divjačina kmetje s puškami in psi zalezujejo 
in če kaj zalezejo in če jim spet ne uide 
nazaj preko Kolpe, so dolžni svoj ulov 
oddati gospodu za spodaj določeno vred-
nost. Glede divjačine nimajo podložniki do 
gosposke nobenih obveznosti ali dajatev, 
a tudi nimajo pravice loviti z mrežami ali 
psi, temveč smejo loviti le s streljanjem in 
pastmi. Vse to pa so potem za primerno 
plačilo dolžni prinesti gospodu. Noben pod-
ložnik ne sme zalezovati divjadi, razen če 
se je prej najavil lastniku in zato dobil 
dovoljenje .. . « 
3. Sledi, koliko gospod plača za divja-
čino in kože divjadi, ki jih lovijo v sodnem 
okrožju kočevskega gospostva: 
Divjačina: jelen 1 ff 20 kr, srna 28 kr, 
divja svinja 1 ff 20 kr, raca 3 kr, divja gos 
5 kr, kragulj 28 kr, skobec 12 kr, labod 12 
kr; kože: ris 1 ff 20 kr, volk 1 ff, lisica 12 
kr, kuna zlatica 52 kr, divja mačka 2 kr, 
vid ra 32 kr. <c 
4. "H Kočevskemu gospostvu spada Ko-
čevska voda (Rinža}, v kateri ima pravico 
loviti ribe samo gospod, razen tam, do 
koder segajo pravice mesteca Kočevja itd." 
(Zanimivo je, da se ne omenja Kolpe, ki 
je tudi bila mejna reka gospostva "od izliva 
KNJIŽEVNOST 
GDK: 174.7 Abies abba (Mili.): 181:41 
Račkega potoka v Kolpo, po njej do njenega 
izvira in južno od Gerovega na Mali Snež-
nik((!!) 
V poglavju spis (art/cO o dohodkih zgoraj 
popisanega .. gospostva in kako se je go-
spodu zakupniku ravnati v različnih prili-
kah<< so ponovno v posebnem odstavku 
navedene pravice in dolžnosti podložnikov 
glede sekanja lesa. Prepovedana je vsakr-
šna samovolja, poudarjeno je varovanje 
mladega drevja in mladja: " ... gozdovi in 
boršti niso opustošen/, ampak uspevajo kot 
je le najbolj mogoče, mladi les pa goji in 
varuje«. Še posebej se prepoveduje vsako 
krčenje gozdov zaradi povečanja kmetijskih 
površin. / 
Tako pripoveduje URBAR, s katerim pod-
ložniki niso bili zadovoljni, ker je ponovno 
določil pravice zemljiškemu gospodu. 
Kmalu je prišlo do kmečkega punta - boja 
za staro pravdo (1604. leta). 
Človek se je do gozda že v 16. stoletju 
slabo obnašal in je bilo treba zapisati, kaj 
se v gozdu sme. Nikoli ni bil odnos človeka 
do gozda tako idealen, kot ga skušajo 
dandanes nekateri prikazati, saj so urbarju 
sledili kasneje »sečqj redi« in zakoni, s 
katerimi se je ta odnos uravnaval. 
Kramer, W.: Jelka (Abies alba Mili.) v vzhodni in 
jugovzhodni Evropi; opis stanja 
Kramer, W.: Die WeiBtanne (Ab/es alba 
Mil/.) in Ost- und Siidosteuropa. Eine Zu-
standsbeschreibung. 405 strani, 224 slikov-
nih prilog, 195 tabel. Gustav Fischer Verlag, 
Stuttgart, 1992. 
Knjiga izčrpno opisuje stanje jelovih go-
zdov v vsem južnem in jugovzhodnem 
evropskem prostoru naravne razširjenosti 
te drevesne vrste. 
Največja pozornost pri izčrpnih opisih 
jelovih nahajališč na Poljskem in Slova-
škem, v Romuniji, Bolgariji, v deželah bivše 
Jugoslavije, Grčiji in Italiji je usmerjena na 
52 GozdV 52, 1994 
ekologijo in zgradbo jelovih gozdov. Na-
tančne strukturne analize sestojev so 
predstavljene v prolilnih slikah, številni pre-
gledni diagrami in tabele so izdelane tako, 
da jih je možno primerjati med seboj. 
