226
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
spodnji strani vrezan križec.   Osupne in izpusti gosli iz r6k, kakor bi bil prijel za kačo.
»Moje gosli!« zakriči glušeče in pogleda pivce z groznimi očmi, iz katerih odseva sovraštvo in zaničevanje. Zgrabi gosli, vstane izza mize in stopi sredi sobe. Pivci mislijo, da bode zopet »losal« in zat6 se mu smejejo.
»Grohoči se, seme coperniško!« krikne ljuto, zavihti na vso moč gosli in jih trešči ob mizo. Žalostno so zabrnele strune in popokale, gosli pa so se razletele po sobi pred osuple pivce. Lukec je stisnil zobe in srepo gledal na razbite k6sce; težko je sopel, in hipoma so se mu potočile solze. Nihče ne more izpregovoriti. Plaho se pogledujejo, in vidi se jim, da jih je groza, da jim je žal, ker so se hoteli sam6 šaliti.
Lukec prime lok, zlomi ga na kolenih in ga vrže na mizo.
»Nate, coperniki; sedaj uganjajte svoja zlodejstva!« vikne zamolklo, nato vrže Stehcu mošnjo z denarji, iznova pogleda razbite gosli in zbeži iz sobe.   —
Zvečer so videli ljudje, kako se gori na Sešinah žari. »Lukčeva koča goril« kričali so ljudje. Nekaj jih je šlo gori, toda našli so na Pleši le kup žrjavice.  Nosetovega Lukca pa ni videl nikdo več!
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš. I. Stipo.
laziti se med strmimi skalami in ostrimi ploščami razpo-kanega kamenja, katero ure hoda pokriva prvo planoto nad levim bregom Cetine reke — poskakovati in viti se med grmovjem bodečega brinja, nizkih gabrov in hrastičev za ovcami in kozami, bila je usoda mlademu Stipu. — »Za poljedelstvo ni sposoben,« dejala je mati, »saj izpridi vse, česar se dotakne; toda najrajši postaja pri delu in se ozira po dolini in bregovih, kakor da jih ni videl še nikdar.«  —
»Naj tedaj bravino pase,« odloči oče.
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
227
Dolgočasno se je marsikomu zdelo življenje Stipovo; ali dolgočasno ni bilo! Na nizki glavici, ki preseza kamenito zemljišče za nekoliko metrov, imel je trinajstletni pastirec svoj »grad«.- Ondu je vladal cedi svoji, ondu je bival najrajši.
Pod brdom teče med zelenimi bregovi bistra CeHna, ki nabira vode svoje pod velikanskimi stenami golega Dinare. Na desnem brčgu se prostira širna ravnina; razsežne šume visokega trstja in gostega ločja, bogati travniki in pašniki jo krijejo, visoke topoli stoje ob jarkih, ki izvajajo močvirne vode; goste vrbe obrobljajo skrajne njive, in v grmičji prepevajo radostni slavci.
Z griča svojega razgleduje Stipo kričeče jate potujočih divjih rac in gosij; igraje in glasno leteč se pode ptice močvirnice okolo drzajočih čed — in kadar se bliža večer, razlega se po vsi ravnini neumorno regljanje neštevilnih žab.
Velikanske gole višine se vzpenjajo za zelenimi griči, ki se dvigajo na robu daljne doline; proti vzhodu, za hrbtom njegovim, pa kipi z mnogimi dragami in dolinicami vrhoviti Prolog, pravi Parnas dalmatinski, kar se tiče temnih jam in skritih brlogov, bistrih vrelcev in — mogočnih Vil.
Mnogobrojne povesti o Vilah, o pobratimstvu in njih udanosti do pobratima, vzbudile so v duši Stipovi hrepenenje, da bi kdaj ugledal belo Vilo. Tako hrepeneč se je plazil po pečinah gori do temnih gošč, v samotne soteske, kjer izvirajo čisti studenci; ali nikdar ni srečal zlatolasih belih žena, odetih s tankim ovojem. Niti one kače ni videl, ki nosi zlato krono na glavi, dasi je nahajal dokaj »zmij«, tudi onih rogatih  modrasov.
Ali ni se dal prestrašiti. Vedno iznova je pohajal na samotne višine, v najtemnejše brloge, preiskaval vse razpoke in jame, da bi našel zaklade domišljije svoje.
Nekega dne, ko ravno iztika po gostem grmovji, ugleda pod visečo skalo razpoklino, iz katere mu svčti lučica. Glasno mu jame biti srce, ko se ji bliža; naposled pa se osrči, stisne se skozi razpoko in stoji v prostorni jami.
Toda oko mu ne vidi milo nasmihajoče se Vile, temveč srepo zro-čega moža, kateri ga prime za rame, da mu skoro sapa poide. »Kdo si ? Kaj hočeš tukaj ?« zakliče ljuti mož drhtečemu dečku, in roke njegove ga drže kakor železni oklepi.    »Kdo vraga te je privedel sem?«
Skoro si oddahne Stipo in odgovori brez strahu: »Stipo sem, očetov pastir, in preiskaval sem te razpoke, da najdem stanovanje lepih Vili In ti si Vrano, ki nosiš očetu duhana.«
15*
228
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
»Stanovanja lepih Vil iščeš? In našel si mene!« nasmeje se Vrano. »Toda ker sedaj poznaš mojo jamo, zahtevam, da je nikomur ne izdaš, da cel6 ne zineš o nji!«
Ali zdajci ga obide misel, da bi lahko rabil Stipa za posle svoje : za pregledovalca in stražnika. Ponudi mu nekoliko žoltih, dišečih du-hanovih listov, naj jih ponese očetu. Dovoli mu tudi povedati, kdo mu jih je podaril; ali o jami ne sme ni črhniti. »Zvečer namerjam ponesti nekoliko blaga v Senj,«  nadaljuje Vrano —  »lahko bi mi služil.«
Stipo ga radovedno pogleda:  »Reci, kako!«
»Pogledati moraš, ali ni proti Senju stražnikov — saj jih poznaš — in poroči mi vse natanko. Dalje moraš stopati pred mano nekoliko sto korakov, in ako ugledaš stražnika, zažvižgaj jedenkrat in pojdi dalje svojim potem, da nikdo ne sumniči ničesar«  . . .
»Ali se bojiš stražnikov ?«  vpraša deček.
»Ne bojim se jih ne; ali sitni so, pregledajo mi vse in mi pokvarijo blago. In to mi je na škodo, veš?« . . .
Deček ga umeje in stori vse po njega zapovedi. Brez ovire prinese Vrano svoje blago v   skrivišče.
To je bilo Stipovo prvo tihotapsko dejanje. Sčasoma so ga Vrano in njega drugovi naučili raznih prekan, in imel je jako bistro glavo. Cesto je iznenadil učitelje svoje z novo zvijačo; kadar so bili v hudi stiski, našel je rešilen pot, ko so drugi že obupali.
Nekega dne leži Vrano s pomagači svojimi in mnogim duhanom blizu Livna. Tudi Stipo je pri njem; zakaj oče mu je na prigovor Vranov dovolil, da mu pomaga pri »trgovini«. Stražnikom pa je nekdo ovadil tihotapce, in prehod iz Bosne v Dalmacijo čez Prolog je bil težaven, ali celo nemogoč. Tedaj ogovori Stipo gospodarja svo jega: »Hm, jaz bi že včdel, kak6 pridemo lahko in brez izgube preko meje v Senj; ali potreboval bi dveh,  treh tovorov.« *)
»Vse ti bode, samo zahtevaj!«  odgovori Vrano zadovoljen.
Tretjega dne v jutranjem mraku ječe Vrano in njega »sotrud-niki« pod težkimi bremeni s Prologa po beli cesti. Stražnik ugleda sumnjive nosače in opozori nanje vse tovariše, ki se brzo poskrijejo, da bi zalezli te »lupeže«. Ko pridejo Vrano in drugovi na ono mesto, ustavijo jih in jim snamejo vreče, da jih preiščejo. .  .
Nekoliko kesneje prideta dve ženski po cesti; obe gonita težke tovore drv na čvrstih oslih.
Prekanjeno se nasmehne mlajša deklica na cesti stoječemu stražniku; ta stopi k nji in jo rahlo vščipne v lice.
x)  Osli ali konji, ki nosijo tovore.
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
229
»Rano si se napotila, deklica!«  reče ji in se postavi prednjo.
»Pusti me, gospod, hiteti moram, da se vrnem opoldne domov!«
»Tedaj pa hiti, ti krasna ,jabuka'!« reče ji stražnik, ko odhajata obe . . .
V tem času so preiskovali mnogoprešite vreče zajetih tihotapcev. Mirnega obraza, malone začudeni, odpno ti spone in razvežejo vreče: drugega ni v njih, nego čista volna, katero hočejo nesti na trg, kakor zagotavlja Vrano.
Stražniki jih morajo izpustiti.
Toda Stipo — to je bilo mlajše dekle — prinesel je tovore svoje, v katerih je bil najlepši duhan, umetno povezan v drvena bremena — čez cetinski most in po ozki stezi do Karakašice, majhnega sela daleč od pota. Ondu shrani blago, in nekoliko pozneje ga vzprejme Vrano.
»Ti si premeten dečko,« vzklikne Vrano vesel; »ne bode ti brez koristi, tretjina dobička je tvoja!«
Stipova čeda ima že dolgo časa drugega pastirja. Zakaj dober je bil zaslužek pri Vranu, tako da se oče njegov ni več upiral novemu razmerju.
Izpočetka je pohajal Stipo iz zgolj radovednosti k tihotapcem ; pozneje ga je veselilo tajno to delovanje in nevarno življenje. Končno se mu je toliko privadil, da je strastno čakal časa, ko zopet odrinejo čez mejo na nova podjetja. — Po Vranovi smrti je delal sam zase neutrudno in kar najdrzneje.
Predno je mislil, slul je za najprekanjenejšega ptička vse okolice; kar bali so se ga vsi stražniki. Lokav je bil, da nič takega. Ljudstvo si je pripovedovalo razne čudne stvari o njem, da umeje izpremeniti zabranjeno blago v karkoli si bodi, da je lahko neviden, kadar hoče, in še marsikaj drugega.
Neopisno mirnega obraza je ob večerih pohajal med mestnimi izprehajalci. Zdajci potegne mehur izza pasa: »Gospodine, eto vam lepega duhana, pokusite!«
Oblečen je bil po domače, ali jako izbrano. Poznal je dobro one, kateri bi kaj kupili od njega . . .
Gospod, kateremu je ponudil duhana, pokusi ga.
»Daj, Stipo, da vidim,« reče drug.
»Koliko stoji?«
»Ne mnogo, gospodine, oka po dvainpetdeset (dva goldinarja in
v
50 novč.). Donesel sem ga iz Citluka«  i. t. d.
23°
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
Nedolgo, in že proda nekoliko 6k, katerih na večer skrivaj prinese kupcem.
Seveda ima lep dobiček. Priljubljen je vsakomur. Povsod nahaja ljudij, hrepenečih po njegovem  »žoltem«.
Tudi v pomorska mesta je zahajal pogostoma. Neznano je bilo vsakomur, kako je prinašal blag6 vanja; kar nenadoma se je prikazal. Vedeli so vsi, s čim se bavi; ali pri njem ni bilo nikdar moči zasačiti zabranj enega blaga.
v
Cestokrat se je napotil Stipo v notranjo Bosno ali Ercegovino, in tedaj je prenašal blago, prodajal ga in se ni dokaj tednov vrnil domov. Ali koliko nevarnostij, koliko truda je moral prebiti! Zdaj po negaznih dragah in jarugah, zdaj čez gore in pečine; danes po gdstih šumah, jutri po golih vrhuncih, vedno ponoči in v megli, vedno v nemiru in strahu! Cesto je moral bežati v vodo in iztežka utekel smrti ; vender ga je vse to še bolj užigalo za nova podjetja — polagoma pa je ginila imovina, katero je podedoval po roditeljih svojih.
Ali nekaj je začelo vplivati nanj in mu zavirati tihotapstvo: Stipo se je hotel oženiti. Metin oče ni maral nemirnega življenja in mu ni hotel dati hčere svoje. Torej se je moral poboljšati. Meta se res ni branila čvrstega, živahnega moža;  lepo vedenje njegovo ji je bilo kaj
v      v
vsec.
Ko je minila zima, in se je ravnina cetinska pokrivala s krasno odejo zelenih trav, belih zvončkov in svetlomodrih morskih zvezdnic, ko so ozeleneli logovi po bregeh, delal je Stipo kakor najboljši kmet, da so se čudili vsi ljudje. O tihotapstvu niti govoril ni; hotel je pokazati svetu, da zna tudi krepko delati.
Prvo, kar se mu je posrečilo, bilo je, da se je poročil z Meto. Kaj lepo mu je uredila pohištvo. Srečno in zadovoljno sta živela, sejala in žela, kopala in kosila, kakor je zahteval letni čas . . .
Poletje se je nagibalo h koncu. Prišel je čas, ko prejema tolsto listje duhanove rastline lahni zlati odsev, ko pokazuje posamične žolte proge, ko se od peclja razprostira rmena meglica dišeče zrelosti . . . Kakor lovcu na severu ne da miru, kadar rmene in blede listnate gošče, rjavo otemne hrastovi vrhovi, kadar se bukve svetijo rdeče, in breze blišče svetložolto, tako ni dalo miru Stipu, ko ga je pozdravila sapa jesenska. Neizrecno hrepenenje mu obide srce; nemiren pohaja od doma do vinograda, od hleva na njive. . . . Vsa ljubezen Metina in srčna nje udanost ga ne umirita več — navzlic žalostnim Metinim pogledom odrine nekega jutra čez Prolog tja v Bosno . . .
Igo Kaš : Dalmatinske povesti.
231
Meti so zdaj napočili žalostni časi. Dolgi tedni so prešli, predno se je Stipo vrnil za malo časa, in takrat je bil ali nenavadno vesel, ali pa neznosno slabe volje. Pogostoma ga je Meta prosila, naj ostane doma; smeje" jo je odvračal. Ali prinašal je domov vsakojake stvari, snovi za obleko, zlatnino in drug lišp, toda časih samo raztrgano oblačilo, utrujeno tel6 in hudo nejevoljo — in nekoč o božiči celo prestreljeno levico! Kako je Meta vila roke! »Kroglja bi te lahko zadela v prsi — ostala bi vdova, in otrok bi ne bil videl rodnega očeta !« — To svarilo in rana sta ga prisilila, da je delj časa ostal doma. In ko je pomladno solnce v ravnini sevalo na zelene, modre in bele slike milih cvetic, položila je teta Jera Stipu nežno dete v naročaj — in on ni vedel kaj početi ž njim. Smijal se je in rekel: »Prav tako veči, kakor galebi v ravnicah!«  . . .
Dokler je trajal pomladni in poletni čas, bil je Stipo dober in vesten hišni gospodar; delal je kakor najumnejši kmet. Bavil se je največ s sadjarstvom in živinorejo. Bilo ga je veselje gledati, kadar je privezaval mlado drevje, ali krmil živino; največ sreče pa je imel z bučelami, katere so bile posebno  bogate tega leta.
Ali toliko da je pospravil strd, toliko da je dozorelo grozdje in so padali orehi iz očrnele lupine, obšel ga je nemir, prav tako, kakor pri pticah potovalkah doli ob Cetini. Doma mu ni bilo ostati, niti Meta, niti mali Niko s črnimi svojimi očmi ga nista mogla obdržati na domu.   Ostavil ju je in se  odpravil na skrita pota svoja.
Nekega večera, ko stopa iz Neretvine - ravnine pri Mostaru po cesti, držeči na planjavo, kjer se prostira širno »Mostarsko blato,« slede ga turški zaptije. Ko vidi, da ni moči zbežati, izpusti breme v globoki prepad, kjer izvira med velikanskimi skalami potok Jasenica, in korači nedolžno dalje. Primejo ga venderle zaptije in ga vedo nazaj proti Mostaru. Takrat je bilo še jako nevarno, ako je kdo prišel v pest turškim stražnikom — dasi po nedolžnem.
Stipo se je takoj odločil uteči in je preudarjal, kak6 bi zvršil to namero.
Ko torej o večernem mraku pridejo do Huma, kjer ob peče-vitem obnožji šumi Neretva, skoči po bliskovo za pečino na bregu, sname odejo z rame, in predno poskačejo zaptije raz konje, zavije težek kamen v obleko in ga vrže v vodo, da zašumi daleč na okrog; sam pa zleze pod izdolbeno pečino in se skrije.
Meneč, da je skočil jetnik v ledeno reko in da zopet priplava na kopnino,   teko   zaptije,   konje  na   vajetih   za   sabo vodeč, ob reki
232                                             Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
nizdolu, in ko vidijo po strugi plavajoče oblačilo, mislijo, da je ubegli Stipo, in ajde! za njim . '. .
Stipo pa zleze izpod skale in se odpravi v mesto. Mimo frančiškanskega samostana na drugi strani, ob Radobolje-potoku dospe proti večeru po temnih klancih zopet na oni kraj, kjer je pustil blag6; najde ga nepoškodovano.
Turki pa so ga Bog ve koliko časa  iskali na bregu Neretvinem.
Od livanjske strani je Stipo nekdaj utihotapil blizu sto 6k (oka =s rx/4 kg) duhana, dasi je bil nekoliko dnij prej naznanil, da prinese ta in ta dan mnogo duhana preko meje.
Sevč-da so prežah nanj; ali zaman.
Nakupil si je obilo mehurjev. Te je napolnil z duhanom in jih tako dobro privezal ovcam, namenjenim za senjski sejem, da jih ni nilo moči zapaziti, ko so drugo jutro pognali goste cede ovac preko meje v Senj.
Pozneje se pripelja Stipo na vozu, polnem volne in surovih kož. Preiščejo mu voz do zadnjega žeblja, njega do skrajne niti, ali seveda ne dobe ničesar zabranjenega— na njem. »Vidiš, ni se ti posrečilo!« reče mu jeden stražnikov ponosno.
»Ej, kaj, saj še ni večer!«  nasmehne se Stipo . . .
In na večer, ko sreča onega stražnika pri Senji, ponudi mu najboljšega duhana, rekoč: »Posluži se, to ti je lep duhan, šele danes došel!«
»Tedaj vender!«  vzklikne stražnik osupel.   »In koliko si prinesel?«
»Okolo sto 6k,«  odgovori oni.
»Ali kako?«  povprašuje stražnik radoveden.
»Ovce so mi ga nosile l&
v
»Čakaj, tožil te bodem.«
»Toži, kakor hočeš; naj se vam smejejo ljudje. Saj niste zasačili nikogar!«  odgovori mu Stipo, ko odhaja.
Bilo je grudna meseca ; gore so bile 'pokrite s snegom, po dolinah, posebno v ravnini Neretvini pri Metkoviči, bilo je pa še vse zeleno, zakaj tam malokdaj vidijo sneg in led. — Pri Ljubuškem so ga ujeli na poti, ki vodi ob robu strmega prepada. Od jedne strani so došli ercegovski orožniki, od druge dalmatinski stražniki in vedli so ga v Ljubuški. Moral je nesti tovor duhana, katerega je imel na ramenih, ker so orožniki mislili, da je zločinec, katerega so iskali prav takrat. In to mu je bilo na srečo. Zakaj pokazalo se je, da ni zločinec in — zaradi duhana — dejali so — ne zasluži kazni, ker ni zabranjeno po Ercegovini   nositi  duhan!   Stražniki dalmatinski so za-
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.                                            233
htevali; ali sodnik ga je oprostil, rekoč:   »Ako bi iznova hotel z du-hanom preko meje, ujemite ga in ga odvedite v Metkovič.«
Takih prigodkov je doživel mnogo ; ali kaj mu je bilo do vseh nevarnostij — bal se je samo, da bi ga ne zalotili.
Stipovo življenje je bilo res dvojno. Pol leta je delal kakor vesten gospodar sredi rodbine svoje, katera je z lčti narasla na petero glav, drugo polovico je prebil kakor tihotapec v gorah in na potovanji, boreč se z raznolikimi nevarnostimi.
Leta so prešla. Slučaj je končal njega dvoživo delovanje . . .
Bilo je nekega dne v pozni jeseni. Najstarejši sin Niko je pasel očetovo čedo prav ondu, kjer je tudi Stipo nekdaj prebil mladostne dni. Stipo koraka po cesti s Prologa in nese kar neprestrašen blago, na katero so prežah stražniki. Ustavijo ga. Ali Stipo se vzdrami iz mislij — skoči na stran in teče med pečinami in grmovjem proti jami, katero je podedoval po Vranu. Po nesreči je pasel prav tedaj Niko po 6nih brdih čedo svojo. Ko uzre človeka, bežečega s težkim bremenom preko gore, skoči na pečino in ko spozna očeta, prestraši se grozno, ker si ne more pojasniti,  zakaj tako bežf.
Za Stipom pa kriči stražnik:   »Stoj, sicer ustrelim za tabo!«
Nenadoma zavije Stipo prav tja, kjer stoji njega sinek. V tem hipu počita dve puški, deček vzkrikne in se zgrudi ravno  pred očeta.
Na vso moč vrže ta svoje breme v grmovje in prestrašen poklekne k ranjenemu otroku.
»Kje imaš duhan ?«   vele pritekli stražniki.
»Nimam duhana,« reče Stipo, »ali vi ste mi ubili otroka.«  —
Vsi se trudijo z Nikom in ga neso v Stipovo hišo.
»Usmiljeni Bog!« vzklikne Meta, ko ugleda bledega dečka, položenega na posteljo. Neizrecno žalostna gleda na moža, kateri nima tolike moči, da bi ji razložil nezgodo. — Nema se zgrudi poleg postelje in nema streže ranjenemu otroku.
Zdravnik, katerega so hitro pozvali, naznani, da rana ni nevarna, in da deček skoro okreva. Ali mnogo tednov je moral ležati na postelji, in počasi, počasi se je celila rana. Stipo in Meta sta mu stregla vestno in kar najudaneje; oni dnevi, katere je moral Stipo prebiti pri sodišči, zdeli so se mu največja  kazen v življenji.
