PREVOD Radovan VUKADINOVIČ* AZIJSKO-PACIFIŠKI STRATEŠKI ČETVEROKOTNIK Nova svetovna ureditev, ki še vedno ni povsem natančno opredeljena, vendarle dobiva svojo temeljno obliko na vrhu svetovne politike. Različne analize, ki se ukvarjajo z novo svetovno ureditvijo, vse bolj poudarjajo glavne akterje, ki so na vrhu svetovne ureditve bodisi v unilateralni, bilateralni bodisi v nekakšni multilateralni postavitvi. Zaradi nezmožnosti, da bi opredelili samo bistvo ureditve, najbrž prav opozorilo na glavne akterje rešuje lažji del problema, od tega osrednjega dela pa je mogoče začeti proces opazovanja vsebine in konkretnih usmeritev nove svetovne ureditve. Pri poskusu izgradnje novega pogleda na svetovni vrh so v ospredju iskanja vzori iz nedavne preteklosti, tako da se na nekdanjih temeljih tripolarnosti oblikuje sodobni model pentagonalne delitve, ki v prvo vrsto svetovne politike potiska glavne akterje; ZDA, Ljudsko Republiko Kitajsko, Evropsko zvezo, Japonsko in Rusijo. Ne glede na to, da so parametri njihove moči, pa s tem tudi mesta, ki jih imajo v mednarodnih odnosih, videni različno, enkrat kot gospodarski, drugič kot 324 vojaško-politični, je očitno, da takšna delitev sama po sebi kaže na glavne smeri razmišljanja o sodobnem svetu, toda prav tako tudi o vrsti odnosov v prihodnosti, ki prihaja.1 No, če se o tem pentagonalnem vrhu v globalnih razmerah lahko razpravlja in postavlja vprašljivost odnosov med posameznimi akterji, oziroma sorazmerje njihove moči in političnega vpliva, pa na področju Azije in Pacifika ta vrli izgleda znatno bolj izoblikovan. Njegovo utemeljevanje je mogoče videti v akcijah in reakcijah spleta glavnih akterjev: ZDA, LR Kitajske, Rusije in Japonske. Ta azijsko-paci-flški četverokotnik je tudi temelj novega sistema varnosti, ki se oblikuje na tem področju sveta in bo hkrati imelo tudi svoj velik pomen za prihodnji razvoj mednarodnih odnosov. Nov splet azijsko-pacifiške varnosti ima na svojem vrhu štiri različne države, ki pripadajo različnim civilizacijskim krogom in ki so vsekakor posebne glede na svoja glavna obeležja. V tem četverokotniku povezav in odnosov so prva in edina celovita super sila - Združene države Amerike; tu je najbolj obljudena država sveta - Kitajska; tu se nahaja nekdanja super sila - Rusija; in končno, industrijsko in tehnološko močna Japonska. Področje, ki se sicer dinamično razvija in v katerem delujejo močne države kot je npr. "sedem malih tigrov", kjer poteka proces integracije (ASEAN) in kjer je nastal močan gospodarski mehanizem sodelovanja (APEC), je idealen prostor za delovanje štirih močnih držav, ki vsaka za sebe prav v tej regiji 'Dr. Radovan VukadlnovU, redni profesor na Fakulteti za jKilliične vede v Zagrebu. • V viziji generala Shalikaslnillija naj bi bi! svet prihodnosti sestavljen Iz />etlh velikih sil (namesto F.U je tu Nemčija), ki bi zamenjala 'sisteme diplomatskega ravnotežja z novimi odnosi Kooperativnega globalnega delovanja'. VteNetv York Times. November 18. 1994. TEORIJA IN PRAKSA let 34. 2/1W7. s 324-343 postavlja del svojih nacionalnih interesov. Bodisi da gre za varnostne, vojaško-poli-tične, gospodarske, socialne ali kulturne interese, sc vsi prepletajo in ustvarjajo vzajemno čvrst četverokotnik povezav, ki so hkrati tudi pomembna značilnost celotnega področja, kot tudi ureditve, ki se na njem izgrajuje. Ruska politika med željami in stvarnostjo Izpolnjena z dolgotrajno krizo v novih pogojih, ko je bila bistveno zmanjšana tudi njena veličina in moč, Rusija nima več položaja super sile niti možnosti vodenja politike, ki bi spominjala na pretekle čase. Njena sedanja politika je samo poskus ohranjanja slike nekdanjega položaja (Mileta V., Vukadinoviš R. 1996, 94100), da bi se na ta način vsaj deloma prikrile vse težave, ki jih je preživela država in bi se vsaj psihološko ohranjalo nekakšno prepričanje o lastni veličini. V tem momentu je Rusija v globalnem smislu zainteresirana za uresničevanje svojih nacionalnih interesov, ki niso več globalno-strateškega pomena, ki pa vendarle kažejo željo po delovanju na širokem prostoru in naj bi presegli okvire delovanja, ki so tipični za regionalno silo. 1. V prvem obdobju postsovjetskega razvoja je Rusija sprejela politično usmeritev, ki bi morala pripeljati do t.i. strateškega partnerstva z zahodnim svetom, posebej z Združenimi državami. V tem okviru bi morali doseči, da bi Rusijo, čeprav oslabljeno in zmanjšano, obravnavali kot svetovno silo, ki bi ji bile priznane t.i. skupne odgovornosti z Zahodom in ki bi potem skupaj z ZDA gradila takšen sistem odnosov, v katerem bi bila ruska vloga posebej ovrednotena. To se ni zgodilo in Zahod je hitro in jasno pokazal, da ima svoje lastno pojmovanje Rusije, globalno in posebej v Evropi, ter da misli tudi celoten sistem evropske varnosti izgraditi na NATU in ne na nekakšnem modelu OEVS, za kar se je zavzemala Rusija (Arbatova N., Zueva K., Kolosov C>. 1996, 301). Tedaj je ruska politika začela spreminjati svojo usmeritev. Ta vse bolj poudarja potrebo po spoštovanju ruske varnosti in ruskih interesov, nervozno reagira na najavljeno razširitev NATA, nasprotuje razvijanju zvez z bivšimi državami nastalimi iz sovjetskih republik in jasno izraža svoje nezadovoljstvo z obstoječim ravnanjem. Ob nasprotovanju Širitvi NATA in v stalnem iskanju eventualnega partnerstva z ZDA, bo ruska politika poudarjala svojo posebno vlogo, obenem pa bo iskala kompromisne rešitve. Sedanji ruski vodilni politični ekipi je jasno stanje v Rusiji pa tudi slika, kakršna o Rusiji ostaja v svetu. Vendar pa si Rusija kljub temu poskuša izboriti položaj, ki bi ji omogočil razvoj normalnih odnosov z Zahodom, v katerih bo predvsem priznan poseben položaj Rusije kot velike sile, ne glede na majhen praktičen pomen. Nekdanja slika veličine in moči je še vedno toliko prisotna, da želijo razumeti celo nekatere verbalne oblike priznanja s strani Zahoda kot dokaz razumevanja položaja in vloge ter možnosti za izgradnjo temeljev za sodelovanje. 