Aleš Novak 
Pravna fakulteta 
Ljubljana 
PRAVNI VIDIKI ZAKONSKE ZVEZE V RIMSKEM PRAVU 
I. UVOD 
Družinsko pravo, kamor ureditev zakonske zveze sodi, je del rimskega prava, 
ki je imel na današnje evropsko pravo relativno manj vpliva kot na primer civilno 
pravo. Zato se morda zdi ukvarjanje s tem manj zanimivo. Razloga, da je prav ta tema 
zame še vedno vredna obravnave, sta dva. 
Zakonska zveza, čeprav bistveno spremenjena, obstaja še danes. Razlikujejo se 
pravna pravila, ki jo urejajo, razlikujejo se moralni temelji, na katerih stoji, in okolje; 
v katerega je umeščena, kot družbena institucija pa monogamna skupnost obstaja 
neprekinjeno vse od časov rimske države. Z njo se srečujemo še danes in se bomo 
bržčas tudi v prihodnosti. Vedenje o preteklosti pa nam, če ne drugega, vrže novo luč ' 
na znan pojav ali kot na začetku svoje razprave "Prepoved incesta in njeni izviri" pove 
Emil Durkheim1 : "Če hočemo dobro razumeti kakšno praktiko ali institucijo, pravno 
ali mavstveno pravilo, se moramo, kolikor je le mogoče, približati njenim izvirom; 
med tem, kar je zdaj, in tistim, kar je bilo nekoč, je namreč tesna povezava." Drugi 
razlog je čista in preprosta radovednost. Zanimivo je vedeti, kako so v starem Rimu 
pravno regulirali tako pomembno področje njihovega življenja, kakšen, če sploh, je bil 
vpliv takega reguliranja in kako je življenje samo vplivalo na norme. 
Pravo zna namreč, v nasprotju z žal splošnim prepričanjem, pripovedovati 
zgodbe, ki so pogosto bolj ali pa vsaj enako zanimive kot zapisi zgodovinarjev in 
pesnikov. Zgodbe, ki jih pripoveduje pravo, so zgodbe iz resničnega življenja, celota 
vsakdanjih majhnih dogodkov, ki so morda z zgodovinskega vidika smešno 
nepomembni. Okrutni čevljar, ki vajenca s kopitom tako hudo udari po tilniku, da mu 
izlije oko2 , pralec, ki so mu miši požrle obleke, ki jih je vzel v pranje3 , rokoborec, ki 
je drugega ubil pri urjenju4 in brivec, ki je prerezal grlo sužnju, ki ga je bril, ker je 
nekdo vanj močno vrgel žogo5 morda res niso tako imenitni sopotniki za potep skozi 
zgodovino antičnega Rima, kot so Cezar, Cicero ali Sula, so pa morda nekoliko bolj 
"resnični in živi". 
Seveda se je potrebno zavedati tudi meja, ki jih takšno "branje" prava ima. 
Motimo se lahko prav toliko, kot se bo motil učenjak, ki bo čez dva tisoč let vzel v 
roke na primer Zakon o varnosti v cestnem prometu in se začudil nad umno in vzorno 
ureditvijo prometa v, recimo, Ljubljani. 
1 E. Durkheim: Samomor, Prepoved incesta in njeni izviri, Studia humanitatis, ŠKUC, FF, Ljubljana 
1992 (prevedla Braco Rotar in Rastko Močnik), p.77. 
2 D.19,2, 13,4. 
3 D.19,2,13,6. 
4 D.9,2,7,4. 
5 D.9,2,11. 
62 Knp'ta 1999, 1/1-2 - Znanstveniin strokovni članki 
II. POJEM ZAKONSKE ZVEZE 
Za obstoj zakonske zveze sta morala biti po rimskem pravu podana dva 
pogoja. 
Prvi pogoj je skupno življenje; gre za objektivni pogoj. Veljalo je, da pride 
nevesta ob poroki živet k ženinu. Ko nek zakon (12,1,13) v Justinijanovemu kodeksu 
našteva posledice sklenitve zakonske zveze, pravi: "Mulieres honore maritorum 
erigimus, .„~et domicilia mutamus". V sklopu praznovanja je prišlo do t. im. in domum 
deductio6 , obreda, v katerem so po opravljenih poročnih obredih nevesto odpeljali na 
možev dom. Žena je prevzela vodenje gospodinjstva moževe hiše, postala je domina. 
Drug pogoj je affectio maritalis (kot subjektivni pogoj)7 . Ajfectio maritalis 
opredeljujemo kot "željo, da se zveza šteje za zakonsko zvezo8 " ali čustveni odnos, 
kjer partnerja gledata drug na drugega kot na moža in ženo9 ", skratka, med 
partnerjema mora obstajati nek intimni odnos. Če takega odnosa ni, gre le za 
konkubinat 10 , ki seveda nima nikakršnih pravnih posledic. Duševni odnos med 
partnerjema je bilo dokaj težko dokazati, zato se je štelo, da je ajfectio maritalis 
obstajal~, če je bila pred poroko dogovorjena zaroka (pisna ali ne), če je bila 
dogovorjena dota ali če so bifa opravljena darovanja ante nuptias. Seveda so 
ugotavljanju, ali maritalis affectio obstoji ali ne, služili vsaj posredno tudi poročni 
obredi. Maritalis ajfectio je morala biti sprva podana ves čas zakonske zveze, šele 
kasneje je pod vplivom krščanskega učenja o nerazdružljivosti zakonske zveze 
prevladalo prepričanje, da mora maritalis ajfectio obstajati le ob sklenitvi zakonske 
zveze 11 . 
Pogoja sta morala biti izpolnjena kumulativno. 
V virih najdemo sicer dve definiciji zakonske zveze. Prva je Modestinova (D. 
23,2, 1 ): "Nuptiae sunt coniunctio maris et feminae et consortium omnis vitae, divini et 
humani iuris communicatio", drugo pa najdemo v Justinijanovih Institucijah: "Nuptiae 
autem sive matrimonium est viri et mulieris coniunctio, individuam consuetudinem 
vitae continens". Obe definiciji bi bili celo z vidika tedanjega prava nepopolni. 
Poudarek je le na objektivnem dejstvu skupnega življenja. 
V rimskem pravu je veljala svoboda sklepanja zakonskih zvez: matrimonia 
libera esse debent (CJ. 8,38,2). Zakonska zveza načeloma temelji na soglasju12 . To 
načelo je imelo za posledico, da morebitna zaročna obljuba ni bila iztožljiva in da 
prav tako ni bilo mogoče iztožiti pogodbene kazni, določene za primer, da do poroke 
ne pride. Šele v postklasični dobi (300 n.št. - 565 n.št.) se pod vzhodnim vplivom, 
morda tudi pod vplivom krščanstva13 , pojavi naziranje, da zaroka ustvarja določeno 
obveznost. Ob zaroki je moral ženin položiti zaročno aro (arrha sponsalicia), vsoto, 
ki jo je izgubil, če je od zaroke odstopil. Če je od zaroke odstopila nasprotna stran, je 
morala aro vrniti, navadno v dvojnem znesku14 • 
6 Več o samem obredu v knjigi Antični Rim (V. A. Ruiz et al.), MK, Ljubljana, 1967, p. 54. 
7 A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdan je, Narodne novine, Zagreb 1992, p. l 04. 
8 Dragomir Stojčevic: Rimsko privatno pravo, Savremena administracija, Beograd, 1983, p.87. 
9 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p.92. 
10 Še več, prav affectio marita/is je differentia specifica, ki ločuje zakonsko zvezo od konkubinata. 
P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p.92. V. 
Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.369. 
11 A. Romac: Rimsko pravo, Narodne novine, Zagreb 1992, p.105. 
12 Nuptiae enim non concubitus, sed consensus facit (Ulp. D. 35, 1, 15). Nuptiae consistere non possunt, 
nisi consentiant omnes, ... (Paul. D. 23,2,2), ... matrimonium, quod inter invitos non contrahitur (Cels. 
23,2,22). 
13 A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1992, p. 109. 
14 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.373. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze ... 63 
III. POGOJI ZA SKLENITEV ZAKONSKE ZVEZE 
Smisel sklepanja zakonske zveze je v tem, da partnerja dosež.eta določene 
pravne (ali družbene) posledice. Pravni red kot zakonst<o zvezo pripozna le zvezo med 
osebami z določenimi lastnostmi (starost, razsodnost, ... ). Tudi rimsko pravo določa 
nekatere pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se zveza šteje za.iustum matrimonium 
(uporabljata se tudi izraza matrimonium legitimum in iustae nuptiae), torej za 
zakonsko zvezo, v kateri se bodo rodili zakonski otroci, kjer bo partnerica pridobila 
npr. pravico dedovanja po partnerju in kjer bodo doseženi drugi pravni učinki 
zakonske zveze. 
