374 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 375Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
Rastlinstvo Dravskih prodišč
Sonja Škornik, Nataša Pipenbaher
Prodišča so pomemben krajinski element rečnega ekosistema nižinskega dela Drave, ki s 
svojo morfološko raznolikostjo in dvojno naravo – združevanjem vodnega in kopenskega 
okolja – omogočajo razvoj zelo različnih življenjskih prostorov in oblikovanje različnih ra-
stlinskih združb. Biotska pestrost prodišč je zato lahko zelo visoka, naseljujejo pa jih tudi 
redke in ogrožene živalske in rastlinske vrste ter habitatni tipi. Ena takih je plazeča zele-
na (Apium repens), ki je zaradi ogroženosti vključena v seznam Prilog II in IV Direktive o 
habitatih (vrsta Natura 2000). Leta 2022 so jo v sklopu projekta zaDravo doselili na več 
primernih rastiščih vzdolž Drave med Ptujskim jezerom in Središčem ob Dravi, uspešnost 
doselitve pa se bo spremljala in ugotavljala v prihodnjih letih. Za ohranitev in omogočanje 
biotske pestrosti prodišč je nujen pogoj ohranjanje rečne dinamike, ki pa jo človek s šte-
vilnimi posegi v rečne in obrečne ekosisteme močno spreminja. Prodišča so v svetovnem 
merilu eden od najbolj ogroženih elementov rečnih ekosistemov. 
Rastlinske združbe v največji meri 
določata višina prodišča in sestava tal
Prodišča opisujemo kot izrazito raznoliko in 
dinamično okolje, saj se razmere za uspe-
vanje rastlin in oblikovanje rastlinskih sku-
pnosti (vegetacije) spreminjajo na majhnih 
razdaljah in v kratkih časovnih obdobjih. 
Kljub na videz težko določljivimi mejami 
med posameznimi rastlinskimi sestoji pa 
obstajajo vzorci vegetacije z jasnimi razlika-
mi v ekoloških razmerah in f loristični se-
stavi.
O tem, katere rastline bodo uspevale na po-
sameznih predelih prodišča, določata v naj-
večji meri debelina naplavljenega materiala 
(višina prodišča nad rečno gladino) in se-
stava tal oziroma razmerje večjih (prodniki 
različnih velikosti) in manjših delcev (pesek 
in mulj). Rastline v nižjih predelih prodišča 
in bližje glavnemu rečnemu toku so zaradi 
sezonskih nihanj vode pogosteje podvrže-
ne poškodbam ali pa jih voda ob močnej-
ših poplavah popolnoma odplavi, pri tem se 
lahko površje izprazni in zniža. Ko gre za 
osvajanje neporaslih površin, imajo zaradi 
hitre rasti in obilnega cvetenja ter plodenja 
pomembno vlogo pionirskih rastlin enole-
tnice.
Značilne razlike v f loristični sestavi pionir-
skih sestojev so glede na sestavo tal. Mesta, 
kjer se med prodniki nakopičijo debelejše 
plasti usedlin peska in mulja, so vlažna in 
bolj hranljiva, zato se tukaj v prvih stopnjah 
sukcesije razvijejo plevelne rastlinske združ-
be z enoletnicami. Sestavljajo jih pogoste 
ruderalne vrste (kot poimenujemo rastline, 
ki uspevajo na drugotnih rastiščih, ki so 
navadno posledica človeške dejavnosti) njiv 
in podobnih motenih ter s hranili zmerno 
založenih življenjskih prostorov, ki jih naj-
demo povsod po Sloveniji, ne samo v niži-
nah ob srednji Dravi. Med njimi so različne 
predstavnice metlik, na primer bela (Che-
nopodium album) in smokvolistna metlika 
(Chenopodium ficifolium), trava navadna ko-
streba (Echinochloa crus-galli) ter laški bodič 
(Xanthium italicum). Zaradi ugodnih rastnih 
razmer tvorijo goste sestoje, ki lahko popol-
noma pokrijejo tla. Poleg zelišč takšna me-
sta poraščajo tudi grmičaste oblike vrb, na 
primer krhka (Salix fragilis), rdeča (S. purpu-
rea) in mandljasta (S. triandra) vrba, ter črni 
topol (Populus nigra). Omenjene lesne vrste 
se vsaj v kalicah in kot mladike najdejo sicer 
po celotni površini prodišč. Na prodiščih z 
večjim deležem mulja in peska se ob dalj-
ši odsotnosti močnejše motnje (poplave) iz 
začetne rastlinske združbe enoletnic precej 
hitro (nekje v petih letih) razvije sukcesij-
ska stopnja, ki jo tvorijo grmovni in dre-
vesni sestoji vrb in nekaterih drugih lesnih 
rastlin, na primer navadna leska (Corylus 
avellana) in beli topol (P. alba). Med zelišči 
se uveljavijo visokorasle trajnice, trstikasta 
stožka (Molinia arundinacea), orjaška zlata 
rozga (Solidago gigantea), žlezava nedotika 
(Impatiens glandulifera), velika kopriva (Urti-
ca dioica). Hkrati se število vrst v primerjavi 
s pionirskimi sestoji zmanjša, zaradi sence 
visokih steblik, grmov in dreves pa pred-
vsem nižje svetlobljubne rastline izginejo v 
zeliščni plasti.
Floristična pestrost je najvišja na produ
Drugačna pionirska zelnata vegetacija na-
seli območja na skeletnih prodnatih tleh z 
nizkim deležem finih sedimentov. Značilna 
razlika v primerjavi z zamuljenimi tlemi je 
manjša sposobnost zadrževanja vlage. Ob 
daljših sušnih obdobjih so rastline podvrže-
ne stresu, zato je rastje na produ redko, z 
nizko pokrovnostjo. Pri tem pa prav mikro-
habitati s prevladujočim prodom na nižjih 
do srednjih višinah prodišča omogočajo naj-
večjo pestrost rastlinskih vrst, saj kombina-
cija stresa (suša) in fizične motnje (poplave 
in erozija) preprečuje, da bi s hitro rastjo in 
tvorjenjem veliko biomase prevladala ena ali 
zgolj nekaj (kompetitorskih) vrst. Med zna-
čilnicami teh združb so toploljubne dvole-
tnice, kot so dvoletni svetlin (Oenothera bi-
ennis) in lučniki (Verbascum spp.), ter pleveli 
trajnice, kot sta topolistna kislica (Rumex 
obtusifolius) in širokolistni trpotec (Plan-
tago major). Veliko jih izvira iz ruderalnih 
rastlinskih združb (Artemisietea vulgaris) 
življenjskih prostorov na območjih naselij 
in njihove okolice (opuščene kmetijske po-
vršine in površine v prahi, ozare, pasovi ob 
cestah in tako dalje). V takšni vegetaciji so 
zastopane še predstavnice družine nebinovke 
(Asteraceae) s številnimi in lahkimi semeni, 
ki se razširjajo z vetrom (anemohorične vr-
ste), na primer enoletna suholetnica (Erige-
ron annuus), navadna škrbinka (Sonchus ole-
raceus), drobnocvetni rogovilček (Galinsoga 
Prodišča reke Drave tvorijo mozaiki različnih tipov življenjskih prostorov, na floristično sestavo vegetacije pa najbolj 
vplivata višina prodišča in struktura tal (deleži proda, peska in mulja). Foto: Marija Meznarič.
