a i i^!>!VV>oö9oojw>»o:)a>oooooiWv^!vvvoooöo^ 
Bojan Himmelreich 
PRESKRBLJENOST 
CELJA Z ŽIVILI V 
KRIZNIH ČASIH 
Mikroštudija razmer v času po prvi in 
pred drugo svetovno vojno 
1••<•<?©••.••••«<••<?««<•?•«<20(•••••<?•^^ 
V omenjenem času sta bili dve obdobji, ko je 
država s svojimi ukrepi neposredno posegala na 
področje preskrbe s prehrano. Prvo obsega ob- 
dobje po koncu prve svetovne vojne; vanj je vklju- 
čen čas od nastanka Narodne vlade SHS v Ljub- 
ljani (31. oktober 1918) do leta 1923, ko se je di- 
nar stabiliziral, drugo zajema poldrugo leto (od 
1. septembra 1939 do 6. aprila 1941) pred začet- 
kom druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Med nji- 
ma je nekaj bistvenih razlik. V prvem je prisotna 
normalizacija stanja po času vojne, v kateri je so- 
delovala država; v drugem obdobju so motnje v 
preskrbi posledice vojne, ki poteka drugod. V pr- 
vem so bili prebivalci z odmikanjem časa priče 
izboljševanju stanja preskrbe, v drugem je bilo 
obratno. 
Obdobje po prvi svetovni vojni 
Konec svetovne vojne ter sprememba oblasti 
na slovenskem ozemlju ob propadu avstroogr- 
ske države seveda ne pomenita nikakršnega de- 
javnika, ki bi kratkoročno vplival na stanje pre- 
skrbljenosti s hrano. Tako kot slovenske dežele 
same so tudi območja, s katerimi so se 29. okto- 
bra združile v enotno državo, pretrpela vojno vi- 
hro, tista, s katerimi so oblikovale državno celo- 
to po 1. decembru, pa so bila celo pod okupaci- 
jo tujih sil. Konec oktobra 1918 z razglasitvijo Dr- 
žave Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) ter usta- 
novitvijo Narodne vlade SHS v Ljubljani (v času 
vsesplošnega razsula, ob umikanju vojske preko 
slovenskega ozemlja, pretrganih komunikacijah 
ter praznih skladiščih) ljudem ni prinesel prav 
nobenega olajšanja pri iskanju vsakdanjih obro- 
kov. Ob tem se je glede na prejšnje urejeno po- 
slovanje avstrijske države situacija začasno po- 
slabšala. Sicer obstaja poročilo, da se je po raz- 
sulu front čutilo padanje cen živil in ostalega bla- 
ga na trgu, kar so pripisovali prenehanju doteda- 
njega divjega nakupovanja in s tem hipnemu 
padcu vrednosti blaga,1 vendar je kasnejše giba- 
nje cen navzgor ta trenutni zastoj izničilo. O teža- 
vah priča ugotovitev Narodne vlade, "da mnogi 
novo svobodo popolnoma napačno umevajo" in 
ne upoštevajo prav nobenih odredb oblasti, kar 
podaljšuje čas, ki bo potreben za ureditev tudi na 
področju prehrane.2 Konec vojne je po drugi stra- 
ni nakazal možnosti normalizacije stanja preskr- 
be s prehrano, delno tudi zato, ker je slovensko 
ozemlje sedaj postalo del države, ki si je priključi- 
la kos ravno tistih predelov, iz katerih bi v kriz- 
nem času vojne v avstrijski del monarhije lahko - 
a ni - prihajala toliko zaželena pšenica. Normali- 
zacija pa je bila večleten proces. 
Mesto Celje in okolica sta tudi v času po razpa- 
du Avstro-Ogrske sodila v isti prehranjevalni oko- 
liš kot prej. Poleg mestne in okoliške celjske ob- 
Naša moč, 24. januar 1919. 
Zgodovinski arhiv Celje (dalje: ZAC), fond Občina Hrast- 
nik-Dol (dalje Hrastnik-Dol), AS 29, sign. 404, razglas 
okrajnega glavarstva (dalje: OG) Celje, 10. december 
1918. 
52 ZGODOVINA ZA VSE 
čine so ga tvorile še občine Petrovce, Svetina, Sv. 
Lovrenc pri Prožinu,Teharje in Škofja vas ter na- 
selja Lopata, Rifengozd in Tremarje. Štel je okoli 
29.000 prebivalcev in zanj so na teden dni zahte- 
vali 27.000 kg krušne moke, 4000 kg bele moke 
in 1000 kg pšeničnega zdroba za otroke. Te koli- 
čine, potrebne za oskrbo, je, poleg ričeta in kaše 
ter otrobov in krme za živino, moral celjski mest- 
ni urad vsak teden naročati pri prehranjevalnem 
komisarju za slovensko Štajersko v Mariboru. 
Vendar dobave niso bile redne in so ravno ob 
božiču I9I8 bili v Celju brez moke, kar je pov- 
zročilo veliko razburjenost med prebivalstvom.3 
Sredi januarja 1919 je na živežni zahtevek za te- 
den od 13. do 20. januarja mestni urad dobil iz 
Maribora odgovor, naj se obrne na Narodno vla- 
do v Ljubljani.4 Njenemu prehranjevalnemu ura- 
du je skladno z njegovim, sredi januarja spreje- 
tim sklepom o poenotenju porabe kruha in mlin- 
skih izdelkov, sporočil, da potrebuje za mesto Ce- 
lje in njegov prehranjevalni okoliš 29.000 oseb- 
nih in 5000 rodbinskih izkaznic za prva dva ted- 
na (od 16. februarja do 1. marca) razdeljevanja 
moke in kruha po enotnem vzorcu. Po njem je 
vsaka oseba dobila dvotedensko nakaznico, ki ji 
je dala pravico kupiti 500 gramov moke v tem 
obdobju in četrt hleba kruha dnevno. Vsaka dru- 
žina je prejela po eno rodbinsko izkaznico in po 
toliko osebnih izkaznic za moko in kruh, kolikor 
članov je imela. Pri prvi oddaji kruha v dvote- 
denski dobi je prodajalec kruha obdržal krušni 
del osebne izkaznice, ki mu je služil kot dokazi- 
lo pri oblastnem organu, da je resnično oddal 
toliko kruha, kot so mu ga odkazali. Stranka je 
dobivala kruh v vsakokratni dvotedenski dobi le 
na rodbinske izkaznice, od katere je prodajalec 
sproti odstrigel oznake dneva. Mlevske izdelke 
je stranka prejemala dvotedensko ob oddaji ti- 
stega dela osebne izkaznice, ki se je glasil na mo- 
ko.5 Januarja 1919 so poročali o vrstah pred dve- 
ma trgovinama v Celju, saj je moko in kruh delila 
le občinska centrala. Občinska oblast se je na te 
očitke branila, češ da so, čeravno v pičlih količi- 
nah, živila vedno pošteno delili, kar pa je bilo 
mogoče le s pomočjo central in njihove kontro- 
le. Ta ne bi bila mogoča, če bi kruh in moko raz- 
deljevalo več trgovcev. Poleg tega so nekatere 
družine v centralah dobivale kruh za 2 do 6 dni 
skupaj, kar pri pekih ni bilo mogoče, ker so ti 
dobivali moko za določeno število dnevnih po- 
trošnikov.6 
Sredi februarja 1919 je mestni urad zaprosil od- 
delek za prehrano pri Deželni vladi (DV), naj odo- 
bri zmanjšanje mestnega prehranjevalnega okoli- 
ša, tako da bo obsegal le mestno in okoliško obči- 
no Celje. Prošnjo so utemeljevali z navedbo, da 
dotedanji obseg nima gospodarskih temeljev, da 
ga je občinska oblast v avstrijskih časih uredila iz 
čistih političnih razlogov. Ostalih pet občin ter tri 
kraje naj bi priključili prehranjevalnemu okolišu 
okrajnega glavarstva Celje. Mestni prehranjevalni 
okoliš bi se tako zmanjšal na 16.300 prebivalcev, 
izenačila bi se tudi struktura prebivalstva. Okoliš- 
ka občina Celje, ki je obdajala mestno, je imela 
namreč povečini nekmečko prebivalstvo, saj je 
med 8619 bil le 1101 samooskrbovalec s prehra- 
no. Oddelek za prehrano DV je prošnji ugodil in 
celjski mestni prehranjevalni okoliš se je zmanj- 
šal 15. marca 1919. Celjska občina je želela čim hi- 
trejši odgovor, ker je mestni urad nameraval do 
tedaj v centrali osredotočeno oddajo kruha in mo- 
ke spremeniti v rajonirano.7 MOC je v začetku mar- 
ca pozvala vse imetnike krušnih kart obeh občin, 
naj povedo ali hočejo od 16. marca dalje prejema- 
ti kruh in moko za prikuho ali samo moko. Kdor 
bi se odločil za kruh, bi moral istočasno določiti 
peka na območju ene od občin, pri katerem bi 
nato stalno prejemal tako kruh kot tudi moko za 
prikuho. Kdor bi želel le moko, bi moral na isti 
način določiti trgovca z mešanim blagom.8 
Do maja 1919 je celjskim pekom kot aproviza- 
cijska oblast dobavljal moko mestni magistrat, od 
tedaj naprej pa naj bi prejemali moko od mest- 
nega mlina in okrajnega gospodarskega urada. 
Ta dva pa se, po trditvah pekov, zanje nista do- 
volj brigala in sta trgovcem, zaradi nepravilnega 
ključa razdeljevanja, dodeljevala preveč moke, za- 
to so jo ti zavračali ali prodajali v druge kraje. 
Istočasno pa so nekateri za občasna pomanjka- 
nja moke v mestu krivili peke, ki so jih dolžili 
skrivanja moke, čeprav so bili ti primorani na svo- 
jo roko kupovati dražjo moko iz Hrvaške in Sla- 
vonije. Tudi nakup kvasa, soli in premoga je za- 
radi težke dostopnosti in visokih cen oviral pe- 
ke pri rednem poslovanju.9 
•*   ZAC, fond Mestna občina Celje 1919-1941 (dalje- MOC 
II), AŠ 7, Pr. 179/19, dopis MOC, 10. januar 1919. 
4 Prav tam, dopis prehrambenega komisarja v Mariboru, 
18. januar 1919. ' 
5 ZAC, MOC II, AS 7, Pr. 58/19, dopis odseka za prehrano, 
1. februar 1919. 