Kateri so ti pogoji, nam najbolj shematično pokaže Ulpijan: 
Justum matrimonium est, si inter eos, qui nuptias contrahunt, conubium sit, et tam 
masculus pubes quam femina potens sit, et utrique consentiant, si sui iuri suni, aut 
etiam parentes eorum, si in potestate sunt. (Ulp., Reg. 5,2) 
Ulpijan navaja torej tri pogoje: 1. conubium, 
2. doraslost, 
3. consensus. 
1.CONUBIUM 
Konubij je "uxoris iure ducendae facultas"; le če med. zakoncema obstaja 
konubij, bodo otroci člani očetove družine15 . Na obstoj konubija lahko vplivajo 
številne okoliščine. 
a) DRŽAVWANSTVO 
Ulpijan nadalje pove: Conubium habent cives Romani cum civibus Romanis; 
cum Latinis autem et peregrinis ita, si concessum sit (Ulp., Reg. 5,4). Sprva je konubij 
obstajal le med rimskimi državljani, sčasoma pa so Rimljani konubij posamič ali 
skupinsko podelili tudi Latincem in tujcem. Nekateri pisci16 menijo, da so imeli 
Latini prisci17 konubij že po določbah pogodbe o Latinski zvezi, vendar pa je že 
Mommsen zavrnil možnost, da bi bila to splošna ureditev. Latini coloniarii18 in Latini 
Juniani19 skoraj gotovo niso imeli splošno podeljenega konubija20 . Vedno pa je bilo 
mogoče posamezni osebi podeliti pravico konubija v znak posebne naklonjenosti ali 
hvaležnosti. 
Tudi peregrini so pridobili konubij le s posebno podelitvijo. To velja tako za 
peregrine v ožjem pomenu besede, kot tudi za peregrinos dediticios2 1 • 
b) RED ALI STAN 
Red ali stan22 je prav tako lahko okoliščina, zaradi katere oseba nima k:onubija 
in torej ne more skleniti po rimskem pravu veljavne zakonske zveze. 
15 
••• cum conubium id efficiat, ut /iberi patris condicionem sequantur (Gai 1,56). 
16 Voigt: Roemische Rechtsgeschichte, 1,258 sqq. cit po P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, 
Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p.25; T.J. Comell: The Beginnings of Rome, Routledge, 
1995, p. 295. 
17 Latini prisci so bili člani tistih latinskih občin, ki so bili z Rimom v Latinski zvezi. 
18 Latini coloniarii so bili člani latinskih občin in revnejši rimski državljani, ki so se naseljevali v 
rimskih kolonijah. 
19 Latini Juniani so bili osvobojenci, ki niso bili osvobojeni po pravilih ius civile, ampak na neformalen 
način. 
20 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), pp.25-28. 
21 Peregrini dediticii so bili "qui quondam adversus popu/um Romanum armis susceptis pugnaverunt, 
deinde vicli se dediderunt"(Gai, 1,14) in so imeli izmed peregrinov najmanj ugoden položaj. 
22 Pojem red ali stan uporabljam v pomenu, kot ga je v Antični ekonomiji (Studia humanitatis, Škuc, 
FF, Ljubljana 1987, pp.44sq.) opredelil Moses l. Finley, torej kot: 
64 Knp\.a. 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki 
ba) Sužnji nimajo konubija23 . Zveza prostega moža s sužnjo ali sužnja s 
sužnjo imenujejo rimski pravni viri contubernium24 . Pravnih posledic taka zveza 
načeloma ni imela, z izJemo prepovedi poroke med otroki, ki so se v taki zvezi rodili 
in med otroki in starši 5 • V postklasični dobi se je pod vplivom krščanstva položaj 
takih zvez pričel izboljševati, saj je bila prepovedana nasilna delitev. 
bb) Postavlja se vprašanje, ali so osvobojenci imeli konubij. Zdi se, da so 
libertini vsaj po sprejetju lex Canuleiae l. 445 pr.n.št. to pravico pridobili, če je niso 
imeli že pred tem. 
Odrekati jim to pravico bi pomenilo, da se med plebejci (kar so osvobojenci 
dejansko bili) ustvarja nerazumljiva razlika26 . 
bc) Plebejcem je Zakon XII plošč prepovedoval poroko s članom 
patricijskega stanu27 • Jezik; ki ga uporabljajo viri28 , zbuja vtis, da je Zakonik 
prepoved uvedel, ne pa le potrdil obstoj običajnopravnega pravila, ki bi obstajalo že 
davno prej, kot trdijo starejši pisci29 . Pri tem se povečini opirajo na danes preseženo 
hipotezo, namreč da plebejci niso bili rimski državljani30 . Modemi avtorji3 1 menijo, 
daje bilo oblikovanje plebejskega in patricijskega reda postopno in da so patriciji šele 
postopno pridobili monopolen položaj v družbenem življenju. Poskus, da se patricijski 
stan oblikuje v dedno skupino~ se kaže tudi in predvsem v postopnem onemogočanju 
porok med patriciji in plebejci. Določba "ut ne plebei cum patribus essent32 ", ki jo 
Cicero imenuje inhumanissima lex, je povzročila, če sodimo po virih, močan revolt, ki 
bi bil neobičajen, če bi šlo le za uzakonitev družbene prakse. Kaže torej, da velja 
sprejeti stališče, da je prepoved konubija med patriciji in plebejci noviteta, ki jo je 
uvedel· Zakonik XII plošč. Določba je bila odpravljena leta 445 pr. n. št. s 
Kanulejevim zakonom (lex Canuleia). 
bd) Lex Julia de maritandis ordinibus, ki gaje leta 18 n.št. sprejel Avgust kot 
del načrta moralne prenove družbe33 , je prepovedal, da bi se senatorji in njihovi 
potomci do pravnukov ženili z osvoboJenkami ter da bi se svobodno rojeni (ingenui) 
ženili z oporečnimi ženskami ifamosae 4 : ženske, ki so se same ali katerih starši so se 
ukvarjali z igralskim poklicom ali prostitucijo, ki so se ukvarjale z zvodništvom, ki jih 
je osvobodil zvodnik, ženske, ki so bile obsojene v javnem postopku). Taka zakonska 
1. pravno opredeljena skupina populacije, 
2. ki ima formalizirane privilegije ali disprivilegije na enem ali več poljih dejavnosti in 
3. je v hierarhičnem odnosu do drugih redov. 
23 Cum servis nul/um est conubium (Ulp., Reg. 5,5). 
24 Paul.. 2, 19,6. 
25 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 30. 
26 Jbid„ p. 34. 
27 O možnih razlogih in ozadju sprejetja te določbe v Zakonik XII plošč T.J. Cornell: The Beginnings 
ofRome, Routledge, 1995, p. 292. 
28 Cie. Dere pubi. 2,37,63 ter·Dionysius Antiq. Rom. 1 O, 60 in Liv. Ab urbe condita libri 4,4,5 in 4,6. 
29 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 30. 
Corbett meni, da bi medsebojne poroke patricijev in plebejcev pomenile "osupljiv razkorak s siceršnjo 
družbeno prakso". 
30 Mommsen je na primer menil, da plebejci nimajo političnih ali pravnih pravic in so klienti, dodeljeni 
patricijskim gentes, Niebuhr pa, da so bili plebejci zunaj originalne skupnosti; cit. po T.J. Cornell: The 
Beginnings ofRome, Routledge, 1995, p.242. Podobno je Corbettovo stališče, o.c. p. 30. Tudi 
Margetic meni, da plebejci niso uživali rimskega državljanstva vse do padca kraljevine; v Lujo 
Margetic: Neka pitanja iz najstarijeg društvenog i političkog uredenja Rima, Zbornik radova Pravne 
fakultete u Splitu, X, 1973, p.170. 
31 Npr. T.J. Cornell: The Beginnings ofRome, Routledge, 1995, p. 255. 
32 Cie. Dere pubi. 2,37,63. 
33 Gl. še V. Korošec: Nastanek Avgustovega principata, Zbornik znanstvenih razprav PF, 1943. 
34 Ulp. Reg. 13, 1-2. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze„; 65 
zveza ni bila neveljavna, zakon je le odtegnil določene običajne posledice zakona3~ . 
