ČLOVEK, KI JE SLEHERNI DAN V VAŠEM DOMU: KDO JE JELKO KACIN KOROŠEC O ADMIRALU JA: HITLERJUGEND STANE BROVET Čuprijska 9, Celje, tel: (063) 24-025, 24-303 PRAVA TRGOVINA ZA VAŠ AVTO ..feJtlB •mt!- * .. KAJ JE VEDEL JANŠA BRONHIJI 2 BRIONOV KAKO JE SLOVENSKA VOJSKA NAGNALA ARMADO V KASARNE: IZGANJANJE ZELEZA Dobimo se na barikadah NOVAM DOBA STRAN 2 HUDIČARIJE Jedrca pred poletom V vojnih razmerah, ki kljub trenutnemu premirju še vedno trajajo, je še posebej ogrožena jedrska elektrarna v Krškem. Že nekaj tednov se stopnjujejo grožnje nekaterih strank in posameznikov v Jugoslaviji (tu imamo v mislih četniške formacije gospoda Šešlja), da bo izveden napad na JE Krško. Tudi tankovski boji med JA in slovenska TO so potekati v neposredni bližini elektrarne. Paradoks postavitve JE je tudi v tem, da je manj kot osem kilometrov oddaljeno tudi cerkljansko vojaško letališče (JA) - v času agresije pa so vojaška letala agresorjeve armade preletavala nuklearko, oborožena z vsemi vrstami klasičnega orožja, vključno s težkimi rušilnimi bombami in raketnimi izstrelki zrak-zemlja. To je seveda v nasprotju z mednarodnimi konvencijami. Po informacijah vojaških strokovnjakov Teritorialne obrambe Slovenije lahko letala JA z več direktnimi izstrelki prebijejo zunanji oklep nuklearke, ki je iz armiranega betona. V takem primeru bi agresor resno poškodoval reaktorsko posodo in s tem jedrsko gorivo. Posledice; ekološka katastrofa, v kateri bi bito: neposredno Ogroženih prek 100.000 ljudi, jedrska nevarnost pa bi zadobila mednarodne razsežnosti. Varnost Krške nuklearke bi bila ogrožena tudi z uničenjem ponent ali glavne kupole (t. i. containtmenta), posebej slabo pa je pred letalskimi napadi zaščitena zgradba. im- to predstav- Prav zaradi absurdne vojaške agresije, katere namere in cilji so nepredvidljivi in nepredstavljivi, so Zeleni Slovenije sprožili klic v sili in grožnjo mednarodni skupnosti za takojšnjo pomoč pri obvarovanja morebitnega napada na jedrsko elektrarno Apel o razmerah jugoslovanske armade, ki žeh nuklearko bombardirati oz. predvideva neposreden vojaški napad na krško jedrsko elektrarno, je dobil tudi gospod Stevan Santo, zvezni sekretar za energetiko. Ali bo gospod Santo lahko zajezil vojaški plaz, nadzorovan s strani zveznih organov (temu hi lahko S preprostimi besedami rekli tudi vojaški puč), v tem trenutku še ni znano. Slovenske oblasti so v času ne[K>$tedoih vojaških operacij na ozemlju Slovenije sicer posredovale v primeru nuklearke: njeno moč so pristojni že 2 7. junija znižali za četrtino, 1. julija pa so vojaška letala presegla vse meje civiliziranega obnašanja in so izvedle manevre grožnje svojih letal iz nasprotnih smeri ravno nad elektrarno. Zato je republiška uprava za jedrsko varnost ustavila elektrarno do stanja hladne ustavitve, To seje zgodilo L julija ob 23.50, reak- ^ ““ Ne moremo zanesljivo vedeti, kaj se bo v prihodnosti še dogajalo na slovenskem ozemlju; kateri norec ne bo zdržal psihičnega pritisku in morebiti napadel jedrsko elektrarno Krčani in okoličani po pravici trepetajo za čbveŠka živ- 3 In ko se bo stanje vojne napetosti in nezanesljivosti premirja umirilo bo Slovenija končno priznana država, bodo morali pristojni, ki so nuklearki dali zakon in vneto zagovarjali njeno delovanje; odgovoriti na nekaj vprašanj. . Predvsem neprijetnih. Zakaj tako slaba zaščita zgradbe z vodnim bazenom, kjer je shranjeno iztrošeno gorivo? Kdo je odobriitokacijo jedrske elektrarne samo 7,5 kilometra oddaljeno od edinega vojaškega letališča jugoslovanske armade v Cerkljah? In še se bo našlo kaj neprijetnega za ušesa odgovornih. Če jih sploh imamo. TURISTIČNA PATRULJA Zaradi nastalih razmer po osamosvojitvi Slovenije žal za teden dni prekinjamo akcijo poročil s slovenske obale, Istre in dalmatinskih otokov. Kot kaže, bomo Slovenci letos dopust prestavili na drugo polovico poletja. Verjetno bomo takrat še bolj znali ceniti in uživati v prelepi slovenski pokrajini. Turistično patruljo Nove dobe bomo, ko bodo časi zreli za to, seveda nadaljevali. MED NAMI Bronhiji z Brionov Mrtve in ranjene smo prešteli, na tej in na oni strani, pa še vse civile vmes. Najboljše kar se slovenskim javnim medijem zdaj lahko zgodi je, da se rožljanje z orožjem v Beogradu in Ljubljani pomiri. V tem primeru bo sicer spet težje sestavljati časopise, ki so se zadnja dva tedna kar sami polnili s krvavim mesom in solzami, po drugi strani pa bo tako spet priložnost, da komentatorji v miru premeljejo vse izjave politikov, jim odpustijo tretjino zarečenega in ljudstvo opomnijo na krvoločno žival, ki ždi v slehernem oblastniku. Brionski zaključki so spreje- nez Janša je namreč 26. junija ti. Delujejo kot bonboni bron- dal izjavo za hrvaški dnevnik hi. Nič bolj nismo Slovenci po Zapad (ki je žal mnogi komen-Brionih samostojni, lažje pa tatorji niso opazili), v kateri je vseeno dihamo. V Srbiji so kategorično zatrdil, da ni nika-v ponedeljek brionske izide kršne verjetnosti, da bi jugoslo-prikazali kot zmagoslavje zvez- vanska armada v Sloveniji po ne politike (kaj je že to — mar- aktu razglasitve samostojnosti kovičevstvo ali adžičevstvo? intervenirala z orožjem. Že na-mesičevstvo gotovo ne!), v Slo- slednjega dne, ko je bila izjava veniji pa kot dokaz naše poli- natisnjena v Zapadu, se je zgo-tične zrelosti in miroljubnosti, dilo prav to. Pa niso ne eno ne drugo. Ob- Kot rečeno obstajata dve našanje slovenskih politikov na možnosti. Da Janša ni imel Brionih (menda niso bili po- pravih podatkov, ali pa je za-vsem enotni? nič novega!) ni vestno lagal. Da je bilo mogoče dosežek dozorelosti slovenske agresijo armade na Slovenijo diplomacije, temveč rezultat s skoraj stoodstotno gotovostjo napredka usposobljenosti Jan- predvideti potrjuje tudi izjava ševe vojaške informativne služ- sedaj upokojenega generala be, nekakšne slovenske voja- Tominca, ki,se je upokojil koške udbe. nec marca, da je že okoli 15. Janševa obveščevalna služba marca letos opozarjal na moč-je bila namreč še pred dvema ne težnje dela armadnih gene-tednoma ali popolnoma nespo- ralov, da bi eventualno sloven-sobna, ali pa nam je kar sama sko odcepitev odpravili s tanki nakopala armadne tanke na in nasiljem. Tolikanj manj je glavo. Obrambni minister Ja- verjetno, da Janša pred 27. ju- NOVADOBA Glavni urednik: Janez Sever Odgovorni urednik: Brane Piano Pomočnik odgovornega urednika: Peter Tomaž Dobrila Uredniki: Marjana Arnšek (kronika), Jana Štrlekar (reportaža), LucaS (fotografija) Tehnični urednik: Janez Herle Trženje: Roman Hriberšek (vodja), Jure Černetič, Aleš Matjaž, Matevž Cene (prodaja), Nives Seničar (tajnica). Izdaja Preše d.o.o., direktor: Janez Sever, namestnik Brane Piano, pomočnica direktorja Valerija Glavač, tiska Družbeno podjetje Delo - Tisk časopisov in revij, p.o. Naslov uredništva: Celje - knežje mesto, Aškerčeva 15, tel. (063) 27-606, 25-331. Cena 25 din, mesečna naročnina 90 din. Žiro račun pri celjski SDK št. 50700-603-31455. Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu republiškega sekretariata za informiranje. Izhaja ob sredah. Rokopisov ne vračamo. nijem, ko je imel tanke že dobesedno na lastnem dvorišču, ni imel pojma o pripravah armade, če se spomnimo, da je po okupaciji Slovenije njegova obveščevalna služba prav zgledno zafunkcionirala. Spomnimo se le nedelje popoldan, ko nam je po televiziji iz Cankarjevega doma gospod Janša osebno prebral govor generala Adžiča oficirjem, ki naj bi šli vdrugo pokoriti Slovenijo. Dejstva nas napeljujejo na hudičevo misel, da je bila agresija armade s strani slovenskih politikov zavestno izzvana, da bi nas tujina po vseh diplomatskih košaricah potem vendarle priznala. Prav vse je možno. Tolažimo se lahko vsaj s tem, da je na Brionih slovenska politika ubrala manj odločen ton in nam ne bo treba samostojnosti plačevati s krvjo, kakor se to zdi normalno predsedniku slovenske skupščine Francetu Bučarju. Samostojni torej do nadaljnega nismo nič bolj kot pred 26 junijem, dihamo pa lažje. Da se razumemo: v tem časopisu bomo dosledno podpirali vsa prizadevanja Slovenije za popolno osamosvojitev, če bo spet prišlo do agresije armade na Slovenijo, bomo pisali o vseh junaštvih domače in vsakemu zločinu tuje vojske ... Ampak politikom bomo dosledno in kritično gledali pod prste. Prav zato, ker so naši, morajo biti najboljši. SLOVENIJA PO OKUPACIJI Kronika nasilja in poguma lili Strani 5, 8, 9, 10, 11, 12. 13, 14, 15. 16, 17, 22 Stran 6 Stran 7 Stran 7 Stran 17 Stran 18 Stran 19, Stran 20 Stran 20 Stran 21 OBRAZI Jelko Kacin Kosta Čavoški lan Glover - James Stane Brovet Lojze Kovačič Madonna ZA RAZVEDRILO I/ vsejra sveta iz vsega sveta ■ Križanka 3. STRAN NOVA Wf DOBA OSEM DNI VOJNE V SLOVENIJI Kronika nasilja in poguma Prvi dan Četrtek, 27. 6. 1991 Oklepna vozila se iz vojašnic na štajerskem premikajo na vse konce SV Slovenije. JA pred blokadami TO in občanov pri Rušah, Pesnici, Ormožu, Središču ob Dravi. Center MB prehoden razen Ljubljanske ul., ki je blokirana s tovornjaki. V Pesnici JA odstrani tovornjak z blokade in poskuša prodreti. V Rušah pogajanja o umiku JA niso uspešna. Kolono oklepnikov presekajo na tri dele. Prvi stoji pri ruškem mostu, drugi pri Podvelki, tretji pa pri Vuhredu. V Ormožu vlada napeto zatišje; blokada zgleda nepremagljiva. Blokada pri Vuhredu popusti, JA nadaljuje pot proti mejnim prehodom na Viču, v Radljah in na Holmecu. TO v pripravljenosti. V Središču ob Dravi se prebije sedem oklepnikov in napreduje. Ormoško blokado s topovi uničijo. Pred Karavanškim predorom pristanejo helikopterji in izkrcajo okrog 60 vojakov. Jezersko obstreljujejo, izstrelki padajo tudi na Avstrijsko stran, spopadi tudi v Ormožu. V Pesnici obstreljujejo blokado in uničijo 6 tovornjakov, ter naletijo na novo blokado. V Ormožu ubit oficir JA. Le-ta pošlje v središče Ormoža pehoto in med uličnimi spopadi so ranjena dva civilista in dva teritorialca. V Rušah je napeto. JA grozi z zrušitvijo mostu. Zaradi tovornjakov s strupenimi snovmi se bojimo ekološke katastrofe. JA napoveduje okrepitve. Boji se začnejo tudi na mejnem prehodu Holmec. JA se v Pesnici prebija proti meji in se zaplete v boje s TO. Oborožujejo se tudi civilisti. JA se preda v Rušah. Zajetih okrog 20 vojakov, samohodka in nekaj vozil. Ormožu se približuje kolona 18 tankov, situacija se zaostruje. Janša poda prve podatke o spopadih, več kot 100 mrtvih in ranjenih, uničenih 6 helikopterjev in 15 tankov JA, prebegnilo tudi 100 vojakov JA in pomaga pri zavzetju le-tega. Padejo tudi Škofije. Pred Karavanškim predorom JA izvede desant. Štirje helikopterji pristanejo na Brniku in izkrcajo vojsko. Dostop je nemogoč zaradi tankov okrog letališča. Začne se oborožen spopad. Drugi dan petek, 28. 6. 1991 Slovenija je samostojna že dva dni. In prav tako dolgo okupirana. Strelja se po vsej Sloveniji, žrtve padajo povsod. Maribor je prav tako eden izmed ciljev napada Jugoslovanske armade. Pri streljanju na pripadnike Slovenske policije je bil zadet civilist, ponoči pa so streljali iz oklepnega vozila na avtomobil policije, ki je bil na svojem rednem obhodu. En policist je bil ubit, en pa huje ranjen. Barikado pred mejnim prehodom Šentilj je JA uničila z bombami iz letal. Pri tem sta umrla dva voznika kamionov Bolgarske narodnosti in dva Turške. Na mostu čez Dravo v Rušah so se pripadniki JA po prečuti noči predali teritorialni obrambi. V mariborski bolnišnici je ležalo ta dan 14 ranjenih. Na Mursko Soboto je bil izveden že drugi letalski napad. Vojaška vozila so se iz Metlike pomikala proti Novemu me- stu, vendar so jih na mostu čez Krko ustavili. Pri Novem mestu je prišlo do streljanja, en oficir JA je bil ranjen. Za obrambo Ljubljane so aktivirali enote TO in milice. Oboroženi so tudi s protiletalskim in protioklepnim orožjem, vendar ukaza za njegovo uporabo še nimajo. V primeru novih premikov JA bo TO minirala pomembnejše komunikacije. Svet guvernerjev Narodne banke Jugoslavije je sprejel ukrepe proti banki Slovenije — ustavitev črpanja posojil iz primarne emisije - ustavitev dobave gotovine - Slovenija in Hrvaška nimata pravice vstopa na devizni trg — banke obeh republik se lahko zadolžujejo le ob soglasju NBJ. Guverner banke Slovenije Arhar je napovedal uvedbo bonov, ki naj bi nadomestili pomanjkanje denarja. In sedaj še pregled operacij pol5.uri,konajbiJA prekinila vse dejavnosti, saj je, kot so sporočili v Beogradu, armada zasedla vse državne mejne prehode in dosegla svoj cilj. To pa seveda ne drži, kakor tudi ne drži informacija o prenehanju sovražnih dejavnosti JA. Ob 15. uri so padale bombe na mejhnem prehodu Šentilj, ki je še vedno v rokah TO. Ob 17.00 je armada prebila zadnjo barikado pred Šentiljem, vendar poti proti meji niso nadaljevali. Ob 16.30 je JA bombardirala TV oddajnik na Kumu in Nanosu. Ob 18. uri so iz letal streljali na Mursko Soboto in Dravograd. Na cesti Ljubljana—Zagreb na klancu Medvedjek so iz letal streljali na civilne avtomobile ter odvrgli nekaj bomb. Nekaj ljudi je bilo mrtvih. Dve raketi so iz letala izstrelili tudi na vhod v Karavanški predor, boji tam še trajajo. Ob 18.30 so v Murski Soboti iz letal obstreljevali okolico tamkajšnje vojašnice, ki jo obkoljujejo enote TO. V približno istem času pa so na poti med Murskim Središčem in Mursko Soboto preprečili prodor koloni oklepnih vozil JA. Svet guvernerjev narodne banke Jugoslavije sprejme ukrepe proti Sloveniji: ustavitev čipanja posojil iz primarne emisije; ustavitev dobave gotovine, prepoved vstopa na devizni trg. Ukrepi veljajo takoj. Guverner Banke Slovenije Arhar napove uporabo bonov. Tretji dan Sobota, 29. 6. 1991 Na mejnem prehodu Šentilj je TO obkolila enote JA ter jim postavila ultimat, da se do 15. ure predajo. V Gornji Radgoni je v pripravljenosti 7 tankov. Stanje je zelo napeto. Pripadniki JA so izropali nekaj trgovin z živili in nekaj stanovanj. Na mejnem prehodu Vrtojba je ob 20.45 zavihrala slovenska zastava. Zajetih je 120 vojakov in oficirjev JA. Upajo, da bo prehod kmalu odprt za ves promet. V Mokronogu pri Ljubljani JA grozi, da bo razstrelila lastne rezervoarje goriva. Pri tem bi prišlo do močne eksplozije, zato pozivajo vse prebivalce, naj se ne gibljejo v bližini tega področja. V Beogradu so javnosti posredovali še eno dezinformacijo, ki pravi, da so v Kliničnem centru v Ljubljani odklonili zdravniško pomoč dvema ženama oficirjev JA, ki naj bi dobili poškodbe pri eksploziji podtaknjene bombe v avtomobilu. Seveda pa nihče ne podtika bomb, v Kliničnem centru pa nudijo pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben. Stanje na Ljubljanskem letališču še vedno napeto, pričakujejo nove spopade. Na letališču v Cerkljah je prišlo do spopadov med pripadniki JA samimi, ko so pripadniki specialnih enot poskušali preprečiti predajo vojakov redne vojske. Četrti dan nedelja, 30. 6. 1991 Ob 09.00 je potekel rok ultimatu, ki ga je postavila komanda generalštaba JA. Istočasno je bila Republika Slovenija obveščena o vzletu vojaških letal iz splitskega, zagrebškega, za-darskega in bihaškega letališča. Zato so bili po vsej Sloveniji sproženi alarmi za nevarnost letalskega napada. Letalski alarm je bil končan med 10.15 in 10.30. V večini kasarn JA je zaradi tega prišlo do najvišje stopnje borbene pripravljenosti, vojska pa je vžigala tudi vozila. Na mejni prehod Škofije je prispela preiskovalna komisija 5. armadnega območja, ki bo skupaj s preiskovalnim sodnikom iz Kopra raziskovala vzroke smrti treh vojakov JA, ki so bili ubiti včeraj dopoldne. Mejni prehod Gornja Radgona je še zmeraj v rokah JA. Tankovska enota, ki se nahaja v okolici Brnika, je obkoljena od pripadnikov TO. Tudi na ostalih točkah, kjer so vojaki JA obkoljeni, ni bilo premikov. Na letališču v Cerkljah je posadka vojnega letalstva zapustila letališče, ki pa je še zmeraj pod nadzorom specialcev JA. V Ribnici so potekala pogajanja med županom in komandantom lokalne TO na eni in komandantom ribniške garnizije na drugi strani, da bi le-ta izpustil vojake, ki ne želijo sodelovati v agresiji na Republiko Slovenijo. Pogajanja so prekinjena, obstaja pa možnost, da bo komandant izpustil le tiste vojake, katere bodo prišli iskat starši. Do krajšega spopada je prišlo pred vhodom v Karavanški predor, ki je pod okupacijo JA. Sedaj je tam stanje mirno; pre-čakuje pa se, da bo predor v kratkem prevzela TO. Polkovnik Miškov iz Ljubljanskega korpusa, je preko Tanjuga sporočil, da enote TO proti njim vodijo totalno vojno. Prav tako je izjavil, da TO ne spoštuje premirja in da JA strelja samo v samoobrambi. Kot popolno izmišljotino je tudi označil današnjo napoved letalskega napada na Slovenijo. V Ljubljano so na pogovore prispeli Ante Markovič, podpredsednik zvezne vlade Mitrovič, admiral Stane Brovet in podsekretar jugoslovanskega ministrstva Čosič. Z njimi so se pogovarjali najvišji slovenski politični predstavniki z Milanom Kučanom na čelu. Predsednik Zveznega sveta za ustavno ureditev Bogič Bo-gičevič je za danes ob 21. uri sklical sejo zveznega ustavnega sveta, na kateri naj bi sodelovali Ante Markovič, zvezni, po- licijski, vojaški in zunanji ministri. Agencija HINA je posredovala ukaz ustavnega predsednika SFRJ Stipeta Mesiča, ki ukazuje JA, da takoj prekine okupacijske dejavnosti v Sloveniji in se takoj vrne v kasarne. Nemški zunanji minister Genscher je zaradi razmer v YU napovedal ukinitev celotne finančne pomoči v Jugoslaviji. Informativna služba petega armadnega območja, je v sporočilu za javnost zapisala, da ne more prevzeti odgovornosti za posledice razpleta v vojaškem skladišču goriva v Mokronogu. Tu namreč starejši vodnik Gru-jevič grozi, da bo pognal v zrak celotno skladišče, če ne bodo izpolnjeni njegovi pogoji. Zahteval je hrano in vodo za vojake, varen odhod njegove družine iz Slovenije in prihod vojaške enote, ki je blokirana v bližini Trebnjega. Evropska skupnost je postavila Sloveniji ultimat, da do 19. ure potrdi, da je suspendirala Deklaracijo o samostojnosti in suverenosti Slovenije. Bučar je na to odgovoril, da Slovenija ni sprejela deklaracije, ki je lahko podvržena ugovarjanju. Slovenija je sprejela pravni akt, pri katerem pa ugovori niso mo-goči. Člani nemškega parlamenta so na tiskovni konferenci dejali, da ne bodo dovolili, da bi se JA v Sloveniji obnašala kot sovjetska vojska na češkoslovaškem leta 1968. Poudarili so, da je posredovanje JA v Sloveniji povečalo mednarodne simpatije do slovenskega osamosvajanja. Danes je uredništvo Nove revije naslovilo na intelektualce v bivši Jugoslaviji pismo, v katerem jih opozarjajo, da ni mogoče spregledati zločinske dejavnosti boljševistične JA, ki Sloveniji odreka pravico do samostojnosti. Pismo so napisali, ker so se intelektualci v Jugoslaviji nenehno medsebojno podpirali, ko je šlo za pravico. Iz Beograd je prišla novica, ki jo je podal član predsedstva Jugoslavije, Vasil Tupurkov-ski. Sporočil je, da bo potekala seja predsedstva Jugoslavije, skupaj s tremi predstavniki iz Evrope. Po besedah Tupur-kovskega se nocoj pričakuje, da bodo izbrali in proglasili predsednika in podpredsednika Predsedništva Jugoslavije. Milan Kučan se je na sestanku z Markovičem dogovoril, da se bodo vse vojaške enote JA umaknile v vojašnice in prenehale z napadanjem Republike Slovenije. Peti dan ponedeljek 1. 7. 