6 Nova doba, 15. januar in 1. februar 1919. 
7 ZAC, MOC II, AŠ 7, Pr. 1671/19, dopis mestnega urada 
Celje odseku za prehrano, 12. februar 1919; dopis odse- 
ka za prehrano, 17. februar 1919. 
8 ZAC, MOC II, AŠ 7, Pr. 2096/19, osnutek razglasa mest- 
nega urada, 6. marec 1919. 
9 Bojan Himmelreich 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 53 
Moka je v prehranjevalni okoliš prihajala na pod- 
lagi odredb Žitnega zavoda in prehranjevalne ob- 
lasti so se pri razdeljevanju morale omejiti na ti- 
sto, kar so dobile. Če so uspele pridobiti dodatne 
količine z lastnim nakupom, so morale to sporo- 
čiti omenjenemu zavodu. Tako je celjski občini 
sporočil svoje strinjanje, ko je ta v začetku maja 
1919 izven kontingenta delila pekom tedensko 400 
kg bele moke za pecivo in žemlje.10 To izboljšanje 
stanja je bilo posledica izdatne ameriške pomoči. 
V Celju so moko v trgovinah v drugi polovici ma- 
ja prodajali brez nakaznic," vendar jih znova ome- 
njajo že v juniju (za 15. in 16. teden). 
Občine so morale od januarja 1919 mesečno 
dajati poročila Žitnemu zavodu o preskrbljeno- 
sti in razdelitvi moke (in tudi ostalih artiklov), si- 
cer so jim zagrozili z zaustavitvijo dobav mlin- 
skih izdelkov. Takšen mesečni pregled je vsebo- 
val število prebivalcev v občini, ki so z lastnimi 
pridelki preskrbljeni vsaj za en mesec, število ne- 
preskrbljenih in v zvezi z zadnjimi tudi, kdo jih 
oskrbuje (občinska ali železniška aprovizacija, 
Vojna zveza ali pa so člani podjetij, ki jih je nepo- 
sredno oskrboval Žitni zavod ali okrajno glavars- 
tvo).12 Ta poročila so bila potrebna, ker se je šte- 
vilo prebivalstva po občinah v mesecih po vojni 
spreminjalo. Zaradi izdelave preskrbnega načr- 
ta in določitve, kolikšne količine žit bo potreb- 
no uvoziti iz drugih pokrajin Jugoslavije, so ob 
žetvi zbirali podatke, kolikšen je pridelek po po- 
sameznih občinah. V ta namen naj bi organizira- 
li tudi t.i. poskusne mlačve ob prisotnosti poseb- 
ne komisije.13 Enaka poročila so zbirali tudi za 
druge pridelke (krompir, fižol) in sladkor. 
10 ZAC, MOC II, AŠ 7, Pr. 3532/19, dopis Žitnega zavoda, 5. 
maj 1919. 
11 Nova doba, 22. maj 1919. 
12 ZAC, Hrastnik-Dol, AŠ 30, sign 456, okrožnica Žitnega 
zavoda, 22. januar 1919; okrožnici gospodarskega ura- 
da OG Celje, 27. maj in 20. avgust 1919- Za izdelavo teh 
poročil so nastajali tudi pregledi števila prodajalcev. Sep- 
tembra 1919 so tako v Celju našteli 20prodajalcev moke 
(poleg trgovcev so upoštevani tudi peki, Konzumno druš- 
tvo in zaloga pri mestnem mlinu). ZAC, MOC II, AŠ 8, 
7238/19, poročilo redarstvene postaje policijskega oddel- 
ka v Celju, 12. september 1919. O čistoči v pekarnah v 
Celju v tem času pričajo zabeležke sanitarnega pregle- 
da, ki ga je izvedel mestnifizikat novembra 1919: pri vseh 
so v lokalih in spalnicah manjkali pljuvalniki (torej je 
bilo zaposlenim med pripravo testa dovoljeno pljuvati?!), 
ugotovljal pa je tudi druge pomanjkljivosti: "umivalnica 
in kopalnica se malokedaj rabi", "gnojna jama se mora 
popolnoma pokriti", "umivalnik ali kopalnica popolno- 
ma primanjkuje". ZAC, MOC II, AŠ 8, Pr. 6885/19, sani- 
tarno revizijsko poročilo, 28. november 1919. 
y ZAC, Hrastnik-Dol, AŠ 30, sign. 456, okrožnici gospodar- 
skega urada OG v Celju, 16. in 25. julij, 4. avgust 1919. 
Razlog za pomanjkanje žita v Sloveniji je bil pač 
jasen: nezadostnost lastnega pridelka. A kljub te- 
mu najkasneje od žetve leta 1919, razen zaradi 
redkih transportnih zastojev, v Sloveniji žit ni več 
primanjkovalo. Drugače je bilo z mesom; kljub 
količini živine, ki je bila na razpolago, ga je zara- 
di špekulacij prihajalo v mesnice le malo. V želji 
urediti enakomerno preskrbo z govejim mesom, 
je okrajno glavarstvo Celje decembra 1918 pre- 
povedalo njegovo prosto prodajo. Nakup živine 
je bil dovoljen izključno živinskim nakupoval- 
cem, ki so bili do tedaj oblastno odobreni, obči- 
ne pa so pozvali, naj podajo morebitne predlo- 
ge za zamenjavo. Vsakemu mesarju so določili 
število govedi, ki jih je smel na mesec porabiti za 
prebivalstvo v svojem okolišu. Mesar je smel tu- 
di sam nakupiti živino, če nakupovalcu to ne bi 
uspelo.14 Za december 1918 je bilo za področje 
okrajnega glavarstva Celje za oddajo določeno 
325 glav živine (za preskrbo civilnega prebivals- 
tva in vojaške posadke). Prigon je bil določen na 
pet datumov v štirih krajih (Celje dvakrat, Šem- 
petru, Šmarju pri Jelšah, Šentjurju). Županstva so 
morala določiti živinonaborne komisije. Sestav- 
ljali so jih trije člani občinskega odbora, ki so 
skupno z nakupovalcem obiskovali kmete.15 Mar- 
ca 1919, ko so mesarji začeli zadrževati meso, je 
gospodarski urad prevzel oskrbo z mesom v svo- 
je roke in odposlal na teren nakupovalce mesa.16 
Septembra 1919 so poročali, da so se cene me- 
sa dvignile, ker mesarji od kmetov sploh niso mo- 
gli več kupiti živine. Prej so jo pokupili prekup- 
čevalci za odgon v Maribor ali na Hrvaško, po- 
sledica pa so bile visoke maloprodajne cene me- 
sa (8,5-9,5 K)17 ali pa kar prazne mesnice. Tako 
aprila 1920 v Celju že več tednov ni bilo mesa 
zaradi previsokih odkupnih cen, ki so onemo- 
gočale prodajo po predpisanih cenah.18 Malo me- 
sa je prišlo na domače police tudi zaradi proste- 
ga izvoza zaklane živine. Odkupne cene so zato 
rasle, mesarji niso mogli odkupovati živine in "sli- 
ka v mesnicah/¡e bila/kot v najhujših časih voj- 
ne. "19 Še tisto meso, ki je mimo izvoza zašlo v pro- 
dajalne, je bilo slabe kvalitete.20 
14
 ZAC, Hrastnik-Dol, AŠ29, sign. 400, okrožnica OG Celje, 
16. december 1918. 
15 Prav tam, sign. 398, okrožnica OG Celje, 23- november 
1918. 
16 Nova doba, 22. marec 1919. 
17 ZAC, fond Občina Šempeter (dalje Šempeter), AŠ 4, sign. 
1, okrožnica OG Celje, 1. september 1919. 
w Nova doba, 20. april 1919. 
19 Nova doba, 17. februar 1921. 
20 Nova doba, 12. marec in 7 maj 1921. 
VSE ZA ZGODOVINO 
54 ZGODOVINA ZA VSE 
A za pretirane cene mesa so bili odgovorni tu- 
di mesarji. Avgusta 1920 se je pojavilo poročilo, 
da mesarji prodajajo meso po 20 kron, kar samo 
po sebi niti ni bilo izven okvirov dovoljenega, 
saj se je ujemalo s tedaj določeno najvišjo dovo- 
ljeno ceno mesa. Vse je torej bilo legalno, ne pa 
moralno, saj so mesarji kupovali živino po 8-10 
kron. Zato jih je okrajno glavarstvo posvarilo, da 
je cena 20 kron le meja, ki je ne smejo prekorači- 
ti, ne pa tudi višina, ki jo smejo zahtevati ob po- 
ceni nakupu živine za kovanje izrednih dobič- 
kov. Na novo so določili, da smejo mesarji pri ob- 
likovanju prodajne cene mesa nakupni ceni ži- 
vine dodati le še 80 %.21 
Tudi iz prvih polovic naslednjih dveh let so še 
ohranjeni zapisi, ki pričajo o nezadovoljstvu pre- 
bivalstva glede pomanjkanja mesa in visokih cen 
zanj. Vsa ohranjena situacijska poročila policij- 
skega oddelka pri okrajnem glavarstvu v Celju 
od 14. aprila do 2. junija 1921 govore o negodo- 
vanju ljudi zaradi visokih cen in še napovedanih 
podražitev mesa. To naj bi bilo "netivo za huj- 
skanje in nezadovoljnost". Tudi iz februarja 1922 
so še ohranjene pritožbe zaradi visokih cen me- 
sa kot posledice izvoza. V teh okoliščinah so me- 
sarji prodajali meso "na knjižice", a to je bilo mo- 
goče le, dokler se ni stanje tako poslabšalo, da 
posamezni mesarji niso več mogli jamčiti zago- 
tovitve potreb svojim strankam. Zadruga mesar- 
jev je januarja 1922 sporočila, da je nakup živine 
vedno težji. Z namenom, da bi omogočili nakup 
mesa pri poljubnem mesarju, so mesarji mesta 
in okolice s 1. februarjem sklenili opustiti vsako 
prodajo mesa na knjižice.22 
Zadnja sled delovanja mestne aprovizacije je 
iz novembra 1920, leto kasneje, konec novembra 
1921, pa so zopet sprožali vprašanje njene orga- 
nizacije. Nekateri so menili, da je v interesu mest- 
nih financ, da se nastopi proti aprovizaciji. Pri 
tem so se sklicevali na primer iz okoliške obči- 
ne. Nekaj let pred tem se je občina ob pomanj- 
kanju krompirja zaradi zahtev prebivalstva odlo- 
čila za nakup nekaj deset ton krompirja v lastni 
režiji. Vendar ga skoraj nihče ni kupil in ga je mo- 
rala z izgubo prodati vojski.23 Marca 1922 je MOC 
vnovič sprejela sklep, da se ponovna vzpostavi- 
tev aprovizacije ne priporoča,24 a se januarja 1923 
še omenja aprovizacijski odbor v Celju, saj takrat 
odobri mesarski ključ.25 
Ministrstvo za socialno politiko je marca 1923 
nameravalo izvesti prehranjevalno akcijo, katere 
namen je bil zainteresiranim okrajem ponuditi 
pšenico in koruzo po nižjih cenah. Izvršitev te 
akcije je v Sloveniji prevzel Žitni zavod. Iz Celja 
so odgovorili, da bi bila akcija v prid prebivals- 
tva le tedaj, če bi bila živila na razpolago po niž- 
jih cenah, saj je imel mestni mlin na razpolago 
dovolj pšenične in koruzne moke, da bi zadostil 
potrebam Celja in okolice do nove žetve. Ker so 
bile cene ponujene moke v akciji enake kot na 
tržišču, se je celjska občina odločila, da se ne bo 
udeležila akcije.26 To seveda dovolj jasno govori, 
da se je stanje oskrbe z omenjenima artikloma 
že stabiliziralo. 