Šele Mark A vrelij je take zakonske. zveze razglasil za nične36 . 
c) SORODSTVENA ZVEZA 
Sorodstvena zveza je prav tako pomenila oviro za sklenitev veljavne zakonske 
zveze. Prepoved sklenitve zakonske zveze je brez izjem veljala med predniki in 
potomci v ravni črti (oče, mati - otroci...). V stranski črti je prepoved sprva veljala do 
šestega kolena. Klasično pravo je zakon prepovedal le med sorodniki v drugem in 
tretjem kolenu. Za cesarja Klavdija je senat (l. 49) odpravil zadržek glede zakona med 
stricem po očetu in nečakinjo, saj se je Klavdij želel poročiti z Agripino. Konstancij in 
Konstans sta to izjemo l. 342 odpravila37 
d) VOJAŠKA IN URADNIŠKA SLUŽBA 
V prvem in drugem stoletju našega. štetja je veljalo, da vojakom zaradi 
vojaške discipline ni dovoljeno skleniti zakonske zveze. Dejanska skupnost vojaka z 
žensko je bila torej konkubinat, ki je bil lahko legaliziran šele, ko je bil vojak častno 
odpuščen iz vojaške službe38 • Zdi se, da gre le za poostreno normo re~ublikanske 
dobe, ki je vojaku prepovedovala samo živeti z ženo med služenjem roka 9 . Določba 
se je prenehala uporabljati še pred koncem četrtega stoletja. Prav tako je veljalo, da se· 
cesarski uradniki, ki opravljajo administrativne ali vojaške zadeve, ne smejo poročiti 
z žensko, ki je bila rojena ali stalno živi v provinci,· v kateri opravljajo svojo 
dolžnost40 • 
II. DORASLOST 
Že iz same narave zakonske zveze izhaja, da morata biti partnerja vsaj dorasla. 
Moški mora biti pubes, ženska viripotens41 • V najzgodnejšem obdobju se je doraslost 
ugotavljala s telesnim pregledom42 , kasneje se je štelo, da je deklica dosegla 
doraslost z 12 leti, glede dečkov pa je med sabinijansko in prokulijansko šolo nastal 
spor. Sabinci so vztrajali pri individualni presoji (torej telesnemu pregledu), 
prokulijanci pa so menili, da velja določiti štirinajsto leto kot splošno mejo za dosego 
doraslosti. Justinijan je sprejel prokulijansko stališče in tako dokončno odpravil, kot 
sam pravi43 , "indecora observatio". Takšen pregled naj bi ne bil v skladu s "castitas 
temporum nostrorum44 ". 
Naj na tem mestu še omenim, da castratus ni mogel skleniti veljavne zakonske 
zveze, pač pa je veljavno zvezo lahko sklenil spado. 
35 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930(reprint1969), pp. 37sq. 
36 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič,. Ljubljana, 1969, p. 371. 
37 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 371 in P.E.Corbett: The Roman 
Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 48. 
38 H. Hausmaninger, W. Selb: Roemisches Privatrecht, Boehlau Verlag, Wien, Koeln, Weimar, 1991. 
39 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 41. 
40 Ibid. , p. 42 
41 Ulp. Reg. 5,2 in Inst. 1,10,pr. 
42 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 51. 
43 C.J. 5,60,3. 
44 Inst. 1,22 pr. 
66 Knp\.a 1999, 1/1-2 - Znanstveniin strokovni članki 
III. CONSENSUS 
Splošno pravilo je bilo jasno: "Nuptiae consistere non possunt nisi consentiant omnes, 
id est qui coeunt quorumque in potestate sunt45 • Kljub pogostemu sklepanju, da je 
pater familias otroka, zlasti hčer, lahko oženil po svoji volji, ne da bi upošteval njeno 
mnenje, ni trdnih dokazov, da mu je pravo to tudi dopuščalo ali pri tem celo 
pomagalo. Gotovo je obstajala moralna dolžnost otroka, da uboga očetov ukaz46 . 
Taka dolžnost je razumljiva, če upoštevamo strogo hierarhijo rimske družine in oblast, 
ki jo je oče imel. nad svojimi otroki. Brez dvoma se je tudi pogosto dogajalo, da je 
sicer nezainteresirani partner pod očetovim pritiskom popustil. 
a) SOGLASJE PARTNERJEV 
Po mnenju nekaterih avtorjev je vprašljivo, ali je bilo soglasje neveste vse do 
5. stoletja res potrebno47 • Vsekakor je bila zakonska zveza, ki jo je katerikoli od 
partnerjev sklenil pod prisilo, veljavna. Zdi se, da je bilo spričo aktivne vloge, ki jo je 
v obredih igral ženin, potrebno njegovo aktivno soglasje. Če se je sklenitvi zakonske 
zveze uprl, ga k temu ni bilo mogoče prisiliti z uporabo državnega aparata 48 . Vloga 
neveste je bila v obredih bolj pasivna, zato je mogoče sklepati, da je zadostovalo že, 
če se zvezi ni aktivno uprla. Celzov izraz "inter invitos"49 je mogoče razumeti tudi kot 
dokaz, .da zakonska zveza ni bila mogoča, če se je hči temu odločno uprla50 . 
b) SOGLASJE .DRUŽINSKEGA OČETA (PA TER FAMILIAS) 
Soglasje družinskega očeta je bilo neobhodno potrebno. Ženin in nevesta 
zakonske zveze nista mogla veljavno skleniti, če s tem pater familias ni bil seznanjen 
ali s tem ni soglašal. Še več, če je bil ženinov pater familias njegov ded in je imel in 
potestate ženinovega očeta, je moral soglašati še slednji51 . Takšna ureditev se razlaga 
s starim načelom rimskega prava: nemini invito heres suus adgnascitur; ženinov oče 
je tako lahko soodločal, kdo bo po njegovi smrti dedoval. Ženin je tako potreboval 
pozitivno soglasje. Je torej mogoče sklepati, da je za hčer zadoščalo le, da njen pater 
familias zvezi ni nasprotoval? Hčerina poroka za njeno družino nima nikakršnih 
pravnih posledic. Papinijan52 zahteva, da hčerin pater familias za poroko ve in da 
tudi pozna ženina. Zdi se torej, da je tudi za hčer potrebno pozitivno soglasje, čeprav 
je morda dano molče53 . 
V katerih primerih soglasje družinskega očeta ni bilo potrebno? Vsekakor 
soglasje družinskega očeta ni potrebno, če pade v ujetništvo54 • Precej manj jasna je 
situacija, ko pater familias le izgine, ne ve pa se, ali je v ujetništvu. Justinijan je za 
oba primera določil, da mora preteči rok treh let, da se lahko sin poroči brez soglasja 
45 D. 23,2,2, enako Ulp. Reg. 5,2: ... lustum matrimunium esr, ... , er utrique consentianr, si sui iuris suni, 
aut etiam parentes eorum, si in potestate suni. 
46 To dokazuje tudi Aulus Gellius (2,7,18) ter Ulp., D.3,2,11,4. 
47 Argumenti se opirajo predvsem na možnost patris familias, da razveže zakon svoje hčere tudi proti 
njeni volji in pa na razliko v izrazih:fi/iam in matrimonium dare, collocare, tradere infilium uxorem 
ducere pati (P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), 
p. 55). 
48 C. 5,4, 12 in D. 23,2,22. 
49 Gl.op.13. 
50 C. 5,4, 14 pravi, da se nihče ni prisiljen poročiti, P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, 
Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), pp. 56sqq. 
51 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 57. 
52 D. 23,1,7,1. 
53 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 59. 
54 D. 23,2, 11. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zyeze~„ 67 
družinskega očeta. Če je oče umobolen (juriosus), se lahko hči poroči brez njegovega 
soglasja, glede sina pa klasični pravniki niso bili enotnega mnenja55 . Justinijan je 
končno določil, da se lahko sin poroči brez soglasja umobolnega očeta .. 
Če je pater familias neupravičeno odklanjal svoje soglasje, ga je hčeri namesto 
družinskega očeta lahko dal pretor, glede sina je to možnost uvedel šele Justinijan56 • 
Če je bila nevesta sui iuris, je morala za zakon cum manu pridobiti varuhovo 
soglasje, za zakon sine manu pa tako soglasje ni bilo potrebno57 • 
IV.ZAROKA 
Običajno sta bodoča zakonca pred poroko sklenila zaroko. Namen je jasen: 
zakonca na ta način jasno pokažeta svoj namen, skleniti zakonsko zvezo. 
Zgodovinsko gledano ima zaroka bolj pritlehne osnove: zaroka označuje fazo, ko sta 
se stranki pri kupu žene sporazumeli o kupčiji58 . Sledila je dejanska menjava žene za 
blago ali, kasneje, denar. Sklenitev zaroke ni bila potrebna za veljavnost kasnejše 
zakonske zveze. 
Osebi, ki sta se zaročili, nista smeli biti več infantes (preseči sta morali starost 7 let) 
ali infantiae proximi59 • Pater familias sina ni mogel zaročiti proti njegovi volji, enako 
je veljalo za emancipiranega sina, položaj je mnogo manj jasen glede dekleta.Zdi se, · 
da njeno soglasje ni bilo potrebno, da je torej pater familias hčer lahko zaročil tudi 
proti njeni volji60 • Njen molk se je vsekakor štel za soglasje61 , ugovarjala pa je lahko 
le, če je bil bodoči ženin "indignum moribus vel turpem62 ". 
