30                                               Jož. Ant. Klemenčič: Planinar.
Ali to ni bil nekdanji Korenov. Smrtno kal je prinesel domov. Sestra ga je še dočakala.   —
Prešla je pomlad, prešlo poletje. France vedno leži na postelji. Udno bolezen ima, hudo bolezen. Zdravnik mu ni obljubil zdravja. Ves skesan in udan v voljo božjo pričakuje bele žene. —
Jesen ima svojo moč. Tudi Reza je legla in ni več vstala. Za plučnico je umrlo — revše!
Zima pa je tudi zadnji list odvzela na Korenovem drevesi. Franceta so pokopali tja, kjer čaka s stariši in sestro vred prihodnjega vstajenja.
Zvedavo povprašuješ, blagi bralec, kaj pa zdaj ?!
Tomaž in Janez sta tudi še zmerom po starem obdelavala svojo grudo zemlje, Francetove pa ne.
Volil je v svoji oporoki vse svoje posestvo farni cerkvi. In tista velika njiva, ki je bila Korenova in na kateri je stala Korenova hiša, imenuje se  »Cerkovnica«.
J-
Planinar.
»Po kaj  prišel si,  dragec moj Po kaj prišel si mi nocoj ?
Saj nič se ni ti pripetilo, Saj  nič srca ti ni  zgrenilo!«
»»Ne baraj  me, po kaj,  po kaj, Saj veš, da tu cvete mi raj!
Prišel sem, da te vidim,  čujem, Da čiste sreče se radujem!««
Poljubil trikrat jo v obraz, Pobožal nje cvetoči kras,
Zapiistil spečo je dolino, Veselo hitel na planino!
Jož. Ant. Klemenčič.
^^atoni,  solnčece zlato, * Zatoni za goro  temno,
Da noč zakrije mi dolino, Objame Ijiibljeno  planino !
Srčno zaukal bom na glas, Z gore pohitel v tiho vas;
Saj tam je moje hrepenenje Življenja mojega življenje.
Poiščem nje si  be"li dom, Na okence potrkal bom;
Odprla bode mi ljubljenka, Najlepša vse vasi mladenka '.