SAŠA:
Kako je godel oče Jazbec bosenskemu ciganu.
^yj8B6Sr        olnce je ogrevalo jesenskega popoldneva mlado šumo.
fflv   p      »     Orumeneli listi  so  šušljali  ob  lahnem   pihu  hudo«
^JS^SL   y     mušne sape. Tu in tam jih je dvignila, z njimi po=
^(SSfek       skočno zarajala ter jih trosila daleč naokolo. Rado*
'|^§?3S.    vedni telog je kukal izpod širokega lista pa se čudil
l\     j \jfl   dolgouhcu, ki jo je bil pribrisal po kolovozu in se
/(^*^   H   prihulil v gošči.
/"A^fek^ar          Ni minilo dolgo, kar prideta po poti dvft moža,
\JKiuBf^ v katerih bi pač sleherni spoznal cigana. Potuhnjeno je čepel dolgouhec in slišal ko gora velikega cigana dejati: »Cuj, Jovo, ja idem kod staroga, ti onda ...« Dalje uhljač ni več razumel pa se je preudarno skobacal na kolovoz. Tam je modro otresel z glavo ter pametno uganil, da sta namenjena skoraj gotovo k očetu Jazbecu, gruntarju na Jazbini. Domislil se je pa tudi, da bo najbrže »staremu« slaba predla. Ni ga pomiloval, še privoščil mu jc. Do danes mu ta še ni pripoznal gostaške pravice na deteljišču, čeprav so vzgajali nje= govi predniki do četrtega kolena nazaj svoje družine. Kaj še, da bi se spozabil do zelnika! Dvakrat je imel že zadrgo na vratu, v tretje — Bog znal
Tako je preudarjal in buljil pred se, se popraskal za levim uhljem in se zlobno nasmehnil. Zaskrbelo ga je pa le, da bi stari ne bil pa= metnejši ko obe s fesi pokriti glavi. Radovednost ga je primorala, da jima je polagoma sledil. Sicer je bil bojazljivec, pa kadar mu je kazalo, tudi modrijan.
»Kako, kume?« je čul uhljač cigana nagovoriti starega. Tovariš je pa tičal za kozelcem. Oče je ogledoval stežkano1 sekiro pa pol» glasno preklinjal svojega mladega nepridiprava. »Sto se srdiš, stari? Ne znaš, da škodi?« Sumljivo je motril Jazbec cigansko nadlogo, pa se je polagoma zapletel v živahen pogovor. Nezaupnost je ginila ko voda ob suši. Pogostil ga je celo s kozarcem tepkovca in z vogalom ajdovega kruha.
Pomežiknil je Milinu ter začel očetu ginljivo slikati trpljenje cigana pa opevati Iepoto svoje bosenske domovine. Jazbec pa, ki je bil 1. 1878. v Bosni, je jel izkramlievati stare spomine in je naposled celo dejal, da zna še »bosenske« na harmoniko.
Preselila sta se v hišo, in kmalu je zahreščala harmonika tožno bosensko. Veselje je pa prikipelo na vrhunec, ko je očka zaigral »bo= * Stežk&nn sekita pravimo sekiri, ki so se }i ubila ušesa.
289
sensko kolo«. Cigan je plesal, da se je majala hiša, in pozno v noči sta se prijateljsko ločila...
Jovo je pričakoval tovariša na križpotu z dvema vrečama krom« pirja, in težko obložena sta jo odkurila k taborišču. Drugi dan je imel naš dolgouhi znanec priljko opazovati onemoglo jezo očeta Jazbeca. Menda se je zaobljubil, da ne igra več »bosenskega kola«...
Zanimalo bo morda koga, kje sem zvedel to dogodbico. Sedel sem nekega večera v gozdu. Kar začujem dolgouhca, kako jo je pripove* doval tovarišem. Ker mi je ugajala, sem jo takoj zapisal in jo tako ohranil spominu.