1991 Današnja noč je minila dokaj mirno. Namesto orožja je spregovorila diplomacija. Zvečer je bil izvoljen za predsednika predsedstva Stipe Mesič ob navzočnosti treh ministrov ES, ki so včeraj prišli na obisk v Jugoslavijo. V Banskih Dvorih so se predsedniki Slovenije, Hrvat-ske ter ZlS-a uspeli sprejeti dogovor o umiku JA v svoje kasarne, o prekintivi spopadov, in, da Slovenija ne bo sprejela nobene odločitve glede samostojnosti naslednje tri mesece. Pa vendar brez zapletov ni šlo. JA se noče vrniti brez orožja, vendar TO to zahteva. Tankovska enota pa še vedno grozi pred Dravogradom. Tudi drugod po Sloveniji enote JA, kljub ukazu, da se ob 6.00 začnejo pomikati nazaj proti kasarnam, do sedaj tega še niso storile. Slovenski minister za informiranje Jelko Kacin je povedal, da se bo JA vrnila v vojašnice. Imenovali bodo meddržavno komisijo, ki bo vrnitev nadzorovala, pri tem pa bi sodelovale tudi mednarodni opazovalec. V Gornji Radgoni se ljudje še vedno skrivajo v zakloniščih. Pogajata se poveljnik TO za štajersko Miloševič in polkovnik JA Popov. Stipe Mesič je na tiskovni konferenci dejal, da je za varnost v državi potrebno popolnoma izključiti JA iz političnega življenja. Zunanji ministri so se po sinočnjih pogovorih v Beogradu, kjer so se udeležili seje predsedstva YU, zgodaj zjutraj v Zagrebu pogovarjali še z Milanom Kučanom in Franjom Tudmanom. V Beograd je dopotoval nemški zunanji minister Genscher. Sprejel ga je minister za zunanje zadeve, sestal pa naj bi se tudi z Markovičem, Miloševičem in Gligorovom. Jutri pa naj bi se sestal tudi s Kučanom in Tudmanom. Genscher je dejal, da se zavzema za vrnitev vojske v vojašnice in poudaril, da je ohranjanje države s tanki nesmiselno. Do sedaj je dan potekal relativno mirno in v znamenju pogajanj. O poskusu premika JA poročajo edino s klanca Medvedjek. Bilo je 97 ranjenih, od tega 26 pripadnikov TO, 21 civilistov in 2 tuja državljana. 782 pripadnikov JA je prebe-žalo na stran TO, vsega skupaj je zajetih 1277 vojakov in oficirjev JA. V Ptujski kasarni je še vedno okoli 200 vojakov JA. Vojašnici so dostavili hrano, za to so se odločih po tem, ko so izvedeli, da oficirji dobivajo hrano od svojcev, vojaki pa so lačni. Mejni prehod v Gornji Radgoni je še vedno v rokah JA. Dopoldne so stekli pogovori, vendar brez uspeha. V Slovenski Bistrici je mir le navidezen. Po mestu so še vedno barikade, predvsem pred kasarno in skladiščem na Zgornji Ložnici. (dalje na strani 22) STOPITE BLIŽE, SLOVENSKI VOJAKI Celje - eno samo grobišče Obrazložitev nekaterih nejasnosti v zvezi s Smernicami za ureditev Spominskega parka Teharje. Društvu za varstvo okolja, Celje. Dne 22. 5. 1991 ste nam poslali dodatno stališče k javni razpravi o spremembi srednjeročnega plana občine Celje. Stališče je po fotokopiji sodeč bilo objavljeno v lokalnem časopisu in poslano na več naslovnikov. Ker se članek v večjem delu nanaša na mnenje g. Janeza Črneja o Smernicah za ureditev Spominskega parka Teharje, smo dolžni določene nejasnosti obrazložiti. Kot je razvidno iz naslova gradiva — Smernice za načrt ureditve Spominskega parka Teharje, smo v njem poskušali nakazati pogled na bodočo ureditev Spominskega parka Teharje. Gradivo ne obravnava zgodovinskih dogodkov oziroma, se jih dotakne le z nekaj uvodnimi stavki. Če je kdo pričakoval, da bo ustanova, ki se bavi z varovanjem naše naravne in kulturne dediščine, razreševala vprašanja in dileme naše polpretekle zgodovine, bo ob branju gradiva seveda ostal praznih rok. Upamo, da se tega ne bo pričakovalo tudi od arhitekta, ki bo izbran na natečaju za dokončno ureditev Spominskega parka. Predlagamo g. Janezu Črneju, da v primeru nadaljevanja dela komisije Demosa o poizvedbah o lokacijah celjskih povojnih in medvojnih grobišč, katere predsednik je, pri zbiranju ustnega gradiva vključi v skupino tudi zgodovinarja, ki pozna načine in metode zbiranja in vrednotenja ustnih virov, vprašanja virov prve in druge roke, primarnih in sekundarnih virov, predvsem pa, da bo zbrane izjave*znal urediti in zbrati v gradivo, ki bo imelo pomen tudi za zgodovinsko stroko. Predlagamo tudi, da v interesu razjasnitve dogodkov po vojni tako zbrane izjave posreduje skupini strokovnjakov, t. j. Raziskovalni skupini za proučitev usode slovenskih domobrancev in pripadnikov drugih nemškemu okupatorju podrejenih slovenskih oboroženih formacij, ki jo vodi prof. dr. Tone Ferenc iz Inštituta za novejšo zgodovino. V zvezi s pripombami, ki neposredno zadevajo vsebino Smernic, pa opozarjamo, da jih kar nekaj, ki so rezultat nenatančnega branja omenjenega gradiva. Tako v gradivu ni nikjer napisano, da pod pregrado ni grobov. Nasprotno piše namreč tako: »Menimo, da obstaja velika možnost, da so morebitna grobišča ostala pod zemljo in da ob izgradnji odlagališč niso bila preko-pavana ter da danes posmrtni ostanki ležijo globoko pod deponijami odlagališč.« V zvezi z mnenjem, da si g. Ferenc ni poiskal še druge dokumentacije in ljudskih pričevanj razen po Francu Kržetu iz Clevelanda, naj ponovno pojasnimo, da smo od Franca Kržeta povzeli samo skico taborišča v Teharjih. Kot nam je znano, je to edina sedaj znana skica taborišča, ki je bila objavljena (skica je bila res objavljena v več publikacijah, vendar je osnovni vir le Kržeto-va, vse ostale so namreč le njen ponatis). Skico smo poskušali primerjati z aeroposnetki iz let 1956 in 1990, ter jo na osnovi ustnega vira preživelega taboriščnika dopolnili z nekaterimi podatki. Kot je razvidno izgradiva, smo skico vključili zaradi mnenja, da bi bilo primerno v bodočem spominskem parku, ki smo si ga predstavljali kot postopno rekultivacijo popolnoma uničene in spremenjene narave v zelene površine, vključiti tudi rekonstrukcijo oziroma ponazoritev temeljev barak taborišča. Če ima g. Janez Čmej morda vire prve roke, ki bi lahko to skico dopolnili, bi mu bili seveda za pomoč zelo hvaležni. Prav tako v gradivu ni nikjer omenjeno, da žive priče ne obstajajo. Verjetno je posledica nenatančnega branja tudi mnenje. d.Tkot žrtve omenjamo le slovenske in hrvaške domobrance, ustaše, nedičevce in črnogorske četnike. V prvem stavku gradiva so imenovane skupine oboroženih kolaboracionistov omenjene le kot skupine, ki so jih zavezniške oblasti na Koroškem vrnile jugoslovanskim oblastem. Koliko je bilo žrtev, od kje so bile, koliko jih je bilo usmrčenih v taborišču in zunaj njega itd., je še predmet vprašanj, ki spričo pomanjkanja arhivskih virov iz tistega, časa, več - desetletne časovne oddaljenosti in prisilnega molka, najbrž ni lahko. Zavod R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine je v Smernicah poskušal predlagati način, kako urediti Spominski park Teharje. Osnovna ideja ureditve pa je zapisana na str. 17. »V Teharjih in verjetno še ponekod v celjski občini, pa tudi drugod po Sloveniji, pa bo interes, da območje, ki je bilo v preteklosti na zelo nepietetni način uničeno in oskrunjeno, rekultiviramo in mu poskušamo dali videz urejene kulturne krajine, oziroma, da poskušamo vzpostaviti čimbolj naravno okolje, z minimalno hortikulturno ureditvijo. K taki usmeritvi nas vodijo tudi civilizacijsko humane norme oddolžitve spomina vsem pokojnim. Pri tem pa se zavedamo, da je ureditev tako oskrunjene narave nemogoča naenkrat in takoj, zato predlagamo urejanje v več fazah«. V upanju na čimprejšnjo dostojno ureditev Spominskega parka Teharje s skupnimi močmi, znanjem in idejami vas, lepo pozdravljamo. JELKA PIRKOVIČ, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine Tožilec naj odstopi Nekdanje jetnice iz nemških koncentracijskih taborišč Ra-vensbriick in Auschwitz, z njihovimi številnimi podružnicami, zbrane na sestanku 1. julija 1991, odločno zahtevamo, da mora Tone Drobnič, kot javni tožilec Slovenije, odstopiti, ker njegova javna opredelitev v Novi zavezi vzbuja upravičen dvom v nepri-stranost njegovega delovanja. 'Ari* s*—2f’ t. '-*5CS‘ ^ c—- 'A-cfK, '7/' ^ -7 ~ mrzi. 7cvu ’ hi hi /T^r, Odločen protest Izvršni odbor Republiškega odbora Zveze združenj borcev NOV Slovenije izraža, v imenu udeležencev NOB, najgloblje ogorčenje in odločen protest zaradi surove agresije enot »Jugoslovanske armade«, ter očitnega poizkusa okupacije Republike Slovenije. Ta neizzvan, brezobziren. militarističen pohod je že povzročil številne ljudske žrtve, velika razdejanja in ogromno gmotno škodo, kar je brez primera v današnjem času in v sodobni Evropi. Slovenija je bila vse do tega rušilnega pohoda nedvomno naj- bolj miren in stabilen del jugoslovanskega prostora ter ni dajala povoda, da se uporabi sila in orožje namesto dialoga ter reševanja problemov na miroljuben in demokratičen način. Za taka dejanja ni in ne more biti opravičil. Za vse to bodo avtorji odgovorni pred zgodovino. Prepričam smo, da slovenski narod, tako kot ob okupaciji 1941. leta, ne bo dopustil, da bi zlomili njegovo jasno izraženo voljo po svobodi, neodvisnosti ter lastni, suvereni državi: Pozivamo vodstvo armade in vse odgovorne za ta neizzvani napad, ki je terjal že toliko žrtev in povzročil toliko tragedij, da takoj prenehajo z nasiljem in krvopro-litjem. Zahtevamo, da se vojska čimprej umakne v kasarne in s tem odpre pot za mirno, demokratično urejanje zadev, da bi lahko obnovili normalne tokove življenja in dela. Borci in udeleženci NOB se bomo po svojih močeh dejavno vključili in podprli vse napore za pravično obrambo našega narodnega dostojanstva in ozemlja Republike Slovenije. O tem bomo obvestili tudi borčevske organizacije v Jugoslaviji, sosednjih in drugih državah. ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV NOV SLOVENIJE, Republiški odbor, Ljubljana Kdo je ubil Kajuha? Kljub proglašeni »spravi«, ki naj bi omogočila strpno medsebojno življenje vseh Slovencev v sedanjosti in bodočnosti, del slovenskega tiska vztrajno odpira svoje strani prispevkom, ki napadajo in klevetajo osebe, potvarjajo dejstva in podtikajo »dogodke« iz naše polpretekle zgodovine. Jasen cilj tega početja je, da bi pri neobveščenih ljudeh vzbudili dvome v resničnost najsvetejših spominov na velika in junaška dejanja, ki jih je zapisala zgodovina naše oborožene borbe proti fašizmu. Nečasten primer takega ravnanja je tudi reportaža v celjski »Novi dobi« z dne 29. 5. 1991 pod naslovom: »Kdo je ubil Kajuha?«. Nepodpisana (!) avtorica reportaže je nanizala nekaj izjav nekompetentnih ljudi in neke »vitalne, široko razgledane gospe«, ki ima prijatelje v Ameriki (ki pa hoče ostati anonimna), ki pripoveduje kaj so jim drugi pripovedovali, da bi iz teh izjav izpeljala nezaslišano insinuacijo, da so pesnika Kajuha ubili partizani sami. Kot članica kulturniške skupine XIV. divizije NOV sem se udeležila bitke partizanov z Nemci v obkoljeni Žlebnikovi domačiji na Belih vodah 22. 2. 1944, v kateri je padel Kajuh. Zato s temvečjim zgražanjem obsojam podlo in neodgovorno klevetanje anonimne novinarke Usta »Nova doba«. VERA HREŠČAK-BEBLER Podpisana Marta Paulin-Brina sem bila članica kulturniške skupine XIV. divizije. Ko je padel Kajuh, sem bila v hiši »pri Žlebniku« med bojem partizanov z Nemci. Popolnoma soglašam z mojo soborko Vero Hreščak-Bebler. MARTA PAULIN-BRINA Razmišljanje o... Vojna. Streljanje. Letalski napadi. Okupacija. To so kratke, vendar pretresljive in strašne besede, ki pomenijo tako mnogo. Že, ko jih zaslišiš, te spreleti srh in groza. Mnogo ljudi je, ko so bili še otroci, preživelo grozote 5. STRAN NOVA P» DOBA teh besed. Veliko jih ni preživelo. Vendar je takrat prišel okupator od drugod. Toda sedaj... Zakaj? Tako se sprašujemo. Zakaj je treba vojne? Res je, da seže stoletja in tisočletja ljudje med seboj koljejo in ubijajo. Tudi naša dežela je že večkrat doživela to grozo. Doživela in preživela. Pa vendar se sprašujemo, zakaj ponovno. Zakaj toliko izgubljenih življenj in materialnih izgub, ko bi lahko vse to porabili v prid in blagor nekega naroda. Zakaj ne bi ljudje neke dežele imeli mir, ki si ga tako zelo želijo, zakaj ne bi živeli in ustvarjali svobodno in samostojno. Zakaj hočejo nekateri, z grobo silo in agresivnostjo, preprečiti nekomu, malemu narodu njegov svobodni obstoj. Sprašujem se, je mar lahko pri srcu tistemu, ki strelja na narod, kateri noče nikomur nič žalega. Hoče le sam odločati o sebi in svoji poti. Je mar že tako daleč padla vrednost človeka, da se moramo pobijati med seboj. Človek. To je beseda ob kateri se moramo zamisliti. Ob tej besedi vsakdo pomisli na razumno bitje, ki gospodari na zemlji. Z delom si je ustvaril tudi razum in se ločil od svojih prednikov. Začel je graditi, krotiti naravno energijo, se razgledovati po drugih planetih. Naravi je vsilil svoj način življenja in jo s tem pričel uničevati, ko zastruplja vodo in zrak, uničuje gozdove ter iztreblja vrsto raznih živali. Človek je, s svojim razumom, prišel že tako daleč, da dela proti sebi. Človek hoče uničevati človeka. Nek narod bi hotel izkoriščati drugega, ga zapostavljati in ovirati pri njegovem razvoju in napredku. In, ko peščica ljudi vidi, da razvoja in svobode ne bo mogla ustaviti, tedaj se pojavi prepad. Pojavi se sovraštvo in groba sila. Tanki prižigajo svoje motorje in se odpeljejo v lepo, malo, zeleno deželico, ki si želi samo svobode in demokracije. Zapokajo puške, zaregljajo strojnice, pojavijo se letala s svojim smrtonosnim tovorom. Brutalna sila pokaže svoje lice. Pričnejo padati žrtve. Civilne in necivilne. Grožnje s totalnim uničevanjem se pojavljajo od vsepovsod. V deželi malega naroda se pojavi tesnoba in se sprašuje zakaj mora doživeti okupacijo in preživljati težke trenutke. Ta narod se sprašuje, če njihovi najmlajši, ki sedaj, z nasmeškom in svetlimi očkami, gledajo v svet, res nimajo nikakršne mirne bodočnosti, v kateri bi lahko, s svojimi starši, živeli v miru in svobodi. Kljub tesnobi in okupaciji pa ta narod dostojanstveno in z dvignjeno glavo zre naprej na pot v svojo bodočnost, ki bo, upajmo, postala svetla in ravna, brez tankov in barikad. Vendar, tudi, ko bomo, po vseh teh strašnih dogodkih, postali svobodni, bo ostal nekje trpek in grenak spomin. IVAN STRMOLE, Celje TERME TOPOLŠICA Vam ponujajo: NEPOZABNE POČITNICE JULIJ *VGUST 7 dni 3.795 10 dni 5.070 14 dni 7 dni 6.640 4.050 10 dni 5.420 14 dni 7.110 UPOKOJENCI 7 dni 3.230 JULIJ 10 dni 4.310 14 dni 7 dni 5.645 3.570 AVGUST 10 dni 4.790 14 dni 6.280 V CENI JE VŠTETO: - 7,10 ali 14 polnih penzionov v 1/2 sobi v hotelu Vesna - neomejena uporaba termalnega bazena in savne - vsak dan (razen nedelje) telovadba v bazenu in telovadnici - zabavne prireditve, celodnevna animacija in rekreacija pod strokovnim vodstvom - plesni večeri, kulturne prireditve, izleti in še in še... - popusti: otroci do 5 let bivajo brezplačno, otroci do 12 let imajo 40 % popusta INFORMACIJE HOTEL VESNA, Topolšica 77 telefon: 063/891-120/113/114 REZERVACIJE telex: 33606 MOŽNOST OBROČNEGA ODPLAČEVANJA (3 OBROKI) TONE FILIPIČ MARIBORSKA 54. Celje, tel.: (063) 37-808 NAZORJEVA 23, Celje, tel.: (063) 28-749 Najcenejše in najboljše na dopust! Ponujamo vam dopust v Rovinju: VILLAS RUBIN in MONSENA FKK. VILLAS RUBIN 1 2/2 1/1 Polpenzion IV, V, X 21,10 27,80 VI, IX 26,50 41,40 VII, Vlil 40,60 55,00 Najem 2+1 3+1 4 + 1+1 apartma IV, V, X 34,90 38,20 42,60 VI, IX 50,40 67,60 82,60 VII, Vlil 86.60 115.60 138.20 Vse cene DEM v trenutni protivrednosti. Do 13. 7. menjava DEM po 9,00 din, od 13. 7 do 25. 8. menjava DEM po 13,00 din. Od 25. 8. menjava DEM po 10,00 din. MONSENA FKK 2/2 1/1 Polpenzion IV, V, X 21,10 26,70 VI, IX 27,80 34,00 VII, VIII 38,80 47,40 Najem 2+1 2+2 4+1+1 apartmaja IV, V, X 32,00 35,80 55,00 VI, IX 49,40 56,60 67,00 VII, Vlil 118,40 95,40 110,00 Za polni penzion dodatek * 5 DEM po osebi. Na skupno ceno popust 10%. TRENUTNO NAJCENEJE! ''tittrtrrrrrrr-““‘•.•■+***++*+*+++++++»+++++*++»+++»»++»++++++»+++++++++++»+*■+•++*) ‘ /O ljubljanska banka Splošna banka Celje d. d., Celje NOVI MEJNI ZNESKI Obveščamo vas, da od 1. julija 1991 dalje veljajo novi mejni zneski pri poslovanju s ČEKI PO TEKOČIH RAČUNIH: - minimalni znesek na katerega lahko glasi ček 200,00 din - maksimalni znesek čeka za gotovinsko izplačilo imetnikom TR bank in filijal skupine LB d.d. znaša 3.000,00 din - maksimalni znesek za gotovinski ček na poštah in bankah s katerimi ima LB d.d. sklenjeno pogodbo - maksimalni znesek za gotovinsko izplačilo v matični enoti banke - maksimalni znesek za brezgotovinski ček 1.500,00 din v višini sredstev no tekočem računu 3.000,00 HRANILNIMI VLOGAMI: - maksimalni gotovinski dvig iz HK brez primerjave stanja na poštah in bankah s katerimi ima LB d.d. sklenjeno pogodbo 3.000,00 din - maksimalni gotovinski dvig iz HK hranilno kreditne službe 3.000,00 din ČLOVEK, KI JE SLEHERNI DAN V VAŠEM DOMU Kdo je Jelko Kacin Izjemni dogodki, prelomni trenutki ali večji družbeni premiki navadno pripeljejo na površje tudi nove ljudi, za katere prej nismo vedeli, ali pa jih nismo opazili, čeprav so bili nekje poleg nas. Nekateri od teh ljudi utonejo v pozabo prav tako hitro, kot so se pojavili, za druge pa je to vstop v svet javnosti in medijske pozornosti. Jelko Kacin, ki te dni tako za Slovence kot za stotine novinarjev v ljubljanskem Cankarjevem domu pooseblja »našo stran«, ni povsem neznano ime, prav gotovo pa je ime, ki ne bo pozabljeno. Prav on je tisti, ki dvakrat na ali s pomočjo svojih gostov dan prihaja na tiskovne konfe- vedno znova potrpežljivo po-rence in tam novinarjem sam jasnjuje vse, kar hočejo vedeti. Hrvati preizkušajo srečo sisasssas naši največji politični predstavniki - kaj bi potem rekli za neodvisno Hvaško, k, seje osamosvojila celo nekaj minut vse g ■ . m' modMisti^ta r^sZa7a^olrJ^dmka predsed^va SFRJ. kij,m pohaja spolno torbo soh razčišCe- -ssj, sssssBsm llf UTT ... c-im.. JnMMl 'ti ... m i. r,ln kooftizm. da jc M ",0 ^ ^ HlSSi* - hrvaški kauhojvi špioh S,bi m bodo tako alahka in hibo poslovili, kor so so. vsaj »bolje drži ga, kot lovi ga« prav pride. ^ SJSSLTSZ S^STiS pozicija, v kateri se nahaja hrvaška oblast, ki sicer ima interL. ki jih bo Mas,d. ho,a, ,0 ali na. ša malo cepil Vojska je tako tudi onemogočena, če pa bo izvedla državni udar, bo situacija takoj jasna, predvsem za novoustanovljeni državi. Zece bo samo poskušala zapustiti vojašnice na Prihaja točno ob napovedani uri, vedno brezhibno urejen in pove tisto, kar ima povedati. Nato odide, vmes pa ga lahko slišimo na radiu ali televiziji, v živo se oglaša vsakič, ko ima sporočiti kakšno važno novico. Govori vedno enako: jasno, glasno, jedrnato in kratko. Vse, kar pove, je tako jasno, da je včasih grozljivo. Grozljive so tudi novice, kijih pove, tako kot je grozljivo prav vse, kar se v zadnjih dneh dogaja v Sloveniji. Da je minister za informiranje utrujen, se je doslej videlo le nekajkrat, ko je bil nekoliko preveč nestrpen do novinarjev v Cankarjevem domu. Nekateri so trdili, da je bil aroganten. To so mu v Mladini tudi očitali. Potem, ko smo na eni izmed tiskovnih konferenc videli, da je skrbno prebiral Mladino, si je ta očitek očitno dobro zapomnil, saj je bil v naslednjih dneh do novinarjev veliko bolj prizanesljiv. Čeprav je kar težko biti prizanesljiv do ljudi, ki na vseh tiskovnih konferencah sprašujejo vedno iste stvari in še deseti dan vojne sprašujejo, kdo je prvi ustrelil. Ob takšnih vprašanjih se Kacin le še preseda in si popravlja očala, le včasih nekoliko nekontrolirano zakrili z