2. Kot eno od oblik priznavanja takšnega posebnega položaja velike sile, bi Rusija želela videti tudi kot priznanje njenih posebnih pravic na področju držav Skupnosti neodvisnih držav. Kozirova doktrina, ki je bila na Zahodu takoj proglašena za neko novo obliko Monroejeve doktrine, je imela takšen pristop k dr- žavuin Skupnosti neodvisnih držav, ki je od njih zahteval, da v svojem delovanji! ne žalijo ruskih interesov in da ima Rusija pravico, da poseže vanje, če so kršeni nekateri bistveni ruski interesi. Rusija naj bi namreč najbolje poznala te države, ima z njimi dolgo tradicijo odnosov, njeni interesi pa so globoko vkoreninjeni, tako da bi ona morala biti "zadolžena" za zagotovitev miru na tem področju. To bi morala biti neka posebna vrsta regionalne ureditve, ki naj bi izhajala iz OEVS in njenega dovoljenja, da Rusija samostojno deluje kot tvorec miru na teh ogromnih področjih (A. Kozirov 1994). Posebno rusko zaskrbljenost dodatno predstavljajo najave razširitve NATA, ki niso toliko povezane z morebitno včlanitvijo Češke, Madžarske in Poljske, pač pa gre prej za strah zaradi približevanja članic Skupnosti neodvisnih držav NATU. Prav tako tu nastajajo možnosti, da se v drugem krogu razpravlja o članstvu baltiških držav ali npr. Ukrajine. To je nekaj, kar bi ruska politika hotela odpraviti že na samem začetku, pri čemer budno spremlja vse, kar se dogaja s temi državami, hkrati pa se zaveda, tla so njene stvarne možnosti nasprotovanja takšnemu razvoju relativno skromne.J 3. Veliko azijsko-pacifiško področje se odpira Rusiji kot možno polje širokih dejavnosti, ki imajo zagotovo strateški značaj. Ob določenih odprtih vprašanjih teritorialnega značaja ima Rusija možnosti delovanja tudi pri umirjanju teh odprtih problemov, s čimer bo pokazala in odigrala tudi svojo vlogo kot velika sila. Teritorialna vprašanja, v katerih se izražajo določene pretenzije do področij, ki so v sestavi Rusije, so najbolj razvidna v odnosih Rusije z Japonsko. Vprašanje Kurilskih otokov še vedno ni rešeno. Čeprav se je nekajkrat zdelo, da bo ruska politika pripravljena odstopiti otoke Japonski, pa do tega vendar le ni prišlo. Suverenost Rusije nad štirimi kurilskimi otoki in nad južnim Sahalinom ni utemeljena niti v eni mednarodni pogodbi, v obdobju Gorbačova pa so v skupni japonsko-sovjetski deklaraciji iz 1991. leta točno označena vsa področja, za katera je bil do tedaj uporabljen termin "nerešena". Vendar pa ruski vojaški krogi še naprej vztrajajo na tem, da se ta področja ne dajo Japonski (A. Zagorsky 1996, 306). Ti krogi trdijo, da bi se s tem, če bi dali Kurile Japonski, razbila enotna veriga obrambe ruskega primorja ter ogrozil položaj ruske pacifiške flote in možnosti njene plovbe v Pacifiku, da bi se porušilo strateško ravnotežje sil ter tako oslabila zaščitna moč najrazvitejšega dela ruskega Daljnega Vzhoda. V celoti so vsi ti pogledi lahko zožijo na trditev, da bi vračanje Kurilov Japonski onemogočilo ruskim vojaškim silam uporabljati baze, s katerih je mogoče na najlažji način odbiti "agresivno delovanje Japonske, česar ni mogoče izključiti iz vojaško-strateškega planiranja" (B. Makkeev 1996,317). Vprašanje teritorialne razmejitve med Rusijo in LR Kitajsko je v glavnem rešeno, vendar pa še vedno ostajajo kot sporno vprašanje otočki okoli reke Amur. Tu ' liden od vodilnih ruskih avtorjev, ki upoSteva omejene ruske motnosti delovanja. plSe. da lahko Rusija zuSiiti svoje Interese samo 'z vodenjem aktivne zunanje politike, usmerjene k doseganju /tozilivnili rezultatov ■ ustvarjanju tesnega partnerstva z NATOM in izgradnji novih konstruktivnih in/nosov v Srednji Evropi in sku/mj z Ukrajino, Helorusijo In Kazalistanom ustvarjanjem temeljev bodoče gospodarske skupnosti. ■ (Arbatov A l'J9X 25). so prav mko tudi vprašanja kitajsko-kazaške meje ter določene kitajske pretenzije do delov ozemlja Kirgizije in Tadžikistana. Čeprav se odprto ne poslavlja kot neko veliko vprašanje, ki bi lahko dramatično vplivalo na rusko-ameriške odnose, pa so nejasnosti okrog otoka Vrangela prav tako del nerešenih teritorialnih problemov. Temu je potrebno dodati še delovanje določenih političnih sil, ki iz svojih notranje političnih razlogov lahko spodbudijo vprašanje ozemlja, s čimer se dnosi v tej regiji prav lahko zapletajo. Določene tovrstne izjave, ki prihajajo iz japonskih, kitajskih pa tudi mongolskih krogov, imajo nekateri ruski vojaški voditelji celo kot "dokaz potencialne vojaške ogroženosti" (A. Zagorsky, ibid., 307). Po drugi strani pa se, verjetno zaradi težnje po zavrnitvi takšnih izzivov od zunaj, tudi v ruskih političnih in vojaških krogih prav tako ponekod postavljajo teritorialne zahteve posameznim azijsko-pacifiškim državam. V to kategorijo vsekakor spadajo problemi Aljaske in severna področja Kazahstana. S tem se ustvarja, kot to opisujejo nekateri ruski avtorji, položaj, v katerem bi bilo upravičeno govoriti o "vzajemnem ravnotežju zahtev in ogrožanja" (ibid.). V azijsko-pacifiški regiji obstajajo tudi določeni odprti problemi, od katerih je za Rusijo najpomembnejši korejski. Glede na bližnjo mejo, je razvoj v LDR Koreji še posebnega pomena, tako zaradi odprtega korejskega problema, kot tudi zaradi dejstva, da Severna Koreja razpolaga z minimalnim, pa vendarle nuklearnim orožjem. To je zaenkrat mogoče uporabiti izključno proti Južni Koreji in morebiti v nadaljnjem razvoju proti Japonski, toda v vsakem primeru mora tudi ta možnost zaskrbeli ruske voditelje. Gre za državo, ki meji z Rusijo in ki bi lahko v določeni situaciji povlekla nekatere poteze, ki bi lahko imele širše posledice za celotno področje. Vendar pa bi bilo ob upoštevanju sedanjih razmer v mednarodnih odnosih vendarle težko pričakovati, da bi lahko LDR Koreja brez podpore od zunaj, zlasti s strani svojih velikih sosedov: Rusije in LR Kitajske, sama krenila na pot neke večje politične avanture. Ob obravnavi stanja v zvezi s korejsko situacijo ruski analitiki poudarjajo tri možnosti, v katerih bi lahko imelo korejsko delovanje posledice za Rusijo in tudi za celotno regijo. V prvem primeru je to začetek neposrednega vojaškega delovanja proti Južni Koreji; druga možnost bi bila uporaba politike terorističnih dejanj proti Jugu; in kot tretja možnost obstaja nevarnost bombardiranja LDR Koreje. Vendar pa tudi takoj dodajajo, da so v sedanjih pogojih vsi trije scenariji precej oddaljeni od stvarnosti (ibid., 308). Druge konfliktne situacije, ki obstajajo v regiji (notranji razvoj v Kambodži, konflikt LR Kitajske, Vietnama in drugih držav ASEANA okrog otokov v južnoki-tajskem morju, možnost kitajske vojaške osvojitve Tajvana v primeru tajvanske proglasitve neodvisnosti ali pa odnos med Indijo in Pakistanom) ne predstavljajo neke neposredne grožnje Rusiji. Vendar pa prav to daje možnost Rusiji, da se kot azijsko-pacifiška država uveljavi kot posebna regionalna sila in to s svojimi političnimi ali diplomatskimi pobudami. V primerjavi s časi Sovjetske zveze, ko je bila iz Moskve stalno