Jan Nep. Nečasek. 0. »Povsod, v šoli in v cerkvi, smo Vas vidili vselej v svoji sredi.« Kakor ste nekdaj dve ženski prišle k Salomonu kralju in se prepirale pred njim za še živo dete, češ: nMoj sin živi, in tvoj sin je mertev;" »Ne, ampak tvoj sin je mertev, moj pa živi" — tako, prav tako prepirate se nekaj let že cerkev in deržava za šolo ali šolsko deco, češ, moja je, ne pa tvoja. (Vid. Alb. Stolz Kal. 1873.) Pervotno pravico do šole ima cerkev, drugotno ima deržava (Gl. Dr. A. Stockl Paedagogik str. 97. 104). Cerkev je šoli mati in ostane mati, 6e tudi hčerka postane razuzdana! Cerkev katoliške šole ne pusti in je pustiti ne more, če jo tudi popuščajo celo duhovni predstojniki katoliški. Kakor nekdaj pred Salomonom prava mati, kliče še sedaj cerkev katoliška: BNikar otroka ne sekajte, nikar ne delite (modus vivendi), nikar ga ne umorite"; kajti ona ima serce, in v sercu gorečo Ijubezen do šolske dece. Bilo je leta 1861, da sem vpričo bil pri izpraševanji iu slovesnem sklepovanji šolskem v Idriji. Med obedom pri tedanjem ravnatelju zatožim poslej dospevšemu Nečasku sicer milega mi součenca, da premalo ravna s cerkvijo, da premalo sloveni, preveč pa nemškutari! Nečasek jame nato popraševati ravnatelja, v kterem jeziku se pridiguje v nnemški" Idriji, in ko pozve, da ob nedeljah in praznikih, dopoldne in popoldne, le po slovenski; vstane ter obernivši se proti njemu, kakor je že on znal, pomenljivo reče: 6) »Pa vi hočete šolo ločiti od cerkve!?" Ta pomenljiva beseda Nečaskova poprijela je takrat močno inene. ter vse pričujoče, med kterimi je bil tudi Ljubljanske vzgledne šole voditelj K. Legat; vzlasti pa mi je na misel hodila o prerani smerti tedanjega ravnatelja, češ, morda si žertva težnji — cerkev in šolo razvezujoči, kteri si stregel tolikanj — nevede" iu nehotč! ? Vedoma in hotoma pa je Nečasek služil težnji — cerkev in šolo Ijubeznjivo vežoči; vsaj je nauk, ki ga je razodel nam Božji učenik ter ga razlaga njegova sveta cerkev, edino povreslo (religio), ktero vse posvetne vede in človeške nauke lepo veže v krasno Bogu prijetno, nam pa za čas in večnost koristno snopovje. Dokler človek ve in veruje, da je stvarjen ne le za ta, ampak tudi za uni svčt; vč in veruje, da mu je v dosego tega namena treba delovati, in da namena tega ne more doseči brez cerkve Kristusove, v kteri so nam obilno na ponudbo v to potrebni poraočki. Toraj kaže učna osnova gimnazijska 1. 1849, naj posamni nauki obračajo se k vernim in nravnim vzorom ter v njih se vjemajo kakor v svojem središču (S. 9: »Ein Zusammenstreben aller LeJirgegenstande zu den Ideen der Religion u. Sittlichkeit, als ihrem gemeinsamen Mittelpunktc, u. eine gute Disciplin sind die beiden Mittel, welche im Allgemeinen den Schulen fur diesen Zweck zu Gebote stehcn"); toraj modro veleva, naj veroznanstvo prav se uči — tako, da se vzbuja iu goji resnična pobožnost, in naj vsi učitelji to delo pospešujejo s svojim učenjem in vedenjem (§§. 66^ 2: »Echte Frommigkeit, welche, gleich entfernt von Aberglauben u. Zelotismus tcie von leerem Indifferentismus m. oberfldchlicher Zweifclsucht, in der Demuth des Herzens tourzelt, soll geppZegt iverden durch Beligionsunterricht u. zweckmdssige religiose Uebungen; sdmmtliche Lehrer der Schule aber haben in ihrem Unterrichte u. Betragen geuiissenhaft darauf zu achtcn, dass sie die Wurzeln tcahrer Religiositat niemals schtvachen, sondern, so tveit es an ihnen liegt, krdftigen und stdrken). Na te pravila pazil je vedno Nečasek ter po moči skerbel, da so jih spolnovali učitelji in učenci. Kazal jim je to sam s svojim učenjera in življenjem. — Nikdar ni tožaril, da se gimnazijalci preveč učijo kerščanskega nauka; marveč je skerbel, da se uči veroznanstvo vedno bolje ter v duhu cerkvenem. Svest si, da treba je po veri tudi živeti, hodil je na pr. ob nedeljah in zapovedanih praznicih sam k šolski sv. maši verno enkrat v križansko, enkrat v nunsko cerkev, in o velikonoči k duhovnim vajam in sv. obhajilu redoma sedaj k zgornji, sedaj k spodnji gimnaziji. Pa ne le o godovih, vsaki dan pribajal je vsem v spodbudo k šolarski sv. maši po zimi in po