" rijo. 20. Sv. Hieronim Emilijanski, spozna-valec. Rojen je bil v Benetkah. Bil je častnik, ranjen, v neki bitki ga je sovražnik ujel. čudovito rešen po posredovanju Matere božje je položil na njen oltar verige, s katerimi je bil zvezan, in se posvetil delom usmiljenja, zlasti skrbi za sirote. Glavno zavetišče je postavil v Somask} v Lombardiji, ki se je spremenila v sedež nove kongregacije. Umrl je, ko je pomagal okuženim, 8. februarja 1536. 2. Sv. Marija Magdalena, spokornica. čeprav iz poštene družine, je zašla na slaba pota. Jezusove besede so 31. Sv. Ignacij Lojolski, spoznavale6. Služil je kot paž na dvoru Ferdinanda V. Postal je vojak in častnik. Med zdravljenjem za rano, ki jo je dobil v Pamploni, je bral življenje svetnikov, kar je preusm6-rilo njegovo življenje. Ko je ozdravil, je šel na božj0 pot v Monserrat in potem v Manreso, kjer je dela1 trdo pokoro. Začel je študirati zbral prve tovariše in v Pari®11 osnovat svojo družbo jezuitov. Z8-čel je s svojim preroditvenim delom na vseh področjih krščanske aktivnosti. Umrl je 31. julija 1556-Pokopan je v Rimu. Njegovo ge3*® je bilo: ,,Vse v večjo čast božjo* KATOLIŠKA „REVOLUCIJA p živimo kakor na vulkanskih tleh. ‘°dtalno vre. Zdaj tu zdaj tam vskipi, .oparimo skrito vrenje, večje ali manj' !e revolucije. Eno, dovolj strašno je ve-?®at od nas doživela. Kaj se bv skuhalo? bo vse užitno, a nekaj sna ostati kot Zdrava podlaga za nadaljni razvoj p ra-Vlčnega reda. Nedavno je bivši zunanji 'Tniister Združenih držav George Mar-$hal govoril gojencem vojaške akademije 111 Priznal: „Nahajamo se sredi velike plovne revolucije, katero komunisti iz-°riščajo, da dosežejo svoje cilje. Dosle' stl1° mi to strahotno ignorirali."" Komm 111 Trnu ne gre le za spremembo na poli' dcnem, gospodarskem in družabnem pod-p°cju, ampak končno za pokončanje vsa' 'e vere v Boga in za popolno zmago “rezboštva. V tem se očitujejo izven čb' Veške sile v ozadju te revolucije. Komunizma ne bQ premagal, kdor ne pKhaja nadenj z boljšo in močnejšo ide' ,0- Če je na eni strani Antikristova tr°nta z vsem satanskim sovraštvom ZO' Per vse, kar je božjega, mora biti na rugi strani krščanska fronta dosled' krščanskega življenja. Končno gre ^ odločitev med tema dvema idejama. roti revoluciji brezboštva mora vstati ka-toliška revolucija globoke, žive, delu' l°Ce vere. Toda ali nismo še vedno ve' Clrioma v defenzivi? Skušamo si ohraniti tradicionalno vero, za bolj ali manj trd-nim obzidjem odbijamo napade božjih Praznikov, pri tem pa se morda boji' n'°> da ne bomo vzdržali do konca, „ko bo Bog čudežno posegel vmes . Za zmago je treba v ofenzivo! Z resničnejšo, Življenjsko močnejšo idejo, idejo Kristu' sovega evangelija, moramo stopiti na dan "tako, da s svojim lastnim življenjem pokažemo njeno silo in osrečujočo moč. Evangelij je sila, ki zrevolucionira duše do dna, če jo enkrat resnično vase sprej' mejo in se puste od nje ogreti. Dokler pa je v nas tako malo toplote ljubezni, božje in medsebojne, da se niti ne ogre' jemo, ne bo v nas zavrelo in vzkipelo. Zdi se mi, da je Bog v sedanjem sve' tovnem položaju vse pripravil za takšno katoliško revolucijo in da čaka samo še na nas, da se začne v nas vretje resnič' nega globoko segajočega krščanskega Življenja, ki vzkipi preko tradicionalne navajenosti. Ali bomo to priložnost po' rabili, ali pa bo moral Bog čakati na bodoče rodove? Francoski državnik Georges Clemenceau (umrl 1929), srdit kulturnebojnik, je nekoč dejal: „Tisti dan, ko bodo kristjani začeli krščansko Živeti, se bo začela revolucija sveta."" Ta beseda iz ust preganjalca Cerkve odkriva sramotno krivdo katoličanov, „ki imajo ime, da žive, pa so mrtvi . Fa' timska Gospa je približno istočasno na svoj način pozvala na to katoliško revo-lucijo: „Nehajte žaliti Boga, ki je že vse preveč žaljen,"" Z drugimi besedami se to pravi: Vzemite krščanske resnice in Zapovedi in Živite po njih. Pa čaka že tudi 35 let na to, da bi začeli. Mnogi začenjajo, a ni jih še toliko, kot bi jih moralo biti. In koliko je nas med temi? Previhariti moramo svet, ne s krvjo, vešali in bombami, kot pojo komunisti, ampak z binkoštnim vetrom, v katerem prihaja Sveti Duh, da v njegovi moči in milosti začnemo živeti resnično krščan-sko, dobesedno evangeljsko, popolnoma drugače kot živi Bogu odtujeni svet. 7\£ou način življenja, mišljenja, govorjenja! Ko živimo sredi takega sveta, ne sme' mo cediti slin po egiptovskih loncih, ne gojiti v srcu skrite želje s svetom uživati, ne le z neko trpko resignacijo samo na pol krotiti slaba nagnjenja, katere nam svet s svojim zgledom vsak dan znova vzbuja in razburja. Z invalidnimi kristjani Kristus ne more izvojevati zmage. Judovski zdravnik dr. Karl Štern, ki je v Nemčiji doživel vso strahoto -nad' stičnega uničevanja Judov, a se srečno rešil v Anglijo, je po silnih notranjih bo-lečinah in duševnih krčih našel pot v katoliško Cerkev. V knjigi, v kateri po' pisuje svojo življenjsko pot, je zapisal tudi to razmišljanje: „Če hočemo razre' siti mučno uganko trpljenja nedolžnih žrtev (nacizma in komunizma), moramo najprej pogledati na Jezusa Kristusa, na trpljenje najbolj nedolžnega. Če pa hočemo razvozlati vprašanje zla, odkoder je izviralo vse preganjanje in mučenje nedolžnih, moramo pogledati najprej sami vase. Če hočem prenoviti svet, moram začeti prenavljati prav v globini svoje lastne duše. To je edino resnična in trajna revolucija, ki jo morem izvršiti.“ V naši domači revoluciji smo bili priče sproščenega zla, ki se je izdivjalo v takih nečloveških krutostih, nasladnem mučenju in podivjanem ubijanju, da nam ljudje, ki tega niso sami doživeli, niti verjeti ne morejo. Kje se je vzela tolikšna hudobija, tolikšna zlobnost, ki se zdi kar neverjetna? Odtod, odkoder prihajajo naše lastne slabe misli in želje. Izvir je isti. Če bi mi ne zavirali slabih nagnjenj, ki so v naši naravi, bi **j sproščene strasti privedle do dejanj, P*6^ katerimi nas je zdaj še strah. Jezus 1 rekel: „Iz srca prihajajo hudobne m15 ’ uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvin6’ kriva pričevanja, bogokletstva.“ Iz tr j vsakega človeka, ki se ne premaguj ■ Jezus nam daje moč, pogum in navo , šen je v svoji milosti, da zmoremo te 1 vire zla v srcu zajeziti in ukrotiti v liki meri, da te temne sile usmerimo pozitivon stran, v delo za božje kr**J stvo v sebi in v svetu. Tu je najbli£je najprvo področje za našo katoliško *. vclucijo. V sebi jo moramo začeti, ta» J in z vso doslednostjo, da se bo kma videlo na nas, da smo sposobni v sve biti luč in kvas drugim. v . Kako dolgo bo Bog moral še cakajt da bo število njegovih bojevnikov tok» narastlo, kolikor jih On hoče imeti svojo zmago? Njegov namestnik *^ zemlji, papež Pij XII. je že 10. febju ar j a 1952 izdal povelje: „Zdaj je caS| prav zares čas storiti odločilne kora» / Ves svet je treba iz temeljev preobrat* ’ podivjani svet spremeniti v človeško P*6 menitega, človeško plemenitega Pa božanskega po božjih zveličavnih **a. Črtih. Začnite torej mogočno dram* mišljenje in dejavnost. To je naloga, zadeva vsakogar: duhovnike, ljudstvo, oblasti družine, skupine in vsakega^!? sameznika, posebno na teh-le podrocj*n’ totalna prenovitev krščanskega življenj > obramba moralnih vrednot, uresničit6 socialne pravičnosti, obnovitev kršča** skega reda. Ni treba iskati novih **a čel ali novih ciljev, vse to je znano dano iz nauka Jezusovega in iz mnof1° stoletnega učenja Cerkve. Treba jc enega: konkretnega uresničenja teh **a čel.“ Tako papež. Resnično in prav zares popolnort \rščans\o živeti, je povelje božje vsem v tem času! Škof GREGORIJ ROŽMAN SKRIVNOST KRVI l j wcc junij, nas rožnik, nam je pote-j£_ v čiščenju presvetega Rešnjega Te-:5a ln Jezusovega presvetega Srca. Ju' Ra je posvečen presveti Jezusovi Krvi, ere praznik obhajamo prvi dan tega mese. Ta\o se v sveti Cerkvi dopol-n,Uje češčenje božje osebe Kristusove, \i pie odrešil s svojo drago krvjo. l razn,k presvete Krvi je bil vpeljan . °°floslužni red Cerkve po svetniškem Piju IX. leta 1848, v zahvalo za v pn° vrnitev iz začasnega pregnanstva Xl ae£* v večno mesto Rim. Papež Pij n ' R ta praznik leta 1933, ko smo praz-j£Va“ s posebnim svetim letom tisoč-..^«stoletnico našega odrešenja, pov-, 8>nl v praznik prvega reda, da bi se, j' ‘ hravi rimski brevir, še obilneje raz-a 1 tla nas vsi sadovi Kristusove dra-lnCene Krvi, s ^atero smo bili odrešeni, da bi $e spomin na to presveto Kri dušo vernega .ljud- !f živo utirni/ v Jarnik presvete Rešnje Krvi odkriva cd nami pretresljive skrivnosti božjih 'a načrtov, odkriva na pretresljiv ®c*n ono skrivnost, k' nas tolikokrat ^ turnirja in muči, skrivnost, ki ie straš-• 'n vendar pretresljivo lepa in veli' a^na: skrivnost krvi. Kri IN NJE ZADOSTILNI POMEN je Bog ustvaril človeški par, ga je varil v nedolžnosti, ga je obdaril s st'ečujočo milostjo in z izrednimi da-t°M' <*u*,d *n telesa. V raju ni bilo ne P'jen ja ne smrti. Razmerje med čl o-ev>m in Bogom je bilo razmerje popol- ALOJZIJ KOŠMERLJ nega soglasja, razmerje otrok do očeta. Tkičesar ni bilo tam, kar bi človeka vznemirjalo in težilo. V otroški vdanosti sta prva človeka služila Bogu, mu izkazovala dolžno češčenje s svojo iskreno molitvijo in mu darovala prve daritve vdanosti, zvestobe m ljubezni. V tistih prelepih dnevih neoskrunjene blaženosti sta Adam in Eva v rajskem vrtu s svojimi molitvami in daritvami Boga molila, se mu zahvaljevala za njegovo očetovsko dobrotljivost in ga ponižno prosila njegovega očetovskega varstva in blagoslova. Rja tak preprost in nedolžen način sta naša prva starša v raju izražala svojo bogovdanost in vernost. Zadoščevanja raj še ni poznal; ni še vedel za ta bridki izraz in značaj človeških odnosov do Boga, ki postane po grehu bistveni znak človeškega bogočastja in človeških daritev. Zapeljana po peklenski ka^ sta A-dam m Eva prelomila božjo zapoved in predrzno jedla sad prepovedanega drevesa. JJad n ju in nad vso zemljo se je tedaj zgrnila strašna noč greha m z njim neizmerna žalost in nesreča. Izgubljena je bila posvečujoča milost, izgubljena nesmrtna sreča nedolžnega življenja. Izgnana iz rajskega vrta veselja sta morala prva starša v bridko življenje na zemlji, k> jv je Bog preklel. Tam ju je čakalo grenko trpljenje, čakala smrt — in po smrti pogubljenje v peklu, če bi se ju Bog ne bil usmilil. In kar je najbolj žalostno: usoda prvih staršev je postala usoda vsega človeštva, ki od njiju izhaja. Neskončno usmiljeni Bog pa se je grešnega človeka usmilil in mu je že v raju obljubil Odrešenika. Odrešenje jr a, ki ga je Bog določil, bo odrešenje po krvi. Ta \ri, \i bo edina mogla Bogu zadostiti za neskončno \rivico greha, bo kri Sina božjega, \i se bo učlovečil jr o Svetem Duhu iz Marije Device, si bo privzel iz nje meso in \ri in bo to presveto \ri prelil za odrešenje sveta. In da bi ljudje ni\oli ne pozabili na svoj silni dolg pred Bogom, da bi ne pozabili na obljubljenega Odrešenika, \i jih bo odrešil s svojo \rvjo, u\aže Bog človeku ne več samo one mirovne žrtve iz časa prve rajske sreče, marveč krvave daritve, \i naj bodo pretresljivi izraz človeške \rivde in nezmožnosti popolnega zadoščenja in vedno živ spomin božje-človeške \rvave žrtve, \i bo prišla. Krvave daritve vidimo ta\oj v prvih početjih človeške zgodovine. In od tedaj si sledijo brez odmora na oltarjih ljudstev in narodov zemlje. Kamor \oli gre človeški rod, povsod nosi s seboj zavest svoje \rivde in dolžnost zadošče-vanja, prelivajoč \ri darovanih živali, s katero \ropi oltarje, svete prostore in posode, s katero se \ropijo duhovniki in ljudstvo, s \atero je oškropljena po Moj-zesu sana \njiga postave. V silne številke gredo množice darovanih živali, kakor v ponižno priznanje, da je vse človeško zaaoščevanje nezadostno. Oddaljujoč se od svete poti božjega razodetja zaide grešni človek. ta\o daleč, da začne prelivati v zadostilno in spravno daritev celo človeško kri. 7Navadno so to nedolžni otroci in neoma-deievane device, \i jih koljejo na oltarjih svojim malikom v čast. Strašna je ta zabloda poganskih narodov, \i se je celo izvoljeni judovski narod ni mogel popolnoma ubraniti, kljub božjim grožnjam in prepovedim. Preroki nam žalostni in ogorčeni poročajo o daritvenih oltarjih, \jer so judovske matere žrtvovale Molohu svoje sinove in hčere. Ko zdaj v novi amerikanski dorrio iiie1 IV V -čutu J IV 7IV tv t umot t , preučujemo zgodovino teh dežel a°l'" sveta, nas je groza, kar beremo o vV in h žrtvah pri Inka-lndijancih v Mo' in Peru. španski zgodovinar Dura H " roča, da so v Mehiki leta 1487, Pet>^ dvajset let pred zasedbo, dežele po Sp“ cih, ob posvetitvi novega pogansK» templja, žrtvovali v kTvavem kinrtj11, štirih dneh 80.400 ljudi. Strahotno . rovanje je trajalo od zore do mrak“- ■ so se utrudili eni darovalci, so nastoP^ drugi. Še živim žrtvam so trgali s'M prsi in ga še utripajočega darovali 5 cu. Strašni so bili potoki krvk k} ie * po stopnjicah oltarja in se na tleh sth vala. Duhovniki so to kri zaklanih 11; nabirali v posode in šli po vseh bit ščih prebivalcev ter jih mazali z nj°\ krvjo so mazali malike, svete po“0 stene, sedeže in vse druge stvari v s * tičev. Strahoten je bil smrad rdzkr“‘ joče se krtli • • • Poto\i krvi, tudi človeške, se prelMl skozi človeško zgodovino od raja do M varije. Čeprav so strašne v tem pog človeške zablode, vendar oz nanjajo^ ¥ pretresljiva predigra kalvarijske ... velike resnice: Človek je z grehotn . služil smrt. Ko preliva kr'> X} Jc s< :/ j življenja, izraža s tem svojo knl' .J ' pripravljenost zadoščevanja. Izraža apostolov, ki pravi, da ,,brez prelit’“ ^ krvi ni odpuščanja grehov" (Hebt ^ 22). Izraža rudi globoko misel, . vse človeške žrtve nezadostne, čepraV jj žrtve čistih iv. nedolžnih bitij, zak^j v> človek Je omadeževan po izvirnem J liti in slednjič ne more Bogu n'ce, dati, \ar bi mu že ita\ ne pripd1)“ ^ Zato silna množica daritev. ČloveK . hotel nadomestiti njih malo vredno& njih velikim številom. Tka dnu vSe° tega ravnanja ha se skriva vera in tT, nje v končno čisto in brezmaa^ < žrtev, ki bo. sama neskončne vredn» ! mogla potolažiti božjo jezo in iados if “bi orna neskončni božji pravičnosti. ;tv Irtl’e, \i ho Boga vredna, je člove-hriča\ovalo v žrtvi brezmadežnega veKa Jagnjeta, Jezusa Kristusa. Kristusova predrago- jr.^A GENA NAŠEGA ODREŠENA IN NEIZČRPEN VIR VSEH Milosti in dobrot imunost presvete Krvi je bila ena od stiCnA zamisli božjih, del božje modro-ui °°žje slave in božje blaženosti od Sb‘uv- ßog je od vekomaj videl stvar' ’l°j, v ga je hotel poklicati v življenje. Je človeka, videl greh in pre- «del $vet v; viuvi L u Kri Kristusova mu je bila od ve-Tjai i^Ted očmi \ot cena odrešenja. 5v°°S je dopustil greh, \er ga more v neskor‘čni modrosti in moči obrniti tu ,Aobrci. In ga je po milosti odrešenja 4T ! res obrnil v svojo slavo in našo ■0^°- Zato poje sveta Cerkev vsa pre' jji" a hvaležnih čustev u slavospevu ve-5l, . s°bote, \o blagoslavlja velikonočno c°‘r \i pomeni in predstavlja Kristu' Ada«, Je Ju izbrisni sodbo prvega greha. On \n< ^rav° veh\onočno Jagnje, s čigar 0 j° so posvečena vrata vernikov . . . Zares je bil potreben Adamov greh, 0 ^ b*l zbrisan s Kristusovo smrtjo! . . ■ ^rečni greh, \i si zaslužil ta\ega in •On je plačal za nas večnemu Očetu ain°v dolg in je s svojo dragoceno 1 1 . ~u,es Vjeb.1 t i 'reMi %ren, gl st zasut; j2 ^eh\ega Odrešenika!