rokami. Ali sploh kdaj spi, ne ve nihče. Njegovi sodelavci pravijo, da malo zadremlje kar v svoji delovni sobi na sekretariatu za informiranje. Prav tako ne vemo, ali mu je v teh dneh kdaj uspelo v bolnici obiskati sina, ki se je konec aprila hudo ponesrečil. Pred vojno je kljub obilici dela skupaj z ženo vsak dan več ur prebil ob sinovi bolniški postelji in se skupaj z zdravniki boril za njegovo življenje. Zato lahko razume Kranj pri obrambnih zadevah, dokler si ga ni Janez Janša izbral za svojega namestnika. Širša javnost je za Jelka Kacina prvič slišala s televizije, ko je ob zalivski vojni komentiral ameriško in iraško oborožitev, s posebnim poudarkom na letalstvu. Letala so Kacinova velika ljubezen, poleg številnih strokovnih člankov je uredil tudi odlično monografijo o letalih. Poslanci slovenske skupščine so imeli priložnost spoznati Kacina kot Janševega namestnika, ki mu je - tudi zaradi izrednih govorniških sposobnosti — uspelo spraviti skozi parlament kar nekaj zakonov z obrambnega področja brez večjih zapletov. Nekateri še vedno trdijo, da je imelo obrambno ministrstvo najboljšo kadrovsko zasedbo, zato jim je tudi uspelo v letu dni opraviti ogromno dela, ki je bilo širši javnosti manj znano. Da je področje obrambe dobro (re)or-ganizirano, se je pokazalo te dni, ko je Teritorialna obramba delovala skoraj brez vidnejših problemov. O Jelku Kacinu se je pričelo največ ugibati takrat, ko je zamenjal odstavljenega Staneta Staniča na sekretariatu za informiranje. Njegovo imenovanje za ministra za informiranje je bilo veliko presenečenje, prav toliko pa je bilo tudi najrazličnejših ugibanj. Tudi takšnih, ki so trdila, da je posjal prehuda konkurenca Janezu Janši. Zadnji dogodki so pokazali, da je bilo Kacinovo imenovanje za ministra za informiranje prav gotovo najboljša Peterletova kadrovska poteza doslej. Kacin namreč premore znanje, ki mu ga je mogoče ie zavidati. Je ravno prav star, da Jelko Kacin sitnež ne bo upal več oglasiti in ne preostro, da bi prestrašil druge. Ob tolikšnem številu novinarjev, kot se jih je zvrstilo na tiskovnih konferencah od začetka vojne dalje, je treba imeti res posebne sposobnosti, da vso to množico tudi obvladuješ. Tudi zato, ker nekateri tuji novinarji še vedno ne razumejo zapletenosti odnosov v Jugoslaviji in jim predvsem ni jasna vloga JA in nadzora nad njo. Med novinarji, ki prihajajo na tiskovne konference, pa je tudi kar nekaj naših kolegov, predvsem iz beograjskih redakcij, ki imajo svoje videnje te vojne. Njim je Kacin že na začetku dal jasno vedeti, da na tiskovnih konferencah ne bodo mogli imeti svojih mini mitingov. Kacinova velika zasluga je, da je tujina dobila v teh dneh ti pred javnost in kateri so prišli sami. Dejstvo pa je, da so tudi tiskovne konference del dobro pripravljene strategije nastopov slovenskih politikov v javnosti. Tisti, ki prihajajo v Cankarjev dom, včasih sicer delujejo nekoliko utrujeno, vendar pa suvereno in samozavestno. Kot ljudje, ki vedo kaj hočejo, in se zato tudi borijo. Delujejo kot voditelji države, ki hoče biti samostojna in ima za to vse pogoje, vendar ji tega drugi ne pustijo. In predvsem so doslej pokazali, da so politiki, vredni, da jim svet prizna njihovo državo. Ko bo konec te vojne norije in bo čas za treznejše analize, bo mogoče oceniti tudi vlogo Jelka Kacina v slovenskem medijskem in političnem prostoru. Na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu s pomočnikom Matjažem Kekom, zadolženim za stike s tujimi novinarji tudi vse tiste zaskrbljene starše, ki imajo svoje otroke v JA, pa ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Jelko Kacin je Gorenjec, čeprav se je leta 1955 rodil v Celju, saj je bil njegov oče takrat zaposlen v Steklarni v Rogaški Slatini, vendar se je družina kmalu preselila na Gorenjsko. Bil je v prvi generaciji, ki je končala študij obramboslovja na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Njegovi študijski kolegi se ga spominjajo kot mirnega in komaj opaznega, toda bistrega študenta. Delal je na občini ga vsi jemljejo resno in je dovolj samozavesten, da se ne ustraši priznati svojih napak in se zanje tudi opravičiti. Je dovolj ambiciozen, da zna probleme spremeniti v priložnosti. Ima retorične sposobnosti, zaradi katerih mu je težko kdo kos, s to isto, jasno, razločno in odločno retoriko pa obvladuje še tako zdolgočasene poslušalce. In ima dragocen občutek za to, da je mogoče tudi zelo pomembne stvari povedati na kratko. Natančno ve, s kakšnim glasom mora povedati svoj odgovor na neprijetno vprašanje. Ravno prav ostro, da se o Sloveniji takšno podobo, kot si jo lahko le želimo. V tem trenutku je srečno naključje, da se minister za informiranje spozna tudi na vojaške zadeve in lahko ima tiskovno konferenco tudi sam, če je treba. S tem svojim znanjem in sposobnostjo vodenja pogovor v veliki meri olajšuje delo tudi svojim kolegom in drugim slovenskim politikom, ki si kljub nevarnosti in obilici dela vzamejo čas in domači in tuji javnosti predstavljajo naša stališča. Težko je oceniti, koliko je takšnih politikov, ki jih je prav Kacin prepričal, da morajo pri- Že danes nekateri trdijo, da so ta hip v Sloveniji pomembni le trije ministri: Janez Janša, Jelko Kacin in Igor Bavčar. Vprašanje je, kaj je resnica, objektivno pa so trenutno res najbolj izpostavljeni. Upajmo le, da se ne bo našel kdo, ki bi mu po stari slovenski navadi šel Kacinov vzpon preveč v nos. V tem trenutku nedvomno rabimo ljudi, ki odstopajo od povprečja. Ne zato, da bi jih častili, temveč zato, da nam vlijejo samozavest in da nas popeljejo naprej. Jelko Kacin je prav gotovo takšen človek. Le koliko ga bo to stalo? INTERVJU Z DR. ROSTO ČAVOŠKIM Srbija potrebuje samostojnost Pogovor z dr. Kosto Čavoškim, enim izmed ustanoviteljev in možganov srbske Liberalne stranke, ki je del Demokratične opozicije v naši najbolj železni republiki in vztrajnim borcem proti partijskemu enoumju, ki je 45 let vladalo v Jugoslaviji, v Srbiji pa še vedno, smo opravili kar po telefonu, ko so nam politiki od vsepovsod kar torpedirali glave s svojimi variantami. Zaradi tega se nam zdi direktna veza še najbolj verodostojna. lliSBIi «m! M BBaais Nova doba: Gospod Čavoški, kako gledate na trenutno situacijo v Jugoslaviji in Sloveniji? Kosta Čavoški: Zdi se mi nesmiselna, še posebej potem, ko je armada uporabila silo, da bi zdisciplinirala Slovence, ki so jasno povedali, da ne želijo živeti več v takšni državi. S strani Srbije pa mi je nesmiselno izpostavljanje naše republike v času, ko je potrebno postaviti nove temelje tudi pri nas. Mi se še kar naprej ukvarjamo z drugimi, namesto, da bi poiskali svojo pot iz krize, kar bi lahko bila osnova za kakšen nov sporazum z ostalimi enotami. Srbija in Slovenija nikoli nista bili ogroženi ena od druge in nista imeli nekih teženj, do druge, kar pomeni, da je sovražnost med nami sproducirana v zvezi raznih ciljev. Slovencem so npr. večkrat pretili Italijani, Avstrijci in če hočete tudi Madžari, Srbom pa nevarnost preti od drugod. Neverjetno je, kaj so politiki napravili v zadnjih nekaj letih. Tega ni celotna pretekla zgodovina. Nova doba: Kaj pa sedanji parlamentarni dogodki, ki so z vojno neposredno povezani, mislim predvsem na vdor mater v srbsko skupščino? Kosta Čavoški: Srbska opozicija je že pred časom sprejela svoje akte, ki bi vzpostavili pravo parlamentarno demokracijo pri nas. Mi smo tudi pozvali občane in občanke, naj nekaj napravijo proti naraščajoči neumnosti, kateri je vojska z intervencijo v Sloveniji postavila krono na glavo. Nesmiselno je, da lahko taka razsuta formacija kot je armada, še vedno razpolaga z življenji naših otrok in jih pošilja, da na teritoriju druge republike zastavljajo svoja življenja. To niso niti njihovi niti naši interesi. Neizogibno je, da Jugoslavija razpada, oziroma je delno že razpadla. Kar sta s svojima aktoma izvedli Slovenija in Hrvaška, tako bi morala Srbija postopati po njunem zgledu in ustanoviti svojo nacionalno vojsko, ki bi vedela, zakaj obstaja, ne pa da so naši fantje okupatorji, agresorji, sovražniki in še kaj ter služijo za topovsko hrano »zmajčekom«. JLA več nima svoje vloge in nima smisla, da se za njo ščiti le kopica generalov. To zahtevo o srbski vojski ima naša stranka v svojem programu. Nova doba: In kje je Slobodan Miloševič, saj se zadnje čase bolj malo pojavlja na televiziji? Kosta Čavoški: Očitno je zaslutil, da nima več prave podpore v ljudstvu in ne more več dolgo obstajati s producira-njem vedno novih sovražnosti. Njegova politika je Srbijo spravila na rob propada in nas obdala z nacionalno sramoto, katero nam nanaša režim njegovega vladanja. Z novimi volitvami se bo sigurno status naše republike spremenil, saj ima združena opozicija vedno več podpore v ljudstvu, kar se je videlo tudi med zadnjimi dogodki, v katerih je uradna politika popolnoma odpovedala. REPORTER SUNDAY TIMESA PRI NAS IN O NAS Dvanajsta vojna lana Je pač morala biti vojna, da je tudi Slovenija postala vsaj za nekaj dni središče pozornosti medijske (torej svetovne) javnosti. Dogajanje pri nas je zrcalilo v svet več sto tujih dopisnikov in poročevalcev, pravijo, da v nekem trenutku celo kakšnih tisoč. Natančna številka ni znana, ker se vsi niso akreditirali. Ker je bila v Sloveniji vojna, je vanjo prišlo tudi nekaj znanih, prekaljenih novinarskih mačkov, specializiranih za to zvrst poročanja. Eden izmed »zbiralcev« vojn, ki so prišli k nam, je tudi znani britanski novinar lan Glover-James, poročevalec visokonakladnega londonskega tednika Sunday Times. Danes 43-letni,Anglež, ki je poročen in ima dva otroka (kadar ne opazuje kakšne vojne na tej ali oni zemeljski polobli, živi v Londonu), je doslej delal za same znane medije. Začel je pri Evening Standardu, se od tam preselil k Daily Telegraphu, nato bil nekaj časa reporter neodvisne TV hiše ITN, dokler ni pristal pri Sun-day Timesu. Velja povedati, da je ta najbolj bran politični tednik na Otoku. lan Glover-James, ki je v domovini zelo popularno in cenjeno novinarsko ime, se je doslej izmotal že iz enajstih vojn, da o kriznih žariščih sploh ne govorim. Med drugim je bil v Čadu, Alžiriji, Zimbabveju, pa v Falklandski vojni, Afganistanu in seveda nazadnje v Zalivski vojni. Uspelo se mu je prebiti tudi v okupirani Kuvajt, ko se je agresivnost Saddama Huseina usmerila na sever proti Kurdom, pa je šel še med njih. V Afganistan je Glover-James hodil iz Moskve, kjer je bil nekaj časa dopisnik, pa jo je moral po škandalu z zamenjavo sovjetskih in zahodnih vohunov od tam malodane popihati, ker je bil vpleten v ozadje zadeve. Prav od blizu je videl tudi, kako se sesuvajo boljševistični režimi v vzhodni Evropi. Razumljivo je, da je jesen ’89 prebil predvsem v Berlinu, Pragi in Bukarešti. No, sedaj se ne sesuva samo nek režim, marveč kar vsa država. Namreč Jugoslavija, na katere ruševinah je nastala nova, Slovenija. Vprašamo lana, če nevarnosti ali vsaj neprijetnosti) ki so povezani z vojnim dopisništvom, pomenijo zanj nekakšno magično privlačnost »Ne,« odgovori. »V načelu me sami boji ne zanimajo, zanimajo me ljudje, ki se bojujejo oziroma ki živijo na področju bojev. Sem izrazit reporter, čeprav svoje reportaže vselej obarvam tudi z razmišljanjem o političnem ozadju. Prav zato sem se med vojno v Sloveniji zasidral v Mariboru in ne Ljubljani. Ne zanimajo me sterilne tiskovne konference in ždenje po hotelskih prostorih. Mislim, da so se tu ob meji z Avstrijo dogajale najbolj dramatične, pravzaprav najbolj značilne zadeve v tej vojni. Tu so bili najsrditejši spopadi, recimo v Šentilju, sredi katerih sem se znašel. Pa divjanje v Gornji Radgoni, Dravogradu itd.« Sicer pa lan Glover-James pravi, da glede lastne udobnosti takšne vojne še ni doživel - razmeroma enostavne komunikacije, bivanje v hotelu z vsem servisom (vključno s hladnim pivom, ki je bilo v teh malodane tropskih večerih njegov obvezni spremljevalec, največ na Orlovem vrtu ali v prijetno hladnih prostorih mariborskega Novinarskega kluba), razmeroma majhno izpostavljanje, bližina zahodne meje in podobno. Pravzaprav vojna v središču Evrope, kar je le nekaj drugega kot Čad ali Afganistan. Nad Slovenijo, kjer je prvič, je navdušen, pa čeprav v vojnih razmerah. Za Maribor pravi, da mu je še posebej všeč. No, v Mariboru, vsaj na levem bregu, v starem mestu, je pač bila te burne dni nekakšna oaza miru. To je kajpada relativen pojem in v naših razmerah je ta mir poosebljal le odsotnost neposrednih bojev. Kar ne more verjeti, ko mu povemo, daje še pred manj kot letom dni bil na pikniku v nekem vrtu ob Tomšičevem drevoredu Sir Antho-ny Notth, prvi obrambni minister v vladi Margaret Thatcher. Je pač poročen z Mariborčanko, ki je sedaj kajpada lady in zavoljo svojih zvez in znanstev te dni bojda sila nepopustljivo pritiska na britanski politični establishment, naj vendar prizna Slovenijo. In kaj meni poznavalski lan o Sloveniji kot novem fenomenu v družini svetovnih držav? Njegovo stališče se dokaj uje- ma s stališčem mnogih zahodnih politikov. Sloveniji priznava vso pravico do osamosvojitve, hkrati pa meni, da bi ta utegnila biti kaj neprijeten pre-cedens za verižno reakcijo še drugje, predvsem v Sovjetski zvezi. Meni, da je Slovenija sedaj nekakšen poskusni kunec v sila pomembni diplomatski igri. Vendar je prepričan, da bo uspela in ji to tudi iskreno privošči. Tako pravi: »Imam občutek, da Angleži s kakšnimi petdeset milijoni prebivalcev" nismo ravno velik narod. Tu pa se samo dva milijona ljudi bori, kot da bi šlo za kakšno Nemčijo ali Francijo. Res neverjetno!« lan Glover-James ni laskač, stvari ocenjuje hladno in razumno. K nam je tudi prišel, v primerjavi z mnogimi dopisniki, ki jim je bila Jugoslavija in Slovenija poprej popolna tabu-la rasa, kar dobro oborožen z vedenjem o nas. Vsaj zgodovinskim. Marsikaj pa mu je bilo treba razložiti od A do Ž in lan je takšna »predavanja« pozorno poslušal. Je pač profesionalec, od njih pa je odvisno, kako nas slikajo v svetu. MEDNARODNA POLITIKA Nov položaj ogroža Slovenij o Slovenija je s 25. junijem definitivno postala samostojna in suverena država. S tem aktom je samo uveljavila zgodovinsko pravico slovenskega naroda do samoodločbe, ki jo je izrazil na plebiscitu lanskega decembra. Komaj več kot štiriindvajset ur zatem je Jugoslovanska armada izvedla akt agresije na teritorij republike Slovenije. Dogodki, ki so se vrstili kasneje, vse do 4. julija, ki je bil zaradi spoštovanja premirja resnično pravi praznik, so že vsem Slovencem jasni in jih zaradi izpranih možganov ne gre še enkrat ponavljati. Zdaj se bo začelo vrteti Kolesje mednarodne politike, ki, milo rečeno, v času agresije Slovencem, z redkimi izjemami, ni kaj prida pomagala. Pa poglejmo uradna stahšča držav, ki na žalost krojijo usodo Slovenije. HRVAŠKA je baje z osamosvojitvenimi akti postala suverena hkrati s Slovenijo. »Prijateljska sosednja država« pa ni do trenutka, ko je začelo veljati premirje, storila prav ničesar, da bi preprečila vdor enot JA s hrvaškega teritorija na naše ozemlje. Edini ukrep hrvaške politike je bil sklep, da ne bo več rekrutirala hrvaških fantov v JA. Očitno so vojaško-policijski ukrepi, bojevanje in ubijanje civilistov za Hrvate vsakodnevni pojav, in vodstvo ni želelo tvegati masakra v svoji državi. Od tod tudi zamrznitev njihove odločitve o suverenosti, od tod njihova dejanska nelojalnost do Slovenije. Hrvate je zelo strah. JUGOSLAVIJA je že lep čas država, ki funkcionira, kakor komu odgovarja. Agresija na Slovenijo se je zgodila v času, ko ni bilo predsedstva države, in vojaški generali so niti prevzeli v svoje roke. Vsakokrat, ko so izgubljali niti, smo Slovenci doživeli alarm za nevarnost zračnega napada pa smo gledali masaker JA nad civilnim prebivalstvom. Socialistično vojaško hierarhijo je zrušila slovenska teritorialna obramba, kar niti ni čudno. Ne glede na dejansko moč posamezne vojske vselej zmaga tista, ki ima pred seboj svoj cilj. Če je armada delovala po sklepih zveznega izvršnega sveta, potem naj gospodu Markoviču Bog pomaga. FTALIJA se do slovenskega vprašanja obnaša polovičarsko. Italijanski parlamentarni sistem je, kadar gre za sklepanje o pomembnih vprašanjih, zaradi sedmih parlamentarnih strank podobne moči predvsem neučinkovit. In če so bili zamejski Slovenci zaskrbljeni-nad usodo Slovenije in so prepričevali italijanske vladne kroge, da je Slovenijo treba priznati, je gospod de Michelis osebni prijatelj Slobodana Miloševiča. Na beograjskem letališču smo lahko lepo videli, kako sta si padla v objem... AVSTRIJA je svetla točka tega planeta. Uradna politika je že skoraj pred odločitvijo, da Slovenijo prizna; vendar Avstrijo tare dejstvo, da še čakajo na vstop v svet Evrope. Njihova nevtralnost jim omogoča, da z materialno, finančno in moralno podporo pomagajo Sloveniji, kaj več pa Avstrija v tem trenutku na žalost ne more storiti. MADŽARSKA je še vedno zelo nedefinirana. Madžare je strah nad morebitno represijo nad ogromno madžarsko manjšino v Vojvodini, pardon, Srbiji. FRANCIJA se je vselej skozi zgodovino obnašala kruto, in enako krut je danes njen odnos do slovenskega vprašanja. Njihovo glavno orožje je mednarodno pravo. Priznavajo pravico Slovencev do samoodločbe, obenem pa tudi spoštovanje teritorialne celovitosti Jugoslavije. Paradoksalno, kaj? VELIKA BRITANIJA uradno sicer niha med odločitvijo, ali bo Slovenijo priznala ali ne, neuradno pa so pod velikim pritiskom ZDA in Evropske skupnosti, ki na pogovore še vedno hodijo v Beograd. Pa saj ni čudno, če pa je Brnik, slovenski letališki center, popolnoma uničen. Britanci neuradno zardevajo, saj so bombe, ki so padale na slovensko ozemlje, izdelali in prodali Jugoslaviji prav oni. Sedanji embargo za izvoz orožja v Jugoslavijo ne bo kaj prida pomagal: Jugoslavija in Slovenija sta že zdaj velik sod smodnika, kar smo lahko razbrali iz zaplenjene kohčine orožja in streliva pri nas. NEMČUA se postavlja v bran Slovencem. Javno mnenje v Nemčiji je eno redkih, ki je ogorčeno nad početjem agresorske armade, in s priznanjem bi agresija na Slovenijo postala dejansko tudi intervencija na tuje ozemlje. Tako bi za zdaj še notranjo krizo pri nas lahko internacionalizirali. Potem bi Nemci lahko tudi uradno in brez predsodkov, ki bi jim jih nabijali v ES, pomagali Slovencem. Očitno res samo Avstrijci in Nemci pravilno razumejo večnacionalno zmedo na jugoslovanskem ozemlju. Zdaj lahko držimo pesti za mednarodno priznanje. ZDA so ponovno naredile strateško napako, podobno kot že v zalivski vojni. Američani so tisti, ki jim ni treba razmišljati o samoodločbi narodov, saj je njihov način življenja en sam »melting pot«. Prav tako si domišljajo, da stojijo v središču sveta. Gospod Baker je dovolil omejeno uporabo sile v Sloveniji. In če bi dovolil neomejeno uporabo sile - ali to pomeni, da bi bila danes Ljubljana kup ruševin? Sicer pa so Srbi samo posnemali ameriškega kolega. Američani imajo v Varnostnem svetu ZN pravico do uporabe, Srbi imajo v jugoslovanskem predsedstvu tri (štiri, pet?) glasove. Sicer pa se bodo ZDA spet srečno izvlekle iz situacije, ki so jo posredno tudi same povzročile. Finančna pomoč, če bo do nje prišlo, pa bo spet poslana v Beograd. Da bi človek jokal! Mnenje sovjetske strani je tako zlobno in zoprno, da je za Slovence irelevantno. In