Poleg državnih teles, katerih namen je bila kon- 
trola stanja na trgu z živili, so na Celjskem z ena- 
kimi predlogi istočasno nastopile tudi politične 
in strokovne organizacije. Osem "narodno-sta- 
novskih " društev javnih in zasebnih uradnikov 
različnih profilov je 13- novembra 1919 ustanovi- 
lo "akcijski odbor zoper draginjo ", katerega na- 
men so opredelili kot odkrivanje prekupčevanja 
in nepoštenega trgovanja ter prijavljanje prime- 
rov le-tega oblastem.27 Krajevna organizacija JSDS 
v Celju je (na iniciativo svoje centrale v Ljublja- 
ni) na konferenci zaupnikov političnih in stro- 
kovnih organizacij v celjskem okrožju 27. novem- 
bra 1919 ustanovila posebno komisijo, katere 
dolžnost je bila nastopati kot ljudska komisija 
proti draginji in splošni korupciji. Poiskala naj bi 
zaloge blaga, skrita skladišča blaga, pregledova- 
la cene in odkrite nepravilnosti sporočala obla- 
stem. Občinska oblast takšnih samooklicanih te- 
les ni bila vesela in jih je opozorila, naj ne nasto- 
pajo "samolastno".28 Sploh je bil konec tega leta 
zelo ploden, kar se tiče ustanavljanja komisij v 
Celju. Tudi peki na območju mesta so občini po- 
nudili svojo, ki naj bi v sodelovanju z občinski- 
mi oblastmi imela nadzor nad moko, dobavlje- 
no v oskrbni okraj.29 
21
 ZAC, Šempeter, AŠ4, sign. 1, okrožnica OG Celje, 25. av- 
gust 1920. 
22 Nova doba, 26. januar 1922. 
2i Nova doba, 22. november 1921. 
24 ZAC, MOC II, AŠ 1, zapisnik sestanka občinskega sveta, 
20. marec 1922. 
2$ ZAC, MOCII, AS 83, E 9100/40, St. 2509/1940, določanje 
cen mesa in živine, 4. april 1940. 
26 Prav tam, F1170/23, prehranjevalna akcija. 
27 ZAC, MOC II, AS 8, Pr. 9210/19, obvestilo MOC, 18. no- 
vember 1919. 
28 Prav tam, Pr. 9342/19, dopis krajevne organizacije JSDS 
v Celju, 28. november 1919. 
29 Prav tam, Pr. 8924/19, dopis celjskih pekov, 9- november 
1919. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 55 
Štev. 1653. 
RAZGLAS 
o pobijanju draginje. 
Z veliko skrbjo opažam, kako naraščajo od dne do dne cene najpotreb- 
nejšim živilom in drugim življenskim potrebščinam. Opažam, kako zlorabljajo 
nekateri trgovci - ne oziraje se prav nič na neugodne prehranjevalne in oskrbo- 
valne razmere, od katerih trpi vse prebivalstvo razen nekaterih oseb, ki so vsled 
vojne ali drugih srečnih naključb obogatele - sedanje visoko stanje tujih valut 
za to, da tudi blago, ki so ga nabavili iz inozemstva ob času nižje valute, zara- 
čunavajo po njenem današnjem stanju, odnosno da jemljejo visoko vrednost ino- 
zemskih valut celo za dobrodošel povod, da podražujejo tuzemske pridelke in 
izdelke. Mnogi trgovci se okoriščajo nadalje s tem, da pri označevanju cen v 
dinarjih zvišujejo dosedanje kronske cene, prav občutno jih zaokroževaje navzgor 
na dinarske enote. 
Zaradi tega opozarjam vse trgovske kroge in prodajalce življenskih potreb- 
ščin na zakon o pobijanju draginje življenskih potrebščin in brezvestne spekulacije 
z dne 30. decembra 1921., objavljen pod št. • v „Uradnem listu" 5 z dne 18. janu- 
arja 1.1. Opozarjam posebno na točko 3.) člena 2., po kateri je prepovedano nako- 
pičevanje življenskih potrebščin po skladiščih; nadalje na prvi odstavek člena •. 
glede označevanja cen, na prvi odstavek člena 7., po katerem mora imeti vsak 
prodajalec na prodaj vse življenske potrebščine, ki jih je nabavil za prodajo; na 
prvi odstavek člena 8., ki določa najvišji dovoljeni trgovski dobiček, in na prvi 
odstavek člena 9., ki prepoveduje večkratno preprodajo, nečisto epekulacijo, dogo- 
varjanje med producenti ali posredovalci, da bi se cena blagu zvišala, in prekup- 
čevanje na trgih in semnjih. 
Podrejena oblastva imajo nalog, strogo nadzirati izvrševanje doloèil nave- 
denega zakona in skrbeti, da se krivci dovedejo najstrožjemu kaznovanju po 
kazenskih določilih členov •. do 16. navedenega zakona. 
Predsedstvo pokrajinske uprave za Slovenijo 
v Ljubljani, dne 16. februarja 1922. 
Pokrajinski namestnik: 
Ivan Hribar s. r. 
VSE ZA ZGODOVINO 
56 ZGODOVINA ZA VSE 
Z naredbo z dne 3- decembra 1919 zaukazano 
oblikovanje komisije za cene v Celju je bilo ude- 
janjeno šele z njenim prvim sestankom 10. januar- 
ja 1920.30 Že na prvem sestanku odbora so začeli 
obravnavati cene mesa, s tem so nadaljevali tudi 
na drugem 27. februarja, ko so sprejeli dva skle- 
pa: 1. da priznajo celjskim mesarjem dvig režij- 
skih stroškov za 2 kroni pri kilogramu in 2. da 
zaradi "pasivne rezistence mesarjev" (proti kate- 
rim bi bilo treba po mnenju odbora strogo ukre- 
pati) stopijo glede ureditve preskrbe z mesom v 
stik s konzumnimi zadrugami in drugimi gospo- 
darskimi organizacijami. Zadruga mesarjev je hi- 
tro reagirala in izjavila, da so cene od 15. februar- 
ja, ko je še veljala 1. januarja določena cena, hi- 
tro narasle in da ne morejo več poslovati z do- 
bičkom. Poskusili bodo nabaviti živino, vendar 
jo bodo pustili v klavnici in jo bodo zaklali šele 
takrat, ko bo komisija za določanje cen mesa do- 
ločila take, ki bodo mesarjem zagotavljale primer- 
ni zaslužek.31 
V zvezi z delom odbora za določanje cen v Ce- 
lju se omenja tudi "strašilo" na celjskem trgu. Ta- 
ko so poimenovali tablo z maksimiranimi tržni- 
mi cenami za kmetijske pridelke. Zaradi nje je 
prihajalo ponujat svoje blago na trg le malo kme- 
tov, zato jo je odbor septembra 1920 dal odstra- 
niti.32 Tu se je pokazala dvoreznost delovanja ko- 
misij, odborov, sodišč, uradov in ostalih teles, ki 
so mimo tržnih zakonitosti določala cene. Če so 
bile določene nizko, je bilo seveda ustreženo po- 
trošniku, a ne za dolgo. Ne kmetje, ne trgovci in 
ne obrtniki niso hoteli (ali mogli) prodajati po 
teh cenah, tržišče se je spraznilo in zopet so na- 
stale ugodne razmere za razmah prekupčevanja 
mimo nadzora oblasti. Kmetje so se tudi pritože- 
vali, da oblasti držijo njihove cene, ne poskrbijo 
pa za cene blaga, ki jih morajo kmetje sami ku- 
povati (petrolej, sol, sladkor in zlasti oblačila). Za- 
to je na trg prihajalo manj blaga, kot bi ga mora- 
lo.33 
Celjski odbor je bil, vsaj kar se števila sestan- 
kov tiče, kar dejaven; v prvem letu obstoja se je 
sestal devetnajstkrat. Iz redkih ohranjenih zapi- 
snikov je razvidno, da se je ukvarjal s cenami pe- 
kovskih izdelkov in mesa. Deloval je še vse leto 
1921, zadnjič se omenja še 30. januarja 1922, ko 
na podlagi njegovega mnenja magistrat določi 
maksimalne cene mesa.34 V začetku marca 1922 
ga najverjetneje ni več, sicer peki ne bi poizve- 
dovali pri magistratu, na kateri organ naj se obr- 
nejo pri predlaganju kalkulacij. V tem času je že 
bil v veljavi Zakon o pobijanju draginje življenj- 
skih potrebščin in brezvestne špekulacije, zato 
so funkcijo odborov morda prevzela draginjska 
sodišča, ustanovljena po tem zakonu, ki pa tudi 
niso dolgo obstajala. 