Zaroka pomeni medsebojno obljubo partnerjev63 (in družinskih očetov, pod 
katerih oblastjo sta), da bosta moški in ženska sklenila zakonsko zvezo. Postavlja se 
vprašanje, ali je takšna obljuba iztožljiva ali ne64 . Mogoče je pritrditi mnenju, da je v 
najzgodnejši dobi taka obljuba bila iztožljiva, vse do klasične dobe (27. pr.n.št. - 300 
n.št.) namreč ni zaslediti, da bi katerikoli pravni vir odrekal. pravico, da se taka 
obveznost iztoži65 • Klasično pravo je nedvoumno zavračalo tudi posredno 
zmanjševanje načela prostega sklepanja zarok. Rimski pravnik Paul jasno označi 
dogovor, da je stranka dolžna plačati določeno vsoto, če do poroke ne pride, kot 
dogovor "non secundum bonos mores"66 , in kot tak neiztožljiv "quia inhonestum 
visum est vincu/o poena matrimonia obstringi sive futura sive iam contracta"67 • 
55 Jnst. 1, 1 O, pr. 
56 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 370. 
57 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 60. 
58 lbid„ p. l. 
59 lbid„ p. 2. 
60 Pater familias je vsekakor lahko hčerino zaroko razdrl, ne da bi jo vprašal za mnenje (D.23,1,10) - a 
fortiori bi torej lahko sklepali, da je zaroko lahko v imenu hčere tudi sklenil. 
61 D. 23,1,12. 
62 D.23,1,12. 
63 Sponsalia sunt mentio et repromissio nuptiarum futurarum (D. 23, 1, 1 ). 
64 A. Romac na primer meni, da so takšne obljube v preteklosti bile iztožljive, da pa so kasneje to 
lastnost izgubile (A. Romac: Rimsko pravo; IV. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1992, p. 109), 
Korošec pa zagovarja stališče, da so bile zaročne obljube iztožljive le v latinskih mestih, ne pa tudi v 
Rimu, kjer je "že od nekdaj" veljala svoboda tudi glede sklepanja zarok (V. Korošec, Rimsko pravo, 
II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 372). 
65 Podobno stališče v H. Hausmaninger, W. Selb: Roemisches Privatrecht, Boehlau Verlag, Wien, 
Koeln, Weimar, 1991, pp. l53sq. 
66 D. 45,1,134, pr. 
67 D. 45,1,134, pr. 
68 Knpta 1999. 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki 
Kasneje je pod vzhodnjaškim vplivom zaroka pridobila več pomena. Uveljavil 
se je tudi običaj, da je ženin ob zaroki nevestinemu očetu ali nevesti sami dal kot 
zaročno aro (arrha sponsalicia) neko znatnejše darilo68 . Če do poroke ni prišlo iz 
razlogov, ki so bili na strani ženina, je znesek are izgubil, če pa so bili razlogi na 
strani neveste, je lahko ženin zahteval dvojni znesek are (poleg vrednosti darila še 
"kazen" v enakem znesku). 
Zanimivo je, da je rimsko pravo celo na zaroko vezalo določene pravne 
posledice69 : 
- če je oseba sklenila dve zaroki ali več, ali če je s poroko prekršila dogovor z drugo 
osebo, je imelo to za posledico, da je tako osebo zadela infamia (taka oseba zato ni 
mogla nastopati kot zagovornik tujih koristi pred sodiščem, ni mogla nastopati kot 
pravdni pooblaščenec v tujih pravdah ali naperiti popularnih tožb,„.); 
- zaroka je med zaročencema vzpostavila nekakšno svaštvo, saj se zaročenec I 
zaročenka ni mogel / mogla poročiti s staršem ali otrokom drugega; 
- reskript Severa in Karakale dopušča, da zaročenec preganja zaročenko zaradi 
nezvestobe; 
- zaročenec je prost kazni zaradi neporočenosti, ki jih predvideva Lex lulia, če je 
zaročenka stara vsaj deset let; 
- zaročenec ni dolžan pričati proti zaročenkinemu očetu et vice versa„. 
V. OBLIKI ZAKONSKE ZVEZE 
Rimsko pravo je poznalo dve temeljni obliki zakonske zveze. Zakonsko zvezo 
cum manu, kjer je, če omenim le najznačilnejšo lastnost, žena prišla pod moževo 
oblast, in zakonsko zvezo sine manu, kjer je ženska ostala pod oblastjo svojega 
družinskega očeta (pater familias). Zgodovinsko gledano je bila zgodnejša zakonska 
zveza cum manu, vendar je zakonska zveza sine manu že v tretjem in drugem stoletju 
pred našim štetjem postala prevladujoča oblika zakonske zveze. 
1) ZAKONSKA ZVEZA CUM MANU 
Zakonska zveza cum manu je imela za posledico, da se je ženska osvobodila 
očetovske oblasti svojega družinskega očeta. To hkrati pomeni, da je zapustila svojo 
agnatsko družino70 (agnatsko družino sestavljajo vse osebe, ki so podpatriapotestas 
istega družinskega očeta). S tem ženska izgubi dedno pravico, ki jo ima po članih 
agnatske družine. Če je sui iuris in ima svoje premoženje71 , pripade to možu. Ni ji 
treba več častiti kulta njenih prednikov72 • 
S sklenitvijo zakonske zveze cum manu ženska vstopi v moževo družino. Kot 
žena je pod oblastjo (manus) svojega moža, če je ta svoje~raven, če pa je pod oblastjo 
svojega očeta, ima manus nad sinovo ženo pater familias7 • Moževa oblast nad otroki 
je bila popolna, lahko jih je ubil ali prodal, če naj omenim le dva najizrazitejša 
. b bi ·74 pnmera o sega te o astJ . 
6
& V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 373. 
69 Navajam po P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 
1969), pp. l 6sq. 
70 A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1992, p. 111. 
71 Nad njo je bedel tutor mu/ieris, ki je moral odobriti sklenitev pomembnejših pravnih poslov. 
72 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 108. 
73 Ibidem, p.108, v nadaljevanju bom iz razlogov smotrnosti štel, da je ženin mož svojepraven, da je 
torej pater familias. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze ••• 69 
Oblast, ki jo je imel mož nad ženo, je bila le nekoliko bolj omejena. Ženo je 
smel po starem civilnem pravu ubiti le v dveh primerih: če jo je zalotil pri 
prešuštvovanju ali pri pitju vina75 • To pravico moža je že zgodaj omejila določba, po 
kateri mora mož, preden ženo obsodi, sklicati posvetovalno telo, tako imenovano 
domače sodišče (iudicium domesticum), v katerem sodelujejo tudi njeni krvni 
sorodniki76 . Če tega ni storil, je to bržčas imelo za posledico cenzorsko kazen77 • Žene 
prav tako ne sme prodati. Plutarh prifiisuje Romulu zakon, po katerem naj bi moža 
zadela sacratio, če bi ženo prodal 8 . Mož in žena sta si dolžna medsebojno 
spoštovanje (reverentia), vendar mora žena ubogati moževe razumne ukaze79 . 
Žena postane s poroko mater familias. Izraz se je v republikanskem Rimu 
uporabljal le za ženske, ki so bile v zakonu cum manu. Mater familias je imela 
pravico ukazovati mlajšim ženskam in otrokom80 . Kot matroni ji je šlo posebno 
spoštovanje: v Rimu so na primer vozila smeli uporabljati le magistrati in matrone. 
Kot izraz spoštovanja žensk se pogosto navaja, da sta bila oba prevrata zgodnje 
republike (izgon kraljev in upor zoper decemvire) posledica nasilja nad žensko81 . 
Ženska z vstopom v moževo družino pridobi dedno pravico po članih, njegove 
družine. 
Kot žena se mora preseliti k možu. Če tega ne stori, lahko mož z interdiktom 
de uxore exhibenda vel ducenda to izsili od ženinih staršev ali drugih oseb, ki jo 
zadržujejo. Žena pridobi socialni status moža82 . 
2) ZAKONSKA ZVEZA SINE MANU 
Če stopita partnerja v zakonsko zvezo sine manu, ostane žena v svoji agnatski 
družini in pod oblastjo (patria potestas) svojega očeta oziroma družinskega očeta. Ta 
je lahko dolgo časa dosegel razdor zakona. s tem, da je z interdiktom de liberis 
exhibendis et ducendis zahteval hčerko in jo odpeljal s seboj. Antonio PiJ :i:a je 
omogočil možu, da zakon ohrani, če dokaže, da je složen (bene concordans)8 • Zena 
seveda ohrani dedno pravico ob smrti članov svoje družine84 . Če je.ženska sui iuris, 
je pod varuštvom tutor-ja mu/ieris. · 
74 Konstantin v nekem svojem ediktu iz 4.stol.n.št. to oblast imenuje ius vitae ac necis. Seveda te 
pravice ne gre jemati kot izraz stalne družbene prakse. Kato je na primer dejal, da skruni največjo 
svetinjo, kdor tepe ženo ali otroka (Plut., Življenje velikih Rimljanov, CZ, Ljubljana, 1981,p. 60). 
