Za poduk in kratki čas.
Testament očetov.
V
Notar iz nekega mesta na Šlezkem je bil poklican na kmete, naj urno pride v vas J.; gospodarja M. je tako slabo, da želi oporoko (testament) narediti.
Jez se hitro odpravim na pot — pripoveduje notar sam — in pridem do hiše, kjer je gospodar umiral. Čokljata gospodinja me je že pričakovala pred durmi in me vsa objokana spremi v hišo, kjer je mož njeni ležal. Polovico prostora v hiši je zalegla velika peč; krog in krog je bila klop. Umirajoči mož je ležal na postelji, ki je po šlezki šegi tako visoka bila, da si mora človek pručico pristaviti, ako se hoče na-njo spraviti. Pri zglavji je stal zdravnik, ki je čul nad sapo bolnikovo, — bil je pa ta zdravnik ovčar tiste vasi. Ravno je bolnika z meril; če ne meri na dolgost in širokost toliko, kakor ima po neki vraži tistih krajev meriti, mora umreti. Pri znožji je sedel fajmošter in molil. Tudi šol-mašter je bil pričijoč.
Tiho je bilo po hiši; bralo se je vsim na obrazu, da stoje okoli merliča.
Ko notar stopi k postelji in nagovori bolnika, da bi se prepričal, ali se še toliko zave, da je v stanu svojo ^poslednjo voljo" izgovoriti, so zapustili na željo umirajočega vsi razun fajmoštra, notarja in njegovega pisarja, žalostno sobo.
Z malo besedami je oče določil, kar ima slednji po njegovi smerti dobiti, pa notar ga je mogel dobro poslušati, da ga je razumel, ker tako tiho je govoril, kakor da bi se bil bal svojo poslednjo voljo izgovoriti. „Ljubi moj gospod — šepeta bolnik — z menoj so gerdo ravnali; otroci pervega zakona: en sin, ki ste ga morebiti zunaj vidili, in ena hči, ki je na polji, sta me tepla, ker sem se vdrugič oženil, in ju, kakor sta rekla, na erbšini okrajšal. Bil sem dolgo udovec; po smerti moje perve žene — Bog mi bo dal, da bom kmali tam, kjer je ona — so me otroci goljufali, kjer in kar so mogli. Namest da bi si bil kaj pridobil, sem vsako leto manj imel. Če sem jih svaril, sta me klela: umri starec! saj si že dosti dolgo živel; češ le živeti, da bi se še enkrat ženili Tako sta me psovala dan na dan. Pred 13 leti sem se vdrugo oženil. Sin moj druzega zakona je lepo z manoj ravnal. Njegova naj bo moja kmetija. Uoa dva ne dobita nič; saj sta si že pri mojem življenji doati nagrabila."
To ne gre — mu prijazno odgovori notar — postavni delež morajo tudi otroci pervega zakona dobiti, ako ne moreta skazati, da sta se res nad Vami pregrešila. Sej ita vendar le Vaša otroka; roka božja pa zadene prej ali pozneje vselej take otroke, ki eo gerdo ravnali s stariši svojimi. Postava pa se vendar mora »polniti." „Naj pa bo — odgovori oče — naj prejmeta tedaj postavni delež. Kmetijo po tem takem cenim za 2000 tolarjev, in za ta kup naj jo ima moj mlaji sin. Med brati je 5000 tolarjev vredna. Una dva mislita, da bo nju po-poli-brat mogel mojo kmetijo saj prav drago plačati, in da ga bota potem, če bi ne mogel vsega hitro izplačati, od hiše spodila."
"Temu pa se da v okom priti, ako izrečete, v kte-rem času se ima erbšina izplačati" — mu odgovori notar. Stari mož še enmalo glavo vzdigne in reče: ^Dokler živim, sem jez gospodar v hiši, in storim kakor jez hočem. Prosim Vas, gospod, pišite, kar bom rekel. „Jez M. M. postavim za erba vse zapuščine svojega edinega sina iz druzega zakona Jerneja. On naj prevzame celo moje posestvo pod urbarsko Nr. 12. za 2000 tolarjev koj po moji smerti. Moji ženi. svoji materi B. M., naj plača iz tega 500 tolarjev. Svojemu po-poli-bratu Marku in svoji po-poli-sestri Barbinaj odrajta postavni delež, kakor
ga bo okrajna sodnija izgovorila, ker nobeden izmed nju ni spoinoval otročjih dolžaost. Cerkvi naše fare poročim 50 tolarjev in ravno toliko naši šoli."
Pisar je pisal, kakor je mož govoril. Nazadnje je notar še enkrat vse bral, in a trepetečo roko je oče podpisal zadnjo voljo.
Zapisnik je bil sklenjen in fajmošter je dostavil v Amen". Kar se odprd vrata in noter pribeži mlajši sin, vea kervav po obrazu in s stergano suknjo. „Oče! oče! ste še živi — zakriči ves plašen — ali pridem že prepozno? Nikar me ne postavite za erba — sicer me bota umorila!"
Zunaj na dvorišu je razsajal stareji sin, pijan ko živina, hči pa je preklinjala, da je bilo strah in groza* ./Preklet naj bo vsak oče, ki se drugič žsnil" sta vpila. 5)Mi dva sva goljufana — sva berača!"
Oče je omedlel. Jokanje siou ga še enkrat prebudi iz smertnih težav. Še enkrat pogleda sina in ga vidi kervavega — in po tem strašnem pogledu umerje.
Mi pa smo se zdej z lastnimi očmi prepričali, da je stari mož resnico govoril. Vsi osupnjeni smo zapustili hišo, kjer smo tako strašno prigodbo doživeli na smertni postelji — očeta.                             (Iz „Unt. a. h. H.'')
—   330    —