Aleš Novak Pravna fakulteta Ljubljana PRAVNI VIDIKI ZAKONSKE ZVEZE V RIMSKEM PRAVU I. UVOD Družinsko pravo, kamor ureditev zakonske zveze sodi, je del rimskega prava, ki je imel na današnje evropsko pravo relativno manj vpliva kot na primer civilno pravo. Zato se morda zdi ukvarjanje s tem manj zanimivo. Razloga, da je prav ta tema zame še vedno vredna obravnave, sta dva. Zakonska zveza, čeprav bistveno spremenjena, obstaja še danes. Razlikujejo se pravna pravila, ki jo urejajo, razlikujejo se moralni temelji, na katerih stoji, in okolje; v katerega je umeščena, kot družbena institucija pa monogamna skupnost obstaja neprekinjeno vse od časov rimske države. Z njo se srečujemo še danes in se bomo bržčas tudi v prihodnosti. Vedenje o preteklosti pa nam, če ne drugega, vrže novo luč ' na znan pojav ali kot na začetku svoje razprave "Prepoved incesta in njeni izviri" pove Emil Durkheim1 : "Če hočemo dobro razumeti kakšno praktiko ali institucijo, pravno ali mavstveno pravilo, se moramo, kolikor je le mogoče, približati njenim izvirom; med tem, kar je zdaj, in tistim, kar je bilo nekoč, je namreč tesna povezava." Drugi razlog je čista in preprosta radovednost. Zanimivo je vedeti, kako so v starem Rimu pravno regulirali tako pomembno področje njihovega življenja, kakšen, če sploh, je bil vpliv takega reguliranja in kako je življenje samo vplivalo na norme. Pravo zna namreč, v nasprotju z žal splošnim prepričanjem, pripovedovati zgodbe, ki so pogosto bolj ali pa vsaj enako zanimive kot zapisi zgodovinarjev in pesnikov. Zgodbe, ki jih pripoveduje pravo, so zgodbe iz resničnega življenja, celota vsakdanjih majhnih dogodkov, ki so morda z zgodovinskega vidika smešno nepomembni. Okrutni čevljar, ki vajenca s kopitom tako hudo udari po tilniku, da mu izlije oko2 , pralec, ki so mu miši požrle obleke, ki jih je vzel v pranje3 , rokoborec, ki je drugega ubil pri urjenju4 in brivec, ki je prerezal grlo sužnju, ki ga je bril, ker je nekdo vanj močno vrgel žogo5 morda res niso tako imenitni sopotniki za potep skozi zgodovino antičnega Rima, kot so Cezar, Cicero ali Sula, so pa morda nekoliko bolj "resnični in živi". Seveda se je potrebno zavedati tudi meja, ki jih takšno "branje" prava ima. Motimo se lahko prav toliko, kot se bo motil učenjak, ki bo čez dva tisoč let vzel v roke na primer Zakon o varnosti v cestnem prometu in se začudil nad umno in vzorno ureditvijo prometa v, recimo, Ljubljani. 1 E. Durkheim: Samomor, Prepoved incesta in njeni izviri, Studia humanitatis, ŠKUC, FF, Ljubljana 1992 (prevedla Braco Rotar in Rastko Močnik), p.77. 2 D.19,2, 13,4. 3 D.19,2,13,6. 4 D.9,2,7,4. 5 D.9,2,11. 62 Knp'ta 1999, 1/1-2 - Znanstveniin strokovni članki II. POJEM ZAKONSKE ZVEZE Za obstoj zakonske zveze sta morala biti po rimskem pravu podana dva pogoja. Prvi pogoj je skupno življenje; gre za objektivni pogoj. Veljalo je, da pride nevesta ob poroki živet k ženinu. Ko nek zakon (12,1,13) v Justinijanovemu kodeksu našteva posledice sklenitve zakonske zveze, pravi: "Mulieres honore maritorum erigimus, .