374 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 375Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
Rastlinstvo Dravskih prodišč
Sonja Škornik, Nataša Pipenbaher
Prodišča so pomemben krajinski element rečnega ekosistema nižinskega dela Drave, ki s 
svojo morfološko raznolikostjo in dvojno naravo – združevanjem vodnega in kopenskega 
okolja – omogočajo razvoj zelo različnih življenjskih prostorov in oblikovanje različnih ra-
stlinskih združb. Biotska pestrost prodišč je zato lahko zelo visoka, naseljujejo pa jih tudi 
redke in ogrožene živalske in rastlinske vrste ter habitatni tipi. Ena takih je plazeča zele-
na (Apium repens), ki je zaradi ogroženosti vključena v seznam Prilog II in IV Direktive o 
habitatih (vrsta Natura 2000). Leta 2022 so jo v sklopu projekta zaDravo doselili na več 
primernih rastiščih vzdolž Drave med Ptujskim jezerom in Središčem ob Dravi, uspešnost 
doselitve pa se bo spremljala in ugotavljala v prihodnjih letih. Za ohranitev in omogočanje 
biotske pestrosti prodišč je nujen pogoj ohranjanje rečne dinamike, ki pa jo človek s šte-
vilnimi posegi v rečne in obrečne ekosisteme močno spreminja. Prodišča so v svetovnem 
merilu eden od najbolj ogroženih elementov rečnih ekosistemov. 
Rastlinske združbe v največji meri 
določata višina prodišča in sestava tal
Prodišča opisujemo kot izrazito raznoliko in 
dinamično okolje, saj se razmere za uspe-
vanje rastlin in oblikovanje rastlinskih sku-
pnosti (vegetacije) spreminjajo na majhnih 
razdaljah in v kratkih časovnih obdobjih. 
Kljub na videz težko določljivimi mejami 
med posameznimi rastlinskimi sestoji pa 
obstajajo vzorci vegetacije z jasnimi razlika-
mi v ekoloških razmerah in f loristični se-
stavi.
O tem, katere rastline bodo uspevale na po-
sameznih predelih prodišča, določata v naj-
večji meri debelina naplavljenega materiala 
(višina prodišča nad rečno gladino) in se-
stava tal oziroma razmerje večjih (prodniki 
različnih velikosti) in manjših delcev (pesek 
in mulj). Rastline v nižjih predelih prodišča 
in bližje glavnemu rečnemu toku so zaradi 
sezonskih nihanj vode pogosteje podvrže-
ne poškodbam ali pa jih voda ob močnej-
ših poplavah popolnoma odplavi, pri tem se 
lahko površje izprazni in zniža. Ko gre za 
osvajanje neporaslih površin, imajo zaradi 
hitre rasti in obilnega cvetenja ter plodenja 
pomembno vlogo pionirskih rastlin enole-
tnice.
Značilne razlike v f loristični sestavi pionir-
skih sestojev so glede na sestavo tal. Mesta, 
kjer se med prodniki nakopičijo debelejše 
plasti usedlin peska in mulja, so vlažna in 
bolj hranljiva, zato se tukaj v prvih stopnjah 
sukcesije razvijejo plevelne rastlinske združ-
be z enoletnicami. Sestavljajo jih pogoste 
ruderalne vrste (kot poimenujemo rastline, 
ki uspevajo na drugotnih rastiščih, ki so 
navadno posledica človeške dejavnosti) njiv 
in podobnih motenih ter s hranili zmerno 
založenih življenjskih prostorov, ki jih naj-
demo povsod po Sloveniji, ne samo v niži-
nah ob srednji Dravi. Med njimi so različne 
predstavnice metlik, na primer bela (Che-
nopodium album) in smokvolistna metlika 
(Chenopodium ficifolium), trava navadna ko-
streba (Echinochloa crus-galli) ter laški bodič 
(Xanthium italicum). Zaradi ugodnih rastnih 
razmer tvorijo goste sestoje, ki lahko popol-
noma pokrijejo tla. Poleg zelišč takšna me-
sta poraščajo tudi grmičaste oblike vrb, na 
primer krhka (Salix fragilis), rdeča (S. purpu-
rea) in mandljasta (S. triandra) vrba, ter črni 
topol (Populus nigra). Omenjene lesne vrste 
se vsaj v kalicah in kot mladike najdejo sicer 
po celotni površini prodišč. Na prodiščih z 
večjim deležem mulja in peska se ob dalj-
ši odsotnosti močnejše motnje (poplave) iz 
začetne rastlinske združbe enoletnic precej 
hitro (nekje v petih letih) razvije sukcesij-
ska stopnja, ki jo tvorijo grmovni in dre-
vesni sestoji vrb in nekaterih drugih lesnih 
rastlin, na primer navadna leska (Corylus 
avellana) in beli topol (P. alba). Med zelišči 
se uveljavijo visokorasle trajnice, trstikasta 
stožka (Molinia arundinacea), orjaška zlata 
rozga (Solidago gigantea), žlezava nedotika 
(Impatiens glandulifera), velika kopriva (Urti-
ca dioica). Hkrati se število vrst v primerjavi 
s pionirskimi sestoji zmanjša, zaradi sence 
visokih steblik, grmov in dreves pa pred-
vsem nižje svetlobljubne rastline izginejo v 
zeliščni plasti.