Po naredbi poverjeništva za notranje zadeve 
DV iz junija 192035 so v Celju ustanovili podruž- 
nico urada zoper navijalce cen, verižnike in ti- 
hotapce, "itd", katere krajevni obseg se je razte- 
zal na mesto in okraj Celje. Z dnem ustanovitve 
so pristojnosti glede omenjenih prekrškov preš- 
le z magistrata in OG na podružnico. Poslovati 
je začela 31. julija 1920, sedež je imela v 2. nad- 
stropju hotela Union. Imela je tudi pristojnost 
pregledovati zaloge trgovcev in od njih zahteva- 
ti, da so ji javljali količino, izvor, nakupno in pro- 
dajno ceno blaga.36 Julij pa je predstavljal le me- 
sec začetka formalnega obstoja tega urada, saj je 
že od marca pri magistratu deloval urad zoper 
navijalce cen, verižništvo in tihotapce, ki mu je 
sodišče v obravnavo odstopalo obtožene za pro- 
dajo po visokih cenah. Urad jim je izrekal kazni 
v znesku nekaj deset kron ali pa nekaj dni zapo- 
ra.37 Po naredbi DV za Slovenijo o ukinitvi urada 
zoper navijalce cen je bila sredi maja 1921 uki- 
njena tudi njegova podružnica v Celju. Ob pre- 
nehanju dela so njene pristojnosti prešle na mest- 
no in okrajno oblast, zadeve pa je skupno reše- 
val policijski oddelek mestne oblasti.38 
V smislu Uredbe o pobijanju draginje življenj- 
skih potrebščin in brezvestne špekulacije so tu- 
di v Celju ustanovili sodišče za pobijanje dragi- 
nje in špekulacije. Tri njegove člane so izvolili v 
mestnem svetu že 10. oktobra 1921, dokončno 
pa se je konstituiralo na svoji prvi seji 8. novem- 
30 Nova doba, 24. januar 1920. 
31 ZAC, MOCII, AS 66, E 886/22, zapisnik 2. seje odbora za 
določanje cen, 27. februar 1920; dopis Obrtne zadruge 
mesarjev v Celju, 28. februar 1920. 
32 Jutro, 12. september 1920. 
33 ZAC, MOC II, AS 8, Pr. 7446/19, dopis župana, 18. sep- 
tember 1919. 
34 ZAC, MOC II, AS 66, 5534/21, zapisnik 19. seje odbora 
za določanje cen, 10. januar 1921; E 886/22, zapisnik 
seje odbora za določanje cen, 30. maj 1921. 
35 Uradni list (dalje UL) deželne vlade (dalje DV), 268/20. 
36 ZAC, Sempeter, AS 4, sign.l, spisi 1919-1921, okrožnica 
OG Celje, 24. julij 1920; Nova doba, 3- avgust 1920. 
37 Nova doba, 8. april in 18. maj 1920. Pod udar tega ura- 
da je prišel tudi veletrgovec Stermecki, ki ga je doletela 
kazen 7000K, 6dnizapora inzaplemba blaga. Stermec- 
ki je udarec vrnil in zaprl trgovino ter odpustil zaposle- 
ne. Nova doba, 22. maj 1920. 
38 UL DV, 101/21; ZAC, MOC II, AS 20, A 2081/21, razglas 
mestnega magistrata, 20. maj 1921. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 57 
bra, ki so ji prisostvovali še predstavniki društva 
javnih nameščencev in strokovne okrožne komi- 
sije.39 Na seji 10. novembra so se ukvarjali z dolo- 
čevanjem cen mesa, mleka, jajc in kruha. Glede 
mleka so izpostavili, da prebivalci že na doho- 
dih v mesto ali na kolodvoru pričakajo mlekari- 
ce in jih z višanjem cen ali nagradami pripravijo, 
da jim prepustijo sicer drugim strankam name- 
njeno mleko. Ob pomanjkanju jajc so sklenili za- 
prositi okrajno glavarstvo, naj jih skuša zagotovi- 
ti pri izvoznikih Zupancu in Cverlinu. Razdelitev 
bi prevzela mestna občina, a bi dobljena jajca od- 
stopila celjskim konzumnim zadrugam, zlasti Sa- 
mopomoči. Sodišče je tudi sprejelo resolucijo, 
da je potrebno zopet vzpostaviti gospodarske 
urade za nekatere prehranjevalne akcije ali pa naj 
se mestna občina zavzame za to, da bi se združi- 
le vse celjske zadružne organizacije, ki bi pod 
nadzorstvom občine izvedle nujno nabavo. Med 
drugim naj bi tako nabavile vsaj glede 5 vago- 
nov pitanih svinj in jih čimprej razdelile, ker bi 
se zaradi 50 % slabše letine koruze in močnega 
izvoza utegnilo zgoditi, da bi Celje na pomlad 
ostalo brez masti ali pa bi si je ob visokih cenah 
najrevnejši ne bodo mogli več privoščiti. Mestni 
svet so pozvali, naj čimprej zaseda in obravnava 
oskrbo z najnujnejšimi potrebščinami.40 A ob- 
dobje obstoja tega sodišča v Celju je bilo krajše 
od časa njegovega nastajanja. Že 3. decembra je 
minister za socialno politiko odredil, da naj ome- 
njena sodišča ustavijo svoje delovanje in svoje 
funkcije prenesejo na redna sodišča.41 Cene naj 
bi v prihodnje maksimirale občinske ali mestne 
oblasti v sodelovanju z izvedenci ali interesenti; 
pri tem bi upoštevale, da prenizko določene mak- 
simalne cene škodijo, saj preženejo blago s trga. 
MOC je bila enakega mnenja in ni nameravala 
določiti nobenih cen, le poostrila bi tržni nad- 
zor, če se "...bode /prodajalec/ očividno pregre- 
šalproti sedajni vrednosti blaga.'*2 Z dopisom 
oddelka za socialno politiko so poslovanje ob- 
činskega sodišča za pobijanje draginje ukinili ja- 
nuarja 1922.« 
•i9 ZAC, MOC II, AŠ 20, A 3698/21, zapisnik prve seje občin- 
skega sodišča za pobijanje draginje, 8. november 1921. 
40 ZAC, MOCII, AŠ 84, F5515/21, zapisnik seje občinskega 
sodišča za pobijanje draginje, 10. november 1921. 
41 UL Pokrajinske uprave za Slovenijo (dalje PUS), 342/21; 
ZAC, MOC II, AS 20, A 5326/21, dopis predsednika celj- 
skega sodišča za pobijanje draginje, 10. december 1921. 
42 ZAC, MOC II, AŠ84, F 5515/21, razglas odseka za javno 
pomoč pri oddelku socialne pomoči pokrajinske uprave 
v Ljubljani, 1. januar 1922 in pripis odseka za določa- 
nje cen. 
43 ZAC, MOC II, AŠ 1, zapisnik sestanka mestnega sveta, 
16. januar 1922. 
Razmere na trgu s posameznimi živili so bo- 
trovale še enemu telesu, ki je skušalo vplivati na- 
nje. Aprovizacijski odbor v Celju (predsednik je 
bil Alojz Drofenik, štel pa je še 8 odbornikov) je 
imel prvi seji 2. in 9. novembra 1922. Na prvi so 
ob navzočnosti predsednika pekovske zadruge 
sprejeli določila o teži peciva in žemelj, ki naj bi 
zavezovala celjske peke. Ti se jih niso držali in 
odbor jim je na drugi seji mogel le zagroziti, naj 
v tem primeru posledice pripišejo sami sebi. V 
času pred drugo sejo je bilo v Celju zaradi navi- 
janja cen sodno kaznovanih več mesarjev in 
predsednik njihove zadruge je zagrozil, da bo- 
do prenehali prodajati meso, če odbor ne bo do- 
ločil komisije, ki bi bila navzoča pri nakupu in 
poskusnem klanju živine.44 Delo aprovizacijske- 
ga odbora verjetno ni potekalo brez trenj med 
njegovimi člani, saj so že na sestanku 22. novem- 
bra 1922 morali izvoliti nove člane namesto šti- 
rih, ki so odstopili.45 Delu aprovizacijskega od- 
bora moremo slediti še februarja naslednje leto, 
že v juliju pa ni več funkcioniral,46 kljub temu, da 
bi imel dovolj dela, saj je iz tega leta še veliko 
poročil o draginji. 
Zaradi pomanjkanja virov se moramo pri prika- 
zu stanja o organizaciji in izvedbi preskrbe s pre- 
hrano v prvih letih po prvi svetovni vojni v Celju 
zadovoljiti z zelo skromnimi rezultati. Pri okraj- 
nem glavarstvu je zadeve aprovizacije izvajal gos- 
podarski urad,47 pri MOC mestni aprovizacijski od- 
bor.48 Prvi je bil odgovoren za mnogo večje ob- 
močje in ga je kontroliral s pomočjo posameznih 
občin, ki so po naročilu opravile posamezne de- 
javnosti in bile o tem dolžne poročati. Oba sta bi- 
la sprva le prejemnika nakazanih količin živil od 
osrednjih teles v Mariboru in Ljubljani (še v začet- 
ku marca 1919 je bila mestna aprovizacija vezana 
na to, kar je dobila iz Ljubljane)49 in bila zadolžena 
44 ZAC, MOCII, AŠ 10, zapisnik 2. seje aprovizacijskega od- 
bora, 9. november 1922. Magistrat je pred tem novem- 
bra 1919 z denarnimi kaznimi in zaporom kaznoval že 
tudi celjske peke zaradi premajhne teže žemelj. ZAC, 
MOC II, AŠ 8, Pr. 8924/19, dopis celjskih pekov, 9- no- 
vember 1919. 
45 ZAC, MOC II, AŠ84, F 3501/22, dopis predsednika apro- 
vizacijskega odbora za mesto Celje, 23. november 1922. 
46 Nova doba, 8. februar in 17. julij 1923. 
47 Do avgusta 1919 je imel sedež v hotelu Skoberne, nato v 
hotelu Rebeuschegg. Nova doba, 16. avgust 1919. 
48 O kadrovski zasedbi teh teles ni dosti znanega: v začet- 
ku marca 1919je mestni urad "vsled spremenjenih poli- 
tičnih razmer" odvezal od nadaljnjega upravljanja mest- 
ne centrale za živila Socherja in na njegov položaj po- 
stavil Josipa Vivoda. ZAC, MOC II, AŠ 7, Pr. 2086/19, os- 
nutek dopisa mestnega urada, 4. marec 1919- Maja 1921 
se kot vodja mestne aprovizacije omenja Edvard Šimnic. 
49 Nova doba, 1. marec 1919- 
VSE ZA ZGODOVINO 
58 ZGODO VEVA ZA VSE 
za njihovo enakomerno razdelitev med prebivals- 
tvo. To sta opravila z njihovo razdelitvijo med tr- 
govce50 ali kar v lastni režiji, v lastnih trgovinah. 