“ °r -le bila strašna nesreča greha, je čiT VI \ m /»---* 1 I - -e i 1 /t rt vflpj/ neizmerno večja milost odreše- 5t; bogastvo milosti, \i nam jih je Kri' it uf“*1™1 x sv°j° krvJ°, je večje, \ot «Ha'h ono jirvih staršev v raju. Veli' j, božjega usmiljenja, \i se razodeva h reseniu, nes\ončno pre\aša bedo, nJ° je povzročil Adamov greh. Adam ^[od S Sl’°Bm Krehom ni mogel toli\o . ovati, \oli\or nam more Kristus k°' _ 1 z miiostjo odrešenja, odpuščajoč y, m bo svoji Krvi izvirni greh in oseb-Rrebe, ^i jih zagrešimo po svoji volji, Oltar žalostne Matere božje v vetrinjski cerkvi obdajajoč nas obenem s tolikimi dobrotami in blagoslovi, da bi nas oni iz prvotnega stanja v raju mogli zavidati za duhovno bogastvo svetih zakramentov in svete maše, \i so. sad Kristusove krvave smrti. Ta\o piše sveti Pavel Rim-Ijanom: „Ni tako kakor z grehom tudi z milostjo; \ajti, če je zaradi prestopijo, enega človeka prišla smrt na vse, sta se milost božja in dar v milosti Jezusa Kristusa izlila na množico v mnogo večjem izobilju . . . Kjer se je pomnožil greh-se je še bolj pomnožila milost . . . (5, 15,21). S \rvjo darovanih živali je bila potrjena prva zaveza v starem za\onu. Je 4S7 zusova \ri pa je \ri nove in večne zd' veze, \a\or piše sv. Pavel Hebrejcem (9, 11): „Kristus je prišel \ot veliki duhovnik, in je ne s \rvjo juncev in k°' zlov, ampa\ z lastno krvJ° enkrat za vselej vstopil v svetišče ter pridobil večno odrešenje." Vsa prevzeta spoštovanja in hvalež-nosti se spominja Cerkev v maši in bre-virju praznika presvete Krvi tega krva' vega Kristusovega darovanja. Vse po-staje njegovega življenja obnavlja, iq'er je tekla njegova k™ za rtaše odrešenje: od obrezovanja, kjer j° )e prelil prve kaplje, do strašnih skrivnosti njegovega trpljenja, k> se jih pobožno spominjamo v žalostnem- delu rožnega venca, ^rvavi pot na Oljski gori, bičanje, kronanje s trnjem, križev pot in križanje, k° mu je slednjič že mrtvemu vojak odprl pre-sveto stran in je iz njegovega srca pri' tekla krl in voda, znamenje, da je prelil za nas svojo kr> do zadnje kaplje, čeprav bi nas bil mogel odrešiti z eno samo, da, z enim samim vzdihom, z eno samo prošnjo. Gospod Jezus nam je v tem svojem popolnem žrtvovanju pokazal vso svojo neizmerno ljubezen in nam pridobil neskončno in neizčrpno odrešenje. Tako neskončno je morje zadoščenja, milosti in zasluženja, ki nam jih je pridobil Jezus s svojo krvjo, da se v tem neizmernem morju njegovega trpljenja človeški greh izgubi kdkor kaplja žolča, ki pade vanj in se razgubi. Tudi je nadvse tolažilna verska resnica, da je božji Odrešenik izkrvavel na križu za ves svet, zadostil za vse grehe in za vse ljudi. Za vse se je daroval in ni nikogar izključil. TJjegove na križu razpete roke so objele vse ljudi, od Adama do njegovega zadnjega potomca. Izključeni so le oni, ki zavračajo njegovo ljubezen. Tako piše sveti Pavel: ,,Kristus je po svoji žrtvi za vse, kateri so mu poslušni, postal začetnik večnega zveličanja" (Hebr 5,9). Tako je zdaj presveta Kri, prelil i radi naših grehov, vir vseh milosti, v^ blagoslovov za čas in za večnost, vsega zasluženja in vse prihodnje sl Iz svete Krvi izvira moč svetih ± mentov in vsa nadnaravna krepostna črpajo iz nje svojo vrednost. RJič n> zemlji svetega, velikega, vrednega, ^ bi ne bilo v zvezi s presveto Krvjo- ^ po sveti Krvi se spreobračajo in y , čujejo grešniki. Sveta Kri je P°P°^fi-in stanovitnost svetnikov, po njej V jajo mučeniki v svojih mukah. Iz s „ Krvi črpa molitev svojo učinkovitost, I njej se vnema ljubezen do žrtvova l Vse zmage Cerove so sad svete & ^ Tudi v vice sega nje odrešilna vioc, je življenje vesoljstva. Brez svete Krvi bi zemlja postala pekel, tak0, kljub brezboštvu cveie na njej krSdj u ska krepost, tem lepše, v čim večji dozoreva. Sveta Rešnja Kri vpije k y ” z vseh naših oltarjev, ne za maščeva L ampak za odpuščenje: „To je * moje kryl, k1 se za vas in za 7,1,1 ^ preliva v odpuščenje grehov." Presl -Kri je tista čudovita, skrivnostna s11* ohranja v svetu božje ime in božje K Ijestvo. v Da bi vsega tega nikoli ne po2Ji j nas ljubeznivo opominja sv. Peter v ^ , jem 1. pismu (1, 18—21) : ,,Vedite, ^ niste z minljivimi rečmi odkuplje10 . svojega praznega življenja, ne s sre° ^ ali zlatom, marveč z dragoceno Kristusa kot nedolžnega in brezin00^ nega Jagnjeta, da je tako potrjeni 1 vera in tudi vaše upanje v Boga. SKRIVNOSTNO POSLAN ST^1 PRESVETE KRVI V NEBESI^ Js[a vseh oltarjih sveta se obWlt,j[l, dan za dnem Jezusova daritev nd K1 ^ na skrivnosten, nekrvav način. Iz V, v vek se tako ohranja sveta ReŠnjd , ki se skrivnostno preliva v naše od1 , nje in kot oživljajoča reka oživlja yeS p 5 svojo skrivnostno, sveto moč jo., čil a tuc^ v samih nebesih vrši poveli-jHa Kristusova \ri svoje čudovito, ' lVn°stno poslanstvo. Dva največja 0 sveti Janez in sveti Pavel, nam v en‘ govorita. Oba sta bila zamaknjena ne°esd in sta tam videla .Jagnje boi-gj 'ak.lano od začetka sveta" (Raz 13, ^ Sveti Pavel piše Hebrejcem: ,,Imamo siV,senega velikega duhovnica, k1 je šel ^°Zl nebo pred božji prestol, Jezusa, ^ božjega . . . On je v dneh svojega živi ](nja na zemlji daroval prošnje in ve s silnimi kjici in solzami Bo' °d B, in \o je dosegel popolnost, je bil , oga imenovan za velikega duhov-y po redu Mel\izede\ovem . . . On k l,na desnici prestola božjega v ne-j,S kjer se za nas neprestano pred-,dvlja božjemu obličju ..." Svojo smrt Moje rane \aže Bogu naš veliki du-ho*11- Je njegovo neumrljivo dit' ,, vništvo, v moči katerega more tistim, J Se po njem bližajo Bogu, tudi zveli-nle vedno dajati, \er vedno živi, da r°si za nas“ (Pogl 4, 7, 9). l Sveti Janez Evangelist pa govori o ^jern Jagnjetu v nebesih v svojem vrh’nem Razodetju. Takole piše v 6. . glavju: „In videl sem pred prestolom '‘Pni Jagnje, \i je stalo kakor žrtvo-, . In vzelo je \njigo sedmerih ‘■'atov iz rok sedečega na prestolu . . . i edaj so padla predenj četvera živa la in štiriindvajset starešin, \i so pred rstolom božjim in peli so novo pesem, K°voreč: Vreden si, da vzameš \njigo °dpreš njene pečate, zakaj bil si žrtvo' ,_an in si nas s svojo \rvjo Bogu odkupil j. vsake ga rodu in jezica in naroda in Visiva, in napravil si jih našemu Bogu kraljestvo in duhovnike in bodo kra' Jyai na zemlji. In slišal sem glas mno-, nngelov okrog prestola in govorili i. z močnim glasom: Vredno je Jagnje, ' ■6 bilo žrtvovano, da prejme oblast in bogastvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo." Več kot tridesetkrat se Jezus v Skriv-nem Razodetju kot Jagnje omenja. V 19. poglavju pa ga gleda sveti Janez v novi podobi: ,,Glej, bel koni *n jezdec na njem, ki se imenuje Zvesti in Res-nični ter pravično sodi in se vojskuje . . . in ima ogrnjen plašč, ki )e namočen s krvjo in njegovo ime se imenuje Beseda božja." Sredi svoje nesmrtne slave, v nebeškem blaženem poveličanju nosi torej naš božji Odrešenik sledove svojega trpljenja, svoje rane, spomin svoje prelite krvi. Kot žrtvovano Jagnje se večno Bogu predstavlja. To je večno poslanstvo Kristusa, našega velikega duhovnika, v nebesih, to skrivnostno vpitje njegove predragocene Krvi za našo srečo, za naše zveličanje. Kako neizmerna in nepopisna bo ta naša sreča, če vztrajamo zvesti v veri, upanju in ljubezni, k° Rd bomo mogli enkrat v nebesih pozdraviti in nam bo, kot nekoč Tomažu, pokazal svoje roke in svojo stran ter svoj nebeški plašč, namočen z njegovo krvjo, vse v luči slave in poveličanja. Tedaj bomo z vsemi angelskimi in svetniškimi zbori tudi mi peli slavospev Jagnjetu, k1 Je bilo za nas darovano, in bomo v neskončni hvaležnosti in ljubezni z vsemi blaženimi ponavljali Tomažev J^Jic: ,,Moj Gospod in moj Bog." In čim večje je bilo naše trpljenje na zemlji, čim več ran bomo prinesli iz svojih bojev, tem večja bo naša sreča, tem veličastnejša naša slava. Največja bo v nebesih slava Zdrsom-skih mučenikov, ki so dali za Jezusovo ime svoje življenje in za sveto vero prelili svojo kr*- Mučeniška smrt je dokaz največje ljubezni. Je to posebna milost, ki jo mora Bog človeku posebej nakloniti iti ki j° v vseli časih tudi mnogim naklania. Nekaj skrivnostnega je v tem prelivanju mučeniške \rvi. Ko bi Bogu to ne bilo všeč, bi preganjanje in mu-čerlištvo preprečil. Tako pa dopušča, da tisoči in tisoči gredo \ njemu s\ozi \ri in smrt. Prav naši časi, veli\i na hudobiji, so tudi vcli\i in slavni po mučenikih, katere Bog kliče k največji preizkušnji, da bi postali podobni njegovemu ljubljenemu Sinu, k‘ se je v krvavi žrtvi ta nas daroval. V 7. poglavju Skrivnega Razodetja gleda sveti Janez veliko množico, \i je nihče ne more prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stoje pred prestolom in Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah. In eden izmed starešin mu pravi: ,,To so tisti, ki so prili iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila in jih očistili s krvjo Jagnjetovo . . . Zato so pred božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču. R[e bodo več lačni ne žejni, tudi sonce jih ne bo peklo ne druga vročina; zakaj Jagnje, ki Je v sredi pred prestolom, jih bo paslo ter jih vodilo k virom živih voda; in Bog bo obrisal vse solze z njih oči.“ * Bilo je okrog praznika presvete Krvi, malo pred začetkom vojne vihre, k° smo st zbrali ljubljanski duhovniki v jezuitskem k°legiju k mesečni duhovni obnovi. Po premišljevanju v kapeli nam je v dvorani govoril profesor dr. Lambert Ehrlich o skrivnostnem pomenu in poslanstvu krvi. Kot strokovnjak na polju primerjalnega veroslovja nam je v pretresljivih slikah slikal to strašno in veličastno poslanstvo kryi v vseh različnih verah. Govoril nam je o pomenu muče-ništva, kier se V' prelije za najvišje vrednote, v zvesti ljubezni do Boga . . . Tfe on, ne kd° od nas ni tedaj slutil, da bo pav on med prvimi, k' bo radi pričevanja resnice prelil svojo \ri. Padel je z mladim akademikom na ljubljanski ulici, ubita oba po zapeljanem komu- nističnem morilcu. V njuno \n pobožnim spoštovanjem močili s poooznim spoštovanjem muc c» robce, \o prvi \ristjani nekoč v kr> ^ jih mučencev. Kot drag spomin j° sim s seboj. ;< S smrtjo profesorja Ehrlicha ... sprožil tisto strašno leto 1942 plaz trp ^ nja in krv0prelivanja nad naš n.tfL kakor ga v tej strahotni obliki ni & koli doživel. Časi velike hudobije, v ^ je pred smrtjo napovedal škof Je^'C,'ü rodili med našim narodom tisoče veM., spoznavalcev in mučeniških prič^ A . misli jih iščejo in preštevajo, naša G se jih v ljubezni spominjajo, naše a jih blagrujejo. Dali so Bogu in nar° največ kar so mogli dati. išfjihov spoin je nesmrten. ,, Mi vsi pa, ki smo \r' tega našega ^ čeniškega naroda, vzemimo si iz premišljevanja o skrivnostnem p°s . stvu krvi velik nauk: Vztrajajmo '-i>K v veri, v upanju in ti ljubezni! vdanosti in iskrene pripravljenosti r ^ V n hrt etn hi vi -in n b n <7n vi p Ctrl ( tDSP^ dimo po stopinjah križanega Gosp0 j za zgledom naših mučenikov, da bo vredni Kristusove kryi in vredni škega zgleda naših bratov. Skozi trpljenje in morda skozi krt 1 di pot v večno blaženost in slavo neb, In je prav ta pot, čeprav bridka in 1 * ka, najbolj zanesljiva in najbolj goto ^ zakaj po besedah Apostolskih del ramo po mnogih stiskah priti v bo-i kraljestvo" (14, 22). ŽELJA Rad bi bil sam, majhen, neznan. INJkdo ne mislil bi name, le veliki Bog z dobroto svojo nenehoma polnil samoto bi mojo. Stanko Janezi ODHOD r^t>evdli \oros\i bogoslovci, črtica je izšla najprej v njihovem bogoslovsl^em listu , Bruto! juh” y Delo noč je prečul na gon v mo-v*Vl- Ko pa je sonce pozlatilo hribe, je g81?!» da bi šel med ljudi, med svoje. jQls so zatulile sirene in klicale na de-i.' Pomešal se je kar med delavce in lte' Z njimi v tovarno. Pa ga nihče ni l nal. Še ozrl se ni nihče nanj. Hodil JI °d delavca do delavca, iz obrata v ^rat, povsod tuj. In ko so ob desetih j bivali delavci ubogi, z znojem prepo-g1?1 kruh, na stroje naslonjeni, ga je ,e*°dajalec opozoril, da je nezaposle- •>iin i ~ vstop prepovedan. Kaj da išče tu, delavske karte nima. Da je brat med ial VC8‘ sam delavec, je rahlo ugovar-; Da ga nihče ne pozna, so izjavili, nobeden. In vrgli so ga ven, a .. delavcev nihče z rameni ni skomig' ^ • V umazane cunje so si otirali ro-s.1 °d malice umazane, se počasi raz-1 Po obratih k strojem. 9» pa je šel iz tovarne, žalosten po risni cesti v šolo. Vesel smehljaj mu jC Prešinil lice, ko je zagledal kodro-,e glave otrok, ki so vedoželni zrli na s /telja, ta pa je govoril o velikih mo-govoril o naravi, govoril o vsem s °gočem, a zanj in imel besede. In ko ^ Pisali otroci, se je z neizmerno ljubijo sklanjal nad njimi, ki so z okor-Čg i Prsti risali neokretne črke. A mh-^ ni pisal o njem. Ko da ga nihče ne - Poznal. Žalosten in upognjen je od-^ lZ razreda, še predno je zvonilo. In odprl mu ni nihče, kot bi gotovo redčil’ drug zidšel iz raz- Otroci še glav niso dvignili, niso 86 «Zrli za njim Šel je v hišo k družini. A spet, ko da je prišel k popolnoma tujim ljudem. Pes se je pred hišo leno pretegnil, hlastnil po muhi, a na tujca ni zalajal; ko da ga videl ni. In gospodinja, ki je šarila pri ognjišču, se za njegov pozdrav ni zmenila. Vlila je juho v sklede in jo nesla na mizo. Molče so sedli v krog mize. Nihče ga ni ogovoril. Za berača bi imeli kos kruha, žlico pri mizi — zanj še pogleda ne. Pa so ga vendar videli, vsaj gospodinja, ko je po kosilu zanesla tik mimo njega kruh v omaro. Ko je pomivala posodo in mu obračala hrbet, je tih in žalosten vstal in šel. Šel je na polje, kjer so se podili otroci. Za hip so ga osuplo pogledali, hitreje so jim bila srca, v očeh se je vzbudilo tajno hrepenenje, ki jih je vleklo k njemu, tujcu. Že je razprostrl roke, Že jih je hotel poklicati, pa glej, razbrzdan paglavec mu je vrgel žogo v hrbet, da je truden omahnil na kolena. Zastala so za hip srca malčkom. Za hip! Zasmejal se je predrzneš, zasmejala za njim mladina in že so se podili za žogo, se porivali krog njega, smejali, vpili. .. Žalosten je vstal, otresel prah s kolen in šel. . . Dan se je nagnil na večer, ko je prišel do cerkve. Pravkar je stari župnik večernico zvoniti hotel, a omahnila mu je roka, opotekla se mu noga in padel bi bil, da ga ni neznanec podprl, peljal pod temni obok pred oltar, kjer je sivolasi duhovnik omahnil na oltarne stopnice in se s trudnim smehljajem Presvetli prošt Benetek blagoslavlja zvonove v žihpoljah na Koroškem obrnil k neznancu,. da bi se mu za po-moč zahvalil. V temni cerkvi ga ni takoj razločil; trudno se je obrnil proti oltarju, sklonil glavo, globoko, da so se sivi lasje skoraj dotikali stopnic, ko da moli svoj zadnji konfiteor. Nežna-nec pa se je sklonil k njemu, mu položil roko na glavo: ,,Prav, dobri in pridni služabnik, v malem si mi bil zvest, čez veliko te bom postavil. Pridi!