Floristična pestrost je najvišja na produ
Drugačna pionirska zelnata vegetacija na-
seli območja na skeletnih prodnatih tleh z 
nizkim deležem finih sedimentov. Značilna 
razlika v primerjavi z zamuljenimi tlemi je 
manjša sposobnost zadrževanja vlage. Ob 
daljših sušnih obdobjih so rastline podvrže-
ne stresu, zato je rastje na produ redko, z 
nizko pokrovnostjo. Pri tem pa prav mikro-
habitati s prevladujočim prodom na nižjih 
do srednjih višinah prodišča omogočajo naj-
večjo pestrost rastlinskih vrst, saj kombina-
cija stresa (suša) in fizične motnje (poplave 
in erozija) preprečuje, da bi s hitro rastjo in 
tvorjenjem veliko biomase prevladala ena ali 
zgolj nekaj (kompetitorskih) vrst. Med zna-
čilnicami teh združb so toploljubne dvole-
tnice, kot so dvoletni svetlin (Oenothera bi-
ennis) in lučniki (Verbascum spp.), ter pleveli 
trajnice, kot sta topolistna kislica (Rumex 
obtusifolius) in širokolistni trpotec (Plan-
tago major). Veliko jih izvira iz ruderalnih 
rastlinskih združb (Artemisietea vulgaris) 
življenjskih prostorov na območjih naselij 
in njihove okolice (opuščene kmetijske po-
vršine in površine v prahi, ozare, pasovi ob 
cestah in tako dalje). V takšni vegetaciji so 
zastopane še predstavnice družine nebinovke 
(Asteraceae) s številnimi in lahkimi semeni, 
ki se razširjajo z vetrom (anemohorične vr-
ste), na primer enoletna suholetnica (Erige-
ron annuus), navadna škrbinka (Sonchus ole-
raceus), drobnocvetni rogovilček (Galinsoga 
Prodišča reke Drave tvorijo mozaiki različnih tipov življenjskih prostorov, na floristično sestavo vegetacije pa najbolj 
vplivata višina prodišča in struktura tal (deleži proda, peska in mulja). Foto: Marija Meznarič.
376 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 377Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
parviflora) in kanadska hudoletnica (Cony-
za canadensis). Prav tako so raznolike vrste 
iz družine križnic (Brassicaceae), na primer 
navadna potočarka (Rorippa palustris), toga 
barbica (Barbarea stricta) in trpežna repnica 
(Rapistrum perenne). Med zelo pogostimi in 
redno prisotnimi vrstami rastja na prodiščih 
ne glede na strukturo tal so navadna rižolica 
(Leersia oryzoides) in trstikasta stožka (Moli-
nia arundinacea) ter plevela mila (Polygonum 
mite) in breskova dresen (Polygonum persica-
ria). 
Podobno bogati z rastlinami so višji predeli 
prodišč in obrečni bregovi s prevladujočim 
prodom in z nizkim deležem peska ter mu-
lja. Običajno gre za prodišča, ki so nastala 
pred desetimi in več leti, stabilnost podlage 
pa je omogočila razvoj vegetacije trajnih ze-
lišč, v kateri imajo poleg ruderalk (na pri-
mer navadne milnice, Saponaria officinalis) 
pomembno vlogo rastline polsuhih (Molinio-
-Arrhenatheretea) ter celo suhih (Festuco-Bro-
metea) travišč. Na grobem sedimentu nad 
rečno gladino dvignjenih območij najdejo 
nekatere rastline svoj nadomestni življenjski 
prostor in zatočišče, saj je suša omejujoči 
dejavnik za kolonizacijo in uveljavitev ra-
stlin visokega steblikovja, ki sicer uspevajo 
na drugih delih prodišč. Zato lahko tudi v 
rečnih sistemih najdemo na tako specifič-
nih mikrorastiščih suholjubne in toploljub-
ne travniške rastline. Med njimi so pogoste 
navadna pokalica (Silene vulgaris), navadna 
lakota (Galium mollugo), cipresasti mleček 
(Euphorbia cyparissias), ozkolistni trpotec 
(Plantago lanceolata), navadni glavinec (Cen-
turea jacea) in druge. To so običajno počasi 
rastoče rastline z zelo globokimi korenina-
mi, kar jim omogoča preživetje v obdobjih 
suše. Izvor semen in drugih razmnoževal-
nih enot travniških rastlin, ki jih najdemo 
na prodiščih, so na območju tradicionalne 
kmetijske krajine ob Dravi sicer še vedno 
prisotni in žal vedno bolj redki ter ogroženi 
ekstenzivni polsuhi in suhi travniki.
Pomembno vlogo v toploljubni pionirski in 
v ruderalno/traviščni vegetaciji na dravskih 
prodiščih imajo metuljnice (Fabaceae), kot 
so bela medena detelja (Melilotus albus), 
hmeljna meteljka (Medicago lupulina), črna 
detelja (Trifolium pratense) in ptičja grašica 
(Viccia cracca), saj bogatijo tla z dušikom in 
z izboljšanjem hranljivosti tal določajo tudi 
vrstno sestavo v nadaljnjih razvojnih sto-
pnjah vegetacije prodišč. 
Tujerodne invazivne rastline spreminjajo 
vegetacijo prodišč
Tujerodne invazivne rastline v zadnjih de-
setletjih značilno spreminjajo sestavo in 
strukturo vegetacije po celotni površini pro-
dišč. Vodni in obvodni življenjski prostori 
so med tistimi, za katere v splošnem velja, 
da so bolj dovzetni za njihovo invazijo, in 
sicer iz več razlogov. Poplave so naravna 
motnja, ki redno ustvarja prazna mesta (vr-
zeli) za uspešno naselitev pionirskih rastlin, 
hkrati je voda učinkovit prenašalec njihovih 
razmnoževalnih enot (plodov, semen, vege-
tativnih delov). Podobno kot tip vegetacije 
tudi sestavo prevladujočih invazivnih rastlin 
deloma določata višina terena ter struktura 
tal. Predvsem na mestih, kjer je več f inih 
sedimentov (mulja in peska) in so zato tla 
vlažna ter hranljiva, se ustvarijo ugodne raz-
mere za rast visokega steblikovja, mestoma z 
veliko pokrovnostjo prevladujejo žlezava ne-
dotika (Impatiens glandulifera), orjaška (So-
lidago gigantea) in kanadska zlata rozga (S. 
canadensis) ter deljenolistna rudbekija (Rud-
beckia laciniata) in japonski dresnik (Fallopia 
japonica), medtem ko se na tleh na prodni-
kih in na višjih mestih s sušnejšimi razme-
rami razraščata na primer pelinolistna am-
brozija (Ambrosia artemisiifolia) in enoletna 
suholetnica (Erigeron annuus). Pojavljanje 
tujerodnih rastlin na prodiščih je povezano 
tudi z okoliško kmetijsko krajino, ki je vir 
razširjanja invazivk. 
Plazeča zelena (Apium repens ( Jacq.) Lag.) 