letu, o gerdem vremenu, časih celo bolehen, ter je z učitelji, kteri se nikdar niso pogrešali, skerbel, da godi se vse dostojno. Čeh — po rodu že pevec i godec — ni mogel sterpevati, da šolska mladina ne bi pe"la pri sv. maši; toraj je vadil mlade pevce ter vodil jih s perva celo v cerkvi sam, dokler so prevzeli poznej iz učiteljstva nekteri ta posel ter podpirali ga v njem — Bogu na čast, mladini na blagor. Razun po daritvi sv. maše in nauku sv. vere prihajajo nam v dosego večnega namena potrebni pomočki v katoliški cerkvi po svetstvih ali zakramentih, in kdor je v stanu milosti posvečujoče, treba mu je sproti tudi delujoče, da raste v modrosti ter ljubeznjivosti pri Bogu in pri ljudeh. Toraj je Nečasek skerbel, da se je molilo v šoli pred naukom in po nauku; da so hodili učenci na tanko k sv. maši; da so prejemali vredno sv. zakramente — vsaj petkrat na leto — vzlasti slovesno o velikonočnih vajah. Pri sercu so mu bile vernemu človeku tolikanj vgodne cerkvene slovesnosti, in da jih je po moči vživala šolska mladina, bilo mu je mar. Primerno so se obhajale pod rijim šolskega leta pričetne in konečne svečanosti, pa tudi sploh javne cerkvene slovesnosti na pr. prošnji in veličastni obhodi ali procesije, sveto leto, pogreb ranjcega in vhod novega kneza vladnika, obredi za ranjcimi ter dotični pogrebi; pod njim se je vstanovila sprelepa slovesnost sv. Alojzija ter pobožnost pervega sv. obbajila; pod njina so si omislili dijaci mično podobo ter krasno zastavo sv. Alojzija, zavetnika svojega, da so se tim rajši po notranje in vnanje vdeleževali cerkvenega življenja. Kakor cerkvene obrede, čislal je tudi cerkvene obrednike — du- hovnike. Veroučitelj više gimnazije imel je vselej pervo mesto na njegovi desnici, in učiteljem novincem rad je kazal prijateljsko, kterim tudi cerkvenim predstojnikom gre pozdrav ali poklon. Dobro tudi vem, v kolikem ljubeznjivem spoštovanji bil je Nečasek ranjkemu knezu Antonu Alojziju. Id kar je najviše pomembe, je to, da vse cerkveno dejanje in ravnanje Nečaskovo bilo je resnično, prosto, priserčno, brez hinavstva; tega mu najgerši zavid oponašati ni mogel. Kakor v beli Ljubljani, tako živel je s katoliško cerkvijo Nečasek tudi v zlati Pragi. Nevarno obolel poprosi koj cerkvenih tolažil in previden s sv. zakramenti tolaži svoje preljubo, češ, da zagrebli bodo le revno truplo, duh njegov pa jim bode čujoč vedno na strani; Mv tolažbo vam bodi, da se niseni strašil suierti, in živite tudi vi tako, da bote mirno pogledovali v večnost, in veseli se snidemo v prihodnjem življenji" i. t. d. — Dokler je bil zdrav, povsod — v šoli in v cerkvi — so vidili ravnatelja Nečaska vselej v svoji sredi učenci slovenski, pa tudi česki; in kedar umre, postavijo nepozabljiveinu reditelju hvaležni učenci česki na grob sporainek in na njem v mili pesmici spoznavajo to, kar spričujejo mu v svoji svedočbi učenci slovenski. L. 1867 so 26: majnika blagoslovili spominek, in o tej priliki je katehet P. Neumann vpričo učiteljev in učencev Staromeške gimnazije slovesno kazal, kako se je razodevala ranjkega pobožnost, in da perva zvezdica v življenji Nečiiskovem je sijala k slavi Božji, k slavi Gospoda vsemogočega, kar je z učenci vred opazoval hvaležno: »0 jak často jsem hledel s uctou na muže toho ctihodneho, jak často jsem Boliu dikoval pfi obeti nejsvetejši, že oblažil ustav naš mužem tak šlechetnym, tak bohabojnym« i. t. d. »Pustite otročiče, in nikar jim ne branite k meni, ker takih je nebeško kraljestvo" — kliče z vstanoviteljem svojim cerkev katoliška, ki nas je po sv. kerstu dubovno prerodila in posvetila v otroke božje; hrani in živi nas z božjo besedo in z angeljskim kruhom; redi nas v strahu božjem; na strani nam je z molitvijo, tolažbo in božjo pomočjo vsekdar v življenji, o smerti in celo po smerti. — Ako se tej predobri materi odteguje šolska deca, kolika krivica! In čim bolj se odterguje kerščanstvu, tim bolj se pogrezuje v poganstvo. In naj se reče in počne kar koli, mini ne bode, dokler Salomon živega otroka — šolske dece — ne izroči spetpravi materi. »Komur cerkev ni mati, njemu Bog ne bo oče.« (Sv. Ciprijan.)