155 Narodne stvari. Govori na taboru na Kalcu. V 1. točki, zadevajoči zedinjenje Slovencev v eno kronovino z enim deželnim zborom v Ljubljani je govoril doktorand g. Josip Noli iz Ljubljane blizo tako-le: ;,Slovenci, zedinimo se! to je navdušeno klicalo uže okoli 50.000 Slovencev na taborih štajarskih in goriških; tudi kranjski Slovenci ne bodo zaostali. Slovenci, mala vejica velicega slovanskega naroda, ki mu solnce nikdar ne zaide, razkosani smo na 7 kosov. Ali je to dobro? Gotovo ne. Kranjec ali Slovenec je vse eno, le Kočevarji so Kranjci, ki niso Slovenci, ker so Nemci. Nasprotniki so nam v naši deželi odpadenci, ki so se izneverili svoji materi, a to isto so tudi Nemci, Lahi in Ogri, ako nam nočejo biti pravični. Naši bratje, tlačeni od teh, podajajo nam roko; mi je ne bomo zavrgli. V edinosti je moč; to nam kaže lepa prilika . kralja Svatopluka. Edinosti nam je treba in zedinjenja, da se ohranimo sebi in cesarju. Lah hoče imeti mejo do Postojne, Nemec škili na Adrijo. Smo li mi Lahi ali Nemci? (Klici: Ne, ne, Slovenci smo in hočemo biti.) Ako se zedinimo, prihranimo si mnogo stroškov, polaj-šajo se lahko davki, in to je važna reč, ker za denar gre dandanes trdo. Ne samo v duševnem oziru bomo napredovali, tudi za naše blagostanje bo bolje. Nasprotniki trde, da tabori nimajo pomena (klici: O imajo ga, imajo), da narod ne razume toček, o kterih se govori (klici: razumemo jih dobro); al narod naš je bistrega duha. Mar boste 14 dni za pečjo duhtali, ali je bolje, da smo raztreseni, kakor pazedinjeni? (Klici: ne bomo, zedinimo se!) Ali je bolja suknja iz celega vrezana, ali pa iz samih krp (flik) sešita? Talijansko kraljestvo nam je požrlo 30.000 duš slovenskih. (Klici: nazaj jih hočemo imeti!) Glejmo, da ne damo ne ene duše več našim sovražnikom, zatorej se zedinimo! Ko smo spoznali, da je potrebno in koristno, da se zedinimo, podaj mo bratovsko roko našim bratom in sklenimo, da se hočemo zediniti; glasno naj doni po svetu tudi naš klic: Zedinimo se!" (Klici: zedinimo se, živila Slovenija!) V tem smislu govori še hrvaški glavar v Kastvi gosp. Rubesa in na to sprejme tabor radostno in soglasno omenjeno resolucijo. V 2. točki, zadevajoči vpeljavo slovenskega jezika v šole je govoril g. Domicelj, kaplan v Smarji, tako-le: „Cez 20 let je vže, odkar ne nehamo poganjati se za šole slovenske. Dobe se kratkovidneži, kteri nam to v greh štejejo, i pravijo, da je to zahtevanje naše prazno i nespametno, češ, da je naš slovenski narod majhen, da se s slovenščino ne pride daleč i da nas je za potrebo tako vže mati naučila. Nasproti pa da nemških šol potrebujemo, ker je nemški jezik tako imeniten i nam tako krvavo potreben, da si Slovenec brez njega nikdar nikjer pomagati i pri vojaščini brez njega še koprol ali frajtar postati ne more. Razen tega so se nasprotniki slovenskih šol sklicevali i se še sklicujejo na znani pregovor: „kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš" i hiteli so nam veljavo množiti z nemškim i v 156 Primorji z laškim jezikom na vso moč, tako , da je slovenski šolarček hitro imel osla na hrbtu, če se je le predrznil v šoli kako domačo besedo spregovoriti. — Slovenska narodnost naša bila jim je namreč grd madež, a mi Slovenci bili smo tako kratkovidni, da smo še za dobroto držali, ko so nas tega madeža kakor kake nesnage ali kakega druzega izvirnega greha čistili, nas neprenehoma z nemščino ali laščino oblivali ter nas iz zaničevanih Slovencev v izvoljene otroke nemške ali laške kulture preobračali. — Istina, da so se nekteri rojaki naši po tem potu do visoke omike, veljave i blagostanja dokopali, ali to so bili le posamezni i še ti-le potem, če