“ Odprle so se duhovniku oči, spoznal ga je po glasu, svetel žarek mu je prešinil od skrbi razorano obličje in tiho potožil: „Glej, Gospod, oznanjal sem Te, prilično ali neprilično, pa me nihče ni poslušal. V otroška srca sem sejal Tvoje seme, a glej, kar je v cerkvi vzklilo, s koreninami so doma poruvali; kar sem skrbno gojil v ljubezni, v sovraštvu so poteptali na cesti . . . Ko da sem na kamenita tla sejal Tvoje dobro, močno seme -— še na živi skali bi pognalo — da ga niso poteptali. Da bi čuval — preslab sem bil -—- krvavelo mi je srce, ko sem videl in cul, kako jo teptajo, Tvojo setev. Saj sem molil in branil po močeh, gojil in žrtvoval. S srčno krvjo sem zalival mlado setev, bujno bi pognala, bogato obrodila, da ie ni podsul prah in umazanost ceste. Glej, močna je kri, a močnejši še strup. Posušila se je setev mlada prav do korenin požgana In s krvjo sem jo gojil-Vse sem dal, srčno kri in ljubezen, mladost in veselje. Nimam, kar bi Tebi zdaj dal..Prav ob oltarno stopnico je udaril s čelom, iz kota ustnic sta mu pribrzeli dve kaplji krvi, zadnji dve, prav iz globine srca. Pa mu je le še enkrat rekel: „Pri' di, dobri in zvesti služabnik . . Blažen smehljaj je preletel starcev obraz. Navček v linah je sam zacin' gljal. Tujec pa je ob mrtvem prižgal, odprl prazni tabernakelj, potegnil prte Z oltarja, da so padli na tla in je oltar kot črna mrtvaška krsta strašil v tem' ni večni luči. A še to je tujec potegnil navzdol, jo ugasnil, da je tema zajela vso cerkev, ko da bi jo prcgrnil črn netopir. Le tam ob mrtvecu je brnela svečka. Noč je prečul v molitvi ob mrliču. Proti jutru se je dvignil. Naravnost proti vzhodu je šel. Na hribu se je še enkrat ozrl in se zjokal nad mestom, ki ni spoznalo ne njega ne svoje ure. Ko pa je stopil na morje, da bi odšel, glej, zaječala je zemlja, kot zaječi otrok, ko mu mater pokopavajo, za' drhtela so sadna drevesa, kot drhti v joku dekle, zatrepetali hrasti, kot tre' peta v pritajenem joku fant ob pre' dragem grobu, zabučale gore, ko da 2 mrzle grude votlo done na krsto. Vsa narava je zajokala, da se je zabliščalo sonce v tisočerih solzah, ki so se obe' šale po vseh listih in cveticah, po težkih klasih in lahnih bilkah — o, on jih je rodovitne ustvaril — zajokala je na' rava, ko je stopil na morje. V mestu pa so zatulile sirene, in kli' cale na delo. Še enkrat se je okrenil skrivnostni potnik, potem pa je šel preko morja, v kraje, kjer so željno stegovali roke po njem. Kristus je zapustil Evropo. DVA SVETILNIKA NA NEBU SLOVANSTVA ANTON MKRKUN V slovenski zgodovini žari spomin dveh mož, ki sta kakor bliščeč meteor za trenutek ožarila tužno zgodovino na-ših pradedov in povzročila tako veliko versko in kulturno delovanje, da ju polovica Evrope slavi kot svoja apostola. Naša domovina je posvečena po delu dveh velikih svetih prosvetiteljev; naša zemlja je posvečena po stopinjah dveh velikih apostolov Kristusove bla-govesti. Našim pradedom v Prekmurju in v vzhodni štajerski sta sv. vero oznanjala sv. Ciril, in Metod. Sv. Metod je bil kot prvi panonsko-slovenski in moravski nadškof tudi vladika naših prednikov. Po naši zemlji sta sv. brata potovala v Rim, po naši zemlji je s trudnimi koraki stopal sv. Metod, ko je potoval v Rim, da se brani proti klevetam svojih sovražnikov. Po naši zemlji je hodil, ko se je potolažen vračal iz Rima. Naši pradedi so bili deležni prvih toplih žarkov slovanske krščanske prosvete iti prvih uspehov slovanske krščanske knjževnosti. SV. BRATA — APOSTOLA VERSKE OBNOVE Slovanska apostola sta živela v veliki dobi, ko se je odločevala usoda vesoljne krščanske edinosti med Vzhodom in Zapadom in s tem tudi usoda slovanskih narodov v vzhodni Evropi. A velika odločilna doba žal ni imela velikih mož. ni bilo velikih harmoničnih osebnosti, kakršne bi bile potrebne za ohranitev soglasja v krščanskem svetu in za harmonični razvoj krščan- ske prosvete v Evropi. Folij na Vzhodu ni bil velik krščanski značaj, a na Za-padu so se po prvi krščanski gorečnosti pojavljali znaki propadanja. V Rimu pa so se že pojavljali pod površjem krščanstva ostanki poganstva. Lahko trdimo, da sta bila sv. Ciril in Metod največja moža svoje dobe in da njuno delo prav zato ni imelo še več uspeha, ker sta bila v oni dobi preveč osamljen«. Slovanska apostola sta se samostojno poglobila v Kristusov nauk brez ozira na predsodke in forme one dobe. V samoti in zatajevanju sta se prenovila v Kristusu. Tako sta se poglobila in usposobila, da sta mogla med Slovani goreče delovati za dosledno izvajanje krščanskih načel, za čistost in poglobitev krščanskega življenja. „(»RANDE MI NUS“ PAPEŽA LEONA XIII. Papež Leon XIII. je dne 30. septembra 1880 izdal o svetih bratih posebno okrožnico. Med drugim piše: „Močno smo ginjeni, ko gledamo daleč nazaj na najbolje pričeto sijajno zvezo slovanskih narodov z rimsko Cerkvijo. Onadva razširjevalca (sv. Ciril in Metod) sta sicer iz Carigrada odšla k poganskim narodom, toda njuno poslanstvo je moralo biti od tega apostolskega stola kot središča katoliške edinosti ali naravnost ukazano, ali pa pravilno in sveto potrjeno. Res sta tukaj v Rimu dajala račun o sprejetem poslanstvu in odgovor na pritožbe. Tukaj pri grobu sv. Petra in Pavla sta prisegla na kato- liäko vero ter prejela škofovsko posvečenje obenem z oblastjo osnovati cerkveno uredbo. Slednjič sta tukaj izprosila rabo slovenskega jezika pri najsvetejših obredih, in letos je minilo tisoč let, odkar je papež Janez moravskemu knezu Svetopolku tako-le pisal: „Po pravici hvalimo slovanski jezik, v katerem se Bogu dolžna hvala razlega, ter ukazujemo, da naj se prav v tem jeziku dela našega Gospoda Kristusa razlagajo. Zdravi veri ali nauki tudi ni nasprotno, bodisi sv. mašo peti v tem slovanskem jeziku ali brati sv. evangelij.‘‘ In dolgo potem je Benedikt XIV. z apostolskim pismom, danim dne 15. avgusta leta 1754 potrdil t.o navado. Kolikokrat pa so knezi, ki so vladali po delovanju sv-. Cirila in Metoda pokristjanjene narode, prosili pomoči rimskih papežev, niso papeži nikoli odrekli dobrotljive pomoči, prijaznega pouka, blagohotnih nasvetov in najboljše volje v vsem, karkoli so mogli. Pred drugimi pa so Rastislav, Svetopolk, Kocelj, sv. Ljudmila in Boris izkušali veliko ljubezen naših prednikov ob raznih priložnostih in časih." OKROŽNICA JUGOSLOVANSKIH ŠKOFOV O binkoštih leta 1919 so jugoslovanski škofje izdali posebno okrožnico o ev. Cirilu in Metodu. Pišejo: „Po sveti gorečnosti svetih bratov je krščanska vera med Slovani lepo napredovala. Treba je bilo urediti cerkvene razmere. Zato sta sveta brata odpotovala v Rim, papež. Hadrijan II. je goreča apostola prijazno sprejel. Potrdil je njuno apostolsko delovanje in dovolil, da smeta pri sv. maši in pri drugi službi božji rabiti slovanski jezik in slovanske bogoslužne knjige. Žal, da so Grki vzhodne Slovane: Srbe, Bolgare in Ruse odtrgali od katoliške Cerkve. A spomin na sv. Cirila in Metoda opozarja vse Slovane, naj se vrnejo k cerkveni edinosti." APOSTOIiSTVO 8V. CIRILA IN METODA Jugoslovanski škofje v svoji okrožnici pišejo dalje: „Med katoliškimi Slovani se je ustanovila pobožna družba Apostolstvo sv. Cirila in Metoda p°d zavetjem preblažene Device Marije, ki z združenimi molitvami in z dejansko ljubeznijo nadaljuje apostolsko delo sv. Cirila in Metoda za cerkveno zedinjenje. Ta apostolska bratovščina je že razširjena v mnogih župnijah, želimo, da si' razširi v vseli župnijah. Naj bi vsi katoličani z združenimi molitvami in prispevki delali za vzvišeno delo svetega zedinjenja." ŠKOF SLOMŠEK — ČASTILEC SVETIH BRATOV Škot' Slomšek je bil velik častilec sv. bratov. Vezala ga je neka notranja sorodnost duha in osebnega značaja. Kakor v slovanskih apostolih, tako so tudi v Slomškovem delu in značaju vodilne poteze onih osnovnih krščanskih misli, ki so od nekdaj dajale smer krščanski obnovi posameznikov in človeštva. 1. prenovitev v Kristusu, 2. ljubezen do vseh teptanih in sprava med stanovi, 3. sporazum med narodi. Slomšek je sv. Cirila in Metoda častil kol prva učitelja slovenskega naroda. Z vsem svojim življenjem je pokazal, da tudi dela po zgledu sv. slovanskih apostolov. še bolj goreče je častil sv. Cirila ih Metoda tudi zato, ker sla se z apostolsko gorečnostjo žrtvovala za Slovence in Slovane, da bi jim prižgala luč prave vere in vse Slovane združila v edino pravi Cerkvi Kristusovi. Kot vnet katoličan je vedel, koliko premore združena molitev tisočev vernih. Zato je sklenil ustanoviti pobožno molitveno družbo za zedinjenje cerkveno ločenih kristjanov Slovanov s katoliško Cerkvijo. Bratovščino je izročil v varstvo sv. Cirilu in Metodu, da bi tako povzdignil njuno češčenje in obenem pospeševal zedinjenje. Meseca junija 1851 so Imeli duhovniki lavantinske škofije svoje duhovne vaje v Brežicah. Tam je bilo zbranih okoli 60 duhovnikov in tja se je nap0' til tudi škof Slomšek, da v*e zbrane povabi ustmeno. Toda na poti je nenadoma smrtno nevarno obolel. Poslal Maribor Je duhovnikom le pismeno vabilo,- ki je unelo tem večji uspeh, ker je prišlo od ?aai>c6ki nauk, ki to obravnava, more opaziti tri važne vidike podjetja: odnos med strojem in delavcem, pravnu-socialni položaj delavstva, odnosi meti podjetjem in državo. čeprav so se v zadnjih desetletjih pokazala bistvena izboljšanja v delavnih okoljih, je vidik odnosa med strojem in delavcem še vedno pereč. Izum, pri-lagoditev in uporaba strojev gotovo predstavljajo ustreli človeškega napredka, Toda ta veličastni pojav ima v sebi negativno stran, v kolikor postopki proizvodnje zaradi razdelitve v vrsto laz, ki s® skoraj vedno enake, groze 6 tem, da vzamejo delu vsako človeško vrednost in da ga spremene v golo mehanično gibanje. Iz tega sledi, da je treba preučevati posebne ukrepe tam, kjer stroj lahko poveča brezposelnost; tla je treba nuditi delavcu primemo poklicno izobrazbo, ki mu bo dala zavest o specifičnem prispevku, ki ga prinaša k proizvodnji dobrin (in kar se tega tiče, zasluži priznanje delo javnih oblasti yl ustanovitev in razširjanje tečajev /-9 poklicno kvalifikacijo); treba Je težit' k izboljšanju moralne zavesti in sociai-nt-ga čuta, da bo delavec prepričan, da m j® »j*govo delo tudi služba bližnjemu, posebej okrepiti verski čut, da bo klavec gledal na svoje delo kot na sodelovanje pri stvariteljskem in odrešilnem delovanju božjem in torej kot n* sredstvo za lastno duhovno rasi. Nevarnosti ix udkajli Sveti oče Pij XII. je omenil ob nmo-Sih priložnostih pravno-sofialni polo. delavstva v podjetjih in je določil, kaj spada v področje naravnega prava 'n kaj je del teženj delavskih slojev in k čemu s« torej sme težiti kot k idealu, *-'e se uporabljajo dovoljena sredstva: 'vetj oče je dejansko opozarjal, da „na-'topi nevarnost, kadar se zahteva, da IUli imajo delojemalvi nekega podjetja pravico do gospodarskega soupravljale, zlasti še, kadar to pravico dejansko izvršujejo, posredno ali neposred-n°, organizacije, ki imajo svoje vodstvo izven podjetja. Toda niti narava delov-iie pogodbe, niti narava podjetja ne Vsebujejo nujno take pravice. . . Naš Predhodnik Pij XI. je to jasno razlomil v okrožnici ,,Quadragesimo anno“, kjer se zato zanika bistvena nujnost, '*a se spremeni delavna pogodba v družino pogodbo." ((lovor 3. junija 11)50.) Strogo vzeto torej delavec nima pra-vice do udeležbe pri vodstvu. Toda to ne brani podjetnikom, da bi dovolili delavcem udeležbo na kateri koli način *11 v kateri kolj meri, kakor tudi ne krani državi, da da. delu možnost, da uveljavi svoj glas pri vodstvu podjetja, Prt nekaterih podjetjih in v nekaterih Primerili, v katerih prevelika oblast brezimnega kapitala očitno škoduje skupnosti, če je ta prepuščen sam sebi. In v radijskem nagovoru dne 1. septembra 1944 sveti oče uči, da se morajo v »tx> vati in pospeševati „majhna in ■'•"rtlttja podjetja“ v poljedelstvu, v tua-*i in srednji obrti, v trgovini in indu-'trtji; zadružne zveae jim morajo za- gotoviti prednosti velikega jiodjecja; koder se veliko podjetje izkaže še vedno produktivnejše, je treba nuditi možnost, da se delavna pogodba ublaži » družbeno jiogodbo.“ ČLOVEČANSKI ČUT Toda sveti oče je liotel z očetovsko vztrajnostjo obrniti pozornost na globoke duhovne spremembe, ki jih je uveljaviti, da postanejo bolj človeški in se poživijo odnosi med delavstvom in vodstvom znotraj podjetij. Dejansko se je sveti oče izrazil tako.le, ko je govoril krščanskim podjetnikom: „Ta dolžnost, ta ideal, smo dejali, je polno, \ zvišeno krščansko delovanje vašega podjetja, prepojeno s človečanskim čutom v naj višjem in najširšem pomenu besede. Ta človečanski čut bi moral prodreti, kakor kaplja olja med kolesje, meti vse člane, med vse organe podjetja: med vodje, sodelavce, uradnike, delavce vseh stopenj, od obrtnika in najbolj kvalificiranega delavca, do najskromnejšega težaka. ve bi se i>oninožila in se vam drugo za drugim pridružila podjetja, res prepojena s pravim človečanskim čutom; če bi postala kot številne velike družine iu če bi se ne zadovoljila, da živijo le zasebno življenje kot v zaprti posodi ter bi se ztlružila med seboj, bi vsa skupaj pomagala ustvarjati močno in srečno družbo. Vi hodite. . . po edini varni poti, ki skuša i>oživiti osebne odnose s čutom krščanskega bratstva; to je pot, kj jo je mogoče vedno uporabljati in ki ima obsežne možnosti v podjetju. Ta vaš namen vas bo napravil iznajdljive in spretne, in dosegli boste, da se osebno delavčevo dostojanstvo nikakor ne bo izgubilo v splošni ureditvi podjetja, ampak bo le-to privedlo do tega, da ne bo to materialno bolj učinkovito, temveč mu bo tudi in predvsem prineslo vred- nota prave skupnosti (govor 31. januarja 1952). Ho se bo spremenilo ozračje x jiodjetjih, bodo možne in Jaliko uresničljive spremembe, ki jili v danem trenutku morejo dovoliti in zahtevati poklicna sposobnost in čut odgovornosti delavcev, bistra in živa občutljivost podjetnikov in zahteve skupne blaginje. PODJETJE IN DRŽAVA In končno je jasen nauk Cerkve o odnosih med podjetjem in državo, če se pojmovanje, imenovano liberalno, naslanja na razna zmotna načela, ni nič manj zmoten in nevaren nauk, ki daje državi pravico do celotne načrtne ureditve gospodarskega življenja, že zato, ker iz nje sledi odprava in smrt osnovnih človečanskih pravic: „Naj prihaja ta sužnost, — talcu se modro izvaža Njegova Svetost —, iz čezmerne oblasti zasebnega kapitala ali od državne oblasti, učinek je vedno isti. še več, pod pritiskom države, ki vse obvlada in ureja celotno področje javnega in zasebnega življenja ter prodira celo na področje idej in prepričanj in na področje vesti, more imeti to pomanjkanje svobode še težje jKisledice, kakor to kaže in priča izkušnja.“ (Božični nagovor 1942.) Gospodarstvo ustvarja predvsem svobodna volja ljudi. Državi torej gre, da-ustvarja pogoje, ki omogočijo zasebni pobudi razmah v mejah moralnega roda jn skupne blaginje. STALIŠČE CERKVE Zato je Cerkev gledala vedno z zadovoljstvom in priporočala tiste oblike podjetij, v katerih more nastajati in sc razmahniti zasebna pobuda, kot je obrtniško podjetje, prikrojeno družinskemu obsegu, zadružno podjetje. . . (Nagovor po vadiju 1. septembra 1949). Toda Cerkev zatrjuje tudi, da ni v nasprotju s pravim redom, če podjetja velikega obsega — kadar skupna blaginja očitno ne zahteva kaj drugega — ostanejo v krogu zasebne pobude. (Govor 7. m*-ja 1949). To bo mogoče doseči tol'k° bolj, kolikor bolj odgovorni ljudje v podjetju poznajo svoje pravice in dolžnosti, tako do državljanske skupnosti, kakor do svojega delavstva, in kolikor bolj so delavski sloji, ki se zavedal0 negativnih strani državnega supcrka-pitalizma, pripnščeni, da prevzemaj0 primerno odgovornost v krogu narodnega gospodarstva, v poklicnem žaljenju in v proizvodnih organizmih samih. Njegova Svetost je v govoru * * • marca 1945 podčrtal, da bi k tej rešitvi pomagala pravo pojmovanje pravičnosti in dejavni čut krščanskega bratstva: „Prišel je čas, ko je treba opustiti prazno govorjenje jn ko je treba misliti s „Qiiadragesimo anno“ na novo ureditev proizvodnih sil naroda. To se pravi, tla naj ljudje znajo vidni' in priznati nad razlikovanjem med delodajalci in delojemalci tisto višjo enotnost, ki veže med seboj vse, ki sodelujejo pri proizvodnji, to je svojo povezanost in vzajemnost v dolžnosti, ki j° imajo, tla stalilo skupaj skrbc za skupno blaginjo jn za potrebe vse družbe. Ta vzajemnost naj se razširi na vsa področja proizvodnje, naj postane temelj boljšega gospodarskega reda, zdrave in pravične avtonomije in naj odpre delavskim slojem pot, da pošteno dosežejo svoj delež pri odgovornosti v vodstvu narodnega gospodarstva. Na ta način bo delavec lahko našel, zaradi te skladne koordinacije jn sodelovanja, zaradi tesnejše združitve svoja dela * drugimi činitelji gospodarskega življenja, v svojem udejstvovanju varen in zadosten zaslužek za vzdrževanja sebe in svoje družine, resnično zadovoljstvo duha in krepko izpodbudo za svojo izpopolnitev.