Gospodarski urad okraja (in najverjetneje tudi 
mestna aprovizacija) je odkazoval količine živil, 
prejemniki pa so jih lahko dvignili in plačali pri 
Zvezi slovenskih trgovcev v Celju.51 Mestna apro- 
vizacija je imela svojo prodajalno v Prešernovi 3.52 
Živež so delile tudi konzumne organizacije Samo- 
pomoč (trgovino je imela v bivši Majdičevi zalogi 
v Prešernovi ulici), celjska podružnica Konzum- 
nega društva za Slovenijo, Cinkarna, Splošna gos- 
podarska zadruga (Samostanska ulica 3), Zadruž- 
na zveza Celje ter železniški aprovizaciji (južnih 
in državnih železnic), katerih člani so bili (običaj- 
no) izvzeti pri razdeljevanju blaga občinske apro- 
vizacije. Ta je imela pravico nadzora nad razdelje- 
vanjem mleka v mestni mlekarni in razpolaganja 
z zaplenjenim blagom. 
Če še vemo, iz katere smeri je prihajalo blago v 
celjski oskrbni okoliš, ki je od zmanjšanja februar- 
ja 1919 imel le slabih 7 % samooskrbovalcev, os- 
tajajo povsem neznane količine živil, ki so jih pre- 
jemali prve mesece po prevratu, a tudi za kasnej- 
ši čas jih poznamo le približno. Čeprav je posred- 
no dokazan obstoj nakaznic za kruh in moko v 
Celju (in je njihovo uporabo glede na okoliščine 
tudi povsem realno pričakovati), za čas do srede 
februarja 1919 ni bilo moč nikjer odkriti njihove 
neposredne omembe. Tudi čas prenehanja nji- 
hove uporabe je neznan, omenjajo jih še junija 
1919 in še zadnjič leto kasneje. Na podlagi podat- 
kov o splošnem stanju v Sloveniji in konkretnih 
za samo Celje moremo sklepati, da je preskrba z 
moko in kruhom dosegla razumno stopnjo (s 
tem mislimo dejansko na prejemanje dnevnim 
potrebam človeka zadostnih količin) najverjetne- 
je že prej, a najkasneje maja 1919, ob obilnih po- 
šiljkah ameriškega žita. Takrat je bilo moč kupiti 
moko že v prosti prodaji. 
Obdobje pred drugo svetovno vojno 
Pred začetkom druge svetovne vojne so števi- 
lo prebivalstva celjske mestne občine (ki je tedaj 
poleg mesta obsegala še bivšo okoliško občino) 
50 Nekaterim vied njimi (Stermecki, Kolenc, Ravnikar, Ivo 
Čater, Majdič) so po časopisju očitali, da špekulirajo s 
hrano, da so vojni dobičkarji in novopečeni milijonarji. 
Nova pravda, 31. marec in 14. oktober 1920. 
57 Primera: ZAC, Hrastnik-Dol, AŠ 2, sign. 64 in 69; Šempe- 
ter, AŠ 4, sign. 1, spisi 1919-1921, okrožnica OG Celje, 2. 
marec 1920. 
52 Trgovina mestne'aprovizacije je bila sredi leta 1920 pri 
Ferjcn, za OG pa pri A. Ermenc v Kralja Petra cesti. 
cenili na preko 23.000 prebivalcev.53 Njegova po- 
klicna struktura se je v veliki meri razhajala s pov- 
prečjem banovine. V občini je bilo več obratov, 
predvsem kovinske, tekstilne, gradbene, pre- 
hrambene in kemične industrije. Celje je bilo tu- 
di pomemben obrtni center. Če si pomagamo s 
podatki iz leta 1931, ugotovimo, da je v industriji 
in obrti delalo 3990 ljudi, ki so skupaj z vzdrže- 
vanimi člani (3118) predstavljali 41,4 % vsega pre- 
bivalstva kasnejše velike mestne občine.54 V Ce- 
lju, kjer je v letih pred vojno delovalo tudi preko 
300 trgovcev (leta 1939 jih je 346 nudilo zaposli- 
tev 803 nameščencem)55, več denarnih zavodov, 
v mestu je bil sedež avtobusnega podjetja, pa že- 
lezniško križišče (v prometu je bilo zaposlenih 
930 ali 5,3 % Celjanov)56, so pomemben delež 
predstavljali tudi zaposleni v teh dejavnostih; sku- 
paj z vzdrževanimi člani jih je bilo 2840 (16,6 %).57 
Kot sedež mestne občine, okrajnega glavarstva, 
okrajnega, okrožnega in upravnega sodišča ter 
mnogih drugih državnih organov, bolnišnice in 
vrste šol je Celje skoncentriralo večje število jav- 
nih uslužbencev. Nenazadnje vse naštete katego- 
rije povečajo tudi gostoto upokojencev in s tem 
skupni odstotek prebivalstva, odvisnega le od s 
svojim delovnim mestom povezanega dohodka. 
Ta pa je bil v Celju kar visok, saj po odštetju tistih, 
ki jih je preživljalo kmetijstvo in so bili torej vsaj v 
manjši meri, če ne v celoti, sposobni pokriti last- 
ne potrebe po prehrambenih artiklih (bilo jih je 
le 2119 ali 12,3 %)58, vidimo, da je skoraj 88% pre- 
bivalcev občine bilo pri preskrbi s prehrano po- 
vsem ali v veliki meri (ne gre izključiti, da vsi v 
neagrarnih poklicih še niso povsem prekinili svoje 
povezave s podeželjem ali da so celo bili lastniki 
zemlje) odvisnih od okoliščin na tržišču. 
Mestni prebivalci so se mogli oskrbovati s pre- 
hrambenimi artikli na tržnici, na katero so sadje 
in zelenjava, jajca, mast, mleko in mlečni izdelki 
prihajali večinoma iz neposrednega mestnega za- 
ledja, deloma iz oddaljenejših krajev, domače in 
t. i. kolonialno blago so lahko kupovali v špece- 
rijskih trgovinah, meso pri 29 mesarjih (od tega 
jih je 21 imelo mesnice, ostali so prodajali na stoj- 
^ ZAC, MOCII, AŠ 25, A 1673/39, statistični podatki o me- 
stu. 
54 ZAC, fond Mestni ljudski odbor Celje (dalje MLO), AŠ 197, 
sign. 1292, razni statistični podatki. 
55 Nova doba, 22. marec 1940. 
56 Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statisti- 
ke in delavskega zavarovanja (dalje Gospodarska struk- 
tura), Geografski inštitut na Univerzi kralja Aleksandra, 
1939, str. 34. 
57 ZAC, MLO, AŠ 197, sign. 1292, razni statistični podatki. 
58 Prav tam. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 59 
nicah), kruh in pecivo pa pri 20 pekih.59 Slednji 
so se mogli oskrbovati z moko pri mlinu Mihae- 
la Jošta (s kapaciteto 18.000 kilogramov dnev- 
no),60 v veliki večini zmleti iz žita, uvoženega iz 
južnih delov Jugoslavije. Pravih trgovcev uvoz- 
nikov v Celju ni bilo. Vsi veletrgovci, ki so oskr- 
bovali trgovce na malo, blaga niso sami uvažali, 
temveč so ga kupovali pri uvoznikih in tovarnah 
po Jugoslaviji. Riž npr. je vseh osem špeceristov 
na debelo kupovalo pri uvozniku Ivanu Jelači- 
nu v Ljubljani. Sicer je bilo v Celju marca 1940 13 
veletrgovcev, ki so trgovali z blagom, ki je bilo 
pod kontrolo.61 Mesarji so kupovali živino veči- 
noma v bližnji celjski okolici in jo klali v mestni 
klavnici.62 V letu 1939 so v klavnici zaklali 2650 
glav goveda, 2451 telet in 3534 prašičev, poleg 
tega pa so v občino uvozili še 13.314 kg govedi- 
ne, 99.362 kg teletine, l6l.607 kg svinjine in 31.700 
kg predelanega mesa. Skupno letno porabo me- 
sa v Celju so ocenili na 1,13 milijona kilogramov 
(od tega 500.000 kilogramov govedine, 240.000 
kilogramov teletine in 390.000 kilogramov svinji- 
ne).63 Seveda tu ni všteto meso svinj, ki so jih 
kmetje klali doma sami za lastno prehrano. V Ce- 
lje so v tem letu pripeljali tudi 480 vagonov mo- 
ke, 120 vagonov sladkorja, 50 vagonov krompir- 
ja, 14 vagonov sadja. V mestu so popili 6360 
hektolitrov vina, 2640 hI piva, 1750 hI sadjevca in 
630 hI žganja, konjaka in likerjev. V celjskem okra- 
ju pa so porabili 1.242.065 kilogramov soli.64 Z 
mlekom je oskrbovalo Celjane pet mlekarn in se- 
veda neznano število kmetov, ki so ga prodajali 
na tržnici ali dostavljali naročnikom na dom.65 
59
 ZAC, MOCII, AŠ 82, E 7224/39, poročila mestnega trž- 
nega nadzorstva. 
60 Na obrobju občine so delovali tudi manjši mlini - v letih 
1936-1939 jih je bilo 12, ki so zmogli zmleti dnevno le od 
55 do 140 kilogramov žita in, ker so bili potočni, še to le 
okoli 35 dni na leto. ZAC, MOCII, AŠ 82, E3226/39, sez- 
nam mlinov v občini Celje. Nekaj let pred vojno je zara- 
di konkurence iz Vojvodine prenehal delovati veliki mlin 
Petra Majdiča. 
61 Arhiv Republike Slovenije (dalje AS), banska uprava (da- 
lje BU), VIII. oddelek, leto 1940, št. 2511, poročili mestne- 
ga poglavarstva Celje, 23. in 11. marec 1940. Mlevski iz- 
delki: Simon Gaberc, Martin Pere, Franc Pocajt; mast in 
meso: Josip Benko in Frančiškajunger; špecerija: Božidar 
Ravnikar, Anton Fazarinc, Alojz Mastnak, Franc Zang- 
ger, Gustav Stiger, Josip Jagodic, Wogg Victor, Ivan Golob. 
62 ZAC, MOCII, AS 25, A 1673/39, statistični podatki o me- 
stu; statistika mestne klavnice za leto 1936. 
« ZAC, MOCII, AŠ25, A 1673/39, statistični podatki o me- 
stu, dopis mestnega poglavarstva z dne 20. aprila 1940. 