Povedal je ženi, kako se je pripetila nesreča. Odslej nista več govorila o nji. Meta mu ni tožila srčne bolesti, in prav ta nema uda-nost mu je provzročevala neizrecne muke. Nastopna zima je bila Stipu najžalostnejša,   kar jih je učakal.   Ali ko je ležal  sneg  samo   še   na
234                                                           Bistran: Biser.
visočinah sosednih gora, ko je bila* vsa ravnina podobna velikemu jezeru, po katerem so se razpeljavale jate divjih rac, tedaj je zapustil Niko bridko ležišče in mogel stopati do okna, pri katerem je zrl na vstajaj očo prirodo.
Pri tej priliki reče Stipo v kotu sobinem ženi svoji:
>Milost božja mi je ohranila otroka. Kako bi mogel živeti — morilec rodnega sina?«
»Izkušnja nebeška je bila,« odvrne Meta z mirnim glasom, »bodi va hvaležna!«
»Umejem te, predobra žena moja, in nema tvoja prošnja mi je svčta. Odpovedal sem se že davno nestalnemu življenju. Danes ti po-včm, da vas ne zapustim nikoli več!«
Hvaležna ga pogleda Meta, in solza iskrene radosti se zablišči v nje očesi.
Zdaj priskačejo drugi otročiči v sobo, in najmlajše dete prinese šopek nežnih pomladnih cvetic.
»Glej, Meta, novo življenje se budi',« reče Stipo, podari šopek bledemu dečku in ga poljubi na čelo in lice . . .
Opustil je Stipo nevarno življenje. Bil je odslej delaven kmet in je vso skrb posvetil domu in družini svoji.
Ker je videl mnogo sveta, umel je mnogo. Kar se je dalo, izboljševal je imetje svoje. Velik mu je vpliv na sosede. Čisla ga mlado in staro; mir in zadovoljnost vladata v domu njegovem.
Biser.
valovih sinjih biser tone. Ovdva tiho sen ga zlat, V zlato ga kuje carske krone, Kraljicam niza ga na vrat.
Pod solncem jutranjim od  bleVka Gori neskončna morska plan,
Z obale sinje zrnje pe"ska,
A biser v morji je —  temdn.
Bistran.
272
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo  Kaš.
II.   Pastir gljevski.
a severnem stolpu gradu sinjskega, na strmi steni sivih pečin, stoje trije možje resnih obrazov in zro na pomlajeno, cvetočo okolico.
Nizko brdovje, po nekod porasteno s šumami nevi-sokih gabrov, brestov in hrastov, vije se okolo širne ravnine. Sela in vasi sede ob nje robu, kakor na obalih velikega zelenega jezera. Mnogoštevilne cede goved in konj se pasejo po nji, da jih je videti kakor jate svetlih divjih gosij in temnosivih lisk, ki plavajo po zelenem jezeru. Na vzhodnjem robu se vidi jasna proga: to je bistra Cetina.
Onostran ravnine se dviga sredi nebrojnih bregov, sotesk in planin temni Prolog, na čegar glavi in ramenih leži še mnogo snega, in daleč proti severu kipe Dinare goli vrhovi v čarobnem zimskem blesku.
Ali gledajo oni trije možje krasno okolico, gole gore in zeleno hribovje,  širno ravnino in bele vasi ?
Vse to jih ne zanima.
Resno je oko drugega starejših mož, in žarnemu pogledu mlajšega se pozna, da le težko prikriva notranji nemir.
»Slušaj me, dragi Andre, slušaj, kaj ti rečem,« govori prvi. »Mojo hčerko Cvito zahteva oče tvoj za tebe. Ali jaz sem jo namenil drugemu, mlademu Milonu, in ne morem se mu izneveriti. In še nekaj. Ubožna kmeta sta, ti in oče tvoj, hčerko svojo pa želim dati vrlemu vitezu, srčnemu boritelju!«
»Morda govoriš prav, Baldo,« odvrne mladenič zamolklo, »ali vedi, Cvite ne prestanem snubiti nikdar. Ponašaš se z bogastvom svojim. — Vender tudi jaz si hočem priboriti bogastva, da bi moral služiti i carju stambulskemu!«
»In če dovedeš zlatega konja od Turčina, ne moreš mi biti sinovec!   Pusti te misli,   izberi si drugo nevesto!«   tak6   odloči  Baldo.
»In baš Turčin bode snubil za mene!« vzklikne Andro, in svetel plamen mu sije iz očij.
igo JCaš:  Dalmatinske povesti.                                            if$
»Ako te veseli, privedi mi pašo in bega, naj snubita zate, in Cvita je tvoja!« reče čvrsti starec porogljivo. »Zdrava sedaj, oprostita, meni je urejati važnejših stvarij.«
Tako je govoril Baldo Lepetun, kapetan sinjski. Ne oziraje se na Andrija in očeta njegovega, odide in pregleduje obzidje visoke trdnjave . . .
V temnem naročaji Prologovem in na višinah bližnjih gora se svetijo kresovi, češ:  »Turki prihajajo!«
v
Živahno gibanje nastane v ravnini cetinski. Konjiki sinjskega gradu vihrajo po dolini in gonijo živino, ki se na stotine in stotine pase po širokih travnikih, v zakrite soteske in negazne gore.
Drugi hite proti staremu gradu Cačini, drugi v mogočno trdnjavo kliško, prosit pomoči, ako bi Turki oblegali Sinj.
Kar ni rabilo v brambo trdnjave, zidane vrhu strmih pečin, odpravili so; starce, žene, otroke so odvedli v gore; samo nekatere hrabre žene se niso hotele ločiti od m6ž, bratov, sinov. Ostale so, da ž njimi ali zmagajo ali umro.
Dobro in trdno je bilo grajsko obzidje. Kakor vzraslo iz pečin, gledalo je ponosno v dolino. Na stolpih in medzidjem so stali velikanski topovi, katerih bobneči grom je pretresal vso ravnino, in daleč so sloveli  »vitezovi sinjski«   po neumornem pogumu in rodoljubji.
Preko Livna so se valile turške sile proti Prologu. Namerjale so se polastiti vseh mest in trdnjav do morja in ugrabiti Benečanom morsko obrežje dalmatinsko, kateremu so vladali.
Pri Livnu se je razkrojila turška vojska na tri oddelke; leva četa naj bi udrla preko Cačine in Trilja naravnost na Kliso, srednji in desni oddelek vsak po svojem poti do Sinja, in oba naj bi zajedno planila na grad. Ko bi vzeli Sinj in Kliso, napotili bi se do morja in napadli Splet od severa in od vzhoda.
To so namerjali Turki za prvi čas.
Na tratah in dolinicah Prologovih je bilo dokaj hiš in gorskih staj, kjer so redili poleti govedino in drobnico.
Tudi Andrijev oče je imel nad Gljevom lepo stajo, in Andro, kateri jo je oskrboval, pokazal je v nevarnosti, kako umno in srčno ve reševati mnogobrojne cede.
Najdemo ga nekega dne na poti, ki vodi od mostu cetinskega na levi breg gori do posameznih staj. Vozil je sen6 v pripravna zavetja, zakaj Bog ve, koliko časa bodo morali živeti v daljnih in skritih brlogih.
18
274                                            Ig° Kaš:  Dalmatinske povesti.
Ali zdajci prihite nekateri pastirji in kriČe:   »Turki, Turki!«
Vrnejo tovore in beže z brda; tudi Andro mora ž njimi. Ali sov-ražneprve straže na konjih jih dohite, ujamejo, zvežejo in ženejo s sabo.
Andro, ki je bil nekoliko vešč turškemu jeziku, začne govoriti z divjimi vojaki. Načelnika je to veselo iznenadilo, ker je mislil, da pozve važnih novic.
Andro je bil prav zgovoren mladenič. Opisoval je trdnjavo sinjsko, nje stolpe in obzidje, govoril o braniteljih, ali tako, da so Turki mislili:  »Samo ugledati jih je treba, in Sinj je naš!«
Ibru, begu mostarskemu, voditelju desne čete, zapove Musa, paša sarajevski, naj odrine v gorenje pokrajine cetinske, naj jih po-robi in se nemudoma napoti do morja pri Trogiru. Andro je moral iti z Muso, da mu rabi za ogleduha. Skoro se je prekanjeni mladič toliko prikupil osornemu paši, da mu ni bilo težko delati na korist krščanskim bratom.
Sinjanje se niso udali takoj. Baldo Lepetun se je smijal paši s pečine svoje, ko je zahteval, naj izroči grad. Morali so torej Turki trdnjavo oblegati. Seveda jim je bilo do tega, da bi spoznali obzidje, sosebno ona mesta, kjer bi topovom in naskokom pretila manjša ne varnost in bramba. Odpošlje tedaj Musa Andrija, da se prepriča o najnovejših naredbah v gradu in mu poroči vse na drobno.
V temni noči se ukrade Andro okolo gradu. Pod severnim stolpom, kjer silijo temne razpoke v drob nakopičenih pečin, splazi se precej visoko. Z glasnim žvižgom, znanim samo Sinjanom, privabi stražo kraj zidu. Sedaj čuje z omotne visočine poziv: »Kdo si?« »Andro Modric — važnih novic imam.   Potegnite me gori.«
Četrt ure pozneje potegnejo Andrija po vrvi na zid, in skoro stoji pred kapetanom Lepetunom. Natanko mu poroča o moči ne-prijateljev in o njih namerah; Sinjanom prigovarja, naj bodo vrlega poguma, zakaj sovražniki nimajo dovolj streliva niti živeža, in slabo jim pojde, ako se kristjani čvrsto drže . . .
Nato pokaže kapetanu in namestnikoma njegovima kraj, na katerega bodo streljali Turki z vso silo svojih topov in ga potem naskočili; zatrjuje jim, da se od severa za zdaj ni bati ničesar. — Potem se zopet po vrvi spusti v dolino in se utrujen vrne v tabor turški, kjer naznani paši nekaj na videz važnega, v resnici pa le izmišljenega in kristjanom v trdnjavi celo koristnega.
Nato so drugega dne Turki pričeli od južne strani s topovi težke  krogle   metati na trdnjavo.   Zakaj Andro jim je govoril,  da je
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                            Žf§
na severni strani nevarno zaradi podzemeljskih hodov, polnih smodnika, s katerim bi Sinjanje lahko zasuli vso turško vojsko. Topovi z gradu se oglase in uničijo marsikatero turško pripravo. Tudi poznejši naskoki, po katerih so morali pustiti Turki mnogo vojnikov mrtvih ali ranjenih pred zidom, koristili niso nič, in Musa je bil jako nejevoljen. Mislil je, kako bi se bojeval drugače, ko razvidi po tridnevnih bojih, da sam ne ukloni gradu.
Andro se je delal, kakor bi znal, kaj namerja paša. Ko ga nekega večera pošlje na ogled, nagovori ga srčno: »Mogočni paša, znano mi je, da želiš pozvati Ibra bega in ž njim zajedno naskočiti trdnjavo. Obema vojskama se ne more upirati, niti se jih ubraniti. Ako veruješ sužnju svojemu, hočem ti oni dan, katerega odločiš in o zapovedani uri, bodisi v solnčnem svitu, bodisi v nočni temi, privesti begovo vojsko na ono mesto, katero si izbereš; in obleženci ne bodo ni vedeli, ni sumničili o  nevarnosti, katera jim grozi!«
Musa ostro pogleda sužnika, ki se je predrznil tako naravnost govoriti ž njim; ali na lici njegovem je videti zgolj udanost in zvestoba. Torej mu odkrije svoje misli, da namerja napasti grad od južne in od večerne strani v peti noči s pomočjo begove čete. Zapove mu to naznaniti Ibru in ga voditi na pot od Muca proti gradu. Ko pri-spo do kraja, kjer se vdira ozka dolinica, naj trikrat ustrele iz puške. — »In ako izteče vse po sreči, nisi več moj suženj, nisi več ubogi ,pastir gljevski', nego obdariti te hočem,   s čimer ti želi srce!«
V prihodnji jako nemirni noči se napoti Andro z dvema konji-koma po brdih in dolinicah proti severu, da pride k Ibru na gorenjo Cetino. Vodil je stražnike svoje trikrat po ozkih stezah okolo gričev, toda ne daleč od Sinja; Turčina   nista opazila te prevare.
Ko sta že utrujena, skočita raz konja, da si počijeta. Andro jima ponudi iz svoje vrečice kruha, sira in — rakije; zadnje toliko, da se je Turčina dobro na ležeta in zadremljeta.
To priliko porabi Andro in se brzo vrne v Sinj, kjer ovadi vso namero kapetanu Lepetunu. Sosebno ga opozori, naj se peto noč ukrade na pot Muca in s tremi streli da znamenje ponočnemu boju. Ko bodo Muso pobili, naj drugo noč čakajo skriti pri soteski muški; privel jim bode begovo vojsko, kakor privede lovski pes divjačino gospodarju svojemu.
Ko je mladenič odhajal iz kapetanove hiše, sreča — Cvito.
»O Andre, ti si pri Turčinih!«  nagovori ga dekle.
»Da, in služim domovini!«
18+
276
Igo Kaš: dalmatinske povesti.
»Oj, da te nejeverniki ne zaslepe s svojim zlatom, da ne izdaš doma in rojakov! Sicer me vidiš danes zadnjikrat.«
»Ne boj se, Cvita; le pridi z očetom šesto noč na Muc, videla bodeš, kako povabim bega na svatbo! Ali glejte, da primete Muso, ali vsaj ugrabite njega glavo, katero hranite dobro in skrivaj, dokler ne pridem jaz.«
»Zakaj ?«  vpraša ona začudena.
»Videla bodeš, mila nevesta moja! StcSri samo po mojem nasvetu; prijatelji moji ti bodo služili v vsakem trenutku do zadnje kapljice krvi.«
Poslovita se.
»Pastir gljevski«, kakor ga nazivljejo Turki, prispe do spečih konjikov," ko se nad Prologom že svita. Vzbudi ju, dovede konja, in zlovoljnega obraza, jezdita poleg njega.   Rakije danes nista marala.
Andro najde bega sredi opustošenih sel in mu poroči zapoved Musino.
Kažipot mu je na poti proti Sinju, kakor mu reče; resnično pa ga vodi čez gole bregove in pečevite globine proti soteski muški.
V tem času prirede Turki pred Sinjem vse, česar treba za glavni udarec; ali tudi kristjanje se pripravljajo.
Pride peta noč. Na obeh straneh je vse na svojem mestu; seveda paša ne ve, da ga pričakuje grajski kapetan. .
Na večer gre vojak iz trdnjave, da bi dal znamenje iz puške.
Polnoč mine. Bledo sijejo zvezde, miren je zrak. Turki so se natihoma priplazili do zunanjega obzidja; kristjanje preže ob vratih in za zidom.
Zdajci jekne strel iz severa po ozki dolinici, še jeden in še jeden — in zdajci se vse oživi. Turki prinašajo lestvice, drva in snope; ljuto kričeč se plazijo na obzidje in tolčejo na vrata; ali hipoma pri-hruje nanje kristjanska sila: vrišč in tresek in stok — neusmiljeno more Sinjanje  prestrašene nejevernike.
Musa misli, da so zdaj begovi vojaki napadli grad tudi od severa; zato združi glavno četo svojo in jo vede za prednjimi bodici, češ, zdaj bode čas predreti v grad, pleniti in moriti. Strašen boj se vname. Pritiskajoče turške vrste polegajo kakor trava v jutranji rosi pod kosami čilih koscev, in čez trupla ranjenih in ubitih vojakov na-skakujejo nove tolpe — dohiti jih ista usoda.
Zdaj se prebije peščica mladih borilcev kristjanskih do Muse paše,   zdaj  planejo  nanj,   ki  se  ljuto brani sredi svoje straže;   ranijo
Igo Kaš: Dalmatinske  povesti.
277
ga,   potegnejo   raz   konja  in  v  tej   grozni   gneči   odneso   proti   trdnjavi.
Turki pa, ne videči poveljnika in misleči, da je poginil, zmedejo se, tulijo od jeze in sramote ter jamejo neredno bežati.
Vzhajajoče solnce sije nemili bedi turški in sveti sijajni zmagi kristjanov. Veselo kričeč pode Sinjanje sovražnike in jih posekajo, kolikor jih dohite.
Ona hrabra četica pa, ki je ujela ranjenega Muso in ga tirala v trdnjavo, bili so Andrijevi tovariši in vodila jih je — Cvita sama v viteškem oklepu. Dobro so shranili jetnika, in nikdo razven onih, ki so se udeležili onega podjetja, ni zvedel, kaj se je pripetilo paši. Celo kapetan Lepetun ni znal ničesar o njem.
Turško šatorišče so vzeli kristjanje in zaplenili mnogo blaga; o paši ni bilo sledu.
Po zmagi se zbero branitelji v cerkvici, katere vitki stolp gleda daleč v porobljeno krajino, in ko širi zvon glas o srečni in sijajni zmagi, hvalijo Boga z gorečimi molitvami.
Potem razloži Lepetun svojcem, kaj namerja zvršiti v drugi noči, tako da ve vsakdo, kako se mu je vesti.
Okrepčajo se in oddahnejo. Proti večeru gredo tja, kamor je odločil Andro; v dveh oddelkih se poskrijejo v zatišji.
Grad čuvajo ranjenci in bolehni Sinjanje; na konjih se vrste straže na poti do gradu.
Cvita je   tudi  danes junaški  oborožena sredi zveste čete svoje.
Blizu polnoči je. Slavci pojo po grmovji v dolini, kjer je minulo noč divjal strašni boj; s pečevitih bregov skovikajo sove, sicer je mirno, da slišiš šepetanje mladega listja.
Zdajci čuj klopot in hojo! Prvi oddelki turške vojske se bližajo, kakor je zagotovil Andro.
Na desni in na levi strani se kopičijo visoke, strme pečine in dalje gosto grmovje, da se ni lahko gibati. Po cesti stopa sovražna vojska — in sedaj se vsuje poguba nanjo. Izza vseh pečin hrujejo Sinjanje z nožem na iznenadejane Turke, ki spoznajo prekasno, da so se ujeli v nesrečni pasti!
Andro je korakal sredi oddelka konjikov. Roke so mu bile zvezane; zakaj beg je sumničil na onem slepem beganji po šumah in golih brdih, da ni vse v redu; ali ker je dal Musa sam zapoved, ni še hotel Ibro kazniti nezvestega vodnika. Toda ko Turki vidijo, da so obkoljeni, in da jim ni rešitve, hočejo se najprej osvetiti njegovemu izdajstvu in ga posekati.   Ali  Andro  se   zgrudi   na  tla in se tako  iz-
278                                             Igo Kaš:   Dalmatinske povesti.
ogne prvemu udarcu; vender bi ga bili usmrtili, da ni v tem trenutku hrabra četa predrla turških vrst in potolkla neprijateljev.
Andrija rešijo spon, dado mu orožje, in na strani Cvitini — ker ona sama je pobila Turke z bojnimi tovariši — udari mladenič na sovražnike in hoče ujeti bega.
Ali ta se bojuje kakor zver in ko ugleda Andrija, zakriči srdit, da se mu kar pene kažo na ustih: »Pes prekleti, zmija nejeverna, gjaur nezvesti! Da te razsekam na tisoč koscev!« —¦ Toda ne koristi mu plamteči srd; ko zavihti meč na Andrija, prebode mu ostro kopje rok6, in že ga imajo zvezanega na tleh. Sovražniki beže, kolikor jih ni dosegel meč sinjskih junakov.
Ibra odvedo v Sinj.
Kar najsijajneje praznujejo drugo to zmago, in velika je čast Cviti, ki se je ved'a toli viteški, in čast Andriju, ki je po svoji vernosti in hrabrosti dal turško vojsko kristjanom v roke, kakor je oznanil sam kapetan vsem vojakom svojim.
Nekoliko dnij pozneje, ko so bili mrliči pokopani in popravljena škoda na obzidji, stal je Lepetun z Andrijem pred hišo  svojo.
»Danes ti privedeni Muso, pašo sarajevskega in bega mostar-skega, da snubita zame. Saj si želel takih snubačev. Snubila ne bodeta drage   volje,   toda   morebiti   bodeš   umel njiju molčanje,«  reče  Andro.
»Kaj govoriš? Pašo in bega? Kje sta?« vzklikne Lepetun.
»Ujeli smo ju v boji, in ondu na dvoru ju lahko vidiš, ako hočeš.«
Dvoječ gre Baldo z Andrijem na ozki dvor.
Tu k stoji peščica bojnih jetnikov. Nekaj oborožencev jih čuva. Musa in Ibro sta v polnem lesku svoje časti; ali oba nosita spone, ker sta ujeta in sužnja.
»Evo, kapetane, voditelja naših sovražnikov!« reče Andro ponosno. •»Zahteval si ju za moja snubača. Ker pa sem vedel, da bi ne prišla prostovoljno, morali smo ju prisiliti . . . Glej, tu stoji oni vitez« — rekši pokaže na Cvito, ki je stopila bliže — »oni junak, ki je ujel pašo;   bega sem zasačil jaz  —  tudi samo ž nje pomočjo.«
Lepetun ne more govoriti. Samo gleda zdaj na hčer, zdaj na Andrija.
Zdaj spozna tudi Musa mladeniča, in ljuta jeza mu izpremeni obraz. »Ti si, pastir gljevski! Oj, ti otrovni zmaj, brezvestni ti h-dajica!«
Igo Kaš :  Dalmatinske povesti.
279
»Nisem izdajica,« odvrne mu Andro, »nejeverniku ni treba imeti vere.«
»Toda možu!« reče Musa in potegne samokres izza pasa. Kamen drsne ob jeklo, iskre se razkrope, pok — in sivi dim zavije vse prisot-nike, dočim straže pašo trdno vklenejo.
Bledega lica, ali neprestrašen stoji Andro pred njim. Cvita se trdno oklepa njega roke.
»Ali živiš? Ali te ni hotel Bog kazniti za tvoje izdajstvo?« vzkrikne paša.