“ Janez Krstnik Montini Katolicizem V JiU.S.A. M. ŠKERBEC Ne« York . Uredništvo .Duhovnega življenja“ me Je naprosilo, da bi napisal članek „Katolicizem v Združenih državah“. Da bi *1 tak članek res izčrpen, bi rabil d°3tj časa, da bi mogel zbrati ves po. trebili material, tako pa radi pomanj-ka,ija časa podam le nekaj površnih slik in vtisov o ameriškem katolicizmu. Vsak narod, vsaka država ima pač Sv°je posebne in lastne kulturne, soei-k*lle, gospodarske in tudi versko cerkvene razmere, ki so sad zgodovinskega razvoja. Kamor koli smo prišli slovenski begunci in izseljenci, smo lahko opazili, da so verske razmere v dotični oož.eij več ali manj različne od onih v kaši stari domovini. Verski nauk je v katoliški cerkvi sicer povsod eden in *SU, toda praktično udejstvovanje pa je > raznih državah precej različno. IRSKI ELEMENT V U. S . A. Na ozemlju sedanjih Združenih držav 80 se najprej naseljevali večinoma protestantje, tako se je zdelo, da bo ta del 8vnta postal čisto ali vsaj pretežno pro-testantovski. Silno preganjanje kato-USkih Ircev od strani nekatoliške An- glije pa je prisililo velike množice Ircev, da so zapustili svojo trpečo in zasužnjeno domovino in se naselili na ozemlju Združenih držav, kjer je od pričetka vladala velika verska svoboda. Morda se je takrat tudi kdo v dvomu izpraševal: „Zakaj Bog pač pusti, da sovražniki katoliške Cerkve tako strahotno preganjajo irski katoliški narod?“ Danes vidimo, da bi ne bil ameriški katolicizem tako močan, kot je, ko bi ne bilo takrat onega preganjanja v Irski. Irci so nekako jedro katolicizma v Združenih državah. Izgubili so svojo domovino, izgubili svoj irski jezik, toda ostali so še vedno katoliški Irci, ponosni, da so „irish“ (ajriš) in da so katoliki. Irski element je precej vtisnil pečat vsemu ameriškemu katolicizmu. Na praznik sv. Patrika, dne 17. marca 1952, patrona Irske, ki ga ameriški Irci povsod slovesno praznujejo, aem prišel v Pittsburgh iz kolodvora naravnost v sredo ogromnega irskega sprevoda, manifestacije, ki jo ta dan Irci prirede po vseh ameriških mestih. V sprevodu so korakale močne skupine irskih kulturnih, verskih, socialnih, gospodarskih, nabavnih, športnih in tudi gasilskih organizacij, vsa njih šolska mladina, inteligenca, trgovci, industri-jalci in delavci. Mnogo je bilo v sprevodu raznih vozil: avtomobilov, osebnih in tovornih, brizgalne, reševalni avtomobili njih organizacij itd. V sprevodu je šlo tudi večje število društvenih in župnijskih godb. Zelena barva Irske je prevladovala v vsem sprevodu: Zastave, predvsem zelene, plašči, celo visoki cilindri so bili zeleni. Irci imajo tudi, kot drugi narodi, svoje slabosti. Z njimi bi posebno ne bil zadovoljen naš pokojni apostol protialkoholnega gibanja, prelat Janez Kalan, ker mislim, da nas Slovence precej prekašajo v uničevanju alkohola, toda skupaj pa drže, kakor da bi bili cementirani in pa odlično katoliško čutijo. Nekoč mi je pravil neki duhovnik, ki dobro pozna Ameriko, da bo Irc, morda pijan v salonu, tudi morda ne kaj posebno dober obiskovalec cerkve, pripravljen s steklenico razbiti bučo zabavljaču čez vero in njih duhovnike. Glede tega bi se pač morali Slovenci marsikaj naučiti od katoliških Ircev. Ne sicer sedenja v salonu in pitja, pač pa narodne in verske katoliške zavesti. Poleg irske go v Združenih državah močne narodne skupine nemških, poljskih, francoskih, ukrajinskih, slovenskih, hrvaških in drugih katoličanov. Mnogo priseljencev se je tu v verskem oziru izgubilo, kar se je rešilo, se je večinoma potom katoliških narodnih župnij. Kjer so Slovenci ustanovili svojo narodno župnijo, tam so se versko prilično dobro ohranili, drugod pa po večini tudi versko izgubili. Narodne župnije pa polagoma izginjajo iz ameriškega katoliškega življenja, največ so k temu pripomogle farne šole, ki so po prvi svetovni vojni postale le angleške. Pred prvo svetovno vojno se je v župnijskih elementarnih šolah poučeval tud} materni jezik, po prvi svetovni vojni pa je to prenehalo in sedaj slovenska mladina ne *na več ne pisati in ne brati slovensko in tretji rod tudi ne več govoriti materinega jezika. V desetih ali petnajstih letih bodo izginile vse narodne župnije, dasi So te največ pripomogle, da so se njih prvi člani ohranili katoliški Cerkvi. ŠTEVILO KATOLIČANOV V TT. S. A- je navedeno uradno od katoliške statistike nekako 29 milijonov. Toda župnijske statistike štejejo med katoličane le one, ki so vpisani v župnijo, suhih vej, ki niso združene z župnijo, ne štejejo med katolike. Ameriško vojaštvo pa je med drugo svetovno vojno na P°' dlagi razmerja moštva v armadi računalo, da je v Združenih državah nad 4 0 milijonov katoličanov, ker so nied katoličane prištevali vse one, ki so se izjavili, da simpatizirajo s katoliško Cerkvijo. Ravnokar berem v clevelandskem ..The Catholic Universe Bulletin", škofijski tednik, da je bilo v drugi svetovni vojni v USA armadi 3.080 katoliških vojnih kaplanov v službi, zdaj jih je 999, da je sedaj v ameriški vojski 31% katoličanov, če bi bilo tako razmerje katoličanov do drugovercev tudi izven vojske in bi bilo 31% vseh državljanov katoličanov, potem bj moralo biti v U-S. A. nad 47 milijonov katoličanov. Toda računati moramo, da imajo ravno katoliške družine več otrok kot drugoverske in da je radi tega tudi več katoliške mladine sorazmerno v vojski, zato mislim, da je bila pravilna vojaška kalkulacija, da je v Združenih državah okrog 40 milijonov katolikov, torej je kakih 10 milijonov takih ,,katolikov", ki jih cerkvena statistika ne vodi med katoličani. Mislim, da ne bom pretiraval, če trdim, da se je versko izgubilo tu vsaj ena četrtina onih katoličanov, ki niso imeli svoje narodne župnije . . . Evropa je dosti grešila, ker ni poslala sem za izseljenci dovolj katoliške duhovščine, tudi Slovenci smo glede tega dosti grešili, zato je brezbožni socializem zastrupil tu toliko Slovencev, posebno tam, kjer ni bilo slovenske župnije. . . % Vsekakor pa je katoliška Cerkev v druženih državah najmočnejša skupi-Pa tudi najbolj enotna, delavna in Ogledna. Vsako lato pristopi v katoliki0 Cerkev tu — če se ne motim — kakih sto tisoč drugovercev. V letoš-8jfm letu — 1952 — so kurati krstili ln sprejeli v katoliško Cerkev 20.172 v°jakov. Stari naseljenci, ki so izgubili stik z narodno župnijo, so ga izgubili navadno tudi s katoliško Cerkvijo ju umi-fajo mnogi , sine lux et sine crux“, kot 1» nekak „tehnični" izraz za umiranje brez zakramentov. Socializem je" poseb-7,° med slovensko skupino mnogo gre-8*1, ker je svoje privržence navdal z ne-ko enstrpno surovostjo in sovraštvom katoliške Cerkve in duhovnika, ki Sa drugod nikjer ut- najdete med dru-Sinii narodnimi skupinami v Ameriki. Amerikanci so zelo tolerantni, vljud-napram duhovniku, četudi so druge ali brez konfesije. Povsod je kato-‘tški duhovnik deležen spoštovanja in velike vljudnosti. Le enkrat me je te-*0hi 3 let na cesti sirovo napadel neki htoški ki pa jv bil seveda Slovenec — socialist pa je hitro odhitel naprej, ker ^tislim, da se je bal, da bi še kdo drugi slišal. . . DIHAVA IX CERKEV s,a tu ločeni, toda ne sovražno, marveč Prijateljsko. Državna oblast je napram 8tevilnlm cerkvam v državi nekako nevtralna, sicer pa njeni oblastniki kaj Pogosto povdarjajo potrebo in važnost vei'e za privatno in javno življenje. Ob P'iliki letošnjih kongresov obeh velikih Političnih strank v Cikago smo lahko Sledal; na televiziji, kako so na obeh oitgresiii molili za božji blagoslov zastopniki vseh različnih ver v državi, IPdi čiltaški kardinal je pred vsem zbo-r°rn molil ob tej priliki. Kaj takega 8ajbolj klerikalna stranka v Evropi ni storila! Pred sejami raznih občinskih odborov se marsikje javno moli in tudi Pred kongresom \ Washingtonu. Oba kandidata za predsednika sta javno POvdarjala veliko potrebo in važnost rščanstva za atneriško demokracijo. Pri zadnji statistiki, ki jo je izvedel Gallupov zavod, so našteli v vsej državi le en procent ljudi, ki ne verujejo v Boga. Seveda je ta vera pri mnogih zelo meglena, površna, toda eno je gotovo, da je nasprotnikov vere sorazmerno malo v državi. Značilno pa je za ameriški katolicizem, da je zelo nacionalno zaveden in navdušen za državo. Pogosto opaziš v cerkvah pred oltarjem ameriško zastavo, ki je postavljena tudi v vsakem razredu katoliških šol. Vsekakor so ameriški katoličani veliki patriotje, dosti bolj kot smo bili mi kdaj v Evropi. KATOLIŠKO SOIjSTVO je najlepši list v delovanju in življenju ameriškega katolicizma. O tem sem že lansko leto pisal b „Duhovnem življenju". Katoličani vsako leto izdajo poldrugo milijardo dolarjev za svoje versko šolstvo. Samo jezuitje imajo v zvezni državi 2 7 kalidžev in univerz, poleg teh imajo pa še benediktinci, frančiškani in drugi redovi dosti višjih šol. V državi Ohio, kjer bo morda kake 3 milijone katoličanov, vzdržujejo samo jezuitje dve univerzi in sicer v Clevelandu tn Cincinati. Morda se najlepše razvija katoliško šolstvo ravno v clevelandski škofiji, kjer se vedno grade nove elementarne, višje šole, kalidži in univerze. V Clevelandu ima večinoma vsaka župnija svojo 8 razredno elementarno šolo. Vzgoja v teh šolah je vsekakor daleč pred ono na državnih šolah, ki so popolnoma laične, kar se očividno pozna pri mladini. Parne šole imajo vsak dan skupno mašo, velik del mladine prejema zelo pogosto sv. zakramente, mesečno pač vsi. Ameriški katoličani imajo nekaj odlične mladine, vzgojene na verskih šolah. Kaj bi bili mi Slovenci lahko storili, če bi bili imeli take šole. . .! Večkrat si mislim: Kaj bi se dalo vse napraviti s to mladino. . . Katolicizem v Združenih državah drže na primerni višini predvsem redovniki in redovnice, ki poučujejo na verskih šolah ... Ti odvzamejo duhov- nikom velik del bremena v dušnem pastirstvu. KATOLIŠKO ČASOPISJE Kolikor vem, nimajo katoličani r Združenih državah nobenega dnevnika, ki bi bil izrazito katoliški. Katoliške dnevnike imajo le narodne skupine — Slovenci, Poljaki itd., v angleškem jeziku pa ni nobenega katoliškega dnevnika. Toda vsi ameriški veliki časopisi bo verskemu gibanju in življenju naklonjeni, razen malih izjem socialističnega in komunističnega tiska. Veliki dnevniki priobčujejo redno tudi verske in cerkvene vesti vseh različnih ver. Katoličani pa imajo veliko število izrazito katoliških tednikov in revij, oziroma magazinov. Mislim, da ima vsaka škofija svoj tednik. Ti pa so nekoliko drugače urejevani kot so katoliški listi v Evropi, vsebujejo večinoma poročila in vesti o verskem in cerkvenem življenju, o prireditvah škofije in župnij, šol in društev, zlasti pa mnogo pišejo o športu v katoliških šolah in organizacijah, šport je za Amerikanca največje zanimanje. Vzgojnih, načelnih in ascetič-nih člankov je bolj malo v tem časopisju. Amerlkanec splošno ne bere rad kaj težkega. Med katoliškimi revijami bi omenjal le jezuitsko „America", ki je odlično urejevana in bi jo primerjal nekako nekdanjemu slovenskemu „Katoliškemu Obzorniku". Ta revija priobčuje načelne članke iz vseh panog javnega ln duhovnega življenja, presoja vse: politiko, gospodarstvo, socialno življenje, literaturo in vse drugo kulturno udejstvovanje s katoliškega stališča. Izhaja tedensko in njeno sodbo zelo upoštevajo no samo katoliški krogi. KATOLIŠKE ORGANIZACIJE Ameriški katoličani so, kot sem že omenil predvsem navdušeni za šport, kot je vsak povprečni Amerikanec. šport tn športne organizacije igrajo veliko vlogo tudi v farnem življenju in v farnih organizacijah, zlasti pri mladinskih. Kolikor ge mi zdi,-je nekako osred- nje versko društvo „Holy Name”, to je družba najsvetejšega Imena, ki naj bi bila po zatrjevanju ameriških krogov nekaka Katoliška akcija. To pa je nekaj podobnega kot je bilo pri nas apo-stolstvo mož. Mesečno enkrat je skupno obhajilo, kak sestanek, družabni večer, seveda s plesom, včasih prirede kako skupno uro molitve. Bolj kot Holy Name pa ml imponira red Kolumbovih vitezov, ki je dosti bolj podoben KA kot Holy Name. Kolumbovi vitezi so nekak protiutež fra-masonski organizaciji, članov šteje danes nad 830.000 mož ln bo kmalu doseglo en milijon. Organizacija je letos praznovala svojo 70 letnico obstoja in šteje 3.100 skupin. Tu je izbrana moška elita ameriških katoliških mož. Ta organizacija izdaja svojo revijo v kakih 850.000 izvodih, „Columbia". Ima svoj milijonski fond, iz katerega podpirajo z brezobrestnimi posojili in darili katoliško šolstvo, bolnišnice, dobrodelne ustanove in župne cerkve. Celo v Rimu vzdržuje red 7 igrišč za mladino. Najbolj pa imponira katoliška propaganda, ki jo ima organizirano ta organizacija. V St. Luisu vzdržujejo osredno Informativno jn propagandno pisarno, ki izdaja letake in brošure za širjenje in obrambo katoliške vere. To literaturo dobiš lahko po vseh vlakih ln kolodvorih. Ta Informacijska pisarna vzdržuje ogromen aparat, ki po pošti potom pisem podaja verski pouk vsem, ki se zato zanimajo. Sedaj poučuje sto tisoč oseb v katoliški veri pismenim potom-To je res katoliška organizacija! KARITATIVNA ORGANIZACIJA Katoliški Amerikanci imajo danes gotovo največjo karitativno organizacijo med katoličani na vsem svetu. Vsaka škofija, po številu 120, ima svoj0 lastno karitativno organizacijo, gvojega škofijskega ravnatelja za karitas, hi vodi vso škofijsko dobrodelno akcijo-Vse škofijske dobrodelne organizacije pa so se združile v National Cathollc Welfare Konference (NCWC), ki jo vodi od ameriških škofov za to Izvoljeni škof. Ta organizacija je leta 1947 orga- nUiraIa v svoje okrilju The War Relief •''Orvices, pomoč vojnim žrtvam, beguncem in izseljencem. Med vsemi begunci, izseljenci in drugimi vojnimi žrtvami ■le bilo 52% katoličanov, za katere se j® predvsem zavzela ta organizacija, oskrbela v smislu zakona sponsorje, da so se mogli priseliti v U. S. A., skrbela za razne njih stroške in podpore. Do bred kratkim je ta organizacija zupo-sljevala skupno (150 oseb in od teh je bilo 380 na delu v Evropi. Do 30. ju-oija je pomagala nad 150.000 vojnim žrtvam pri vselitvi v Združene države. V Clevelandu vsako leto zbira občin-8ka organizacija za razne dobrodelne ustanove in je letos nabrala kakih 7 milijonov dolarjev. Poleg tega pa zbirajo še katoličani samo za svoje lastne karitativne organizacije in so letos nabrali samo v denarju 789.501 dolar. S tem vzdržuje škofijska karitas 24 škofijskih dobrodelnih ustanov: bolnišnic, sirotišnic, zavodov za onemogle, najdenčke itd. Kjer je na svetu kaka katastrofa, uajdete danes zastopnike ameriške N"C\VČ, ki pomaga z denarjem obleko in živili. Karitas ameriških katoličanov mora vsakemu Imponirati! Ameriški katoličani so danes tudi neke vrste financerji katoliške Cerkve: ^ atikana in katoliških misijonov. Misijonskih poklicev je kaj dosti tu, denarci viri za katoliške misijone pa najbrž večini prihajajo tudi iz Združenih držav. SENČNE STRANI AMERIŠKEGA KATOLICIZMA • tV vsaki močni državi je nacionalna *uvest zelo močna in ta vpliva potem tudi na. versko cerkvenem področju. To kaj lahko zapelje katoličane, ki niso ttoeli prilike študirati razmer drugod, da mislijo, da je pri njih vse na višku. velikih državah je vedno nevarnost, da «e v katoliške vrste vrine nekak Shobizem, prevelika samozavest, ki jim brani, da bi pogledali, kako je drugod Po svetu ln bi — kar Je dobrega drugod — tudi umi »prejemali.