predlagana ustanovitev sistema azijske kolektivne varnosti ali vsaj razvijanje varnosti po vzoru KEVSA, pa danes ruska politika znatno bolj umirjeno pristopa k problemom varnosti v tem delu sveta. Ruska politika v prvi vrsti sprejema stvarnost obstoječih odnosov v regiji in to predvsem navzočnost ZDA. Ameriške vojaške sile na Japonskem in v Južni Koreji, pa tudi ameriško vojaško lloto, jemlje kot dejavnik stabilizacije, ki onemogoča raz-plamtevanje obstoječih in ustvarjanje novih konfliktov. Velja prepričanje, da bi prav umik ameriških vojaških sil takoj pripeljal do poskusov zapolnitve praznega prostora, v čemer bi prednjačili Japonska in Koreja. V primeru celostnega ameriškega umika iz regije bi se okrepile japonske vojaške sile, ki bi posebej vztrajale na pridobitvi napadalnega orožja. Namesto ZDA, ki so danes še vedno sposobne učinkovito nadzirati japonske vojaške sile, bi Rusija dobila nov izziv v obliki samostojne japonske sile, ki stalno poudarja obstoječa odprta vprašanja in ne izraža pripravljenosti za razgovore z Rusijo. Ruski analitiki zato trdijo, da bi prav ruska politika morala ustvarjati prostor za zadrževanje ameriške vojaške sile kot določeno jamstvo za obstoječe odnose v regiji. Če pa gre za umik ameriških vojaških sil iz Južne Koreje, so v Rusiji prepričani, da bi to prav tako lahko v veliki meri vplivalo na destabilizacijo celotnega področja. Južna Koreja bi lahko prišla v skušnjavo, da bi s silo poskušala združiti državo, kar bi glede na bližino Rusije pomenilo tudi izziv zanjo (ibid., 313-314). Če upoštevamo vse to, potem je ruska zunanja politika v svojem pristopu azij-sko-paciftški regiji postavila v ospredje potrebo po ohranitvi regionalne stabilnosti. Zato tudi dejavno sodeluje na letnih forumih o problemih stabilnosti, ki potekajo po konferenci ministrov za zunanje zadeve držav ASEANA. Ker se zadržuje v okviru svojih sedanjih možnosti delovanja, Rusija ne teži k razvijanju vojaških odnosov, temveč poudarja predvsem politična sredstva. Ob vprašanjih strateškega pomena je opazna tudi ruska želja, da razvija sodelovanje z azijsko-pacifiškimi državami. To je regija, ki se v celoti dinamično razvija in kjer Rusija lahko doseže pomembne koristi na gospodarskem področju. Posebno pomemben je poskus Rusije, da v iskanju novih tržišč za orožje prodre na azijsko-pacifiško področje. Rusko orožje se danes prodaja LR Kitajski, Maleziji, Tajski, Filipinom in Vietnamu. Že s tem je očitno, da pri tem ne ge za nekakšne ideološke ali pa politične opredelitve, pač pa se prodaja orožje vsem stranem, ki ga zahtevajo. S tem se seveda lahko v prihodnosti ustvarijo tudi določene ovire za rusko delovanje v posameznih državah, ker ni mogoče izključiti nezadovoljstva zaradi takšnega ruskega delovanja. Na drugi strani se trgovina z azijsko-pacifiškimi državami intenzivno razvija in lačno rusko tržišče, čeprav s skromnimi možnostmi kupovanja, je še vedno idealno, zlasti za ceneno blago slabe kvalitete, ki ga uvaža iz teh držav. S tem pa nastajajo tudi trajnejše povezave v širšem okvirju, ki omogočajo, da je Rusija vse bolj prisotna v regiji in da na področju sodelovanja, čeprav manj kot na politično-diplo-matskem področju, postaja azijsko-pacifiški dejavnik. Glavno oviro za širjenje ruskega vpliva v tem trenutku predstavlja šibkost Rusije in pomanjkanje širšega spektra sredstev, s katerimi bi lahko intenzivneje delovala. Tu je tudi zunanji činitelj, posebej v obliki močne navzočnosti Združenih držav, ki budno spremljajo rusko delovanje in ne glede na omejene možnosti rus- kega delovanja nimajo namena odstopiti svojega položaja Rusiji. Navkljub temu, da se ti dve državi lahko zbližata, pa bodo med njima vedno obstajale razlike v interesih, ameriška politika pa je tudi pregloboko in predolgo časa angažirana v tako pomembnem delu sveta, kot je azijsko-pacifiški, da bi dopustila slabitev svojega položaja. Rusija se bo tu lahko pojavljala samo v tistih segmentih, ki jih bo ameriška politika imela za koristne in ki seveda ne bodo neposredno konkurirali ameriškemu položaju. V težnji po doseganju enega od vodilnih položajev v azijsko-pacifiški regiji, Rusija najbolj računa na dobre odnose z LR Kitajsko, ki naj bi omogočili doseganje tega cilja. Kitajska je največja država, s katero danes meji Rusija, ta najbolj obljudena država na svetu je močno navzoča v Aziji in na Pacifiku in brez nje ali proti njenim interesom, Rusija ne more uresničiti nobenega od strateških ciljev. V času, ko je Rusija notranje in zunanje oslabljena, skoraj povsem brez zaveznikov in prijateljev, Kitajsko v Moskvi doživljajo kot veliko državo, ki ima lastnosti regionalne in globalne sile, katere interesi so lahko v večini primerov skladni z ruskimi. V prid tem političnim željam gredo tudi konkretni odseki vzpostavljenih odnosov, ki v veliki meri odpirajo možnosti za utemeljitev kitajsko-ruskih povezav. Obe državi sta vložili velike napore za rešitev teritorialnih sporov in kot poudarjajo na kitajski strani, je bilo to uresničeno 99% (Shi Ze 1996, 15). Intenzivno se razvija trgovinska menjava, še posebej pa se krepi maloobmejni promet. V zvezi s tem so bile na ruski strani dane izjave, da se pričenja t.i. kitaizacija Sibirije, vendar so s skupnim delovanjem tudi tu dosegli rešitve, ki omogočajo normalen pretok sodelovanja. V vse intenzivnejši trgovinski menjavi je pomembno tudi rusko oskrbovanje kitajskih vojaških sil s sodobnim orožjem in vojaško opremo. Rusija je postala glavni oskrbovalec Kitajske z vojaškimi letali in podmornicami. Na novo kupljena bojna letala SU-27 so nameščena v rajonu Uhu, ki je sicer glavna baza za delovanje kitajskih sil v Južnem morju, medtem kot so IL-76 nameščeni v Uhanu kot baza kitajskih sil za hitro delovanje (Zagorsky, ibid. 309). Vsestransko sodelovanje spremlja politične odnose na relaciji Moskva-Peking in že danes na obeh straneh govorijo o konstruktivnem partnerstvu, ki je vzpostavljeno med dvema velikima državama. V primerjavi s prejšnjimi obdobji dobrih odnosov, ki so bili utemeljeni na skupni ideologiji marksizmu-leninizmu, gre tokrat za odnose, ki so, v kitajsko zadovoljstvo, utemeljeni na petih načelih Panča Sila. V njih je poudarjeno, da ideologija, podobna ali različna, nima nikakršnega pomena in da obe državi izhajata iz enakosti in spoštovanja in ne iz nekakšnih vnaprej načrtovanih premis povezanega skupništva. To hkrati v sodobnih pogojih ni zveza proti nekomu, bodisi v regiji bodisi globalno, ampak enostavno rezultat skupnih