23 V mrežah grrel-ia V tem trenutku se je vrnila Alojzija. »Prositn, gospod odvetnik, gotova sem.« Odvetnik se je poslovil. Alojzija je samozavestno stopala po ulici, kar je Kellyja zelo zabavalo. Mislil si je, da jo bo minila samozavestnost, ko bo zagledala njegovo revno pisarno. Res je bilo tako. Alojzija je začudeno pogledala po pisarni. Prej je mislila, da so vsi advokati bogati ljudje, tu je pa našla pravo revščino. Vse pohištvo precej velike sobe je bilo: miza in dva stola. V enem kotu mize je ležalo nekaj knjig. Razočarana je sedla na en konec mize. Odvetnik je potegnil iz miznice šop spisov. »Gospodična, preden začneva, vas opozarjam, da so stvari, ki jih bova pisala, uradne in se ne sme o njih govoriti.« »Razumem,« je odvrnila Alojzija. »To je izpoved Štefanovega tovariša Petra iz tovarne,« je nadaljeval Kelly. »Prosim, pišite!« Začel je narekovati. Ko je končal, je dodal: »Prosim, doma v treh izvodih pretipkajte. Sedaj bova pisala pismo odvetniku Miskasu: ,Dragi Karl! Prosim, bodi mi v pdmoč v zadevi Kmicic. Priče so večinoma Litvanci. Obtoženec hoče dokazati svojo odsotnost in sedaj moram zaslišati več Litvancev, ki so ga videli. Ker ti obvladaš Htvanščino, boš več izvlekel iz njih ko jaz. Pogodiva se: dobil boš polovico dobička, ki je enak ničli. Zadevo sem namreč brezplačno prevzel, ker se mi smilita i mati i sin.' Ali bi mogli odposlati to pismo jutri zjutraj?« »Da!« »Veste, zato ne morem z Miskasom osebno govoriti, ker sem podnevi v tovarni knjigovodja in se samo ob večerih pečam z odvetniškimi posli. Tak sem ko sove in netopirji: podnevi izginem in se samo ponoči pokažem. Začetek je pač težek.« Iz miznice je vzel drug spis. Preden je začel na-* rekovati, je nenadoma vprašal: »Ali mi ne bi mogli povedati, koliko je ura?« Alojzija je ostrmela od začudenja. Lep odvetnikj Niti ure nima. »Stolpna ura je ravnokar odbila osera,« je odvrnila hladno. »Tedaj pojdiva!« je vstal odvetnik. »Obiskala bova jetnika. Sestra Benigna je rekla, da vi govorite poljsko. Morda boste vi več izvlekli iz njega ko jaz.« Hitro sta šla proti jetnišnici. Pot ju je vodila po ozkih in temnih ulicah. Nad vrati jetnišnice je svetila zelena luč. Odvetnik je pozvonil. Linica v vratih se je odprla in v njej "Se je pojavila ječarjeva glava. V naslednjem trenutku so se vrata odprla. Ječar je peljal obiskovalca v govorilnico. Čez nekaj minut je stražnik pripeljal v sobo tudi Šte- fana. Alojzija ga je radovedno motrila. Te dni, ki jih je prebil v zaporu. se je tako spremenil, da bi ga le malokdo spcznal. Bil je neobrit, nepočesan in neumit. Obleka na njem je bila zamazana in zgnetena. Vse to je dajalo jetniku zločinsko podobo. Btefan je nejevoljno čakal, da se bosta obiskcvalca oglasila. Na odvetnikova vprašanja je kratko in jezno ocigovarjal. Toda ko se je Alojzija cglasila v poljščini, se je takoj sprernen.il. Na dolgo in široko je začel govoriti o svojem položaju. »Ta kraj je grozen!« je dejal z grozo v glasu. »Še od pekla je hujši. Povsod smrad in teraa. In.če kdo ne more tega prenašati in začne vpiti, pride stražnik, ta prokleta opica, in vlije nanj vedro vode. Ne zaslužim takega postopanja. Četudi bi bil kriv, ne bi zaslužil tega. Zakaj so me zaprli, ko nisem nič storil?