75 V. Korošec, Rimsko pravo, Časopisni zavod uradni list, Ljubljana, 1991, p. 97. 
76 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 109. 
77 Valerij Maksim poroča, daje bil L. Anij l. 307. pr.n.št. izključen iz senata, ker je ženo usmrtil, ne da 
bi se posvetoval z domačim sodiščem (Val. Max. Facta et dieta memorabilia 2,9,2). 
78 Sakracija je ena najstarejših kazenskih sankcij rimskega prava in ima močne sakralnopravne poteze. 
Ker se je štelo, da je neko hudodelstvo porušilo sožitje bogov in ljudi (pi:lx deorum), je bil storilec 
posvečen bogovom. To je pomenilo, da je storilca lahko kdorkoli nekaznovano ubil. Več v: Jan·ez 
Kranjc: Kaznovanje in kazni v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, PF, 1987. 
79 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), pp. 125sq. 
80 Dragomir Stojčevic: Rimsko privatno pravo, Savremena administracija, Beograd, 1983, p.86. 
81 V. Korošec, Rimsko pravo, JI.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.375, op.28. 
82 Mulieres honore maritorum erigimus, genere nobilitamus etforum ex eorum persona statuimus el 
domiciliamutamus(C.J. 12,1,13). 
83 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 375 in H. Hausnianinger, W. 
Selb: Roemisches Privatrecht, Boehlau Verlag, Wien, Koeln, Weimar, 1991, pp. 154sq. 
84 V. Korošec, Rimsko pravo, JI.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 375. 
70 Knpl.a. 1999, 1/1-2 ··Znanstveni in strokovni članki 
Ženske tudi s poroko sine manu pridobijo socialni položaj moža; prav tako se 
preselijo k možu. V strogi terminologiji republikanskega Rima taka ženska ni bila 
mater familias85 • Vendar pa žena s poroko ni pridobila moževega državljanstva86 . · 
Če je bila žena še pred poroko sui iuris, je lahko obdržala svoje premoženje87 . 
Žena pa je bila možu dolžna zvestobo, njen mož je bil tisti, ki je odločal o vzgoji 
otrok. Možu je morala izkazovati spoštovanje. Čeprav je mož po črki zakona ni bil 
dožan preživljati, so mu to dolžnost nalagali drU.žbeni običaji. 
VI. SKLENITEV ZAKONSKE ZVEZE 
Rimsko pravo ni predpisovalo oblike sklenitve zakonske zveze. To seveda ne 
pomeni, da ta ni imela posledic tudi na pravnem področju. Pravo le ni določalo 
postopka sklenitve, ki bi moral biti upoštevan, da bi do veljavne zakonske zveze sploh 
prišlo. Slovesnosti, ki so sodile k posamezni obliki sklenitve zakonske zveze, so 
določali običaji in v najzgodnejšem obdobju verski predpisi. 
Viri govorijo o treh oblikah sklenitve zakonske zveze: confarreatio, coemptio, 
usus. Prvi dve obliki sta nujno vodili v zakonsko zvezo cum manu, druga pa le pod 
določenim pogojem. Posebej zanimiv je obstoj treh različnih oblik sklenitve, ki vodijo 
do načeloma enakih učinkov. Najpogostejša razlaga je, da je bila konfareacija prva 
oblika sklenitve zakonske zveze, saj so sprva le patriciji sklepali veljavno zakonsko 
zvezo, da je koempcija kasnejšega datuma in da je pravniški izum, da bi veljavno 
poroko omogočili tudi plebejcem in da se je usus razvil iz koempcije pa analogiji iz 
priposestvovanja88 •89 • Druga razlaga vidi v koempciji ostanek starodavnega kupa 
žene, ki je bila skupna vsem Indoevropejcem, šele kasneje pa sta ji sledila 
konfareacija in usus. Tretja razlaga poskuša posamezne oblike sklenitve zakonske 
zveze povezati z različnimi etničnimi elementi: konfareacija naj bi bila tako 
etruščanskega ali sabinskega izvora, koempcija in usus pa se pripisujeta zdaj 
Latincem, zdaj Etruščanom. 
1) CONFARREATIO 
Konfareacija je najbolj svečana in oblična oblika sklenitve zakonske zveze. 
Obredu so morali prisostvovati pontifex maximus,jlamen Dialis in deseterica odraslih 
rimskih državljanov. Prav prisotnost svečenikov kaže na izrazit sakralni značaj te 
oblike sklenitve zakonske zveze. To je številne strokovnjake90 privedlo do sklepa, da 
je bila ta oblika sprva namenjena le patricijem. 
85 Genus enim est uxor; eius duae formae: una matrumfamilias, (eae suni, quae in manum 
convenerunt;) a/tera earum, quae tantum modo uxores habentur (Cie. Top. 3, 14). Že v drugem stoletju 
beseda označuje le žensko dobrega značaja. 
86 D. 50, 1, l. 
87 A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdan je, Narodne novine, Zagreb 1992, p. l n. 
88 Spekulacije o zgodovinskem razvoju povezemam v celoti po P.E.Corbett: The Roman Law of 
Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint I 969), pp. 69-7 I. 
89 Priposestvovanje pomeni v stvarnem pravu pridobitev lastninske pravice na stvari s samim potekom 
časa. 
90 Oscar Seyffert: The Dictionary ofClassical Mythology, Religion, Literature and Art Gramercy 
Books, New York, 1901 (reprint I 995), p. 378, P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon 
Press, Oxford,1930 (reprint I969), p. 75, A. Roniac: Rimsko pravo, IV. izdanje, Narodne novine, 
Zagreb 1992, p. 110. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze.„ 71 
Sklenitev zakonske zveze se je opravila "per quoddam genus sacrificii"; ženin in 
nevesta sta Jupitru (luppiter Farreus) darovala hlebček iz pire91 (panis farreus), 
ovco92 , sadje in slan kolač93 (mola salsa). Ženin in nevesta sta "capite velato" sedela 
na dveh zvezanih stolih, ki sta bila pokrita s kožo žrtvovane ovce94 .. Iz ohranjenih 
tekstov ni povsem jasno, ali sta morala določene obredne formule95 izgovoriti ženin 
in nevesta ali prisotni svečeniki. Prav lahko bi šlo za formule, s katerimi sta ženin in 
nevesta izrazila soglasje. Servij v komentarju k Eneidi96 govori tudi o tem, da naj bi 
se v obredu uporabljala ogenj in voda kot dva poglavitna elementa. Varro97 omenja, 
da gre za izmenjavo vode in ognja med ženinom in nevesto, do katere je prišlo na 
pragu ženinovega doma. Izmenjavaje bila po vsem sodeč del običaja, ki se je pogosto, 
ne pa obvezno, pojavljal pri vseh oblikah sklenitve zakonske zveze - in domum 
deductio. Prav tako je bilo del običaja postavljanje znanih vprašanj: ženin je nevesto 
vprašal "Quaenam vocaris ?", ta pa mu je odgovorila: "Ubi tu Gaius, ego Gaia!" 
Zapletenost obredov98 je kmalu povzročila, da je ta oblika skoraj povsem 
izginila. Že v Gajevem času (2.stol.n.št.) je bila izjemno redka, ohfanila se je le zato, 
ker so bifa nekatera svečeniška mesta dostopna le osebam, ki so bile rojene iz zakona, 
ki se je sklenil s konfareacijo, hkrati pa so se morali tudi sami poročiti na tak način. 
To so bili:jlamines Diales, Martiales, Quirinales in pa rex sacrorum99 
2)COEMPTIO 
Koemficija je prav tako privedla do zakona cum manu. Gre pravzaprav za 
fingirani kup 00 : ženin navidezno kupi nevesto. Oblika koempcije je posneta rio 
mancipaciji, pravnem poslu, s katerim se prenaša lastninska pravica na stvareh 1 .1 • 
Tudi pri koempciji mora biti poleg strank prisotnih še pet prič (doraslih rimskih 
državljanov) in libripens, tehtničar, ki je v najstarejših časih, ko še ni bilo denarja, 
stehtal kupnino v bakru. Zastavlja se seveda vprašanje, kdo je nevesto prodal in komu 
je šla fiktivna kupnina - nummus unus102 . Najbolj logično bi bilo sklepati, da novčič 
sprejme pater familias ali tutor, če je bila ženska sui iuris. Brez trdne podlage se zdi 
mnenje, da novčič sprejme nevesta sama103 . To bi lahko pomenilo le, da je stranka v 
navidezni kupčiji ženska sama. Nepojasnjeno ostaja, kako bi lahko nevesta, ki je pod 
oblastjo družinskega očeta (pater familias), naenkrat sklepala tako pomemben pravni 
posel. Tudi če bi nevesta novčič sprejela, bi to pomenilo, da ga je pridobila za 
drugega: pred poroko za družinskega očeta, po poroki za moža. Konstrukcija torej ne 
vzdrži resne presoje. 