– redka in ogrožena značilnica prodišč
Ohranjanje redkih rastlinskih vrst je po-
memben vidik varstva biotske pestrosti v 
svetovnem merilu, vendar so v mnogih pri-
merih vrste in razlogi, zakaj so redke, slabo 
poznani. Plazeča zelena (Apium repens) velja 
za redko na celotnem evropskem območju 
razširjenosti že vse od začetkov kartira-
nja razširjenosti rastlinskih vrst (približno 
stopetdeset let). Domnevajo, da bi njeno 
redkost lahko povzročile omejena ekološka 
niša, zelo specifične zahteve za spolno raz-
množevanje, nizka zmožnost razširjanja se-
men in njihova kratkoživost v tleh. 
Biologija in ekologija vrste
Plazeča zelena (A. repens) spada v družino 
kobulnic (Apiaceae). Je zelnata trajnica z de-
set do trideset centimetrov dolgim poleglim 
votlim steblom. Steblo se na kolencih uko-
reninja. Rastlina tvori rozete, listi pa so en-
krat pernato sestavljeni z grobo nazobčani-
mi jajčastimi lističi. V zalistjih ima pecljati 
sestavljeni kobul s tri- do osemlistnim ogri-
njalom, medtem ko so kobulčki s štiri- do 
šestlistnim ogrinjalcem. Cvetovi so petštev-
ni s pokrnelimi čašnimi listi. Zreli plod je v 
Na produ se razvije vrstno pestra plevelna vegetacija, v kateri so značilna dvoletna (na primer lučniki) in trajna 
zelišča. Slika kaže prodišče pri gradu Borl. Foto: Marija Meznarič.
376 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 377Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
parviflora) in kanadska hudoletnica (Cony-
za canadensis). Prav tako so raznolike vrste 
iz družine križnic (Brassicaceae), na primer 
navadna potočarka (Rorippa palustris), toga 
barbica (Barbarea stricta) in trpežna repnica 
(Rapistrum perenne). Med zelo pogostimi in 
redno prisotnimi vrstami rastja na prodiščih 
ne glede na strukturo tal so navadna rižolica 
(Leersia oryzoides) in trstikasta stožka (Moli-
nia arundinacea) ter plevela mila (Polygonum 
mite) in breskova dresen (Polygonum persica-
ria). 
Podobno bogati z rastlinami so višji predeli 
prodišč in obrečni bregovi s prevladujočim 
prodom in z nizkim deležem peska ter mu-
lja. Običajno gre za prodišča, ki so nastala 
pred desetimi in več leti, stabilnost podlage 
pa je omogočila razvoj vegetacije trajnih ze-
lišč, v kateri imajo poleg ruderalk (na pri-
mer navadne milnice, Saponaria officinalis) 
pomembno vlogo rastline polsuhih (Molinio-
-Arrhenatheretea) ter celo suhih (Festuco-Bro-
metea) travišč. Na grobem sedimentu nad 
rečno gladino dvignjenih območij najdejo 
nekatere rastline svoj nadomestni življenjski 
prostor in zatočišče, saj je suša omejujoči 
dejavnik za kolonizacijo in uveljavitev ra-
stlin visokega steblikovja, ki sicer uspevajo 
na drugih delih prodišč. Zato lahko tudi v 
rečnih sistemih najdemo na tako specifič-
nih mikrorastiščih suholjubne in toploljub-
ne travniške rastline. Med njimi so pogoste 
navadna pokalica (Silene vulgaris), navadna 
lakota (Galium mollugo), cipresasti mleček 
(Euphorbia cyparissias), ozkolistni trpotec 
(Plantago lanceolata), navadni glavinec (Cen-
turea jacea) in druge. To so običajno počasi 
rastoče rastline z zelo globokimi korenina-
mi, kar jim omogoča preživetje v obdobjih 
suše. Izvor semen in drugih razmnoževal-
nih enot travniških rastlin, ki jih najdemo 
na prodiščih, so na območju tradicionalne 
kmetijske krajine ob Dravi sicer še vedno 
prisotni in žal vedno bolj redki ter ogroženi 
ekstenzivni polsuhi in suhi travniki.
Pomembno vlogo v toploljubni pionirski in 
v ruderalno/traviščni vegetaciji na dravskih 
prodiščih imajo metuljnice (Fabaceae), kot 
so bela medena detelja (Melilotus albus), 
hmeljna meteljka (Medicago lupulina), črna 
detelja (Trifolium pratense) in ptičja grašica 
(Viccia cracca), saj bogatijo tla z dušikom in 
z izboljšanjem hranljivosti tal določajo tudi 
vrstno sestavo v nadaljnjih razvojnih sto-
pnjah vegetacije prodišč. 
Tujerodne invazivne rastline spreminjajo 
vegetacijo prodišč
Tujerodne invazivne rastline v zadnjih de-
setletjih značilno spreminjajo sestavo in 
strukturo vegetacije po celotni površini pro-
dišč. Vodni in obvodni življenjski prostori 
so med tistimi, za katere v splošnem velja, 
da so bolj dovzetni za njihovo invazijo, in 
sicer iz več razlogov. Poplave so naravna 
motnja, ki redno ustvarja prazna mesta (vr-
zeli) za uspešno naselitev pionirskih rastlin, 
hkrati je voda učinkovit prenašalec njihovih 
razmnoževalnih enot (plodov, semen, vege-
tativnih delov). Podobno kot tip vegetacije 
tudi sestavo prevladujočih invazivnih rastlin 
deloma določata višina terena ter struktura 
tal. Predvsem na mestih, kjer je več f inih 
sedimentov (mulja in peska) in so zato tla 
vlažna ter hranljiva, se ustvarijo ugodne raz-
mere za rast visokega steblikovja, mestoma z 
veliko pokrovnostjo prevladujejo žlezava ne-
dotika (Impatiens glandulifera), orjaška (So-
lidago gigantea) in kanadska zlata rozga (S. 
canadensis) ter deljenolistna rudbekija (Rud-
beckia laciniata) in japonski dresnik (Fallopia 
japonica), medtem ko se na tleh na prodni-
kih in na višjih mestih s sušnejšimi razme-
rami razraščata na primer pelinolistna am-
brozija (Ambrosia artemisiifolia) in enoletna 
suholetnica (Erigeron annuus). Pojavljanje 
tujerodnih rastlin na prodiščih je povezano 
tudi z okoliško kmetijsko krajino, ki je vir 
razširjanja invazivk. 
Plazeča zelena (Apium repens ( Jacq.) Lag.) 
– redka in ogrožena značilnica prodišč
Ohranjanje redkih rastlinskih vrst je po-
memben vidik varstva biotske pestrosti v 
svetovnem merilu, vendar so v mnogih pri-
merih vrste in razlogi, zakaj so redke, slabo 
poznani. Plazeča zelena (Apium repens) velja 
za redko na celotnem evropskem območju 
razširjenosti že vse od začetkov kartira-
nja razširjenosti rastlinskih vrst (približno 
stopetdeset let). Domnevajo, da bi njeno 
redkost lahko povzročile omejena ekološka 
niša, zelo specifične zahteve za spolno raz-
množevanje, nizka zmožnost razširjanja se-
men in njihova kratkoživost v tleh. 