so naprej študirali. Narod slovenski sploh pa ni mogel po tem sila težavnem i nenaravnem potu do omike i veljave dospeti. Kot Slovenec ni hotel i ni smel nič biti, kot Nemec i Lah pa ni mogel nič biti, kajti po berglah tujega jezika narod slovenski v svojej splošnosti ni mogel i ne bode nikdar mogel Nemcev i Talijanov dohajati, ki po krepkih nogah svojega narodnega jezika urno do vedno više omike, veljave i blagostanja koračijo. — Kako vprašam: hoče naš narod po takem naprej? po tuje ne more, po svoje ne sme! Glejte, to so žalostni nasledki zaničevanja slovenščine i iskanja veljave v tujem nemškem ali laškem jeziku. To povejte tistim, kteri pravijo: čemu ta pravda zavoljo jezika? to so vse prazne: neumne reči! — Bratje Slovenci! To niso prazne, ampak silno važne i neizrečeno imenitne reči. Le ozrite se okoli po omikanem svetu! poglejte na Francosko, Angleško, Nemško! Tudi tam si sicer mnogi veljavo množ6 s pomočjo tujih jezikov bodi-si zarad više omike ali djanske potrebe, če imajo s tujci posla; toda vsi ti narodi si najprej za veljavo i omiko svojega narodnega jezika skrb6, oni se trudijo najbolj za dober, tečen i okusen vsakdanji kruh svojega jezika i potem še le si posamezni za priboljšek skrbe tudi za sladkarije tujega jezika. In glejte, ker niso Nemci, Talijani i drugi izobraženi narodi zarad tujih jezikov svojega zanemarjali, ampak si najprej i najbolj s pomočjo svojega domačega, narodnega jezika omiko i veljavo množili, so se vže tako visoko povzdignili i vsled tega vže tako prevzetni postali, da hočejo največo čast i veljavo ne le v svoji domačiji, ampak tudi v našej slovenske j deželi imeti, če prav besedice slovenski ne znajo. Vsled tega se vže od nekdaj tako obnašajo, ko da so le oni ustvarjeni za gospodovanje, tužni Slovenec pa le za hlapce vanje i plačevanje. Jaz sicer ne tajim resnice starega pregovora: „kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš"; resnično je, da si posamezni človek veljavo pomnoži, če se več tujih jezikov nauči; ali ravno tako resnično je, da si narod, naj si z učenjem tujih jezikov še toliko veljavo množi, ako si najprej za narodne šole, za veljavo i omiko svojega narodnega jezika ne skrbi, z učenjem tujih jezikov vendarle veljave ne pomnoži, temveč ravno s tem kot narod ob vso veljavo pride, da se na zadnje še sramuje v svojem narodnem jeziku govoriti, da ne bi svetu pokazal, da je ud tega zaničevanega rodu. Glejte Slovenci! tako globoko pade narod, ki si najprej v veljavi svojega jezika časti i veljave ne išče. Ozrite se na naše brate — primorske Slovane. Obče je znano, da se na vsem svetu malo boljših mornarjev nahaja, kakor so ti slovanski bratje naši, ki stanujejo od Trsta po vsem Primorji tje do daljne Črne gore. Ali ker so tudi oni nam enako narodnost svojo zanemarjali i si le v italijanščini čast i veljavo iskali, morajo tudi oni le tužno hlapčevati i robovati, a gospod-stvo na suhem i na morji Talijanom i Nemcem prepuščati. Ne da se tajiti, da narodu našemu Nemec s svojo nemščino kaj lep frak i svitel, visok cilinder ponuja, Talijan mu s svojo talijanščino kaput i kaj lepe pan-talone podaja i marsikak Slovenec s tujo omiko vse to i še veliko več doseže; toda kaj smo si Slovenci s tem bolji, ko more tužni naš narod pri vsem tem kot narod vendar le čedalje revneje životariti, hirati i umirati, ako mu najprej za zdravo, tečno hrano narodnega jezika ne skrbimo, ako mu najprej slovenskih šol ne napravimo. Resnice te smo Slovenci vže zdavnej prepričani. Vsled tega je vže več ko 20 let, kar se vedno za to potezamo, da bi imeli mi v svojej slovenski deželi slovenske šole, ravno tako kakor imajo Nemci nemške, Lahi