91 Gai. 1,112 in Ulp„ Reg., 9. 
92 Servius, In Aen. 4,374. 
93 Servius, In Georg. 1,31 " ... per fruges et motam salsam coniungebantur„. ". 
94 Servius, In Aen. 4,374. 
95 Gaj govori o "sollemnia verba" (Gai. 1,112). 
% Servius,lnAen. 4,103 in4,339. 
97 Varro, De lingua Latina, 5,61. 
98 Tacit, Ann. 4, 16 govori o caeremoniae difficultates, ki so poglavitni vzrok, da se ta oblika ne 
uporablja več. 
99 Gai. 1,112. 
100 Gai 1, 113: "Coemptione vero in manum conveniunt per mancipationem, id est per quandam 
imaginariam venditionem.„ ". 
101 Bolj natančneje na res mancipi (sužnji, domača vprežna in tovorna živina, italska zemljišča ter štiri 
poljske služnosti: iter, via, actus, aquaeductus). 
t0
2 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), pp. 81 sq. 
103 Oscar Seyffert: The Dictionary ofClassical Mythology, Religion, Literature and Art Gramercy 
Books, New York, 1901 (reprint 1995), p. 378. 
72 Knpl.a 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki 
Seveda so tudi to obliko poroke spremljali svečani obredi104 , molitve in 
žrtvovanja105 • Boethius opisuje, kako je obred izgledal106 : " ..• et sese in coemendo 
invicem interrogabant, vir ita: an sibi mulier materfamilias. esse ve/let? Illa 
respondebat velle. !tem mulier interrogabat: an vir sibi paterfamilias esse ve/let? Ille 
respondebat ve/le ... ". 
Koempcijaje najbrž izginila okoli tretjega stoletja našega štetja. 
3) usus 
Rimsko pravo je poznalo še eno obliko sklenitve zakona - usus. Zakonska 
zveza je tu nastala na povsem neformalen način, z dejstvom skupnega življenja107 • Tu 
je rimsko pravo pokazalo dobršno mero fleksibilnosti, saj se je v celoti ognilo 
formalizmom, ki so za antična prava tako značilni. Tudi usus se je oblikoval preko 
analogije z institutom stvarnega prava - priposestvovanjem. Priposestvovanje pomeni, 
da lahko stvar pridobimo s potekom določenega časa, če naše posesti te stvari nihče ne 
moti. Za priposestvovanje je v rimskem pravu veljalo: usus auctoritas fondi biennium 
est, - ceterarum rerum omnium - annuus est usus108 • Vse stvari, z izjemo zemljišč, je 
bilo mogoče priposestvovati po preteku enega leta. Tako je tudi za zakonsko zvezo 
veljalo, da pridobi mož nad ženo manus, če traja skupno življenje neprekinjeno leto 
dni. 
Žena pa se je imela možnost temu, da bi prišla pod moževo oblast, izogniti 
tako, da je vsako leto prebila tri dni (trinoctium abesse) ločeno od moža. Tako 
določbo je po Gajevih besedah vseboval že Zakonik XII plošč 109 • 
Za sklenitev te zakonske zveze ni bilo potrebno opraviti formalnih obredov, še 
vedno pa so "poroko" obhajali na način, ki je bil običajen tudi za druge oblike 
zakonske zveze: opravili so običajne verske obrede, nevesto so privedli na možev 
dom (in domum deductio), naslednji dan je mož priredil zabavo, imenovana repotia. 
Poročni običaji so bili pomembni tudi iz pravnega vidika: le na ta način se je lahko 
določilo, kdaj se prične šteti leto dni, da pridobi mož manus nad ženo, šele od dne, ko 
so poroko obhajali, lahko štejemo, da obstaja maritalis affectio in da ne gre le za 
konkubinat 110 • Od tega dne ima zakonska zveza vse pravne posledice zakonske zveze 
sine manu. 
V klasični dobi (27 pr.n.št. - 300 n. št.) tridnevna odsotnost ženske ni bila več 
potrebna, da bi manus ne nastal. Poroka cum manu je bila tedaj že bolj izjema kot 
pravilo. 
Že v drugem stoletju našega štetja je usus večinoma opuščen, delno, kot pravi 
Gaj 111 , ker je bil odpravljen z zakonodajo, delno pa zaradi tega, ker ni bil pogosto 
uporabljan. 
104 Boethius, Topica, 3 "Coemptio vero certis sollemnitatibus peragebantur ... ". 
105 Cie„ De div. 1, 16,28. 
106 Boethius, Topica, 3. 
107 A. Romae: Rimsko pravo, IV. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1992, p. 110. 
108 Cie. Top. 4,23 - pravilo baje izhaja iz VI. plošče Zakonika XII plošč. 
109 Gai 1, 1 11: Jtaque lege XII tabularum cautum est, ut si qua nollet eo modo in manum mariti 
corrvenire, ea quotannis trinoctio abesset atque eo modo (usum) cuiusque anni interrumperet. 
110 GI. p.2 in op. 11. 
111 Gai l,111. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze.„ 73 
VII. PRENEHANJE ZAKONSKE ZVEZE 
Zakonska zveza je po rimskem pravu prenehala zaradi (1) smrti, (2) capitis 
deminutio, (3) kot posledica obsodbe na določene kazni, (4) odsotnosti, (5) vpoklica v 
vojaško službo in končno (6) razveze zakonske zveze. 
1) SMRT ZAKONCA 
Zakonska zveza je s smrtjo enega od zakoncev prenehala. Drugi zakonec je bil 
načeloma prost in je lahko sklenil drugo zakonsko zvezo. Če je to pravilo brez izjeme 
veljalo za moškega, pa se je morala žena določeno dobo po smrti moža vzdržati 
poroke. Po klasičnem pravu je morala žena čakati devet mesecev, po postklasičnem 
pravu pa leto dni. To dobo so imenovali annus lugendi (leto žalovanja), čeprav je bil 
pravi namen te wepovedi predvsem to, da se ugotovi, če vdova ni morda noseča z 
umrlim možem 12 • Če je žena pred koncem žalne dobe sklenila novo zakonsko 
zvezo, je bila ta sicer veljavna, zadele pa so jo druge neugodnosti. Značilen je trend 
poostritve sankcij: po civilnem pravu je morala manom pokojnega moža darovati 
brejo kravo (bovem fetam), po pretorskem pravu je zadela infamija njo in njenega 
očeta, če je bila pod njegovo oblastjo, po postklasičnem pravu pa so bile določene 
premoženjske kazni 113 • 
2) CAP/TIS DEMINUTJO 
Če je zakonec izgubil prostost (capitis deminutio maxima), je to pomenilo, da 
je sklenjena zakonska zveza prenehala. Rimski državljan je lahko prostost izgubil Je: 
- če gaje upnik prodal v suženjstvo (trans Tiberim); 
- kadar je v republikanski dobi izostal od cenzusovega popisa; 
- v primeru obsodbe za določena kazniva dejanja; 
- če se je starejši od dvajsetih let dal prodati za sužnja, da bi dobil delež pri 
prigoljufani kupnini; 
- če je padel v ujetništvo114 • 
Posebej zanimiv je primer rimskega državljana, ki je padel v ujetništvo. 
Posebej zanimiv zato, ker je rimsko pravo določalo, da so vse njegove pravice (res 
iuris) s trenutkom vrnitve na domače ozemlje zopet oživele (ius postliminium). Ker pa 
se je zakonska zveza štela za res facti, danes prevladuje mnenje," da zakonska zveza ni 
samodejno oživela, če je bil ujeti zakonec znova pridobil prostost115 • Na temelju 
Pomponijevega odlomka116 , ki se glasi: "Non ut pater filium, ita uxorem maritus iure 
postliminii recipit; sed consensu redintegratur matrimonium" je mogoče sklepati, da 
morata (bivša) zakonca zakonsko zvezo ponovno skleniti. Po Justinijanovem pravu je 
moral zakonec čakati pet let od takrat, ko je nastal dvom, ali je ujeti zakonec živ ali 
mrtev, da bi se lahko ponovno poročil. 
Capitis deminutio media (izguba državljanstva) je imela za posledico, da je zakon 
prenehal biti veljaven po rimskem pravu (kot matrimonium iustum). 
3) OBSODBA NA NEKATERE KAZNI 
Določene kazni (servi poenae) so imele za posledico, da je obsojeni pridobil 
status sužnja: take kazni so bile obsodba na delo v rudnikih (ad metalla), obsodba na 
112 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.375. 
113 lbid. p. 376. 
114 V. Korošec, Rimsko pravo, !.del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, pp.89 sq. 
115 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), pp. 
214sq., enako npr. tudi A. Romac: Rimsko pravo, IV. izdanje, Narodne novine, Zagreb 1992, p. 113. 