“ Značilno sodbo o ameriških dijakih na katoliških višjih šolah priobčuje jezuitska revija „America" z dne 28. julija 1951, kjer piše: ,,Med katoliškimi graduiranci (tistimi, ki končajo neke vrste našo univerzo l na kalidžih (univerzah) je vse preveč bahaštva, socialnega in intelektualnega. da gojenec smatra sebe za nekaj vzvišenega nad onimi, ki niso tako vzgojeni kot on." Potem se isti člankar pritožuje, da je ta mladina premalo vzgojena za apostolat. Več ali manj bo ta sodba najbrž veljala ne samo za gojence ameriških višjih šol! Ko bi na ameriških katoliških šolah imeli organizirano Katoliško akcijo, recimo po vzoru naše dijaške, bi se dali doseči ogromni uspehi. V reviji „America" pa se opaža, da čutijo, da bi bilo treba Katoliško akcijo res organizirati po vzorcu drugih dežel. Splošno pa ne kaže, da bi skušal kdo tu priporočati, da bi se KA organizirala kaj drugače in po zgledu drugih v Evropi, ker si povprečen Amerikanec ne more misliti, da bi bilo kje drugod kaj bolje organizirano kot je tu. Ločitev Cerkve od države nudi v Združenih državah popolno svobodo katoliški Cerkvi, ima pa to posledico, da morajo katoličani plačevati davke za državne šole in poleg tega št- vzdrževati svoje lastne šole. V tem oziru se godi katoličanom tu krivica, ki Je pa najbrž ne bo mogoče popraviti, ker protestantje nimajo tako razvitega verskega šolstva, zato pa se med njimi vedno bolj širi sekularlzem. Vsled ločitve Cerkve od države je v Združenih državah državno zakonito dovoljena razporoka seveda tudi za katoličane. Vsak cerkveno sklenjen zakon je od države priznan kot državno veljaven, toda država ne prizna nerax-družnosti katoliškega zakona. Razporoka je največje moralno zlo v tej državi, kjer je ločen vsak tretji zakon... Sicer med katoličani razporoka ni tako pogosta kot med drugimi, vendar je pa tudi med njimi dosti tega zla. Tudi zakonska morala v tej državi ni na višku. Stari naseljenci in njih družine eo Imele po 8 ali še več otrok. danes so večinoma družine z enim, dvema otrokoma, . . Amerika je na višku civilizacije in življenjskega gtandarta, pa tudi na potu degeneracije, kot je ugotovil neki ameriški pisatelj. Zelo čudno vpliva na katoličana, ki pride iz Evrope sem, velika ločitev med črnimi in belimi, kar je tudi med katoličani žal zelo razširjeno. Lani 8. julija so v mestu Cicero pri čikago razbili beli neko hišo, kamor se je hotel vseliti neki črnec s svojo družino. Velikih demonstracij proti vselitvi črne družine med bele se je udeležilo tudj mnogo katoličanov, kot so pisali časopisi. Ponekod se v mestih zavežejo med seboj v ulicah vsi lastniki hiš, da ne bodo prodali svoje hiše črn- cem. V neki ulici v Clevelandu je nastal velik vrišč, ko je neka lastnica hotela prodati svojo hišo črncu, da bi se maščevala nad sosedi... če se namreč kje näsele črnci, potem bela gospoda prične tam prodajati svoje hiše in s® izseljevali v druge predele, kjer ni črnih. . . čudno, da so se tega misije; nja navzeli tudi sem priseljeni mnogi Slovenci. . . Toda država Ohio je naravnost idealna za črnce, ki so sicer tu popolnom* enakopravni, po nekaterih državah Pa je ločitev med obema plemenoma tako velika, da morajo črni imeti svoje gostilne, da se morajo voziti v posebnem oddelku na vlaku. Resnične ljubezni manjka. Sicer pa je pomanjkanje ljubezni svetovni pojav. NEZVESTI VLADAR SALOMON BORIS KOMAN V' kraljevi palači na Sionu v .Jeruzalemu se je razvil v mladeniča odličnih lastnosti Salomon, najljiibšj sin kralja Davida, ko se je teinu življenje nagibalo v- zaton. Ne majhno razkošje na dvoru in že ustaljene in urejene razmere v kraljestvu so vtisnile temu sinu skromnega izraelskega naroda neko vzvišenost in plemenitost, ki jo srečujemo le pri redkih izbrancih. Na posredovanje njegove zaskrbljene matere Bet.sabeje ga je dal David še za svojega življenja mazilit za kralja (3 Kralj 1, 39). Vreden pa je umrl, mu je še položil na srce: „Spolnjuj zapovedi (in-spoda, svojega Roga! Drži se njegovih potov, ohrani njegov 0 bogoslužje in njegove jiostnve! Tako bo Gosixxl potrdil besedo, ki mi Jo je dal rekoč: ,,('e bodo tvoji sinovi delal j dobro, hodili v moji prleujočnosti. se držali resnice s celini srcem in z vso dušo, bo vedno eden tvojega rodu zasedel prestol I*' l-aela!“ (3 Kralj 2, 1--i). In še m« je rekel: „Bog mj je rekel: ‘Salomon, tvoj sin, bo zidal mojo hišo, zakaj njega sem izvolil za sina in jaz mu IhU" oče.’ Ker te je torej Gospod izvolil, da mu zidaš svetišče, bodi srečen in dovrši delo“ (1 Kron 22, S—11). PKEVZAME KRALJEVO OBLAST Po Davidovi smrti je Salomon zasedel prestol in njegovo kraljestvo je bilo krepko utrjeno (3 Kralj 2, 12) po zaslugi njegovega modrega očeta, ki mu je vse to s svojim življenjskim delom pripravil. Vsem je bil všeč in ves Izrael mil je izkazoval pokorščino. Prav tako s0 mu tudi vsi knezi in veli kaši in vsi sinovi Davidovi prisegli zvestobo in podvrgli kralju Salomonu (1 Kron 39. —24). Res je imel v začetku nekaj težav z možmi, ki so sj tudi hoteli pri-Ikstiti kraljestvo, pa je vse z odločno roko hitro strl (8 Kralj 2, 15). SAM »ION O V A MODROST i*ri vmuu tem se je mladi Salomon d: „Ker nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva, ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil modrosti, Slej, sem ti storil no tvojih besedah in ti dal modro srce, razumno tako, da nihče pred teboj ni bil tebi enak in tudi za teboj tebi ne bo. I*a tudi to, česar n»e nisi prosil, ti bom dal, bogastva namreč in slave. In če boš hodil po niojilr potih, ti bom dal tudi dolgo življenje“ (8 Kralj 8, 5—14). Kmalu je mogel Salomon pokazati modrost, ki si j«, je izprosil od Boga. Drišli st« Ir kralju dve ženi, ki sta se Prepirali zaradi svojih novorojenčkov. Dna je ponoči v span ju zadušila svoje-Ka otroka in mrtvega podtaknila drugi, njenega p» vzela k sebi. Obe sta hoteli ttvvga otroka. Kralj pa je razsodil: “Drinesite meč in razdelite živega otroka v dva dela! Dajte polovico eni in Polovico drugi!“ Üerut, katere sin je bil je tedaj rekla: „Prosim, gospod, •lajte ji otroka živega in nikar ga ne Usmrtite!“ Druga p* je govorila: „Naj ne bo ne moj tre tvoj, ampak razdeli naj se!“ Kralj na je razsodil: „Dajte oni otroka živega; zakaj ta je njegova mati!“ Irt razširila se je kraljeva razsoli litt no celom Izraelu in vse je napolnil svet strah pred njim, ker so videli, da je božja modrost v njem (8 Kralj 8, Ki--28). in povzdignil je Go- sporl Salomona čez ves Izrael in mu dodelil tolikšno slavo v kraljestvu, koli-kršrie rti imel prej noben kralj v Izraelu (1 Kron 29, 25). Napisal jo tudi mnogo modrih besed, ki jih imamo deloma ohranjene v svetopisemski knjigi Pregovorov. ZIDA TKMPEid V takšnih okoliščinah mu ni bilo težko izpolniti Davidove poslednje volje. Na hribu Moriji v Jeruzalemu je sezidal Gospodu veličasten tempelj. Tir. skega kralja JHiramn je naprosil, da »ut je načrtu svetega šotora, le da so ga veliko povečali in še dodali številne pomožne stavbe. Bil je silno dragocen. Vse stene znotraj «o bile obložene s cedrovino in z zlatom od vrlia do tal. In vse je bilo okrašeno z umetniškimi rezbarijami (8 Kralj O, 18, 22, 29). Ko je bil tempelj dograjen, *o se zbrali v Jeruzalemu poglavarji rodov in n «pregledne množice ljudstva. V sprevodu so med godbo m petjem prenesli skrinjo zaveze jz svetega šotora na Sionu in jo postavili v presveto. In oblak Gospodovega veličastva je napolni! svetišče (S Kralj 8, 11). Salomon pa je pokleknil pred oltar, razprostrl roke proti nebu in rekel: „Gospod, Izraelov Bogi Nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem ti jp sezidal. Vendar se ozri na molitve svojega hlapca! Poslušaj prošnje svojega hlapca in svojega ljudstva Izraela. V-slišj jih, česarkoli te bodo prosili na tem kraju“ (3 Kralj 8, 27—30). Potem je kralj s celim Izraelom daroval Bogu velikanske daritve: 22.000 volov in 120.000 ovac. Na ta način so posvetili tempelj Gospodov. Ko je Salomon končal svoje molitve, je švignil ogenj z neba ter iiovžil žgaine in druge darove. In božje veličastvo je napolnilo vso hišo (2 Kron 7, 1). Gospod se je spet prikaza! Salomonu in mu rekel: „Uslišal sem tvojo molitev in posvetil hišo, ki si mi jo sezidal, da ostane v njej vedno moje ime. ve boš hodil pred menoj kakor tvoj oče v preprostosti sre» sin pravičnosti in boš storil vse, kar sem li ukazal in boš spolnil moje za|M)vedi, bom postavil prestol tvojega kraljestva nad Izraelom za vedno; kakor sem obljubil tvojemu očetu Davidu. če pa se boste ločili od mene ter ne hodili za menoj, temveč častili tuje bogove, bom potrebi! Izraela z zemlje, ki sem mu jo dal, tempelj pa vrgel izpred svojega obličja in Izrael bo v pregovor in zasmeh vsem ljudstvom“ NA VRHUNCU MOČI IN SLAVE Salomon je po svojih delih in ih> svoji modrosti zaslovel tudi preko mej svojega kraljestva. Z vseh strani so ga hodili poslušat in prihajala so odposlanstva od vseh krajev sveta, med katere se je razširila slava o njegovi modrosti (3 Kralj 4, 34). Celo kraljica iz Sal>e v Afriki ga je prišla občudoval z veličastnim spremstvom in z dragocenimi darovi. Spraševala ga j° razne stvari in vsa vzhičena priznala: „še veliko večja je tvoja modrost nego sloves o njej! Blagor možem, ki vedno stoje pred teboj in poslušajo tvojo modrost! češčen Gospod, tvoj Bog, ki Ite je ljubil in te postavil na izraelski prestol!“ (3 Kralj 1U, 1—8). Ugled in bogastvo Salomonovo je doseglo doslej neslutene višine. Bil je n» višku človeške slave in blagostanja. Bazen templja so lirski stavbeniki zgrudili Salomonu tudi veličastno palačo: Oprema je bila zlata in srebrna, izdelana iz tisovega in cedrovega lesa ali •/-slonove kosti ter okrašena z biseri. Kraljici, ki je bila faraonova liči, je dt^l sezidati posebno palačo. Utrdil in olepšal je mnogo mesit. Njegove ladje s<> v zvezi s Hiramovimi dovažale .z daljnih dežel zlato in srebro, slonovo kost in druge dragocenosti. Zelo se je dvignilo poljedeljstvo, z njim vred ju» tudi trgovina. Podjarmljeni narodi so plačevali visoke davke. Salomonova oblast je segala od Egipta do Eufrata (Prim. 3 Kralj pogl. 9. in 10.). V deželi je vladal mir in vsak Izraelec je prebival brez strahu, ysakteri pred svojo trto in smokvo vse dni Salomonove. Bog je spolniI svojo obljubo dano mlademu Salomonu, ko ga je prosil modrosti. PROPAD Ni pa spolnil Salomon svoje dolžnosti do Boga. Vsa neizmerna, slava i« moč ter bajno bogastvo in razkošje ga je upijanila. Preveč ga je zaposlila; da je začel zanemarjati svojo notranjost, Bolj in bolj se je začel oddaljevati od Gospoda, svojega Boga, obenem pa popuščati slabim nagnjenjem i'1 strastem. Sčasoma je izgubil oblast na‘l samim seboj in postal suženj strasti. (Xjsc'iuo počutnoati. Ta mož, ki Je tako iskreno znal moliti, ko je bil mlad, ki je tako odlično znal ločiti med dobrini ia zlom, ki je « tako gorečnostjo sezidal Veličastni tempelj pravemu Bogu, se je dal n« starost omrežiti <>d tujih žensk, ki so ga sčasoma čisto izpridile. Obdal sc je z množico teh žensk, jim ugodil v Vsem, in jim dal celo graditi malikovalske templje! On, maziljenec in ljubljenec božji! S tem je seveda silno globoko padel Ul strašno razžalil Gospoda Boga, ki se je razsrdil nad Salomonom in mu rekel: „Ker nisi držal moje zaveze in zapovedi, ki sem ti jih dal, bom odtrgal kraljestvo otl tebe in ga dal tvojemu hlapcu. Pa ne bom storil tega Za tvojega življenja iz ljubezni do Davida, mojega služabnika, in du Jeruzalema, mojega izvoljenega mesta“ (;{ Kralj 11, 11—12). Nastali so upori proti Salomonu. J eroboamu, enemu izmed upornikov, je, bilo prerokovano, da bo vladni desetim izraelskim rodovom. Zato mu je Salomon stregel po življenju, pa ta se mu je umakinl v Egipt (3 Kralj 11, 10). Po štiridesetih letih vladanja je Salomon umrl. Odšel je neslaven s i>ozor-nice, ker ni spolnil božje volje. Pri vsej svoji izredni modrosti ni doumel, da je več kot slava, moč in bogastvo modrost vseh modrosti: zvesto služiti edino pravemu Bogu. Zelo resen opomin nam vsem, posebno onim, katerim je Bog zaupal večjih darov ali odličnejši po-ložalj. Drobne vesti iz Nemčije Martin Bo rmanu, sin proslulega hit-lerjanca in zagrizenega sovražnika Cerkve Martina Bormanna, se je spreobrnil h katoličanstvu leta 1948 obenem s štirimi sestrami in dvema bratoma, ko je študiral na katoliški šoli „Canisius“ v Ingolstadtu na Bavarskem, katero vodijo misijonarji presvetega Srca. Leta 1952 je vstopil v novicijat tega reda, kjer se je izkazal za zelo gorečega v samostanskem življenju. Zdaj ima le to keljo, da pojde za misijonarja v prekomorske kraje. V Nemčiji p<> vojni raste število duhovniških poklieev. Tako jih je v semenišču v Paderbormi 1 fin Ta številka je najvišja v 175 letih od ustanovitve semenišča, ki je dalo v tem času 4.558 duhovnikov. V mestu Bonn so otvoriil dve laiški semenišči: eno ,za može in drugo za žene. Bonn spada pod köinsko nadškofijo, študij traja dve leti in v tem času se morajo kandidati usposobiti za katehete in pomočnike dušebrižnikom. Ti laični semeniščniki ne smejo imeti manj kot 21 let in ne več ko 33 let Imeti morajo tudi dovoljno izobrazbo. Po možnosti veliko maturo. Po končanem šemi nišču ostanejo eno leto na pre. izkušnji, šele potem so dokončno nastavljeni Za vzdrževanje poskrbi škof. Na potu . julij 1902. Zakaj hoče jutri k sv. obhajilu? Slutnja?! Božji opomin? še ne ve, kaj se bo zgodilo popoldan istega dne. . . Zunaj je vroč julijski dan. Ostali so na polju Ozračje je tež- tiE Na durih se prikaže senca. . . ko. A Marija čuti v svoji duš; neizmeren mii. Pred nekaj urami se je vrnila od sv. maše, pri kateri je prejela hrano močnih — Kristusa. Zdaj napolnjuje mlado dušo čisto veselje. Vest ima mirno in brez očitkov. Je li to mir pred viharjem?... Pri kosilu zajemajo polento iz iste sklede. Marija je skuhala južiuo. Morda zadnjič zajema iz te stare, bakrene sklede. Aleksander išče njen pogled, a ona se mu izmika. Zdi ge, da je šel po zadnjem grižljaju v njegovo dušo satan. Sklep je storjen. Načrt pripravljen. Takoj po kosilu prosi Marijo, da mu popoldne zakrpa srajco. Ona nekaj sluti. Ve. da ne potrebuje še danes srajce, ker ima pripravljeno drugo. Molči. Mati pa misli, da ni razumela, zato ji ukaže znova. Marija boječe pritrdi. Ko pospravi kuhinjo, vzame srajco in j° začne krpati na stopnicah. Aleksander dela na polju. Sedaj je prišla njegova ura. Odda voz Marijini materi in z izgovorom odide v hišo. Tam vzame nož, ki ga je preje skrbno nabrusil, pripravi pri vratih klop .za zapah in pokliče Marijo-,,Kaj hočeš?“ vpraša boječe deklica. ,,Ne grem, če mi ne poveš, zakaj!“ Poln strasti in v jezi zagrabi deklico za roko in jo odvleče v kuhinjo. Ona ne vpije> a je zelo resna in se trese. Misli, da bo zlepa zmagala kot že večkrat. ,,Vdaj se!‘* — ,-,Ne, nikoli ne, to je greh!“ •— ,,Vdaj se, sicer te ubijem,“ in v tem dvigne bodalo nad ubogo deklico. „Ne, to je greh, in če hočeš to storiti,, boš šel v pekel.“ — Hoče se iztrgati iz njegovih rok, a on napade in jo večkrat rani v trebuh. Ona pa se ne meni toliko za rane, kot da si popravi obleko na razgaljenem telesu. Medtem se onesvesti, on se za hip umakne v sobo. Ko se ona osvesti, začne klicati njegovega očeta, a med tem se Aleksander vrne k njej in ji zada še nove rane v vrat in prša. Marija je sedaj kot mrtva. Ob klicanju se zbudi mala Rezika, ki začne jokati; pride bratec, ki ga pošlje mati, češ kje je Marija, da ne potolaži Rezike. Mladi Marijan se skupaj s starim Serenellijem znajde pred strašnim prizorom. Med tem vstopi še mati in obupni klici pritegnejo še sosede. Vsa vas je pokoncu. Nato pride sanitetni avto in prijašejo karabinerji, ki otmejo ubijalca, da ga razjarjena množica ne linča. V bolnišnici se zdravniki trudijo, da rešijo življenje, ki ugaša na posledic; štirinajstih ran. Nato pride duhovnik, ki ji podeli sv. popotnico. Dolgih 20 ur se bori Marija s smrtjo' bolečina, žeja, odpuščanje ubijalcu, končno se poslovi od matere in bratcev in vpiše v Marijino družbo, kateri se bo kmalu pridružila za večno. Dne 6. julija leta 1902 izdihne svojo mlado, čisto dušo Ima 11 let, 8 mesecev in 20 dni. Na dan pogreba govori množici duhovnik: „Deklice, dekleta in žene, učite se od te preproste vaške deklice, kako se je treba boriti in če je potrebno, tudi umreti za sv. čistost. ...