kje so v tem trenutku svobodnjaški Nizozemci, pa nevtralni Švedi, ki so v času vietnamske vojne ponujali azil prebeglim ameriškim vojakom? Latinska Amerika ne daje izjav. Preveč držav je pod kontrolo vojaških hunt. In če je svet v trenutku vedel, kje Slovenija pravzaprav leži (saj se v Ljubljani in na terenu mota prek tisoč domačih in tujih novinarjev) če je svetovna javnost zaploskala slovenskemu narodu, ki se je uprl socialistični hegemoniji na najbolj eleganten in prefinjen način, kot je sploh mogoče, potem bi Slovenija kot mednarodnopravno priznana država ne smela imeti problemov pri vstopanju v svet. Pa jih bo imela. Ker svet zunaj ni prav nič manj morbiden kot tisti v okvirih razsute Jugoslavije. olona vozil na Mariborski cesti pred Dravogradom je bila dva ieva v popolni blokadi Mekaterih oklepnikov vojaki niso mogli popraviti Končno so poveljniki JA pristali, da se del vojakov vkrca v avtobus DRAVOGRAD: KOSILO ZA DVESTO MARK Izganjanje želez j a '■/$ "z""''— Vojaška policija. Koliko časa niso jedli? Mina v sobi Jože Žvikart z Mariborske 116 v Dravogradu: neeksplodirana mina v otroški sobi Predzadnja enota JA, ki se je vrnila v vojašnice na ozemlju Slovenije, je bila kolona oklepnih vozil in vojaške policije, ki je tri dni potovala iz Maribora do Dravograda se v torek pred Dravogradom borila s slovenskimi teritorialci, nato pa dva dni ostala blokirana ob samem vhodu v Dravograd. V četrtek smo spremljali dolgotrajna pogajanja o njenem povratku v vojašnico. Ob pol dvanajstih prispemo na Mariborski cesti v Dravogradu do zapore ceste. Levo in desno je novejše naselje stanovanjskih hiš. Mnoge so poškodovane, žive meje ob cesti so osmojene od eksplozij protioklepnih min. Petsto metrov za zaporo se pričenja kolona oklepnih vozil, malo bliže sta ob robu skrita dva stražarja JA. Desno pod nami teče Drava, na drugi strani reke je v gozdu skrita dravograjska vojašnica Bukovje. Na tem območju so pred dvema dnevoma potekali najhujši boji na Koroškem. Ob Koloni se o umiku enote JA pogajajo častnik slovenske vojske Peter Einfalt in poveljnika armadne kolone, podpolkovnika Milovan Jovič in Raj-lovič. Čas teče, ni povsem jasno, zakaj kolona počasi ne krene proti najbližji vojašnici, armadna oficirja si izmišljata vsemogoče dodatne pogoje, slovenski poveljniki so potrpežljivi, oboji pa vsako spremembo v pogovorih javljajo še v štabe in čakajo na navodila. Na policijski radijski zvezi ujamemo, da umik te enote JA neposredno nadzira general Rašeta. Ker je časa očitno na pretek, se odpravimo med opustele hiše. Opozarjajo nas, da so travne površine med cesto in hišami vojaki JA minirali, pa tudi okoli hiš ni varno. Hiša levo nad cesto je vsa preluknjana z izstrelki, pločevinasta streha štrli v nebo, okoli vsepovsod leži izpraznjena embalaža za strelivo, cvetje po vrtovih je povsem oskubljeno. Menda se v hišah levo nad cesto še skrivajo nekateri vojaki JA, ki bi se radi predali, pa se še ne upajo oglasiti. Ne najdemo nikogar. Nasproti, pod cesto, ob trgovinici z avtodeli, živi na številki 116 Jože Žvikart. Danes je prišel po dveh dneh pogledat škodo. V otroški sobi v prvem nadstropju nam pokaže tromblonski izstrelek, ki je prebil mansardno streho in se v otroški sobi, polni igrač, zagozdil med steno in vrata in se po čudnem naključju ni aktiviral. Z vrat se s plakata smehlja Arnold Scwarzennegger. Častnik teritorialec izstrelek hladnokrvno odlušči z zidu in ga odnese. Vrnemo se na cesto. Ob blokadi razlaga starejša ženica: »Elektrike in telefonov že tri dni ni, v skrinjah se nam je vse pokvarilo. Po predvčerajšnji bitki so vojaki iz kolone ropali po hišah, ker niso imeli več kaj jesti. Moji sosedi so vse spraznili, na mizi v kuhinji pa so ji pustili 200 mark.« Malo čez tretjo popoldan izvemo za pogoje umika. Teritorialci zahtevajo, da v oklepnih vozilih ostanejo le vozniki, ostali vojaki pa naj se vkrcajo v avtobus, ki je prispel iz Slovenj Gradca. Ali naj imajo orožje pri sebi? Sledita še dve uri nategovanja. Enota JA ima težave z vozili - zaradi predvčerajšnjega obstreljevanja s protioklepnim orožjem se je nekaterim pokvarila hidravlika in hladilni sistemi. Tudi odločitve, v katero smer naj kolona krene, še ni. Obstajata možnosti, da se umakne proti vojašnici v Mariboru, ali pa da gre proti Mislinji in nato v Slovensko Bistrico. Ob petih popoldan odvlečejo eno izmed oklepnih vozil na parkirišče dravograjske polici- je. Vozilo ni vozno. V koloni ostane 17 vojaških vozil. Malo zatem se del vojakov vkrca v avtobus. Pride tudi podatek: v enoti jih je vsega okoli sto. Malo kasneje se kolona premakne za dvesto metrov in spet obstane. V kampanjoli na čelu sedi nekaj vojaških policajev, na sprednjem desnem sedežu mlad vojak v maskirni uniformi in s tankovsko delovno čepico. Grdo gleda in se dela jugoslovanskega Ramba. Ponujena cigareta mu po dveh dimih nekontrolirano zdrsi med prsti na tla. Utrujen je kot pes. Možak iz sosednje hiše z videokamero jih nekaj časa grdo gleda, nato izgine v svoj zrešetani dom. Vrne se z nekaj steklenicami vode in jih razdeli po vozilih: »Pijte, momci, saj niste vi krivi teh pizdarij,« pravi. Ko potešijo žejo, se nekaterim razvežejo jeziki. Črn fant iz Zvornika pripoveduje, da je pred dvema mesecema dobil sina, pa ga še ni videl. Upa, da bo vsega kmalu konec in bo lahko šel vsaj na dopust. Ko ga povprašamo, kaj si nasploh misli o situaciji, je očitno, da nima pojma kaj se v Sloveniji dogaja. Ob pol sedmih se kolona končno premakne. Hitro odpelje skozi Dravograd in preko mostu. Na nekaterih fasadah so vidne luknje od krogel, ki sta jih prejšnji teden z bližnjega hriba iztreljevala na vse, kar se je premikalo, dva aktivna oficirja iz Bukovja z ostrostrelni- mi puškami. Teritorialci so ju potem s skale sklatili z metalcem min. Ob izhodu iz Dravograda se kolona spet ustavi. Eno vozilo je zanič. Po dveur-nem čakanju se spet premaknejo, prične deževati. V Slovenj Gradcu jih nekako prehitimo. Ob dveh ponoči mi kolega s ceste nad Vitanjem sporoči, da napredujejo počasi, vse več vozil ostaja ob cesti. Do jutra so oklepniki vendarle prispeli v vojašnico v Slovenski Bistrici. Petek ob 3.25, prihod v Slovensko Bistrico »Pij, poba, saj ti nisi kriv . Udri po svojih Poveljnik oklepne kolone podpolkovnik Milan Jovič: pred 20 leti prišel v Dravograd, poročil Slovenko, ki mu je rodila dva sinova. V torek je mitraljirai celo po bloku, v katerem je še do prejšnjega tedna stanoval z družino. GROZLJIVO MUČENJE SLOVENCEV V VOJAŠNICAH Oče, ne streljaj vame Ko so v nedeljo zatulile sirene, je na vrhu hriba severno od Celja neka mati kričala: »Oba mi bodo ubili, ubijeta lahko drug drugega. Ne grem v zaklonišče, naj tudi jaz umrem!« Vpila je tako glasno, da tudi najbližje ni prestrašil zvok zavijajočih siren, ampak so šli tolažit obupano mater. »Sina imam pri vojakih, kakega pol leta bo od tega, ko je moral odditi. Takrat, ko je odhajal, smo bili vsi veseli, da bo služil v Sloveniji, kakšno uro vožnje od doma. Kdo si je takrat mislil, da se lahko zgodi kaj takšnega? Kmalu po napadu jugoslovanske vojske na Slovenijo so mi vpoklicali tudi moža med teritorialce, tako da sva ostali doma sami z mlajšo hčerko. Odkar so se začeli boji, prejo-čem, tulim in prosim boga vse dni in noči. Zaradi žalosti in obupa tudi v službo ne grem, preveč me boli. Da bi bilo gorje še hujše, sem izvedela, da so mi sina armijci zaprli, ker je nameraval pobegniti. Od takrat zame ni več življenja,« se mati izgubi v solzah in joku. »Ko sem bil vpoklican med teritorialce, sem vedel, kaj me čaka. Čeprav sem se odzval pozivu, v sebi nisem mogel doumeti, da grem v boj proti voj- ski, v kateri je tudi moj sin. Naj vzamem v roke puško in pomerim, če vem, da lahko zadenem sina? Naj streljava drug na drugega? Bolj zase kot drugim sem si dopovedoval, da ne morem dvigniti puške, kaj šele streljati. Osem dni sem sam zase moledoval in prosil, naj me kdo reši te more. Kolegi iz teritorialne so šele kasneje zvedeh za mojo stisko in so me poslali domov - »do nadaljnjega«. Doma sem prosil za pomoč na vse strani, klical in obiskoval sem vse možne organizacije in ljudi. Naj mi vendar pomagajo rešiti sina, zaprtega kot dezerterja. Sam sem bil v vojski in vem, kaj ga čaka. Nič ni pomagalo. Ko pa smo po televiziji gledali, kaj nameravajo storiti srbske matere, smo se odločili, da skupaj z njimi poskušamo priti tudi do njega. Že navsezgodaj zjutraj smo se odpeljali proti Ljubljani. Kam, vam ne morem izdati. Tudi na- še ime naj ostane zaenkrat prikrito. Bo že prišel čas, ko se bomo lahko javno predstavili. Tako smo se skupaj s srbskimi starši odpravili proti kapiji. Dva litra vina smo nesli s seboj in nekaj hrane je žena napekla. Najprej so nas predpostavljeni spravili v nek prostor in so nam govorili pol ure. Pripovedovali so, kako so Slovenci napadli JLA in kako se morajo sedaj braniti. Širili so same laži. Mnogi starši so jim verjeli,« pripoveduje mož. »Zagledala sem ga med drugimi vojaki. ,Moj sin je živ‘, je bilo edino, na kar sem najprej pomislila. Objela sem ga, stisnila, božala kot neštetokrat, ko je bil še »le moj«. Želela sem si edino, da bi spet lahko skrbela zanj kot nekoč in ga rešila vsega hudega, kot takrat, ko je bil še majhen. Objemali smo se brez besed, mokri od solza. Nato nam je pokazal svoje ,oguljeno' zapestje, še ranjeno od lisic. Njega in drugih pet Slovencev so neke noči odpeljali iz spalnice in jih priklenili. Dva dni in osem ur je visel na teh lisicah, priklenjen. Vodo je moral iz drugih rok piti, kar tako iz pesti. Hranili so ga s kruhom, katerega še miši ne bi hotele jesti. Priklenjeni so bili dan in noč. Odvezali so jih le ob tistih pičlih obrokih hrane, ki so jim jo delili tako, da takrat ko je eden jedel, so ga drugi lačni gledali, viseč ob zidu. Zasliševali so ga sedem ur. Vsi smo jokali. Otroci so psihično uničeni, ujetniki znotraj zidov. Hudičevo trpljenje doživljajo otroci zaradi generalov, ki sedijo tam lepo na varnem,« v obupu pravi ženska. »Sin mi je povedal, da preden smo prišli starši, so morali vojaki odstraniti mine okrog ograje, katere naj bi preprečile pobege vojakov. Pravi, da se žice ne upajo dotakniti, ker je vse minirano. Tudi častniki in drugi nadrejeni So si v takšnem odnosu, da se lahko vsak čas pobijejo med seboj. Zvečer smo morah sami domov, čeprav smo upali, da ga bomo lahko odpeljali s seboj. Ne vem, kdaj ga bomo lahko spet videli. Jutri bomo poskusili ponovno k njemu,« se tolaži oče. »Samo, da je še živ!« doda mati, kateri solze bolj pogosto silijo v oči kot besede iz ust. SLOVENIJA 1991 AKCIJA ZA IZPUSTITEV SLOVENSKIH VOJAKOV IZ ENOT JA Zahtevajo izpustitev Pred skupščino Slovenije se je v nedeljo zbralo okoli 400 staršev, bratov in sester slovenskih vojakov, ki so v vojašnicah kot talci politike, ki ne sprejema mirnih pogajanj. V JA se trenutno nahaja še 3000 slovenskih fantov v vojaških uniformah. Od tega jih je polovica v najbolj kriznih žariščih širom po Jugoslaviji, izven Slovenije. Njihov položaj se je v zadnjih dneh dramatično poslabšal. Član predsedstva Republike Slovenije Matjaž Kmecl je poslal brzojavko predsedstvu Jugoslavije z zahtevo po njihovi izpustitvi. Odbor staršev je prav tako zahteval, da se na Brionih razpravlja o njihovem položaju s trojico Evropske skupnosti. Vojašnice JA so za slovenske vojake postale taborišča, zaščitena z minskimi polji in topovi. Odbor staršev zahteva, da se vrnejo po legalni poti in da prenehajo vsi pritiski, ki se vršijo na njih. Dolžnost državnega predsedstva je, da zaščiti njihova življenja in osnovno človeško dostojanstvo. Rdeči križ Slovenije je v preteklem tednu bolj ali manj uspešno sprejel okoli 40 avtobusov staršev vojakov iz drugih republik. Prav tako pa je poslal ljubljanskemu in mariborskemu korpusu nekaj tisoč formularjev za družinska sporočila vojakov staršem. V kolikor se bodo starši vojakov iz drugih republik še odločali organizirano prihajati k svojim fantom v Slovenijo, jim priporoča, naj se obrnejo na Slovenijaturist, ki jim bo omogočil bivanje. 2^,^ različ' SSSHSSsa N, stopnišču enega radovljiških stanovanjskih blokov EE-sSESSsEr incidentih v teh linj?na ie^ih-Jil rf/v k^!'n,h mrnmm dni. Zo Ho tZzlZtZZ ZZZZnZZZ SRBIJA V MEGLICI Poraz m priznanje Od našega beograjskega dopisnika Srbski narodni Mer Slobodan Miloševič je 6. julija z grožnjo, da ne misli opustita operacij, s katerimi bi Slovenijo »spravil na kolena«. Ni naključje, da sta oba najbolj osporavana hderja v državi spregovorila javnosti preko beograjske televizije na isti dan. V dobro obveščenih 32®-“=»=“" vodstvi v tkiven jMnHna-ški, potem pa bi s pomočjo Veljka Kadijeviča Jugoslaviji zagospodaril Slobodan Miloševič. Po zamišljenem scenariju bi bilo treba Jugoslavijo braniti ne glede na žrtve. Agresija enot JLA na Slovenijo se popolnoma vklaplja v načrt iz -SSSšSSSiSS g&zsmsresrsf.-s: generala Kadijeviča. Odkrito je priznal, daje bila armada S ZSTS. "Ampak zakuhi ZpTJ? Zakaj bi v Sloveniji umirali umiki m častniki drugih nanj pa jo izreče pm uo\ck nc.Kc vopuc, je < e , c general armade, potem so njegove besede prej za antolo- ^mvviče^nli ^^n-ii s\o/ ižtmi^omu^rod^SJtvr D3 sokriv 'ti tanki bili kupljeni tud, z denar,trn. k, so ga plačeval, gotovo ne N,ena izjava o razdružitvi m sprejeta čez noč. SBS rngs&z besedah Slobodana Miloševiča bit! Srbija pripravljena na Ali torej državljani Slovenije niso imeli pravice braniti j »svoje države«? Ali ne bi smeli biti pripravljeni na vsiljeno vojno? Slovenijo so kritizirali že, ko je oboroževala svojo teritorialno obrambo. Kakor, da je Srbija Sedela križem-rok. Nasprotno. Oboroževala se je. Močno. V isti izjavi pravi Slobodan Miloševič: »Enote teritorialne obrambe Srbije so sodobno opremljene, po številu in usposobljenosti pa prekašajo podobne enote izven Srbije in celo paravojaške enote.« V tem grmu torej tiči resnica. Srbija je počela isto kot ostali. Razlika je le v tem. da je Srbija zaradi podobnega početja druge napadala, oni pa nje ne. In še nekaj. Ko so se drugi oborožiti, so s tem prekrižali načrte Srbije z začetka tega komentarja. Poraz sta tako doživeli tako Srbija kot Armada. Izjavi Veljka Kadijeviča in Slobodana Miloševiča torej nista nič drugega, kot priznanje poraza. STARŠI POMAGALI SINU UITI IZ JA Z OZEMLJA HRVAŠKE Skrivam se kot žival »Že takrat, ko sem odhajal v JA mi je oče rekel: Sin, če bo prehudo, pridemo pote«. Vedel sem, da se lahko zanesem nanj. Zato sem nekako lažje prenašal vso to »moralno vzgojo«, ki sojo vršili z mano« razpleta svojo življenjsko izkušnjo fant slovenskega rodu, kateremu je uspelo s pomočjo staršev pobegniti s Hrvaškega ozemlja, tretji dan po okupaciji Slovenije. Tako na pogled bi se mu bolj podalo lovljenje za žogo kje na nogometnem igrišču, kot pa skrivanje v ilegali ob stalnem strahu za svoje življenje. Skrit v temačnem labirintu mestnega življenja, ob stalni pripravljenosti na beg, oprezujoč ob vsaki naključni senci sedi v poltemi, kadi cigareto za cigareto ter pripoveduje: »Vojaški starešine so gotovo že čutili, da hočemo pobegniti. Tako so nam že lep čas pred okupacijo Slovenije »pridigali« kakšna kazen nas lahko doleti, če pobegnemo. Preden se ni vse zares začelo nisem imel namena pobegniti. Doma sem bil tudi ob plebiscitu in sem zanj glasoval. V vojski so nas prepričevali, da je odcepitev protiustavna po ne vem katerem zakonu. Za beg sem se zatrdno odločil, ko sem slučajno slišal pogovor starešin, češ zdaj pa gremo nad »Lipo«. Imel sem srečo, da sem lahko poklical domov. Povedal sem jim samo kdaj in kje se dobimo. Starša sta me razumela, dodatnih vprašanj ni bilo. bi bil oče točen če bi vse šlo količkaj normalno. Ker ga ni bilo tri minute čez četrto sem se zavihtel nazaj čez steno in v kasarno. Kaj drugega bi mi pa naj preostalo. Saj se vendar ne morem kar tako sprehajati po tujem mestu, v drugi republiki v vojaški uniformi takrat, ko smo imeli v kasarni polno bojno pripravljenost. Pa tudi kako naj pridem v stik s starši, če se skrivam. Šel sem normalno po svojih opravkih, najprej na stražo.« Deklica, ki tiho sedi zraven in posluša nadaljuje; »Že kmalu po odhodu iz Celja nam je prvič avto ostal v okvari. Napako je oče hitro odpravil, pa kaj, ko nas je avto ponovno pustil ob cesti. Z vso nervozo smo ga za silo popravili. Na dogovorjeno mesto smo prišli s štirideset-minutno zamudo. Fanta ni bilo več tam. Kam zdaj, smo se vprašali? Mama je že bila v solzah, ko smo rekli: gremo pa k njemu na obisk, da vidimo, če je sploh v vojašnici. Na srečo je res bil. Dovolili so nam ga z vsem ceremonialom. Odšli smo.« »Zvečer bi naj nastopil stražo ob enajsti uri. Odpravil sem se kot že velikokrat prej. Vendar sem ubral drugo pot. Na mestu sem bil minuto pred enajsto. Izza kritja je pripeljal oče z avtomobilom, odprla so Krvava vojna bolnih jugoslovanski generalov tepta in uničuje življenja mladih ljudi, z ene in druge strani. Krvniki lačni krvi pehajo v smrt in pohabljenje komaj porajajoča življenja polna pričakovanj, ciljev in idealov. Vzeli so jih iz šolskih klopi in jim dali v roke smrtonosno orožje, da uničujejo drug drugega. Generali imajo svojo vojno, uspelo jim je doseči cilje za katere so se urili vse življenje - ubijati, moriti in pohabljati. se zadnja vrata in sem vskočil. Hitro sem se preoblekel in nadaljevali smo pot proti Sloveniji. Pa nam je ta vražji avto spet ustavil. Oče ga je ves nervozen popravljal, ko so se pripeljali delavci hrvaškega MUP-a. Ponudili so nam pomoč, vendar smo na srečo sami prej našli mehanika, ki nam je odpravil napako. V Slovenijo smo se vračali po stranskih cestah čez Kozjansko. Od takrat se skrivam na raznih lokacijah in živim kot preplašena žival.« Oče, ki se nam je kasneje pridružil, je dodal, da je o vsem takoj obvestil naše pristojne službe, ki so mu svetovale naj sina drži v globoki ilegali. »V vojašnici smo se Slovenci skupaj pripravljali na skupinski pobeg, vendar je bilo vedno težje, saj smo imeli »postrojenje« že v koloni in smo večkrat »prižigali« avtomobile. Ko so kolegi slišali, da so me starši obiskali in sem se vrnil nazaj v vojašnico po obisku, so me zmerjali, ker nisem ušel, vendar jim nisem mogel povedati za načrt. Upam, da jih bom še kdaj srečal in da bodo srečno pobegnili ali vsaj živi preživeli to vojno. Jaz pa sem vsaj za nekaj mesecev zapisan prostovoljnemu zaporu. Bojim se, na dan pokadim tri zavojčke cigaret, čeprav včasih nisem kadil. Skrivališče moram menjavati, saj nikjer ni varno dolgo. Upam, da bom kmalu lahko svobodno stopil med sovrstnike in da me nikoli več ne bodo klicali v kakšno vojsko. Sicer pa imam najboljše starše, na katere se lahko zanesem,« pravi in se nasmehne očetu. Bili smo dogovorjeni za ob štirih popoldan. Priplazil sem se do zidu, kjer je bila najkrajša pot v prostost. Dve minuti pred četrto sem splezal čezenj. Toda našega avta ni bilo, počakal sem še pet minut. Dalj ni bilo smisla čakati, saj sem vedel, da kateremu se je kasneje pridružil še major. Niso nas pustili niti za minutko same. Vendar, ko so vsi naenkrat prisluhnili poročilom po radiu, je fant rekel: ob enajstih na istem mestu. In bili smo dogovorjeni. Od njega smo se poslovili Nočejo sodelovati v bratomorni vojni Pripadniki ene izmed enot predvsem pa ne v bratomorni regionalne sestave IA iz Tuzle vojni. Obljubljeno jim je. da so v nedeljo popoldan zapustili bodo odšli domov še tisti dan. svoje vojašnice in se peš napotili proti Skupščini občine Tu- Pričakujejo, da se bodo njihovi zla. Tam so povedali, da noče- mirovni akciji pridružili še dru-jo biti tampon v katerikoli, gi vojaki iz sosednjih enot. INDUSTRIJSKA PRODAJALNA Zidanškova 27, Celje To je trgovina z najcenejšim ženskim in moškim perilom, največjo izbiro body-ev, pižam, spalnih srajc, halj, svilenih nogavic in največjo izbiro uvoženih ženskih in moških kopalk Pridite in se prepričajte! HVALA ZA ZAUPANJE 11. STRAN NOVA ¥¥ DOBA ALBANCI ŠE BOLJ V ILEGALI Ne smem na Kosovo »Spet bom poklical očeta in mu povedal, da sem res jaz, da nisem mrtev, živ sem živ. Slovenska TO meje lepo sprejela in me izpustila. Toda oče, kam zdaj? Domov ne smem, tukaj pa se moram skrivati.