»Ne srdi se, danes nisi mogočni paša, nego preprost suženj,« odgovori mu Andro.
»Izgubljeno ti je življenje,«   povzame   Lepetun.    »Odvedite   ga!«
»Dovoli, da izpregovorim nekoliko besed !« pravi zdaj paša v srbskem jeziku. »Tebi, pastir gljevski, doneslo je izdajstvo srečo, kakor vidim. Tudi meni jo je donašalo, dokler sem veroval sam6 Turkom . . . Vedite, tudi mene je porodila srbska mati. Zaradi dobička sem se po-turčil, in poturica, izdajica prave vere, dospel sem na vrhunec zemeljske mogočnosti. Zdaj me je zapustila sreča. Po gjauru, po ubožnem pastirji, ki me je prevaril, moral sem pasti . . . Dobro tudi tako. Zakaj sem mu veroval? Ako sem zapravil življenje, bodisi! Ali dovolite mi, da se vrnem k stari veri, predno odpotujem na oni svet. Kristjan želim umreti!«
Radostni so kristjanje, ko čujejo te besede, in Lepetunu, ki se vender ne more upirati junaški hčerki in mnogim zaslugam Andrijevim, pripravljati je dovolj za dvojno svečanost: za ženitev hčerke in An-drija — in krst paše sarajevskega.
Sev6da ni bilo več govora o smrti Musovi.
Bega mostarskega so oprostili s pogojem; da odpotuje šele po svečanosti.
Pri ženitvi »pastirja gljevskega« pa sta bila navzočna i paša sarajevski i beg mostarski.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
411
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš. III. Težavna rešitev.
j, Bože, že zopet se začenja streljanje! Ubogi oče moj!« Tak6 vzdiha vitka mladenka, ki je ranega jutra stopila na prostorno in ravno postrešje domače rupe, v kateri nabirajo deževnico, ker žive vode ni dosti v okolici. Iz gorenjega nadstropja te hiše, stoječe na morskem bregu, drže vrata na 6ni hodnik, okrog katerega stoje v čašah raznovrstne cvetice. Kaj krasno se vidi odtod na zaliv morinjski in na one velikanske, peče-vite gore, ki se vzpenjajo naravnost od morja do sinjega neba: gore krivošijanske.
S severa se čuje živahno streljanje, da se otli jek neprestano zaletava ob nasprotne pečine. Na onih vrhovih in po ruševih dragah se bore že štiri tedne vstaši s cesarsko vojsko. Ali dan za dnevom se morajo umikati, dan za dnevom popuščati počasi napredujočim vo jakom one klance, katere so hoteli braniti s krvj6 in življenjem. Časih se udeležujejo boja tudi bojne ladje, ki ponosno plujejo po zalivu. Strašen grom se razlega iz velikanskih topov in opominja vstaše, naj se podad6; grozne krogle nosijo ono strogo poročilo gori med viseče pečine, kjer se jim morajo umikati bodici.
Solznih očij gleda dekle proti severu in zapazi od morinjske strani čoln, ki se hitro bliža obrežju. Zdajci spozna veslarja in se vrne v sobo, da ga naznani materi.
Ko dospe čoln do brega, skoči iz njega mladenič v krasni obleki bogatih Risnjanov in hiti do bližnje hiše, kjer s kijcem krepko udarja na vrata. Brzo mu odpro, in prišlec stopa v g6renjo sobo, kjer ga stra-homa pričakujeta mati in hči; Bog v6, kaj jima poroči z nemilih gora!
»Dobro jutro! — Skrijte me, neprijatelji   so   mi za petami . . .«
»Ali za Boga, kako si došel k nam, in gori se bijejo?* vpraša ga prestrašena žena s pomilujočim glasom.
»Pozdrav od očeta; njemu je povsem dobro! Želel sem vas videti; saj je mir po brdih, ker neprijatelji ne morejo dalje. . . Ali orožniki so me sledili, in utekel sem jim le iz težka. — Danica, in ti mi še roke ne podaš ? Oj, če bi znala, da sem vse te nevarnosti prebil zaradi tebe!«
4'2                                             Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
»Zaradi mene, Bogdan? — Zaradi mene bi bil moral ostati pri očetu mojem in ne ostaviti svojega mesta, ko pride do boja! — Ali čuješ strel iz pušk in topov ? Do nas se širi jek, in mladi Bogdan —   pohaja znance svoje!«
Grkim glasom ga je odvrnila deklica in šla na rupo, ne da bi ga bila pogledala.
Prestrašen zre za njo Bogdan, osupla mati pa ga prime za roko, rekoč: »Pusti jo, Bogdan; skoro bode mislila drugače. Pojdi, da se skriješ, predno bode prepozno.«
Brez odgovora gre za njo v spodnje prostore, kjer se skrije za drvi  in sodi.
Skoro potem pridejo orožniki.
»Ali nisi videla tukaj ubežnika?«  vpraša vodnik Danico.
»Videla. Tekel je ravno do naše hiše, ali kje je sedaj, ne vem.«
Orožniki stopijo  v hišo.
»Mati, povej, ali ni ubežnik z gora pri tebi ?«
»Kakor vidiš, ni ga. Bil je pri meni, ali odšel je.«
»Tudi vaš oče je pri vstaših«, reče neki orožnik.
»Res, da je, Kaj moremo mi zato?*  odgovori žena.
»In vi ste ž njim v zvezi in mu javljate vsakojake novosti ? Pošiljate mu poročila?«  izprašuje vodnik dalje.
»Tega ne moremo, sam dobro veš, ker ste zalegli vsa pota! In sedaj ne želite ničesar več?«
»Saj nam ne povčš resnice; vpraševal bi zaman.*
»Kar vem, govorim!«
»Dobro. Razkaži nam hišo.«
Preiščejo torej, kar se da nagloma preiskati; toda skoro odidejo, da ne izgube sledu za ubežnikom.
V tem je stala Danica na hodniku in zrla proti bregovom krivo-šijanskim. Po morji se je zibal ribarski čoln.
»Hvala Bogu!« vzklikne dekle na tihem. »Grgur prihaja. Pomoči mora!«
In ko vesla tja pod hišo, reče Danica ribiču: »Opoldne me čakaj pri samostanu, govoriti moram s tabo!«
Z roko migne Grgur in skoči pri bližnjem zidu iz ladje.
Sedaj stopi mati h hčerki, resna, vitka žena blagega obličja in milosrčnega pogleda.
»Zakaj si žalila Bogdana?« vpraša jo milo. »Tvoj zaročenec je in bodoči  gospodar, kakor želi naš oče.*
Igo Kaš :  Dalmatinske povesti.                                            413
»Kakor Bog hoče. Ali ljubiti ga ne morem, najmenj danes* — odgovori dekle nemudoma.
Mati vzdihne: »Sveti Trifun ti pomozi, trdosrčno dete! — Ali zdaj  pojdiva na  delo!«
Toplo sije solnce na puhtečo luko. Skaloviti vrhovi visokih gora se bleste v beli snežni diki. Pri morji pa vlada pomladanska sapa, in v zrcalu sinjih valov odseva zeleno obrežje.
Pri kalugjerskem stanu svetega Save pohaja pod zelenim in cvetočim drevjem mladenič krepke rasti in jasnih očij. Pogledi mu poletujejo sedaj proti Risnju, sedaj proti Perastu, pričakujoč kakega poročnika.
Zdajci se odpr6 samostanska vrata, in Danica mu pride naproti. Kako je lepa! Okolo visokega belega čela se ji vijo izpod rdeče čepice krasni temni lasje, kriti z belim ovojem; v onem temnožoltastem obličji sijejo zardela lica in milo razcvela usteca, in oči, te žarno-temne oči se svetijo kakor sen sladke pomladanje noči in se zatope v oči mladeničeve.
»Hvala ti, da si prišel, Grgur moj!«
Poda ji vesel roko: »Klicala si me, evo me! Česa želiš, milica moja?«
»Danes še moraš v gore. Bogdan je ostavil očeta. Meni mre srce po njem! Pojdi in čuvaj ga. Bog zna, ali nama ne bode v korist, če mu ohranimo življenje in — slobodo!«
Mladenič dvigne glavo:  »Dana, nemogoče je, kar zahtevaš!«
»Tebi ni nemogoče 1«  reče mu ponosno deklica,   »ker me ljubiš.«
»Da, ljubim te; ali pomisli: moja majka, moja sestrica, ako izgubita rednika! In — nečem se bojevati proti zakonu in pravu, ne morem!«
»Saj tega tudi ne bode treba. Samo braniti moraš očeta in ga podpirati! Na večer prejmeš tu pri kalugjerih od mojega strijca obleko in živež; vse drugo prepuščam tebi. — Dragi Grgur, idi na pot do najine sreče! — Bog te ohrani in privedi zdravega v moj naročaj! Zaradi matere in sestrice ne skrbi, saj sta tudi moji! Pozdravi mi očeta! —- Sedaj pojdi v samostan, nikdo naju ne sme videti v pogovoru. Z Bogom, Grgur moj!«
»Zdravstvuj tudi ti, mila mi Danica!« odgovori ji Grgur in ji stisne roko.  »Bog me bode čuval in tvoja molitev 1«
Tako se ločita. Danico izprehaja bojazen, in vender jo teši nadeja; mladeniču pa polni srce ono oživljajoče čustvo, ki se vzbudi po težkem notranjem boji!
414
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
Na lahkih pomladanskih oblačkih je prijadralo jasno jutro izza skalnatih vrhov črnogorskega pogorja, ko je korakal Grgur po pečinah nasprotnega polotoka proti severni strani. V dalnjem krogu se mora plaziti, ako hoče priti do vstašev, zakaj vse obrežje in bližnje višine so že posedli Avstrijci. Samo po divjih razpokah in prepadih tega brega se mu morda posreči, da uteče brez zavire.
Sedaj stoji na vzhodnem klanci mogočnega gorovja Snežnice in gleda doli na morje. Hladna sapa vlada v teh višinah, in jasno se razpenja nad njimi modro neb6; ob vznožji pa leže v jutranji mračini notranji zalivi kotorski. V polmraku ugleda otočiča pri Perastu, severno od njiju, pod visečimi in v nebo kipečimi pečinami, uzre kalu-gjerski samostan in južna poslopja risanjska, in če gleda ostreje, zdi se mu, da vidi celo hišo, kjer morda sedaj moli deklica na srečo njegovemu   podjetju.
Cimdalje svetlejša je vzhodna stran; ondu se žare snežni vrhovi črnogorskega Lovčena v rožni solnčni svetlobi; napočil je  dan.
Grgur si počije in stopa hitro dalje. Le po nekod vidi stezice med pečinami; ali po teh stezah se ne sme potikati; po njih hodijo stražniki. Urno se plazi po velikanskih pečinah. Krijejo ga stene, po tri štiri metre visoke, ki so zgrajene kakor stopnice za orjake druga vrhu druge.
Vse je mirno pod njim in okolo njega; zakaj 6ni del gorovja je najpustejši in na vseh strančh obkoljen po golih gorah.
Na vrhu večkrat ugleda straže. Tedaj leže za steno in čaka, dokler ne odidejo. Nekoč se mu stražniki toliko približajo, da bi umel vsako besedo, ako bi poznal njih jezik. Tesno se pritisne k steni — in vedno se bližajo glasovi. Ravno nad sabo začuje sedaj korak vojakov; razsuto kamenje se taka čezenj v prepad . . . Ako ga najdejo, izgubljen je, dasi nima orožja pri sebi . . .
Na srečo odidejo vojaki, kakor so prišli; videli ga niso. Grgur si oddahne in gre za nekoliko časa  zopet na pot.
Tako prispe med strmimi vdrtinami in zijočimi prepadi, med stražami in vojaškimi postajami na višine nad Unirinami, katere so posedli lovci. Ravno zahaja solnce. Ali kako pride na drugo stran, da ga ne zasačijo?
Težko se vije med velikanskimi skalami in nizkim, a gostim bukovjem severne plati Vele Bukve, gore nad trinajststo metrov visoke. Nje divje razpokline, globoke drage in jame so polne snega, v katerem se pogreza, da se mu cesto zdi, kakor bi moral poginiti v ledenem grobu.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                             415
Proti večeru pride v dolinico, obkoljeno z visokimi gredami golih strmin. Tu mora pričakati noči, zakaj varno ni, tudi v mraku ne, preprečiti dolino, po kateri vodi pot obilim stražam.
Ko se stemni, poskakuje od pečine do pečine, od grma do grma. Kolikokrat mora obležati in slušati, predno se upa iz zavetja!
Ali končno obkroži dolino unirinsko in krene v temni noči proti vzhodnemu kraju Pažuna. Tukaj uzre stražna ognjišča vstašev za visokimi grmadami nabranega kamenja. Po neizrecnih mukah, katere mu provzročuje težavno zemljišče, pride do višin, katere še branijo vstaši.
Skrajne straže ga primejo.
»Dajte mi orožja, želim biti z vami!« reče na kratko, ko ga pri-vedo do prve čete.
»Kdo si? Zakaj prihajaš šele danes?«   vprašajo ga.
»Ker preti sedaj največa neva nost«, odgovori Grgur. »Ali povejte mi, kje je vaš vodja?«
»Vodja naš? Vodimo se sami . . . Tam na oni glavi ti biva Risto Medun s svojci; le-ta misli, da nam zapoveduje. Pojdi k njemu!«
Ravno to je bilo, kar je želel zvedeti Grgur; skoro stoji pred očetom svoje Danice.
»Dovoli, da ostanem pri tebi, Risto!« reče mu. Risto ga meri z ostrim pogledom, kakor bi mu hotel pogledati na dno srca:
»Kaj hočeš ti pri nas, prijatelj sovragu našemu?« »Ob tebi se želim vojevati, in ako treba, umreti. Ne ostavim te več! Daj mi orožja!«
»Bodisi. Ali sedaj mi odgovori po resnici: Ali si na Veli Bukvi videl naših ljudij ? Poslal sem tja Bogdana in dvajset najboljših junakov, da opazujejo, kako se giblje sovražnik nad Morinjami; vender še nisem dobil poročila!«
»Nikogar nisem videl, nikogar, Risto, in vender sem hodil po oni strani. Povsod je polno vojakov. Bližajo se že Crkvicam.«
»Morali smo se umekniti. Ali te višine hočemo braniti. Grgur, kako je moji rodbini?«  vpraša Risto z rahlim glasom.
»Obe sta zdravi, mati in hči in te pozdravljata . . . vzprejeli sta gosta . . .«
»Gosta? Vojake v posadko?«
Ravno hoče Grgur odgovoriti, ko prihiti bled mladenič obezane glave in stopi pred njiju.
»Oj, ti si, Vrče! Kaj imaš dobrega?«
416
y.: Tri reke.
»Vse izgubljeno, jaz jedini utekel pogubi! Neprijatelji pritiskajo od vseh stranij! «
»In Bogdan? Tudi poginil?«  vpraša starec prestrašen.
»Ne, on je pri — nevesti. In dočim je odšel — včeraj rano je bilo — obkolil nas je neprijatelj nad Morinjami, kjer je velel Bogdan, naj čakamo — in vsi so pali po vražjih onih kroglah, vsi, samo jaz sem se umeknil, toda prestrelili so mi roko in me ranili v glavo . . .«
Bledega lica se obrne vodja.
»Grgur, prejmi orožje!« reče mu in gre na rob pečevja, s katerega se vidi v doline in soteske dolenjega Krivošija.
(Konec prihodnjič.)
Tri reke.
^
roje strug čez plan drži, Reke v njih  vale" se tri.
V drugi plavajo   solze" Našega rodu v morje".
Prva nosi do morja"                                              Vali tretje  v morje spd,
Znoj   slovenskega možd.                                        Z našo je rdeče" krvjd.
Reke tri hite" čez plan  — Kdaj jim bode tek končan ? . . .

Potnik.
.6
tebe straui v daljno mesto, Od tam še dalje  moram zdaj, Sred doma"  ti bilo zvesto,
Na tujem bode vekomaj!«   .  .  .
On kraje zapusti domače,
A  nje med tujim svetom ni — Kaj  mesta hrup  mu, kaj  palače,
Kaj njemu tujke so oči?
Ostavi mesta,  ljudstvo tuje, In vrne potnik se domdv,
Iz stolpa tožno  pesem čuje   — Kaj  ta pomeni glas zvon6v?
Ni znal, da ona je nevesta,
Nje zaročenec — grob hladan . . .
Da njemu bila bi nezvesta,
Ves svet se trudil je zaman !
474
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
6.
Da sobice bi na  nebu otemuelo,
In  ž njim bi zvezde  nebne zlatokrile Svetlobo  žarno  svojo  izgubile, Objel  bi smrtni sen   prirodo  celo
Kar  vir hladilni  v gori  vitki srni, Prirodi  sobice, zvezde  so krilate, Kar cvetju rose biseri srebrni:
Med  nami kakor roža je cvetela Ljubezen,  tihe sreče porodica, Ko nam  mladost razžarjala  je lica, In srca mlada so nam plamenela.
Mladi smo  v vzorih gledali svetove,
A kdor v življenji  mladim vzorom služi Osivel starec bode zrl plodove
Po zemlji noč zavladala bi smelo, Teme človeku neodkrite sile Vse stvarstvo s tiho grozo bi polnile, Usihalo, kar v luči je cvetelo.
Ljubezen to je nam,  ki  druži brate; Brez nje osvaja srca mrak si črni, Brez nje nikjer ni v svetu sreče  zlate.
7-
O,  da med nami večno bi živela Ljubezen, vsemogočna vladarica, In ž njo  zvestoba,   verna ji  družica, Da v letih poznih zremo njiju dela !
Prijateljev sebičen duh ne kuži:
Da mirno  gledamo  v bodoče dnove, Z ljubeznijo nas brate delo združi!
Kazveli ndrazen so nas koraki,
Ko poti se življenja nam odprli, A nismo medsebojno mi zamrli Prijatelji,  po  svojstvih   si jednaki!
Na vas spomini,  v srci prebujeni, S slastjo so dušo  tožno mi pojili, In v srci speV se je porodil meni.
Pripluli nadme temni so  oblaki,
Mladosti meni zgodaj svit zastrli . . . Tedaj moj vzplaval duh, sodrugi vrli, Vesel do vas je tja  v nezgodi taki.
Do vas si želel spev je lahkokrili, Pojoč o prešli nadeji vzneseni, Do vas, ki nekdaj z mfoio ste čutili! Gr.  Novak.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo  Kaš.
III. Težavna rešitev.
(Konec.)
adnji udarec je zvrsen,   poslednja bitka izvojevana.   Potol-čeni, razkropljeni so vstaši .  . .
Trdovratno se je branil Risto s četo svojo; ali trdne vrste nasprotnikov so rile neprestano dalje. V zadnjem   boji je zadela   njega,   ki je  dobil že mnogo   lahkih ran, krogla v desno nogo, in samo pogumni žrtvi Grgurjevi se je posrečilo,   da ga je brezzavestnega  prinesel v varno   zavetje;   vsi drugi
v
so ali poginili ali ubegnili v Crnogoro,
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                            475
Dva dni po oni nesrečni bitki Risto   izpregleda.   Bil je v široki
v                                                                                                                                                     ....
jami Vele Subre, onega divjega in pustega gorovja, čegar najvišji gospodar je mogočni sneženi Orjen.
Grgur mu služi. Opere in obeže mu rano, prinese mu oskrom-nega živeža, katerega je nabral v zadnjem trenutku v vrečo svojo, in mu da nekoliko kapljic žganja, pomešanega s snežno vodo.
»Kje sem, Grgur, in kako sem došel semkaj ? Kje so mi drugovi?«
»Miruj, Risto, ne govori, da ti ne škodi; počakajva, da mine neznosni južni veter, potem se vrneva k svojcem.«
Ginjen mu stisne Risto   roko:   »Grgur,   blagi mladenič,   oprosti
v
mi!   Cesto sem te žalil,  in sedaj si mi rešil življenje!«
»Oče Risto, ne hvali me. Ali mi ni dolžnost, da ravnam tako? Ali bi ne bil tudi ti meni storil prav tako?«
Kakor omedlevica leže slabost na oči ranjencu, potem se nasmehne.   »Bože . . . plati . . . srečo . . .«
Bližajo se žalostni časi. V jami je sicer suho in toplo, toda živež pohaja, dasi ne uživa Grgu skoro ničesar. Bolnik se ne more geniti, kadar ga pusti vročica.
Končno se vzpne mladenič: »Risto, oditi morava, ako nečeva umreti od gladu.   Daleč na okrog ni žive duše.   Kako bi okreval?«
Risto migne z roko in reče: »Pojdi sam! Ti si mlad, živiti moraš staro mater in sestrico. Ohrani jima življenje svoje! Moja družina ima vsega dovolj; in kaj ji pomorem jaz, jednonogi bolestnik ? Pojdi ti in pusti me umreti; danes ali jutri, saj človek mora iti!«
»Celo ne. Kakor bi bil moj oče, trudil se bodem, da te rešim. Udje so mi krepki, in nadejem se, da se rešiva oba.«
Tako je tudi bilo.
Na Grgurjevih plečih potuje Risto po najkrutejših planinah ru-ševite Dobrostice, raztrganega Kavla in razritega in pustega Rado-staka. V jamah in razpokah počivata in nočujeta, dokler nekega dne ne prispeta na vzhodni klanec zadnjega gorovja.
V dalnji globini se razprostirajo boke z ozelenelimi bregovi, svetlimi hišami, z vasmi in gradovi pri morji; na vzhodu in na jugu se vrste snežene grede črnogorske, in v sivi dalji kipe orjaški vrhovi gora arba-naških. Proti zapadu se sveti neizmerna ravnota jadranskega valovja.
Ali pogled ubežnikoma se niža v krajino, kjer jima je domovje. »Kaj neki delata žena in hči? Ali žalujeta po meni, kakor da sem mrtev?«  mrmra Risto.
»O mila majka in uboga Danica; morda se žalosti, ker me je tirala v smrt, dasi je namerjala najboljše!«  misli si Grgur.
47Č>
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
»Ko bi jim mogla naznaniti, da živiva, da se vračava!« tako želita oba.