116 D. 49,15,14,1. 
74 Knp\.a 1999, J/1-2 -Znanstveni in strokovni članki 
boj z divjimi živalmi v cirkusu (ad bestias) in obsodba na smrt (ad g/adium). Logična 
posledica pravila, po katerem zakonska zveza preneha, če eden od zakoncev izgubi 
prostost (in postane suženj), je, da je imela obsodba za posledico prenehanje zakonske 
zveze. 
Enak učinek sta imeli deportacija in pa aquae et ignis deportatio. V cesarstvu 
je krščanska ideja o nerazdružljivosti zakonske zveze imela za posledico, da so. npr. 
deportacijo šteli le še kot priložnost (oz. razlog} za razvezo, obsodba in deportacija pa 
nista avtomatično pomenili prenehanja zakonske zveze117 . 
4) ODSOTNOST 
Čeprav ta razlog ni vsestransko sprejet kot razlog za prenehanje zakonske 
zveze, je mogoče sklepati, da je zakonec v primeru daljše odsotnosti drugega zakonca 
in pod pogojem, da ni bil gotov, če je še živ, lahko ponovno sklenil zakonsko 
zvezo118 . Najbolj prepričljiv dokaz je odlomek iz Justinijanovega kodeksa119 , v 
katerem Konstantin izraža mnenje, da se lahko žena, ki o možu v vojaški službi štiri 
leta ni prejela nobenih novic, znova poroči, če se brez uspeha obme na moževega 
vojaškega poveljnika in ga obvesti o svoji nameri. 
5) VPOKLIC V VOJAŠKO SLUŽBO 
Cesarska zakonodaja je za čas vojaške službe izničila ali prekinila pravne 
učinke sklenjene zakonske zveze. To pravilo pa se glede častnikov ni upoštevalo že na 
začetku tretjega stoletja, popolnoma pa je izginilo v četrtem stoletju120 • 
6) RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE 
Rimski viri 121 so osupljivo skladni, ko poročajo, daje do prve razveze v Rimu 
prišlo celih petsto let po legendarni ustanovitvi Rima. Leta 231 pr.n.št. (če se opremo 
na Gelijevo verzijo), se je Spurij Karvilij, vir nobilis, ločil od žene, ki jo je sicer srčno 
ljubil, ker je bila neplodna (bolj natančno quia liberi ex ea corporis vitio non 
gignerentur). Pri tem se je skliceval na prisego, ki jo je moral izreči pred cenzorji, 
namreč, da vstopa v zakonsko zvezo z namenom prokreacije otrok (liberorum 
quaerundorum gratia). 
Teza, da v Rimu ločitve pred tem niso poznali, je sporna. Ločitev (oz. 
enostransko odslovitev, repudiacijo) so poznale že družbe, ki so bile bistveno manj 
razvite kot rimska. Določbe o repudiaciji najdemo že v Ur-narnmujevem zakoniku 
(21. stoletje pr.n.št.) in Hamurabijevem zakoniku (18. stoletje pr.n.št.), slednji očitno 
pozna celo ločitev na ženino pobudo, s, seveda, za njo mnogo bolj neugodnimi 
posledicami. Oba določata predvsem obveznosti moža do žene. Še težje pa je s 
Karvilijsko zgodbo uskladiti Plutarhovo poročanje o "krutem" Romulovem zakonu122 . 
"Krutem" zato, ker ženi ni dopuščal razveze, mož pa je lahko ženo enostransko 
odslovil v primeru, daje zastrupila otroke ali v primeru prešuštva. Če pa bi do razveze 
prišlo iz kakšnih drugih razlogov, bi del njegovega premoženja pripadel ženi, del pa bi 
moral darovati Cereri. Končno je tu še Ciceronovo pričevanje 12 , da je že Zakonik XII 
117 P.E.Corbett: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 211. 
118 lbid„ p. 215. 
119 C. 5,17,7. 
120 ibid„ p. 217. 
121 Aulus Gellius, Noctes Atticae 4,3; Dionisius. Antiq. 2,25; Plutarh Romulus,6, Numa, 3 in 
. Quaestiones Romanae 14; Valerius Maximus 2, 1,4. 
122 Plutarh Romulus, 22. 
123 Cie„ Phi/., 2,28,69: "!/lam suas res sibi habere iussit, ex X!! tabulis c/aves ademit, exegit." 
Aleš Novak: Pravni.vidiki zakonske zveze ..• 75 
plošč poznal repudiacijo. Očitna neskladnost je pripeljala določene avtorje do tega, da 
so poskusili obe stališči uskladiti. Tako Karlowa124 meni, da gre pri Plutarhovem 
poročilu le za de facto ločitev, da torej ta ločitev nima pravnih posledic, Brini125 vidi 
v Karvilijski razvezi razvezo zakonske zveze sine manu, Marquardt126 pa je zavzel 
stališče, da gre za prvi primer, ko je bila žena odslovljena brez krivde in brez sodbe, v 
okoliščinah torej, ki so terjale vrnitev dote. Nobena od razlag se ne zdi posebej 
prepričljiva. 
a) RAzVEZA ZAKONSKE ZVEZE CUM MANU 
Rimsko pravo je poznalo dve temeljni obliki razveze zakonske zveze: 
diffarreatio in remancipatio. Difareacija je oblika razveze, ki se je uporabljala za 
razvezo zakonske zveze, ki je bila sklenjena s konfareacijo. Z gotovostjo lahko 
trdimo, da razveza ni bila dopustna za flamine 127 vsaj do časa Domicijana128 , od 
takrat pa le na posebno zahtevo. 
Bolj negotova so mnenja nekaterih avtorjev, da je nerazvezljivost značilna za 
zakonske zveze, sklenjene s konfareacijo na splošno. Viri tega izrecno ne potrjujejo, 
Plutarh v Quaestiones Romanae129 izrecno navaja, da je razlog za prepoved razveze 
funkcija, ki jo jlamines opravljajo. "Diffarreatio,". kot navaja Festus, "genus erat 
sacrificii, quo inter virum et mulierem fiebat dissolutio. " Šlo je torej za nek svečan 
obred, v katerem so možu in ženi pred skupnim ognjiščem dali panis farreus, ki pa sta 
ga, namesto da bi si ga razdelila, kot je bilo to določeno pri konfareaciji, odvrgla, nato 
pa sta namesto molitev izrekla neke vrste prekletstva, s katerim se je žena odpovedala 
kultu svojega moža130 • Plutarh131 govori v zvezi s difareacijo o "številnih grozljivih, 
neobičajnih in strašnih obredih". 
Če torej sprejmemo stališče, da je bila že v zgodnjem Rimu zakonska zveza, 
sklenjena s konfareacijo, razvezljiva, velja to še toliko bolj za zakonske zveze, v 
katerih je mož pridobil manus s koempcijo ali s potekom leta dni v primeru usus-a. 
Oblika razveze je bila po splošnem mnenju v teh dveh primerih remancipatio. Za 
koempcijo se to zdi umevno po pravilu nasprotne oblike (contrarius actus) za 
izničenje nekega pravnega posla. Vseeno se postavlja vprašanje, če ni bila razveza le 
pogoj za remancipacijo. Remancipacija je bila navidezna povratna prodaja žene njeni 
družini. Ženska se je zopet vrnila pod manus svojega očeta. Imela je torej le pravne 
učinke. Opomba Corbetta132 , daje bil lahko učinek remancipacije v Gelijevem času le 
ta, daje spremenila zakon cum manu v zakon sine manu, se zato zdi utemeljena. 
Ob razvezi (repudiaciji, bolj natančno) je bila značilna uporaba določenih 
besed: "Tuas res tihi habeto" ali "agito". Navajajo jih Cicero (Phil. 2,28,69), Plavt 
124 Roemische Rechtsgeschichte, Leipzig, 1885-1901, p. 185, cit. po P.E.Corbett: The Roman Law of 
Marriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 219. 
125 Matrimonio e Divorzio ne! Diritto Romano, Bologna 1887-9, p. 103, cit. po P.E.Corbett: The 
Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 219. 
126 Privatleben der Roemer, Leipzig, 1886, p. 69, cit. po P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, 
Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p: 228 in Becker and Marquardt: Roman Pri vate 
Antiquities, cit. po Otto Kiefer: Sexual Life in Ancient Rome, Constable. London, 1994. 
127 Aulus Gellius, Noctes Atticae 10,15,23. 
128 Plutarh, Quaestiones Romanae, 50. 
129 lbidem. 
130 Marko Mladenovic: Razvod braka i uzroci za razvod braka, Rad, Beograd, 1974, p.46. 
131 Plutarh, Quaestiones Romanae, 50. 
132 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 223. 