“ O FILMU SAMEM 1’roizvajati verske filme je zelo tve-Kaim reč. Posebno za družbe, ki gledajo na čim večji dobiček. Današnji sv boji resnih filmov, kajti ob njih 8e mu vzbudi vest z očitki ter vprašanje 0 onostranskem življenju. Zato ljudje raje gledajo filme, ki vest uspavajo in Diesli nudijo užitke mesa. Filmati prav v časih, ko povsod cveti pohota, življenje slabotne deklice, ki je vsemu temu °dmrla, zato da bi večno živela, je Pravzaprav drzen korak. Tega se je za-Vedal tudi pisatelj vodiča za film. Kako združiti nebo z zemljo, kako približati Peklo nebesom? Saj je naše življenje Peprestano nihanje med zlom in dobrim. Ali naj se torej svetnico idealizira in tako prikaže današnji mladini? Kaj pa, če se raje ustvari nekaj no-yega, a resničnega? Sklep je bil storjen: Podajmo življenje svetnice tako, kakršno je bilo! Svetloba in senca, boji in zmage, skušnjave ter čednosti, nič romantičnosti, kajti moderni človek hoče biti kritičen in romantičnosti ne niara. Hoče gledati resnici v oči, čeprav je ta kruta. Zamisel režiserja je uspela. Na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah je bil film nagrajen z eno prvih nagrad. KAKO NAJ SODIM FILM JAZ? Vsak film moremo motriti z dvojnega vidika: umetniškega ter moralnega. Kinematografsko je film dovršen in se lahko postavi ob stran vsakemu modernemu filmu. V današnjem italijanskem Klinu se opaža tendenca, ostati zvest resničnosti Zato se v njem vse naravne dogaja, brez pretiravanj in izumetničeni. Celo igralci so navadni kmetje, ki niso nikjer študirali oderske ali kinematografske umetnosti. In kljub te-ntu, ali prav radi tega so uspehi čudoviti. V moralnem oziru film prikazuje dve skrajnosti: Marijo in Aleksandra. Junaška čednost proti umazani, s slabim čtivom gojeni strasti. Režiser je znal °Pe skrajnosti dovršeno vključiti v °ko]j<- dogodkov. Vročemu julijskemu Marija Goretti umira popoldnevu in žetvi na polju postavi nasproti mirno delo v hiši ter spanje nedolžnega otroka. Res mir pred viharjem. Nato nastopi višek. Kar smo sejali, to bomo želi. Razbesnela strast si zadosti v umoru junaške deklice, ki je vedno sebi odmirala, da bi v drugih Kristusu služila. Sovraštvo, ki je poplačano z odpuščanjem. POMANJKLJIVOSTI FILMA Film lepo prikaže življenje deklice, ki umre, da ohrani svojo čistost. Ali to že zadošča za razglasitev za svetnico? Ne pokaže nam torej dovolj ostalih herojskih čednosti, ki so potrebne za kanonizacijo. Manjka to, kar morda Italijani že poznajo oziroma so videli od blizu: življenje In čudeže svetnice, ki so ji pripomogli do svetniške časti. Nekaterim se zdijo nekateri dogodki zelo močni Zgodi se, da si celo ljudje, ki so te stvari navajeni gledati ob blt- zu, zakrijejo obraz in hočejo oditi iz dvorane. Pa ne bodimo izumetničeni, ne bojmo se tega. kar večkrat celo želimo in mislimo, ampak delajmo to, kar bi morali misliti tudi tedaj, ko gledamo pod krinko lepega in umetnega najpodlejše namige, k temu, kar bi morali vedno sovražiti in odklanjati. KORISTI Z V MLADINO Ta film moremo danes priporočati mladini. Ne bojmo ge nekaterih surovosti. Teh se naučijo v drugih na PrVl pogled bolj nedolžnih filmih. Kajti realno življenje pokaže marsikaj, kar ha platnu ne vidimo „skoraj nikoli“, a vpliva na mladino ravno na nasproten način, kot pa realen film: „Nebo močvirjem“. Vo. Fk. ^animivolti ij diaAjaote v Mikiji Leta 1928 je začela v SKoplju izhajati „B1&-govest“. Njen namen je bil, da med razprše nimi katoličani skopljanske škofije budi versko zanimanje in vsaj deloma nadomesti pomanjkanje rednega dušnega pastirstva. Ta škofija je takrat imela okrog 20.000 katoliških Albancev, naseljenih po Kosovu in Metohiji, okrog 5.000 katoliških Janjevcev in .^euiičanov, ki so slovanskega porekla, saj so se v 14. stoletju preselili iz Dalmacije, nadalje je bilo takrat tudi še nekaj tisoč nestalnih katoličanov, ki so po letu 1918, ko je nastala Jugoslavija, prišli v te južne kraje. Med njimi je bilo veliko orožnikov, financarjev, oficirjev, nekaj civilnih uradnikov, rudarjev in kmetov. Ti slednji so se naselili po izpraznjenih turških posestvih. Po narodnosti so bili zasto pani vsi narodi in vse narodne manjšine Jugoslavije. Leta 1934 je prišel v Skoplje ljubljanski novomašnik Alojzij Turk, ki se je z vso vnemo vrgel na pastoracijo ravno teh razpršenih doseljenih katoličanov, ki so predstavljali on-dotno diasporo. Zaradi takih potreb je takratni tamošnji škof svetniški Franc Ivan Gnidovec klical slovenske duhovnike v svojo škofijo. Kmalu po svojem prihodu je g. Turk postal urednik „Blagovesti“, v kateri je živahno opisoval svoja pastirska pota preko San-džaka, čakora, kakor tudi preko raznih težkih hribov Macedonije. Jezik, v katerem se je v listu pisalo, je bil srbohrvatski, deloma v latinici deloma v cirilici. Vsekakor se je poznalo, de je urednik Slovenec. Tako je ostalo tudi še nekaj časa po smrti škofa Gnidovca „OBLAKI SE RAZGRINJAJO“ Mons. Feltin, pariški nadškof, ki je 2 0. januarja prejel kardinalski klobuk, je hotel v svojem lepem govoru pri duhovnih vajah podčrtati rastoči pohod Cerkve. ^ V mojih letih se da še boljše razumeti tolažijivo resnico te ug°' tovitve. Ko sem prišel januarja leta 1889 kot mlad kaplan v Clichy, je bil moj prvi vtis, da stojim sredi brezbrižnosti in sovražnosti. Ob nedeljah je prišel k maši le redek možakar. Pač pa so v procesijah zahajali v pivnice ter ostajali tam do konca bogoslužja- in na cesti so bila sramotenja vsakdanji kruh duhovnikov. O V Saint Roche sem leta 1896 naletel na človeški ozir, ki je tedaj vladal v odlični in bolj izobraženi družbi. žene in dekleta so hodile k maši ob nedeljah, pa ne zaradi maše ali nedelje. Toda možje so jih polagoma pregovorili in začeli so vsi skupaj zahajati v slaščičarne namesto v cerkev. To je bilo eno velikih razočaranj v mojih mladih letih, ko sem videl toliko ljudi, ki so izgubljali vero, ker so prebirali ^euana, moža „mehkužnosti" in j’Qiorebitnosti“. . - Renana, ki je ** tedaj najbolj moderen, kate-fe6a pa danes nihče več ne pre-°ira. Oficir, ki je hodil k maši, je *1 že zaznamovan. In ako je pri-e* z molitveno knjižico, je bila Negova bodočnost uničena. . . To je bila doba zasledovanja, Pogostnih dram, ki sem jih jaz °Pisal v „Samo duhovnika ne °le da niso 1 Igralci popolnoma „na viši- vse do prihoda sedanjega škofa Smiljana dekada. Koncem leta 1940 je Alojzij Turk preložil uredniške posle na ramena škofovega tajnika in odšel za župnika v Bitolj, koder je imel precejšnjo diasporo, zlasti Ohrid. V aprilu 1941 je izbruhnila vojna in list je prenehal. Po drugi svetovni vojni na pomlad leta 1946 je „Blagovest" spet začela izhajati. Sedaj ne več v Skoplju, ampak na ozemlju beograjske nadškofije, v mestu Nišu. Glavni urednik je nekaj časa ostal še g. Turk, ki je medtem postal generalni vikar skopljanske škofije, a odgovorni urednik pa mons. Viktor Zakrajšek, ki je z januarjem 1941 postal konzultor beograjske škofije in župnik ter dekan v Nišu. Prve štiri številke lista od aprila do avgusta so izšle v Nišu, vsaka na 16 straneh. Ker je tedaj lastnik tiskarno prodal, se je morala „Blagovest" preseliti v Beograd. Za Beograd so govorili tudi drugi razlogi: v prestolici je bilo laže dobiti tiskarno s strojnim stavkom, nadalje sotrudnike, papir in drugo. Tako je „Blagovest" postala beograjski katoliški list. Tu je postal odgovorni urednik, a potem tudi tehnični, dr. Janez Jenko, beograjski katehet, z izjemo nekaj mesecev, ko ga je nadomestoval konzultor dr. Milorad Av-ramovič v letu 1950. V tem razdobju od oktobra 1946 do maja 1952 je preživljal list razne težave, ki se ra. zodevajo v tem, kako so se menjale tiskarne, menjala oblika lista, menjalo število strani, menjal rok izhajanja, menjal raznovrsten papir. še nekako najbolj redno je izhajal list v letih 1947 in 1948, redno vsak mesec na 32 straneh. V letu 1949 je nastal za januarsko številko daljši presledek do meseca julija in potem spet od oktobra istega leta do marca 1950. Nato je bil obseg lista zmanjšan na eno četrtino, kar je ostalo do decembra 1951. Nato je list spet izšel štirikrat mesečno do aprila 1952. V tej dobi od 1946 do 1953 se je povsod čutilo pomanjkanje katoliških časopisov, pa so verniki segali za listi, ki so jih mogli dobiti. Tako se je „Blagovest" razširila izven meja južnih, srbskih škofij v prečanske kraje, deloma celo v Slovenijo. Po vsebini je ta čas prinašala „Blagovest" sestavke in članke iz vseh bogoslovnih strok, prav precej tudi iz apologetike, tako da jo je mogel čitati s pridom duhovnik kakor laik, izobraženec kakor manj šolan človek. Morda bi jo mogli karakterizirati, da je bila malo nad gladino povsem poljudnega nabožnega lista. Redno je prinašala odlomke originalne domače povesti, pisane posebej za ..Blago-vest", in kratek pregled vesti iz katoliškega sveta, kolikor jih je bilo mogoče dobiti. Kakor vsaka stvar, nosi danes pečat časa, njegovih borb in težav, tudi ,,Blagovest“. List nima nobenih platnic, papir je slab, tehnična oprema precej primitivna. Pisana je 1 latinici, deloma v jekavskem, deloma v ekav-skem dialektu. Kakor čujemo, trenutno list preživlja malo krizo. Tiskarna, katera jo je dosedaj tiskala, je odpovedala delo, a druge tiskarne, ki bi bila voljna prevzeti delo, še ni bilo mogoče dobiti. Z APOSTOLSKIH POTOV V DIASPORI V Ušču ob Ibru je star rudnik. Tu obiščem slovensko družino. Babico razveselim z veselo novico, da bo naslednje jutro sveta maša Hčerko pripravljam, da napiše prošnjo za odvezo od izobčenja. Ima tri otroke; dva je dala krstiti v pravoslavni cerkvi, najmlajšega sem krstil jaz. Prošnjo ji moram narekovati. A drugo jutro — razočaranje. Babica, ta je prišla k maši, žena pa ne, niti ni poslala prošnje: mož ne pusti,.. Družino N. sem prosil, da bi smel pri njih maševati, pa tudi prenočevati. Najvažnejšo nalogo moram opraviti: Gospodarjev sinko je še edini v Ušču, ki ni prejel svetega obhajila. Sedaj je še v šoli. Oče je na delu, katoličan, doma iz Nemčije. Babica je evangeljske vere. Celo popoldne učim Riharda moliti. Pripravljam ga na sveto spoved in sveto obhajilo. Zvečer je ves razigran, kar samo se mu smeje Dal sem mu križec, za njegov oltarček. Tudi oče in mati sta vesela in še dva otročiča tudi. Drugo jutro smo s skupnim; močmi postavili oltar in ga okrasili s cvetjem. Med mašo je mali prejel prvo sveto obhajilo. Oče je minl-otriral. Mati je zajokala. Zvečer grem obiskat še druge družine. Tu ima mati dve hčerki, je pa ločena. Ena hčerka ima že dve leti starega, a še ne krščenega otroka. Mnogo je bilo treba truda, da šo otroka dali krstiti! Mlada mati -— tudi že ločena od moža -— ni poučena v veri, ne moli Obljubijo mi, da bodo molili vsak večer desetko rožnega venca. ni“. Tedaj sem pograbil škatti0 s pudrom in šminkami in si začrtal gube na obrazu, da se® mogel sam predstavljati prvi P1*' zor tega filma, in sem naredil to tako dobro, da je ostalo dokon-čno. Toda zvečer, ko sem se vin>' v avtomobilu na Esterel, se j® ravnatelj naenkrat obrnil k me' ni in me zaskrbljeno vprašal: „Ali se vi nič ne bojite? ... , „Bojim? . . . čemu? . . . zakaj?' „Ker bo film z ,,vašo" vlog0 predvajan v Parizu v dvorani M°-gador. In vi ste prvi duhovnik’ ki ste se dali filmati. Kaj bod° rekli vaši predstojniki? . . .“ „Prav res, niti mislil nisem na to, niti en sam trenutek!" Moji predstojniki niso rekli ničesar. In dandanes je Cerkev sprej®* la kino, ki se je udomačil povsod, za širjenje resnice. Sami ste opazili, kako so le tol filmi popolnoma verske, dä, cel° mistične vsebine in gledališka dela istega duha všeč občinstvu-O Cerkev in napredek morata korakati roko v roki proti bodočnosti Toda vladati mora soglasje, izenačenje med materialnim fB moralnim napredkom. Nevarnost — in celo zelo velika — lahko nastane, kadar s® človek pusti obvladati ponosu mehanizma in tehnike. Vsaka luč ima svojo senco. Toda ta senca nikakor ne sm® ovirati našega prizadevanja za naoredek. Mi vdrujemo v živo Cerkev. k! osvaja z vso silo in vsem navdušenjem svoje večne mladosti. PIERRE L'ERMITE.VINKO *> JUNAK STEPINAC Lepe besede je napisal dnevnik „El Pueblo" o zagrebškem nadškofu: Zagrebški nadškof je bil po-'*šan h kardinalski časti. vsi se radujemo tega. > ^ siljen», skoro blazna oblast Več ict določa usodo Jugosla-IVdla In drzna roka hoče lani streti vero, duha in vse kar ,e vzvišenega, plemenitega in le-®ega. S pravim peklenskim besom žganja Cerkev. . Jo preganja z nerazumevanjem 111 sovraštvom. S satanskim sovraštvom tulečega volka in požrešne hijene. To sovraštvo se je Vedno kazalo proti vsem, ki so ^aje umrli v miru z Bogom kot bi hlapčevali hudiču. In med te-• ki so se borili za Boga in domovino v Rusiji, Mehiki, Španiji, “oljski, Ogrski, Romuniji, Bolga. in trpe še danes neizrekljive hinke, ki nimajo imena, je tudi Prevzvišeni zagrebški nadškof, cUdovit izraz zvestobe in krščan-®lte možatosti za Kristusovo za-tievo in tež.ave svojega naroda. Mons. Stepinac je le simbolično prejel kardinalski klobuk, kar le seveda v veliko zadoščenje ne-jikteriii ljudi, ki so zlobnejši od krvoločnih zveri. Konzistorij pa ima izredno ve-lavo, kar dokazuje vesoljnost in Edinost Cerkve, ne le, ker ga Vorijo zastopniki raznih dežel, temveč tudi ker papež Pij XII. hu
  • . Policija me nadzira podnevi in ponoči. Kdor pride k meni, je strogo preiskan in natačno legitimiran Po prekinitvi diplomatskih stikov z Rimom skoro nimam več obiskov. Celo škofu Lachu, ki upravlja v moji odsotnosti zagrebško nadkofijo, so ta teden onemogočili obisk. Zdi se, da se oblastem zdijo vsi ti obiski že preštevilni. Kajti k meni so prihajali duhovniki, politiki in novinarji iz vsega svobodnega sveta. Toda prepričan sem, da niso doumeli, kaj se to pravi, biti jugoslovanski podanik. 7. Trdim znova, in bom trdil vedno, da položaj katoliške Cerkve ni niti za las boljši od onega v boljševiški Rusiji in drugih satelitskih državah. Pravijo, da jugoslovanska demokracija priznava svobodo vere. Zakaj pa nadzirajo vse tiste, ki še gredo v cerkev? In zakaj p odvzemajo disciplinske mere proti državnim uslužbencem, učiteljem, zdravnikom, častnikom, ki hodijo v cerkev? Alj je to svoboda? S. Prepričan sem, da je ogromna ve- čina, duhovnikov, kj so elani duhovniških društev pod vodstvom države, vstopila v ta društva pod silnim pritiskom. Dokaz za to je primer ljubljanskega Škota, ki so ga polili z bencinom in nato zažgali, tako da je dolgo časa visel med življenjem in smrtjo. To so metode ustrahovanja in nasilja. !>. Znano mi je, da se država hvali, koliko milijonov dinarjev je potrošila za popravila cerkva in umetniških spomenikov, kj so bili pokvarjeni za časa vojne. Če je kaj popravila, je ta denar že zdavnaj dobila nazaj, ker je nastavila nemogoče davke. Zaplenili so cerkvam vse premoženje, pri tem pa davke pustili nespremenjene. Duhovniki so morali prodati svoje osebne predmete, toda za nje se ni treba bati: kmetje ne bodo nikdar pustili, da njihovi dušni pastirji umrjejo od lakote. — Pa tudi če bi država popravila vse cerkve, naj ve, da mi ne- potrebujemo toliko cerkva; nam je potrebna svoboda verske vzgoje. 1<>. Jugoslovanske oblasti so ustanovile neki Odbor za verska vprašanja, ki naj omogoči nekak kompromis med Cerkvijo in državo. Za nas katoličane tak odbor ne pomeni nič. Naši škofje so samostojni. Ne poznam niti enega škofa, ki bi bil voljan delati take kompromise v današnjih okoliščinah. Izjema bo samo mons. Ritig, ki je predsednik omenjenega Odbora. Ta Odbor bi mogel storiti kaj pametnega le tedaj, če bi bil poverjen od sv. očeta. Vztrajali bomo zato na dosedanjem stališču, dokler sv. oče drugače sie odloči. 11. Ni se spremenilo ničesar v tem, kar mi škofje stalno zahtevamo: svoboda vzgoje, katoliške šole, svoboda verskega pouka, svoboda katoliškega tiska in veljavnost katoliškega zakona. 12. Od ustanovitve Jugoslavije do danes nisem storil ničesar slabega proti tej državi; toda za pravice katoliške Cerkve se bom boril do smrti. * V zadnjem hipu se je rešil kardinal Stepinac. 19. decembra je nevarno zbolel na trombozi. Bila je potrebna takojšnja operacija, župnik iz Krasiča je takoj obvestil zagrebškega pomožnega skoia salis-äeevis. Ta je obvestil za' grebško kliniko, naj bodo zdravniki P1'1' pravljenj, a istočasno poslal bolniško ambulanco, kj naj bi visokega bolnika prepeljala v Zagreb. Toda policaji, k1 stražijo lia dohodu v Krasic, niso dovolili, da se kardinala odpelje, češ da t° lahko dovoli le minister za notranje zadeve Kankovič. škof Salis-Seevis se je torej obrnil na notranjega ministra, ki se najpiej ni pustil najti. Končno je ie blagovolil govoriti s pomožnim škofom in mu obljubil, da bo poslal enega Ud-binih zdravnikov (od jugoslovanske tajne policije) h kardinalu Stepincu. Kes se je pojavil kmalu nato v KrasicU glavni zdravnik UDBe, Črnogorec Via-Uo Komnenovič, rodom iz Pive, drugače podpolkovnik UDBe. Predstavil se J® kardinalu kot katoličan, ga površno pregledal in nato ugotovil, da za kardinala ni več rešitve in je vsaka operacija odveč. Ko je notranji minister zvedel za to ,,diagnozo", je bil zelo zadovoljen. Odredil je, naj Stepincu ne pomagajo prav v nobeni stvari, da bo mož vsaj naravno umrl. Nato je vsake pol ure telefoniral policaju, ki straži Stepinea. Takole je spraševal: Minister: „še živi Stepinac?