Sedaj mora Risto ostati sam za pečino; zakaj Grgur je ugledal na poti ljudi in je vsekakor hotel dobiti živeža, bodisi le suhega kruha.
Odide, in hvaležno gleda Risto za njim. Za dve uri se vrne s kruhom, sirom in rakijo.   To je bil vesel dan po tolikih   postih!
Ko se zmrači, odpravi se Grgur okrepčan in zaupno s svojim tovorom nizdolu.   Mesec jima sveti na težavnem poti.
Najnevarneje je priti mimo orožniške postaje pri »Kovačevem dolu«. Ali posreči se jima, in v jutranjem mraku dospeta na pečine nasproti Perastu in na breg, kjer je shranil Grgur v temni jami čoln in kalugjersko obleko.
Vse najde nepokvarjeno. Srce mu utriplje od veselja, ko zavija Rista v črno odejo — rešena sta!
Z onim kalugjerom v čolnu prispe Grgur še tistega predpoldne do samostana,  kjer ranjenca prijazno vzprejmo.
Proti večeru vesla mladenič k Ristovi rodbini, kjer najde tudi mater svojo in mlado sestrico.
Žalostno so posedale žene in jokale po dragih sorodnikih. Največ je trpela Dana. Nema bolest, katera se ji tako očito vidi na bledih licih in vdrtih očeh, ta je materi na dvojno žalost.
Sedaj pogleda dekle slučajno skozi okno na morje in vzklikne : »Tam, tam« !   Nato postoji kakor otrpla.
Nje srce je čutilo, nje oko je spoznalo čolnič, ki je plul proti hiši!
Vse zro iz hiše in se ihteč objemajo.
Tako jih je presenetila nenadejana radost, da mora Grgur dolgo čakati, predno mu odpr6.
Sedaj jih je našel vse združene, ki so mu bile toli obljubljene! »Bog bodi zahvaljen, zdrave ste vse!« reče jim ter objame materin nevesto svojo.
Uro kesneje, ko je Grgur pojasnil najvažnejše prigodke, stali so vsi ob postelji Ristovi, ki se je držal jako krepko, sosebno ker je vedel, da je v varnosti.
Ko se pozdravijo, pokaže Risto na Grgurja, rekoč: »Eto vam rešitelja in hranitelja mojega ! —- Ne želim se ga več ločiti; zatorej Grgur, bodi moj,  in Danica bodi tvoja!«
»In Bogdan?«  vpraša mati boječe.
»Samovoljno meje zapustil. Kaj mu hočem? — Grgurjevo zlato srce je vredno več nego deset Bogdanov! Ne govorite o njem! — Častni oče; čul si zaroko, blagoslovi ju I«
Igo  Kaš: Dalmatinske povesti.                                            477
»Bodita srečna, otroka!«  vzklikneta radostni obe materi. In sreča, jasna sreča sije v očeh Danici in Grgurja, ki si presrečna stisneta roke v večno zavezo!
Nepričakovana vrnitev Ristova in zaroka Daničina se je naznanila samo najbližjim znancem in sorodnikom, in utajevali so Rista, ker se vsestranska pomilostitev, katere so se nadejali,   ni še objavila
Tudi Bogdan je zvedel vse te novosti, in izguba prekrasne neveste mu je vzbudila  nemir in nejevoljo.
Nekega dne pride k Ristu, ki še vedno biva pri kalugjerih.
Strogo mu očita nejevero, ali ranjenik se obrne od njega,  rekoč:
»Ti sam si provzročil, kar se je zgodilo, in tvoja samoljubnost je zakrivila, da mi je poginilo devetnajst najboljših junakov. Pusti me in snubi drugo.«
»Risto, poslušaj, lahko te primoram, da mi storiš po volji. Daj mi Danico!«
»Pojdi!« seže mu 6ni v besedo. »Izdajica jedenkrat, bodi še drugič. Pojdi v Kotor in ovadi me! Kakor te bode veselila osveta! Ali Danice ne dobodeš nikdar!«
»Dobro! Sam hočeš tako. Pomni, kar si rekel«, zakliče mu srdito Bogdan, in hiti iz sobe in iz samostana.
Zdajci stopi k Ristu stari kalugjer, ki je iz sosedne sobice čul glasni pogovor:
»Ne boj se, Risto! Vse sem čul. Mladič namerja nekaj zlega, ali škodil ti ne bode. Takoj grem v Kotor in obrnem vse na dobro. Torej  ne vznemirjaj se!«
»Hvala ti, častni oče; ako moreš kaj storiti, stori; ako ne, pa hodi!«  odgovori Risto udanega srca.
Stari kalugjer odide, da zvrši, kar je obljubil; Bogdan pa v tem teče proti Risnju.
Na poti sreča Danico, ki je hitela k očetu, kakor vsak dan.
»Glej, tukaj si, nezvestnica!« nagovori jo. »Tako si se izneverila besedi?«
»Jaz ti nikdar nisem dala besede, tudi dati je nisem mogla; meni ne očitaj ničesar!«
»Slušaj, Danica, še prosila me bodeš, da ti podam roko. Ali misliš, da ne bodo veseli v Kotoru, če se jim pokaže, kje se je skril znani četovodja Medun, in če kdo ovadi njega rešitelja sodišču ?   Kako ?«
Danica ostrmi od strahu; ali skoro se ohrabri :
»Tega ne moreš storiti!«  vzklikne neverjetno.
478
Igo Kaš:  Dalmatinske  povesti.
»Zakaj ne?« nasmehne se Bogdan, veseleč se nje prestrašenosti, »meni ne more biti na škodo!«
»In to mi praviš v lice?   Sedaj vidim,  kako si brezčuten!«
»Ne brezčuten, Danica, ali od prevelike ljubezni malone brezumen! — Zate bi storil vse, boril bi se z vragom samim!« vzklikne Bogdan razburjen, potem pristavi mileje: »Moči ti je rešiti očeta in Grgurja. Vedi, da se ravno vračam od očeta tvojega. On zna, da se je prenaglil zbok hvaležnosti, ko te je obljubil Grgurju; ali v srci le želi najine zveze,   katero smo potrdili že davno.«
»Lažeš!« odgovori mu dekle srdito. »In ako si upaš, pojdi z mano k očetu, in ponovi, kar si govoril sedaj!«
»Temu je kesneje tudi časa dovolj«, zavrne Bogdan prisiljeno miren. »Vender to ti povem: Izpolni besedo očetovo, ki te je obljubil meni, in molčal bodem; ako ne, videla bodeš očeta še danes zvezanega v ječi!«
»Mili Bože, kako more biti človek toli sovražen! Vender — stori, karti veleva srce; jaz pa te nečem nikdar več videti. — Pojdi!«
Hitro se obrne in stopa proti samostanu, kjer poroči očetu, kaj je govorila z Bogdanom. Ali ker je oče dobre volje, umiri se tudi ona.
Bogdan je izgubil malone vso premišljenost. Čimbolj je spoznaval, da mu je izgubljena Danica, tem žarneje je hrepenel po nji.
Kakor iz uma hiti naravnost do orožniške postaje, kjer objavi, kar ve o Ristu in njega rešitelji.
Veselo začujejo orožniki to novico, in takoj odredi vodja dva orožnika, da privedeta najprej  Rista.
Bogdanu zapove, da jima pokaže Ristovo zavetje. Tega ni pričakoval. Nadejal se je, da se bode skrivaj veselil osvete. Ali ne pomaga mu nič, in v družbi 6nih poslancev se mora napotiti.
Ko pridejo v samostan, najdejo Rista in pri njem ženo njegovo in hčer.
Starejši orožnik nekoliko povprašuje, in skoro je potrjeno naznanilo Bogdanovo, zakaj Risto ne taji, da je bil vodja ustaški četi, saj ga tudi rana izdaja.
Blizu vrat pri drugem orožniku stoji temnega obraza Bogdan. Nikdo ga ne pogleda, vender čuti vse zaničevanje onih, ki so mu bili nekdaj  dragi.
Ker se Risto ne more dvigniti, da bi šel na postajo, hoče iti orožnik k vodniku, da pozve, kaj storiti ... V tem hipu se odpr6 vrata, in stari kalugjer vstopi na strani okrajnega sodnika, ki je rad prihitel, da oznani pomilostitev Ristu in Grgurju in vsem, ki se vrnejo...
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                            479
Ali ker je bila tožba Bogdanova prejeta pismeno, morala se je tudi razpravljati pismeno.
Pokličejo Bogdana, da ponovi tožbo svojo.  — Zarde se pristopi.
»Povej ime«, veli mu sodnik.
»Bogdan.«
»Priimek ?«
»Kaj tega treba? Saj  nisem zatoženec.«
»Vse ime moramo poznati; povej  tedaj!«
»Bogdan —  Loputič iz Risnja . . .«
»Bogdan Loputič?« ponovi sodnik počasi, poudarjajoč vsak zlog, »ej, to je dobro! — Dečko, ti si tedaj oni Loputič, katerega iščemo že toliko časa? Bogdan Loputič, zakaj nisi došel, ko so te poklicali k naboru?«  — vpraša sodnik.
»Nisem vedel o tem,«  odgovori Bogdan zamolklo.
»Tako? Vedel nisi? In vender se je oznanjalo povsod! Potajeval si se, in nesrečna denašnja prilika te je izdala ter nam privedla v roke!«
Srepo ga gleda Bogdan.   Obledel je,   in solze mu igrajo v  očeh
—  ali od žalosti ali od srda, kdo ve? Govoriti ne more ni besedice, toliko je iznenadejan.
»Ali morda veš, kakšna kazen te čaka, predno te pošljejo v vojašnico ? Pol leta najmenj se bodeš utegnil pripravljati na bojno službo!
—  Vedita ga za mano v KotorU
»In ti, Risto,« reče bolniku, »ti si prost, kakor tudi rešitelj tvoj, 6 ni Grgur. Znano vam je, od koga je došla ta milost; bodite odslej hvaležnejši,  nego do sedaj!«
Šele ko je odšel sodnik, katerega je spremljal stari kalugjer, vzbude se navzočniki. Presenečeni so bili od strahu, ko sta prišla orožnika po Rista, iznenadejani so bili, ko sta odvedla Bogdana-------ali
sedaj spoznajo veliko milost, ki je vsem vrnila prostost in mirno življenje. V Ristovi sobi zahvaljajo starega kalugjera. da jih je po svojem brzem dejanji osrečil in jih ohranil zla. Ko pride Grgur, najde vse jako vesele. Risto mu zakliče:
»Pridi, Grgur, drugič sva rešena po tem čestitem očetu, in sedaj smo šele povsem združeni. Ni se nam. bati nobene nevarnosti! Pripravili bodemo slovesno svatbo, da mi bode le moči vstati in zopet stopiti na blažena tla domovine svoje!«
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
533
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš.
IV. Kamenito srce.
azbito ribarsko ladjo so našli med brežnimi pečinami. Ni j eden ribičev se ni rešil.
Danes so zagrebli mrtvece,  katere je vrglo morje na kopnino. Zakopali so jih na grobišči pod cipresami, katere temno zro na valovito planoto, odsevajočo v večernem blesku.
Velika množica se je zbrala na pokopališči — saj so bili sorodniki, znanci, katere so položili zemlji v naročaj.
Ko je duhovnik govoril nagrobnico, zaječalo je ženstvo, možje pa so si vihali brke in stiskali ustna. Vsakomur se je poznala srčna bolest.
Samo v jednem očesi ni zaigrala milujoča solza, jedno lice je bilo trdo; videla se mu ni posebna ginjenost.
Stara Mara je bila, žena »kamenitega srca«, kakor jo je nazivalo ljudstvo. Nikdar je niso videli jokajoče. Srepo je zrla predse tudi sedaj, ko so žalovali vsi, in nekako plašno so jo pogledovali mladi možje in žene. Saj je res nenavadno, videti bitje, kateremu obča žalost ne gane srca, sosebno ako je ono bitje žena, katere si še misliti ne moremo brez  sočutja.
»Kamenito srce ima«, rekali so ljudje, in praznovernim sosedom
v
je bil ta izrek toliko, kakor: »Čuvaj se je, Bog ve, kakšen vražji duh je obšel nje bitje.«
Mirno stopa Mara po pogrebu proti svoji hiši. Goste oljike, med vejami preprežene z zelenečimi južnimi trtami, vise nad cesto; lovorike in limone dičijo vrtove, s pečin kipe agave in kakti, med katerimi se vije košati bršljan; večerna sapa igra nad zeleno in cvetočo trato. Ali starici ni do tega. Ne gleda ni na desno ni na levo, zato tudi ne vidi boječih pogledov, ki poletavajo za njo. Matere pritiskajo deco k sebi — Mara, kamenito srce, gre mimo, lahko bi jih oškodila — čarovnica 1 —
Po oskromnem vinogradu drži steza k hišici nad cesto. Oljike in lovorike jo obkrožajo. Kuretina prileti Mari naproti; mačka se smuče okolo nje obleke; golobje igrajo pred njo.
Utrujena sede Mara na kamen pred pragom in upre kakor v sanjah ok6 v daljino. V globokem jarku šumi potok k malimi; na pe-
534                                            %° Kaš: Dalmatinske povesti.
činah ob bregu zeleni praprot in mah; rmene pastiričice poletavajo nad šepetajočimi valčki; . na desnem bregu se vzdigujejo nizki griči z oljičevjem in hrastovjem, preko njih se vidijo razpokle pečine, in za temi se vzpenjajo goli vrhovi visokih gora. Na levi strani izpod vrtov, v katerih se belijo lične hiše, razprostira se širi zaliv. Obkrožajo ga bele hišice tja do ravne Sutorine.
Ko še Mara zamišljena sedi na pragu, priskačeta dve deklici in se ji ovijeta z malimi rokami.
»Tetica, glej koliko lepih cvetic imam!« vzklikne starejša veselo —  »prinesli sva jih tebi,   ker jih imaš tolikanj rada!«
»Dobra otroka! — Kako je materi?« Deklici povesta, da še vedno ne more vstati in da vedno joka. Tedaj se vzdigne Mara hitro, kolikor more, in reče: »Pomagati ji moram. Cakajta, pojdem z vama.« Stopi v hišico in skoro se vrne. »Nate, to je za vaju.« — Da jima kruha —  »in ono ponesemo bolni materi! Pojdita!«
Mara, katere se boji in izogiblje vražno ljudstvo, hiti sedaj k bolni vdovi v ubogo kočo, da ji pomaga, kolikor moči. Premnogo dobrot je delila siromakom, toda sosedje o tem niti vedeli niso. »Ka-menito srce« je bilo jako sočutno, kadar je bilo treba tolažiti nesrečnike in jim lajšati trpljenje.
Dočim je Mara v siromašni hišici skrivaj delila dobrote, sedeli so nekateri možje pred malinom ob cesti in se razgovarjali o pogrebu, o sirotah, katere bode morala  rediti   občina, in o jednakih stvareh.
»Ali   ste   videli  Maro,    kako  je   zrla   predse,   ko so zagrebli nesrečnike?«  reče mladenič.
»Da, žal ji je, ker ni bilo več mrličev; zakaj vso nezgodo je provzročila ona. Videli so jo, ko je onega dne stala na pečini pri morji ter rotila valove in viharje!« Tako dostavi drug, ponosen, da ve tolikanj zanimivo novico.
»Res, nima človeškega čustva; nje srce jekamenito,« dostavi tretji.
Tako govore še dalje in dolže starico marsikaterega zla in dokaj vraže. Zdajci vstane star brodar, vzame pipo iz ust, potrka pepel iz nje in reče resno:
»Vidi se vam, kako ste nevedni in praznoverni. Da veste, kaj je prebila Mara v mladosti svoji, mislili bi bolje o nji. — Dolgo sem molčal; vender končno moram govoriti. Ali niste videli, kako prijazno jo je pozdravil stari pop? Ali mislite, da se ji klanja od strahu? Poslušajte me! — Mara je bila nekdaj najlepše in najblažje dekle vse okolice. Bila je tudi bogata; zakaj nje oče in dva brata so bili vrli kupčevalci,   in mati je dobro hranila.    Seveda je imela   mlada deklica
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
535
dokaj snubcev. Sosebno sta se potezala zanjo dva: mladi ošabni Ante Benin, sin imovitega trgovca, in Krsto Radovan, ki je služil staremu Beninu, čvrst in lep mladenič, ki je živil ob svojem zaslužku staro mater svojo.
Mara je spoznala razliko med Antunom, ki se je ponašal z bogastvom svojega očeta, in vrlim Krstom. Izvolila si je Krsta. Oče pa in brata so bili za ,gospodina' Antuna.
'Prva snubitev Antunova se je razbila, ker ga deklica niti pogledati ni hotela. Toda prigovarjali so ji in ji pretili. Tedaj privihra nekega večera na breg, kjer sem ravno nastavljal trnke, in skoči s skale v morje, predno sem mogel videti, kdo je. Takrat sem jo rešil gotove smrti, in prosila me je, naj molčim o vsem.
Prigovarjam ji, naj mi pove vzrok svojemu dejanju, in razodene mi vse. ,Pojdi, dragi Sime,' veli mi, ,pojdi in poroči Krstu, naj pride k nam in naj me   zahteva za ženo;   njegova sem,   nikogar   drugega.'
Krsto stori po nje besedi, toda oče mu odbije prošnjo. Maro pa so mučili in jo zaprli v zadnjo temno sobo.
Vender še ni bilo dovolj žalosti. Posreči se ji, da uteče k teti v Meljinah. To je bilo zlo. Stari Benin je menil, da je njega sin preblag za dekleta, ubeglega roditeljem svojim, in se ni več bavil z nje rodbino. Marina brata se zarotita, da ne bodeta mirovala, predno ne najdeta sestre in se ne osvetita.
Neka deklica v mestu je pripovedovala, da prihaja vitka, visoka deklica vsak večer k cerkvici samostana Savine in da moli ondu.
To začuvši, sumničita brata, da je to sestra, in zato prežita nekoliko večerov blizu cerkve. Tretji večer jo ugledata in spoznata. Ali zajedno vidita iz zavetja, da je prišel iz temnega hrastovega gozda čvrst mladenič, kalugjerski oblečen, da se je pridružil deklici in dosti govoril ž njo. In ko sta se poslavljala, spoznala sta mladega Krsta. Sneto obleko je skril pod kamenom pri starem širokem dobu, potem se je vrnil v mesto. Mare nista sledila.   Osveta je bila sklenjena.
Drugi večer se snideta Mara in Krsto zopet v logu pri cerkvi. Krasno je sijalo večerno solnce, vse je bilo mirno po logu. Živo govoreč stojita Mara in Krsto drug pri drugem ter gledata na svetlo morje in zahajajoče solnce. Tedaj počita dve puški, in divjih pogledov skočita dva moža, Marina brata, izza pečine, a Krsto se zvrne kakor mrtev na tla.
,Evo ti ženina, nečastna stvar!' zakličeta Mari, ,in sedaj pojdeš z nama k očetu.'
536                                            Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
Onemogla od strahu se zgrudi mladenka poleg Krsta, in ugaslo oko ji gleda na njega bledo lice; toda zločinca jo šiloma odvedeta od umirajočega mladeniča. ,Oj, brezverna morilca, pomagajta vender nesrečniku!« prosi Mara jokaje, ali ona se grohočeta, rekoč: ,Ne utegneva, bodi mu zaslužena kazen!' — ,Bog vaju kazni za to zlo-činstvo!' vzklikne deklica,   potem jo plakajočo tirata domov.
Koliko zla je morala prebiti sedaj! Oče je razsajal in mučil hčerko ; jedino mati je žalovala ž njo. Brata pa sta pobegnila v gore, da se umakneta sodišču, kakor je bila tačas navada.
Ko sta se vrnila nekoliko mesecev pozneje, pozabljeno je bilo vse, zakaj napočili so strašni časi. Francozje so zavladali Italiji, in vlast benečanska je minila — Mara je ostala samica; nikdo ni videl kdaj nasmeha na nje lici.«
»Nego tudi solza nima!«   oglasi se nekdo izmed poslušalcev.
»Tudi o tem bodete culi,« nadaljuje Sime. »Kakor morda pomnite — jaz sem vse doživel — bili so se tukaj pri Ercegnovem več-
v
krat Francozje, Črnogorci in Rusi. Tako so nekega dne prihruli Francozje iz Dubrovnika; vender niso mogli osvojiti mesta. Osvetili so se tej blaženi  okolici.
Marin oče je imel tam doli pri bregu — še danes se vidi ruševina — velik hram, kjer je hranil raznovrstno blago. Vložiti je hotel nekdaj novo došlo blago, toda Francozje so ga zasledili in pridrli v njega hišo. Trgovec jih ostro zavrne, ali neprijatelji, zelo srditi, dolže ga, da je v zvezi z Rusi. Starec se razsrdi, skoči v hišo, zaloputne vrata, postavi se s sinovoma k oknu in ustreli na vojake.
Lahko si mislite njih razburjenost! Naskočijo hišo, razbijejo vrata in tirajo prebivalce, tudi Maro in nje mater, na dvor, kjer umore in posekajo moške vpričo plakajočih žena.
Ko plane po odhodu francoskih razbojnikov ogenj po hiši in ko prihite sosedje gasit, najdejo Maro onemoglo poleg mrtve matere. —
Tisto noč so vpepelili in razdejali Francozje mnogo hiš, drugo jutro pa so odšli.
Od onega časa Mara tudi nima solza!«
»Sedaj pač umejem«  — reče sosed sosedu.
»Glej, Sime, da si nam to povedal že davno!« — reče mu neki starec.   »Marsikaj grenkobe bi ji bil prihranil«
»Kaj je bilo nji do vašega govorjenja ! Delali ste ji krivico. Ali jaz vam še povem, da ste lahko hvaležni Mari iz dokaj vzrokov. Velik del nje imenja je bil uplenjen; vender ji je ostalo še dovolj. Ko je okrevala, prodala je ono   posestvo in si kupila hišico nad po-
Batog: Tvoja slika.                                                      537
tokom. Kar ji je ostalo, podelila je ubožcem, z drugim delom še danes podpira nesrečnike. Prav jaz sem priča temu, zakaj meni, ki sem jo nekdaj rešil iz morja, ki sem ji bil vedno udan prijatelj, velevala je pogostoma, naj delim dobrote, kadar se sama ni hotela pokazati. In jaz sem po nje želji molčal do sedaj. Rekala je : ,Bog vidi, zaradi človeške hvale ne storim ničesar.'