76 Knp'tcx. 1999, 111-2-Znanstveni in strokovni članki 
(Amphitryo, 928), Marcijal (Ep. 10, 41) in Digeste (24,2,2,1)133 . "Formula" bržkone ni 
bila sakralne narave, drugače bi bilo spričo rigidnega rimskega formalizma težko 
pojasniti različne oblike, v katerih se pojavlja. V zadnjem stoletju republike uporaba 
te "formule" ni bila obvezna, vsaj v zakonski zvezi sine manu134 • 
Nekateri avtorji vidijo razliko v razvezi zakonske zveze cum manu in 
zakonske zveze sine manu tudi po tem, da je moral mož v prvem primeru zbrati 
amicorum consilium. To mnenje se opira na poročilo Valerija Maxima135 , da je bil 
neki L. Anij izbrisan iz liste kandidatov za senat, ker se ni posvetoval s svetom 
prijateljev (amicorum consilium, morda gre za iudicium domesticum?), preden je 
odslovil svojo ženo. Na podlagi teh podatkov ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil 
postopek pred amicorum consilium obvezen in še manj, da je bila to differentia 
specifica med obema oblikama zakonske zveze. 
b) RAzVEZA ZAKONSKE ZVEZE SINE MANU 
V Ciceronovem času ni bilo jasno izoblikovane oblike razveze v primeru 
zakonske zveze sine manu136 . Družinskopravna razmerja terjajo jasnost in 
preglednost, zato je Avgust v svoji Lex Julia de adulteriis vpeljal enotno obliko 
razveze137 . Po najbolj razširjeni razlagi je moral zakonec, ki je želel zakon razdreti, 
svojo voljo ustno izjaviti pred sedmimi pričami in pred svojim osvobojencem, ki je 
nato kot sel (nuntius) to sporočil drugemu zakoncu138 • Corbett139 nadalje meni, da 
mora obstajati tudi resen namen doseči razvezo zakonske zveze. Forma sama po sebi 
ne zadostuje. 
Pod vzhodnimi vplivi se je razvila pisna odslovitev (repudium) 140 • Zakonec, ki 
se je hotel ločiti, je moral drugemu poslati odslovilno pismo (libellus repudii). Cesarja 
Teodozij II. in Valentinijan III. 141 sta l. 449 določila, da se mora razveza izvršiti misso 
repudio. Justinijan pa je obdržal tudi ločitev v obliki izjave pred sedmimi pričami. 
Justinijan je razvezo l. 542 ponovno uredil v 117. noveli. Razveza je bila po tej 
ureditvi mogoča: 
- iz utemeljenega razloga (ex iusta causa): gre za primere, ko enega od zakoncev 
zadeva neka krivda (veleizdaja, prešuštvovanje, streženje po življenju); 
- v dobrem namenu (bona gratia): razvezo zahteva zakonec zaradi razlogov, ki so 
podani pri drugem zakoncu, četudi brez njegove krivde (nerodovitnost); 
- sporazumno (communi consensu): sporazumno razvezo je Justinijan načeloma 
prepovedal, dovoljena je le, če naj omogoči, da odide eden od zakoncev v samostan; 
- brez utemeljenega razloga (sine iusta causa): razveza, izvršena brez utemeljenega 
razloga ni nična, je pa kazniva. 
133 vsi navedki citirani po P.E.Corben: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 
(reprint 1969), p. 224. 
134 lbidem, p.224. 
135 Val. Max. Meinorabilia, 2,9,2. 
136 P.E.Corben: The Roman Law of Marriage, Clarendon Press, Oxford, 1930 (reprint 1969), p. 228. 
137 Nullum divortium ratum est, nisi septem civibus Romanis puberibus adhibitis praeter liber/um eius 
qui divortiumfaciet (D. 24,2,9). 
138 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p.377. 
139 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 233. 
140 V. Korošec, Rimsko pravo, II.del, Jože Moškrič, Ljubljana, 1969, p. 377, P.E.Corbett: The Roman 
Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 236. 
141 C. 5, 17,8 pr. 
Aleš Novak: Pravni vidiki zakonske zveze„. 77 
c) SPOSOBNOST IN POGOJI 
Vse do Antoninov je pater familias lahko razdrl zakonsko zvezo (cum ali sine 
manu) svojega sina in zakonsko zvezo sine manu svoje hčere (z interdiktom de liberis 
exhibendis et ducendis) ne glede na njuno voljo. Če sodimo po odlomku Paulovih 
Sentenc142 , je šele Antonin Pij omejil to očetovo pravico, pa še to le glede složnih 
zakonov (bene concordans matrimonium). Tudi Justinijan pa je priznaval ženinemu 
očetu pravico, da razdre zakon, če je obstajal resen razlog za ločitev143 . 
Žena sprva ni mogla doseči· razveze v zakonski zvezi cum manu. V zakonski 
zvezi sine manu sta bila oba partnerja enakopravna najkasneje ob koncu 3. stoletja 
pr.n,št144 , lahko pa da že od samega začetka. Da so imele osebe alieni iilris pravico do 
razveze zakonske zveze ne glede na mnenje družinskega očeta (pater familias) že pred 
Justinijanom, nam morda najjasneje dokazuje obiter dictum iz C. 5,17,12: "liberis 
vero ... praeter patrum voluntatem matrimonium so/vere et inde patres iniuria 
adjicere". 
Vsekakor si lahko zastavimo vprašanje, kako je lahko sin, ki je bil in potestate 
svojega družinskega očeta (pater familias), sam izvršil remancipacijo za svojo ženo, 
ki je bila, formalno gledano, pod oblastjo njegovega družinskega očeta145 • Če je bila 
torej remancipacija nujen pogoj za ločitev, se zdi, da se je težko izogniti takšni ali 
drugačni intervenciji moževega družinskega očeta. Kot alternativno razlago je mogoče 
sprejeti le tezo, da je razveza (repudiacija s strani enega ali drugega zakonca) imela 
stvarni učinek prenehanja zakonske zveze (razvezana žena pa je de iure ostala del 
moževe družine), remancipacija pa je imela pravne učinke inje imela za posledico, da 
je bila razvezana žena izključena iz moževe družine. 
d) OMEJITVE PRAVICE DO RAZVEZE 
Krščanski cesarji so pričeli sčasoma omejevati pravico do razveze. Konstantin 
je prepovedal objestne repudiacije146 • Pijanstvo, kvartopirstvo in prešuštvo niso 
razlogi, zaradi katerih bi se žena lahko ločila od moža. Takšna razveza pa ni nična, 
pač pa žena izgubi doto, donationes ante nuptias, obsojena je lahko tudi na 
deportacijo. Mož lahko zahteva ločitev zaradi prešuštva, zvodništva ali če ugotovi, da 
ga želi žena zastrupiti. Kazen je izguba dote in daril, ki jih je prejel pred sklenitvijo 
zakonske zveze (donationes ante nuptias). 
Honorijev, Teodozijev in Konstantinov zakon iz 421 n.št. je spremenil kazni. 
Deportacija grozi ženi le, če ne more dokazati morum vitia ac mediocres culpas. Če se 
ji dokaz posreči, jo doleti le izguba dote, daril, ki jih je prejela pred sklenitvijo 
zakonske zveze in prepoved ponovne poroke. Mož se lahko loči od žene, ki je 
obsojena za težak zločin. 
Codex Justinianus (5,17,8) povzema razloge, ki opravičujejo ločitev. Če se 
žena razveže iz razloga, ki ni zakonsko dopusten, jo lahko doleti tudi prepoved poroke 
za dobo pet let (suspenz konubija). Leta 528. doda Justinijan seznamu moževo 
impotenco kot razvezni razlog, l. 533 pa splav in nameravano prešuštvo kot razloga za 
razvezo na ženini strani. V 117. noveli je Justinijan dokončno uredil razvezo147 
142 Paul. Sent. 5,7,15. 
143 C.5,17,5. 
144 P.E.Corbett: The Roman Law ofMarriage, Clarendon Press, Oxford,1930 (reprint 1969), p. 242. 
145 lbidem, p. 241. 
146 lbidem, p.244. 
147 GI. stran 19. 
78 Knpl.a 1999, 111-2-Znanstveni in strokovni članki 
SUMMARY 
The author's intent is to present a clear and accurate a survey of legal regulation regarding 
marriage in Roman Jaw. First, the author deals with certain preconditions, which had to be 
met in order a marriage could at all take place: conubium, maturity and consensus (of both 
partners and their patres fami/ias). The first step towards marriage was sponsalia - betrothal, 
which had (unlike today) certain legal consequences. In Roman Jaw there were two types of 
marriage: marriage cum manu and sine manu, the main difference being in wife's legal status. 
In marriage cum manu wife came under the manus of her husband, whereas in marriage sine 
manu her father kept manus over her. The author then briefly describes confareatio, coemptio 
and usus, three basic forms of marriage which had to be observed in order a lawful marriage 
to be constituted. At the end the author discusses the question of dissolution of marriage 
(divorce, death, deportation, captivity).