pojmovanj in potreb o razvitih oblikah sodelovanja (Shi Ze, ibid., 8-10). Ruske analize kitajskega razvoja z veliko pozornostjo spremljajo kitajski razvoj in še posebej možnost kombinacije partijsko-socialistične države in svobodnega trga (V. Gelbras 1995,18-32). S postavljanjem vprašanja, kako lahko ta odnos traja, ruska politika na mednarodni ravni iz svojih čisto pragmatičnih razlogov pogosto nastopa skupaj s Kitajsko. To se predvsem nanaša na stališča o novi svetovni ureditvi, obsodbo hegemonizma in hegemona v novi svetovni ureditvi, vmešavanje v notranja vprašanja in kritiko ustvarjanja blokov oziroma razširitve NATA. To je zbir tem, kjer lahko ruska in kitajska politika v veliki meri delujeta skupaj brez večjih težav, ker gre za trajnejše usmeritve njunih politik. Prav z LR Kitajsko bi Rusija mogoče lahko v prihodnosti razvila intenzivnejše stike in odnose, ki niso nujni uperjeni proti Japonski, pač pa bi bili lahko postavljeni kot skupna črta političnega pristopa k regiji. Danes je v Moskvi jasno, da dokler ne bo rešeno vprašanje Kurilov, japonska politika ne bo kazala nekega večjega interesa za približevanje Rusiji. Celo gospodarski odnosi zaostajajo za tistim, kar bi Japonska lahko storila v Rusiji. Ker pa je kurilsko vprašanje hkrati tudi zapleteno notranje rusko vprašanje, okrog katerega zaenkrat ne bo odstopanj, mora Moskva postopoma iskati možnost razvijanja odnosov z Japonsko, obenem pa spremljati vse tisto, kar dela japonska politika na obrambnem področju. Tako se četverokotnik na azijsko-pacifiškem področju, kot ga vidijo iz Moskve, zoži na potrebo stalnega in pozornega angažiranja pri vzdrževanju odnosov z LR Kitajsko kot državo, ki je Rusiji najbližja, previdnega analiziranja ameriškega delovanja, za katerega se v celoti ve kakšno je in ne bo odprlo vrat Rusiji. In končno, tu je tudi Japonska, za katero je Rusija zelo zainteresirana, vendar je očitno, da je Japonska še vedno tesno povezana z ZDA, tako da bodo vse glavne japonske poteze usklajene tudi z ameriško politiko. Glede na šibkost Rusije, njene težave in probleme, pa možnosti, ki obstajajo v azijsko-paciliški regiji vendarle niso majhne in Rusija ima tu najbrž večje upanje za uspeh, kot pa na nekaterih drugih področjih sveta. Zato je mogoče pričakovati, da bo ruska politika v četverokotniku odnosov iskala svoje mesto in da bo z morebitno okrepitvijo razvila tudi nov instrumentarij, s katerim bi lahko obdržala in razširila svoj položaj. Ameriška navzočnost v regiji Ameriška politika v regiji se je tradicionalno naslanjala na prijateljske države, navzočnost ameriških vojaških sil in ameriškega ladjevja. V strateškem smislu so bile to trajne opore, ki so omogočale nadaljnji razvoj vseh ostalih oblik povezanosti, med katerimi so bile posebej pomembne gospodarske.1 V vseh preteklih obdobjih hladne vojne, Združene države niso bile zainteresirane za nastajanje nekakšnih multilateralnih oblik sodelovanja (kot je npr. Evropska zveza) na azijsko-pacifiškem področju. Šele v obdobju novih odnosov na vrhu svetovne politike ZDA, razumejo potrebo po takšnem delovanju tudi v tem delu sveta in v tem vidijo koristi za pospeševanje gospodarstva in povečano menjavo. Po ameriških cenitvah bi ATEC moral postati spodbujevalna sila, ki bi omogočila nadaljnji tempo visokega razvoja, hkrati pa bi bilo v kooperativnem delovanju držav članic vendarle omogočeno tudi pomembno mesto za ZDA, kot enega od glavnih političnih, vojno-strateških in gospodarskih akterjev. • Vreth ¡ost amerOke trgovine z Azijo je te 199.1 leta zuaSala 370 milijard dolarjev, karje 40% več kot z Evropo. Na začetku delovanja je Clintonova administracija najavila zmanjšanje svoje vojaške navzočnosti v regiji in poudarila potrebo po razvijanju in krepitvi japon-sko-ameriških odnosov kot stebra varnosti. Kasneje, v precepu med željami po zmanjševanju vojaških sil in stvarnostjo na tem področju, je ameriška politika poudarila, da je bil predlog o zmanjšanju čet iz 1990. leta preveč optimističen in je tu vprašanje potrebno obravnavati postopoma. Kot razlog je bilo navedeno, da obstajajo določene napetosti in neznanke ter da bi zamenjave režimov v nekaterih vodilnih državah azijsko-pacifiškega področja lahko povzročile nestabilnost. S tem je nastal položaj, podoben tistemu v Evropi, kjer se prav zaradi nestabilne Rusije zahteva ne samo ohranitev, ampak tudi razširitev NATA na Vzhod. Vendar pa se, v primerjavi z obdobjem hladne vojne, vojaška navzočnost tokrat ne postavlja kot izraz želje po zoperstavljanju vojaški nevarnosti ali napadu. Celo več, v Defence Reportu iz 1995- leta je poudarjeno, da je temeljna naloga ohraniti ameriške globalne interese. Podobno je poudarjeno tudi v Reportu on the Security Strategy in East Asia iz februarja 1995. leta, v kjer je ugotovljeno, da je varnost ZDA tesno povezana z varnostjo in stabilnostjo drugih področij ter da bi morebitna nestabilnost v raznih delih sveta lahko hitro imela velik vpliv na ameriško gospodarstvo. S tem razlagajo ameriško navzočnost v azijsko-paciflški regiji kot zdrav temelj za gospodarski razvoj teh držav. V teh splošnih okvirih ameriška politika pristopa k azijsko-pacifiškemu če-tverokotniku s posebno obravnavo ostalih akterjev. Že prej se je v ameriški politiki za Japonsko uporabljal pojem globalno partnerstvo in ker v zadnjih letih ni bilo kakšnega vzpenjajočega oz. naraščajočega delovanja v tej smeri, je očitno, da temeljna označitev še naprej velja. Dejstvo je, da je bilo prav v zadnjih letih v obdobju po hladni vojni, nekaj pomembnih ameriško-japonskih nesoglasij zaradi različnega predstavljanja gospodarskih interesov Japonske in ZDA, vendar je na strateški ravni še naprej ohranjen bilateralni odnos (R. Holbrooke 1991/92). Številni ameriški dokumenti ugotavljajo, da gre za bilateralni odnos, ki je za Ameriko najpomembnejši. Tako želijo zmanjšati pomen določenih gospodarskih napetosti, ki imajo v odnosu do tega globalno partnerskega značaja vsekakor manjšo vrednost. V skladu s težnjami po regionalizaciji svetovne varnosti, v katerem bi morala prevladovati določena država v posameznih regijah vzdržujoč skupaj z ZDA varnost, bi morala biti prav Japonska tista sila, ki bi imela v regiji Azije in Pacifika posebno mesto. Ameriška politika daje Rusiji posebno mesto v globalnih in regionalnih razmerah. Povečanje ruske politične in gospodarske prisotnosti na tem področju ZDA budno spremljajo, še posebej vsebino in oblike rusko-kitajskih odnosov. Ame-rikancem je