Tako je, in sedaj veste, zakaj se Mara niti ne smeje niti ne joče! In ko pridete domov, pripovedujte o ,kamenitem srci', samo ne pozabite, da je — dragocen kamen !«   —
Mara že davno počiva na grobišči pod cipresami, katerih temni vrhovi gledajo na svetlo morje. Ali še dandanes se vidi nad potokom zidovje Marine hišice, prepreženo z gostim bršljanom. —• »Hišo do-brodejne žene« jo nazivajo.
Nasprotno.
Jaz pa pravim, ne tako : Kai  prijetno je živeti,
Dokler pomlad in mladdst In ljubezen je na sveti!
Knežan.
slika.
Ne skrbi mi, planinka,  ne, Da tuji me premoti svet:
Tam res več krasnih rož cvete, A lepši je domači cvet!
Rad vzamem sliko tvojo to,
Saj  drag je meni talisman, A poleg v srce mi živo
Tvoj  vtisnjen je obraz cvetan !
Batog.
V prasaj  osivelih moz : Kaj človeško je življenje?
Vsi jednako poreko: Žalost bridka in mučenje.
Tvoj
a
res ostavljaš našo vas, Dej, sliko vzemi to s seboj: Ko drugih deklic  vidiš kras, Spominjaj te na zaklad tvoj !«
594
Igo  Kaš:  Dalmatinske  povesti.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš. V.   Stari  ribič.
nemogel je stal stari   Marko  na morskem   bregu in tožno gledal proti jugu.
»Oj, da sem poslal prav danes sina na morje, danes, ko se viharji vsega sveta bore nad nami 1« Tako mrmrajo ozka ustna, in kakor mnogobrojne mreže mu preprezajo starosti gube čelo in lica.
Marko je star, jako star. Jedinega sina ima, štiridesetletnega Vlaha, na katerega se mu opira srce in življenje. Ta sin se ziblje sedaj na burnem morji, in on sam ga je poslal na nočni lov, dočim je hotel plesti mreže in sake in oskrboval dom. Saj je mati že davno umrla, in »deček« se dosihdob ni utegnil oženiti, torej sta oče in sin samotariia v ubožni kočici na bregu in ribarila.
Marku so že pešale telesne moči; celil je navadno rane in razpoke velikim in malim mrežam, popravljal orodje za ribjo lov, iskal po širokem morskem lepčnu in gosti morski travi malih svetlih rakov za ribjo lov in na trnke nasajal ribe, kar ga ni trudilo mnogo.
Časih vesla po mirnem zalivu, držeč trizobe osti. Tedaj je v modri ogoljeni obleki podoben Neptunu, kateremu so utekli brzi, rosogrivi konji, ostavivši ga sredi žuborečih valov 1 Sivo oko mu preži izpod košatih obrvij na morsko dno, in ako zapazi osmonoga, ki razteza panoge po kamenih in glenu ter išče živeža, tedaj šine trozob v globino, in skoro potegne zvijajočega se polipa na svetli dan. Ako zadene srečno jutro, zapleni dokaj takih živalij, mimo tega še krat-korepih rakov; na trnkih  pa cesto vise najlepše ribe.
Zadovoljen gre s plenom svojim na kopnino in ga prodaja vsakomur, kdor kaj kupi. Ostanke shrani za domačo potrebo, kateri tudi rabijo prejeti novci.
Toda kadar se vrne Vlaho z dalnje lovi, prinaša vselej mnogo rib, in lepo vsoto hrani Marko na skritem kraji za slabe čase; zakaj ribič je oprezen in pozna nestanovito morsko darežljivost in nestal-nost človeškega zdravja!
Starega Marka pozna sleharni otrok v pristanišči. Vedno ima darek za mladino,   bodisi nenavadnega   trnastega polža,   bodisi  drugo
Igo  Kaš :   Dalmatinske povesti.                                             595
morsko stvar, sedaj pisano kamenje, sedaj žolto ali rdečo steklovino. In otroci mu hite naproti, kadar se vrača z lovi. Razkazuje jim razne živali, pripoveduje, kolikor ve o njih življenji, in imenuje ribice in polže, morske rastline in živalice. Stari ribič je zaradi tega obljubljen mladim in starim ljudem, in to vpliva na njega duševno življenje, da je navzlic ubožnosti svoji vedno dobre volje.
Danes pa stoji brezupno pri cerkvi Svetega Vlaha, katera se vidi tam na zračnem griči, kjer šume gosti vrhovi zelenih pinij in temna smrekovina in svetlo mrčje pokriva pečine. Daleč se beli cerkvica na sinje morje in kaže mornarju pot, kadar hoče okolo dolgega polotoka prispeti v varno  zavetje.
Ali danes morje ni modro ni mirno. Tuleči jesenski jug vihra čez vznemirjeno Adrijo, da se pode valovi proti bregu, kakor čete belogrivastih konj. Grmeč se zaganjajo na brežne pečine in razpokle stene, kakor bi hoteli uteči nemilemu viharju na — kopnino! Temni oblaki lijo grozno ploho in beže nad razburjeno planoto. Bliski se vijo po njih črnih robih; raztrgani v brezštevilne panoge in vejice se izgubljajo nekateri po oblačji, pogubno švigajo drugi na morje. Obrežje Lokruma otoka se trese od bobnečih valov, in visoko leti slana pena iz globokih razpok. Neprestane plohe pero grenko in slano roso z vej morskega borovja, da kar potokoma dero v pečeviti kotel, v »mrtvo morje«.
Hudo vreme mornarju, ki se je zakesnil in ni prispel v varno pristanišče! Toda gorje mali ribarski ladji, ki po nočni lovi ni mogla prijadrati do mirnega zavetja, ko so se na jugu dvigali preteči oblaki ! Nemilo jo goni vihar po bežečih grebenih razritih valov, in ko se bliža bregu, kjer vodne sile naskakujejo kamenite stene, takrat jo treščijo ljuti valovi ob pečevje, da se  razbije in pogubi.
Zeljno zre Marko na temno morje, da bi ugledal ladjo svojo. Tihe molitvice mrmra predse, obeta težko svečo v Marijino cerkvico za rešitev svojega sina. Zaman! Naj seza njega vid še tako daleč, zapaziti ne more ničesar. Povsod vise črni oblaki, pode se temnosivi valovi. Upajoč, da je sin ubegnil v zaton župski ali v zaliv pri Cav-tatu, napoti se počasi   domov.
Proti južnemu koncu otoka Lokruma pa pluje čoln, čegar krmar se brezupno upira srditemu viharju. Valovi se poganjajo čezenj, da za trenutke celo izgine; dvigne se in iz nova pogrezne v zijočem brezdnu.
Neprestano se bliža brežnim pečinam. Jedenkrat še se vzpne in pogrezne — zdajci   trešči   ladja   ob   skalo.    V zadnjem   hipu jo   hoče
38*
596                                            Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
Vlaho, zakaj on je, Markov sin, odriniti od pečevja, ali kakor slama se mu zlomi veslo . . . Razbite deske plavajo po vodi, raztrgane mreže se prostirajo po peni — o Vlahu ni sledu! —
Tožno poje zvon pri Svetem Mihelu.
Solnce je utonilo za goščavnim gričem; v senci visokih hrastov in temnih cipres je obkolila nema množica nov grob, v katerega so ravno položili Vlaha. V gostih oljikah šepeče večerna sapa, in bližnje pinije se gibljejo v lahnem vetriči, kakor bi se poslavljale od mrliča.
Ob steblu visoke ciprese, med marmornatimi spomeniki meščanskih rodbin, stoji srepega pogleda in stisnjenih usten stari Marko.
v
Župnik govori nagrobnico, potem zaspo grob; pomiluje se razhaja ljudstvo, ki je spremilo ribičevega sina na mirno grobišče.
Sedaj so nagrebli nad gomilo majhen grič; cerkovnik, ki je s pomagači zvršil to delo, pobere orodje in odide, misleč, da bode starec še molil za dušno blagost sina,  ugrabljenega mu tak6 nenadoma.
Negibno sloni Marko ob cipresi: sedaj je sam, celo sam na širem svetu. Jedinca je pogoltnilo morje v cvetji življenja in vrnilo — bledega mrtveca! Bilo je isto morje, ki ga je hranilo, isto morje, kateremu je daroval prijateljstvo in pobratimstvo, ko je plul mladenič v dalnje krajine. Ljubil je morje, kar mu seza spomin v otroška leta, toda sedaj mu je uplenilo jedino nadejo in tolažbo, morda za plačilo, ker ga je nosilo  toliko let.
Tako premišlja žalosten življenje svoje. Kak6 malo srečnih dnij je užil, kako mu je prinašala nezgoda vedno le bridkosti in težave!
Zdajci pristopi častiti župnik in mu z milim glasom teši srce: »Vse na zemlji gine, Bog pa vlada brezkončno modro našim zgodam; in mi, njega otroci, moramo zadovoljni vzprejemati vse bolečine in jih trpeti vrlega srca!«
»Oj, častni gospod,« odgovori starec s tožnim nasmehom, »bilje moj jedini up in sedaj počiva tu doli 1 To je grenko gorje, trojno gorje venočemu očetu!«
»Bog ti daj pomoč, da prebiješ tudi to nesrečo; on nas ne žabi nikdar! In sedaj  pojdi z menoj, govoril bi  s tabo.«
Nem stopa Marko za župnikom, ki ga vede med oljikami k hiši imovitega prijatelja; nje streha se vzpenja med trtami, lovoričjem in limonami.
Prijazno ju vzprejme Pero. Tukaj še vlada stara nesebična gostoljubnost, in osamelemu Marku, ki je žaloval že dva dni, odkar so našli Vlahovo   truplo   med skalami   zatočnega   kraja lokrumskega,   topi se
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                             597
duša   pri   teh   dobrosrčnih   prijateljih,   ki   tolažita  njega, zapuščenega ubožca.
V daljnem razgovoru, pri katerem lepo pogostita starčka, omeni Pero bodočnosti Markove.
»Nekoliko sem si prihranil,« reče ta, »in dokler bode moči, delal bodem, da se preživim.«
Ko ga Pero nagovarja, naj ostavi kočico na bregu in se preseli k njemu, iz početka neče slišati ničesar. »V oni hišici sem prebil srečno mladost« — veli jima — »ondu sem vzprejel ženo, tam sem ž njo vzgojil otroke, tam sem zatisnil oči zvesti ženi svoji — vsa duša mi živi v 6ni hišici!«
Tako se brani; ali duhovni prijatelj mu prigovarja, da sam ne more ostati vzpričo visoke svoje dobe, da se bode tudi potem lahko bavil z najljubšim delom, z ribjo lovjo, da ne sme odbijati prijaznosti. Tedaj se ribič uda in obeta, da se preseli drugega dne.
Sedaj mu veli srce govoriti.
»Oprostita, častiti gospod, mili sosed, da sem pomišljal toliko časa! Ali težko je ostaviti kočico in nje vesele in žalostne spomine. Naj vama govorim o življenji svojem!«
v
Videč, da prijatelja poslušata, nadaljuje: »Štirinajstleten deček — dom mi je bil takrat pretesen — prišel sem na veliko trgovsko ladjo, ki se je odpravljala v Indijo. Nadejal sem se, da pridobim bogastva, kakor marsikdo, da ne bi živel, kakor oče moj, v ubogi koči ob oskromnem zaslužku. Solznih očij so me blagoslovili roditelji, in veselo sem stopil na krasni trijadrenik. Malone deset let sem potoval po daljnih morjih in deželah; koliko sem videl, koliko užil, koliko izkusil! Kadar sem že prihranil toliko, da sem mislil, sedaj se napotim zadnjikrat na valove, razbila se je ladja, da sem po božji milosti rešil zgolj življenje; drugič mi je ukradel dober sodrug imovino, in tretjič se me je lotila v Bahiji groznica, ona strašna bolezen južne Amerike. — Ko sem okreval po dolgi bolezni, pošel mi je prihranjeni denar, prosjak sem bil! Tedaj sem spoznal, da mi tujina ne nudi sreče, in želel nisem ničesar, nego vrniti se domov. Kako sem hotel pomagati očetu, mučiti se in truditi za vsakdanji kruh! Ali dolgo časa nisem našel prilike in prebil dokaj žalostnih dnij — težak v pristanišči ba-hijskem. Srce mi je hrepenelo po domu, težili so me spomini ponesrečenih podjetij. Končno pride ladja v pristan, namenjena v Evropo. V veliko srečo sem si štel in hvalil Boga, da so me najeli za mornarja zadnje vrste! Radosten sem šel na delo, saj sem upal, da skoro pridem k roditeljem.
59*
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
V treh mesecih prispem domov. Šel sem k naši hišici. Bila je zaprta. Vprašam ribiča, kje je moja rodbina. Toda začuden mi odgovori: ,Ti si, Marko?' — ,Marko sem.' — ,Ako hočeš k roditeljem, potrudi se dalje. Gori pri Svetem Mihelu so jih zagrebli, ker so žalovali do smrti po izgubljenem sinu.'
Kakor strela me zadene ta novica. Torej ne ugledam nikdar več resnega očeta, mile matere! Kako me je žalilo to ! In jaz sem zakrivil njiju smrt! —
Potrt stopam k cerkvici. Pokažejo mi na pokopališči grob, kjer počivajo roditelji. — Zgrudim se nanj in molim, toda grozna žalost mi objema  dušo.
Napotim se k župniku — vaš drugi prednik je bil, gospod — in mu povem, kaj mi tare srce.   Z milim govorom me umiri in ojači . . .
Vzprejel sem potem zapuščino svojih roditeljev — kočico na bregu, nekatere trhle mreže, čolnič in — usodo ubožnega življenja!«
»Ubogi človek« — reče pomiluje župnik — »koliko si užil žalosti!«
»Da, mnogo, mnogo. In vender je prišel čas, ko nisem pogrešal ničesar. To je bilo, dokler je živela moja Marjeta, žena moja! Po nje prerani smrti pa je pričela usoda biti po meni! Starejši moj sin je umrl nekje na tleh ameriških, drugi je našel pred dvajset leti častno smrt pri Visu — in tretjega — zagrebli smo danes . . . Sedaj sem zopet sam, kakor takrat, ko sem jokal na grobu svojih roditeljev!« —
Tako govori starec, in verno ga  poslušata prijatelja.
Ko umolkne, hvalita ga zaradi vrlega, udanega življenja in ga tešita za prihodnjost. »Koliko jih gine po udarcih nemile usode! Kako redki so oni, ki brez nejevolje nosijo težko  breme življenja!«  —
Noč je. Marko stopa zadnjič proti hišici svoji. Ljubo šepečejo ob bregu valovi, kakor bi prosili starega tovariša oproščenja za gorje, katero so mu  provzročili.
Pred hišico se ziblje čoln in ga vabi na ponočno vožnjo, na katero se je nekdaj odpravljal tolikokrat.
Ko vidi Marko mirno noč in svetle zvezde, odsevajoče iz morske globine, ne more se ustavljati; vzame nekaj orodja za lov, nese je v čoln, odveze vrv z brega, stopi v ladjo, prime za  vesla in odrine v zaliv.
»Saj morda veslam zadnjič ponoči na morji,« misli si starec. »Ko bodem pri Peru, ne bodem odhajal lahko.«
Krepko, kolikor mu dad6 moči, udarja z veslom na površje. Predno zapazi, privesla do ožine, kjer se odpira širo morje, in sedaj pluje na zapad, kakor v nekdanjih letih .   , ,
Zoran:  Razne želje.
599
Ali dogodki zadnjih dnij, sosebno poslednjega večera, vzeli so mu krepkost. Kakor mili glasovi mu zvene žuboreči valovi; sanjevita trudnost mu objema čelo, veslo se izvije otrplim rokam, in v sanjah srečnejših dnij zaspi, kakor otrok v naročaji ljubeče matere.
Mirno pluje čoln v lahni sapi, ki veje od gora, na večer v prostrano mračno morje.
Ko sluga velike svetilnice, stoječe na močnem stolpu na zadnji skali dolgega grebena, drugi dan zarano obkroži bližnjo okolico, ugleda nedaleč med pečinami prevrnjeno ladjico. Ko se ji približa v čolnu, zapazi tudi nje brodnika. Bil je Marko, toda mrtev.
V mirnem brežnem toku, ki se razprostira od »Reke« proti morju, plaval je čoln daleč na večer; ponoči se je izpremenila sapa in pognala čolnič na pečine, takozvane »Grebene«. Sladko speč seje morda starček prestrašil, ko je drgnil ob pečine, in se je potopil v globočino.
Pokojno pluskajo valovi in objemajo njega truplo. Glava mu sloni med izpranima kamenoma, in blažen mir se razlija po bledem obličji.
v
Sedaj so končane vse težave življenja 1 Živeti mu ni treba samemu, ne žalovati po onih, ki so odšli pred njim na breg, kjer ni toge in ne žalosti. Valovi, ki so mu povzročili toliko zla, zazibali so ga v sanje, v katerih je gledal trudapolno, ali srečno mladost, in mu prinesli poslednji sen  . .  .
Zopet se glasi zvon Svetega Mihela. Po zraku plujejo v južni sapi lahki oblački, in k njim se dviga danes milo zvonjenje: pogrebna pesem staremu ribiču 1
L>
Razne želje.
a biser si svetal, V zlatd bi te koval,
Da lepše od   kristalov, Tvoj ble"sek bi sijal.
Da cvet si  bujno   vzcvel, Utrgat bi te šel
In si pripel na prsi, Na srci tebe grel.
Da ptič si lehnokril, Ujel bi te, gojil
V prijetni tebe kletki, Strežnik ljubeč ti bil.
Ker dekle si lepo, Pa naj ti zrem v ok6,
Da se odpre  ljubezni In sreče mi nebd!
Zoran.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
661
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo  Kaš.
VI.   Križ ob poti.
|trme  pečine  gledajo   z   roba  hrcegovskih  planjav na širo morje jadransko. Ozko je zemljišče med obrežjem in onimi nepregaznimi gorami,   ki so bile vlasti   dubrovniški vselej najboljša meja proti nasilstvu turškemu. Od onega gorovja se spušča  nizko,   kamenito hrbtišče proti zapadli do morja in loči zaliv »Zaton« od bogatih klancev občine oraške. Preko   zmerne  višine  drži   krasna   cesta, ki ravno na najvišjem mestu krene proti severu doli v bližnje selo.
Kraj ceste, tukaj obrobljene z vednozelenim grmovjem, stoji križ, izsekan od peščenca.   Deževje mu je izpralo krajce, po razpokah in ja-
v
micah se je naselilo rmeno lišje. Samoten stoji ob poti. Časih sede kamenica-ptica nanj in zleti kričeč v dolino, kadar se kdo približa. Ljudje pa, ki pohajajo mimo znamenja, ne vedo, kaj pomeni, dasi je še pred nekoliko leti neka starka prihajala vsako jutro molit prednje.
Večerno solnce se je nagnilo do nasprotnega otoka Kolopeči, za katerim se blišči daljna morska planota. Med otokom in obrežjem se še po nekod odseva toaeče solnce; v temnomodrem mraku se ziblje senčno valovje.
Blag večerni mir se razprostira nad morjem. Časih se čuje zamolklo šumenje valov, pluskajočih ob breznih pečinah. V vejevji širokih oljik se ne giblje otrplo listje, v posameznih pinijah šumi lahka sapica.   Krilati mrčesi se glase v poletni večer.
Od severnega konca globokega zaliva drži pot med oljičevjem navzgor. Gost bršljan se vzpenja po steblih posamičnih hrastov; tu in tam stoji košato rožičevo drevo ali temnolista lovorika; po vejah prostranih brstov se vije plodna trta.
Visoki zidovi in s kamenjem utrjeni nakopi obkrožajo oljičine vrte in drže zemljo, da je ne izper6 plohe. Na levi strani se sveti zaliv, in daleč se vidi preko ožine med Dažo otokom in Kolopečjo na piano morje.
Onemogel starec v raztrgani mornarski obleki koraka po cesti. Noge mu tiče v plesnjivih opankah, ki so ob straneh ze!6 razpokle ; obleka mu je vse preko zakrpana, in ne vidi se ji prvotna snov. Okolo telesa   nosi   rdečkast   pas, s katerim si na jugu  ovijajo turban okrog
662                                             Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
glave. Na glavi ima ogoljeno čepico napolskih mornarjev; trioglat kos ji je na vrhu utrgan, in skozi ono razpoko se svetijo snežnobeli lasje, ki tudi. v redkih šopkih vise okolo senec.
Počasi dospe do vrha in postane;   solnce je utonilo za bregovi.
Starec se ozre, vzdihne in reče zamolklo:
»Sedaj, ti nesrečni kraj, sedaj sem dospel na ono mesto, kjer sem pričel mučno življenje svoje! Nisi mi pozdrav mile domovine; lahko bi te preklinjal; toda celo kletev moja je prazna, prazna kakor moj dih!«
Približa se kraju, kjer stoji križ. Sesti hoče, da bi si počil, ali zdajci ugleda spomenik,   prestraši se in se zgrudi na obličje.
»Križ, znamenje vidim tukaj!« vzklikne žalno. — »Ali me spominjaš zlobe moje, spominjaš nesreče? Ali mi oznanjaš milost? — Oj, ako si mi znamenje oproščenja, kak6 radosten bi nagnil tu glavo svojo!«
Vstaja, ali ne dad6 mu oslabele moči. »Oproščenje! Koliko časa sem ga iskal po širem svetu ! Meni ni bilo milosti. ,Morilec, ubojica, strašna te čaka osveta!' Tak6 mi je vedno govoril notranji glas in mi plašil srce! Oj, ta osveta! Vse življenje mi je zagrenila 1 Sedaj miruje potrtemu starcu, in odrešenja znamenje me pozdravlja na onih tleh, kjer mi je vzklila nekdaj bolest  neizrecnega kesanja.«
Zamolklo ihte govori starec. Morski valovi zašumč, večerni veter piše z brda v dolino, glasneje cvrlikajo črički in kobilice po grmovji in vinogradih.