Biologija in ekologija vrste
Plazeča zelena (A. repens) spada v družino 
kobulnic (Apiaceae). Je zelnata trajnica z de-
set do trideset centimetrov dolgim poleglim 
votlim steblom. Steblo se na kolencih uko-
reninja. Rastlina tvori rozete, listi pa so en-
krat pernato sestavljeni z grobo nazobčani-
mi jajčastimi lističi. V zalistjih ima pecljati 
sestavljeni kobul s tri- do osemlistnim ogri-
njalom, medtem ko so kobulčki s štiri- do 
šestlistnim ogrinjalcem. Cvetovi so petštev-
ni s pokrnelimi čašnimi listi. Zreli plod je v 
Na produ se razvije vrstno pestra plevelna vegetacija, v kateri so značilna dvoletna (na primer lučniki) in trajna 
zelišča. Slika kaže prodišče pri gradu Borl. Foto: Marija Meznarič.
378 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 379Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
povprečju 1,2 milimetra širok, kroglast in z 
ozkimi svetlejšimi vzdolžnimi rebri. Rastli-
na cveti med junijem in avgustom. Cvetenje 
in tvorba semen sta pogojena z vročimi in 
suhimi poletji ter z občasnim poplavljanjem 
v maju in juniju. Poplave zagotavljajo pro-
sta mesta za kalitev semen, ki se razširjajo 
pretežno jeseni. Medtem ko je razmnoževa-
nje s semeni strategija za razširjanje rastline 
na kopnem, pa v vodnem okolju prevladu-
je vegetativno razmnoževanje s pritlikami 
(stoloni). Plazečo zeleno v naravi pogosto 
zamenjujejo z vrstama Apium nodiflorum in 
ozkolistni koščec (Berula erecta), od katerih 
se sicer razlikuje po številnih znakih, nave-
denih v tabeli spodaj. 
Plazeče zelena (A. repens) je pionirska vrsta 
odprtih in motenih rastišč, kjer so tla stalno 
vlažna in občasno poplavljena. Njena narav-
na rastišča so ob rekah. Pojavlja se tudi na 
vlažnih travnikih, ki so nagnjeni k zimskim 
Plazeča zelena - redka in ogrožena značilnica prodišč. Foto: Nataša Pipenbaher.
Rastišče plazeče zelene na plitki muljasti podlagi. Foto: Nataša Pipenbaher.
Cvetoča plazeča zelena dva meseca po doselitvi na 
Dravska prodišča. Foto: Nataša Pipenbaher.
Razlike med morfološko podobnimi vrstami. Povzeto po: 
Aeschimann in sod., 2004; Lauber in Wagner, 2009; 
Martinčič in sod., 2009.
Ozkolistni koščec 
(Berula erecta)
Apium nodiflorum Plazeča zelena (Apium 
repens)
Oblika rastline
Pokončno kipeče steblo, 
ki lahko tvori pritlike. 
Rastlina visoka do enega 
metra.
Pritlična rastlina, na 
območju socvetij kipeče 
steblo, zakoreninjeno na 
območju kolenc. Rastlina 
tvori pritlike. Dolžina stebla 
do osemdeset centimetrov.
Pritlična rastlina s 
plazečim steblom, 
zakoreninjenim na 
vsakem kolencu. 
Rastlina tvori pritlike. 
Dolžina poleglega 
stebla do največ trideset 
centimetrov.
Socvetja Pokončna, na koncu 
poganjka.
Socvetja obstranska. Pokončna, na koncu 
poganjka.
Ogrinjalo Štiri do sedem listov. Nič do dva lista. Tri do osem listov.
Ogrinjalce Tri do šest listov. Štiri do šest listov. Štiri do šest listov.
Oblika lističev Listni rob enakomerno 
nacepljen, krpe so 
približno enako široke.
Listni rob enakomerno 
nacepljen, krpe so približno 
enako široke.
Rob lističev 
neenakomerno in redkeje 
nacepljen, manjše število 
krp.
Oblika prvega, 
najnižjega para 
lističev 
Spodnji par lističev slabše 
razvit od ostalih lističev, 
lahko tudi manjka, 
preobražen v konico ali 
kožno gubo.
Najnižji par lističev je na 
vsakem listu normalno 
razvit.
Najnižji par lističev je na 
vsakem listu normalno 
razvit.
Plod Daljši kot širši. Širši kot daljši.
Vonj zmečkane 
rastline
Vonj po korenju, zeleni. Brez vonja. Brez vonja.
378 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 379Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
povprečju 1,2 milimetra širok, kroglast in z 
ozkimi svetlejšimi vzdolžnimi rebri. Rastli-
na cveti med junijem in avgustom. Cvetenje 
in tvorba semen sta pogojena z vročimi in 
suhimi poletji ter z občasnim poplavljanjem 
v maju in juniju. Poplave zagotavljajo pro-
sta mesta za kalitev semen, ki se razširjajo 
pretežno jeseni. Medtem ko je razmnoževa-
nje s semeni strategija za razširjanje rastline 
na kopnem, pa v vodnem okolju prevladu-
je vegetativno razmnoževanje s pritlikami 
(stoloni). Plazečo zeleno v naravi pogosto 
zamenjujejo z vrstama Apium nodiflorum in 
ozkolistni koščec (Berula erecta), od katerih 
se sicer razlikuje po številnih znakih, nave-
denih v tabeli spodaj. 
Plazeče zelena (A. repens) je pionirska vrsta 
odprtih in motenih rastišč, kjer so tla stalno 
vlažna in občasno poplavljena. Njena narav-
na rastišča so ob rekah. Pojavlja se tudi na 
vlažnih travnikih, ki so nagnjeni k zimskim 
Plazeča zelena - redka in ogrožena značilnica prodišč. Foto: Nataša Pipenbaher.
Rastišče plazeče zelene na plitki muljasti podlagi. Foto: Nataša Pipenbaher.
Cvetoča plazeča zelena dva meseca po doselitvi na 
Dravska prodišča. Foto: Nataša Pipenbaher.
Razlike med morfološko podobnimi vrstami. Povzeto po: 
Aeschimann in sod., 2004; Lauber in Wagner, 2009; 
Martinčič in sod., 2009.
Ozkolistni koščec 
(Berula erecta)
Apium nodiflorum Plazeča zelena (Apium 
repens)
Oblika rastline
Pokončno kipeče steblo, 
ki lahko tvori pritlike. 