jasno, da ne obstaja več nikakršna možnost oblikovanja nekakšne zveze, ki bi bila utemeljena na ideologiji ali posebnem prijateljstvu, toda izjave o "konstruktivnem partnerstvu" dveh velikih držav jih ne pušča ravnodušne. Poleg želje po reševanju svojih bilateralnih vprašanj, imata Rusija in Kitajska podobna stališča o krizah v regiji, tudi njuni stališči o novi svetovni ureditvi imata vrsto stičnih točk, lahko pa se celo popolnoma ujemata.4 Vendar ob tem rusko-kitajskem približevanju še naprej ostaja prisotna zaskrbljenost zaradi samega razvoja Rusije. Ruska stabilizacija še ni dosežena in vse različice, o katerih so v Ameriki na raznih koncih govorili, so še naprej možne. Ali bo Rusija gospodarsko propadla ali bo politično postala diktatura in se vpletla v zunanje agresije ali pa bo mogoče nastala nekakšna nova oblika totalitarizma v Rusiji? Vse to so možnosti, ki ne samo, da ne bi ustrezale Ameriki, temveč bi imele v azijsko-pacifiški regiji velik vpliv na problem stabilnosti. Posebno mesto v ameriški politiki zavzema Kitajska. Je četrti akter v velikem azijsko-pacifiškem četverokotniku in država, s katero so imele ZDA celo vrsto različnih izkušenj. Od pomoči Čanghajšku, nesprejemanja in nepriznavanja LR Kitajske, poskusa razvijanja triangularnih odnosov, usmerjanja LR Kitajske proti Sovjetski zvezi in končno najnovejšega obdobja, v katerem je potrebno izgraditi takšno strategijo, ki bi priznala in pravilno ocenila kitajsko stvarnost. Kot cela vrsta drugih velikih tem, tudi Kitajska v ameriškem političnem esta-blišmentu sproža različne pristope. Ti so rezultat dosedanjih izkušenj; povezanosti in vpliva ameriškega bussinesa, ki posluje s Kitajsko; stališč vojno-industrij-skega kompleksa ali pa delovanja različnih skupin, ki se ukvarjajo z vprašanji človekovih pravic. V tej mešanici različnih videnj ogromne Kitajske bi lahko ugo-232 tovili-da obstajajo predvsem trije različni pristopi, ki izhajajo iz notranjih stališč in --na tej podlagi vidijo Kitajsko kot državo, ki je na posebni poti preobrazbe, vendar pa ostaja tudi na nekaterih svojih značilnih temeljih. 1. Od trenutka ameriškega priznanja LR Kitajske 1972. leta in normalizacije odnosov, so bili ameriški poslovni ljudje očarani z velikostjo kitajskega tržišča. Ne glede na revščino in siromaštvo države so ugotavljali, da prav ta ogromna množica ljudi odpira možnosti za nastanek najbolj obljudenega tržišča, tako da je naloga ameriške politike odpreti vsa vrata do LR Kitajske. Dogodki v LR Kitajski pa vendarle niso šli v tej smeri in šele v obdobju po kitajski revoluciji je ameriški bussines začel resneje vstopati na Kitajsko. V tem času gre seveda za ogromne transakcije na obeh straneh in gospodarske povezave postajajo vse črvrstejše. Leta 1995 je ameriška trgovinska menjava z LR Kitajsko znašala 58 milijard dolarjev, ameriške investicije na Kitajskem pa so znašale 22 milijard dolarjev (Hu Zhengquing 1996,18). Prav ta pristop, ki je utemeljen na stalnem povečevanju gospodarskih povezav, vztraja na razvijanju normalnih odnosov na političnem področju in zahteva od administracije, da vodi takšno politiko, ki bo še naprej zagotavljala intenzivno povezanost. Ta skupina tudi najbolj kritizira vsa tista stališča, ki poskušajo omejiti ameriško aktivnost do Kitajske ali pa postavljajo določene pogoje za razvijanje • tulcu od prvih glasov, kije opozoril na motnost oblikovanja "antiestabliSmeniske zveze'prav v sorodnosti rusko-kitajskih staliSC, dopolnjenih z novimi vsebinami, vidi motnost nastanka neke nove trilaterale (Iran-Kitajska Rusija), ki ne samo da bi lahko bila alternativa velikemu Številu držav, /Kit' /ki tudi izziv za obstoječo globalno moC(/b. Hrzezinski 1093, 102198). nadaljnjih odnosov ter povezujejo bussines s človekovimi pravicami.' Ameriški poslovni krogi so še naprej zainteresirani za Kitajsko kot največje tržišče, notranja vprašanja pa pragmatično prepuščačjo dejavnost kitajskih politikov. Iz teh krogov so izšle tudi zahteve, da se ukine embargo, ki je bil Kitajski vsiljen po dogodkih na Tienanmenu, in da se kitajska politična vprašanja, posebno tista notranjega pomena, ne povezujejo z gospodarskimi odnosi. Če upoštevamo, da je ameriška trgovina z azijsko-pacifiško regijo v stalnem vzponu in da že leto presega vrednost trgovske menjave med ZDA in Evropo, ameriški poslovni ljudje seveda vidijo posebno vrednost v kitajskem tržišču, za katerega še naprej velja, da je potencialno, ogromno in brez konkurence. 2. če upoštevamo pretekle izkušnje, kot tudi pospešeni razvoj LR Kitajske, je razumljivo, da del ameriških političnih krogov, vojaško-industrijski kompleks, a tudi aktivisti, ki se zavzemajo za obrambo človekovih pravic, odločno nastopajo s tezami, ki zahtevajo spremembo ameriške politike do Kitajske. Kitajska se v takšnih sredinah označuje kot prihodnja "velika nevarnost", ki bo vse močnejša, kolikor bolj se bo razvijala." Trditve, da bi bila Kitajska v dvajsetih letih lahko prva država v svetu po celokupni industrijski proizvodnji (Segal G. 1994, 10), se soočajo z ugotovitvami, da je bila Kitajska skozi celotno svojo zgodovino nesposobna enakopravno obravnavati svoje sosede; da ima Kitajska danes vrsto odprtih sporov in bo v prihodnosti poskušala izkoristiti svojo priložnost, da s svojo silo izpolni azijsko-pacifiški prazen prostor. K temu še dodajajo stanje človekovih pravic na Kitajskem, seveda pa se za vsem tem skriva želja, da se velika država, ki še vedno propagira socialistični program, porazi, kot je bilo to storjeno z bivšo Sovjetsko zvezo. Ohranjanje embarga na uvoz moderne tehnologije, razvijanje ameriških odnosov s Tajvanom, prodaja ameriškega orožja Tajvanu, stalno poudarjanje vprašanja človekovih pravic, nesprejetje LR Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo in končno, nasprotovanje Olimpijadi v Pekingu leta 2000, so del akcij, ki so organizirane v teh sredinah in s katerimi se poskuša pritiskati na Kitajsko. V tej mešanici stališč je razviden strah pred Kitajsko kot veliko silo; navzoča je ideolo-gizirana želja po uničenju velike socialistične države, točneje njenega socialističnega sistema; očitne so težnje zainteresiranih, da še naprej dostavljajo orožje in opremo Tajvanu ter sporno zagovarjanje človekovih pravic kot temelja demokracije v novi svetovni ureditvi. 