Kako so se razlikovale tedanje prehranjevalne navade 
od sedanjih, pove podatek, da so v Celje uvozili le 5941 
kg rib in 265 kg perutnine. Nova doba, 12. januar 1940. 
64 Nova doba, 12. januar 1940. 
65 ZAC, MOCII,AŠ83, E9100/40, izjava lastnikov mlekarn, 
5. november 1940. 
Vpliv vojne na porabo živil je v številkah glede 
mesa očiten le delno. Pri številu zaklane živine v 
mestni klavnici v letu 1940 je padec le pri teletih 
(2677 glav govedi, 2001 tele, 3757 prašičev in 45 
ovac), večji padec je opazen pri v občino uvože- 
nih količinah mesa. Tega leta so kupili 7482 kg 
govedine (kar je 44 % manj kot leto poprej), 
66.425 kg teletine (33 % manj) in 151.043 kg svi- 
njine (7 % manj) ter 14.479 kg predelanega mesa 
(54 % manj). Uvedba brezmesnih dni je po dru- 
gi strani povečala potrošnjo rib (za 44 %).66 
Število zapisov, ki bi kazali na stanje preskrb- 
ljenosti Celja s prehrambenimi artikli v tem času 
po začetku vojne, je zelo pičlo. Čeravno ni virov 
o tem, moremo sklepati po stanju drugod, da se 
je z začetkom vojne začel večati obseg nakupov 
tudi v Celju. Prva neposredna omemba tega po- 
java, nanašajoča se nanj, je šele iz novembra in 
govori o beganju gospodinj od trgovine do trgo- 
vine pri nabavljanju prekomernih količin živil. 
Vzporedno s tem pojavom se javljajo tudi poro- 
čila o pojavu vsakodnevnega višanja cen.67 
V Celju so ustanovili odbor za pobijanje dragi- 
nje in brezvestne špekulacije manj kot mesec dni 
po sprejemu uredbe o pobijanju draginje. Njen 
osnovni namen je bil preprečiti rast cen. To je 
skušala doseči z obvezo proizvajalcev, posredni- 
kov in trgovcev, da ne smejo omejevati proizvod- 
nje, nabave in prodaje, da morajo imeti na pro- 
daj vse blago, ki so ga proizvedli ali nabavili za 
nadaljnjo prodajo, da ga ne smejo kopičiti; ured- 
ba je prepovedala tudi uvajanje novih posredni- 
kov v prometu z življenjskimi potrebščinami.68 
Za blago pri prodaji niso smeli zahtevati višje ce- 
ne kot tiste, ki jim je omogočala običajni in do- 
voljeni čisti dobiček. Odbor je imel prvi sesta- 
nek 19. oktobra 1939. Sestavljali so ga predsed- 
nik mestne občine kot predsedujoči, po en pred- 
stavnik potrošnikov in stanovanjskih najemnikov, 
Anton Fazarinc kot predstavnik trgovcev in urar- 
ski mojster Anton Lečnik kot predstavnik proi- 
zvajalcev. Že pred njegovim oblikovanjem so 
združenja obrtnikov v Celju predlagala vanj svo- 
je člane, poudarjajoč pomen sodelovanja pekov 
ali mesarjev v telesu, ki bi nadziralo in odločalo 
66 Nova doba, 24. januar 1941. 
67 Nova doba, 17. november 1939; Jutro, 5. november 1939- 
68 Špekulanti so v začetku vojne videli priložnost za zaslu- 
žek: iz novembra 1939 so poročila, da so se cene krom- 
pirja dvigovale ne zaradi slabe letine, temveč ker so ga 
kupovali prekupčevalci. Prekomerno naj bi tudi izvaža- 
li pšenico iz Prekmurja. ZAC, fond Občina Kostrivnica 
(dalje Kostrivnica), AŠ 2, sign. 67, obvestilo okrajnega 
načelstva Šmarje pri Jelšah o okrožnici banske uprave, 
22. november 1939. 
VSE ZA ZGODOVINO 
60 ZGODOVINA ZA VSE 
o cenah živil. Zato so na imenovanje urarja kot 
njihovega predstavnika reagirali in znova pred- 
lagali imenovanje ustreznejših članov. Interven- 
cija je bila uspešna in član odbora je novembra 
postal tudi pekarski mojster Rudolf Mlakar, po- 
trošniki pa so dobili še enega zastopnika iz vrst 
delavstva. Odbor je v začetku svojega delovanja 
vseeno ugotavljal, da je kot posvetovalni organ 
brez moči.69 
Neurejene razmere na tržišču življenjskih po- 
trebščin niso prizadevale le potrošnike, temveč 
tudi trgovce in obrtnike. Marca 1940 so bile cene 
moke, čaja, kave in še nekaterih kolonialnih iz- 
delkov zelo nestalne, spreminjajoče se iz dneva 
v dan, včasih tudi po dvakrat dnevno. Trgovci na 
veliko, ki so morali pred povišanjem cen za mo- 
ko dobiti dovoljenje pri banski upravi, so tožili, 
da so v nemogočem položaju.70 Ugotavljali so, 
da so se cene dvignile zaradi mnogih razlogov. 
Predlagali so, naj se upošteva tudi izpad zasluž- 
ka pri predmetih, ki jih ni več na razpolago, ter 
padec kupne moči širokih slojev potrošnikov. 
Moka in sladkor sta v tedanjih normalnih časih 
predstavljala 1/3 špecerijskega prometa. Trgovci 
so trdili, da bijejo boj za obstanek in prosili 
mestno oblast, da jim dovoli večje pribitke k ce- 
ni.71 Svoje probleme so predstavljali tudi mali tr- 
govci. Ti so nabavljali blago pri celjskih veletr- 
govcih, ki so jim v normalnih razmerah ponujali 
blago po konkurenčnih cenah, z zaostritvijo pa 
so jim začeli postavljati pogoje in se izmikati na- 
ročilom, saj so se vsi veletrgovci ukvarjali tudi z 
maloprodajo. Mali trgovci so trdili, da jih skuša- 
jo prvi uničiti, saj naj bi jim ponujali blago za na- 
daljnjo prodajo dražje, kot so ga pa sami proda- 
jali. (Ravnikar naj bi tako prodajal moko svojim 
strankam po 6,5 din, trgovcem pa po 7,5.72) Ko- 
nec septembra 1940 so se predstavniki malih tr- 
govcev in pekov iz Celja in širše okolice sestali v 
Celju in zahtevali od oblasti, naj za področje me- 
sta in krajev, ki gravitirajo nanj, takoj uvedejo od- 
bor za kontrolo - seveda s sodelovanjem malih 
trgovcev in pekov - ki bi poskrbel za pravično 
razdelitev razpoložljivih življenjskih potrebščin.73 
Mali trgovci so se pritoževali tudi še januarja 1941, 
da jim veletrgovci ne dajo blaga. Po njihovem 
69 ZAC, MOC¡I, AŠ 83, E 10.705/40, konvolut o sestavlja- 
nju in delu odbora. 
70 AS, BU, VIII. oddelek, leto 1940, št. 2511, poročilo Zdru- 
ženja trgovcev za mesto Celje, 6. marec 1940 
71 ZAC, MOC II, AŠ83, E 9100/40, dopis Združenja trgov- 
cev za mesto Celje, 1. oktober 1940. 
72 Delavska politika, 19. september 1940. 
73 ZAC, MOC II, AŠ 83, E 9100/40, resolucija malih trgov- 
cev in pekov, 29. september 1940. 
mnenju naj bi tudi prehranjevalni urad favorizi- 
ral velike. Malim je dal po 200 kg moke, velikim 
po 500 kg, čeprav naj bi slednji imeli še zaloge. 
Povšeči jim ni bil tudi postopek, s katerim so priš- 
li do moke. Pri prehranjevalnem uradu so dobili 
nakaznico, s katero so v banovinski hranilnici 
moko plačali, se z njo vrnili v prehranjevalni urad, 
od tam pa so jih napotili v Joštov mlin, kjer so 
dobili moko. Zahtevali so skladišče v mestu, pri 
tvrdki Gaberc, ki je pravilno razdeljevala moko 
malim trgovcem.74 
Ker so trgovci v maloprodaji zadnji posredniki 
blaga kupcu, so ob draginji bili deležni največjih 
kritik potrošnikov. Trgovci so za ustvarjanje ne- 
naklonjenosti krivili časopisje, a kot pri kritikah 
so pretiravali tudi pri obrambi: "Slovenski trgo- 
vec spada med najsolidnejše trgovce vseh naro- 
dov. To se lahko sklepa iz tega, da med nami ne 
more vzdržati noben trgovec - žid."75 
V mestu so vodili tudi evidenco o zalogah. Tvrd- 
ke so morale namreč enkrat mesečno dostavljati 
poročila o svojih zalogah živil, mila, sveč, petro- 
leja, drv, sena in slame vojnemu oddelku mest- 
nega poglavarstva. Oktobra 1940 je bila zaloga 
najpomembnejših med omenjenimi v Celju sle- 
deča: 4009 centov pšenice, 451 centov ječmena, 
280 centov koruze, 3238 kg riža, 16 centov fižo- 
la, 3856 centov kaše, 842 centov moke, 110 cen- 
tov testenin, 104 centov sladkorja, 141 centov ma- 
sti, 12501 namiznega in bučnega olja, 143 centov 
soli, 1Ó91 centov krompirja. Te količine so bile 
zadostne le za mesec ali dva življenja brez do- 
bav.76 V primerjavi s stanjem ob začetku prve sve- 
tovne vojne v Celju nista več delovala dva velika 
valjčna mlina, Majdičev na Hudinji in prvi mest- 
ni na Mariborski cesti, ki bi s svojimi velikimi za- 
74 Delavska politika, 9- in 21. januar 1941. 
75 AS, Banski svet, fase. 14, zapisnik 5- Seje, 16. februar 1941, 
govor trgovca Rudolfa Stermeckega iz Celja. Protijudov- 
ska stališča zasledimo v tem času tudi v uredbi o ukre- 
pih, ki so se nanašali na Jude, lastnike proizvodnih ali 
trgovskih lokalov v živilski stroki. UL BU, 537/40. BU je 
na hitro zahtevala od okrajev poročilo o številu tovrst- 
nih lokalov. ZAC, MOC II, AŠ 83, E-/40, okrožnica BU, 
15. oktober 1940. 