« Potem je začel pripovedovati, kaj je delal na dan umora. Povedal je, kako je prišel tistega dne zvečer domov in Nine ni našel doma. Podrobno je opisal vse, kar je tisti večer počel. Nato je začel opisovati dogodek naslednjega jutra: kako je prišla Nina ponj in ga peljala na kraj umora. Naglasil je, da je popolnoma nedolžen. Vsega je kriva samo Nina. Alojzija ga je mirao poslusala. Ko je končal, je vse v angleščini povedala odvetniku. »Vprašajte ga, v kakem razmerju je bil z Nino,« ji je velel Kelly. Alojzija je rahlo zardela, ko je vprašala: »Ali je bila Nina vaša izvoljenka?« »Da,« je resno odvrnil štefan. »Moja je bila, Ijubil sem jo ter sem jo hotel vzeti za ženo. O, kako dekle je bila! Še sedaj, v tem trenutku, bi bil pripravijen vse storiti, če bi prišla sem in se mi nasmehnila. Če bi prišla in rekla, da obžaluje, da je name zvrnila krivdo, bi ji odpustil. Prevzel bi krivdo in z veseljem umrl zanjo.« »O!« je nehote vzkliknila Alojzija. Mislila si je, kako lepo bi bilo, če bi kdo njo tako ljubil. Odvetnik je medtem resno opazoval svojega varovanca. »Recite mu,« je na tihem rekel gospodični, »da bo zanj najbolje, če vse prizna. Ker če ne prizna in mu.dokažejo, da je kriv, ga bodo obesili. Ce pa skesano prizna, se bo rešil smrtne kazni.« Alojzija je prestavila odvetnikove besede. »Kaj naj priznam?« je ogorčeno zavpil jetnik. »Drugega ne morem reči, ko da nisem bil tam in nisem kriv.« »Prav!« se je oglasil odvetnik. »Če trdite, da niste bili tam, bomo morali to dokazati.« Nato sta obiskovalca odšla. »Morda je- res nedolžen!« je spotoma pripomnil odvetnik. »Ko sem zadevo prevzel, nisem verjel v njegovo nedolžnost. Toda njegove zadnje besede so zvenele odkritosrčno.« Kelly je naslednje dni ves svoj prosti čas porabil za to, da je iskal priče za Štefanovo odsotnost. Obiskal in zaslišal je vse ljudi, ki so ga v petek dopoldne, popoldne in zvečer videli. Pričevanja teh so ga potrdila v prepričanju, da je Štefan nedolžen. Zaradi tega se je še z večjo vnemo posvetil zadevi. Ko se je ob večerih ves izčrpan vrnil iz tovarne, ni šel počivat, marveč delat. Niti za večerjo si nLvzel časa. Med delom je izpil skodelico kave in pojedel košček kruha. • Alojzija je z občudovanjem opazovala odvetnika. V njenem srcu se je začelo vzbujati do njega neko toplo čustvo. Spočetka si je rekla, da je to samo spoštovanje do odvetnika, a kmalu si je morala priznati, da je nekaj drugega. Povsod je videla samo Kellyja in je vedno sanjala o njem. Če se ji je nasmehnil in ji rekel ljubeznivo besedo, je bila vsa srečna, ako pa je dalje časa bil samo uraden, je bila vsa nesrečna. S. Benigna in njene varovanke so se živo zanimale za Štefanovo usodo. Odkar je tudi njegova mati stanovala v zavodu, se je vsem zdelo, da se fantova zadeva tudi njih tiče. Alojzija jim je morala o vsem poročati. Oskrbovanke so molile in prinašale Bogu raznovrstne žrtve. Mater je sinova usoda zelo potrla. živci so ji popolnoma opešali. Tako je oslabela, da se je le s težavo držala pokoncu. Sestra, Alojzija in tovarišice so jo tolažile, toda zaman. AJojziji, ki ji je najbolj zaupala, ker je poljsko z njo govorila, je čssto dejala: »Ko so Štefana zaprli, seni upala, da se bo kmalu izkazala njegova nedolžnost in ga bodo izpustili. Nisem mislila, da bi Bog mogel dopustiti tako krivico. A sedaj vidim, da poštenost nič ne šteje na svetu.