3. Objektivnejši analitiki ameriško-kitajskih odnosov poudarjajo, da ukrepi, ki bi spominjali na nekakšen Containment Kitajske, ne morejo uspeti in je iluzorno misliti, da bi Kitajska padla kot ZSSR. Takšno delovanje lahko škoduje ameriškim podjetjem in ameriškemu gospodarstvu v celoti, ki se lahko znajde v izolaciji, ker ' V celi vrsti konkretnih situacij imata State l)e/iartment in De/>artmenl of Commerce drugačne pristope h Kitajski (Cox M. 1995. 92). • Eden od zagovornikov takSne leze Je tudi Huntington, ki Kitajsko smatra za driavo. ki ni reiila v/iraSanja svojih manjSin fn ima teritorialne spore s sosedi; ki se /x«peieno razvija Hi vojaSko moder-nižini (S.P. Huntington 1993). bodo druge države zapolnile prazen prostor.' Kot je mogoče prebrati v Washington Timesu ali v Foreign Affairsu, ki se že leta zavzemata za realističen pristop h Kitajski, ameriška politika te države ne sme spremeniti v sovražnika, ker to ni v interesu Amerike. Prav nasprotno, ameriška politika bi morala priznati, da je njen interes v tem, da Kitajska postane ključ stabilnosti v azijskih in svetovnih razmerah." Hkrati menijo v teh središčih ameriškega političnega analiziranja, da bi bilo lahko razpihovanje t.i. protajvanske in protikitajske usmerjenosti nevarno za prihodnost ameriško-kitajskih odnosov. Clintonova administracija je v svoji politiki do Kitajske hotela povezovati politiko "engagementa" in postavljanja vprašanj človekovih pravic. Odpravila je sicer vrsto ovir za razvoj trgovske menjave, vendar je bila proti temu, da Peking dobi olimpijske igre leta 2000; poklicala je tajvanskega predsednika vlade na obisk v Washington; v obdobju tajvanske krize je poslala svoje ladjedevje v tajvansko ožino in se jasno zavzela za izpustitev kitajskih disidentov iz zapora. Da bi potrdila svoj namen, da vztraja pri vprašanju človekovih pravic, je Clintonova administracija v začetku 1996. leta ukazala Export Band, da zamrzne kreditna jamstva ameriškim družbam, ki izvažajo na Kitajsko. Vendar je bil s tem dosežen nasproten učinek, ker se je Kitajska obrnila k Evropi in podpisala pogodbe o nakupu letal, skupni proizvodnji avtomobilov in opreme. Skupna vrednost izgubljenih možnosti je Ameriko stala 10 milijard dolarjev (Hu Zliengqing, ibid., 21). Navkljub različnim izjavam, v katerih trdijo, da si ZDA ne želijo izolacije in konfrontacije s Kitajsko, da ne nameravajo izvajati politiko containmenta, je iz konkretnega ameriškega delovanja, posebej glede Tajvana, očitno, da tudi Clintonova administracija v svojem prvem mandatu ni bila sposobna izoblikovati koherentne politike do Kitajske. K temu vsekakor prispevajo tudi različni pristopi v ameriškem esiablishmentu, kot tudi različni interesi njegovih posameznih delov. Na eni strani je več kot očitno, da Kitajska postaja velika sila in da ameriška politika, ki je zainteresirana za velika tržišča v azijsko-pacifiški regiji, nujno potrebuje sodelovanje s Kitajsko. Na drugi strani različni činitelji ovirajo sprejemanje takšne stvarnosti in razvijajo normalne odnose s Kitajsko kot veliko azijsko državo. Za pristaše ameriškega enostranskega pristopa k svetovni ureditvi, ki je utemeljena na ameriškem enostranskem vodstvu, ni mogoče deliti vrha te ureditve bodisi s Kitajsko bodisi z Rusijo ali z nekom drugim. Kitajsko, kot veliko državo, vidijo kot morebitnega pretendenta za mesto v vrhu svetovne politike, kar bi tedaj nujno spremenilo ameriški položaj. Za tiste ameriške stratege, ki v svojih vizijah še vedno uporabljajo ideološke kriterije, je obstoj socialistične Kitajske izziv, ki bi lahko kdaj v prihodnosti še naprej razvijal globalne socialistične ideje. Čeprav je sama narava kitajskega socializma prilagojena kitajskim pogojem in je vsekakor močno oddaljena od nekdanjih sovjetskih oblik, pa je kljub temu za del ameriških 'John Naisbilt. znani amerlikl/iilurolog. v nuji knjigi Ihe Megatrends Asia ¡z lekulirajo z možnostjo razvijanja političnih odnosov s Tajvanom. Vendar pa na Kitajskem vsega tega ne dramatizirajo ter za glavno potrebo razglašajo razvijanje sodelovanja obeh držav. V kitajski strategiji je prav ta stran odnosov temeljna značilnost, ki bo še bolj prevladovala v kitajsko-ruskih odnosih v naslednjem stoletju (Shi Ze, ibid., 16). Japonska je za Kitajsko izjemno pomembna v gospodarskem smislu in vsi plani razvoja Kitajske morajo upoštevati veliko azijsko sosedo. Leta 1995 je vrednost trgovske menjave znašala 57,8 milijarde dolarjev in Kitajska je postala drugo tržišče za japonske proizvode. Vsako leto se povečuje tudi število kitajsko-japonskih podjetij, Japonska pa je tega leta investirala na Kitajskem 31 milijard dolarjev. V dobrih odnosih sta obe državi našli svoj interes in ne glede na spremembe na notranjem japonskem političnem področju, se to sodelovanje stalno razvija (Jiang Yuechun 1996,34). Vend ar ima, ob gospodarskih vprašanjih, Kitajska svoj strateški pogled na Japonsko, kjer prevladujejo vprašanja, ki so povezana z odnosi Japonske do ZDA in japonske ocene Kitajske. Čeprav se zavedajo, da si Japonska praktično ne more zamisliti svojega položaja brez ZDA, bodisi da gre za gospodarske ali pa vojaško-politične odnose, pa kitajski analitiki vendarle krepitev teh odnosov ne sprejema- " Ostre komentarje jo na Kitajskem izzvala trditev general-polkovnika /vaSkova. /m kateri fe I Ji Kitajska eden od glavnih potencialnih nasprotnikov Rusije. Nezavisimaja gazela. 18.10.1W4. jo z odobravanjem. Oni jasno vidijo v novi tridimenzionalni vlogi Japonske izziv za azijsko-pacifiško varnost in možnost, da se japonska vojaška sila začne pospešeno razvijali. To seveda niso samo vprašanja nekakšnega prestiža in ugleda v azijskih razmerjih oziroma boj za vodilni azijski položaj, pač pa je to tudi določena oblika pritiska na Kitajsko. Ker se ta proces krepitve japonske sile", naslonjen na ameriško, odvija v pogojih, ko se ob raznih priložnostih na Japonskem poudarja kitajska nevarnost," kitajsko zapolnjevanje azijsko-pacifiškega praznega prostora ali kitajski novi nacionalizem, je razumljivo, da Kitajska ne more biti zadovoljna s temi težnjami. Razen tega je Japonska v celi vrsti priložnosti pokazala, da ne upošteva preveč kitajskih stališč. Bodisi da gre za podporo kitajskim disidentom, razširitev obmorskega območja na 200 milj, pospešitev odnosov s Tajvanom bodisi za prisvajanje majhnih otokov. Japonska izraža svojo željo po svobodnem delovanju, ki ni podvrženo nekakšnim kitajskim vkoreninjenim stališčem. Hkrati je jasno, da služi zveza z ZDA kot izredno ugodna zaščita za vse takšne akcije. Na Kitajskem včasih postavljajo tudi tezo, da bi Japonska in ZDA s skupno močjo lahko potisnile Tajvan v