76 ZAC, MOCII, AŠ83, E 9100/40, poročilo o zalogah, okto- 
ber 1940. Relativnost takšnih podatkov pokaže stanje po 
popisu zalog moke v mestu septembra 1940. Tedaj jo je 
imelo 28 trgovcev in 10pekov skupaj 84.465 kg konec 
novembra 1940 pa je imelo 20 pekov in 12 trgovcev sku- 
paj 86.150 kg bele, 46.280 kg enotne in 2040 kg ržene 
moke. Dnevna poraba za izdelavo kruha pri vseh pekih 
je bila 3000 kg (35 vreč), torej bi zadoščala navedena 
zaloga za izdelavo kruha iz enostavne moke za približ- 
no 10 dni. ZAC, MOCII, AŠ83, E9100/40, poročili tržne- 
ga nadzorstva, 10. september in 29. november 1940. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 61 
logami mogla nevtralizirati občasna pomanjka- 
nja moke. Njuna poslopja pa so prišla v poštev, 
ko je Prizad (Privilegirana izvozna delniška druž- 
ba) potreboval za morebitne intervencije pri na- 
kupu žita na domačem trgu seznam skladišč za 
pšenico s prostornino vsaj 50 vagonov.77 
Zaradi slabe letine pšenice in hkratnega pove- 
čanja njene porabe se je jeseni 1940 pokazalo, 
da bo pšenice premalo za porabo civilnega pre- 
bivalstva. Tudi uvedba enotnega kruha ni zado- 
stovala, zato je banska uprava septembra in no- 
vembra opozarjala občinske in mestne oblasti, 
naj si priskrbijo zadostne zaloge koruze, da jim 
ne bi zmanjkalo krušnega žita še pred novo že- 
tvijo.78 Hkrati so v trgovinah oktobra že omeje- 
vali nakupe moke in olja na 1 kg oz. liter. To je 
bilo v skladu z okrožnico bana okrajnim načels- 
tvom, da smejo proizvajalci in trgovci omejiti pro- 
dajo blaga, ki je spadalo pod nadzor cen v smi- 
slu uredbe o kontroli cen, na količino, ustrezajo- 
čo njihovim dotedanjim nakupom.79 Decembra 
so tudi poostrili predpis o mletju moke iz pšeni- 
ce. Uredba o preskrbi prebivalstva in vojske iz 
avgusta je še dovoljevala minimalno proizvodnjo 
bele moke, nova pa je dovoljevala le še enotno. 
Za uporabo pri peki kruha so določili razmerje 
70 % enotne in 30 % koruzne moke. Prvo so mo- 
gli do polovice nadomestiti z rženo, drugo pa 
do dveh tretjin s krompirjem. Kruh s primesjo 
koruze ali krompirja so smeli prodajati že na dan 
peke.80 
Drugo telo, ki so ga oblikovali pri mestnem po- 
glavarstvu v Celju, je - sledeč banovi odredbi o 
preskrbovalnih ustanovah - s sklepom mestnega 
sveta z dne 20. decembra 1940 postavljeni mest- 
ni preskrbovalni urad, v katerega pristojnost so 
sodili vsi posli, povezani s prehrano prebivals- 
tva. Načeloval mu je tržni nadzornik France Fi- 
javž, poleg njega pa je imel še štiri uradnike.81 
Prebivalstvo se je glede preskrbe tudi samoorga- 
niziralo. V Cinkarni so ustanovili nabavno in kre- 
ditno zadrugo. Do oktobra 1940 je nakupila že 
krompir in pšenico, skušala je dobiti še sladkor 
in olje.82 
77 ZAC, MOCII, AS 83, E 2380/40, dopis BU 24. februarja 
1940 in nedatirani odgovor MOC. 
78 ZAC, Kostrivnica, AŠ 2, sign. 61, okrožnica BU, 24. de- 
cember 1940. 
79 Jutro, 12. oktober 1940. 
80 UL BU, 706/40. 
81 ZAC, MOCII, AŠ 17, Pr. 3/41, poročilo o oblikovanju ura- 
da, 2. januar 1941. 
82 Delavska politika, 31- oktober 1940. 
Prvi predpis, ki je omejeval porabo nekega ži- 
vila, je bila uredba (vlada jo je sprejela maja 1940), 
ki je prinesla dva brezmesna dneva. Ob torkih in 
petkih je bila prepovedana prodaja svežega go- 
vejega, telečjega in svinjskega mesa, prodajo za- 
klanih prašičkov so omejili le na dva dneva te- 
densko, prepovedali pa so tudi klanje živine pred 
enim letom starosti. Že naslednji mesec so ugo- 
tavljali, da so določila glede brezmesnih dni neus- 
pešna, saj je bila poraba mesa tako v mestih kot 
na podeželju za 10-15 % večja kot poprej. Potro- 
šniki so to uredbo pač izigrali tako, da so dan 
prej kupili večje količine mesa. Na deželi sploh 
ni bilo kontrole klanja in so kmetje prosto prina- 
šali meso v prodajo pred mesta.83 Odzivi na ta 
ukrep so bili seveda upravičeno burni, saj so se 
že mesece pred tem pojavljala opozorila, da bi 
bilo zaradi negotove prihodnosti potrebno usta- 
viti izvoz živil in živine: "Država, kije izvoznica 
živine, bo imela brezmesne dneve. Absurd. '• 
Decembra 1940 so tudi poostrili predpis o mlet- 
ju moke iz pšenice. Nova Uredba o preskrbi je 
dovoljevala le še enotno moko. Za uporabo pri 
peki kruha so določili razmerje 70 % enotne in 
30 % koruzne moke. Prvo so mogli do polovice 
nadomestiti z rženo, drugo pa do dveh tretjin s 
krompirjem. Kruh s primesjo koruze ali krom- 
pirja so smeli prodajati že na dan peke.85 
Poleg trgovcev so bili prizadeti tudi peki. Po- 
leg zmanjševanja poslov so bili izpostavljeni ta- 
ko kritiki javnosti kot nadzoru oblasti. Oktobra 
1940 je mestno poglavarstvo določilo cene ljud- 
skega kruha, prodajati so ga smeli šele dan po 
peki, nočno delo v pekarnah je bilo prepoveda- 
no, za peko ljudskega kruha se morali uporabiti 
le pšenično moko, mleto po določilih Uredbe o 
ukrepih za preskrbo prebivalstva in vojske, za pe- 
ko drugih vrst kruha (rženega ali belega za bol- 
nike) je bilo potrebno posebno dovoljenje mest- 
nega poglavarstva.86 
Naslednji ukrepi racionalizacije preskrbe so bi- 
le tri odredbe bana, ki so bile uveljavljene v za- 
četku januarja 1941: o mletju, o prodaji mlevskih 
izdelkov iz pšenice in o peki kruha.87 S prvo so 
mline obvezali, da so smeli mleti le enotno pre- 
sejano ali navadno nepresejano moko. Po odred- 
83 Trgovskilist, 5. junij 1940; Trgovski tovariš, 1940, str. 124. 
84 Nova doba, 19- april 1940. 
85 UL BU, 706/40. 
86 ZAC, MOC II, AŠ 83, E 9100/40, razglas mestnega pogla- 
varstva, 7. oktober 1940. 
87 UL BU, 7/41, 8/41 in 9/41. 
VSE ZA ZGODOVINO 
62 ZGODOVINA ZA VSE 
bi o omejitvi prodaje so meačani mogli kupovati 
izdelke iz pšenice (sem so poleg bele in enotne 
moke vključili še pšenični zdrob in testenine) le 
v trgovinah, kjer so jih kupovali že pred septem- 
brom 1939. S tem so hoteli kupce privezati na 
določenega trgovca zaradi lažje evidence naku- 
pov. Po omenjenem datumu je namreč smel tr- 
govec posameznemu kupcu prodati na mesec le 
2 kg mlevskih izdelkov iz pšenice za otroka do 6 
let, 3 kg za otroka od 6 do 14 let in 4 kg za vse 
nad 14 let. Delavci, zaposleni pri težkih fizičnih 
opravilih, so imeli pravico do 5 kg mesečno. Vse 
preostale potrebe po moki so morala gospo- 
dinjstva zadovoljiti z mlevskimi izdelki iz koruze 
ali drugih žitaric. Trgovine in peki so bili zaveza- 
ni voditi evidenco o prodaji.88 Uredba o peki kru- 
ha je poostrila dotlej veljavna določila o obvez- 
nem mešanju moke pri peki kruha. Od začetka 
leta 1941 so bile vse pekarne zavezane peči le 
ljudski kruh iz 40 % enotne presejane pšenične 
moke in 60 % koruzne moke. 
Peki so se hitro oglasili, ko je bila decembra 
1940 sprejeta uredba, ki je omogočala mešanje 
krompirja v testo za kruh. Na anketi delegatov 
vseh pekovskih združenj v Celju so sprejeli reso- 
lucijo, s katero so odklanjali uporabo krompirja 
v ta namen. Kot razloge so navedli njegovo odte- 
govanje revnim, ki jim je krompir bil poglavitno 
živilo, poudarili so tudi neokusnost in pokvarlji- 
vost takšnega kruha in dejstvo, da bo uporaba 
krompirja kruh zaradi lupljenja še podražila.89 Si- 
cer pa so bila obdobja, ko bi bili peki (in prebi- 
valstvo) zadovoljni tudi s takim kruhom, le če bi 
ga bilo dovolj. V Celju je npr. sredi januarja 1941 
že nekaj časa primanjkovalo moke, trgovci so bi- 
li brez zalog, prebivalstvo je bilo nejevoljno in je 
zahtevalo uvedbo kart za moko.90 
Nanje niso čakali dolgo. Dvajsetega januarja je 
banska uprava izdala uredbo, ki je uvedla nakaz- 
nice za moko in kruh v banovini. Izdajali so pet 
različnih vrst nakaznic: zmanjšane za otroke do 
izpolnjenega 6. leta, delno zmanjšane za otroke 
do 14. leta, cele za odrasle osebe, dodatne za tež- 
ke delavce in karte za osebe iz krajev, kjer ni bilo 
izkaznic. Prve štiri vrste so izdajali za en mesec, 
za tujce pa za posamezne dneve. Nakaznice so 
se glasile na količino kruha, moke ali mlevskih 
izdelkov ter testenin. Namesto kruha so smeli tr- 
govci našteto oddati na nakaznice v razmerju 3,33 
kg ljudskega kruha za 1 kg pšenične ali ržene mo- 
ke ali testenin. Količine, ki so jih oddajali na na- 
kaznice, je določal Prevod.91 Do začetka vojne se 
niso spreminjale. Zmanjšane so omogočile na- 
kup 2 kg moke ali 6,66 kg kruha, delno zmanjša- 
ne 3 kg moke ali 10 kg kruha, cele pa 4 kg moke 
ali 13,3 kg kruha. Delavci, ki so bili zaposleni pri 
težkih deli (mislili so predvsem na rudarje, grad- 
bene delavce in železničarje), so dobivali še do- 
datne karte za 1 kg moke ali 3,33 kg kruha, njiho- 
va skupno mesečna količina dovoljenega in za- 
gotovljenega nakupa je bila 5 kg moke in 16,66 
kg kruha.92 Nakaznice za moko in kruh so imele 
del za osebne podatke lastnika in pečat izdajate- 
lja ter del z odrezki. Slednjega so sestavljali štirje 
deli za po lkg moke ali 3,33 kg kruha, vsak od 
teh pa je bil razdeljen na 12 odrezkov po 75 g 
moke ali 0,25 kg kruha in 2 odrezka po 100 g 
moke in 0,33 kg kruha.93 Količine, določene s kar- 
tami, so bile v primerjavi s povprečno porabo 
moke v preteklih letih zelo majhne, saj so bile za 
polovico manjše od povprečne porabe družine 
v najnižjem razredu lestvice zaslužkov. Nuja po- 
rabe večje količine koruzne moke pa je bolj pri- 
zadela premožnejše, ki so bili manj navajeni na- 
njo. Ko so delili nakaznice za moko in kruh, jih 
je lahko dobila le tista družina, katere gospodar 
je izpolnil prijavo, v kateri je navedel vse zaloge 
moke in mlevskih izdelkov. Pravico do "krušnih 
kart" so imeli le člani gospodinjstev brez zemlje 
ali s toliko le-te, da niso plačevale zemljiškega dav- 
ka, njihove zaloge pa so morale biti manjše od 
enomesečnih potreb.94 Potrošniki so dobili na- 
kaznice za naslednji mesec le, če so predložili 
glavo stare. 
