Sodobna slovenska poezija Feri Lainšček Pet panonskih spevov Lirsko obredje Ti nisi dekle iz predmestja in tvoja je bluza iz svile, ki z roso panonske meglice so davi oprale jo vile. Jaz nisem nekdo izza šipe in moja je pesem iz zada, ki Orfej ga našel je v blatu, ko sam se je vračal iz Hada. Obredni kozarci na mizi so polni strasti in hotenja, na oknu, odprtem v ravnico, se najina večnost začenja. 57 Sodobnost 2016 Feri Lainšček Pet panonskih spevov Tako se odtrgava času, ki smrten mineva in peša, zamrzne najlepše podobe le z bliskom brezčutnega fleša. Tako sva namenjena v zgodbo, ki skozi vse veke pronica, se v rajsko oazo razteza, iz nje se spet vije stezica ... Tam divji so konji še živi, na prostem množijo se črede, srce se z dotikom posluša in veter razume besede. 5» Sodobnost 2016 Pet panonskih spevov Feri Lainšček Ko skupaj molčiva Ko svit se razlije in gre brez odmeva po murski gladini, panonske so duše nemirne v privezu kot čolni v brežini. V tem stišju pred dnevom se zvezde najlepše spustijo v ravnico, sledi se množijo in včasih na nebu še vidiš stezico. Neskončna je cesta navzgor po ravnici in čaka že nate. Po njej se od nekdaj prihaja na zajtrk med sestre in brate. Ko skupaj molčiva navznoter mehkejša od preje in svile, nov dan se prebuja kot dete na prsih, ki bodo dojile. Sodobnost 2016 59 Feri Lainšček Pet panonskih spevov Ob reki Morda se bom zdrznil v spominu, ko šla boš spet gola čez prode. Sedel bom - kot pravkar - na bregu in čakal, da prideš iz vode. Pa vendar bo takrat drugače. Na nebu še ena bo reka, bel čoln bo drsel med oblaki, le slutil na njem bom človeka. Zaman bom ponavljal uroke, odganjal in klical duhove, minulost bo vse, kar zdaj skuša na pesku pustiti sledove. Pri skritih tolmunih bom čakal, napil se bom tožne lepote, ne bom se več vračal čez leta, ker strah me bo ribje samote. Zato te zdaj jemljem iz časa kot lokvanjev cvet iz močvare, v zelene te dalje odnašam čez trave, prisoje, ozare ... 5» Sodobnost 2016 Pet panonskih spevov Feri Lainšček Šepečeva v veter Nihče ni prehodil ravnice po robu, kjer njena skrivnost se začenja in neha. Sam bog ni te meje označil in raje tam pustil je tisoč poti za človeka. Od daleč obzorja se zdijo nestvarna, a včasih nebo se tu koga dotakne. Za zmeraj želi si iz blata in sanja kot pesnik, ki kdaj ga lepota navdahne. Ponoči, ko svet se ves zgošča in oži, med speče pa lega vesoljna samota, spet zrejo čez mejo zveri in duhovi. Pod kožo tedaj se zabubi tesnoba. Še s kapljico rose, ki zdrsne po travi, ujame kos jutra se v pajkovo zanko. Preveč je ravnice za drobne dogodke in nič ne dodaja v to glinasto shrambo. Pa vendar spet prideš in greva okoli po spolzkih sipinah razsutega časa. Ponavljava zgodbo o večni ljubezni in tistem, za kar še ni najti izraza. Šepečeva v veter, kar treba bo reči nekomu, ki sliši, razume in pomni. A kaj, ko tod meja ni meja, ob poti pa zdijo le božci, strašila in klovni. Sodobnost 2016 61 Feri Lainšček Pet panonskih spevov Melanholični sonet Jeseni se suši trstika, ki kraj je v otok spremenila in veter se pri tleh zatika, namesto da bi dvigal krila. Pod plaščem te panonske zime se bo še želja pritajila in vse bo to zgolj svet intime, ki leze vase in se kuja. A česa naj se sploh oprime (in komu naj se kar ponuja) ljubezen, ta devica večna, ki taka drža ji je tuja? Kako naj je celo kdaj srečna -duševna hrana za lisjake in njih dejanja oporečna. 5» Sodobnost 2016