„~et domicilia mutamus". V sklopu praznovanja je prišlo do t. im. in domum deductio6 , obreda, v katerem so po opravljenih poročnih obredih nevesto odpeljali na možev dom. Žena je prevzela vodenje gospodinjstva moževe hiše, postala je domina. Drug pogoj je affectio maritalis (kot subjektivni pogoj)7 . Ajfectio maritalis opredeljujemo kot "željo, da se zveza šteje za zakonsko zvezo8 " ali čustveni odnos, kjer partnerja gledata drug na drugega kot na moža in ženo9 ", skratka, med partnerjema mora obstajati nek intimni odnos. Če takega odnosa ni, gre le za konkubinat 10 , ki seveda nima nikakršnih pravnih posledic. Duševni odnos med partnerjema je bilo dokaj težko dokazati, zato se je štelo, da je ajfectio maritalis obstajal~, če je bila pred poroko dogovorjena zaroka (pisna ali ne), če je bila dogovorjena dota ali če so bifa opravljena darovanja ante nuptias. Seveda so ugotavljanju, ali maritalis affectio obstoji ali ne, služili vsaj posredno tudi poročni obredi. Maritalis ajfectio je morala biti sprva podana ves čas zakonske zveze, šele kasneje je pod vplivom krščanskega učenja o nerazdružljivosti zakonske zveze prevladalo prepričanje, da mora maritalis ajfectio obstajati le ob sklenitvi zakonske zveze 11 . Pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno. V virih najdemo sicer dve definiciji zakonske zveze. Prva je Modestinova (D. 23,2, 1 ): "Nuptiae sunt coniunctio maris et feminae et consortium omnis vitae, divini et humani iuris communicatio", drugo pa najdemo v Justinijanovih Institucijah: "Nuptiae autem sive matrimonium est viri et mulieris coniunctio, individuam consuetudinem vitae continens". Obe definiciji bi bili celo z vidika tedanjega prava nepopolni. Poudarek je le na objektivnem dejstvu skupnega življenja. V rimskem pravu je veljala svoboda sklepanja zakonskih zvez: matrimonia libera esse debent (CJ. 8,38,2). Zakonska zveza načeloma temelji na soglasju12 . To načelo je imelo za posledico, da morebitna zaročna obljuba ni bila iztožljiva in da prav tako ni bilo mogoče iztožiti pogodbene kazni, določene za primer, da do poroke ne pride. Šele v postklasični dobi (300 n.št. - 565 n.št.) se pod vzhodnim vplivom, morda tudi pod vplivom krščanstva13 , pojavi naziranje, da zaroka ustvarja določeno obveznost. Ob zaroki je moral ženin položiti zaročno aro (arrha sponsalicia), vsoto, ki jo je izgubil, če je od zaroke odstopil. Če je od zaroke odstopila nasprotna stran, je morala aro vrniti, navadno v dvojnem znesku14 • 6 Več o samem obredu v knjigi Antični Rim (V. A. Ruiz et al.), MK, Ljubljana, 1967, p. 54. 7 A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdan je, Narodne novine, Zagreb 1992, p. l 04. 8 Dragomir Stojčevic: Rimsko privatno pravo, Savremena administracija, Beograd, 1983, p.87. 9 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p.92. 10 Še več, prav affectio marita/is je differentia specifica, ki ločuje zakonsko zvezo od konkubinata. P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p.92. V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.369. 11 A. Romac: Rimsko pravo, Narodne novine, Zagreb 1992, p.105. 12 Nuptiae enim non concubitus, sed consensus facit (Ulp. D. 35, 1, 15). Nuptiae consistere non possunt, nisi consentiant omnes, ... (Paul. D. 23,2,2), ... matrimonium, quod inter invitos non contrahitur (Cels. 23,2,22). 13 A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1992, p. 109. 14 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.373. Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze ... 63 III. POGOJI ZA SKLENITEV ZAKONSKE ZVEZE Smisel sklepanja zakonske zveze je v tem, da partnerja dosež.eta določene pravne (ali družbene) posledice. Pravni red kot zakonst