« Ob prihodu na dogovorjen V JLA sem bil že več kot pol kraj ga je spremljala skoraj de- leta. Od tega sem zadnjih šest-setina spremljevalcev. Nato se deset dni opravljal stražo na nas je nekaj izdvojilo in odšli Pečovniku pri Celju. Kmalu po smo na »varno mesto«. Kratko napadu JLA na Slovenijo so pristriženi lasje, begajoč po- k nam na Pečovnik prišli stare-gled ter brezbesedno slepo šine iz Celja in nas opozorili, uboganje kolega, ki je skrbel za da se ne smemo predati. Rekli varnost, so ločili mladeniča od so, daje JLA takšna sila, kateri drugih članov skupine. Albanci nihče nič ne more. pa znajo za svoje poskrbeti, bi rekli. Ne samo da znajo, pri- in tako nas je osem vojakov morani so, kajti oni so vedno in dve starešini čakalo, kaj se ujetniki, tudi kadar so svo- bo zgodilo. Nismo vedeli, kdo bodni. nas bo napadel. Jaz sem se naj- »Kakšen teden dni bo od te- bolj bal, če bi nas napadli četni-ga, ko so nas zajele enote JO. bi. V naši mali enoti smo bili Na tiskovni konferenci pretekli teden je bilo postavljeno vprašanje glede položaja Albancev v JLA, s katerimi vojaška policija ravna brutalno. Srbi jih ustavlajo po Srbiji. Pa tudi starši teh vojakov težko pridejo do informacije o svojih sinovih. Minister Kacin je odgovoril, da naša stran nima podatkov o takšnih dogajanjih. Kar zadeva status albanskih ujetnikov, velja enak položaj kot za vse druge. Vse zajete vojake se vodi v zbirni center. Naša stran brez pristanka vojaškega ujetnika nasprotni strani ne bo predala nobenega. Slovenija pa ne prevzema odgovornosti ob vrnitvi domov po prebegu. dva Albanca, štirje Hrvati, en Madžar, dva Srba in en Slovenec. Srba sta bila premlada, da bi si kaj upala. Ko so se začele borbe, nas komanda iz Celja ni več obiskovala. Jedli smo konzerve, ki so nam še ostale. Kru- ment, katerega smo dobili, nas preko slovenske meje ne varuje več. Pome so prišli naši Albanci, ki žive v Sloveniji. Takrat sem tudi izvedel, da je bilo domov sporočeno, da sem med boji le poročila, da se baterije ne bi iztrošile. bom govoril z njim. Doma imam tudi punco, s katero sva tudi. Počakali smo, da pridejo iz kritja, da sploh vidimo katera vojska je prišla. Ko smo vi- Dokler so takšne razmere, se moram skrivati. OH 'l ^ A 1 KotiVrHilmr nac vendar je bil že poln nam podobnih. Nato so nas odpeljali drugam. Tam smo dobili po skoraj tednu dni toplo hrano in kruh. Štiri dni so nas zadrževali, nato pa so nam dali »civilke« ter neke dokumente in lahko smo odšli. Povedali so nam, da se moramo varovati JLA ter njihove vojaške policije. Doku- invz v , vv-uv-iui m-jvz ma. Srbska policija vsakega pričaka na njegovem domu. V Kraljevu so ubili deset Albancev in enega Makedonca, ko so se vračali iz Slovenije,« pripoveduje. Ob enajstih je dogovorjen, da očetu po telefonu dokaže, da je on, njegov sin, še vedno živ.... BOJI V TENJU PRI OSIJEKU Četniki in JA na isti strani V zgodnjih nedeljskih urah so se pričeli močni spopadi med pripadniki hrvaških miličniških enot skupaj z Narodno gardo proti četnikom v vasi Tenje pri Osijeku. Enote jugoslovanske armade, ki bi naj preprečile te spopade so stopile na stran četnikov in skupaj z njimi napadle hrvaške gardiste. Odvijajoče se borbe na hrvaškem ozemlju dobivajo vse večje razsežnosti, predvsem kot borbe na lokalnem področju. Pretekli teden so se najbolj razplamtele v okolici Osijeka. Hrvaški gardisti bi naj skupaj z delavci »MUP-a« odpeljali mrtve in ranjene s področja, kjer so že prej potekali boji med četniki in njihovimi enotami. Kljub temu, da tokrat gardisti niso bili pripravljeni na spopad, so po njih začeli streljati iz nasprotne strani ter jim tako onemogočili stik z ranjenimi. Ko jim je že skoraj uspelo uničiti četniško gnezdo, so prišle na »pomoč« enote JA, ki naj bi umirile situacijo. Vendar so gardisti kmalu začutili njihovo pravo namero. Skupaj z onemoglimi četniki so pričeli streljati po gardistih. Tanki enot JA pa so služili četnikom za kritje izza katerega so se lahko približali v neposredno bližino hrvaške narodne vojske. Enote JA skupaj s četniki so dobile še pomoč iz zraka v obliki zračnega letalstva. Prebivalci Tenja, ki so bili skriti v kleteh in drugih zakloniščih so bili obveščeni, da JA v tej .borbi le rešuje ranjence in ujetnike in ne sodeluje v borbah. Kot da ne bi bili sami priča in žrtve neposrednih spopadov med njihovimi domovi. PETROL z vami na poti j i i i i PO BIVŠI DOMOVINI Ljubljana: Upanje, da se bo ogenj prekinil po sestanku komisije jugoslovanske in slovenske vlade, se je razblinilo. Eksplozija na Črnem vrhu nad Idrijo, več zračnih akcij nad Slovenijo, več kršitev premirja. Beograd: Predsedstvo SFRJ in zvezna vlada so razpravljali o političnih in varnostnih razmerah v Sloveniji. Ugotovitev — na vzhodu nič novega. Ultimati v šestih točkah. Ljubljana: Premirje v Sloveniji bo poslej pod nadzorom mednarodnih opazovalcev. Sarajevo: Bosansko-hercegovski reformisti želijo, da bi Slovenci ostali v zvezni vladi. Pregla prosijo, naj ne ogrozi Markoviča. Zagreb: Hrvaška opozicija hvali Janševo vojaško šolo, vodstvu Hrvaške pa očita, da ni naredilo ničesar, da bi ustavilo tankovske kolone. Priština: Na Kosovu prihajajo dolge kolone vojakov. Več kot 200 tisoč Albancev je protestiralo. Osijek: V bitki pri Borovem selu je četnikom pomagala JA - ubiti so bili trije hrvaški funkcionarji. Sarajevo: Vpoklic rezervistov v Bosni in Hercegovini. Uradnih podatkov ni, vpoklic pa naj bi zajemal samo Srbe. Ljubljana: V tiskovnem središču je akreditiranih 1173 novi narjev, od tega 776 iz tujine. Ljubljana: Po mirni noči je jugoslovanska armada začela uresničevati drugo fazo operacij v Sloveniji. Novi bombni napadi na oddajnike, bitka v Krakovskem gozdu, premiki vojske. Beograd: Generalpolkovnik Blagoje Adžič je v 20-minutnem govoru na beograjski televiziji grozil Sloveniji. Zagreb: Hrvaški vrh skuša ohraniti strpne odnose z armado. Mirijo spontane proteste in povečujejo pripravljenost narodne garde. V Jastrebarskem so tanki mendrali avtomobile. JA pomaga četnikom. Beograd: Bo Miloševič kaznovan, ker je uničil Srbijo? Opozicija zahteva parlamentarno preiskavo proti Miloševiču in drugim najvišjim politikom. Ljubljana: Jedrska elektrarna Krško je zaustavljena. Ljubljana: Sedmi dan vojne v senci ponovnih groženj armade. Spopadi v Gornji Radgoni in Ljutomeru, novi premiki vojske. Zagreb: Zamenjali so dva ministra. Franjo Tudman je imenoval novega obrambnega in notranjega ministra. Armada osvaja Hrvaško. Ob jadranski magistrali vlada pravcato predvojno vzdušje, moreče pa je zlasti na mejah s Krajino, kjer se kopičijo čete vseh sil. Titograd: Črnogorci so razočarani nad JA. Skopje: Oficirji so vladi lagali, da vojska ne mobilizira civilistov. Očitno niti v Makedoniji civilna oblast nima nobenega vpliva na vojsko! Portorož: Škoda v turizmu bo vsaj 600 milijonov dolarjev. Na Obali je le še 344 gostov, od tega 179 tujih. Ljubljana: Boji v Sloveniji so končani, jugoslovanska armada se umika v vojašnice. Ujeti vojaki imajo status vojnih ujetnikov, pobegi z JA pa se še vrstijo. Ljubljana: Starši iz Srbije in Hrvaške so prišli po svoje otroke. Beograd: Ultimat Sloveniji iz predsedstva SFRJ. Ultimat med drugim zahteva, da se najkasneje do 7. julija vzpostavi na meji SFRJ prvotno stanje. Beograd: Markovič zanika krivdo, da bi bil odgovoren za napad na Slovenijo. Sarajevo: Ustoličili so novega poglavatja islamske verske 'skupnosti v Jugo-slaviji reis ul Ulema hadži Jakuba efendija Selimovskega. Titograd: Črnogorci so se sprijaznili z odcepitvijo Slovencev, Hrvate pa opozarjajo, da bodo ostali brez velikega dela ozemlja, tudi brez Dubrovnika. Ljubljana: Po ultimatu Beograda znova napete razmere. Miren dan s kršitvami ustavitve ognja. Ujetniki se vračajo. Tupurkovski in Bogičevič v Ljubljani. Ljubljana: Slovenska vlada je zamrznila cene nekaterih osnovnih živil na ravni pred 26. junijem. Zagreb: Hrvaška drvi v vojno. Vlada Republike Hrvaške zahteva takojšen umik armade v vojašnice. Veliko žrtev v spopadih s teroristi. Beograd: JA se huduje na Markoviča. Član štaba vrhovnega poveljstva Negovanovič je obtožil predsednika ZIS, da je armado pustil na cedilu. Priština: Mobilizacija na Kosovu zbuja strah pri Albancih. Ibrahim Rugova opozarja, da albanske rezerviste odvažajo iz pokrajine, dovažajo pa srbske. Ljubljana: Odločilni krog pogajanj s trojko ES na Brionih. Zunanji ministri Nizozemske, Luksemburga in Portugalske so se ločeno sestali s slovensko, hrvaško in zvezno delegacijo. Sprejeli so načelni sporazum o umiku JA z meje, vprašanje slovenskih vojakov pa še ostaja nerešeno. Beograd: Miloševič je po televiziji pozval Srbe k pripravljenosti. Hkrati jim je rekel, naj bodo pripravljeni na obrambo, zatrdil pa je tudi, da je Srbija vedno za mir. Ljubljana: Armada je pripravljena na nov udarec. Janez Janša, Igor Bavčar in Jelko Kacin so na nedeljski tiskovni konferenci predstavili podatke, ki kažejo, da pripravlja armada Sloveniji nov udarec. Beograd: V Beograd je prispelo približno 350 vojakov — vojnih ujetnikov. Jesenice: Strupeni odpadki še vedno čakajo na prevoz. Beograd: Armada pravi, da ne bo plačala nikakršne škode. ZSLO meni, da je bila JA napadena, torej ne more biti govora o odškodnini. Beograd: Po beograjskih časopisih Martičeve ljudi uči legionar, znan po imenu Kapetan. Človek naj bi prišel iz tujske legije, izkušnje pa naj bi si nabiral po Afriki in Bližnjem vzhodu. Ljubljana: Po ocenah vlade je škoda zaradi agresije JA večja od 2,7 milijarde dolarjev. Uničenih je 550 kilometrov cest, gospodarstvo pa je močno oškodovano. Skopje: Makedonsko gospodartvo naj bi bilo zaradi vojne v Sloveniji pred zlomom, trdijo v Skopju. NOVA OT DOBA STRAN 12 13. STRAN STARŠI VOJAKOV JUGOSLOVANSKE ARMADE HOČEJO SVOJE SINOVE Dolg boj do rojstne hiše Vojna ne izbira žrtev, pravijo. Morda res, toda kadar so žrtve otroci, ki z vojno nimajo prav nič skupnega, se poraja vprašanje, ali le ni morda kdo odgovoren za smrti osemnajstletnikov. Staršev vojakov, ki se trenutno nahajajo v vojašnicah JA, ne zanima krivda. Starši hočejo svoje otroke nazaj. Žive. Ne zanima jih politika, ne zanimajo jih razprtije političnih lobijev. »Otrok nismo rodile zato, da bi jih po ukazih senilnih generalov pobijali kot govedo v klavnicah, »pravijo matere vojakov, trenutno najmočnejša mirotvorna sila na ozemlju bivše Jugoslavije. Pred celjsko vojašnico se je na predvečer dneva borca zbrala maloštevilna skupina obupanih Stašev vojakov, ki so prišli poizvedeti vsaj kakšen podatek o svojih sinovih. Boris Sovič v pogovoru z vojaki Informacijska blokada je porodila mnoge dvome, tudi tiste najhujše. Starši in sorodniki so čakali pred »kapijo« in stražar je dežurnemu oficirju posredoval imena in priimke vojakov, ki so jih nato poklicali v sobo za obiske. Kljub vojni so torej obiski še dovoljeni. Seveda, le kdo bi lahko dejal obupanemu očetu, materi, da svojega sina ne sme videti? Toda marsikomu so, žal, morali sporočiti, da se njihov sin ne nahaja več v vojašnici, saj so po trditvah pripadnikov TO več kot pol moštva celjske kasarne še pred začetkom vojne premestili v Slovenj Gradec in kasneje na mejo. V četrtek zjutraj se odpravimo na prizorišče dogajanja. V zgradbi, ker so nastanjeni teritorialci, sedi sorodnica enega izmed vojakov. Povprašam jo, ali ima kakšne vesti o, kot izvem kasneje, nečaku. Pravi, da ne ve nič, da pa je Obupani obrazi: je moj sin še sploh živ? njen brat, oče vojaka, trenutno v vojašnici, na obisku pri sinu. Ne verjame, da bodo fanta izpustili. »Dvomim,« pravi, »že to, da ga je moj brat lahko obiskal, je veliko. »Nato izreče misel, ki jo kasneje slišim iz ust slehernega izmed zaskrbljenih staršev in sorodnikov: »To so otroci. »Stavek govori zase in poslovim se od prijazne gospe. Ko se pogovarjam s prijateljem Matejem, ki v uniformi TO straži kasarno, se pripelje Luka. »Greva v Slovensko Bistrico,« zakliče skozi okno avtomobila. Tja naj bi ta dan prispeli starši vojakov iz Srbije, kar pa se kasneje izkaže za netočno, saj v Bistrici nihče nima pojma o kakšnih starših, le vojaki v kasarni upajo, da bodo prišli, vsaj tako nama zatrdijo. Zaželiva jim srečo in se odpraviva v Mariboru. Prižgi si cigareto, prijatelj, vojna je za nas končana Civili in vojaki V Maribor prispeva precej hitreje, kot sva najprej pričakovala, pot iz Celja do Slovenske Bistrice se je namreč zaradi pogostih cestnih zapor in obvozov močno vlekla, zato naju prehodnost cest med Bistrico in Mariborom prijetno preseneti. Na mariborskem sejmišču, zbirnem centru za vojake, ki so pobegnili iz JA, vlada navidezen mir. Policaji pri vhodnih vratih preverjajo identiteto vstopajočih in iz zvočnikov se čuje glasba. Ko pa se pomešam med ljudi, srečam gorje in obup. Starši vojakov, ki se ne nahajajo na spisku ubežnikov, ne morejo več skrivat solz. Osebje, ki daje informacije, potrpežljivo preverja in v banki podatkov, ki so jo instalirali v PC računalniku, išče morebitno sled za pogrešanimi. Med polglasnim govorjenjem slišim glas moža izza terminala: »Gospod, v naši banki podatkov imamo shranjene podatke o vojakih JA v štirih kategorijah; pobegli, ujeti, ranjeni, mrtvi. Če vašega sina ni na našem spisku, se verjetno še zmeraj nahaja v sestavu jugoslovanske armade.« Na prvi pogled zelo suhoparna informacija, toda le tako uspevajo pomagati vsem, ki iščejo svoje sinove. Dvajset metrov stran se za ograjo, improvizirano iz razpete gasilske cevi, nahajajo vojaki, ki so zjutraj pobegnili iz kasarne Franc Rozman-Stane. Okrog njih je gruča staršev, ki poskušajo v množici deških obrazov prepoznati svojega najbližjega. Ženska srednjih let nemo stoji pred ograjo in joče. Stopim k njej in jo povprašam, ali ima kakšne informacije o svojem sinu. Odkima in zaihti. Očitno je fant ostal v kasarni. Pravi, da je prišla iz Vojvodine, mesta ne želi izdati: »Domov bom peljala vojnega ujetnika; ne želim neprijetnosti. »Ko se proti večeru, čez kakšnih osem ur, zopet srečava, mi njene objokane oči povedo vse. Se zmeraj ga ni našla. Ko po megafonu objavijo nova imetij in priimke, se nekateri starši v obupu prijemljejo za glave - njihovih sinov ni bilo med njimi. Kmalu pripadniki Rdečega križa prineso civilne obleke za prebegle vojake. Ograjo odstranijo in vojaki se pomešajo med civiliste v zbirnem centru. Prinesejo tudi sendviče in sokove, vendar jih nekaj ne more pojesti do konca. Preveč razburjenja, preveč dogodkov. Fant iz Beograda mi reče: »Ko bi le vedel, kaj smo jedli zadnje dni. Po eno konzervo in kos popolnoma trdega kruha na dan. Ko si prišel na vrsto, si kruh vzel, nato si ga vrgel stran. Saj se ga ni dalo gristi.« Vprašam ga, ali se ne boji zvezne policije na poti domov. »Mene ne bodo dobili. V vojski sem bil tri mesece in pol. Nikdar več me ne bojo videli. Za svojo državo bi se boril, nočem , da bi bil okupator.« Na vprašanje, kako so prišli iz kasarne,'mi odgovori: »Eh, kako. Odprli smo glavna vrata in se sprehodili ven. Že včeraj smo hoteli oditi, pa nas niso pustili. Nekateri oficirji so nam rekli, naj kar gremo, ampak od teh bi dobili le kroglo v hrbet. Danes zjutraj pa smo imeli sestanek in smo rekli, da se ne gremo več. Oficirji so videli, da si z nami ne morejo več pomagati, da je vsega konec in smo šli. Nihče nas ni ustavljal. Celo nekaj oficirjev je šlo z nami. Vseh nas je bilo kakšnih dvesto. »Pove mi, da je star devetnajst let. K nam pride tridesetletnik, s sabo pelje dva fanta v civilu, očitno bivša vojaka. Pove, da bo zagotovil prevoz za njiju, da bo poskrbel, da bosta varno prišla domov. Otroci so sezuli vojaške škornje V Bosansko Krupo. Miloč Tomaž, kot kasneje izvem, pravi: »Moja žena je iz Bosanske Krupe, pravkar smo klicali starše teh dveh fantov, zdaj se moramo le še dogovoriti, kako ju bomo prepeljali domov. Osebno bom jamčil za njuno varnost.« Ko kasneje vprašam gospoda Kovačiča iz mariborskega štaba TO, mi zatrdi, da ne bodo dovolili, da bi zvezna policija zajela prebegle vojake, na poti domov. »Domov spuščamo samo tiste fante, katerih starši so prišli po njih. Ža ostale bomo preskrbeli prenočitev, hrano, obleko, žepnino. Na vlak bodo šli šele, ko se dogovorimo s centri Rdečega križa iz drugih republik.« Med pogovorom z vojaki opazim zanimivo podrobnost. Medtem, ko večina vojakov trdi, da je bilo njihovo jutranje dejanje beg, mi nekaj fantov, večinoma iz Srbije zatrjuje, da so jih izpustili. Fante vprašam, če jih bodo doma imeli za izdajalce, dezerterje. Oglasi se postaven fant: »Bodo, toda meni je vseeno.« Drugi se ne strinjajo z njim. »Kje pa, moji so Milutinovič Milorad iz Adrenovca pri Šabcu, Srbija: mrZLaine^Tbiim cent0 "mlz^d fT ljudska. To armado sestavljajo generali, ki še zdaj, po petinštiridesetih letih mislijo, da lahko delajo, kar se jim zahoče. Sem za to, da se Sloveniji prizna samostojnost, šele nato bomo videli ali smo za sku- ne gre. Res sem vesel, da moj sin ni umrl, ker nekateri ljudje v državi še zmeraj ne razumejo tega.« »Vlak brez voznega reda,« kot mu pravijo. Ali bodo bivši vojaki JA varno prispeli domov? veseli, da sem sploh živ,« reče fantič, ki mi je prej pojasnil podrobnosti okrog njihovega prebega. Vojak Milan iz Kru-ševca pravi: »To se preprosto ne sme zgoditi. Za koga smo se pa sploh borili? Za svoje? »Prva stvar, ki jo bom storil, ko pridem v Zagreb je, da se bom vpisal v Narodno gardo.« Pogovarjava se o situaciji na FIrvaškem. Fant je odločen v svoji nameri. Edino, kar ga skrbi, je varnost njegovih staršev: »Samo, da jim četniki ne bi storili kaj hudega. »Boris Sovič, podpredsednik mariborske skupščine, daje navodila in nasvete staršem, osebju Rdečega križa in vojakom. Računalnik se polni s podatki, starši čakajo na nove kontingente vojakov, vojaki sedijo na vrtu bifeja in se pogovarjajo o dogodkih prejšnjih dni, pogovarjajo se o reakcijah oficirjev, gledajo dekleta v mini krilih, počasi razumevajo, da je za njih vojna končana, in da se začenja nov boj, pot do doma- Skozi težke kaplje poletne nevihte gledamo avtobusa iz Beograda, ki se pripravljata na odhod. Mnogi starši bodo ostali v Mariboru. Njihovih otrok ni na seznamu. Ugrabljenih otrok. Ki so za to vojno krivi le zato, ker so mladi. Ker imajo osemnajst, devetnajst let. Ko gledam obupane in objokane obraze, mi skozi možgane preblisne bežen spomin na nek hipijevski film iz konca šestdesetih, kjer neko dekle reče nekemu aristokratskemu politiku tale stavek: »V vojnah, ki jih zakuhajo odrasli, ponavadi umirajo otroci.