položaj, da bi razglasil neodvisnost, tako da bi s tem izzvali zaplete v regiji (Zhou Jihua 1996, 29). V vsakem primeru visoko razvitih gospodarskih dvostranskih odnosov ne spremljajo vojaško-politični in zato lahko ugotovimo, da bo tudi v naslednjem stoletju ta delitev ostala očitna. Delitev je posledica, ne samo različnih notranjih opredelitev, pač pa tudi močne japonske navezanosti na ZDA, ki sedaj hkrati omogoča, da se pomemben del nalog regionalnega značaja prenese na japonsko vojaško silo. Z največjo pozornostjo spremlja kitajska politika stanje v ZDA in ameriško strategijo do azijsko-pacifiške regije. Kitajcem je jasno, da je Amerika ostala edina supersila in da so njene možnosti delovanja na mednarodni ravni znatno večje, kot so bile v času hladne vojne in bipolarnih odnosov. Zato je očitno, da morajo vsa kitajska prizadevanja po hitrejšem razvoju, krepitvi odnosov s sosedi in zavzemanjem vodilnih položajev v hierarhiji svetovnih odnosov, upoštevati ameriška stališča. Na podlagi preteklih obdobij odnosov ima Kitajska prav tako dovolj razlogov, da bi bila nezaupljiva do Amerike, celo v sedanjem času, ko je le-ta eden od dveh največjih kitajskih trgovskih partnerjev. Navkljub razvitim gospodarskim vezem, ameriškemu investiranju na Kitajskem, vse večjem številu obiskov na obeh straneh, delovanju kitajske diaspore v ZDA in razvijanju oblik kulturnega sodelovanja, Ameriko še naprej na Kitajskem doživljajo in sprejemajo z nezaupanjem. V eni od nedavnih kitajskih anket" je celo 87% Kitajcev potrdilo, da smatrajo Ameriko za največjo nevarnost kitajskemu razvoju. Vrsta občutljivih vprašanj, ki imajo svoj gospodarski, politični, vojaško-strateški in socialno ideološki pomen, sestavlja mešanico, ki v veliki meri vpliva na takšno " 1995. leia je bila Jal>onska s 54 milijardami dolarjev vojaSJtih izdatkov na tretjem mesta, takoj za ZIM In Rusijo. "'Japonski forum za mednarodne odnose je v svojem /mroitlu med drugim fmudaril, da 'razni znaki kaiH-jo na lo. da Kitajska zahteva hegemonijo in poloiaj stiperslle, kar je zelo nevarno'(cU. /mi Dajun 1996. 7). "Anketo je iz/>eljal kitajski mladinski list 1995. leta kitajsko videnje Amerike. S svojimi konkretnimi potezami pa je ameriška politika velikokrat jasno potrdila svoje posebno videnje Kitajske, v katerem prevladuje nekaj vidikov, ki otežujejo razvoj normalnih odnosov. V prvi vrsti kitajska politika nikakor ne more pozabiti, da prav Amerika, navkljub vsem deklaracijam, še naprej čvrsto podpira režim na Tajvanu. Ta je nastal tudi pod vplivom in ob pomoči ameriške politike, v vsaki krizi (tako tudi v tisti nedavni pred tajvanskimi volitvami) pa ameriška politika hitro poudari svojo politično in vojaško podporo Tajvanu. Za Kitajsko je vprašanje ene Kitajske občutljiva tema, kjer se začne in konča vsak razgovor o kitajski suverenosti, toda tudi kitajski moči. Kitajska lahko trpi obstoj Tajvana, toda samo pod predpostavko, da je ta del Kitajske in da se ne razvijajo politični odnosi. Za ameriško politiko ne gre toliko za tradicijo tajvansko-ameriških odnosov, kakor za gospodarske interese in hkrati željo, da v odnosu do kitajske politike vedno razpolagajo s "tajvansko karto" tako, da bi Kitajski pokazali, da še vedno ni toliko močna, da ZDA ne bi mogla izvajati takšno politiko do Tajvana, kakršno sami želijo. Z uresničevanjem ameriške politike glede človekovih pravic, je Kitajska postopoma vstopala v ospredje pozornosti, pri čemer so ameriške kritike dosegle vrh ob dogodkih na Tiananmenu 1989. leta. Za kitajsko politiko je bil to seveda samo "incident", ki ga ni potrebno več omenjati. Podobno je tudi z vprašanjem položaja narodnih manjšin, s Tibetom, nadzorom rojstev in drugim, kjer ameriška politika vztraja na univerzalnih vrednostih, splošno sprejetih v vrsti držav, medtem ko želi Kitajska opozoriti na svoje posebnosti in potrebo po lastnem reševanju teh vprašanj s pomočjo svojih zamisli. V to kategorijo seveda spada tudi veliko vprašanje ocene socialističnega razvoja Kitajske, oziroma režima, ki je na oblasti. Kitajska politika izhaja iz njegove legitimnosti in uspehov, ki so bili doseženi, še zlasti po kulturni revoluciji, medtem ko na ameriški strani ne skrivajo kritike na račun socialističnega režima in njegove politike. V obeh primerih Kitajska govori o vmešavanju v notranja vprašanja, sredstva, ki jih ameriška politika včasih uporablja (prepoved izvoza, diskriminacija kitajskih izdelkov, zavračanje sprejema Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo, nasprotovanje Olimpijadi v Pekingu leta 2000) pa samo dodatno otežujejo nadalnji razvoj zaupanja. Z upiranjem ameriškim pritiskom je Kitajska razširila krog svojih gospodarskih partnerjev, Zahodni Evropi pa je uspela predstaviti drugačno sliko svojega razvoja in z njo razviti pragmatične odnose, hkrati pa je spodbudila akcijo, ki naj bi okrepila moč kitajskega lastnega delovanja. V tem smislu je bila na Kitajskem nedavno objavljena knjiga skupine avtorjev z naslovom "Kitajska lahko reče ne", ki je hitro postala hit v političnih in kulturnih krogih. V njej so analizirani ameriško-kitajski odnosi, ameriški vpliv, sredstva in cilji delovanja, ob zahtevi, da se Kitajska upre poskusom amerikanizacije vseh segmentov družbe, od socialno-kulturnih do političnih. S sklicevanjem na kitajsko tradicijo, vrednote in tudi na obstoječi kitajski sistem ter pospešeni kitajski razvoj, avtorji želijo potrditi, da ima Kitajska vse pogoje, da reče ne različnim poskusom diktiranja politike od zunaj in vmešavanju v notranji razvoj. To delo, kot tudi vrsto podobnih," lahko obravnavamo kot del ver" Zanimivo je. tla je lo te tretja tovrstna knjiga v azijskem prostoru, ki obravnava vpraSanje nacionalnih vrednosti in lastnih azijskih /Kiti. jetno organizirane kampanje, ki se že dolgo na Zahodu imenuje kitajski neo-na-cionalizem. Ta naj bi imel nalogo poudarjati lastne vrednosti in zaustaviti prodor zahodnih, posebej ameriških idej. Kitajska uradna politika stalno vabi Ameriko in Clintonovo administracijo, da s Kitajsko vzpostavi takšne odnose, ki bodo priznali obstoječe razlike, nastale zaradi posebnosti zgodovinskega in kulturnega razvoja, ter da razvijajo politiko razumevanja (J'n Canrong 1996, 10-11), kar bi lahko prišlo posebej do izraza v azijsko-pacifiški regiji. V nadaljnjih težnjah razvoja odnosov dveh velikih držav vsekakor vseh teh elementov ni potrebno izključiti. Odnosi se bodo razvijali s stalno krepitvijo gospodarskih vezi, toda prav tako tudi s