Sedaj se zagiblje  telo,   ležeče na  zemlji:    »Samo doteknil bi se tega znamenja milosti, moj Bog!  Potem me reši življenja!«
Ječe se plazi dalje in prostre roko. »Samo s prstom naj se dotaknem spomenika, znamenja  mini!«
In iz nova si oddahne in se trudi proti križu.
»Ne daj. da poginem, predno dospem do križa!« šepečejo mu ustna; zdajci raztegne roko — mirno mu obleži na rosni  travi.
Mrak pokriva morje in breg. Iz dalje se sliši nočna ptica; svetlo se blišči nebo. Strme goline mejnih gora plamte od rožnega svita, in mornar, ki pluje po temnih valovih, ozira se po bliščečih pečinah in se čudi plamtečim vrhovom, za katerimi prihaja v temnomodrem plašči blažena noč . . .
*
Ozrimo se nazaj za  štirideset let.
Našli so nekega jutra na istem mestu mladega moža s smrtno rano v prsih.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
663
Vso okolico je izpreletel strah; zakaj umorjenec je bil mladi obljubljeni kmet Luka Nedo, ki bi bil drugi dan povedel pred oltar lepo Jelo iz Zatona.
Toda še bolj je vzburilo ljudstvo, da Jele ni bilo nikjer. Iskali so je doma, pri znancih in sorodnikih; nikdo je ni videl od zadnjega večera. Roditelji so mislili, da je prenočila pri sorodnikih; ali kdo opiše njih strah, ko čujejo, da se je vrnila z Luko domov!   In sedaj je ni!
Iskali so izgubljene neveste, toda zaman. Drugega večera šele je našel ribič med morskimi pečinami otrplo žensko truplo. Prizvani sosedje so jo ponesli v vas; bila jejela, toda kakšna! Okrvavljene so ji bile roke, raztrgana obleka, in preko čela je imela težko rano. Ali živela je  . . .
Človeške duše ni bilo, da bi si razjasnila ta prigodek.
Zdravnik se je trudil oživiti nesrečno deklico, in v tem so ponesli v Orašci Luko na grobišče. Vsi prebivalci bližnjih sel so bili pri pogrebu.
Prišli so gospodje od sodišča. Dosti so ugibali in povpraševali po zločinstvu; ali dokler Jela ni mogla govoriti, ni jim bilo moči pojasniti groznega uboja; ona sama bi mogla imenovati morilca, in ako umre, tedaj pokrije nepregledna temota ves dogodek.
Prešli so dolgi tedni, predno je okrevala toliko, da je bilo moči vsaj nekaj pozvedeti od nje.   In sčasoma se je pojasnilo vse.
Na bregu zatonskem je stala nekdaj — še danes se vidi nekoliko podrtin — uboga hišica, zgrajena od neobdelanih kamenov in pokrita z morskim trstjem.
t                                                                                                                                                        v
Stari Vukotič je životaril v nji z ženo in otrokom. . Živel je ob ribarstvu, in kadar mu je sreča donesla, ob tem, da je prevažal ljudi, ki so hoteli v grad ali na otoke.
Strašen vihar pogoltne nekega dne ribiča, čoln in njega plen; uboga vdova ostane sama z devetletnim Vujem. Mati je pohajala v delo, Vujo pa, ker je bil mlad, poprijel se je ribarstva. Seveda so rekali, da seza po vsem, kar mu prihaja pred roke; ali niso mu mogli dokazati ničesar, ker je bil prekanjen in bistre glave.
Ko mu je bilo petnajst let, odšel je na trgovsko ladjo, in dobrih osem let niso culi ničesar o njem.
Hipoma se vrne, dorasel mož temnorjavega lica, in se ustanovi v kočici svoji; mati mu je umrla že pred nekoliko leti. Ribaril je in še rajši do vazal prepovedano blago. .  .
664                                             Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
Nedaleč od njega koče je stal dom mlade Jele »cveča zaton-skega«. Nedolžno dekle je zrlo veselo v beli svet in bilo prijazno vsem ljudem. Mladeniči bližnje okolice so se hrepeneče ozirali po nji; kaj čuda, ako je tudi Vujo gledal po Jeli in si jo želel pridobiti! Ali dasi je bila dobra vsemu svetu, vpričo Vuja jo je stresala groza, kakor bi se bala njega žarečih očij; toda Vujo je bil vztrajen. Ko se je obljubila Luki, poiskal jo je nekega dne, vedoč, da je sama doma. Rotil jo je in zaklinjal, naj pusti Luko, in se uda njemu. »Srečna bodeš le z mano!«  vzkliknil je naposled.
Ali ko se Jela prestrašena obrne, zapreti ji, da jo šiloma loči od onega ... in tedaj zbeži iz hiše proti produ. Mnogo tednov ga ni bilo videti v Zatonu . . .
Jela si vesela oddahne; mislila je, daje ne pride več mučit. Zatorej ni očetu ni ženinu ni povedala ničesar, nego hrepene je čakala dne\ ki jo združi z Luko.
Neko popoldne se vrača Jela iz grada domov. Stari, na pol gluhi ujec njen vodi čoln, in dekle mu krepko veslaje pomaga. Ko dospeta vštric Dože-otoka, prikaže se za svetilnim stolpom ladja, ki pluje v zapadni sapi kakor pušica proti Zatonu. Ali hipoma se sname jadro, in ladjica krene Jelinemu čolnu naproti. Jela se strese, zakaj spoznala je Vuja.
»Kam tako hitro, ljubica? Ali se mudi k poroki?« roga se ji že od daleč.
Ladji sta sedaj druga poleg druge. Vujo pozdravi starca z roko, in ta odzdravi, ne da bi se posebno menil za prišleca. Pozorno pazi na veslo, ki mu pa ne koristi nič, ker Vujo zadržuje čoln.
»Kaj hočeš, Vujo? Kaj me motiš?« vpraša ga dekle prestrašena, toda  čvrsto.
»Kaj hočem? Lahko bi si odgovorila sama! Videl bi te rad, govoril nekoliko besedic s tabo.« In milo, kolikor more, nadaljuje: »Oj, Jela, samo to mi reci, da pustiš Luko, in čakal bodem leto dnij, da bodeš moja.   Ali hočeš?«
»Izpusti   čoln!«   reče  deklica,   »s   tabo nimam  opraviti ničesar.«
»Ne, ne, ljubica, postoj, ne tako!« vzklikne Vujo in krčevito prime rob njenega čolna, da bi se vzpel nanj. Ali hipno ga zadene veslo Jelino, da ploskne v morje, dočim požene svojo ladjo daleč od sebe.
Nekoliko krepkih udarcev prestrašenega starca, ki ne umeje vsega prizora, in že sta za nekoliko ladjinih dolžin od malopridnika.
Vujo ostavi ladjo ter plava kolneč in preteč za Jelo.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                            665
»Čakaj, Jela!  Samo jedne besedice počakaj 1*
Ne odgovori mu ničesar, temveč vesla še urneje. Ko Vujo spozna, da se trudi zaman, obrne se zopet do svojega čolna, zleze nanj in odjadra proti  »Veli boki«, iz katere je prišel.
Doma Jela vse na dr6bno pove" očetu, in ta jo tolaži:
»Ne boj se, dete moje! Vujo se ne vrne tako hitro; zakaj morski stražniki so ga zalezli pri tihotapstvu in so mu za petami; ne bode si upal priti v vas.«
Nekoliko dnij pozneje sta šla zaročenca k sorodnikom onostran zaliva. Krasen večer je bil, ko sta se vračala po cesti domov. Vsa zatopljena v razgovor niti ne zapazita, kako ju gledajo izza gostih oljik grozeče sovražne oči. — Kakor kroži volk okolo staj, da ugrabi svoj plen, tako se je skrival Vujo po zatišjih od onega pop61dne, ko je na morji srečal in se celo spri z Jelo.
Sedaj ju je uzrl, ona, katera črti iz dna srca, in hodil za njima na bregu, kjer so ga krile   stare 61jike.
Na vrhunci, kjer se odpira razgled po morji, v pristanišče gruško in na zelene otoke, postala sta v živahnem pogovoru. Po globokem jarku prileze Vujo kakor zver. Svetel nož skriva za hrbtom, poklekne blizu ceste za zidom in gleda srečna zaročenca, trepetaje od jeze.
Ravno obdene Luka roko Jeli okolo pasa, ko skoči Vujo kakor besen k njima in zasadi Luki nož v prsi tako silno, da se pri tej priči zgrudi na tla;  Jelo pa zgrabi in jo odnese na obrežje.
Na bregu stoje velikanske pečine, ki zakrivajo male otline proti morju in proti kopnini. Semkaj položi Vujo omedlelo dekle na pesek, potem prinese v čepici vode in ji pokropi lice. Za nekoliko časa se Jela zave in izpregleda. Toda ko uzre Vuja, zamiži in vpraša plaho: »Kje je Luka?«
Vstaja, ali on jo iz nova  potisne na tla.
»Miruj«, zapove ji mračno. »Luka je šel domov, in Vujo je pri tebi. Luka te je izročil meni, in ako se čutiš krepko, pojdi; tu doli čaka moja ladja.    Odvedem te iz tega kraja, zakaj moja moraš biti.«
Ni ji vreden odgovora.
Ali Vujo jo prime za roko, da bi jo odvedel šiloma. Jela ga pahne od sebe, poskoči na noge ter hoče uteči — toda Vujo jo vleče za sabo do morja. Vname se strašen boj, dokler dekle ne obleži brez zavesti.
Nasilnika so bržkone preplašili mimo veslajoči ljudje, zakaj pripovedovali so kesneje prebivalci iz Trstena, da so culi vrišč   in vpitje,
666
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
toda ko so prišli do proda, da se ni oglasila živa duša, akoravno so klicali. Napotili so se dalje, ko ni bilo odgovora. Ob bregu je veslal po temini čoln, čegar gospodar je pozorno ribaril. Tedaj so pomirjeni odšli, misleč, da so se motili, ali da so dečki igraje lovili in rogovilili po breznih skalinah.
Gotovo je bilo tedaj, da je Vujo srečnejšega tekmeca zavratno ubil ter hotel ugrabiti in odvesti Jelo. Ali kjerkoli so ga zasledovali, nikjer niso ničesar zvedeli o njem. Saj ga tudi tačas, ko se je zvršilo zločinstvo, nikdo ni videl v tej krajini.
Jela se ni omožila. Po smrti roditeljev svojih je živela s staro služkinjo v podedovani hiši, opora siromakom in nesrečnikom, čislana po vsi  okolici.
Na vrh ceste pa je hodila  vsako jutro.
Nizek, kamenit križ je dal postaviti še njen oče na onem mestu v spomin nesrečnemu Luki. In pred onim križem je poklekala Jela še v poznih časih, ko je že osivela.
Kdorkoli jo je poznal in jo ugledal, izognil se ji je, da ne bi motil pobožne molitve in milih spominov predobre starice, ki se je tako zvesto držala obeta, danega zaročencu v srečnih časih mladostnih.
*                *
*
Svetlo je sijalo solnce na širo planoto kipečega valovja. Obrežje zatonsko je še objemal jutranji mrak. Bledo se je lesketala rosa na redki travi in po robeh temnozelenega listja južnih rastlin, ko so onega jutra po prihodu sivega starca nekateri delavci našli otrplega tujca pred križem. — Desnica je ležala na rosni travi, iztegnjena proti spomeniku.
Skoro se zbere prestrašena množica okolo mrtveca. Dečka pošljejo v vas po župana, kateri se z župnikom za malo časa napoti na rečeno mesto. Pri križi ugibajo, kdo je mrlič; ali nikdo se ne more spomniti, da bi ga bil kdaj videl v teh krajih.
Ko prispe župnik z županom, umolknejo vsi. Častiti župnik pa izpregovori  mirno:
»Bog ga je poklical k sebi. Milosti je iskal tujec, katerega vidimo mrtvega; naj mu je križ oznanil pomilostitev! Kdorkoli si, tuji potnik, izročili te bodemo posvečeni prsti in molili, da se Bog usmili duše tvoje, zakaj  iskal si pred smrtjo križa !«
Sedaj dospe tudi Jela, kakor ji je navada že štirideset let, na ono mesto in stopi med neme gledalce.
Rastislav:  Nemi listi.                                                     667
»Jezus, vsemogočni Bog! To je Vujo!« vzklikne osupla in se za korak umakne,  »Vujo, ubojica ženina mojega, morilec sreče moje!«
Vsi se čudijo in stoje prestrašeni, častiti svečenik pa izprego-vori milo:
»Ne govori tega, dobra žena! Sedaj stoji pred višjim Sodnikom, in mi smo pozabili, oprostili!« Nato se obrne do množice in nadaljuje: »Glejte potrto to ženo! Neizrecno žalost in togo ji je provzročil nekdaj. Vsemogočni Bog ji je dal krepost, da je nosila nesrečo udano in bogoljubno. Danes pa je priča, da je oni divji morilec, oni zločinec iskal miru na zemlji! Pojdite, ponesimo mrtveca na posvečeno grobišče k večnemu mfrul*
Osamel stoji križ ob poti, razpada že, in lišje ga pokriva. Ona, ki je vsako jutro prihajala h križu molit, našla je mirni prostor poleg zaročenca svojega pod cipresami oraškega grobišča. Ljudje, ki hodijo mimo spomenika, ne vedo več, kaj pomeni; samo najstarejši možje še govore o nekdanji nesreči in žalostni   smrti ljutega Vuja.
Nemi listi
sera v knjigo liste bele,                           Oh, ne  .  . .  Saj  vsi  ti ne"mi listi Da nanje pišem dnevnik svoj,                             Nikakor mčiii ne molče" :
A prazni  so še danes listi:                                  O lepi izgubljeni sreči
Molčeč in ne"m je dnevnik moj.                         Ti ne"mi listi govore"  .  .  .
Rastislav.

Ob studenci.
J_yala piti mu vode",                                            Dala piti  mu vode",
Šel je dalje čez gore".                                     Dala mu takrat srce.
Deldici prihodnje dni                                      Hladni je ostavil vir,
V daljo hrepene" oči.                                      Nji srca"  odnesel mir.
Toda kdo li znd,   če kdaj Vrne potnik  v ta se kraj ?
y.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
727
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo  Kaš.
VII. Ljubil in izgubil.
rasno je napočilo pomladno jutro. Na lahkih perutih jutranje zarje je plaval svetli dan proti večeru. Njegovi žarki so poljubili najprej gole vrhove strmega gorovja »Biokova« nad Makarsko, poleteli na rmenih oblačkih po daljnem oboku nebeškem in na zapadu zlatili krajec temno-modrega neba, da je bilo videti, kakor da se tam kopičijo težki oblaki, katerih g6-renji robovi se žare od ognjenega svita.
Mirno pluje ladja po  šumeči stezi.
Sedaj se dvigne izza gora jutranje solnce in obseva podolgasto pogorje, katero loči od m6rja dolenjo ravnino Neretve in odbija reko proti severu. Parobrodič si išče pota po onem jarku, ki je ravno ugoden brodarstvu; zakaj Neretva je takrat cesto menjavala veliko strugo svojo.
Jasno je bilo nebo, morda že zato, ker je njega poletna dolžnost. Mlačni zrak, poln morskega sopuha, imel ni 6nega oživljajočega hladu, kakor sapa prostih dolin, kjer teče sredi zelenih goščav šumna reka. Zaman gledaš po prijaznih bregovih; vse, kar vidiš, to so zelenosivi valovi med sivozelenimi šumami šepetajočega trstja, ki se nepregledno razprostira do žoltastih pečin mejnega pogorja.
Na sprednjem oddelku ladjinem sedi mož bledih lic, tožnega obraza, ali žarkih pogledov, ki poletavajo daleč v deželo. Že odkar se je zdanilo, genil se ni z mesta. Vsa krasota sinjega morja, kjer se je odsevalo mlado jutro, mogla mu ni razvedriti duha. Nepremično je sedel kakor kip in zrl v megleno daljo.
Sedaj, ko je ladja krenila v Neretvo, zarde se mu lica, in strastno hrepenenje mu zaneti kri v žilah.
Kdo je potnik, ne ve nikdo. V Spljetu je stopil na ladjo za Metkovič. Ali neprestana pozornost, s katero je pregledoval okolico, provzročila je, da gleda marsikdo nanj.
Pri Fortopusu, ubožni vasi na levem bregu Neretve, obstane pa-robrod. Nekoliko potnikov gre z ladje. Neznani naš potnik ne obrne očij od brega. Ali ne zanimajo ga vinogradi in njive, med katerimi se vijo jaruge polne vode, niti ne pazi na sivokamenite hiše na golem griči;   pregleduje samo ljudi,   prišle na breg, kakor bi iskal  znancev.
728
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
Potem težko vzdihne in zre v drugo stran, kjer dviga košato smok-vino drevje izmed vinskih trt svoje zelene in plodovite veje.
Za malo časa krene ladja proti vzhodu. Jednaki prizori se kažejo. Po nekod poletavajo temnosive liske in druge povodne ptice čez vodo, da se skrijejo v ločji in trstovji; ondu se vzdigne gosta jata divjih rac in zbeži na prosto mesto širega močvirja; tam izmed trstja šine jastreb in poleti v daljnem krogu proti jugu.
Na levi strani ob cesti, ki vodi pa ozki dolini proti severu v Imotski, videti je most in poleg njega na pol razdrt stolp in druge razvaline starega zidovja. Stolp »Norin« je to, kraj, kjer je nekdaj za Rimljanov stal mogočni ilirsko-rimski grad Narona. Na desni strani se širi veliko neretvino močvirje. Ondu pod golimi gorami na jugu se končuje v veliko jezero, na katerem živi nešteta množica povodnih ptic.
»Staro mesto je vtopljeno tukaj,« reče tujec v sebi, »govoril mi je nekdaj oče moj. Kje so stanovniki onega mesta? In kje je sled njih življenja in delovanja?  Vtopljeno vse, pozabljeno!«
In kakor bi mu srce trla neizrecna bolest, nadaljuje:
»Tudi o meni so morda mislili, da sem vtopljen! Ali sem tudi pozabljen? Skoro se odloči.«
Umolkne in gleda tožno predse. Ne vidi lahkih jadrenic, ki z razpetimi jadri plovejo mimo parobroda. Po jarugah, vodečih med njivami kakor steze, zibljejo se čolni. V njih sede možje in žene, ki hite na delo; on ne vidi ničesar; njemu uhaja pogled proti vzhodu, kjer se je na sivem kamenitem holmci prikazalo mestece s sivo cerkvico na vrhu.
Hitro se vrte kolesa, in peneč orje ladja po zeleni, nekoliko slani vodi. Vedno jasneje se dviga mesto; sredi zelenih vrtov se vidijo hišice in bele strehe. Nekoliko krogov lene reke je še treba prepluti, in predno prehodi solnce pol pota na nebu, obstane ladja pred mostom, kjer se gnete obilo velikih in majhnih brodov, tako da je v pristanišči na reki več življenja, nego v morskem pristanu spljetskem.
Vsi hit6 in nosijo na kopnino razno blago, pripravljeno za notranjo deželo, za Ercegovino. Shranijo ga v varnem zavetji lesenih poslopij ob reki, ali pa ga nalože na vozove in na konje, da ga po-vedejo nemudoma na odmenjeni kraj. Vse gomazi od težakov, mornarjev, kupčevalcev; gneto se, sujejo in kriče, da se ti zdi, kakor bi bil kje na ogromnem tržišči!
Vse to je m6žu na ladji nekako čudno, neznano. Bržkone je poznal   samo oni Metkovič izza   časa,   ko je bil do malega pozabljen
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.                                             729
kot na meji avstrijske in turške države. Zaradi tega si ne more pojasniti veselega življenja in trženja.
Ali skoro se vzdrami. Z roko si potegne po čelu, prime mali svoj kovčeg, ki mora biti precej težak, in gre trdnih korakov z ladje.
Počasi stopa proti prodajalnici na desni strani. Na pragu ogovori gospodarja. Ta ga pogleda osupel, zakaj ni ga spoznal na prvi hip. Tem večje mu je veselje, ko ga spozna; čvrsto mu seže v roko, vzame njega kovčeg in ga spremi v hišo.
»Tomo, težak ti je pot, katerega hodiš!« reče trgovec, ko stopita za nekoliko časa spet na prag.  »Bog s teboj!«
»Bog ti plati prijateljstvo, Joso! Saj veš, da me vodi častna misel!«. —
Precej nat6 odkorakata med razdrtimi vrtnimi ograjami, preko katerih gleda smokvino drevje in zeleno vrhovje južnih evkaliptov. Po prašni cesti stopa proti jugu. Na levi strani ga spremljajo ka-menite vrste nevisokih holmcev, sam6 po nekod posejanih s trtami aH smokvami; na desnici pa se širi prostrano močvirje nerentvino. Vodotoki in jaruge preprezajo njive, senožeti in vin6grade, in za njimi se ziblje visoko valovje cvetočega trstja tja do modro-bliščečih bregov polotoka Kleka.
Mnogi radovedni pogledi srečujejo oči Tomove; ali nikdo ne spozna otroka tega sela, dasi je minilo šele sedem let, odkar je odrinil v tujino iskat sreče, katera mu ni hotela vzkliti v domovini. —
Tomo krene sedaj hitrejših korakov v pekočem solnčnem žaru proti ozki dolinici, kjer se mogočna pečina vzpenja iz gostega trstja, kakor skalnat vrh gore, potopljene v močari. Po razpokah ji zeleni gosto drevje in cvetoče grmovje.