Ob njihovi uvedbi je mestni prehrambeni urad 
z vprašalnimi polarni zbral prijave prebivalcev, 
kje se želijo oskrbovati z moko in kruhom, te sez- 
name pa je nato posredoval trgovcem in pekom, 
ki so svojim strankam dale nove vprašalne pole 
in šele po njihovi vrnitvi so jim izročili nakazni- 
ce za moko in kruh.95 Tržni nadzornik je bedel 
nad tem, ali nekateri peki res prodajajo kruh ali 
žemlje brez krušnih kart, kot se je šušljalo po Ce- 
lju, a ni mogel ugotoviti nobenega primera. Ko- 
ruzni kruh je bilo dovoljeno prodajati brez kart, 
a nekateri peki so trdili, da se iz same koruzne 
moke ne more peči kruh, da morajo dodati 10- 
88 AS, BU, VIII. oddelek, leto 1941, spis št. 1047/41, poročilo 
o peki kruha pri pekih, 7. februar 1941. 
89 Prav tam, leto 1940, št. 11.327, dopis združenja pekov v 
Celju, 15. december 1940. 
90 Jutro, 10. Januar 1941. 
91 ULBU, 58/41. 
92 ZAC, fond Občina Rogaška Slatina, AS 7, sign. 367, okrož- 
nica Prevoda, 14. februar 1941. 
93 Jutro, 21. Januar 1941. 
94 Večemik, 27. Januar 1941. 
95 Jutro, 24. in 28. Januar 1941. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 63 
15 % enotne moke. Zmanjšani obseg peke je pov- 
zročil, da so po uvedbi kart prenehali obratovati 
trije peki.96 To niti ni tako presenetljivo ob po- 
datku, da je bil marca za Celje določen kontin- 
gent 70.000 kg moke.97 
Zusammenfassung 
Die Versorgung Cillis mit Lebensmitteln in 
Krisenzeiten 
Eine Mikrostudie der Verhältnisse in der Zeit 
nach dem Ersten und vor dem Zweiten Welt- 
krieg 
Der Beitrag untersucht zwei Perioden staatli- 
cher Eingriffe in die Lebensmittelversorgung, 
nämlich in den Jahren nach dem Ersten Welt- 
krieg (bis 1923) sowie in den Jahren vor dem 
Zweiten Weltkrieg (September 1939 bis April 
1941). In der ersten Periode kam es unter Mithil- 
fe des Staates zur Normalisierung des Zustandes 
nach dem Krieg; in der zweiten Periode waren 
die Versorgungsschwierigkeiten Folgen eines 
Krieges, der sich noch außerhalb Jugoslawiens 
abspielte. Während es nach dem Ersten Weltkrieg 
mit zunehmendem zeitlichen Abstand zu einer 
Verbesserung der Versorgung kam, war es in den 
Jahren vor 1941 hingegen umgekehrt. 
Das Ende des Ersten Weltkriegs führte zu kei- 
ner unmittelbaren Verbesserung der Nahrungs- 
mittelversorgung in Cilli. Es gab auch keine or- 
ganisatorischen Veränderungen, denn die Stadt 
gehörte zum selben Versorgungsbezirk wie zur 
Zeit der nun zerfallenen Monarchie. Das Stadt- 
amt mußte die Nahrung für Cilli seit November 
1918 beim Ernährungskommissar für die Slowe- 
nische Steiermark und seit Januar 1919 beim 
Ernährungsamt in Laibach bestellen. Die begehr- 
testen, jedoch nur in beschränkten Mengen ver- 
fügbaren Artikel waren Mehl und Brot. Sie wur- 
den unter unmittelbarer Aufsicht der Stadtverwal- 
tung mit Hilfe von Lebensmittelkarten verkauft. 
Mit einem zweiwöchigen Bezugsschein erwarb 
jede Person das Recht, insgesamt 500 Gramm 
Mehl und täglich ein Viertel Brotlaib zu kaufen. 
Im März 1919 wurde der Cillier Ernährungsbezirk 
auf das Gebiet der Cillier und der Stadtgemein- 
de eingeschränkt, da in diesen die nicht- 
agrarische Bevölkerung überwog, von der nur 
96 ZAC, MOCII, AŠ 83, E 9100/40, poročilo tržnega nad- 
zorstva v Celju, 21. februar 1941. 
97 Jutro, 15- marec 1941. 
7% Selbstversorger waren. Die übrigen Gebiete 
des ehemaligen Ernährungsbezirkes, in denen 
die agrarische Bevölkerung vorherrschte, wur- 
den der Obsorge der Bezirkshauptmannschaft 
unterstellt. 
Die Versorgung mit Mehl besserte sich durch 
ausländische Hilfe, vor allem aber durch die Ern- 
te 1919. Größere Schwierigkeiten hatte die Be- 
völkerung beim Kauf von Fleisch, jedoch nicht 
wegen eines Fleischmangels, sondern wegen der 
ungeordneten Marktverhältnisse. Spekulanten 
konnten ohne Beschränkungen Vieh für den 
Export kaufen, während die Fleischer aufgrund 
der Preisbeschränkungen im Einzelhandel ihre 
Kosten für den Viehkauf nicht decken konnten. 
Das Resultat war ein Fleischmangel, der mit Un- 
terbrechungen bis 1923 andauerte. 
Zahlreiche Organe, die entweder infolge staat- 
licher Verordnungen oder lokaler und ständi- 
scher Anregungen gegründet wurden, versuch- 
ten den Unregelmäßigkeiten in der Versorgung 
Herr zu werden. Ihre Ziele sind bereits aus ihren 
Bezeichnungen ersichtlich: das Aktionskomitee 
gegen die Teuerung, der Ausschuß zur Preis- 
festsetzung, die Zweigstelle des Amtes gegen 
Preistreiber, Spekulanten und Schmuggler, das 
Gericht zur Bekämpfung der Teuerung und der 
Spekulation. 
Auch in der Zeit zwischen September 1939 und 
April 1941 kam es zu ähnlichen Schwierigkeiten, 
nämlich einem Mangel an bestimmten Artikeln 
und Preiserhöhungen. Die Cillier Gemeinde mit 
ihrer überwiegend nichtagrarischen Bevölke- 
rung hing bei ihrer Lebensmittelversorgung wie- 
der von der Umgebung und den Lieferungen des 
zu diesem Zweck geschaffenen Apparates ab. 
Ähnlich wie nach dem Ersten Weltkrieg waren 
verschiedene Ausschüsse und Komitees tätig, 
auch ihre Wirksamkeit entsprach in etwa ihren 
Vorgängern. 
Im Agrarstaat Jugoslawien hätte es eigentlich 
zu keinen Versorgungsengpässen bei landwirt- 
schaftlichen Produkten kommen sollen, doch 
verschiedene falsche Maßnahmen der Behörden 
- von denen manche gar nicht ungewollt waren 
- schufen den Nährboden für Spekulanten. Das 
Resultat war eine beschränkte Verfügbarkeit von 
Waren sowie hohe Preise. Mit verschiedenen 
Vorschriften versuchte der Staat, die Verhältnis- 
se zu bessern, doch waren diese Maßnahmen 
meist zu spät oder nicht ausreichend, so daß sie 
VSE ZA ZGODOVINO 
64 ZGODOVINA ZA VSE 
die Situation am Nahrungsmittelmarkt noch ver- Die Marktverhältnisse trafen nicht nur die Ver- 
schlechterten. All dies führte im Februar 1941 zur braucher, sondern auch die Händler und die 
Rationierung des Mehlverkaufs, was den Schluß- Gewerbetreibenden. Die Geschäftstätigkeit der 
punkt der schrittweisen Beschränkungen des Händler wurde durch die sich ständig ändern- 
Lebensmittelverkaufs markiert. Zu diesen Be- den Preise und den Ausfall vieler Artikel er- 
schränkungen gehörten direkte Maßnahmen wie schwert. Es kam auch zu Konflikten zwischen 
Verordnungen über die erlaubte Kaufmenge pro Klein- und Großhändlern, Außerdem standen 
Person (zu erwähnen ist auch die Einführung sowohl Händler als auch Bäcker unter der stän- 
sogenannter "fleischloser Tage"), aber auch in- digen Kontrolle der Behörden, aber auch der 
direkte Maßnahmen wie etwa die Verordnung Öffentlichkeit, 
über die Mehlmischung, die zwar nicht die Quan- 
tität, dafür aber die Qualität der angebotenen 
Nahrungsmittel verminderte. 
VSE ZA ZGODOVINO