« »Do konca razprave mora Štefan ostati tam, kjer je. Tako zahteva državni zakon . ..« »To je slab zakon, slaba država.« »Tudi v drugih državah je tako!« »Na Poljskem ni tako.« »Do konca razprave bo moral ostati v za.poru. Potem pa se bo izkazala njegova nedolžnost in ga bodo izpustili.« »Ali ste prepričani o tem?« »Da!« »Izpustili ga bodo?« >Da!« To je starko včasih potolažilo. Ob takih prilikah je začela pripovedovati o Štefanovih otroških letih, o možu, o srečnih letih, ki jih je preživela v stari domovini. Pred božičem je mati izrazila željo, da bi rada sina obiskala. Alojzijo je naprosila, naj nakupi za Štefana pecivo, sladkorčke, cigarete in brivsko pripravo. Alojzija ji je rada ustregla. Kar je nakupila, je zložila v leno škatlo in povezala z zlato nitko. Popoldne sta se starka in Alojzija podali na pot. V jetnišnico sta brez težave prišli, toda pred vstopom v govorilnico so jima preiskali škatlo. Brivsko pripravo so jima odvzeli, češ da jetniki ne smejo imeti ostrih predmetov, ker bi se v obupu ali jezi mogli raniti ali celo umoriti. Stražnik jima je povedal, da je brivec prejšnji dan obrilin ostrigel vse jetnike. Alojzija se je začudila, ko je Štefana zagledala. 8il je čisto drugačen, ko takrat, ko ga je videla neobritega in nepočesanega. Nekaj trenutkov sploh ni mogla odmakniti pogleda z njegovega prikupljivega obraza. Štefan jo je prijazno pozdravil, nato je skočil k materi in jo objel. Alojzija je čutila, da bosta mati in sin bolj srecna, če se bosta mogla sama pogovarjati, zaradi tega je stopila k zamreženemu oknu in je opazovala strehe sosednih hiš. Mati in sin sta poživila spomine na lepe, stare čase. »Štefan, ali še veš, kakšni so bili božični večeri V stari domovini?« »Da. Spominjam se na zvezdo pred oknom..« »Res, Štefan? In na petje?« »O, tudi na petje.« »Oh, kako lepo je bilo doma! Tako Iepo je samo na Poljskem!« Pri teh besedah je starka žalostno vzdihnila. i »Mati,« je čez čas vprašal Štefan, »čemu smo potem prišli sem, če je v stari domovini tako lepo?« »Nesreča nas je privedla sem. Nekega leta je bila zelo slaba letina. Oče je bil brez posla in smo stradali. Slišali smo, da je v Ameriki vsakdo bogat in srečen. Oče na Poljskem ni bil srečen, ker je bil Litvanec. Rekel je, da ga Poljaki sovražijo.« »Ali so ga res sovražili?« »Nekateri. A. bilo jih je malo. Slabo je govoril poljsko, bil je nekoliko samozavesten in je z vsakim zelo kratko govoril. Radi tega ga res niso ljubili. Tudi name so bili nekateri jezni, ker sera postala njegova žena. Nisem marala za to, ker sem ga ljubila. Sicer pa ni bil slabši človek ko naši in če bi še enkrat mogla izbirati, bi spet njega izbrala. Ubogi mož! V Ameriko si je želel in tu je našel žalostno smrt.« Starkine zadnje besede je zadušil jok. Štefan jo je objel in poljubil. V tem trenutku se je pojavil stražnik in je javil, da je ura obiska potekla. Voščili so si vesele praznike, nakar sta se mati in Alojzija poslovili. (Dalje sledl)