laške. Nehala je 1848. leta desetina i tlaka graj-ščakom i vsem velikim posestnikom, da se je osebnej svobodi zadostilo; odpraviti se mora v sedanjem času — i sicer brez odkupila — desetina i tlaka velikim narodom, ker to kategorično zahteva narodna svoboda ne le za Magjare, ampak za vse Nenemce avstrijske. Slovenci, kakor vsi drugi mali avstrijski narodi, ki smo za državno samostojnost sami zase preslabi, ljubimo i potrebujemo Avstrijo, da nas varuje i brani, da nas Gr-manija ali Italija ne pohrusta, i da bi se v njenem zavetji vspešno razvijati i napredovati mogli, ne pa, da bi nam Avstrija sama po življenji stregla. Avstrija naša ne bo srečna, mirna i zadovoljna, dokler ne bo Slovenca slovenska, kakor Nemcu nemška, Magjaru magjarska. — Istina, da naš slovenski narod ni sila velik, toda kdor se slovenskega jezika temeljito nauči, prejde lahko ž njim vže sedaj ne samo Hrvaško i Srbsko tje do Belega grada, nego ves ogromni slovanski svet. — Pa vendar nismo celo nič zoper to, da se v naših glavnih i srednjih šolah o pravem času tudi drugi jeziki uče, mi tirjamo le, da morajo naše učilnice najprvo slovenske biti, saj je še Bog, kakor pravi naš pregovor, najprej sam sebi brado ustvaril. (Dal. prih.) 163 Narodne stvari. Govori na taboru na Kalcu. Vpeljavo slovenskega jezika v šole. (Dalje.) Nikar pa ne mislite, dragi moji, da nam bode učenje tujih jezikov zrni raj tako potrebno, ko do-zdaj. Zakaj smo dozdaj po nemščini i laščini toliko hrepeneli? Večidel le zarad domačih odpadnikov, ki so trde Slovence brezobzirno z nemščino i laščino pitali, ko da se sred trdih Nemcev ali Lahov nahajajo. Ne pravi Nemci i Talijani, ampak večidel le ti odpadniki naši so krivi bili, da si je Slovenec v svojej slovenskej deželi brez nemščine ali laščine toliko pomagati mogel, ko muha v močniku. Toda ta narobe-svet mora nehati. Saj ni ljudstvo zavoljo uradnikov, ampak uradniki so zavoljo ljudstva postavljeni. Kakor hitro se pa ta reč poravnd, kakor hitro bodo uradniki nehali le Slovencem potrebo znanja tujih jezikov po-vzdarjati i pregovor „kolikor jezikov znaš . . . ." tudi sami na-se obrnili i spoznali, da tudi oni brez znanja književnega slovenskega jezika na Slovenskem prave veljave imeti ne morejo; kakor hitro se bo vsled tega na Slovenskem povsod v slovenskem jeziku uradovati jelo, potem se bo potreba učenja tujih jezikov na malo skrčila, kajti Slovenci se ne klatimo radi okoli po Nemškem i po Laškem, marveč najraji v svoji domači deželi živimo i umrjemo, toraj zarad pravih Nemcev i Lahov znanja njih jezikov malo potrebujemo. — Zavoljo tistih Slovencev pa, ki v domačiji ne ostanejo, ampak si hodijo okoli po svetu med Nemce i Lahe kruha iskat, ne sme ves narod trpeti; zarad njih si ne moremo Slovenci nemških ali laških šol napravljati, kakor si tudi Nemci i Furlani zarad tistih svojih ljudi, ki si hodijo na Slovensko kruh služit, v svojej deželi slovenskih šol ne napravljajo. — Zarad vojaščine — ozrimo se naOgersko ali kamor god, — se tudi noben narod radovoljno ne ponemčuje, tudi mi se ne smemo. Saj vojaščina je, dasiravno potrebna, za kmetijstvo tako vže velika nadloga, ker mu pobere najlepše fante i najbolje delavce, ne pa da bi se nam zarad nje še narodnost zatirala. ^ Najgrje pa je, kader nam v ljudske šole nemščino silijo zarad gimnazij i realk, ker te morajo tudi slovenske biti, sicer dobimo iz njih spet nemškutarje mesto narodnjakov i Slovenci ne pridemo nikdar iz blata. Vendar naj se v latinskih i realnih i nekoliko tudi v glavnih šolah vsakemu priložnost da, nemškega ali laškega jezika se naučiti, v ljudskej šoli je pa to povse nemogoče. Mesto da bi se učenec v ljudskej šoli v