Rastlina visoka do enega 
metra.
Pritlična rastlina, na 
območju socvetij kipeče 
steblo, zakoreninjeno na 
območju kolenc. Rastlina 
tvori pritlike. Dolžina stebla 
do osemdeset centimetrov.
Pritlična rastlina s 
plazečim steblom, 
zakoreninjenim na 
vsakem kolencu. 
Rastlina tvori pritlike. 
Dolžina poleglega 
stebla do največ trideset 
centimetrov.
Socvetja Pokončna, na koncu 
poganjka.
Socvetja obstranska. Pokončna, na koncu 
poganjka.
Ogrinjalo Štiri do sedem listov. Nič do dva lista. Tri do osem listov.
Ogrinjalce Tri do šest listov. Štiri do šest listov. Štiri do šest listov.
Oblika lističev Listni rob enakomerno 
nacepljen, krpe so 
približno enako široke.
Listni rob enakomerno 
nacepljen, krpe so približno 
enako široke.
Rob lističev 
neenakomerno in redkeje 
nacepljen, manjše število 
krp.
Oblika prvega, 
najnižjega para 
lističev 
Spodnji par lističev slabše 
razvit od ostalih lističev, 
lahko tudi manjka, 
preobražen v konico ali 
kožno gubo.
Najnižji par lističev je na 
vsakem listu normalno 
razvit.
Najnižji par lističev je na 
vsakem listu normalno 
razvit.
Plod Daljši kot širši. Širši kot daljši.
Vonj zmečkane 
rastline
Vonj po korenju, zeleni. Brez vonja. Brez vonja.
380 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 381Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
poplavam in motnjam, kar pa predstavlja 
njen drugotni življenjski prostor. Je šibek 
kompetitor, kar ji predstavlja težavo, ko v 
njen prostor vdirajo številne invazivke, kot 
sta na primer žlezava nedotika (Impatiens 
glandulifera) in orjaška zlata rozga (Solidago 
gigantea). Je svetloljubna rastlina ter uspeva 
na rastiščih z rahlo humoznimi ali pešče-
nimi tlemi. Plazeča zelena raste v vodah, 
kjer so zmerne do nizke količine hranilnih 
snovi (mezo- in oligotrofne vode). Na nje-
nih rastiščih jo ogrožajo spreminjanje rečne 
dinamike, obsežno pridobivanje gramoza, 
onesnaževanje, kar vključuje tudi naraščanje 
količine hranilnih snovi, in v določeni meri 
športni ribolov (pogosto teptanje); po dru-
gi strani pa vrsto ogrožajo naravni procesi 
sukcesije.
V literaturi najdemo za Slovenijo omenje-
na naslednja nahajališča: navedbe Ernesta 
Mayerja se nanašajo na avstrijski del Ko-
roške (tam je danes že izumrla), navedbe 
za Štajersko pa temeljijo na več kot sto let 
starih Murmannovih (1874) podatkih o na-
hajališčih pri Borlu, Sv. Barbari v Koreni in 
Vidmu pri Ptuju. Na območju vzdolž reke 
Drave med Ptujskim jezerom in Središčem 
ob Dravi je bila v Sloveniji nazadnje do-
mnevno najdena leta 1997 južno od Središča 
ob Dravi na peščenih vlažnih tleh (Jogan in 
sod., 1999). 
 
Doselitev plazeče zelene v življenjske 
prostore vzdolž reke Drave v sklopu 
projekta zaDravo 
Območje vzdolž reke Drave med Ptujskim 
jezerom in državno mejo pri Središču ob 
Dravi je opredeljeno kot območje Nature 
2000 in je zaradi velike biotske pestrosti 
eno izmed najpomembnejših zavarovanih 
območij v Sloveniji. Zaradi vpliva podnebja 
bližnje Panonske nižine sodi v subpanonsko 
fitogeografsko območje Slovenije, kjer osre-
dnji nižinski del sestavljajo naplavine reke 
Drave. Omenjeni odsek reke Drave je ohra-
nil naravno dinamiko in naravne življenjske 
prostore, ki s svojim mozaikom prispevajo 
k ekološki vlogi reke kot celote, hkrati pa 
bogatijo vrstno, habitatno in krajinsko bi-
otsko pestrost območja. Eden od elemen-
tov rečnega in obrečnega ekosistema Drave 
so rečne in obrečne naplavine (prod, pesek 
in mulj), ki so primerna rastišča plazeče 
zelene. Posebnost omenjenega območja ob 
Dravi je tudi pojavljanje manjših izvirov s 
hranili revnih (oligotrofnih) voda tik pred 
izlivom v reko, tako imenovane »studenčni-
ce« s hladnejšo in bistro vodo v kombinaciji 
s prodnatim/peščenim ali plitkim muljastim 
dnom. Studenčnice oblikujejo plitke vodne 
površine, mestoma razlite v stoječe vode, ki 
ob višjih vodostajih tvorijo rečne okljuke ali 
delujejo kot mrtvi rokavi. Občasno se lah-
ko skoraj popolnoma izsušijo. Zato ima ta 
življenjski prostor svoje značilno rastlinstvo 
in živalstvo. V vodi se razrastejo vrste, kot 
so ozkolistni koščec (Berula erecta), ločje 
( Juncus sp.), mala vodna leča (Lemna minor), 
dristavec (Potamogeton sp.), polegla linderni-
ja (Lindernia procumbens), močvirska preslica 
(Equisetum palustre) in podobne vrste. Med 
značilnicami za ta redki in specif ični ži-
vljenjski prostor s plitko vodo, ki lahko ob-
časno krepko naraste ali se izsuši, pa je tudi 
plazeča zelena s svojo biologijo (fenotipsko 
plastičnostjo in prilagoditvami na zalitje ali 
izsušitev). 
V okviru projekta zaDravo – »Drava – Na-
tura 2000, reka za prihodnost; Izboljšanje sta-
nja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov reč-
nega in obrečnega pasu reke Drave« (projekt 
sofinancirata Republika Slovenija in Evrop-
ska unija iz Evropskega sklada za regional-
ni razvoj) je bila v juniju leta 2022 plazeča 
zelena (A. repens) doseljena na sedmih ra-
stiščih, razporejenih vzdolž reke Drave med 
Ptujskim jezerom in državno mejo pri Sre-
dišču ob Dravi (poročilo projekta Pipenba-
her in sod., 2022). Rastlina je bila nasajena 
na ploskvah vzdolž transekta voda–kopno 
na območju skupne velikosti 0,283 hektara. 