“ Policaj: ,,Da, tovariš! A ravnokar umira.“ Minister: „Toda, ali je že mrtev?“ Policaj: „Potrpi, tovariš! Prav g°* lovo bo umrl. če ne v eni uri, pa v dveh.“ V Zagrebu so se ob teh „rados.tnib' vesteh oblasti že začele pripravljati, da s pojedino proslave tako važno smrt. Med tem se je stanje kardinala Ste-pinca poslabšalo. A ostal je miren. Ljudstvo pa je hitelo v cerkev in molilo za srečen uspeh operacije. Mnogi 80 klečali kar na cesti, dasi je padal voden sneg. Ko je pomožni škof dr. Salis-Sevis videl, da Kankovič kardinala noče rešiti, je stopil v zvezo z dr. Riznerjem in ga prosil naj gre v Krasič in tam Ste-pinca operira. Dr. Rizner je vzel s seboj zdravniško orodje in dve zaščitni sestri. Ko je prišel v Krasič, se je UDBa L travnik Komneuovič še mudil pri itat '^alu. Komneuovič je telefonski vprašal Rankovjča, ali sme Riz-r operirati. Rankovič je dovolil, trdno f ePričan, da operacija ne bo uspela, ^a Bog je močnejši kot človeška zlo-la’ ^Se j® šlo po sreči in še isti dan je , rdinalu Stepincu odleglo. In kar je j. bolj zanimivo: do sedaj dr. Rizner a ,rpel sitnosti radi svojega junaškega "'Janja. j fttova protiofenziva. Tito se ne po-|, tl dobro. Preveč so ga že spregledali, i dobro pozna načelo: „Lažj, nekaj bo l Ostalo." Zato zlasti v angleščini širi i iige in brošure, ki naj Cerkev in du-j vnike v Jugoslaviji spravijo v slabo c- Tako izhaja v New Yoi'ku ,,Yugo-av Review“, ki ga izdaja komuni-,lcha beograjska vlada. V njej je po-^®o več izjav: 1. od Kdvarda Kardelja, , ,Ve povedati, da v nobeni moderni tžavi Cerkev ni imela toliko pravic prav v Jugoslaviji. 2. citira Titovo ^ Javo, da je Stepinac politični kardi- imenovan iz političnih razlogov in i. to pomeni njegovo imenovanje ža- za ves narod. 3. prinaša izjavo sv. v etay ki je med zadnjo vojno dejal Lor-0viču zastopniku ustaške države, da 6 zadovoljen, ker sliši, da je Pavelič faktičen katoličan" in da ga bo z - eljem sprejel, če ga obišče. 4. sledi ta, s katero je jugoslovanska vlada >ti diplomatske stike z Vatjka- j. d1- 5. nato se omenja članek Save Y°sanoviča z naslovom: ,,Ne bori se Ukan proti socializmu, ampak Jugo-Srhv'ii." li. pride nato na vrsto izjava Kkega patriarha Vikeutija Prodano-• ki trdi, da se versko življenje v Ju-^slavij! v glavnem razvija .normalno“ V(i'*a se „odnosi srbske cerkve do drža-stalno popravljajo“. To je kar ra-. URjivo, saj tudi "ruski komunizem t ®v°slavja ne preganja, ampak zlo-Jja v svoje namene. 7. tudi se ome-a neka izjava jugoslovanskih protestov, češ da v Jugoslaviji preganjanja vere ni. 8. Sledi „važen“ dokaz: v !y 8°slaviji je svoboda verskega tiska. . ta namen je narisanih v knjigi 10 evl*k različnih časopisov. Toda če se pogleda bolj natančno, se ugotovi, da so v resnici le trije: eden srbski in dva slovenska. Komunisti smatrajo pač za-padnjake za tako neumne, da mislijo, da bodo ob pogledu na 10 številk, že sklepali, da obstoja tudi deset listov. 9. nato pride trditev (ne dokaz!), da večina duhovnikov z veseljem sodeluje z vlado. 10. v knjigi se nahaja tudi odtis pisma, v katerem nekaj slovenskih duhovnikov zahteva izročitev Paveliča m Artukoviča. Sledi še nekaj razmišljanj o katoliški Cerkvi, ,,dokazi“ za Stepinacovo krivdo in v'sta fotografij. Tito misli, da se je s to publikacijo pred svetom javno opral. Mi pa vemo, da je svet bolje poučen kot on misli. Le nekaj koristnih budal, komunističnih sopotnikov in protirimsko razpoloženih protestantov ga posluša in brani. A to je bore malo. Hrvatski zavod sv. Hieronima v Ulmu je 21. aprila obhajal 5UU letnico svoje ustanovitve. Razvil se je ta zavod iz hrvatske bratovščine sv. Hieronima, ki je obstojala v Rimu že leta 1441. 21. aprila 1453 pa je sv. oče Nikolaj V. dovolil, da omenjena bratovščina zgradi za hrvatske rojake bolnišnico in prenočišče. Pozneje je omenjeni zavod doživel več sprememb. Od leta 1901 služi za oblikovanje mladih hrvatskih duhovnikov. Proslava petstoletnice zavoda je trajala tri dni: od 19. do 21. aprila. Sodelovalo je na svečanosti pet kardinalov, devet škofov in nadškofov, dva redovna generala, nad 30 visokih prelatov, med njimi mons. Montini, ki je med slavnostnim kosilom predal rektorju zavoda dr. Juraju Magjercu brzo-jav sv. očeta z njegovim osebnim podpisom. župan mesta Rim ing. Salvators Rebecchini je pri mizi čestital zavodu v hrvatskem jeziku. Ob priliki jubileja je bila izdana knjiga o pomenu in zgodovini zavoda sv. Hieronima. Vsa slovenska kolonija, na čelu e p. Prešernom D. J., je vse tri dni prisostvovala proslavi, kardinal Santiago Luis Cope-llo iz Buenos Airesa pa je imel 21. aprila tiho mašo ob 8 zjutraj. MLADINSKE ORGANIZACIJE V BUENOS AIRESU V marčevi številki „Duhovnega življenja" smo hvali, da so fantje, člani Slovenske fantovske zveze, fn dekleta Slovenske dekliške organizacije kupili poleg slovenske pristave v Moronu lastno zemljišče. Danes pa bi hoteli seznaniti naše rojake o ciljih in namenih teh dveh organizacij. Obe organizaciji stremita za tem, da si na kupljenem zemljišču uredita lastne prostore, kjer bi se mogli nemoteno razvijati in nuditi vsej slovenski mladini pošteno in zdravo razvedrilo. Zavedati se moramo, da živimo v povsem drugačnem okolju kakor nekoč doma. Večina naših rojakov biva v majhnih, tesnih stanovanjih, brez sončnih vrtov okoli hiš, kakor smo jih bili vajeni v domovini, kar gotovo kvarno vpliva na razvijajoče se mlade ljudi, da ne govorimo o drugih nevarnostih, ki jih je velemesto vse polno. Poleg tega večina preživi dobršen del dneva v zatohlih prostorih tovarn, delavnic, uradov ali šol, kjer si nekateri že sami služijo vsakdanji kruh, drugi pe se k temu šele uvajajo. Mlademu človeku pa je nujno potrebno, da vsaj par ur tedensko preživi na svežem zraku, v zdravem okolju, kjer se s svojimi sovrstniki razgiblje v zdravem športu. Na ta način se utrdi telesno, utrdi pa tudi svojo voljo v plemenitem medsebojnem tekmovanju, zadobi moči in veselja, da more vztrajati na svojem mestu. Pravi šport tudi Cerkev pozdravlja in ga priporoča. Zakaj ga ne bi tudi mi gojili? V deželi, kjer živimo, zelo gojijo vse vrste športa. Brez dvoma zavzeto* tu nogomet prvo mesto med športni01 panogami. Saj ob važnejših, posebn0 mednarodnih tekmah vse govori saö° o tem in tedaj vsi dnevni dogodki sto' pijo v ozadje. Slovenci na zelenem P°' lju nismo imeli nikoli „zvezd“ in i1® najbrže tudi v bodoče ne bomo ime'1. Imeli pa smo izvrstne telovadce, ki s° bili tudi zunaj meja naše domovine P°' znani, pa tudi lahkoatleti so dosega** dobra mesta. Doma smo gojili vse vrst® športa, priljubljeni pa so bili zlast*-tisti, ki so bili v zvezi g prosto naravo-n. pr. hribolastvo, drsanje, posebD0 pa smučanje, ki se je razvilo že v Pra" vi narodni šport. Vsega tega tukaj n6 moremo gojiti, ali pa je to dano sata0 nekaterim izmed nas. Gojimo pa tisi®, panoge športa, za katere imamo pog°' je in možnosti. Ne stremimo za ten1' da bi iz naših vrst izšli rekorderji, že' limo pa izrabiti šport za razvedrilo na' šim mladim ljudem, šport pa poma£a tudi napraviti iz mladega človeka m0' ža. Pravih močnih mož pa slovensK* begunci tako zelo potrebujemo. Za nas> ki smo bili zdesetkani, je vsak poeti*' nec dragocen in se nihče po naši krif' di ne sme odtujiti naši slovenski sk°P' nosti. Od nas je veliko odvisno, kakš°a b0 naša mladina, ali bo ohranila t0! kap so naši dedje in pradedje skoz! stoletja čuvali in izročali iz roda v r0°" ali pa bo zavrgla vero, jezik in trad1' cijo kot nepotrebno šaro. Za tujce, so pred vojno obiskovali našo dotn°'f vino, je bila nerazrešljiva uganka, kako je mogel mali slovenski narod sko®' , , ohraniti svojo bitnost obdan , j ^lorja tujcev. Ali naj mi, po nekaj • Sv'*1, 1(1 stno jih preživeli med tujim za6t“ni’ na vse to pozabimo? Ali naj yt'zemo tudi ideale, za katere so dali j ,® i najboljši svoja življenja? če to i ,,.r*too! potem se moramo vprašati: käj naša pot preko Ljubelja? ; -illadina je bodočnost vsakega na-! , Za njo žrtvujejo vsi moderni na-i °di velikanske vsote, kajti to je naj-[ Ue naložena glavnica. Ali ne bi tudi 1 zmogli po svojih močeh nekaj za-i° žrtvovati, da jo ohranimo Bogu in 1 a,'odu zvesto? Ali ne bi hoteli pod-j ti naših mladinskih organizacij SFZ i ,a SDO pri njih prizadevanjih? Vse do-ki smo jih prinesli s seboj, že-! ta ohraniti in posredovati obe orga-; lzaciji našim mladim ljudem, ki sredi **ieRa sveta stopajo v življenje, zato | jtiteino pričakovati, da bo akcija za astne prostore, ki sta jo organizaciji *ačeli, naletela med rojaki na njih do. r° voljo in razumevanje. —ik— KV\\i).V ! Slovenska cerkev v Torontu postaja '•sničnosi. V nedeljo, 2 5. januarja, so s|ovenski rojaki v Torontu začeli opravljati devetdnevnico v čast Mariji 0,nagaj na Brezjah, da bi pomagala s *Vojo priprošnjo pri Bogu pri prizade-/ 'ailJu za postavitev slovenske cerkve. 0 družinah in posamič se je v ta na-?en vsak dan molil sveti rožni venec. "l še bila devetdnevnim končana, ko je cerkvenemu odboru posrečilo ku-®hi zemljišče, ki leži na zelo primer-?e0l kraju. Storjen je bil torej prvi orak do slovenske cerkve. Novi cer-odbor, ki je bil izvoljen v nede-8. februarja, se je odločil, da pojde z dovoljenjem torontskega škofa takoj delo. Ing. Viktor škof in arhitekt 1 *°jc sta naredila načrte za cerkev. Do Sedaj se je nabralo 18.000 dolarjev. Za Cinijišče se je plačalo 9.700 dolarjev. °treben je torej denar; še bolj pa je ^trebna molitev, ker vemo, da se za-at°hj trudijo zidarji, če Gospod ne zida hiše. HOLANDSKA Slovenci v Liinburgu so se na lep način spomnili sedemdesetletnice ljubljanskega škofa dr. Rožmana. Potom radia so mu poslali čestitke. Oddaja * na kratke valove je bila v noč; od ponedeljka na torek 9./10. marca, ob 49 minut po polnoči po holandskem času ali pa ob 18.40 (ponedeljek) po ameriškem času. Pevci so najprej zapeli pesem „Zadoni nam“, nato so pa sledile častitke zastopnikov slov. kat. društev v Lim-burgu. V imenu „Zveze slovenskih katoliških društev sv. Barbare v Limburgu“ je častital podpredsednik odbora g. Franc Jančič iz Hopela. V imenu slovenske katoliške mladine v Limburgu je voščila predsednica slovenskega dekliškega krožka, gdč. Marija Primožič iz Heerlerheide. V imenu slovenskih katoliških pevcev v Limburgu je častital g. Franc Drenovec iz Brunssuma. Sledil je nagovor g. Nandeta Babnik: „Prevz višenj gospod škof dr. Gregorij Rožman, ljubljeni oče! Veseli smo, da nam je mogoče ob priliki Vaše sedemdesetletnice potom radia sporočiti prisrčne častitke katoliških Slovencev v Holandiji, častitkam slovenskih izseljencev v Holandiji se pridružujem z vsem srcem tudi jaz, Vaš tajnik v najtežjih dneh Vašega begunstva. Velika razdalja nas loči, ne vemo ali se. bomo še kdaj videli na tem svetu, a v duhu smo vedno združeni, posebno še sedaj ob Vašem jubileju. V enem izmed najtežjih časov v zgodovini slovenskega naroda Vas je Bog izbral za nadpastirja ljubljanski škofiji. Slutili ste težke čase, v preroškem duhu ste gledali zlo, ki bo zadelo slovenski narod in njenega nadpastirja, .zato ste si izbral; za svoje škofovsko geslo pomemben izrek: „Križa teža in plačilo." Bili ste naš najboljši nad pastir v mirnih dneh, trpeli ste s svojimi verniki v njihovih najtežjih dneh. Vaše očetov- sko srce je krvavelo, V živem spominu so mi Vaše besede: ,,Ne morem najti besed, da bi izrazil, koliko sem trpel, ko sem videl, kako so zlorabljali fašisti in nacisti naše prizadevanje za osvoboditev v ta namen, da so se Slovenci medsebojno uničevali. Mnogo solz sem pretočil, ker nisem mogel tega preprečiti. Sam zase sem trdno prepričan, da bo že čas pokazal, kako pravilno smo ocenili položaj.“ Neizrečeno je bilo Vaše trpljenje, veliko mučeništvo slovenskih katoličanov. S svojim narodom ste pili kelih trpljenja, ki ga je moral Jezus piti. Zavedali ste se, da je trpljenje najvišje in najboljše, kar more božja previdnost človeku v to življenje poslati. Pot križa in trpljenja je kraljevska pot. Prenašali ste breme križa, pri Bogu Vas čaka križa plačilo. Po zasluženju križanega Odrešenika upamo, da bodo dnevi sedanje preizkušnje Vam in Vašim skrajšani in da bomo že na tem svetu božji Previdnosti ,za njegovo ljubeznivo vodstvo iz vsega srca hvalo peli, v večnosti pa se brez konca srečni z našo nebeško Materjo Marijo zahvaljevali za varno vodstvo skozi puščavo tega minljivega zemskega življenja.“ Ob koncu so pevci zapeli še pesem: „Krepko pesem dvigni sel". * Obletnica smrti patra Teotima. V nedeljo, 2 marca, so Slovenci na Holandskem obhajali žalostno obletnico smrti nepozabnega p. Teotima. Zbrali so se pri Mariji Pomagaj, kjer je opravil sv, mašo za pokojnega p. Jože Vidmar. Med sv. mašo je imel lepo pridigo: „Domotožje se polasti človeka v tujini. Tuja govorica in tuje navade in enoličnost pokrajine narede človeka otožnega. Toda naša materina govorica in naša pesem ter naši občaji, preneseni v družinsko in društveno življenje, nam bodo ustvarili tudi v tujini košček domovine. Z našo lepo pesmijo in versko izobrazbo smo si utrli pot med široke mase tujih narodov, med katerimi živimo in si naklonili njihova srca. Tako, nam naklonjeno srce halo utripati pred enim letom, p. Teotim je spoznal v nas Sl _ globoko vero in s tem v zvezi pleDi6' nitost srca. Zato se ni ustrašil truda' naučil st- je našega jezika, da bi l8*1 .. z nami živel in se ,za nas žrtvoval. ljudje se zanimajo za naš jezik 111 kulturo in se žrtvujejo za nas. 'iua moramo ostati Slovenci v pravem P0- ■ metni besede: verni, požrtvovalni, bre* , strankarstva. Ravno strankarstvo ceP1 našo enotnost v toliko za vero in ua' | rodnost škodljivih taborov. Tisočdv6' j stoletna naša zgodovina ne pozna taki , grozodejstev kakor ravno najnovej5® \ doba, Z bencinom politi in zažgani na» , slovenski škof, desetine trpečih duh°v s nikov po ječah, krivica slavljena, Pra' t vica potlačena. Brez luči vere je člo>'e* , tako slep in le slepec more tako g10' boko pasti. JE če boš veren, brat, sestra, boš tud* ohranil svojo pravo narodno zavest. N6 i sramuj se govoriti našega materine8a ■ jezika. Ta naj ti bo najbolj milodonev1 , pred vsemi drugimi. Greši proti nafO' j du tisti, ki podcenjuje in se sramuj6 , govoriti očetov in materin jezik. Naj nam pater Teotim, katerega 66 j danes vsi spominjamo v naših moli1' vah, izprosi ljubezen do tistega naroda . ki ga je on tako ljubil. Sledimo tisti11 ■ svetim idealom, ki jih on sejal in vce-pljal v naše duše.“ Po sv. maši s° šli vsi navzoči v spr®'; vodu na pokopališče na patrov grob'j ' Našli smo tam lep nagrobni spomenik; in lepo okrašen grob, na spomeniku Pa pomenljiv napis: Slovencev zvesti dušni pastir, uživaj pri Bogu plačilo. Pevci so zapeli pesem žalostinko: VH gred se povrne, nato pa je spregovori č. g. gvardjan frančiškanskega sam1' stana. Obžaloval je prezgodnjo smrt P-' Teotima, hvalil ga je kot dušnega Pa" stirja Slovencev, pohvalil pa tudi hv'8' iežnost Slovencev, ki so mu postavi1 lep spomenik. Za tem je spregovoril ob grobu zvezni predsednik g. P. Parfant, g. ml' sijonar Vidmar pa je opravil molitv® za pokoj duše p. Teotima. je ie: Pokoj11 oveneib li 'lt<;KN TINA april in maj sta v verskem °6ledu zelo živahno potekla. Dvojne J rullovne vaje in dve veliki marijanski j J^anji so slovenske rojake v velikem t 111 nos Airesu znatno razgibali in pri-j 681 i obilo duhovnih sadov. - «/>ull°vne vaje za žene so se vršile s "• in 26. aprila. Udeležba je bila zelo i '“'oljna 41 se jih je udeležilo. 