svojem jeziku dobro izuril i si ž njim vse za djansko življenje najpotrebneje vednosti pridobil, mu učitelj z veliko muko par nemških besed v glavo vtepe, ktere mu niso za drugo, ko da ž njimi svoj lep slovenski jezik pači — zlasti kedar ga ima kaj pod klobukom. V ljudskej šoli je nemščina ali laščina tako malo na mestu, ko voda v škornjih. Slovenci! naš jezik slovenski nam mora prvi i najljubši biti. Materinski jezik mora nam kakor vsakemu narodu biti to, kar so človeku noge; tuji jeziki pa komaj to, kar mu so birgle. Ne dajmo se toraj zapeljati nasprotnikom našim, naj lepoto i imenitnost tujih jezikov še toliko povzdigujejo, da bi mi zarad njih svoj materni jezik zaničevali ali zametovali, kajti bedak je od pete do glave, kdor si pusti svoje lepe, zdrave noge odsekati zavoljo bergelj, naj bodo berglje še tako lepe, pozlačene ali pa tudi čisto zlate. Slovenci! Materinski jezik je dragoceni talent, kte-rega nam je gospod Bog izročil, da bi ž njim modro ravnali i si prav obilno prigospodarili za časno i večno srečo. A mi Slovenci v svojej nezavednosti podobni smo bili malopridnemu hlapcu, ki je svoj talent, mesto da bi si ž njim prav obilno pridobil, v zemljo zakopal ali prav za prav — mi smo še slabše ravnali, ker smo v svojej nevednosti od Boga nam izročeni dar slovenskega jezika cel6 zaničevali ali ga tako rekoč od sebe pehali. Zdaj hvala Bogu i možem, kteri so nas budili, napako svojo spoznavamo. Vže čez 20 let je, odkar se trudimo, da bi zamujeno popravili i jeziku našemu povsod, zlasti pa tudi v šoli priborili častno mesto, ktero mu gre. Da smo v tem obziru vže mnogo storili, zlasti po ljudskih šolah, to je znano. Vsled tega Slovenci ne stojimo več tako na šibkih nogah, kakor nekdaj. To nam pričajo raznovrstna slovenska društva, mnogi slovenski časopisi, zlasti pa društvo sv. Mohora, ktero je po vsej Sloveniji razširjeno , ki ima do 15.000 naročnikov i desetkrat toliko bralcev. Slovenci smo toraj v zadnjem dvajsetletji v duševnem i narodnem obziru napredovali, da malokteri narod na svetu toliko. To se je zlasti pri predlanskih volitvah sijajno pokazalo, ker si smo soglasno le narodnjake za poslance izvolili, med tem ko so si nasprotniki naši, dasiravno so imeli vso oblast v svojih rokah i delali na vse kriplje, kar se je dalo, komaj po par glasov nalovili, v mnogih krajih pa še teh ne. Ali vse, kar smo dozdaj storili, bil je še le začetek. Čaka nas še veliko več dela. Nikar tedaj ne poslušajmo praznih kvant, da slovenskih šol ne potrebujemo, češ, da slovenski vže tako znamo; kajti če bi 164 ta izgovor kaj veljal, potem ne bi tudi Nemci, ki znajo nemški, i Lahi, ki znajo laški, nič več šol ne potrebovali; i vendar je znano, da ima na Nemškem vsaka fara i skoro vsaka veča vas čisto nemško šolo. Vsi izobraženi narodi na svetu imajo šole za to, da se v njih uče svojega pismenega narodnega jezika, ki se povsod kolikor toliko od navadnega ljudskega narečja razlikuje, i potem, da se v svojem jeziku uče vse druge, v vsakdanjem življenji človeku potrebne reči. Zatoraj možje slovenski! ako hočemo sami sebi dobro, ako želimo vendar enkrat iz blata se izkopati, ako nečemo, da bi se nam čez leta i leta še zmiraj očitalo, da naš slovenski jezik še vedno ni za kancelije sposoben i ljudstvu umeven, zahtevajmo, da se brez odloga vpelje kot učni jezik v vse naše javne šole. Nikar se ne dajmo zapeljati tistim hinavcem, ki nas zarad te zahteve pomilujejo i pravijo, da si bomo s tem vrata do omike i blagostanja zaprli. Tega kratkomalo ne govore iz ljubezni do nas, ker ved6, da si bomo ravno s tem odprli pri tleh za vsakega Slovenca pristopna široka vrata do omike i blagostanja, ko smo