« Naivno, da, toda tokrat tako blizu resnici, kot še nikoli, To ni več televizija. Ne gre za film, to je prava vojna- »Da vsega še ni konec, se z Luko prepričava na poti domov, ko nama malo pred Vitanjem, sredi gozda, odpovedo luči. Tema je, ura je p0 polnoči in pred nekaj minutami sva srečala kolono JA, ki se je v spremstvu slovenske policije vračala nazaj v kasarno. Pomislim, kaj bi storil, če bi bil teritorialec in bi sredi noči videl avto, ki bi se brez luči počasi vozil' po cesti. Vsa sreča, da naju kmalu dohitijo policaji. Roke na avto, osebno, kdo, kaj,kje, zakaj. Prvič v življenju sem vesel, ker sem srečal policaja. Resnično vesel. Fantje so prijazni in naju spremijo prav do Celja. Imela sva srečo. Marsikdo je v tej vojni ni imel. Z veseljem vam posredujemo zgodbo s srečnim koncem, katere v teh svinčenih časih tako pogrešamo: četrtega julija so na Kersnikovi ulic v Mariboru starši pričakali svoje otroke, ki so bili na letovanju v počitniški koloniji. Smeha in solza ni manjkalo, marsikomu je močno odleglo in kljub dveumi zamudi avtobusov je srečanje med zaskrbljenimi starši in malčki poteklo brez težav in nepotrebnih zapletov po zaslugi dobre organizacije. NOVA Im DOBA HUMORESKA V tilnik jih streljajo, mame? »Zakaj ste nas pa napadli?« je srbski Jovo rekel svojemu slovenskemu Janezu. »Zakaj ste pa zavzeli meje in mejne prehode in duty free shope? Tega ne bi bili smeli. Naša ljudska armada je hotela, je morala vse to zaščititi in osvoboditi in postaviti v prvotno stanje. Tako je zahteval Markovič, potem pa še Blagoje in če si slišal, vsi predstavniki generalštaba in petega območja. Popolnoma jasno je, da so tanki šli na miroljubno pot in letala tudi, in niso uničevali cest, ampak so jih samo ravnali, ker imate zelo slabe ceste, na kar so posebej pazili. Letala pa sploh niso imela namena streljati, in še na civiliste in tujce, bognedaj. V samoobrambi so morala spustiti kak rafal v prazno, v zrak, vreči kako bombo, najraje tudi v zrak, če bi se dalo, zato pa samo takole na stran, da ja ne bi uničila kak živi cilj ali hišo ali kaj podobnega. In kaj je pa naredila teritorialna? Poglej, desetkrat več žrtev je na strani vojske, niti ne vemo, koliko več ujetnikov. Lahko se vprašamo, kdo je agresor. Saj ti pravim, da so bile meje ogrožene in jih je morala naša vojska zavzeti. Drugače bi jih bila zavzela avstrijska in italijanska. Kaj pa potem. In kdo, lepo te prosim, naj pobira carine? Si že slišal za carinske vojne? To ti je bila prava carinska vojna. Morali smo zavarovati blago v brezcarinskih prodajalnah in ga spraviti na varno. Naš Geve-ro, da Šisgewero je jasno povedal, kako teritorialci tega ne pustijo in napadajo vojsko, kjer le morejo. Uporabljajo prave fašistične metode. Oni so okupatorji naših kasarn. Si bral naš tisk, poslušal našo televizijo, slišal glasove obupanih staršev iz Srbije, kako mlade fante streljajo v tilnik. Mlade fante streljajo v tilnik, mar ne?, bi bil lahko naslov kakega filma. Ko koga ujamejo, ga enostavno, pk, ustrelijo z dumdumko v tilnik. Si predstavljaš taka grozodejstva? In da ne govorim, kako Slovenci lažete, ko pravite, da so naši zvezni policisti in vojaki oropali tiste duty free shope. Saj česa takega še nikoli niti videli niso. Čez poštenost naše zvezne policije je ni. Tisto blago so odnesli teritorialci, potem pa uničili objekte, da bi za seboj zabrisali sled. Kako predrzno. Da imate dokaze, praviš? Praviš, da sta bila posneta tudi dva tanka, ki sta imela priključeni ukradeni prikolici z naropanim blagom? Mi tega nismo videli. In če sta tanka že res vlekla prikolici, sta samo dve možnosti: ali sta vozila s seboj rezervne dele ali hrano za posadko ali kakšne dobrote za prebivalce krajev, ki so jih obiskali. Da bi vsevprek streljali nanje in na ljudi? Daj no, kdo ti je pa to povedal? Poslušal bi Negovanega in druge. Razumeš? Če hočeš ali nočeš, moraš razumeti. Drugega ti sploh ne kaže.« ... da je uprava Emona Hotela Evropa v Celju odredila tarifo za uporabo stranišča v tem hotelu, ki znaša 4,00 din. Pričakovati je, da bo uprava z naslednjo svojo poslovno odločitvijo stranišče organizirala kot profitni center, s katerim bo hotel dobil prepotrebna sredstva za ureditev kristalne dvorane v I. nadstropju, iz katere gostje Tudi uporabljajo navedeni WC v pritličju Hotela Evropa. .. .da se v času agresije na Slovenijo, ko je bila blokirana magistralna cesta Ljubljana-Celje preko Trojan, promet ni odvijal nič bolj počasi kot v mirnodobnem času. Tudi takrat, ko je vojska v vojašnicah, je namreč hitrost vožnje čez Trojane še najbolj podobna cestni blokadi. .. .da se je enotedenska vojna proti samostojni Sloveniji skoraj povsem izognila širšemu območju Celja, kar za različne katastrofe pred tem ni veljalo, saj se je lanska povodenj, na primer, ravno nad celjskim področjem najbolj znesla. Če bo Slovenija vojno škodo tako pospešeno odpravljala kot posledice poplav, potem je pričakovati, da bodo ostanki tankov okrog Ormoža, Dravograda in Novega mesta prej sprhneli, preden jih bvodo odpeljali v staro železo. .. .da je republiški poslanec in župan Kranja g. Vitomir Gros v imenu kranjske skupščine poslal pismo predsedniku ZDA Georgu Bushu. — da so medtem ko ponekod vojaki JA niti vode niso imeli, slovenski teritorialci konzumirali predvsem visokoenergetske pijače — da so se v neimenovani enoti na območju Celja v prostem času teritorialci tako sporekli, da se jih je pet znašlo v bolnišnici — da je predsednik slovenske skupščine, gospod France Bučar, potem, ko je izjavil, da »svobode brez krvi ni«, bruhnil v nezadržen hihot — da so gospodje sedanji ali bivši komunisti vzeli k srcu Demosove očitke, koliko so v petinštiridesetih letih zasrali. V potrditev teze navajamo imena nekdanjih komunistov ali diplomantov režimskih fakultet, ki zadnjih deset dni urejajo posledice osamosvojitve Slovenije: Milan Kučan, Janez Drnovšek, Dimitrij Rupel, France Bučar, Jelko Kacin, Janez Janša, Igor Bavčar. Demosovci iz vlade, s svetlo izjemo premierja Lojzeta Peterleta, so večinoma po mišjih luknjicah Noč dolgih nožev (l.del) — da so Avstrijci v teh za Slovence usodnih dneh vprašali gospoda vojnega ministra Janeza Janšo, če bi za skupno obrambo pred boljševiki iz Beograda vključil slovenske tanke med avstrijske. Janša seveda ni rekel: »Seveda. Enega, dva ali vse tri?« — da bi se ob obisku staršev iz Srbije mariborski gneral Delič zaklenil v pisarno. Nasprotno. Stopil je prednje in s solzami v očeh izjavil, da se mora armada braniti, ker jo je napadla slovenskega vojska :g£ii Se X: X-' *£ X-' X.' X: X.' {C K." fC SC & & KONEC ZGODOVINSKIH LAŽI % DR. NADA KLAIČ: # & V. '3 9. 9. 9 9 NOVA OT DOBA % ZADNJI KNEZI CELJSKI V DEŽELAH 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 g g SV. KRONE V knežjem mestu izide v dneh pred 1. Svetovnim S 9 slovenskim kongresom knjiga o knezih Celjskih, !®L-9. nekronanih srednjeveških vladarjih z velikansko go- 9. 9. sPodarsko politično močjo. Knjiga zagrebške zgo- '9. :vi dovinarke dr. Nade Klaič, ki je celjski knežji družini -ij po dolgih stoletjih prva priznala moč, ugled in slo-ves, ki ga je ta uživala v času svojega vzpona in -Tl* 9 zmagoslavja. 9 9. Knjigo Je med bralce s strokovnim razmišljanjem 9. ijA popeljal prof. dr. Janez Šumrada. Oblikoval jo je 'M Jože Domjan, fotografije sta napravila Viktor Berk itA zn !n ^ucas’ stiskal jo je Cetis Celje. Vezana je v platno K 9. in za reprezentančne knjižnice v usnje. 9 9. Cena knjige, vezane v platno, je 599 dinarjev, 9. vezane v usnje in numerirane pa 999 dinarjev. ‘^■NAROČILNICA ^ 9. Nepreklicno naročam izvodov knjige dr. Nade 9. 9 Klaič Zadnji knezi celjski v deželah Sv. krone, veza- 9 9ne v 9 9 Priimek _____________________________in 9 Ime __________________________________9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 9 :vz 9 ulica Poštna številka pošta ___________ podpis 9. Številka osebne izkaznice 9 ^ Datum _________________ % %. 9. Naročnik plača knjige po povzetju in poštnino po ravna sam. ni Naročilnice pošljite na naslov: Preše d.o.o., Aškerčeva 15, 63000 Celje « 9 Informacije po telefonu 063 23 331,063 27 606 ali po ? 9. faxu 063 25 849. '4 v TRIHOWOSTI JE? V\veL ČRMt-O, -0£PO) HIRANJE?,.,, čok! c oh1 tfMrzitojl ko SO CB V SOBOTO 2VECE1R RFJVHO ieieu Mfteči is eosncue, k£r -poKO*)jm_ TStt HIMISTH-A -zn KUJ-mo, se tr-dcu -pop mizo Deaftg. , NOVAMI DOBA STRAN 14 ČAKANJE CELJSKIH TERITORIALCEV NA ROJNIH POLOŽAJIH Vojna z živci in moralo Vročina na bojišču narašča, živci pa popuščajo. Ta prispodoba, ki naj bi bila že davna preteklost, seje zopet pokazala kot zelo uporabna. Razrite ceste, pretrgani telefonski in električni drogovi, porušene stanovanjske hiše, gospodarska poslopja, gostinski in trgovski objekti, uničena letala, oropane in razbite trgovine in nenazadnje tudi smrtne žrtve med vojaki na eni in na drugi strani, med policisti in civilisti in tudi med tujci. Vojna. Na eni strani vojaki JA, na drugi slovenski teritorialci. In najtežja naloga - obdržati fante na razdalji, daleč od pušk, potem ko so dobivali poročila z drugih bojišč. Enim je to uspelo, drugim žal tudi ne. Oaza miru v celjski okolici priča, da je morala zmagala na obeh straneh. »Največja zmaga je to, da do strelov ni prišlo. Rekel bi tudi hvala okupatorju za pamet, saj je doseči svobodo brez strela ravno tako, kot premagati Kasparova v šahu,« ocenjuje mir v širši celjski okolici poveljnik teritorialcev Franc Pusar; ki kot najtežjo nalogo imenuje zadrževanje enote, da ni bojno delovala. Obiskali smo jih v petek. Čeprav vlada navidezen mir, so enote slovenske teritorialne obrambe še vedno v popolni bojni pripravljenosti, število ljudi se še ni zmanjšalo, pripravljenost pa ostaja nespremenjena. Kot je povedal poveljnik enote, ki začasno domuje v Prvi osnovni šoli v Ce- Saniteta se je k sreči največkrat ukvarjala s klopi Najbolje je na položaju lju, Franc Pusar, so fantje tudi do osem ur v popolni bojni pripravljenosti, v zelo težkih razmerah, po triurnem počitku pa se spet vračajo na položaje. Fantje so tu že od 27. junija, med njimi naj ne bi bilo nobenih pobegov in tudi morala naj bi bila zelo dobra. Tisti, ki zaradi zdravstvenih in psihofizičnih naporov vojne z živci niso zdržali, so bili odpuščeni. Ljudje, mladi in nekoliko manj mladi slovenski vojaki - teritorialci — so že nekoliko utrujeni, nekateri bolj, drugi manj, ne fizično temveč bolj psihično. »Vsi, ki smo tudi prej bili v slovenski teritorialni obrambi, vemo, da smo mobilizirani vsi in ne vemo, kdo naj bi nas zamenjal. Problem je v tem, da bo moralo vrhovno poveljstvo Slovenije popustiti v tej smeri, da se dokončno izborijo politična sredstva za reševanje nastalega položaja. Kajti nemogoče je zadrževati enote v popolni bojni pripravljenosti v pogojih miru in politične vojne. Tu popuščajo živci. Vojaki se ne čutijo več ogrožene in začenjajo razmišljati o problemih doma in vse to ljudi razjeda, razburjajo sporočila...« pojasnjuje poveljnik enote in nadaljuje: »Vendar bi v slučaju, da bi počilo, bilo vse drugače. Spet bi zavladala enotnost in veliko večja pripravljenost. Sedaj so se ljudje začeli ukvarjati s svojimi problemi in z vprašanjem, kaj bo, ko bomo zmagali, kateri problemi nas potem čakajo, od služb do drugih stvari. Težko je biti tu s puško v roki in vedeti, da si izgubil službo!« Psihološki pritiski so veliki, pa čeprav fantje niso bili na pravem bojišču. Največji uspeh je prav zato bil ta, da so uspeli fante prepričati, da je življenje na obeh straneh dragoceno in da niso streljali. »Bili so večkrat na popolnem robu te živčne vojne, ponoči, zlasti iz zased, kjer so bile puške polne. Na srečo pa ni bilo ne nesreč in tudi ne bojnega udejstvovanja, čeprav so bila izzivanja tudi z nasprotnikove strani. »Starešina Mitja Brvar svojega poveljnika dopolnjuje: »Na pravem bojišču fantje res niso bili, vendar je to napeto čakanje včasih lahko še hujše. Medtem ko so civilisti v Celju doživeli le dva alarma, smo jih mi tukaj najmanj stokrat toliko. Alarm,' polna bojna pripravljenost in spet sproščanje pa ponovno alarm psihično pripadnike popolnoma izmučijo in tu ni z bojiščem velike razlike. Vojake pa še bolj demoralizira naš sistem, saj vsak dan pričakujejo pozitivni izid, potem pa vidijo, da zvezna skupščina in zvezno predsedstvo ne dajeta tistega, kar mogoče nekateri od njega pričakujejo. Tako se občutki spreminjajo večkrat na dan, ljudje so v enem trenutku v negotovosti, v drugem pa v upanju in vse to človeka tudi psihično izmuči. Vojna s klopi Čeprav fantje niso streljali in se vojskovali, pa je bila vojna s klopi skoraj tako ofenzivna kot njihovo bojno udejstvovanje. V bojih za slovensko državo so bili izpostavljeni raznim drugim boleznim in med drugim tudi meningitisu. Mnogi slovenski vojaki so bolezni prinesli že s sabo in so jih zdravili naprej v enotni ambulanti, najbolj trdovratna pa je bila prav Poveljnik Franci Pusar borba s klopi. »Fantje, ki so od 12 do 14 ur na dan na svojih delovnih dolžnostih, ki pa niso vedno v naseljenih krajih, so izpostavljeni mnogim nevarnostim narave. Na srečo imamo svojo zdravstveno ekipo in tako lahko učinkovito zavarujemo zdravje naših vojakov. Res pa smo v borbi s klopi morali uporabiti prav vsa sredstva in upam, da smo zmagali,« komentira klopovski napad Franc Pusar. Misli slovenskih teritorialcev pa načenjajo tudi druga vprašanja. Kako jim bo poplačano dolgotrjano bojevanje in dolga odsotnost z dela, bodo še imeli delo, ko se bodo vrnili? Franc Pusar pravi: »Meni kot poveljniku enote je popolnoma jasno in upam, da me mlada slovenska država ne bo razočarala. Borci, ki so bili pripravljeni žrtvovati tudi svoje življenje za domovino, bi morali biti poplačani. Upam, da ne bo tako kot nekoč, ko smo izdajali vrednostne papirje kot nadomestilo za nekaj, kar se je nekomu vzelo, kasneje pa vse to ni bilo nič vredno. Res mlada država njihovega truda ne more primerno poplačati nikoli, ljudem pa mora nuditi vsaj varnost.« Vojaki so zadovoljni »Tu je super. Hrana je odlična in vsi življenjski pogoji so zagotovljeni. Položaj se je sedaj nekoliko pomiril, tako da je vzdušje nekoliko boljše, drugače pa še vedno vlada bojna pripravljenost. Ko si na straži, sigurno obstaja nevarnost, ampak vojska je vojska in mislim, da je vsakega bilo malo strah. Mi na bojiščih nimo bili, najbolj neprijetno pa sem se počutil na nočni straži, ko tema prekrije vse pred teboj. Na srečo ponoči skupaj stražita dva in tako ni prevelike bojazni,« ponosno pove slovenski teritorialec. Večina je podobnega mišljenja, drugi pa si po dolgotrajni psihični napetosti želijo tudi domov: »Bi šel domov, ja. Seveda, le kdo pa ne bi. Čeprav je tukaj dobro, ni prevelikih psihičnih stresov, pa si nekateri že želimo domov. Sedaj je vse mirno in tako se tudi preživi. Bil sem zraven, ko smo pomagali pribegniti slovenskim vojakom iz JA, pogovarjali pa smo se tudi z vojaki z nasprotne strani, tako da smo se tudi tako mirili med sabo. Če me je bilo kaj strah? Seveda, tako kot vse.« Nekateri teritorialci se po zagotovilih počutijo kot doma. Se res ali tako le govorijo? Eden med njimi pove, da se je pred tednom dni počutil vse prej kot tako kot doma. »Tako kot nobeden zunaj, tako se tudi mi nismo počutili dobro. Razlika je le ta, da je civilno prebivalstvo bolj ogroženo kot mi, ki smo dobro organizirani. Napet si. Osebnega strahu pri večini ni, si le bolj pozoren. Razmišljati nimaš časa, saj moraš biti maksimalno skoncentriran na okoliško dogajanje. In ravno v začetku je v tem bil problem, ker se ljudje po naporni straži niso znali sprostiti. Ko smo prišli s straže, smo poslušali radio in zato ni bilo pravega počivanja, še manj pa spanja. Siguren sem, da jih je veliko le s težavo premagovalo to napetost. Tistim z majhnimi otroci pa je bilo še posebno hudo. Ker pa smo tukaj že toliko časa, se nam vse to zdi že običajna vojaška vaja.« So pa tudi junaki, resnični ali samo navidezni, ki niso nikoli občutili nelagodnosti. Eden je rekel: »Ni me bilo strah. Ne prej, ne sedaj.« Vendar obup in utrujenost sijeta z obrazov slovenskih vojakov. Tega sicer ne pravijo, saj so za svojo domovino pripravljeni žrtvovati vse, le po domu se jim že toži. Tega ne povedo glasno; le pogledi, ki otožno zro v našo razorano in uničeno domovino. 15. STRAN novaotdoba RANJENCA IZ KRAKOVSKEGA GOZDA Rani ena mladost V celjski bolnišnici leži pohabljen mlad, komaj enaindvajset let star vojak JA, doma iz Beograda. Njegove misli in želje so enake željam vseh mladih ljudi. Opečen po obrazu, telesu, najhuje po očeh, pripoveduje: »Razmišljam o domu, o svojih domačih, o svoji deklici, ki me čaka v Beogradu. Starši bodo prišli pome, telefoniral sem jim od tod. Ne vem, kaj se je zgodilo z mojimi sovrstniki v istem oklepnem vozilu. Dva, vem, da sta umrla kar na kraju eksplozije. Enega so skupaj z mano pripeljali sem, menda so ga kasneje odpeljali v Ljubljano. Za petega ne vem, kje je. Vojaščino sem služil v Karlovcu, še mesec dni in izteklo se bi. Tako pa smo dobili komando, da gremo v neke slovenske gozdove ob meji, v borbo. Bilo nas je pet oklepnih vozil, ko so nas zadele bazuke. Pričelo je goreti. Dva sta bila takoj mrtva. Meni je uspelo zbežati nekaj metrov proč, čeprav sem bil ves opečen. Rešili so me neki tuji angleško govoreči novinarji in me odpeljali v bolnišnico v Krško. Od tam so me z rešilcem odpeljali v Celje. Če je danes sobota, sem tukaj že nekaj dni, ne vem točno koliko. Dovolili so mi telefonirati domov, pome bodo prišli starši, ko bom sposoben za prevoz. Kaj se bo z mano zgodilo, ne vem. Iz JA me še ni nihče obiskal. V sobi sem sam, dobro ravnajo z mano. Ne vem kaj se dogaja zunaj. V Celju še nisem nikoli bil, nasploh slabo poznam Slovenijo. Jeseni bi rad nadaljeval šolanje na visoki elektrotehnični fakulteti, predvsem pa bi rad šel domov.