Podatki spremljanja stanja nekaj mesecev po 
zasaditvi so pokazali, da najbolje uspevajo 
tiste rastline, ki se nahajajo v ne preveč de-
roči, a še vedno tekoči vodi in na prehodu 
med reko in kopnim. Prav tako je ne mo-
ti zasenčenost z drugimi zelišči, če ta niso 
preveč agresivna in je ne prerastejo.
Srednji tokovi evropskih (zlasti srednjee-
vropskih) rek so že desetletja močno de-
gradirani. Velike reke so v nižinah izgu-
bile svojo dinamiko. Površine območij z 
ohranjeno sposobnostjo zadrževanja vode 
in z vsemi življenjskimi prostori, ki jih se-
stavljajo, pa so bile v veliki večini primerov 
bistveno skrčene in osiromašene. Vzroki so 
kmetijstvo, hidroenergija, poselitev, poplav-
na varnost in splošno nerazumevanje vloge 
obrečnega prostora za kakovost voda, ži-
vljenjskih prostorov in vrst. Aktivnosti za 
uspešno doselitev plazeče zelene, ki je zna-
čilnica in pokazateljica ohranjenega rečnega 
in obrečnega pasu reke Drave, je zato treba 
gledati v širšem okviru varovanja srednjega 
toka evropske reke, saj je nadaljnji obstoj vr-
ste v veliki meri odvisen od ustrezne rabe 
ter gospodarskih oziroma družbenih dejav-
nosti na območju. 
Literatura:
Aeschimann, D., Lauber, K., Moser, D. M., Theurillat, 
J.-P., 2004: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae–
Orchidaceae. Bern, Stuttgart, Wien, 1188 str.
Burmeier, S., Jensen, K., 2009: Experimental ecology 
and habitat specificity of the endangered plant Apium 
repens (Jacq.) Lag. at the northern edge of its range. 
Plant Ecology and Diversity, 2 (1): 65-75.
Jogan, N., Bačič, T., Vreš, B., 1999: Prispevek k 
poznavanju flore okolice Ormoža (vzhodna Slovenija). 
Natura Slovenije, 1 (1): 5–28. Ljubljana: Zveza za 
tehnično kulturo Slovenije. , 
Lauber, K., Wagner, G., 2009: Flora Helvetica. 1., 
korrigierter Nachdruck der 4. Auflage. Bern–Stuttgart–
Wien: Haupt Verlag, 1632 str.
Martinčič, A., 2010: Mala flora Slovenije: ključ za 
določanje praprotnic in semenk. Ljubljana: Tehniška 
založba Slovenije. 
Pipenbaher, N., (avtor, vodja projekta), Ivajnšič, D., 
Škornik, S., Kaligarič, M., Grujić, J. V., Ciringer, T., 
Ambrožič-Dolinšek, J., 2022: Drava - Natura 2000, 
reka za prihodnost: izboljšanje stanja ohranjenosti vrst 
in habitatnih tipov rečnega in obrečnega pasu reke Drave 
- akronim zaDRAVO: poročilo: Segment 2. Maribor: 
Fakulteta za naravoslovje in matematiko. 
Škornik, S., Meznarič, M., Kaligarič, M., 2017: Factors 
affecting composition of gravel bar vegetation in middle 
reach of a lowland river. Polish journal of ecology, 65 (2): 
194-210.
Dr. Sonja Škornik je predavateljica botanike na Fakulteti za naravoslovje 
in matematiko Univerze v Mariboru. Predava teme s področij taksonomije 
rastlin, rastlinske in vegetacijske ekologije ter varstva narave. To so tudi 
področja njenega raziskovalno-strokovnega dela. Dejavna je pri številnih 
projektih, ki vključujejo študije rastlin in vegetacije, varstvene cilje in 
ukrepe za habitatne tipe ter območja Nature 2000.
Dr. Nataša Pipenbaher je biologinja, zaposlena na Oddelku za biologijo 
na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V 
ospredju njenega strokovnega in znanstvenega dela je rastlinstvo travnikov 
ter morfološko-funkcionalne značilnosti rastlinskih vrst. Ukvarja se tudi s 
prodiščno vegetacijo, genetiko vrst ter z urbanimi zelenimi površinami. 
380 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 381Rastlinstvo Dravskih prodiščRastlinstvo Dravskih prodišč
poplavam in motnjam, kar pa predstavlja 
njen drugotni življenjski prostor. Je šibek 
kompetitor, kar ji predstavlja težavo, ko v 
njen prostor vdirajo številne invazivke, kot 
sta na primer žlezava nedotika (Impatiens 
glandulifera) in orjaška zlata rozga (Solidago 
gigantea). Je svetloljubna rastlina ter uspeva 
na rastiščih z rahlo humoznimi ali pešče-
nimi tlemi. Plazeča zelena raste v vodah, 
kjer so zmerne do nizke količine hranilnih 
snovi (mezo- in oligotrofne vode). Na nje-
nih rastiščih jo ogrožajo spreminjanje rečne 
dinamike, obsežno pridobivanje gramoza, 
onesnaževanje, kar vključuje tudi naraščanje 
količine hranilnih snovi, in v določeni meri 
športni ribolov (pogosto teptanje); po dru-
gi strani pa vrsto ogrožajo naravni procesi 
sukcesije.
V literaturi najdemo za Slovenijo omenje-
na naslednja nahajališča: navedbe Ernesta 
Mayerja se nanašajo na avstrijski del Ko-
roške (tam je danes že izumrla), navedbe 
za Štajersko pa temeljijo na več kot sto let 
starih Murmannovih (1874) podatkih o na-
hajališčih pri Borlu, Sv. Barbari v Koreni in 
Vidmu pri Ptuju. Na območju vzdolž reke 
Drave med Ptujskim jezerom in Središčem 
ob Dravi je bila v Sloveniji nazadnje do-
mnevno najdena leta 1997 južno od Središča 
ob Dravi na peščenih vlažnih tleh (Jogan in 
sod., 1999). 