morali dozdaj do omike le skozi visoko okence nemškega ali laškega jezika težavno se plaziti, kar se je le malokte-remu po sreči obneslo. — Oni tudi ved6, da ima Slovenec poseben dar jezika. Ako se Nemci, dasiravno imajo po svojih deželah skoz i skoz le nemške šole, tudi francoskega i laškega jezika nauče, kterim se to potrebno vidi ali ki imajo veselje do teh jezikov, se ni bati, da bi se tudi bistroumni Slovenci, kterim bo na tem ležeče, nemščine i laščine naučiti ne mogli, čeravno bomo v deželi slovenske šole imeli. Slovenci! Ker plačujemo po primeri veče davke kot Nemci i še veliko veče nego Magjari, imamo pravico i dolžnost od vlade ne le slovenskih ljudskih i srednjih šol, ampak tudi vse visoke šole ali za začetek vsaj slovensko juridično akademijo zahtevati. Jaz upam toraj , da bodete vsi enoglasno i navdušeno resolucijo za slovenske šole sprejeli; prava resnica je namreč, kar je v dunajskem državnem zboru pred nekoliko leti ne kak Slovenec, ampak trd Nemec izrekel, da kdor hoče kak narod popolnoma pokončati i zatreti, mora s sekiro tujega jezika po deblu ljudske šole mahniti. Slovenci! to se je pri nas godilo dozdaj, to se pa v prihodnje več goditi ne sme. Naj nam dajo slovenske šole, naj nam pustijo staro vero i stare pravice i nazaj vzamejo raji nove davke, ker so vže stari preveliki bili! Gosp. dr. Lavrič je blizo tako-le govoril o vpeljavi slovenskega jezika v uradnije: Bog vas živi rojaki in bratje! Neizrekljivo me veseli, da imam danes priliko govoriti na domači zemlji, kodar sem se učil milih glasov slovenskih. Ponašam se, da imam eno najvažnejših pravic zagovarjati. — Stvarnik sam je tudi nam Slovencem dal to lastnost, da govorimo lastni jezik in da živimo po svoje, zato moramo tirjati, da se nam ta božji dar ohrani. Tirjati pa moramo tudi, da tisti, kteri ukazujejo, sodijo, dobro razume naš jezik, kjer gre za premoženje, čast in svobodo človekovo. Ce pogledamo v starodavne čase nazaj, vidimo, da so narodi vsilili tistim tuj jezik in tuje uradnike, ktere so premagali z mečem v vojski. Avstrija pa nas ni dobila z mečem, toraj nam tudi ne sme vsilovati tujega jezika. Mi nočemo uradnikov, ki nam pišejo v tujem jeziku. Drugod se v kancelijah tolmači rabijo le takrat, kader se obravnuje s tujcem. Mi smo Avstrije najstareji sinovi, zato naj Avstrija nam bo mati pravična v vsacem obziru. Postave naj ne bodo le na pa- pirji, ampak ožive naj se. Mi vemo, da smo s loven« s ki narod. Spoštujemo tedaj narodnost svojo in tir-jajmo, da tudi spoznajo tisti, kteri v uradnijah delajo, ktere plačujemo, in kteri nas zastopajo. Težko ni pisati v našem jeziku, gotovo je teže prestavljati in potem v tujem jeziku pisati. Mnogokrat pa prestava tudi ni prava, in zgodilo se je že večkrat, da so se zgubile pravde le zato. Spričbo temu bi gotovo vsak pravnik lahko dal. Čudno je, da vsak uradnik, kader prosi službe, pravi, da znd slovenski, akoravno marsikter zna le: „dobro jutro, dober večer." Eni se izgovarjajo s tem, da se ne morejo učiti, ker so prestari. To so gotovo sramotni izgovori. Cas je že, da popravijo gospodje uradniki kot pošteni možje, kar so popačili. V čast naj bi si šteli, da jim je mogoče za narod delati. Imamo pa tudi mnogo tacih, ki bi radi delali, al neka mora, nek strah jih tlači. Krive tega so pa vise gosposke. Ker tedaj te ne skrbe za naš narod, mora narod sam za-se skrbeti in pomagati prijateljem. Tirjajte toraj možje, naj se piše slovenski, a ne bojte se, da bi Vam škodovalo, ker sodniki in uradniki imajo prvi dolžnost, da spolnujejo postave, in postave nam bodo ščit. Potrdite to resolucijo! S tem boste pripomogli, da zgine prej tujstva moč, da se