« Žrtve agresije Po podatkih Rdečega križa je bilo ob agresiji jugoslovanske armade na Republiko Slovenijo ujetih 2405 pripadnikov jugoslovanske armade, 131 pripadnikov zvezne milice ter trije civilisti. Ranjenih je bilo 163 pripadnikov jugoslovanske armade, 89 pripadnikov teritorialne obrambe, 22 miličnikov, 38 civilistov in en tujec. Mrtvih pa je bilo prav tako največ pripadnikov jugoslovanske armade in sicer 39, štirje so bili izmed pripadnikov teritorialne obrambe, pet pa je bilo civilistov ter deset tujcev. Ranjenec iz Krakovskega gozda s poškodovano spodnjo čeljustjo .... m .........Wmm.... Vojak JA na zdravljenju v celjski bolnišnici Nesreča z metalcem min_________________ Na območju 85. štaba TO se je v četrtek zgodila nesreča pri usposabljanju teritorialcev. Ob prisotnosti starešine, ki je preverjal navodila za uporabo in, delovanje, je eden izmed teritorialcev nehote sprožil metalec. Mina je zadela zid in eksplodirala. Ranjenih je bilo dvanajst prisotnih vojakov, eden izmed njih tudi huje. Nihče ni v smrtni nevarnosti. Za ranjence so ustrezno in hitro poskrbeli. Ranjeni teritorialec na zdravljenju v celjski bolnišnici IZ KASARNE VOJVODA MIŠIČ JE BILO SKORAJ NEMOGOČE POBEGNITI Beg iz trdnjave Medtem ko so se minuli teden iz mnogih slovenskih, tudi mariborskih vojašnic obvezniki malodane trumoma sprehodili v toliko želeno prostost, to za vojašnico Vojvoda Mišič ni veljalo. Iz nje sta — vsaj do petka — po naših podatkih uspela pobegniti samo dva vojaka. Razlog je bržkone izredno strog varnostni sistem v tej že zaradi majskih dogodkov zloglasni kasarni, v kateri je tudi poveljstvo mariborskega korpusa. To poveljstvo je v resnici kasarna v kasarni, trdnjava v trdnjavi, nekakšna citadela, v kateri je čemel vse dni vojne zloglasni generalmajor Mičo Delič s svojimi častniki — kolikor mu jih je pač še ostalo. Ta se je že pred izbruhom vojne, ki so jo v Beogradu v resnici načrtovali, obdal z nekaj desetinami specialcev, ki so varovali »citadelo« pred lastno vojsko, hkrati pa so z nenehno napolnjenimi in naperjenimi puškami skrbeli za to, da vojaki niso bežali prek ograje ali kar skozi vrata. Drugi pobegli vojak iz kasarne Vojvoda Mišičje bil 19-letnik, ki so ga kmalu po pobegu vzeli v zaščito mariborski novinarji in poskrbeli, daje lahko odšel na varno nekam na tuje. Po besedah tega skromnega Hrvata lahko sklepamo, da je pobeg iz Vojvode Mišiča pomenil pravi mali logistični podvig, da o pogumu ne govorimo. Ne le, da so na morebitne ubežnike noč in dan motrili specialci, ne le, da so stražarji imeli povelje streljati brez opozorila na bežeče, marveč je poveljstvo vojašnice dalo minirati še ves prostor na notranji strani ograje. Nedotaknjene so pustili samo koridorje za stražo. Naš junak, ki mu sedaj seveda grozi vojaško sodišče, je povedal, da so bile razmere že nekaj tednov pred okupacijo Slovenije v vojašnici nevzdržne, v času vojne pa so se še zaostrile. Več kot deset dni vojaki niso okusili drugega kot suho hrano, nenehno so jih nadzorovali, okrepili so politično-propagandno masažo vojaških glav. Znova je postala sila aktualna »večna socialistična Titova Jugoslavija, ki temelji na bratstvu in enotnosti«. To Jugoslavijo so seveda sedaj ogrozili grdi Slovenci oziroma njihovo še grše demokratično izvoljeno vodstvo. O sami »operaciji pobeg« pa je povedal: »Ze prej so mi stražarji zaupali, kod moram stopati, da ne naletim na mino. Kljub temu je bila dokajšnja verjetnost, da se zgodi prav to. Vseeno sem se odločil. Nisem mogel več zdržati. Zavidali smo tistim, ki so jih poslali »na zadatak« izven vojašnice, ker njim ni bilo težko pobegniti. Sam sem se pred pobegom poslovil od vseh tovarišev v moji sobi, nihče me ni izdal. Nato sem krenil in preskočil zid, ki je višji od mene. A tudi če bi ta bil še dvakrat višji, bi ga zmogel. V sebi sem v tistih trenutkih občutil ogromno moč. Vem, kdo mi jo je dal.« In nam pokaže majhno sličico Matere božje Medugorske, ki mu jo je za srečo pri vojakih dala s seboj mama. *★★★★*■*★★****★★***★★**★★********* Forma GRAFIČNA PRIPRAVA SIMONA VOVK C na Ostrožno 113 ~ 63000 Celje — --- ® 063/34 222 ---- radio MARŠ MARIBORSKI RADIO ŠTUDENT 95.9 MHz UKV stereo oddajamo 24 ur dnevno lasten program od 15. ure do 21. ure • ob vikendih od 15. ure do 24. ure in satelitske programe pripravljamo popoldanski glasbeno-informativni program ter večerne glasbene in govorne termine oglašujte na našem radiu! Gosposvetska cesta 87/b, 62000 Maribor tel & fax (062) 221-442,20-179 ORMOŽ: IZŽIVLJANJE NAD CIVILNIM PREBIVALSTVOM Odstranjevanje pogorišč Takrat, ko je JA spoznala, da v svojih namerah ne more uspeti se je z vso uničevalno strastjo lotila civilnega prebivalstva in njihovih domov. Uničevala in rušila je hiše, poslopja, živino in se ni ustavila niti pred civilnim prebivalstvom. Po prekinjeni vojni ujmi na Ormoškem področju so se ljudje lotili pospravljana in odstranjevanja vojnih sledi preteklih dni. Francu Rubinu in Ivanu Praprotniku v Jastrebcih sta do tal pogoreli gospodarski poslopji. Vojska na svojem uničevalnem pohodu je streljala tudi na živino v hlevu. Ko so takrat prihiteli na pomoč lastniki in sosedje iz zaklonišč in kleti, so se lotili tudi njih. Le sreči gre pripisati dejstvo, da nihče izmed domačinov pri tem ni bil ranjen. Ko je Franc Rubin reševal kravo iz gorečega hleva, so tudi nanj spustili dolg rafal. Sreča v nesreči je bila, da ni bil ranjen. Danes, po vzpostavljenem premirju, jima pri obnovi požarišča pomagajo sosedje in sorodniki. V Vodrncih se je umikajoča vojska spravila nad hišo Ivana Čurična. Uničila je tako zunanje zidovje, kot notranjo opremo. Njegovemu sovaščanu Ivanu Luciji pa je prerešetala fič-ka, ki ga je imel spravljenega v odprti garaži. Svojo rušilno namero je JA uresničila še v Vitanu, skozi Jastrebce, Kog, Mali Kog, Gomilo do Bajzeka. Tam sta dva tanka končno obstala in prekinila uničevalsko strast. Srd ljudi nad uničevalci je bil tolikšen, da je skoraj prišlo do zapletov nekaj dni kasneje, ko so se civilne osebe v službi vojske lotile odstranjevati ostanke vojaške mehnizacije. Vmes je moral poseči celo predsednik občinskega izvršnega sveta gospod Vili Trofenik in obvestiti občane, da odstranjevanje tankov in ostale grozeče vojaške navlake poteka v dogovoru med Republiko Slovenijo in armado. Ker nekaj teh jeklenih vozil ne bo mogoče odstraniti, dokler ne bo dosežen trajen mir in odstranjene vse barikade, bi bilo najbolje tanke razrezati in jih po delih spraviti na kraje, kjer nikoli več ne bi služili svojemu namenu. Najbrž pa bodo morali z dokončnim odstranjevanjem tankov še nekoliko počakati. FOTOREPORTAŽA Oficir je pobesnel kot pes Kerenčičeva ulica v Gornji Radgoni po odhodu pobesnelega oficirja JA Popova Jurkosičva ulica v Gornji Radgoni. Okoliške strehe so razbili pogumni tankisti Tako imenovana Primožičeva hiša v Lackovi ulici 23 v Gomji Radgoni. Zgradba stoji le sto metrov od mejnega prehoda z Avstrijo, vsa tri stanovanja v njej po so popolnoma uničena GORNJA RADGONA: NAJHUJŠE OPUSTOŠENJE Uničenih dvajset domov Huje kot agresorji v drugi svetovni vojni, huje kot napadalci starih barbarskih plemen in drugi osvajalni pohodi, se je polkovnik JA Popov lotil Gornje Radgone. Uničeval, ubijal in kradel je vse, česar so se on ali njegovi spomnili. Kar ni mogel uničiti in kar je bilo vredno, je naložil v prikolice in s tanki odpeljal po zaključku morilskega plenilnega pohoda. Polkovnik Popov je povelje- zločinska kariera je rastla ob val najmanj štirinajstim oklop- teroriziranju prebivalstva ob-nikom in svoji vojski, ki je uni- mejnega mesteca, čila več kot dvajset domov ci- Skupaj s svojimi pristaši je vilnega prebivalstva. V tej mo- kradei v Duty free shopu, riji in barbarstvu je življenje iz- v skiadišču brezcarinske proda-gubil tudi civilist Janez Sveti- Jalne; v Kompasovi prodajalni na. Popov se ni oziral niti na alkoholnih pijač, bifeju, pivnici žrtve v lastni vojski, kaj šele, da jn bistroju, v atriju Vindiševega bi mu kaj pomenilo slovensko Cross bara; v prodajalni pijač prebivalstvo. Njegova vojaško Radenska in tudi v Levi’s sho- pu. Nakradli so za 20 tisoč nemških mark zlatnine Zlatarne Celje, 69 ročnih ur Seiko ter neizmerljive količine raznovrstnih pijač in ostalih dobrot. Radgončani, ponosni na svoje nekoč lepo mesto ob Muri, so se pričeli organizirati pri obnavljanju opustošenega mesta. Se veliko truda in prizadevanj bo potrebno, da bodo lahko obnovili svoje mesto in ga ponovno zgradili v ponos in zadovoljstvo njih samih. Človeška' življenja in tragedije, ki so jih doživljali, pa ne bo mogoče kar tako pozabiti. 17. STRAN NOVA W DOBA SEDEMDNEVNA VOJNA V BREŽICAH Motokros tankistov V Prilipah pri Brežicah je znano dirkališče za motokros. V dneh napada jugoslovanske armade na Slovenijo je bila na bližnjem mostu na avtocesti druga blokada za mejno točko pri Obrežju. Ni bila le tarča srditih napadov oklepnikov, temveč tudi letalstva. Med sedemdnevno vojno so na tem koncu brežiške občine »gostili« okrog 50 oklepnikov, večinoma težkih tankov. V bližnjih čateških Termah so do tega napada premogli nad 2.000 turistov, zatem jih je ostalo nekaj deset. Blizu znane gostilne Budič je tudi most čez Savo. Vse skupaj je napadlo sovražno letalstvo, tovornjak je zgorel, tudi most kaže marsikje hudo nastreljen železobeton. Še dandanes zgrožena pripove- duje Marija Ferenček, lastnica malega bifeja v Doljnih Skopicah: vojaški specialci so v noči s četrtka na petek, torej na začetku sovražnosti, zakoračili po glavnih vaških ulicah in streljali vsevprek. Ena od krogel je prebila okenski okvir in jo zelo tesno zgrešila, ko se je odpravljala spat. Pripoveduje o stari ženici, ki se je peš vračala iz Boršta in je bila ranjena v ramo. Togotni specialci domačinov niso pustili niti kositi za živino. Tako je, če živiš blizu vojaškega letališča. Brežiški župan Ivan Tomše, ki je bil vse dni tako kot drugi na dolžnosti, pripoveduje, kako je pri njem zazvonil telefon, na drugem koncu žice pa naj bi bil namestnik komandanta vojaškega letališča Bajič. Skrivnostni glas je predlagal pogovore v motelu na Bregani. Iz občine so odgovorili, da se lahko pogajajo le na ozemlju republike Slovenije. Pod vasjo Prilipe je bil zadet, zatem pa je eksplodiral in zgorel velik tank sovražnikov. Mogočno kupolo mu je odneslo, topovska cev se je vsa zarila v zemljo. Po odhodu sovražnih Onesposobljen tank pod vasjo Prilipe. Ta ne bo več sejal strahu enot je postal atrakcija za ljudi od blizu in daleč. Iz Zagreba so prihiteli tudi snemalci japonske televizije in dopisniki tiskovne agencije Associated Press. Medtem, ko si je snemalec dal opraviti s snemanjem, se tuji novinarji niso mogli načuditi srčnosti naših teritorialcev, ki so se temu tanku tako približali in ga onemogočili. »Pa pravite, da ste nevojaški narod,« je vzkliknil tuji novinar. Dalje, na mejni postaji med Hrvaško in Slovenijo pri Obrežju zopet vihra slovenska zastava. S pomendranih pšeničnih njiv se vračajo ženske in stari ljudje ter kažejo na grič z vinogradom Ivana Franka. Tank je zajahal dve vrsti stebrov s trtami in jih poruval, se očitno še sprehodil malo po sredini vinograda. Žito so pomendrali tudi blizu dobovske livarne. Anton Žibert, predsednik dobovške podružnice slovenske kmečke zveze—LS je doživel bombardiranje na svojem domu v 400 do 500 metrov zračne črte oddaljenih Prilipah. »Med drugo svetovno vojno je bil tod izseljniški pas, jaz sem bil doma. Videl sem takratna bombardiranja, in, kdo bi si bil mislil, sedaj od vojske, ki smo jo vsa ta dolga leta živeli,« govori skrušeno. Na občini v Brežicah nam v. d. seketarja za gospodarstvo Tone Podgoršek še ne more povedati obsega vse škode. Njive, ki so nekako ušle jesenski povodnji, so sedaj pomendrah tanki. V Krakovski hosti, kjer so naši inženirci odstranjevali mine, so se v varni razdalji ob velikem viličarju dogovarjali šoferji in mehaniki krškega Transporta. Sredi vojne vihre so še s preostalimi tovornjaki okrepili blokado avtoceste. Že so delali načrte, kako bodo popravili ta ali oni tovornjak, ki pač ni zgorel. Tudi v posavskih kovinskih podjetjih so se lotili tračnic in iz njih varili španske jezdece, ko so slišali za nove tankovske kolone iz beograjske smeri. Tuji novinarji, odhajajoč iz teh krajev, so stisnili roko rekoč: »Želimo vam svobodo in mir.« Kupola istega tanka pod njivo z zarito topovsko cevjo v zemljo Predaja iz Krakovskega gozda: zapuščeno oklepno vozilo, vojaški jopič pa obešen na oklop KOMUNISTIČNI ADMIRAL JLA STANE BROVET V uniformi Hitlerjeve mladine Ob bombardiranju Slovenije in vojaški agresiji nanjo je dr. Marko Dumpelnik, doma iz Štebna pri Podjuni in nekdanji vodilni funkcionar NSKS, javnost opozoril na militantno obnašanje Staneta Broveta že v gimnazijskih časih, ko je sedanji namestnik zveznega obrambnega ministra in admiral jugoslovanske armade v letih 1943 do 1 945 obiskoval gimnazijo v Celovcu in potem v Millstattu, ki je bila pod nadzorom Hitlerjugenda. Člani te Hitlerjeve mladinske organizacije so nosili posebne unifor- me, rjavo srajco, črne hlače, bele dokolenke,, črno kravato, na strani pa nož s kljukastim križem. Eden redkih dijakov, ki so z užitkom in ponosom nosili to uniformo, je bil po besedah dr. Marka Dumpelnika prav naš admiral Stane Brovet. Nosil jo je tudi v prostem času, ob nedeljah in ko jo je oblekel, je bil ves spremenjen. Na vprašanje, ali je bil Brovet v Hitlerjugen-du že pred prihodom na Koroško, je dr. Marko Dumpelnik odvrnil: »Gotovo, saj nam v šoli niso delili uniform.« PRVE OCENE VOJNE ŠKODE OB OBALI Cena vojne Na mejnem prehodu Škofije še vedno niso ocenili, kolikšna škoda je nastala med spopadi. Kako le, v zadnjih dneh se je namreč vse odvijalo z bliskovito naglico, tako da za morebitno cenitev nastale škode sploh ni bilo časa. Kljub vsemu pa so znana dejstva: pripadniki zveznih enot so v poslopju mejnega prehoda pustili precejšnje razdejanje, lotili so se tudi duty free shopa, iz katerega so poleg hrane odnesli tudi drugo blago, uničeni so trije civilni avtomobili, katerih lastniki se še niso oglasili. Na splošno so tudi ocenili skupno škodo v treh obalnih občinah, Kopru, Portorožu in Piranu; v njo so všteli tudi primanjkljaj pri turističnih dejavnostih in blokado Luke Koper. Končni rezultat: okrog 600 milijonov dolarjev. NOVA DOBA STRAN 18 INTERVJU Z LOJZETOM KOVAČIČEM Naključje in nujnost Roman Kristalni čas, katerega avtorje pisatelj Lojze Kovačič, so na nedavni prekmurski prireditvi Kresnik proglasili za najboljši slovenski roman tako pisatelji sami, kakor tudi literarni strokovnjaki. Nagrada in prireditev sta letos plesali svoj krst, organizatoiji pa že obljubljajo tradicionalnost. Nič zato, Slovenci smo dobili nagrado za naš roman in ga na ta način po dolgih letih priznali kot pomembnega v slovenski literaturi ter mu odstopili zasluženo mesto. Z Lojzetom Kovačičem, letošnjim vrhom krstne ledene gore smo zaradi tega morali napraviti intervju, ki je nastal po sami proglasitvi odločitve literatov. Nova doba: Najprej vam naj čestitam in vas sprašujem, kaj si vi mislite o tej nagradi za najboljši slovenski roman? Lojze Kovačič: Vse dobro. Mislim, da se je prvič v zgodovini slovenske literature zgodilo, da je roman dobil posebno priznanje. Res, da obstaja še Prešernova nagrada, ki sem jo že dobil leta 1973, ampak le-ta pokriva vsa ustvarjalna, umetniška področja. Doslej so samo poezija, dramatika, publicistika in književnost za otroke dobivale posebne nagrade, roman pa ne. Čeprav je nekje zakoniti dedič Iliade in Odiseje, starih eposov, je bil potisnjen na stranski tir. Ravno roman pa že več kot stoletje pri svetu in pri nas prikazuje življenje od rojstva do smrti ter je za mnoge ljudi celo nadomestilo za življenje. Taka nagrada se mi zdi izvrstna, ne samo zaradi romana, ampak zaradi proze in pripovedništva nasploh. Nova doba: Kakšen je vaš odnos do romana nasploh in slovenskega romana? Lojzfe Kovačič: O svojem romanu ne morem skoraj ničesar povedati, ker mi je preblizu, še prevroč. O njem bom lahko govoril čez tri leta, kolikor potrebujem, da kritično pogledam v svojo knjigo. Slovenski roman ni nič slabši od svetovnih ali evropskih romanov, v nekaterih primerih mislim, da je celo boljši. Imamo romane, ki bi, če naš jezik ne bi bil tako ozek, da ga govori le 2 milijona ljudi, ampak npr. nekakšen franko-angleški jezik, bili že zdavnaj prevedeni v mnoge jezike. Naš povojni roman od pokojnega Vitomila Zupana naprej, pa Alojza Rebule, Andreja Hienga, Vladimirja Kavčiča, nekateri romani Pavleta Zidarja, Petra Božiča, Rožanca, Draga Jančarja, Jožeta Snoja in seveda mnogo mlajših kot so Gradišnik, Kleč, Svabič ter še mlajših, ki jih ne poznam, je vsekakor dovolj obširen dokaz za moje trditve, hkrati pa še obeta. Romana sicer ne ponujamo več klasično, kot so ga včasih, ampak njegov naziv pomeni sinonim za obsežnejši tekst, v katerem nastopa veliko ljudi in veliko problemov, ki vzporedno potekajo. Nova doba: Kaj pa vaše mnenje o konkurentih za nagrado? Lojze Kovačič: O vseh drugih mislim, da so boljši. O sebi imam najslabše mnenje, se pravi, da bom prihodnjič napisal boljšega, vsaj zdelo se mi bo tako. Ko pišeš, veš, kaj hočeš, kaj pa nastane — zmerom tisto, kar drugi povejo o njem. Kot sem že rekel, o svojih knjigah lahko govorim šele čez čas, ko se ohladijo in potem vidim vse flike, iz katerih je zašita. Nova doba: Kaj je »rdison d’etre« vašega pisanja, oziro- ma nagrajenega dela Kristalni čas? Lojze Kovačič: Človek med naključjem in nujnostjo. Naključje je, da smo prišli na svet, ko pa vdihnemo zrak tega sveta, nas že vključijo v nujnost: v graditev civilizirane družbe, zakonov in predpisov ..., kar gre s tako vnemo, da je jasno, da človek te predpise in zakone proizvaja samo zato, ker pred-tavljajo vsakodnevno žilavo borbo proti naključju. V osnovi pa človek čuti kaos. Naključje je prešel, vržen je v neko nujnost in je vmes svojim strahospoštovanjem, svojo skrivnostjo in fantazijo. To je osnovni človeški problem. Eden je seveda tudi smrt. Ko po vseh »problemih« vidiš, da so v življenju potrebne le tri ali štiri zelo preproste stvari pa še te so preveč, je ponavadi že prepozno. Smrt je nujno potrebna, ker bi drugače zapravljali še več časa, kot ga sicer. Tako imamo vsaj občutek, da je čas dobrina in da ga je treba izkoristiti, oziroma, da moraš biti do prijatelja resnični prijatelj. Moraš se prepričati, da ni po smrti več nobenega življenja in da imaš sedaj edino priložnost nekaj narediti. Kot se ženska izčr- OSSIP ZADRINE SE JE POSLOVIL Konec razstave v Slovenj Gradcu Po treh mesecih verjetno največjega letošnjega kiparskega projekta pri nas, so dela enega najpomembnejših kubističnih plastikov ponovno vrnili v njegov muzej v Pariz. Kako je bilo obiskati razstavo v vojni vihri, dan potem, ko so se v bližnjem Dravogradu odvijali najhujši boji na Koroškem, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Kot zadnji obiskovalci smo obiskali razstavo Ossipa Zadkina, rojenega v Vitebsku, koncem prejšnjega stoletja, v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu, ki je z omenjeno delno retrospektivo dobil svojo buciko na zemljevidu svetovnih umetniških mest. Sicer jo je delno omogočil tudi UNESCO, nikakor pa ne gre pozabiti slovenjegraških organizatorjev, predvem Karla Pečka, kustosa galerije in osebnega prijatelja Ossipa Zadkina ter Stojana Batiča, umetnikovega učenca, ki je v enem prostoru hkrati razstavljal in zak- ljučeval sprehod med eksponati. Ko se je gospod Pečko še boril za kip pesnika Apollina-ira, katerega je Zadkine zapustil mestu Slovenj Gradec, Francozi pa niso bili preveč navdušeni in sedaj končno stoji v atriju Umetnostnega paviljona, si ni mogel misliti, kakšne probleme bo imel s transportom ostalih plastik nazaj v Pariz. V vojnem času, ki je divjal neposredno okoli Slovenj Gradca, mu namreč nihče ni hotel transportirati umetnin. Pri tujih špediterjih pa je veljala prepoved vožnje v Jugoslavijo, tako, da je bilo potrebno tovor spraviti vsaj do meje. Povedal mi je, da »se počutim odgovornega za dela in si sploh ne upam zamisliti, kaj bi prinesel bombni napad na tovornjak z Zadkinovimi deli.« Izgleda, da pri nas ni več prav nič varno, stihija tolče po vsem po-prek iti ne izbira ciljev, čeprav gre za svetovno kulturno zapuščino. Zadkine, pri katerem je človeški lik konstanta opusa, je razkril njegovo čutnost, predstavil ga je v trpljenju in nanj igral kot na izjemno občutljiv instrument. Množica glasbenikov in glasbil, ki so nekakšna rdeča nit njegovega ustvarjanja, izkaže njegov iskren odnos do glasbe, za katero je pravil, da »je najčistejša umetnost.