Na vznožji velikanske te pečine čepi belostena hišica. Grmiči rmenega in rdečega cvetja, bazilik in druge dišeče cvetice raso v senci visokih zelenih stebel po vrtiči pred vhodom. Nekoliko smok-vinih in slivovih drevesec stoji v okrožji; nedaleč izvira studenec pod srebrnozelenim vejevjem mladih vrb. Zvedavo gledajo koze izza hišice, na katere nizki strešici mežika v solnci rmenoproga mačka in udarjajo veseli otroški glasovi na uho tujčevo, ki stopa naravnost proti hišici.
Tomo prestopi vrtec in hoče ravno stopiti v hišo, ko mu pride naproti mlada preprosto oblečena žena.
Oba postojita osupla. V spominu išče vsak podobe drugega . . .
»Tomo, ti?« vzklikne žena,-naslanjaje se ob duri, kakor od prevelikega strahu, da ne omahne.
73°                                             Igo Kaš:  Dalmatinske  povesti.
»Da, jaz, Mare! Glej, prišel sem z onim imetjem, katero je zahteval oče tvoj. Delal sem in se trudil; ali sedaj sem došel, imovit mož. Mare, sedaj najine sreče ne zavira nobena stvar na svetu. Moja si!«
»Oj, Tomo, nesreča je, da si prišel k meni. Tvoja ne morem biti  nikoli!«
»Nikoli moja? Tedaj si se izneverila besedi? Pozabila si, kar si mi dejala pri slovesi, da me počakaš do zadnjega dnč!  Pomisli . . .«
»Življenje je do cela drugačno, nego si mislimo v ljubeči mladosti, Tomo ! Tudi ti si morda izkusil to !«
»Izkusil!« odgovori Tomo težko. »Protivilo se mi je vse! Kjer sem se nadejal plačila, rogali so se mi; kjer sem pričakoval hvale, našel sem zasmeh; kjer sem iskal ljubezni, videl sem nejevero. . . In tedaj sem mislil: delaj tudi ti brezozirno, in — dobro je bilo! Po vseh bojih me vidiš tukaj zmagovalca, in zvezda moje zmage si ti, Mare! — Ali neceva stopiti v hišo: Na pragu. . .«
»Oprosti, nenadejani prihod tvoj. . .«
»Te je prestrašil?«
Vstopita v sobo. Toma sede k oknu, njemu nasproti Mare.
Obledela je. Strašna bolest ji stiska srce. Zamolklo nadaljuje:
»Tomo! Tista nisva več, kakor sva bila pred sedmimi leti! Pomni to!«
»Jaz sem pač ostal tisti v mislih in nadejah; ali ti! . . .«
»Nezgoda meje zasledovala, Tomo! Poslušaj me mirno,« reče mu krepko, ko se on razvneto vzdigne, da ji odgovori. — »Poslušaj me! Glej, ko si odšel, umrla mi je mati, in — v peto leto gre — za njo otec. Bila sem sama. O tebi ni bilo sledu. Zapuščena sem bila. Bog nebeški ve, koliko sem plakala po tebi! Toda ti nisi prišel. Brez tolažbe, samotno in žalostno sem živela v naši hiši, ki mi je hranila toliko žalostnih spominov! . . . Leto potem pride predobri Mate Kačič in mi govori na srce, naj mu bodem žena . . .«
Tomo se dvigne . . .
»Miruj! Bil mi je zvest zaščitnik, ker sem bila kakor ladja brez krmila na daljnem morji. Molila sem Boga, prosila Devico nebeško. Tožne ure sem klečala pred nje podobo. O, večni Bog, razsvetli mi duha, oj, Mati božja, reši me, vodi me!«
»In mene se nisi spominjala?« — zavrne jo Tomo grenko. »V daljnih krajih se je zibala ladja moja na valovih, in mislil sem le nate. Ko nas je drevil vihar, stal sem miren pri krmiln, in duša moja je bila pri tebi, Mare! Hrepenenje mi je polnilo srce, kadar sem po mestih
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.                                             731
bogate Indije kupoval dragocenosti zate, da te razveselim. Ali zaklad še ni bil popoln; moral sem potovati, delati dalje. Oj, da nisi pomnila tega!«
»Tomo, tisočkrat sem se te spominjala; ali kaj mi je koristilo? Bila sem zapuščena, in Mate mi je podal domovino in roko. Veruj mi, Tomo, solzeča po tebi sem se poprijela blažene njegove roke — žena njegova!«
Sedaj privihrata nežni deklici v sobo. Starejša, kakih štirih let, prinese cvetice in vikne: »Evo ti belega cvetja!« in umolkne. Ugledala je tujca, ki gleda osorno nanjo; prestrašena postoji.
Mare, ki je opazila   Tomov ostri pogled, izpregovori prva:
»Sosedovi deklici sta in radi prihajata k meni. — Jelica, pojdi, skoči z Milico na dvorišče in poglej,  kaj dela vajina muca.«
Hitro šineta   otroka   skozi vrata;   tujčevo  oko ju je prestrašilo.
»Mare,« govori tožno Tomo, »Mare, ti si se izneverila obetu svojemu!«
»Oj, ne govori tako, Tomo!« reče ona. »Zapuščeni ženi — obet! Ali ni ženi potrebna krepka podpora moževa? — In kje si bil ti? Kdo bi me bil branil prevar ? Kdo bi mi bil zavetje ? — Božja milost mi je bila, da je prišel Mate  in me snubil!«
»In jaz sem se mučil v žgočem solnci, da si priborim blaga in imetja zate in zase! Mislil sem le nate! Valove in viharje sem premagoval, in kadar sem dospel do tujega mesta, iskal sem zakladov, da jih prinesem tebi! V goščah indijskih, na obrežji Tihega morja, na otokih avstralskih, povsod me je vodila podoba tvoja, Marel In v tem so me izdali doma, izdalo me je srce nevestino!«
»Ali ni moralo biti tako? Ali sem mogla vedeti, da se še spominjaš neveste svoje? In kaj mi je hasnilo hrepenenje tvoje, ko sem bila osamela in ostavljena?«
»Res, res! Ali sedaj sem se vrnil in te zahtevam zase! Mare, pojdi z mano!«
»Ne, Tomo! Mate je moj mož. Da bi šla od njega?«
»Glej, na morskem bregu imam hišico. Krasni vrtovi jo obkrožajo, vinogradi in sadunosno drevje. Južne cvetice polnijo zrak z vonjavo. Na morskih valovih se ziblje ladja, ki pričakuje gospodarice, tebe ! Oj, Mare, pridi! Saj slušaš sam6 prvo prisego!«
»Tomo, kak6 slabo umeješ dolžnosti žene! Tebi sem obetala ljubezen in zvesto srce! Temu stojim! Ljub si mi, in presrečna bi bila, da živim pri tebi! Ali — m6žu sem obetala zvesto izpolnjevanje svojih dolžnostij! Tega se moram držati, akotudi srce umre od bolesti !
732                                             Igo  Kaš:  Dalmatinske povesti.
Ljubezni se more utrgati žena, naj krvavi srce še toliko; ali kaj je žena, ki se iznevčri vzprejeti dolžnosti ? Bila bi kakor povodna cvetica, ki se je utrgala korenin.«
»Dolžnost tedaj zahteva, da se odpoveš stari ljubezni ?« reče Tomo žalostno. »Pomisli, kaj velja beseda, dana v nezgodi in sili ? Pusti te misli!«
»Ne morem, ne smem! Kaj bi počel Mate, ako bi šla od njega ? Z vso dušo, z vsemi čustvi življenja svojega mi je udan. Niti misliti nečem, da bi jaz, ubegla brezčastna žena, poslušala samo srčno hrepenenje, dasi bi mi cvela življenja srečal Ne! Tukaj stojim, evo mojega doma! Vse drugo bodi pozabljeno!«
»Ta je zadnja tvoja beseda?«
»Zadnja. Nimam ti govoriti  druge!«
»Z Bogom tedaj!« vzklikne Tomo s tresočim glasom in vstane.
»Ne hodi jezen od mene! Ako si me kdaj ljubil, ne izkušaj slabotnega srca nji, ki ti je bila nekdaj draga! Nekdaj bi bila zapustila vse, očeta, mater, dom, da pojdem s tabo — danes se je izpremenilo vse, danes nimam ljubezni najini darovati drugega, nego tožno solzo! Ali sedaj, pojdi, predno je prekasno! Kdo ve, kako slabotno je srce! — Ničesar ti ne morem govoriti v tolažilo. Staro ljubezen svojo naj darujem — dar moje časti, Tomo; da bi darovala dolžnost svojo, tega ne moreš zahtevati!«
»Z Bogom! Ne polni mi žalost duše — samo strašna srčna bolest je bila, ki mi je zagrenila tudi glas! Saj ne moreš drugače! Odhajam. Globoko čutim, da sem ljubil plemenito srce, da sem izgubil plemenito ženo! Samo tega te prosim: Vzemi, kar ti prinese Joso iz Metkoviča; tvoja je —¦ dota!  Vzemi jo v spomin zvestega Tome!«
Poda ji roko, pogleda ji v solzne oči, stopi nem čez prag in koraka preko vrtiča na pot . . .
V sobi pa poklekne Mare pred podobo Matere božje: »Večna hvala, nebeška ti kraljica, da si me rešila 1«
*                *
Ko posije večerno solnce skozi okna bele hišice pri cerkvi, sedi Tomo poleg matere svoje.
Mnogo resnega sta govorila. Starki se solze oči. Na mizi se blišči zlatd in srebro: Tomovo bogastvo.
»Vse to je tvoje, mati! Vzemi! Drugo polovico sem poslal Mari. Kolikor potrebujem, da dojdem. na m6rje in v novi svet, nosim s sabo. Ali jutri zarano moram od tod.«
Gr. Novdk:  Življenja modrost.                                             733
Plačoč in drhteč shrani mati sinov zaklad, in skupaj sedita pozno v noč; saj se je treba posloviti, morda za vselej.
Jutranje solnce je prihajalo na vzhodu, kjer vzdigujeta v sivi zračini Prenj-planina in visoki Velež nad Mostarom gole vrhove proti nebu. Tomo stoji na površji, kjer se vije cesta preko gore do Dubrovnika.
Iz nova pogleda proti jutru. Pred njim se širi »Utovo blato«, prostrano jezero neretvenih voda in morskih valov; kričeče jate divjih rac in gosij poletujejo nad vodami. Po pečevji pevajo kameaice jutranjo pesem: daleč na vzhodu se vidi v ranem somraku Metkovič, in v čarobni senci kipi na robu doline samotna pečina .  . .
Žalostno gleda Tomo tja, kjer mu leži vsa sreča življenja kakor v grobu, potem koraka počasi mimo stare mejne sohe avstrijsko-turške proti Neumu, v pristan kleški.
S prvo ladjo hoče zapustiti domovino, da si išče in morda najde tolažila v daljnem svetu .  . .
modrost.
Potekla so leta.   Mračan obraz In v prsih izkušenj  spomine:
Domov sem povrnil se potnik jaz Iz mrzle, neznane tujine.
Pod lipo domačo zdaj  čestokrat Poslušam kmetske veljake,
Premišljam . . .  Čermi li modrosti  iskat Med knjige sem šel in modrake?
Življenja modrosti! — Očetov poglej, Kdor v nji se popenjaš do luči:
Kot oni sejali, ti orji in sej  — Živeti od de"dov se tiči!
Gr. Novak.
Življenja
H
a lici pomladi  cvetne znak In  v prsih žarek mladosti: Tak6 mi od doma je spel korak Življenja iskat modrosti.
Življenja modrosti! —  Čarobno takrat To slovo je meni zvenelo !
V nji sreče baje zaklad je bogat — In sreče srce je želelo.
Odšel sem in dokaj  obhodil sveta, A kaj sem izkusil na poti ?
Življenja modrosti svet ne  poznd, Robujejo   mddreci —   zm6ti!
352                                             Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
Njega trdno in togo, naravnost na viš kipeče steblo je kakih 15 cm visoko, čveterorobo in jednovito ali pa vsaj proti vrhu vejnato. Veje so kratke in nosijo navadno posamezne cvetove.
Pritličini listi so jajčasti, topi, premreženi s 5 žilicami in postavljeni tak6 gosto, da narejajo rožico. Stebelni so nekoliko manjši, nasprotni, ob dnu zrasli in tu drobno nazobčani; reclja nimajo nobenega, paroma so razmaknjeni in podolgasti.
Jednakomerno peterokrpa čašica je podolgasto-jajčasta cev, po robeh je perutkasta, med njimi bledo-zelena, spredi pa je razcepljena na pet zvezdasto razprostrtih jajčastih krpic. Vrat je razklan na dve ledvičasti brazdi.
Prijatelju prirode ni pretežka nobena stopinja, da pride o poletji do prelepe cvetke. Ako jo pa ima v nižavi, rad se ji hodi čudit, kadar le utegne.                                                            (Dalje prihodnjič.)
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo  Kaš.
VIII.   Biser roški.
I.
oglej prekrasno dekle med mirtami! Kakor mlada Vesna stoji in gleda po modrem zalivu. Kako jasno je nje čelo, kak6 se ji beli vrat izpod zlatorjavih kit! V temnem očesi sije nebo nedolžnega srca; mila lica cvet6 kakor jutranja zora na oblačkih nebeških! Lahko zakrivljenemu nosku bi rad verjel, da so Rimljani nekdaj ustanovili pristanišče Rože! In otroška ta usta, milejša so od iztočnih rož! Srečen, kdor ...»
»Za Boga, Rihard, m61či vender!   Pojdiva  rajši   k nji, da nama pove, kje je pot na zapadno stran polotokovo.«
»Oj, ti preprosti   človek,«   huduje  se   prvi,   »tolika  lepota ti ne gane srca!«
»Kako li, Rihard; ravno jaz jo uživam z vsem čustvom; ali pripovedovati ne morem, kar umeje samo čuteči duh!«
»Glej ga učitelja! Treba ni, da me tako zavračaš!«  reče Rihard. »Pojdiva torej k dekletu in vprašajva jo,   dasi bi rajši sedel tukaj in
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
353
do skrajnega   dne  užival ta prizor.   Toda   žrtvovati se moram, zakaj sam se ne moreš pomeniti ž njo.«
»Zal! Sedaj šele vidim, da se moram priučiti temu jeziku!« reče 6ni, vitko rasel  mladenič.
Rihard, prava umetniška osebnost, iskrih očij in smehljajočih ust, pogleda ga osupel in se čudno nasmehne.
»Ta divjaški jezik!«
»Zveni prav prijetno,« ustavi ga Hugon. »Jako mi je žal, da nisem tega vedel že prej. Toda kaj le vidi dekle na morji?*
Postaneta za mirtami in se ozirata po pristanišči. Ladjica se bliža bregu, in v nji nekdo   pozdravlja z roko.
Ko je že blizu brega, vzklikne dekle: »Pozdravljen, Marino!« Dasi skoči ondu mlad, čvrst junak na noge in miga z roko, naj ostane, vender steče deklica proti   vasi, in tudi ladjica krene tja.
Ko šine mladenka mimo prijateljev, katera ugleda šele sedaj, oblije jo rdečica.   Toliko da jo Rihard pozdravi — utekla je že.
Potujoča umetnika prehodita na dobro srečo polotokovo severno stran in zavijeta proti bregu.
Brezmejno morje se širi pred njima; čarobno izpreminjajo valovi svojo barvo, šumeči okolo breznih pečin.
Na zapadu se utaplja zlato-rdeče solnce v morje. Svetla proga se vzpenja po valovji od brega do tonečega solnca, in ko je že utonilo, razletujejo se svetlobeli žarki po zapadnem nebu.
Vrneta se proti selu, kjer sta se ustavila za nekoliko dnij, da bi narisala najlepše morske pokrajine.
Rihard sicer spotoma vedno govori po živi svoji navadi, toda Hugon mu ne odgovarja; po glavi mu roji spomin na ono dekle med mirtami.
Pred prvo hišico na morski strani vidita 6no mladenko iz mir-tovega loga, pogovarjaj očo se z mladim trgovcem, katerega sta uzrla v ladji.
V selu čujeta, da je Marino Bondin zaročenec ljubeznive Ev-doksije, katero povprek zovejo »biser roški«. Imovit je sicer, toda prav tak6 zapravljiv in malopriden; vedno streže le po veselicah, srca je nestanovitega, in tako čujeta še mnogo lepih svojstev, katera ženstvo rado pripenja sliki kateregakoli snubača sosedinega. Saj tudi roditeljem ni po volji, ali dekle ga hoče   imeti, in ne morejo se ji upirati.
Ves večer premišlja Hugon o Evdoksiji. Vedno mu je pred očmi, in ne more se ubraniti pikremu čustvu, da je toli mlada že nevesta.
354
Igo  Kaš: Dalmatinske povesti.
Nastopnega dne se seznanita prijatelja naša s starim Nikeforom Vladičem, očetom  Evdoksijinim.
Italijanski se Hugon za silo razgovarja ž njim, in prijazni starec, umirovljen ladjevodja, povabi ju k sebi, da si ogledata njega bogate zbirke, katere je donesel iz morskih   pokrajin vsega sveta.
Jako uljudno ju vzprejme Evdoksija, saj mora sosebno častiti očetove goste.
Hugon se danes ne zanimlje mnogo za tuje orožje in druge inozemske stvari; njega oko se vedno ozira po ugibčni deklici, ki na materino zap6ved pripravlja sadje,  slaščice in žarečega vina.
Toliko živeje se razgovarja Rihard s starim mornarjem in ga po vprašanjih in pristojnih ugovorih sili, da pripoveduje o potovanjih svojih.
Ko sede" pri mizi, nikakor ne umolkne stari Vladič, nego čim-dalje živeje jima opisuje nekdanje svoje dogodke.
Tako jim hitro mine čas. Zaslužni kapetan se je vselej rad pogovarjal s potniki, zatorej prosi tudi danes, naj blagovolita mlada »Evropca« le cesto prihajati v njega hišo, kjer ju bodo vselej radostno vzprejeli. S6sebno Rihard se mu je prikupil, Hugon pa je bolj ugajal ženama.
Umeje se, da prijatelja nista zamudila prilike zahajati k rodbini Vladičevi, in sicer tembolj ne, ker je Evdoksijin ženin po trgovini odpotoval v veliko mesto, kar je Rihard na pol nagajivo povedal prijatelju svojemu.
»Hvala Bogu, da se z Evdoksijo lahko razgovarjam tudi francoski,«  reče nekega dne Hugon, ko se bližata   hiši Vladičevi.
»Hugon, menda včš, da je nevesta?« odgovori tovariš resno. »Ne nadejem se, da se ji hočeš vtihotapiti v srce?«
»Ne boj se; proučujem samo nje čarobno lice in stvarjam v mislih sliko, kateri bode ona glavna oseba.«
Rihard mu ne oporeka. Samo na tihem mrmra Horacijevo: »Sunt quos auriculo pulverem Olvmpicum collegisse juvat . . .« in »Vsakogar veseli svoje . . .«
»Kaj meniš?« vpraša ga Hugon.
»Sam6 to, da je vsaki sliki treba glavne osebe, ničesar drugega,« odvrne mu oni; saj je videl in vedel, da je v prijateljevih mislih Evdoksija že davno glavna oseba! . . .
Istega večera se izprehajata z Vladičevo rodbino in nje znanci na morskem bregu. Rihard se je prijel starega Nikefora Vladiča, Hugon pa je slučajno vodil Evdoksijo. Razkazovali so domačini tujcema sosedne griče in gore, pristanišča in vasi.
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.                                             355
Na vzvišenem prostoru postoje. Ves širi zaliv zunanjih Bok leži pod njih pogledi.
»Vso drugačno sem si mislil južno Dalmacijo,« vzklikne Hugon, »zlasti Boke. O teh resnično čarobnih krajih  niti sanjal nisem!«
»Videli bodete še mnogo lepega«, reče deklica živo, vesela, da tujega gospoda toliko zanimlje nje rojstveni kraj.
»In ako mi vi vse razlagate, bode mi stokrat mileje,« pritrdi Hugon z jasnim pogledom.
Nat6 stopata za družbo na severno stran. Med mirtami in visokim grmovjem južnega raja, ki ravno cvete kar najlepše, vodi ju pot.
Prav ko solnce zahaja, stoji družba na severnem kraji Luštice. Ondu gledajo blesteči prizor zahajajočega solnca in se potem vrnejo k beli kapelici vrhu hriba, kjer se najlepše vidi po vsi okolici — globoko v zaliv tivatski, za katerim se dvigajo v sivi dalji pleše glave orjaškega Lovčena, velikana črnogorskega. V mraku se prostira pred njimi obrežje ercegnovsko, in tema krije luko in polotok. Iz dalje oznanja glasen zvon večerni mir. Vrhovi skalnatih gora. se žare v rmeni svetlobi; očrti vršnih ostrin se plamteč rišejo v temnomodri nebesni svod; niže in niže se spušča bliščeči zavoj. Jasno se svetijo mogočne pečevite stene, ki ločijo zeleno obrežje od kamenitega sveta. V zlatem odsevu se dviga starodavni razrušeni grad nad mestom; celo pozidje morske trdnjave vztli od čarobnega ognja. Kakor jasni rubini plamte dolge vrste visokih oken na nasprotnih hišah, in ves ta divni prizor se zrcali v morski gladini.
Molče stojita Evdoksija in Hugon drug pri drugem; kakor presenečena gledata gore, dokler se žar ne umakne za vrhove, kjer se stopi v bledo-sivem mraku.
Na temnem nebu se užigajo zvezde in odsevajo iz m6rja. Po širem pristanišči pojema zvonjenje, in mirna tišina ju obkroža. V srcih pa jima še zveni zvon blagega večera in v prsih jima še vedno plameni krasota razsvetljenih gora.
»Kak6 lepo je bilo to!« izpregovori Hugon.
»Res, lepo, ali dobrega ne pomeni,«   odgovori deklica zamolklo.
»Nama vender ne more pomeniti drugega nego dobro?« reče on iskreno.
Dekle ga pogleda vprašaje . . . Vidi se ji, da hoče nekaj reči, ali oče Nikefor jo pokliče, da je čas iti  domov.