0(lit jih je v splošno zadovoljstvo pok. , jjrelat dr. Alojzij Odar. Sedaj se pri-i *!ruvljata še dva tečaja, kar dokazuje, a so žene in matere duhovne vaje z . • eseljem sprejele. A am se zdijo te s,e duhovnih vaj še posebno važne, ‘ Sai ravno od žena in mater v veliki le,'i zavisi verska in narodna vzgoja v družini. Slovenski izobraženci so imeli svoje duhovne vaje Iti. in 17. maja. Udeležilo jih je 19 mož in fantov. Odkrito postlano, so slovenski dušni pastirji prikovali obilnejše udeležbe, kajti slo-'dnskih izobražencev ni tako malo. že ,a,'i se je na Katoliškem shodu v izseljenstvu sklenilo, da je treba našemu •zobraženstvu nuditi sredstva, ki so do-6eSljiva, a še sploh ne ali ne dovolj [•Porabljena, kot so letne duhovne va-ie in večkratne duhovne obnove. Tej £eUi se je hotelo torej v letošnjih duhovnih vajah zadostiti, žal ni bilo pra-I '6Sa odmeva. Duhovne vaje je mojstrico vodil pokojni prelat dr. Alojzij udar. Tisti, ki so se jih udeležili, so dejali, da so bile nekaj edinstvenega, da je g. prelat — priznan govornik — dtekosil samega sebe in da so bile poide duhovnih užitkov. Ne gospod govor-djk ne udeleženci pa niso slutili, da so d*'e g. prelatu ure življenja štete. Tri dQi nato je omahnil in odšel k Bogu 1,0 zasluženo plačilo. Itom&nje v Du jan se je letos vršilo i”. maja. Vršilo se je pod geslom: tavični živi iz vere, ne le tradicio-dalno Nedvomno je bilo geslo zelo poučeno izbrano. Na novih tleh namreč tradicija ne vpliva več tako močno kot dekdaj doma. Obstoja resna nevarnost, da s pozabo tradicije pozabimo tudi vero, ki je bila doma tako tesno povezana s tradicijo. Bog je naklonil silno lepo vreme, popolnoma pomladansko, dasi tu na južni polobli že tičimo v pozni jeseni. Zato pa je bila tudi udeležba nadvse velika. Najmanj 18UU jili je bilo. Velika večina je potovala z romarskim vlakom. Med romarji je bilo mnogo staronaseljenih Slovencev, ki so z vidnim ganotjem prepevali Marijine pesmi. Prav te vrste romanja bodo dokončno odstranila nezaupanje in mržnjo, ki jo je komunistična propaganda zasejala ob prihodu slovenskih beguncev v Argentino med že preje došlimi Slovenci. Romanje se je razvijalo v naj lepšem redu. Sv. mašo je daroval glavni dušni pastir med Slovenci g. Anton Orehar. Dopoldne je govoril v cerkvi rektor slovenskega semenišča v Adroguč g. dr. France Gnidovec, popoldne pa g. Ciril Demšar CM., ki že šesto leto uspešno deluje v Bujanu. Tudi letos so se vršila zborovanja v treh skupinah: možje In žene, fantje in dekleta, ter otroci. Pri prvi skupini so govorili: č. g. Boris Koman, ki ga bralci ,,Duhovnega življenja“ že dobro poznajo iz njegovih letošnjih zanimivih člankov, g/ Mavrič Jože st. in ga. Kristina Prijatelj. Zborovanje je vodil g. glavar dr. Leopold Eiletz. V drugi skupini — fantje in dekleta — je vodil zborovanje g. Janez Langus, govorila pa sta č. g. dr. Filip Žakelj, semeniški spiritual in gdč. Katica Kovač. Pri otrocih je govoril č. g. Janez Mernik, salezijanec, ostale točke pa so podali otroci sami pod vodstvom svojih učiteljev. Popoldansko procesijo, ki se je izvršila v najlepšem redu in disciplini, je vodil sam lujanski župnik Janez Anton Gučrault, ki Slovence radi njihove žive vere zelo ceni. Na koncu popoldanske pobožnosti je to tudi javno izrazil. Občudoval je zadržanje, zbranost, pobožnost in petje slovenskih romarjev ter povdaril, da je vse to .gotovo zasluga slovenskih duhovnikov, ki so stali svojemu narodu ob strani v veselih in žalostnih dneh njegove zgodovine. \ Začetek veličastne procesije ob priliki romanja v Lujanu (Argentina) Nekaj čudovito lepega so bile pete litanije Matere božje po končani procesiji. Ljudje so peli polni ganotja in verskega navdušenja. Vse ljudsko petje. tako dopoldne kot popoldne, je izredno posrečeno in na splošno zadovoljstvo vodil č. g. dr. Filip Žakelj. Po blagoslovu je sledilo darovanje, pri katerem so se delile lične podobice s sliko višarske Matere božje. Razhod se je izvršil y najlepšem redu. prav tako povratek. Na koncu vožnje je dejal eden od sprevodnikov: ,,Take ljudi spremljati je užitek. Pri nas tega ne bi bilo mogoče.‘‘ Komaj dva tedna no lujanskem romanju so verni slovenski izseljenci v Argentini spet poromali k Mariji. Na binkoštni praznik 24. maja so se zbrali kot. vsako leto okrog lurške votline ob vznožju velike, še nedodelane bazilike V Lourdesu. V zgodnjih popoldanskih urah so prenatrpani avtobusi dovažali v ta kraj slovenske romarje iz vseh strani velikega Buenos Airesa in okolice. Vsaj r,3 2 BOO jih je bilo. Ob pol štirih je zač^ s pobožnostjo č g. Jože Jurak. l>re ! votlino s kipom Brezmadežne je zinol I sveti rožni venec in za vsako desetk0 so ljudje zapeli po eno Marijino pesePM Razvila se je dolga procesija od r°, marske votline po zavitem stopnišču zgornjo cerkev in šla nato navzdol P drugem stopnišču v kripto. Za križe so stopali možje in fantje, naša duh0'' ščina, slovenske šolske sestre, zate pa žene in dekleta. Vsi so pobožno lD0,' lili rožni venec in prepevali. V procesu so nosili kip lurške Marije in dve ban deri. Kripto so Slovenci napolnili v:”. do oltarja, (i. svetnik Škulj je najpr® v svojem govoru opravičil odsotnost • g. Janeza Hladnika, kateri je skozi 1 let vodil romanja v Lourdes, nato P je v klenih besedah prikazal Kristu» vo ljubezen do svojega judovskega na' roda in nam jo postavil za vzgled. voril je o dolžnostih in ljubezni do sj° venskega naroda in do materinega je zika. Opominjal nas je. da moramo 1 Prelat dr. Alojzij Odar na mrtvaškem odru | Svoj narod prinašati žrtve in ga priporočati v prošnjah Srednici vseh milosti. Sledile so pete litanije pred izpostavljenim Najsvetejšim. Ljudsko petje je udeležence bolj združilo in zdelo Se je, kot da hiti ena sama prošnja k Dariji. Po končanem blagoslovu je vsa cerkev občuteno zapela: ,,Marija, skoz’ življenje". Žal pa niso Slovenci v Argentini doživljali samo lepih in veselih dni. Kot strela z jasnega neba je vse rojake zadela vest o nenadni smrti g. prelata dr. Alojzija Odarja. Vedeli smo sicer, da ie g. prelat bolehen, da trpi na sladkorni bolezni, da dela več, kot bi smel, t°da da nas bo tako hitro zapustil, n'smo mislili. Tri dni pred smrtjo je še govoril na duhovnih vajah slovenskim izobražencem. V ponedeljek 18. maja je šel zadnjič v Adrogue predavat bo-Soslovcem. Torek je preživel doma pri f&ri sv. Julije. Vendar so ga morale Shajati neke slutnje, saj je v torek 2večer še opravil sv. spoved, kar je na- vadno delal drug dan v tednu in vedno zjutraj. Zjutraj je vstal kot navadno, malo pred peto. Pri oblačenju mu je odpovedalo srce; omahnil je v naslanjač in tam ga je dve uri nato našel č. g. Stanko škrbč, kaplan pri sv. Juliji. Zdravnik je mogel ugotoviti le smrt. Prenesli so ga v prostore Društva Slovencev na Victor Martinez 50. Novica se je med Slovenci bliskovito hitro razširila. Nihče ni sprva mogel verjeti, da je to mogoče. Medtem je g. župnik Greli ar potom radiograma že obvestil pre-vzvišenegu škofa dr. Gregorija Rožmana v Clevelandu v Združenih državah in ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka, še isti dan je prevzvi-šeni gospod dr. Rožman po radiogramu odgovoril: „Pretresen v dno duše, žalujem z Vami in molim. Bog mu bodi usmiljen in dober plačnik. Gregorij Rožman, škof.“ Pretresljivo je bilo gledati, kako so se v sredo 20. maja vse popoldne in pozno v večerne ure zgrinjali okrog krste velikega pokojnika neprekinjene vrste rojakov, mož in žena, fantov, deklo. in otrok. Gospod prelat je ležal zelo spokojno, snežno bel v obraz. v četrtek, 21. maja, se je opravila zanj najprej pri sv. Juliji pogrebna maša, ki jo je daroval rektor slovenskega semenišča v Adrogue g. dr. Franc Gnidovec, Libero je opravil župnik sv. Julije, Pedro Gatti, ki gre tukajšnjim Slovencem kot njegov prednik župnik Roman Figallo zelo na roko. Nato se je razvil pogrebni sprevod. Kljub delavniku je pokojnega dr. Odarja pospremilo na zadnji poti nad 200 rojakov. Ob odprtem grobu so se od njega poslovili č. g. Gregor Mali v imenu du-hovskih sobratov, č. g. dr. France Gnidovec v imenu slovenskega semenišča v izseljenstvu, g. France Pernišek v jmenu Društva Slovencev, g. prof. Lojze Gerzinič v imenu slovenske KA, g. glavar dr. Leopold Eiletz v imenu Slov. katoliškega akademskega starešinstva, g, Franc Kremžar v imenu Slov. katoliškega kulturnega sveta in bivših uslužbencev Kat. tiskovnega društva, in g. Miloš Stare v imenu „Svobodne Slovenije". v Tako je našel svoj zadnji dom na pokopališču Chacarita v Buenos Airesu g. prelat dr. Odar, ki bi mogel še dolga leta voditi slovensko skupnost v tujini, če bi ostal pri življenju. Njegova izguba je za nas Slovence v zamejstvu, kakor tudi doma, neizmerno velika, saj je pok. prelat v razmerah, v katerih živimo, bil res nenadomestljiv. Zaupamo pa v božjo Previdnost, ki vse prav ukrepa, da bo poskrbela za nas Slovence tudi v bodoče in nam poslala mož, ki bodo dr. O d ar jetrn veliko delo uspešno nadaljevali in srečno zaključili. Naj počiva v miru! Muhasta je letos smrt v Argentini. V petek 15. maja je pretrgala nit življenja nadarjenemu umetniku Marjami Koritniku. 29. junija bi izpolnil 30 let. Pokojni Marjan je bil rojen slikar. Med nami Slovenci je postal znan po podobah brezjanske Matere božje, ki jih je napravil več. Prvo je imel doma in je namenjena ,za votivno cerkev v Zgornji šiški pri Ljubljani, druga je v salezijanski kapeli na Belgrano, kjer imajo Slovenci vsako nedeljo redno službo božjo, tretja je v Lujanu, četrta v slovenskem bogoslovju v Adrogue, ena je pa v Španiji. Zadnji deli, ki jih je delal, sta bili slika škofa dr. Rožmana za njegovo 70 letnico, ki je bila v dvorani med proslavo, sedaj pa visi v pisarni Društva Slovencev, drugo delo pa je begunska Mati božja. Ves čas je bil vnet in agilen član slovenskega pevskega zbora „Gallus“ ter je za veliki petek vstal že iz bolniške postelje in je prišel na Belgrano pet Kristusa v pasijonu, Radi svojega odkritega in čistega značaja je imel veliko prijateljev in j® bil v vsaki družbi vedno dobrodošel in zaželen. Bil je fant zvestobe in zglednosti. Cesar se je lotil, je gotovo izvršil in povsod vzdržal do konca. Dano besedo je vedno držal. Pred smrtjo je veliko trpel. Rak mU je počasi pil življenjske sile. Vdano j® to trpljenje prenašal in lepo pripravljen izdihnil svojo blago dušo. Ob izredno lepi udeležbi Slovencev je bil 16-maja pokopan v Buenos Airesu, kjer bo počakal vstajenja v večno življenje, ki si ga je s svojo veliko ljubeznijo d® Matere božje gotovo zaslužil. Naj mU bo lahka argentinska zemlja! Mladinske športne dneve so od 1. do 3. maja pripravili naši mladinski organizaciji v Buenos Airesu Slovenska fantovska zveza in Slovenska dekliška organizacija. žal vreme prirediteljem ni bilo preveč naklonjeno. Kljub temu so fantje in dekleta svoj program do zadnjega izvedli. Tudi akcija za odplačevanje kupljenega zemljišča poleg slovenske pristave v Moronu se ugodno razvija. Prvi delež je že plačan. Družabna pravda j® v tej .zimski sezoni razvila živahno delovanje. Dne 20. aprila se je pričel drugi letnik socialno organizacijskega tečaja, na katerem predava o sociologiji (socialnih ustanovah) univ. prof. dr. Ivan Ahčin, ® organizacijski tehniki pa Jan Maks. — Dne 2 5. aprila pa se je vršil prvi diskusijski večer o gospodarskih vprašanjih. Uvodno predavanje o pogojih naše Gospodarske osamosvojitve je imel g. Mavrič Jože st. Ti večeri vzbujajo veliko zanimanje zlasti v gospodarskih krogih — Dne 5. maja je pričel socialni tečaj za žene in dekleta, ki bo trajal tri mesece. Prvo predavanje o zgodovini socialnega vprašanja s po-sebnim ozirom na položaj žene je imel S- Rudolf Smersu. Družabna pravda je postavila letos Vprašanje naše gospodarske osamosvojitve na prvo mesto. O tem vprašanju 1)0 razpravljal letošnji drugi socialni dan, ki bo 28. junija v Ciudadeli. Te-tnu vprašanju bo posvečena letošnja anketa revije Družabna pravda. Tudi se je pri Družabni pravdi ustanovil posebni gospodarski odsek, ki ima namen Pospeševati in uskladiti vse delo za gospodarsko osamosvojitev Slovencev v Argentini. V bolnišnico se je moral zateči tla Operacijo č. g. Janez Hladnik. V mladosti si je poškodoval nogo, ki mu je ze večkrat v preteklosti delala težave. Zadnje čase pa ga je poškodba na peti nesno ovirala v njegovem požrtvovalnem delu v fari sv. Jožefa v Lanusu. Zato Je moral delo prekiniti. Operacija je '■spela, vendarle pa bo moral g. Hlad-n'k še nekaj časa počivati, da se rana 'nirno zaceli, če bi bil zdrav, bi bil g. Hladnik že lahko 4. junija blagoslovil novo župnišče, ki ga je lani začel zidati ga s samimi nabirkami in milodari v fekordnem času spravil pod streho. Naj pog ohrani g. Hladnika še dolgo čilega 'P zdravega v naši sredi! Hrvatski frančiškani v J oso I Ugeniv-1'ns (predmestje Buenos Airesa) so dobil dovoljenje, da začno z ljudsko šolo. Argentinske oblasti so imele pred očmi Zlasti veliko vzgojno delo, ki ga ti frančiškani že dolgo vrsto let preko svoje tare vršijo v pretežno delavskem in y^rako zanemarjenem okolju. Nova šo-a se bo imenovala ,,Kolegij kardinal ■Aeplnac". Istočasno gradijo omenjeni Patri novo cerkev, ki bo v kolonijalnem «tilu. Prvi del, to je tisti nad presbi-terijem je že gotov in pod streho, tako se bo kmalu dalo v njem opravljati Pedeljsko službo božjo. Zadnja pot prelata (Iv. Odarja: 1. Pogrebni sprevod na pokopališču Chaca-rita, častno spremstvo slovenskih bogoslovcev in članov K X • 3. č. g. Anton Oreliar pri odprtem grobu moli za pokoj duše velikega pokojnika „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ MORETE NAROČITI IN PLAČATI NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires 1!. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glasg Ave, Cleveland, 8, O Iti o, Kanada: Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario. Trst: Stanko Janežič, Mačkovi je 7, Dolina, T rieste. Italija: Zorka Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizju. Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten Austria. Avstralija: Fr. Rudolf Pivko, 45 Victoria Street, Waverley, N. S. W. Iz vsebine: TJna pčrdida irrojmrable (Joe Juck) ........................... 486 Ob smrti prelata dr. Alojzija Odarja (Dr. Ignacij Lenček) . . 468 Prelatu — sošolcu v spomin (Gregor Mali) ................... 470 Med nami se je odprla široka praznina. . . (B. Budnik) .... 472 Angeli in betlehemski pastirji v sveti noči (t Dr. Alojzij Odar) 475 Pratika — julij 1958 ............... 481 Katoliška „revolucija“ (škof dr. Gregorij Rožman) ................ 488 Skrivnost krvi (Alojzij Košmerlj) 485 želja (Stanko Janežič) ............. 490 Odhod (Prispevali koroški bogoslovci .......................... 491 Dva svetilnika na nebu slovanstva (Anton Merklin).................. 498 Nagibi pri vzgoji (Dr. Rudolf Hanželič) ....................... 496 Papeški nauk o podjetju (Janez K. Montini) .................. 50« Katolicizem v IT. S. A. (Mons. Matija Škrbec) ................. 503 Nezvesti vladar Salomon (Boris Koman) ....................... 508 Novice iz Nemčije ............... 5ll Nebo nad močvirjem (Vo. Pk.) 51' Zanimivosti iz diaspore v Srbiji 518 Oblaki se razgrinjajo. . . (Pierre l/Ermite-Vinko Lovšin) ....... 518 Junak Stepinac................... 528 šale ......................... ...................... 52l Od doma................... 522—52? Med izrcljenci ........... 528—.58“ Pesmi ............. 470, 472, 49fl O d P m TARIFA RKDUOiDA Conceeiön No. »seo „Duhovno življenje“ je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Ote-kar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Alojzij Odar). — Naslov: Victor Ičarti&ez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino znaš8 50 pe*ev, za USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 lir. — Tiska Imprents „Poliglota“, Corrlentos 3114, Buenos Aires, T. E. 86 5120