Cenzura in zakon
CENZURA IN JAVNA MORALA
Spet lahko uživamo v dokaj značilni slovenski zabavi: nahujskali smo ju, da sta si skočili v lase naši dobri stari, že nekoliko ravnodušni gospe javna morala in umetniška svoboda, in zadrega je velika, tako rekoč vsenarodna. Ob Hladnikovi Maškaradi smo se res znašli v igri prave maškarade: bolj kot iz oči v oči si stojimo nasproti v maskah, vsak v svoji, tako da nam ni čisto jasno — primer je tokrat, žal, čisto konkreten, ne samo filozofski — kaj da je javna morala in kaj umetniška svoboda. In tako se je obema starima gospema pridružila v prepiru še tretja: cenzura.
O ta naš ljubi, slovenski folklorni »ples v maskah«! Začel se je, kot se spodobi, za dedka Mraza in upajmo,
211
C. Zlobec
da nam moči ne bodo uplahnile, vsaj tja do pustnih dni. Saj smo Slovenci vendar vesel narod.
Republiška cenzurna ali »cenzurna« filmska komisija je (ob konkretnem primeru) ugotovila, kako zapleten je njen položaj, ko je treba izreči sodbo. Na kaj naj se opre? Na javno moralo, na občutljivo duševnost mladega človeka? Toda to je strašno abstraktno, film pa je povsem konkreten, zato je zadrega nujna: v naši zakonodaji ni omejitve med starimi in mladimi, vsaj kar zadeva filmski repertoar. Torej: ali bi bil takšen zakon tudi pri nas potreben ali pa se gremo lažno moralo? In če je v filmu resnično ogrožena javna morala, ali je ta javna morala v naši družbi sploh dovolj definirana, v teoriji in praksi, da se lahko nanjo sklicujemo? Uvoz in predvajanje podobnih filmov tujih producentov in s tujimi zvezdniki, prosta prodaja domačih in tujih publikacij z bolj ali manj nesporno pornografsko tendenco, domala nesramežljivo vključevanje prostitucije v naš turizem in še to in ono v naši družbi jemlje sklicevanju na javno moralo dokaj tiste trdnosti, na katero se je sploh mogoče opreti, kadar govorimo v njenem imenu. Položaj komisije, ki dovoljuje (ali prepoveduje) prikazovanje filmov pri nas, ni v nobenem primeru lahek ne glede na ljudi, ki jo sestavljajo. Problematična je amorfnost take ustanove, ne pa njen sestav.
Na drugi strani tega spopada, ki v svojem bistvu sploh ni spopad med komisijo in avtorji filma, stoji — kot najbolj avtentičen predstavnik — režiser filma, ki brani svoj izdelek v imenu svobode, sklicuje pa se na umetniško svobodo. V teoriji je v naši družbi ta svoboda popolna, v praksi pa opozarja na nekatere okrnitve te svobode že sam obstoj komisije, ki lahko dovoljuje ali prepoveduje. Ta svoboda je torej determinirana z vrsto nenapisanih zakonov, ki jih v kritični situaciji navadno posplošujemo prav z izrazom javna morala. Ali se torej tadva pojma, zlasti pa še
tidve praksi, javna morala in (umetniška) svoboda, izključujeta? Nov element nejasnosti nastopa, ko pod tem prilastkom umetniškega, pritaknjenega na svobodo, gledamo — ko gre za spor —¦ vsak svoje: zagovorniki prepovedi odsotnost ali pomanjkanje umetniškega rezultata, avtorji spornega izdelka pa svobodo svojega dela ali bolje: pravico do prostega tržnega kroženja svojega izdelka. Zmota je lahko na eni in drugi strani, zlasti še če ni dovolj trdnih kriterijev, kaj je pravzaprav umetniško. Ker pa je takšno ocenjevanje, kot znano, sila zapleteno, je pametneje, če se vprašamo: kaj v določenem, konkretnem primeru zanesljivo nima nobene zveze z umetnostjo. Povrh vsega pa smo Slovenci prav na področju filma že kar dedno obremenjeni s predsodkom, da film mora biti umetnost: lahko da je film Maškerada čisto preprosto samo tržno blago, podvrženo vsem zakonom trga, hočem reči: ni nujno, da si družba ob slehernem filmskem proizvodu sprašuje vest, če je ali ni dovolj svobodna in v kolikšni meri si lahko v tej svobodi privošči konfrontacijo z javno moralo, resnično ali umišljeno. Lahko se tudi vprašamo: kdo naj tak tržni izdelek plača in ali je našemu (socialističnemu) trgu sploh potreben?
Rezultat spora med javno moralo in cenzuro se bo v primeru Maškarade skoraj zanesljivo razpletel v interesu tretje gospe v tem malomeščanskem trikotniku: v prid »umetniške« svobode, ki utegne biti prav tako lažna, kot je lahko lažna skrb za javno moralo. Nastopiti proti takemu filmu v imenu morale je najbrž težko, če hkrati uvažamo prav take filme, ki jih gleda tudi naša »občutljiva mladina«, če uvažamo in proizvajamo, propagiramo in širimo publikacije s podobno vsebino in tendenco; edino, kar nam v tem položaju še ostane, je nostalgičen spomin na nekakšno (resnično ali fiktivno) socialistično moralo: z odtegnitvijo materialne pomoči se odrečemo materialnega očetovstva, toda otrok je tu, nastal je kot
212
Pilon v Žagarjevi preiskavi
naše pojmovanje umetniške svobode. S tako potezo se bomo potegnili za javno moralo, o naši občutljivosti za občutljivost mladih pa bolje, da ne govorimo, vsaj dotlej ne, dokler ne bomo temeljito revidirali celotne naše kinematografske politike in še marsičesa drugega. Kajti niti javni morali niti vzgoji mladih ne more mnogo pomagati preprečevanje posameznih negativitet, pač pa vsesplošna pozitivna usmerjenost tako morale kot vzgoje.
Sicer pa: kaj bi se razburjali ob Maškaradi: med Dedkom mrazom in pustnimi dnevi je vzgojno-moralni ples v maskah še najmanj spotakljiv pojav.
Pripis: Tik preden sem dobil korek-turni stolpec te glose, se je zgodilo: videl sem Hladnikovo in drugih Ma-škarado. Nisem zardeval, tudi pohujšal se nisem, malce sram pa me je le bilo. Prav gotovo: slaba, stara vzgoja. Na isti projekciji so bili tudi priznani slovenski strokovnjaki sociologi, psihologi, sekso-logi, pedagogi, filmski in književni kritiki in še in še: vsaj približno objektvna ocena Maškarade prav z vidika, ki je sprožil vso to maškarado, je zdaj najbrž že mogoča. Na strokovnjakih je torej, da povedo svoje mnenje. Nekaj pa prav gotovo ostane: film vnaša v slovensko kinematografijo docela nov element, odslej bodo taki filmi najbrž nastajali izključno na osnovi gospodarskega računa, Maškarada je na tistem srečno-nesrečnem mejnem previsu, ko se zaradi naše toge filmske zakonodaje še lahko sklicuje na umetniške ambicije in rezultat, ker drugače tudi »osvobajanje telesa« — če mu ne moreš pritakniti prilastka umetnosti — ne more računati na prav spoštljivo subvencijo, saj so med Hladnikovim seksualnim de-veterobojem golih teles in »javno moralo« prav umetnost ali »umetnost« tista vražja očala, ki... Toda šalo na stran: hrupni zaplet okrog Maškarade nas utegne prisiliti, da bomo o nekaterih stvareh resneje kot doslej razmišljali, se pogovarjali in tudi delali.
C. Zlobec
213