oživi Slovenija, za ktero ste glasovali tako navdušeno. — O tem govori še gosp. Steidl, tajnik v Kastvi. Na to se sprejme nas veto vana resolucija enoglasno. O ustanovi zavarovalne družbe je govoril gosp. Viktor Dolenec. Govornik povdarja važnost take družbe in omenja, da ima vsak narod svoje družbe, le Slovenci ne. Le Slovenci v druge dežele pošiljajo denar in pomagajo, da imajo drugi dobiček. Da bi se taka družba brž ustanovila in precej krepko na noge stopila, zato bi se morali vsi posestniki po deželni postavi zavarovati, in dobiček naj bi bil deželni; zato naj deželni zbor to v pretres vzame in skrbi, da se ustanovi zavarovalna družba. Pri glasovanji se sprejme ta resolucija enoglasnD. O 5. točki, to je, o vpeljavi talije za pokončevanje divjih zveri se ni govorilo, ker po razjasnilu g. dr. C o s t e vlada nek že pripravlja poseben načrt o tej zadevi za deželni zbor, in tudi v deželnem odboru se je ta stvar že v pretres vzela. O 6. točki o pogozdovanji Krasa govori gosp. dr. E. H. Costa blizo takole: Danes smo obravnavali važne reči za duševni naš blagor. Treba, da se tudi neke materijalne reči lotimo, to je, reči za posvetni naš prid. Ce pogledamo po Krasu, vidimo le kamenje in pečine. Zgodovina nam kaže, da to ni bilo zmirom tako. Ob času Rimljanov, ko je Julij Cesar s svojo vojsko čez Črni vrh, cesar Avgust pa po ravni teh tleh čez Juršiče, po Vlaški poti potoval proti Metlji ali Metulu, bil je ves Kras še gozd; hrastje je pokrivalo njegove višine in nižave, kakor na priliko še danes krog Prestranka in Lipice. V 5. stoletji, ko so Benetke zidali, ki stojijo sredi morjd na samih hrastovih stebrih, kterih je nad 100 milijonov v dno morjd zabitih, jeli so Kras sekati in so ga vsega dobja in hrastovja oropali, da zdaj gole stene proti nebu moli! Danes pa je Kras brez sence, brez zavetja, i to skoraj od vrh Javornika do jadranskega morjd. Vse je golo, da človeka skoro oči bolž, 165 kadar jih spušča čez vrhe in doline; kjer pa ni gozdov, tudi primernega dežja ni, tedaj solnce večidel travo in njive popali, tako, da se imamo vsako leto bati slabih letin. Pa kaj še le bo, kader dobodo graj-ščaki in kmetje svoje lastne gozdove! Po tem bo še le sekira prav pela in burji se bodo odpirala še širja vrata ko dozdaj! Krasu se gotovo kaže še siabejša prihodnost, tedaj je treba zdaj precej skrbeti, da se stan, ako mogoče, poboljša. V prvi vrsti bi pomagalo znižanje davkov, drugič ostra postava zarad gozdov, tretjič pa zdatno pogozdovanje, o kterem naj še nekaj predlagam. Že več let se tržaška okolica močno poteza, da sem ter tje kraške goličave pogoz-dava. Tudi beremo, da vlada to pogozdovanje krepko podpira. Nedavno je odločila 10.000 gold. v ta namen. Ali kaj nam vse to v tukajšnjih krajih pomaga, čeravno krog Trsta milijone potrošijo, pri nas pa gozdove še bolj sekajo? Kakošen izgled je dala postojnska grajščina, ki je v treh letih zadnjo hojo posekala in lesa za 300.000 gold. prodala, burji pa taka vrata odprla, da zdaj tudi tam divja, kodar so jo prej le v zraku culi. Narava kaže in tirja, da bi se gozd od sedanjega gozda pod Javornikom pričel in do morja razprostiral, pa ne narobe, kakor zdaj nameravajo. Koristilo bi, da se prihodnji deželni kranjski zbor te misli poprime, da pri vladi to doseže, da ona tudi izhod nje in severne kraje kraških, tedaj tudi pivških goličav v svojo skrb vzame in vsako leto zdaten znesek odloči, s kterim bi ondotne soseske svoje gmajne pogozdile, ako nočemo, da v malih letih več bivali ne bomo na tacih nesrečnih goličavah, ktere nam vedno huje žugajo z manjšimi dohodki. Prav iz srca Krašovcem vzeto to resolucijo so ta-foorci soglasno sprejeli.