 
Doselitev plazeče zelene v življenjske 
prostore vzdolž reke Drave v sklopu 
projekta zaDravo 
Območje vzdolž reke Drave med Ptujskim 
jezerom in državno mejo pri Središču ob 
Dravi je opredeljeno kot območje Nature 
2000 in je zaradi velike biotske pestrosti 
eno izmed najpomembnejših zavarovanih 
območij v Sloveniji. Zaradi vpliva podnebja 
bližnje Panonske nižine sodi v subpanonsko 
fitogeografsko območje Slovenije, kjer osre-
dnji nižinski del sestavljajo naplavine reke 
Drave. Omenjeni odsek reke Drave je ohra-
nil naravno dinamiko in naravne življenjske 
prostore, ki s svojim mozaikom prispevajo 
k ekološki vlogi reke kot celote, hkrati pa 
bogatijo vrstno, habitatno in krajinsko bi-
otsko pestrost območja. Eden od elemen-
tov rečnega in obrečnega ekosistema Drave 
so rečne in obrečne naplavine (prod, pesek 
in mulj), ki so primerna rastišča plazeče 
zelene. Posebnost omenjenega območja ob 
Dravi je tudi pojavljanje manjših izvirov s 
hranili revnih (oligotrofnih) voda tik pred 
izlivom v reko, tako imenovane »studenčni-
ce« s hladnejšo in bistro vodo v kombinaciji 
s prodnatim/peščenim ali plitkim muljastim 
dnom. Studenčnice oblikujejo plitke vodne 
površine, mestoma razlite v stoječe vode, ki 
ob višjih vodostajih tvorijo rečne okljuke ali 
delujejo kot mrtvi rokavi. Občasno se lah-
ko skoraj popolnoma izsušijo. Zato ima ta 
življenjski prostor svoje značilno rastlinstvo 
in živalstvo. V vodi se razrastejo vrste, kot 
so ozkolistni koščec (Berula erecta), ločje 
( Juncus sp.), mala vodna leča (Lemna minor), 
dristavec (Potamogeton sp.), polegla linderni-
ja (Lindernia procumbens), močvirska preslica 
(Equisetum palustre) in podobne vrste. Med 
značilnicami za ta redki in specif ični ži-
vljenjski prostor s plitko vodo, ki lahko ob-
časno krepko naraste ali se izsuši, pa je tudi 
plazeča zelena s svojo biologijo (fenotipsko 
plastičnostjo in prilagoditvami na zalitje ali 
izsušitev). 
V okviru projekta zaDravo – »Drava – Na-
tura 2000, reka za prihodnost; Izboljšanje sta-
nja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov reč-
nega in obrečnega pasu reke Drave« (projekt 
sofinancirata Republika Slovenija in Evrop-
ska unija iz Evropskega sklada za regional-
ni razvoj) je bila v juniju leta 2022 plazeča 
zelena (A. repens) doseljena na sedmih ra-
stiščih, razporejenih vzdolž reke Drave med 
Ptujskim jezerom in državno mejo pri Sre-
dišču ob Dravi (poročilo projekta Pipenba-
her in sod., 2022). Rastlina je bila nasajena 
na ploskvah vzdolž transekta voda–kopno 
na območju skupne velikosti 0,283 hektara. 
Podatki spremljanja stanja nekaj mesecev po 
zasaditvi so pokazali, da najbolje uspevajo 
tiste rastline, ki se nahajajo v ne preveč de-
roči, a še vedno tekoči vodi in na prehodu 
med reko in kopnim. Prav tako je ne mo-
ti zasenčenost z drugimi zelišči, če ta niso 
preveč agresivna in je ne prerastejo.
Srednji tokovi evropskih (zlasti srednjee-
vropskih) rek so že desetletja močno de-
gradirani. Velike reke so v nižinah izgu-
bile svojo dinamiko. Površine območij z 
ohranjeno sposobnostjo zadrževanja vode 
in z vsemi življenjskimi prostori, ki jih se-
stavljajo, pa so bile v veliki večini primerov 
bistveno skrčene in osiromašene. Vzroki so 
kmetijstvo, hidroenergija, poselitev, poplav-
na varnost in splošno nerazumevanje vloge 
obrečnega prostora za kakovost voda, ži-
vljenjskih prostorov in vrst. Aktivnosti za 
uspešno doselitev plazeče zelene, ki je zna-
čilnica in pokazateljica ohranjenega rečnega 
in obrečnega pasu reke Drave, je zato treba 
gledati v širšem okviru varovanja srednjega 
toka evropske reke, saj je nadaljnji obstoj vr-
ste v veliki meri odvisen od ustrezne rabe 
ter gospodarskih oziroma družbenih dejav-
nosti na območju. 
Literatura:
Aeschimann, D., Lauber, K., Moser, D. M., Theurillat, 
J.-P., 2004: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae–
Orchidaceae. Bern, Stuttgart, Wien, 1188 str.
Burmeier, S., Jensen, K., 2009: Experimental ecology 
and habitat specificity of the endangered plant Apium 
repens (Jacq.) Lag. at the northern edge of its range. 
Plant Ecology and Diversity, 2 (1): 65-75.
Jogan, N., Bačič, T., Vreš, B., 1999: Prispevek k 
poznavanju flore okolice Ormoža (vzhodna Slovenija). 
Natura Slovenije, 1 (1): 5–28. Ljubljana: Zveza za 
tehnično kulturo Slovenije. , 
Lauber, K., Wagner, G., 2009: Flora Helvetica. 1., 
korrigierter Nachdruck der 4. Auflage. Bern–Stuttgart–
Wien: Haupt Verlag, 1632 str.
Martinčič, A., 2010: Mala flora Slovenije: ključ za 
določanje praprotnic in semenk. Ljubljana: Tehniška 
založba Slovenije. 
Pipenbaher, N., (avtor, vodja projekta), Ivajnšič, D., 
Škornik, S., Kaligarič, M., Grujić, J. V., Ciringer, T., 
Ambrožič-Dolinšek, J., 2022: Drava - Natura 2000, 
reka za prihodnost: izboljšanje stanja ohranjenosti vrst 
in habitatnih tipov rečnega in obrečnega pasu reke Drave 
- akronim zaDRAVO: poročilo: Segment 2. Maribor: 
Fakulteta za naravoslovje in matematiko. 
Škornik, S., Meznarič, M., Kaligarič, M., 2017: Factors 
affecting composition of gravel bar vegetation in middle 
reach of a lowland river. Polish journal of ecology, 65 (2): 
194-210.
Dr. Sonja Škornik je predavateljica botanike na Fakulteti za naravoslovje 
in matematiko Univerze v Mariboru. Predava teme s področij taksonomije 
rastlin, rastlinske in vegetacijske ekologije ter varstva narave. To so tudi 
področja njenega raziskovalno-strokovnega dela. Dejavna je pri številnih 
projektih, ki vključujejo študije rastlin in vegetacije, varstvene cilje in 
ukrepe za habitatne tipe ter območja Nature 2000.
Dr. Nataša Pipenbaher je biologinja, zaposlena na Oddelku za biologijo 
na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V 
ospredju njenega strokovnega in znanstvenega dela je rastlinstvo travnikov 
ter morfološko-funkcionalne značilnosti rastlinskih vrst. Ukvarja se tudi s 
prodiščno vegetacijo, genetiko vrst ter z urbanimi zelenimi površinami.