Temeljito so predstavljene meje narav-
nega areala jelke. Kot pri večini drevesnih 
vrst tudi jelka nima ostro začrtane arealne 
meje. Arealna meja jelke se zaključuje s 
številnimi raztresenimi, včasih celo relikt-
nimi nahajališči. Jelov areal je vedno zno-
traj bukovega, z eno samo značilno izjemo 
v osrednjem delu Poljske, kjer se jelka v 
nižinah pojavlja pri nadmorski višini 135m 
in letnih padavinah 520 nim. Nižinski jelovi 
gozdovi na Poljskem so ohranjeni le tam, 
kjer so rastišča zaradi dobre preskrbe z 
vodo primerna zlasti za jelko, jelovega go-
zda pa ni bilo mogoče spremeniti v kmetij-
ske kulture. V Karpatih in gorskih masivih 
Balkana se višinska meja jelke proti jugu 
dviguje, areal pa se razbije na posamezna 
nahajališča. 
Avtor predstavlja tudi katastrofalne posle-
dice različnih načinov in intenzitet eksploa-
tacije v preteklosti na današnje stanje go-
zdov. Kjerkoli so gorske mešane gozdove 
- po velikopovršinskih sečnjah ali z eno-
stranskim izkoriščanjem bukve- spremenili 
v gozdove s starostnimi razredi, se je jelka 
pričela umikati. Ponovna premena teh go-
zdov v stabilne mešane sestoje z razgiba-
nim vertikal nim profilom je težavna in dolgo-
trajna. Splošno zoževanje jelovega areala 
ni naraven proces, povzroča ga človek. Z 
drugače naravnanim gozdno-gojitvenim 
mišljenjem bi se dalo ponovno doseči pr-
votno stanje. 
Posebna pozornost je v knjigi namenjena 
provenienčnemu proučevanju jelke. Jelko 
v severni Nemčiji in na Danskem, to pomeni 
zunaj naravnega areala razširjenosti, že 
prek 200 let vedno znova naseljujejo -
večinoma neuspešno. Izvoru jelke se ni 
posvečala nobena pozornost. Zlasti zato, 
ker ima izredne stabilizacijske lastnosti, 
GDK: 182(497.12)(01)"1928-1991" 
postaja jelka vse bolj zaželen gozdno-go-
jitveni element tudi v gozdnem prostoru 
zunaj naravnega areala. Za uspeh pa je 
odločilna predvsem izbira ustrezne prove-
nience. Zato so zelo pomembna opazova-
nja jelovih posebnosti v južnem in jugo-
vzhodnem prostoru Evrope. Potrjene so 
domneve, da je variabilnost jelke v narav-
nem arealu velika, raznovrstna in se pojav-
lja v odnosu na različno odpornost na mraz 
in sušo, prenašanje zasenčenosti, pionirske 
in regeneracijskih sposobnosti, fruktifikaci-
jo, oblikovanje krošnje itd. 
Variabilnost je torej značilnost jelke. Eko-
loško obnašanje jelke v proučevanem pro-
storu kaže na določeno povezanost z mor-
fološkimi posebnostmi. 
Av1or obravnava tudi povzročitelje škod 
na jel ki v obravnavanem območju: kasni in 
zimski mraz, snegolom in vetrolom med 
abiotskimi ter rastline, živali in človek med 
biotskimi povzročitelji škod. 
V zaključnem poglavju se avtor dotakne 
bodočnosti jelke. Poudarja zlasti nujnost 
uravnavanja staleža divjadi, omejitev škod-
ljivih imisij, ter dolgoročno načrtovano go-
spodarjenje v jelovo-bukovih gozdovih, 
brez nepričakovanih posegov v sestoje, ter 
dolga pomladitvena obdobja. 
Knjigo priporočam kot dober pripomoček 
pri spoznavanju jelke in njenih posebnosti. 
dr. Sonja Horvat-Marolt 
Andraž Čarni: Bibliographia Phytosociologica: 
Slovenica 
Excerpta Botanica, sectio B, vol. 29(4):281-320 in vol. 30(1):1-44, Gustav 
Fischer, Stuttgart- New York, 1993. 
V reviji Excerpta Botanica je v letu 1993 
izšla bibliografija fitocenološke literature, ki 
obravnava območje Slovenije. Av1or tega 
nehvaležnega, a zelo koristnega dela je 
mag. Andraž Čami, raziskovalni sodelavec 
Biološkega inštituta ZRC SAZU. V svojem 
pregledu je zbral 706 naslovov: strokovnih, 
poljudnoznanstvenih in znanstvenih član-
kov, razprav, knjig, diplomskih, magistrskih 
in dok1orskih nalog. Najstarejša razprava je 
bila objavljena leta 1928. Njenega av1orja 
G. Tomažiča štejemo za začetnika te vede 
na Slovenskem. Morda bi v ta pregled 
sodila še starejša dela, npr. temeljiti fitogeo-
grafski študiji z opisi rastlinskih formacij 
zgornje Savske in Soške doline G. Becka 
Gozd V 52, 1994 53