poskusi ameriške strani, da vpliva na spremembe na Kitajskem. V okviru teh danosti je potrebno iskati možnosti za ohranjanje splošne visoke ravni odnosov sodelovanja, ki je sicer pomembno za obe državi. Azijsko-pacifiški četverokotnik odnosov velikih držav bo vse pomembnejši v svetovni politiki. V njem se bodo prelamljale vse vodilne strateške zamisli teh držav in v velikem sklopu odnosov, ki bodo segali od sodelovanja do napetosti (bolj ali manj vidnih), se bodo izgrajevali odnosi v četverokotniku, toda tudi med posameznimi njegovimi članicami. Očitno je, da bodo gospodarske vezi, tradicija odnosov, stopnja razvitosti vezi z eno od članic četverokotnika, kot tudi celotni pogled na prihodnost mednarodnih odnosov, odločilni pri približevanju posameznih akterjev. Amerika in Japonska bosta zagotovo, navkljub določenim gospodarskim razlikam in nestrinja-nju, nadaljevali s krepitvijo svojih odnosov in vezi, ki bodo imeli nalogo vzpostaviti močno Japonsko v azijsko-pacifiški regiji. To bo tudi glavna ameriška regionalna opora, ki bo z morebitnim povezovanjem z državami ANZUS-a še bolj poudarilo japonsko pomembnost. Pod pogojem, da se bo uspešno razvijalo to dvostransko sodelovanje Japonske in Amerike, lahko pričakujemo, da bo ameriška politika pomagala japonskim težnjam po pridobivanju |>omembnejšega mesta v vrhu globalne politike (Varnostni svet), kar bo po drugi strani omogočilo še tesnejše sodelovanje. Na drugi strani imata Rusija in Kitajska že danes vrsto stičnih točk. Obe sta podprli novo svetovno ureditev kot globalno videnje prihodnosti, vendar z jasnim poudarkom, da ta ureditev ne sme biti utemeljena na vodstvu ene sile. Obe sta proti vmešavanju v njune notranje zadeve, obsojata hegemonizem in nastajanje blokov, s tem pa tudi razširitev NATA.16 Za obe državi je ohranjanje stabilnosti v azijsko-pacifiški regiji nujna potreba, vendar bi prav tako želeli sodelovati pri oblikovanju trajnejših zasnov teh odnosov. V tem so tudi možnosti za razvijanje njunih dvostranskih vezi, ki lahko stabilizirajo njune odnose in še bolj približajo " Vsa la staliiča so bila potrjena ob obisku kitajskega premiera I.t Penga v Moskvi 1996. leta. fnstbej je bih poudarjeno, da se Kitajska in Rusija zavzemata za sivt multipolarnostl, v katerem ne bo diktata niti mono/KjIa ene sile. Ob hkratni krepitvi vseh obstoječih oblik sodelovanja, /Ktsebej tiste na vojaikem /mdročju, je bilo dogovorjeno tudi večkratno povečanje blagovne menjave, ki naj bi v Slirih letih dosegla vrednost 22 milijard dolarjev. Izvestija, 27.12.1996. njune politike. Konstruktivno partnerstvo bo zato tudi dobra podlaga za skupno usklajene politične akcije v regiji. Glede na to, da gre za velike države, njihove dolgoročne strategije, odnose, ki se razvijajo med njimi, komplementarnosti, ki obstajajo tako na političnem kot tudi na gospodarskem področju, je mogoče navkljub razlikam ugotoviti, da bo azijsko-pacifiSki četverokotnik zagotovil stabilnost v tem delu sveta. Z vzajemnimi akcijami v okviru četverokotnika se bodo okrepile možnosti za vsako od teh držav pri predstavljanju njene vloge kot velike sile. LITERATURA Altnian, R.C. "Why Pressure Tokyo", Foreign Affairs, let. 73, St. 3, maj-junij. Arbatov, A. 1993- "Zapad Rossiju ot Zapada no oboronit", Novoc vrcnija, St. 44, 25. Arbatnva, N., Zucva, K., Kolosov, C. 1996. Rossija 1 F.vropa: vyzovy bczopasnosti, v: Rossija: v poskah strategii bczopasnosti, Problcmy bczopasnosti, ograniCcnija vooru/enij I mirotvorCestva, Moskva. Brandon, H ed. 1992. In Search of a New World Order, The Future of U.S. - Furopean Relations, Washington. Br/ezinski, Zb. 1993. Out of Control. New York. Br/czinski, Zb. 1994. Out of Control, New York. Cox, M. 1995 US Foreign Policy after the Cold War: Superpower without a Mission?, London. Cox. M. 1995. US Foreign Policy..., opt. ciL 92. Gelbras, V. 1995. "Reformy v KNR: problcmy i ocenki itosov", Mirovaja ekonomika I nrcidunarodnyc otnosenija, St. 7. Holbrooke, R. 1991-1992. "Japan and the United States: Fnding the Unequal Partnership". Foreign Affairs, let. 70, St.5. Hu, Zhcngqing. 1996 "Viewing the Sino-US Relations in the Light of their Respective Strategy for Economic Development", International Strategic Studies, Beijing. St. 2. Huntington, S.P. 1993. "The Clash of Civilization?", Foreign Affairs, Summer, let. 72, St. 3. Jiang. Y. 1996. "Changes in the Political Situation in Japan and its Policy Tendency", International Studies, St. 6-8. Jin, C. 1996. Sino-US Relations: An Overview. Beijing Review, let. 43. Kegley, Ch. W. Jr. and Raymond, G. 1996. A Multipolar Peace? Great Power Politics in the Twenty first Century, New York. Kennedy, P. 1993- Preparing for the Twenty first Ccntruy, New York. Kozyrev, A 1994 "A lagging Partnership", Foreign Affairs, Let. 73, St.3. Makkcev, B. Rossijsko-japanskij spor vokrug JuZnyh Kuril: vocno-politiCeskij apsket, v: Rossija: v poiskah ... Mileta, V., Vukadinovis, R. 1996. Kuropska intcgracija I ruska dczintegracija. Zagreb. Military Balance. 1995&96. 1996. London Ojha, l.C. 1971. Chinese Foreign Policy in an age of Transition: The Diplomacy of Cultural IX'spair, Boston. Pawlak, St. 1982. Polityka Stanow Zjednoczonych wobec Chin 1956-197«. Warszawa. Reashi, L 1996. "Threat and Deterrence". International Strategic Studies, St 2. Sasae, K. 1994. Rethinking Japan-US Relations, Adelphi Paper, december. Segal, G. 1994. China Changes Shape: Regionalism and Foreign Policy. Adelphi Paper 287, str. 10. Selected Kxccpts from Research Papers. 1993. Beijing. Shi. Ze. 1995. "Changes in Russia's Strategic Position in the Asia Pacific Region and its Impact". International Studies, it. 4-5. Shi, Ze. 1996. Perceptions on the Sino Russian Relations in the new Kra. International Studies, Beijing, Si. 5. Singer, M. and Wildawsky A. 1993. The Real World Order: Zones of Peace • Zones ofTUrmoil, New Jersey. Thomas, K.G.C. 1993. South Asian Security in the 1990's, Adclphi Paper, St. 278. Trumpeting China Threat. 1996. Beijing Review. I.et. 39, St. 46. Zagorsky, A. "Potrebnosti bezopasnosti v Aziatsko-Tihookeanskom Regione, v: Rossija: v poiskah ... Zhou, J. 1996. "A new Starling Point of Japan-US Military Alliance". International Strategic Studies, St.2. Yahuda, M 1983. Towards the Knd of Isolationism: China's Foreign Policy After Mao. London. Yimin, S. 1996. "A Discussion of the Division and Grouping of the Forces in the World after the Knd of the Cold War". International Studies, Beijing, St. 6-8. 343