« Z gledalci svojih skulptur skuša komunicirati predvsem na čustveni ravni in nas prav osupne, ko z igrivo lahkotnostjo ustvarja dragocene in zapeljive oblike. Bil je predvsem samouk in je le kratek čas prebil po umetniških šolah. Kot večina umetnikov njegove generacije je tudi sam posegel po primitivizmu in arhaičnosti, s čimer je postavil nove temelje v kiparski umetnosti. Čeprav kubist, kar pa je postal relativno pozno, z Žensko s pahljačo in Harmonikarjem, je omenjeni stil občutil kot formalizem, ki utesnjuje njegovo čustvenost in človečnost. Sam je izjavljal: »Dušilo me je.« Vendar pa ga je kubizem zaznamoval. Zadkine ga je zmehčal in humaniziral ter že koncem dvajsetih let začel vanj vnašati teme iz grško-rimske antike (Venerino rojstvo, La-coon). Poleg neoklasicizma, prevetrenega s kubizmom, je že koncem tridesetih let izdelal enkratne spomenike Apollina-iru, Rimbaudu, Lautreamontu in Jarryju, ki so napovedali preobrat v njegovi umetnosti. To izžareva Orfej iz leta 1948, kateremu je v les sklesal antiki-zirajoče volute. Brezčasnost, duhovnost ideje, ki preglasi telesnost preplavlja to stvaritev. Pogosti motivi zlitja teles ga, za razliko od ostalih kiparjev njegove generacije, ki so raje obdelovali posamezne like, še dodatno mečejo v izjemno in samosvojo luč. Pri njem so skupine zelo pogosto, hkrati pa so dve ali tri figure tako tesno prepletene, da postanejo eno samo bitje. Zadkine je tudi eden izmed redkih kiparjev svoje dobe, ki je že zelo zgodaj oblikoval zelo visoke figure ter s tem osvobodil moderno kiparstvo eksperimentalnega malega formata, prav zaradi uporabe lesa. Če dodamo še, da se je po njem vzgledoval med drugimi tudi Henry Moore, smo pomenu videne zbirke v Slovenj Gradcu udarili žebljico na glavico. pava vse svoje življenje do zadnjega atoma, se mora tudi moški v svojem delu, medtem ko ženske urejajo življenje. Nam moškim se življenje dozdeva kakor nek polfinalni del, ki pa ga je potrebno finalizirati z gotovim produktom. Vprašanje, kaj je več vredno, ali čebela ali njen produkt, med? Nova doba: Kakšen je torej vaš odnos med moškim in žensko? Lojze Kovačič: To se vsi sprašujemo celo življenje. Ženska je ena rasa, moški pa druga. Mi jih imamo radi, ker pripadajo naši rasi, one pa nasprotno. Mislim, da je ena ženska dovolj v življenju moškega, če jo res pozna in začne razumevati ženski princip življenja. Mi se sprašujemo po smislu, ženske pa živijo in izvršujejo ter pridobivajo vsakodnevno moč. Žensko sem spoznal šele skozi svojo hčer in jo začel ceniti, saj sem jo spremljal od majhnega naprej. Ženska se pripravlja na ljubezen, na to veliko odkritje svojega življenja, na poroko, na družino ... kakor se mlad violinist ali ša-hist vso svojo mladost pripravlja, da bo nekoč razcvetel ves svoj genij. Če ga pri tem oviraš, pravijo, da narediš »smrtni greh«. Če uničiš ljubezen pri ženski, uničiš genij. Ženska se je od moškega dosti naučila, sedaj se mora moški kaj naučiti od nje, in to je ta moj ženski princip. Nova doba: Kako pa se vam zdi letošnja praizvedba te prireditve v Prekmurju Kersnik? Lojze Kovačič: Krasno. Prekmurje sem imel zmeraj rad. Spoznal sem ga preko Miška Kranjca in njegovih del. Ko sem prvič prišel sem, kar je bilo leto po vojni, sem na vlaku ves čas gledal, če bom zagledal takšne ljudi, kot jih Miško Kranjec opisuje, če bom zagledal takšno podnebje, takšen horizont. On mi je dal uvod v to deželo. Skozi te knjige sem se malo zaljubil v to podnebje, v to ravnico, v ta kraj, za katerega pravijo, da nima horizonta. Zgubljenost in zamaknjenost hkrati. Malo drugače od strogosti Gorenjske, veselosti Primorske ali žalosti Dolenjske. Nova doba: In kje ste vi tukaj? Lojze Kovačič: Če bi bil malo mlajši, bi bil tukaj kot potepuh. Konec teatra - za zdaj PLES Celjani na Sardiniji Celjska folklorna skupina je v petek v jutranjih urah odpotovala na Sardinijo, kjer se bo udeležila mednarodnega folklornega festivala »SCIAMPI- TA 91« v mestecu Guarto St. Elena v bližini Cagliarija. Nastopajo še skupine iz Francije, Španije, Grčije, Egipta, Kitajske in domače skupine. 11. juli- ja se skupina seli v Tempio Pa-usania (tudi na Siciliji) na naslednji folklorni festival, o katerem pa žal ni podatkov. Povratek domov je 18. julija. 19. STRAN NOVA PII DOBA MUZIKA JE BIZNIS Najboljša reklama je še vedno škandalozno obnašanje in obscene izjave v intervjujih. Kdo zna to najbolje? Ah, saj veste, Madonna vendar! Kdo ti je razložil podrobnosti o seksu, tvoj oče? Ne, to mi je povedala moja mačeha in spominjam se, da sem bila zgrožena. Stara sem bila deset let in takrat sem dobila prvo menstruacijo in bilo jim je jasno, da mi morajo povedati, za kaj gre. Spominjam se, da je bila moja mačeha v kuhinji, jaz pa sem pomivala posodo. Vsakič, ko je izrekla besedo penis, sem do konca odprla vodovodno pipo, tako da so se njene besede izgubile v šumenju vode. To kar mi je govorila, se mi je zdelo zelo grozljivo, resnično grozljivo. In sovražila sem to besedo, sovražila sem vse okrog teh reči. Kaj pa beseda vagina, ali te je tudi motila? Ne, ker jo imam in sem vedela, kako izgleda. Še dandanes se težko privadim na besedo lulek, takrat pa se sploh nisem mogla. Imam veliko bratov in videla sem jih gole, zdeli so se mi ogabni. Ali se strinjaš, da pot do moškega srca ne vodi skozi želodec, ampak preko fafanja? Ne maram fafanja. Kaj pa imaš rada? Rada imam lizanje. Za kolikšen čas. Dan in pol. Zakaj torej ne hodiš s kakšno žensko? Zato, ker si po lizanju zaželim, da mi ga vtakne noter. Kaj misliš o sebi? Dobro se znam poljubljati. To vem. Nihče mi še ni rekel, da znam dobro lizati, toda poljubi mi ležijo. Pravijo mi, da sem divja kurba. Mislim, da je končni štos poniževanja med moškim in žensko v tem, da se ženska lahko zadavi na tipu, tip pa se na ženski ne more. Velika Britanija (NME) — albumi 1. SEAL - Seal 2. DEACON BLUE - Fellovv Hoodlums 3. REM — Out Of Time 4. SKID ROW - Slave To The Grind 5. THE EURVTHMICS — Greatest Hits Velika Britanija (NME) — singli 1. COLOUR ME BADD — I Wanna Sex You Up 2. AMY GRANT - Baby Baby 3. JASON DONOVAN - Any Dream Will Do 4. MADONNA - Holiday 5. KENNY THOMAS — Thinking About Love Velika Britanija (NME) — neodvisni albumi 1. ELECTRONICS - Electronics 2. BABES IN TOYLAND — To Mother 3. THE RAGGA TWINS — Reaggae Owes Me The Money 4. CHAPTERHOUSE — Whirlpool 5. KLF - The White Room Velika Britanija (NME) — neodvisni singli 1 PIXIES - Planet Of Sound 2: SLOVVDIVE - Holdin Our Breath EP 3. CURVE - Prozen EP 4. PRIMAL SCREAM - Hig-her Than The Sun 5. NORTHSIDE - Take Five ZDA (Billboard) - albumi 1. PAULA ABDUL - Spell-bound 2. NWA — Efil4zaggin 3. REM — Out Of Time 4. MICHAEL BOLTON — Time Love And Tender-ness 5. C&C MUSIČ FACTORY - Gonna Make You Sweat ZDA (Billboard) - albumi 1 PAULA ABDUL - Rush Rush 2. COLOR ME BADD - I Wanna Sex You Up 3. EXTREME - More Than Words 4. MICHAEL BOLTON - Love Is A Wonderful Thing 5. REM - Losing My Reli-gion VIDENO Odpade zaradi okupacije. TV »IN« Jelko Kacin NOVICE Takole: tisti, ki nameravate bežati na* tuje in imate dovolj denarja, da si spotoma še kaj privoščite, si lahko omislite kakšen Reading festival. Vsem zainteresiranim priobčujemo celoten spisek nastopajočih: PETEK 23. AVGUSTA: IG-GY POP, SONIC YOUTH, POP WILL EAT ITSELF, DINOS AUR JR, CHAPETER-HOUSE, NIRVANA, SIL-VERFISH, BABES IN TO-YLAND, THE FAMILY C AT in THE HONEYTHIEVES. SOBOTA, 24. AVGUSTA: JAMES, CARTER THE UN-STOPPABLE SEX MACHI-NE, THE FALL, DE LA SOUL, BLUR, TEENAGE FANCLUB, FLOWERED UP, TEH FAT LADY SINGS, KINGMAKER in MERCU-RY REV. NEDELJA, 25. AVGUSTA: THE SISTERS OF MERCY, NEDS ATOMIC DUSTBIN, THE GODFAT-HERS, GANG STARR, NIT-ZER EBB, SENSELESS THING, KITCHENS OF Dl-STINCTION, SWERVEDRI-VER in BONGWATER. Karta za tridnevno fešto znaša 40 funtov, v karto so vključeni stroški parkiranja avtomobila in stroški kampiranja. Srečno pot, politični emigranti! NWA imajo ogromne probleme z distribucijo njihovega zadnjega albuma »EFIL-4ZAGGIN«, na katerega ovitku je slika mrtveca. Kljub temu, da jim to zvečuje trenutno popularnost in da je bil osnovni motiv morda le dvigovanje naklade, je prepoved distrubucije dvignila veliko prahu. Med najglasnejšimi sta trenutno Sinead 0’Connor in Bill Gilliam, šef založbe Alterantive Tentacles. Sinead je med drugim izjavila tudi, da kljub temu, da ji NWA po odhodu Ice Cube-a niso ideološko sprejemljivi, ne mara da se prepovedujejo takšne stvari.« Če nam je to všeč ali ne, NWA predstavljajo veliko število ljudi z podobnim stališčem do žensk in nasilja. S prepovedjo tega albuma in podobnih izdelkov, se ljudem samo odteguje možnost, da bi videli realnost.« Bill Gilliam pa je izjavil: »Ni pomembno ali podpiram vsa stališča NWA ali ne, toda akcije in pogromi kot je ta, bodo pripeljah do situacije, v kateri si noben prodajalec ne bo upal prodajati plošče, če bo na njej le kakšna sumljiva beseda.« Medtem lahko ta album najdete na drugem mestu Billbo-ardove lestvice v ZDA. TREND Imeti pripravljene vsaj tri molotovke. ZA VEDNO Z NAMI Pred S. leti WHAM! Edge Of Heaven Pred 10. leti MICHAEL JACKSON-One Day In Your Life Pred 15. leti C ANDI STATON-Young He-arts Run Free Pred 20. leti MIDDLE OF THE ROAD- Chirpy Chirpy Cheep Cheep Pred 25. leti THE KINKS-Sunny After-noon PONAREJENE DEVIZE Manj turistov, manj prevar Vnovčevanje lažnih bankovcev je znan pojav na Jadranu in tudi v drugih delih Slovenije in Hrvaške. Pred kratkim so kriminalisti v Ljubljani odkrili 6.500 ponarejenih dolarjev in udeleženci tega nečastnega posla so že odkriti. Tudi v Reki sodijo akterjem v aferi 190.000 lažnih švicarskih frankov. Lažni bankovci se zmeraj pojavljajo, njihov obtok pa je zelo težko ustaviti. To je mogoče samo z dobrimi preventivnimi ukrepi v menjalnicah in seveda pri tistih osebah, ki spremljajo bankovce. Med drugimi so tudi posamezni profesionalci prevaranti iz Poljske in Bolgarije imeli dobro »kupčijo«, v kateri so za papir dobivali devize. Kako so se končale počitnice za Pantijo Toteva (27) in njegovega prijatelja Ivajla Netkova (22) iz Bolgarije, ni znano. V Jugoslavijo sta prišla na počitnice, na katerih si očitno nista želela le vročega sonca, morja, in zabave, pač pa tudi zaslužka. Pri njunih namerah so ju zasačili kriminalisti koprske UNZ. Totev je namreč v Portorožu nagovoril nekega Nemca, da bi rad zamenjal nekaj denarja. Nemec je bil voljan zamenjati 100 mark, in, ko sta »opravljala« menjavo, ju je opazil nek občan, nato pa tudi kriminalist UNZ Koper. Ko se je slednji približal Totevu, je le-ta pobegnil proti tržnici (Ka-štelu) in odvrgel denarnico Netkovu. Nič ni pomagalo. Toteva je kriminalist hitro ujel, Netkov pa se tudi ni več dolgo klatil po Portorožu. Zanimivo pri tem je, da je Totev menjal papir za marke. Nemcu je namreč — podobne primere so registrirali že drugod po Istri - ponudil prepognjen šop dinarjev, vendar so bili dinarji le slepilo. V »rudarja« sta namreč Bolgara zavila navaden papir. Menjava in pol. Na škodo goljufov ni uspeha. Ogoljufani pa se, čeprav so ga povabili, ni javil na postaji milice. Bržčas zato, ker se je tudi on bal vpletenosti v »črno« menjavo. Bolgara, ki sta te dni morala pred sodnika, sta imela pri sebi že 960 mark, 300 dolarjev, pripravljenih nekaj tisoč din v različnih bankovcih ter seveda ustrezno razrezane šopke belega papirja, »bankovcev« za slepilo. Vse je bilo lepo spravljeno v njuni modri Ladi. Opisani dogodki so le zadnji v vrsti podobnih »menjalniških podvigov«, saj so imeli takšnih primerov vzdolž celotne jugoslovanske obale za debel arhiv. Poglejmo, kako so se te stvari lotevali v Istri. Pomočnik načelnika poreške UNZ je potrdil, da je med poletnimi zločinci bilo tudi nekaj t. i. »uvoženih« goljufov. To so bili turisti, ki si ne želijo užiti le našega morja, ampak želijo turistično sezono izkoristiti kot vir nepoštenega zaslužka. Delavci poreške UNZ so prijeli dva avstrijska državljana poljskega rodu, 36-Ietnega Z. S. in 32-letnega A. L, ki sta se ukvarjala z nedovoljeno preprodajo deviz, poleg tega pa sta lahkoverneže še pošteno ogoljufala. Svojim »strankam« sta v zameno za devize dajala svežnje papirja, bankovci so bili le na vrhu in na dnu svežnjev. Običajno sta »ordinirala« pred menjalnicami in pošto na trgu Svoboda v Poreču. Eden izmed dveh spretnežev je poiskal in ogoljufal žrtev ter jo popihal v avto, kjer ga je čakal drugi. Ko je UNZ prijela goljufa, sta se ravno pripravljala na nov podvig. Pri njiju so našli tudi velik del pribora: nekaj belega papirja, fotografsko rezilo za papir, devize v vrednosti dvanajstih milijonov, nekaj jugo- slovanskega denarja in 50 že pripravljenih svežnjev. Obsodili so samo Z. S. in to na minimalno denarno kazen ter sedem mesecev pogojnega zapora. Obema so za nekaj let prepovedali obisk Jugoslavije. Ta primer ni osamljen, pogosto goljufe težko izsledijo. Nekateri turisti, ki na tak način zamenjajo le manjšo količino deviz, goljufij sploh ne prijavijo. Tudi domačini, ki se opečejo pri nakupu deviz na črno, o neuspelih menjavah raje molčijo. Naši državljani poskusijo tudi v Trstu razne goljufe s ponarejenimi dokumenti. Tako sta R. B. (28) iz Krka in S. B. (38) iz Pule sredi belega dneva v agenciji Tržaške banke v Ulici Valmauro 71 poskušali s pomočjo ponarejene hranilne knjižice dvigniti 19 milijonov lir. Ker je bila šalter-skemu uslužbencu knjižica sumljiva so poklicali policaje, ki so naši državljanki odpeljali v zapor. Obe sta bili obtoženi soudeležbe v poskusu ropanja in ponarejevanja dokumentov. Po izjavah, ki sta jih dali tržaški policaji, ju je na to dejanje pregovoril prijatelj S. B., ki ji je tudi dal ponarejeno hranilno knjižico. Ta prijatelj, katerega ime ni bilo sporočeno v interesu preiskave, je po rodu iz Trsta, kjer tudi živi. V nekaj zadnjih mesecih je bival pri svoji prijateljici S. B. v Puli. Govorili so o trgovcu, ki'je bil do tedaj že večkrat obsojen. Pred letom dni je na hranilno knjižico vložil 100.000 lir, potem pa dvignil 90.000 lir. S pomočjo računalnika je na 10.000 lir, kolikor je ostalo na knjižnici, dopisal še nekoliko številk. Uslužbenec v Tržaški banki je opazil, da so bile številke drugačne od tistih, ki se vpisujejo v banki. S PRILOGO IZPOD PULTA Časopis, ki je močnejši od papirja. 1 RAZPAD JUGOSLAVIJE Toga veziva ne zdržijo tresljajev Armadni strategi, ki so načrtovali in poskusili izvesti osvojitev Slovenije, očitno niso preveč podkovani v teoriji strategije. Ta se je namreč s čisto vojaškega področja že pred leti preselila na področje managementa in se tu še naprej razvijala. Strateško vodenje kot posebna veščina managementa je ključni poudarek v analizi prednosti in slabosti določenega projekta pripisala človeškemu faktorju. Ker je tudi Teritorialna obramba v tem pogledu predvsem posnemovalec svojega velikega brata - Armade, na tem mestu ne bi govoril o njenih velikih zaslugah in herojstvih. Tudi sam sem sodeloval v poležavanju okrog celjske kasarne in sem prepričan, da gre pri uspešnosti v posameznih situacijah predvsem za samoorganiziranje osveščenih posameznikov. Tuja Dežela Če bi Armadni obveščevalci strokovno analizirali podatke o javnem mnenju v Sloveniji, oz. če bi vojaški vrh te podatke upošteval, bi do katastrofalne neumnosti sploh ne prišlo. Z zaverovanostjo v tehnične prednosti je Armada iz kasarn vkorakala v povsem tujo deželo. Vkorakala pa je tako, da je pred sabo z grožnjami gnala mlade generacije vojakov, ki niso razumele predpotopni ideološki »svahili« svojih oficirjev. Že spremembe v javnem mnenju med leti 1980 in 1987 kažejo na neizbežne trende: Ideološko vezivo Jugoslavije — bratstvo in enotnost ter socializem je izpuhtelo hkrati z umikanjem zveze komunistov s prizorišča. Narodno osvobodilna borba je zaradi časovnega odmika, pretirane pojmovane navezanosti na komunizem in novih, neobremenjenih generacij odrinjena v ozadje. Kot združevalna elementa pa se vedno bolj poudarjata enotna država in Jugoslovanska armada. Vendar ne več v pozitivnem smislu kot so se davno prej poudarjale druge naštete značilnosti,. temveč zaradi svoje togosti in nespremenljivosti kot premajhna srajca, ki tišči okrog vratu. V grafu pa niso prikazane značilnosti, ki glede na javno mnenje ločujejo jugoslovanske narode. V letu 1980 je bila edina pomembnejša značilnost različnost jezikov (41,5% odgovorov), ki pa je objektivna in nima razdruževalnega pomena. Razpis Nevarnejše za obstoj Jugoslavije pa je bilo prepričanje o različnih delovnih navadah, ki se je v letu 1987 pojavilo kar s 54,6% na vrhu značilnosti, ki ločujejo Jugoslovanske narode. Z ekonomsko krizo se je ta značilnost navezala na prerazporejanje dohodka v Jugoslaviji in prepričanje o izkoriščenosti Slovenije. To pa je tudi glavni alibi zadnjih osamosvojitvenih dogodkov. Po odnosu do lastnine in svojega smo Slovenci po duši zelo sorodni drugim evropskim narodom, ki jih je bolj kot človeška življenja prizadelo uničevanje cest, prevoznih sredstev in poslopij ter kraje, ki si jih je privoščila Jugoslovanska armada. Dobre, pogumne in drzne novinarje redno ali pogodbeno zaposlimo. Uredništvo Nove dobe, Aškerčeva 15, Celje NAJPOGOSTEJSI ODGOVORI 0 ZNAČILNOSTIH, KI NAJBOLJ ZDRUŽUJEJO JUGOSLOVANSKE NARODE ZNAČILNOSTI bratstvo in enotnost66 52.2% narodnoosvob. borba 58.1%; 55.8% socializem 42.4% 22.8% enotna država 28.3% jugoslovanska armada 22.4% 26.8% zveza komunistov 18.5% 80% 60% 40% 20% 0% 20% 40% 60% 80% % ODGOVOROV ^ 1987 Raziskavi Slovensko javno mnenje 1980 in 1987 GRETA GARBO ŠE NEPOKOPANA Leto dni v žari Pred štirinajstimi meseci (15. Thomas Melborg iz Hdgsbyja. aprila lani) je v newyorški bol- »Pri nas je Greta Garbo živela nišnici umrla velika igralka dlje časa na neki kmetiji,« pra-Greta Garbo, stara 84 let. Dva vi Lenart Aknustun iz Frustru-dni kasneje so jo upepelili, to- sa. Ivar Adolfson iz Sabyja pa da pogreba še do danes ni bilo. je ugotovil, da so bili njen oče, Se zdaj je njena žara v institutu stari oče in praoče rojeni v kra-Frank Campbell v New Yorku. ju blizu stockholmskega poko-Razlog: nečakinja Grete Gar- pališča. Tu so našli svoj zadnji bo Gray Reisfeld (59), edina počitek igralkina mati, oče in dedinja 200 milijonov DEM sestra. In Stockholm, je tudi vrednega premoženja, se ne rojstno mesto filmske boginje, more odločiti za kraj pogreba. Toda zadnjo besedo o tem, Med tem pa se na Švedskem za kdaj in kje bo pogreb, ima ne-zadnje bivališče filmske dive čakinja. Že od nekdaj je samo-potegujejo štirje kraji. Njena voljna, neporočena Greta Gar-zadnja želja je bila, da bi bila bo gojila mit, ki jo je obdajal, pokopana v svoji domovini. Od tod skrivnost magične tiši-»Njena stara mati je bila iz ne, ki je obkrožala njeno nena-našega kraja,« pravi pastor vadno življenje. solate se je nenadoma znašla pred njenimi vrati. Naročilo pri njenem ljubljencu Italijanu v Beverlv Hillsu seje izkazalo kot šala, ki si jo je provoščil neznani oboževalec. Madonna je poravnala račun v znesku 450 DEM in ukazala »malico« odnesti v neko restavracijo v Los Angelesu. Njen komentar: »Tako bodo ubogi hudiči prišli vsaj do hrane.« Kot kaže, je zadnjo zmagovalko VVimbledona Steffi Graf zdaj menda premagal kar čeden Francoz, katerega imena pa ne vedo. Vsaj slikali soju skupaj. 21. STRAN NOVA W DOBA POBITI UBIJALSKE PSE Nemški morilci Predsednik nemške zveze za zaščito otrok prof. dr. NValter Barsch meni, da je treba pobiti vse nevarne pse. Vzrok: v Angliji je pitbuli življenjsko nevarno ogrizel šestletnega Rucksa-na (na sliki). Notranji minister Baker je pristal na to, da bi pobili vse bojevite pse. »To je treba narediti tudi v NemčijH<