Rihard je bil vesel in dobre volje, toda Hugon je molčal.
Ko dosp6 do vasi, iz težka najde besed za slovo. Evdoksiji še pošepne:  »Vender niste jezni name?   Smem li zopet priti k vam?«
356                                            Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
Kratko mu odvrne:   »Gospoda sta nam vselej dobro došla.< Priznanje ni bilo, niti vabilo, in to ga je vznemirilo.
»Kaj ne, ta prizor žarečih gora. je bil krasen?« reče mu spotoma Rihard.  »Ali se ti ni globoko   vtisnil v srce?«
»Tega prikaza ne pozabim nikdar!« odgovori Hugon in pristavi nekoliko tise:  »Vsa moja čustva je objela 1  Izgubljen sem!«
Prijatelj morda ni čul teh besed, ali pa se je le delal tako, da bi zvedel kaj več. Toda Hugon molči, in tedaj gresta tiha v svoje stanovanje. —
To noč Hugon ni našel pokoja; nemirne sanje so ga mučile. Drugo jutro stopi bled k prijatelju.
Prav dobro vidi le-ta trpeči izraz na njega obličji in ga hitro pogleda. Potem reče mirno in premišljeno:
»Dragi Hugon,   posloviti se morava;  najin čas je pošel!«
Oni se strese; vender se ohrabri in odgovori, da je tudi njemu po volji, ako odideta. In tedaj odločita za odhod drugi dan, ko se parobrod iz Kotora ustavi pred   Ercegnovim.
Zadnje popoldne prebijeta v družbi omiljenih znancev. Ko Evdo-ksija čuje, da odideta, obledi, toda skoro se uda. Bila je ljubezniva in prijazna, šalila se je z Rihardom in resno govorila z njega prijateljem. Ko se poslavljata, obetajo vsi, da se pridejo poslovit na prod.
Jasno jutro je, ko stopata Hugon in Evdoksija prva proti pristanišču. Govorita sicer o marsičem; toda z nežnim ženskim čustvom umeje deklica govoriti tako, da mu ni možno reči kaj presrčnejšega.
Potrt stopi Rihard k Evdoksiji in reče: »Mila Evdoksija, ohranite nama prijazen spomin, dokler se ne vrneva!«
Tedaj že pristopi čolnar in ju povabi, naj stopita v čoln.
Na produ mahajo z robci. Srepo gleda Hugon na breg.
Sedaj se izgube ostali znanci za hišami, in tožno se ozira Hugon proti mestu.
»Z Bogom, z Bogom, sladki sen!« reče Rihard na tihem; toda prijatelj ga umeje, in hud pogled ga plača za porogljive besede.
Ko pluje uro pozneje parobrod mimo pristanišča roškega, stoji med mirtami, kjer sta jo prijatelja prvič ugledala, Evdoksija in maha z belim robcem v zadnji pozdrav.
Z ladje ji odzdravljata prijatelja.
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.                                             357
II.
Minilo je nekoliko mesecev.
Za poletje je bila odločena Evdoksijina poroka.
Zvedel je Marino marsikaj, kako uljudno se je vedla njega nevesta proti tujcema, in vzbudilo se mu je nekovo grko čustvo, dasi ljubosumnosti ni imel pravega vzroka. Toda gledal je nevesto nekako nejeverno in zahteval, da se določi dan poroke.
Ali odurno, strogo vedenje njegovo, toli različno od vedenja onih tujcev, strašilo je deklico, in odlagala je odloko od dne do dnč, od tedna do tedna, pri čemer so jo radi podpirali   roditelji.
»Pomlad je minila, in še ne vem, kdaj hočeš stopiti pred oltar,« deje nekega dne Marino. »Toda dobro vem, zakaj se braniš. Oni tujec ti roji po glavi. Ali ni tako? Povej!«
»Hugon, misliš? Kakor brat mi je drag!« odgovorila mu je mirno, saj sama ni vedela, da ji je mnogo mnogo dražji . . .
»Prepričaj me in privoli, da se skoro   poročiva.«
»Počakaj še, Marino, potrpi  do jeseni!«,
Razvnet se obrne Marino in odide   na prod .  .  .
Hugon je dopisoval pogostoma.
V  nekem listu je govoril o hrepenenji — o ljubezni svoji in prosil Evdoksijo, naj mu odpiše, ali jo sme priti pozdravit, nevesto svojo. Zakaj  tako ne more živeti dalje; želi si odločnega odgovora.
Od neizmerne boli se je takrat sklonila Evdoksija. Največja sreča, združitev ž njim, bila je tako blizu, bila je v nje moči, in vender še misliti ni smela nanjo !
Odgovorila mu je preprosto, da ji bije srce zanj kakor za milega brata, toda — Marinu je dala besedo, kateri se ne more izneveriti. Z lažjo na ustnih da ne more stopiti pred oltar. Naj se je prijazno spominja, naj bode prav srečen daleč od nje.
Odbijala mu je torej prošnjo; ali poznala seje vsaki besedi notranja bolest, da se mora odpovedati njemu, in to je provzročilo, da je sklenil Hugon odpotovati na jug, kjer se mu morda posreči . . . niti domisliti si ni mogel, kaj; gledal je samo, da kar najhitreje dospe na morje in v daljni kraj.
V   tem je Marino privolil, dasi ni mogel prikrivati ljutosti svoje, da  se poroka preloži na pozno jesen.
Evdoksija je bila sicer odločena, da mu poda roko, toda želela je kolikor moči odložiti oni čas;   marsikaj je cula  sedaj  o ženinovem
23
358                                            Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
življenji, kar ji ni prijalo. On sam se je delal vedno radostnega in je dostikrat prihajal na polotok, kjer je našel nekega dne — nepričakovanega tujca. Hotel se je pokazati izobraženega moža, zat6 ga je uljudno pozdravil. Bil je tolikanj dobre volje, da si je deklica vesela oddehnila, zakaj bala se je že nepriličnosti.
Na videz prijateljski se poslovi prvi večer.
Ko pride Marino pozno zvečer v mesto, napoti se v gorske ulice, držeče proti gorenji trdnjavi, stopi v nizko hišico in vpraša, ali je Mijat doma.
Medel, visok mož prežečih očij mu stopi naproti:   »Kdo je?«
»Jaz, dragi Mijat. Rad bi govoril s tabo. Ali si sam?«
»Aha! Gospod, stopite v sobo;  ondu naju ne čuje nikdo.«
Marino gre za njim v slabo razsvetljeno, zatohlo sobo. Ondu sede na razdrapan stolič, potegne steklenico iz žepa in jo poda 6nemu.
Ko jo Mijat vedno iz nova nastavlja na usta in srka žgočo tekočino, razlaga mu Marino svoje namere in mimogrede" tudi njih vzroke, pri čemer oni časih prikima, nateza in gubanči obrvi, češ, da je s tem zadovoljen, z onim pa ne.
»In dvajset zlatov mi daste?« vpraša naposled.
»Dvajset težkih zlatov, ako dobro zvršiš svojo nalogo; toda skoro mora biti!«
»Zadovoljni bodete. Imam tam na oni strani —« rekši pokaže proti zapadu — »prijateljev, ki mi radi pomorejo; ali temu treba časa in novcev!«
»Novcev dobodeš, kolikor treba, ali časa mi ne trati,« reče Marino.
»Stalo bode dosti. To je izvrsten izum. Videl sem nekdaj jednako stvar. Lahko jo priredim, kjerkoli hočete; o določenem času zdrsne vzmet, poči, in največje ladje se razprše v zrak I Toda za vaš namen potrebujemo majhne stvari; ne mnogo hrupa, in sam6 sprednji del ladjin, pravite? — To bode težko delo!  Koliko mi naštejete na roko?«
»Za sedaj sto goldinarjev,« reče Marino in odšteje denar na mizo.
»Tedaj mislite resno?« reče oni, in oko se mu zaiskri. »Ali stvar je draga, jako draga, in dodati morate še toliko. Treba mi jih je tudi za pot. Odriniti moram v Bari na Laško in odtod moram dolgo potovati po kopnini, da pridem do prijateljev, in ti bodo tudi zahtevali nekaj.«
»Dobro, evo ti še sto goldinarjev, in glej, da se vrneš najkesneje začetkom prihodnjega meseca. Vidiš, osmega kimovca mora oni stroj izpolniti svojo dolžnost!«
Rastislav : Roža življenja.                                                  359
»Da, da, na Malo gospo. — Dvajset   zlatov mi  hočete dati?«
»Gotovo, ako se ti posreči.«
»In ako ne?«
»Vešala!«  pravi Marino zaničljivo in se odpravlja.
»Obetajte mi jih trideset!«   prosi Mijat preponižno,  »in videli  si bodete čuda.«
»Bodisi; toda ako izpregovoriš o tem besedico, glej ta samokres! Te svinčenke prejmeš, da te glava nikdar več ne bode bolela!«
Prestrašeno   renče pogleda Mijat grozečo cev.    »Ne bode  treba. Dobro vam poslužim.«
Ko odide Marino, prešteje Mijat denar in ga zadovoljen vtakne v žep.
»Tak6, vas imam, drugi pa še pridejo. Jaz te bodem že golil ! Le počakaj, ti trdoroki lakomnik! Kako dobro, da imam oni vražji stroj pri sebi in da umejem, kako je ravnati ž njim I Haha! Na Laško pojdem, ali pa tudi ne. V Dubrovniku lahko živim dva tedna veselo, da bode kaj 1«
Tak6 govori Mijat, izpije  steklenico in se vrže na ležišče.
(Konec prihodnjič.)
Roža življenja.
ebd mi rožo podelilo,                                   Ob zori skrbno ji  prilivara,
Ko stopil v svet sem mladolet,                       Da cvetja dan ne zamori,
Prejel sem z rožo  naročilo:                             In v mraku rožo  to zakrivam,
»Zvesto ji  čuvaj mladi cvet!«                         Da ne konča je mraz noči.
Ko roža meni ta usahne,
Usahne riidost ž njo sveta, In v prsi smrt ledena dahne
Ter živel bodem —  brez sred  .   .   .
Rastislav.
23*
47«
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš. VIII.   Biser roški.
(Konec.)
a Luštici pri Rožah so živeli po starem običaji. Hugon je prihajal k Vladičevim, risal in pripovedoval, Evdoksija pa ga je poslušala. O zadnjih svojih listih nista govorila; ali njiju čustva je ovajalo oko, in marsikdaj se je nagubalo lice Marinu, ki je bil tudi pogostoma navzočen. Toda pravega vzroka tožbi ni imel, ker je bila prav sedaj Evdoksija proti njemu tolikanj ljuba kakor še nikdar, proti Hugonu pa se je vedla kakor proti bratu ali dobremu  prijatelju.
Pogostoma so se vozili na jadra po pristanišči in se časih iz-kusali, kdo je urnejši in kdo bolje vlada jadrom in krmilu.
Veseli so bili teh voženj tako, da so si izmislili za prihodnji praznik veliko jadranje na prosto morje, kjer naj se odloči, komu gre prva pohvala.   .
To je bilo novo delo našemu prijatelju. Stari ribič ga je poučeval, kako je ravnati z jadri in s krmilom, in dostikrat sta vse popoldne ostala na morji; na večer pa mu je še stari Vladič naročal to in ono in ga pripravljal za veliko borbo.
Ko se je vožnji že bolje priučil, povabil je nekega dne Evdoksijo in nje mater na ladjo. In to je bilo zlo. Marino se je tresel od jeze, in ko so se vrnili z morja, očital je Evdoksiji vpričo vseh nje vedenje, rekši, da mu ni po volji, ker pušča ženina samega in se vozi s tujcem po morji. Toda oče Nikefor je pomiril razjarjenega moža, in neljuba nevihta je bila skoro zadušena.
Nastopno jutro prejme Marino poročilo, da ga Mijat na večer pričakuje. Zdrzne se nekoliko, toda zdajci se mu ok6 vražje zablisne, in iz težka čaka noči, ki mu mora naznaniti pomoček za osveto . . .
»Tedaj vidite, da ni nevarnosti za onega, ki sedi pri krmilu; samo sprednji del ladje se razruši. In čas se da prirediti kar najnatanč-neje«, pravi Mijat, ko razkazuje Marinu strojček s kolesci in napetimi vzmetmi. »Samo recite, kateri dan, katero uro, katero minuto bi radi imeli? — Ali   morda  ne mislite  več na to?«   pristavi   porogljivo, ko
Igo Kaš:   Dalmatinske povesti.                                             479
gleda Marino zamišljen predse. »Saj dekle tudi lahko prepustite onemu tujcu ! Kaj vam je treba žene, ko jih lahko na vsak prst dobite po deset!«
»Molči   in   poslušaj,«   zavrne   ga   Marino   bledega   obraza.    »Na praznik ob petih pop61dne bodi. Ti me v čolnu prepelješ na ono stran, in ko   pojdem k  Vladičevim,   greš   na mojo   jadrenico,   katero ti pokažem, in prirediš   stroj.   Kadar   odjadramo, vozi se za menoj,   da se otmem o pravem času. Toda glej, da te nikdo ne spozna!«
»Vem, vem! Meni lahko verujete! — In sedaj  plačilo!«
»Po dovršenem delu!«
»Gospod, onadva stotaka nista bila dovolj. Dajte še kaj!«
»Vraga! Koliko še hočeš?«
»Petdeset goldinarjev še in moje plačilo! Ljubše mi je, ako me prej  plačate; Bog ve, ali se kesneje še domislite te malenkosti!«
»Lupežl Treba me ni opominjati, saj sem ti prinesel plačilo. Evo ti dvajset zlatov!«
Zeljno seže Mijat po njih in jih pregleda.
»To je premalo.   Za to ne storim ničesar.«
»Daj pa meni, storim sam!«
»Ne, tega ne umejete. Tedaj, kadar se posreči, kar namerjate, daste mi iz nova dvajset zlatov.«
»Deset, ne jednega več. Kakor hočeš. Ali si mi poslušen, ali mi pa vrni novce.  In  ni mi treba tvoje pomoči!«
Rekši seže na mizo, kjer še leži denar.
Mijat ga pokrije z roko:  »Ne, ne, pustite; vse vam storim.«
»Tedaj veš, kar je treba. Bodi  oprezen.«
»Ej, ne pravite mi tega!  Z Bogom!«
Marino odide. »Sedaj se veseli, krasna nevesta!« reče v sebi. »Ne on, ne jaz — omožiš se na morskem dnu.«
V sobi pa pospravlja Mijat novce in govori za Marinom:
»Sedaj te imam v pesti! Sedaj se mi bodeš pokoril za to, kar si mi storil pred petimi leti, ko si me tožil zaradi tatvine! Ali misliš, da sem pozabil ? — In kaj sem ti vzel ? Sodček rakije za grlo 1 — Tvoje novce imam, za to prejmeš mojo osveto! Onih deset zlatov ti darujem!«
Smeje se skrije nevarni stroj pod posteljo.
»Kaj so meni storili Vladičevi?«
Sedaj se zamisli.   Nekako zadovoljna radost ga obide,   ko reče:
»Ali bode to veselje!«  —
480
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
III.
Jasno je napočilo jutro osmega kimovca.
Hugon je pohajal po brdovji. Gnala ga je nekova notranja sila, da se je posvetoval sam v sebi. »Česa še iščem tukaj? Evdoksije ni moči pripraviti do drugih mislij,  in sam živim čudno zaničljivo!«
Kri mu šine v lice, ko tako pomišlja, in odloči se odpotovati. Ali zdajci se domisli: »In kaj bode z Evdoksijo?« Toliko se ga je privadila, da bi jako čutila njega odsotnost, pogrešala bi ga in žalovala ! Zat6 je trdno uverjen, da mora ostati.
Več dnij je že trajal oni notranji boj, ne da bi mogel ukreniti kaj pravega. Sedaj pa sklene, naj odloči Evdoksija sama, ali bi ostal ali ne.
Ko se vrne v vas, zbirajo se baš v pristanišči ovenčani čolni in z mrčjem pokrite ladjice, da odrinejo proti Sutorini k beli Marijini cerkvici. Ostali stanovniki roški pa postajajo pred hišami in gledajo za odhajajočimi znanci.
Evdoksija je stala na balkonu, čegar ograja je bila odičena s cveticami in olejandri. Ko jo Hugon ugleda, pozdravi jo, trdno odločen, naj precej razsodi o njega nameri.
Napoti se v nje hišo, kjer ga vzprejme prijazno kakor vselej in ga za roko odvede na balkon.
Kakor temno-modra planota se razprostira pred njima morje, samo krožci lahnih valov se blišče v svetlem solnci. Ladje na jadra in na vesla orjejo po valovji iz vseh krajev. Petje in radosten smeh se razlega ž njih, in mogočno pluje med njimi proti Kotoru parobrod, kakor bi plaval labod skozi goste vrste kričečih rac.
»Tam plove ladja, ki me morda že jutri odpelje,« reče Hugon na lahko.
Evdoksija se zgane.
»Kaj, oditi hočete?«  izpregovori s tresočim glasom.
»Rad bi ostal pri vas za vse življenje! Toda čemu? Bodiva si odkritosrčna. Znano vam je, kak6 vas ljubim . . .«
»Nikar! Ne govorite dalje, ljubi Hugon« — prvič ga je nagovorila po imeni — »ne težite mi duha, ki je itak žalosten dovolj. Usmilite se me in ostanite mi prijatelj kakor do sedaj — o potovanji pa ne govorite.«
»In vender moram!« reče Hugon, umikaje se nje pogledu. »V strastnem, nekoristnem boji se mučiva, in oteti se ne moreva, dokler
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
481
ne opustite nesrečne misli, ki vas sam6 trpinči . . . Marina ne ljubite in vender mu hočete podati roko!«
»Ako tako mislite, to je seveda najbolje, da odpotujete«, seže mu deklica tožna v govor. »Morda je bolje — za vas, ako me pustite samo.«
Bledo je nje lice,  oko žareče in brez solza.
»Ali za Boga, kak6 temu pomoči, Evdoksija? Cujte me, recite odkrito Marinu, da ga ne marate, da mu ne morete biti žena!«
»Ne, ne! Obetala sem mu, in ako me ne oprosti sam, tedaj se ne morem oteti teh spon. Oprostil pa me ne bode, dasi mi umira srce. Na pravico svojo se opira, in ni ga človeka, da bi mu jo ovrgel, kaj li jaz!«
»Ali to je nečloveško! Saj se mu niste prodali z dušo in telesom!«
»Nevesta se ne sme izneveriti obetu. Nikdo bi me ne pogledal!«
»In svojega življenja srečo hočete žrtvovati predsodku, prenagljeni besedi, dasi proti volji svojih roditeljev ? Mlado življenje bi vpregli v jarem, ki vas bode težil vse življenje? In ne samo svoje sreče, Evdoksija, vi žrtvujete tudi srečo nekoga drugega — zaradi nepremišljene zvestobe!«
»Kako me žalostite! Da bi mogla ravnati drugače — danes vam povem odkrito: da morem drugače, nikdar bi ne učakali žalobe zaradi mene! Druga bi si izvolila smrt — jaz vzprejmem trdnega srca, kar mi prinese bodočnost, dasi dobro vem,   da ima meni zgolj togo!«
»Tedaj vidite, Evdoksija,. da je res bolje, ako grem. Glejte, kak6 se dviga dim iz dimnika! Jutri se vrne parobrod in me odpelje v domovino!«
»In jaz ostanem tukaj — toda pojdite, saj mora biti tako ! Kdo ve, kaj bi se pripetilo! Ali ločiva se prijateljski, samo to mi obetajte,« reče Evdoksija na pol glasno.
»Nikdar te ne pozabim, ti vzorno, hrabro dekle! Nebeški Oče te blagoslovi in ti zlajšaj breme, katero vzprejmeš tak6 svojevoljno,« odgovori Hugon in ji stisne roko.
»Ne svojevoljno« odgovori deklica. »Bil je čas, ko sem poznala samo Marina in se nadejala, da bodem srečna ž njim. Takrat sem se mu obljubila. In prišel je čas, ko sem se mu izneverila v srci . . . Sedaj je vse pri kraji . . . Toda pustiva te misli. Danes prebijva dan, kakor bi ne bila govorila ničesar.«
v
»Kakor želite, Evdoksija! Žalovati nama bode seveda še časa dovolj.«
482
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
»Pojdite sedaj, da pomagava očetu urediti našo ladjo. Kako se veselim popoldanske vožnje! Zadnje moje veselje bode . . . Kje bo-dete jutri obsore?«
Predno ji more odgovoriti, odvede ga v bližnjo sobo, kjer stari kapetan preizkuša vrvi in nekemu mornarju naroča, kak6 je opraviti čolne.
Skoro pride tudi Marino.
v
»Kaj pa delate tukaj? Čemu te priprave? Evdoksija in vi se bodete peljali z menoj na moji ladji!«
»Dobro,« reče Hugon posiljeno vesel, »z menoj pa se popelje mati. Radoveden sem, katera ladja bode prva!«
Lahke, svetlo - sive meglice so polegale po vrhovih golih gora, znak, da po zračnih višinah prevladuje sever. »Burja visi na gorah«, govori ljudstvo. Hladen vetrič je pihal od severovzhoda čez zaliv, ko so popoldne odrinili štirje čolni po morski ožini proti prostemu morju, kjer so se postavili v vrsto.
Na levem krilu je stala jadrenica Marinova. Na sprednjem predelu je sedela Evdoksija, na krmilu stari Vladič, Marino pa se je bavil z vrvmi pri jadrih in se razgovarjal z nevesto.
Na drugi ladji sta bila Hugon in mati Evdoksijina z nekovim ribičem;  dalje sta došli še dve jadrenici iz Rož.
»Pred vetrom tja!«  vikne kapetan.
Jadra se razpno, in čolni zdriče po valovih, kamor jih žene vetrič. Tako plujejo skoro v premi črti; kar Marino neokretno nategne vrvi in zavrne jadra tako, da krene njega ladja proti bregu.
»Kaj pa je?«  vpraša. Vladič.
»Vrvi so se zamotale,« odgovori Marino. »Pojdite, oče Nikefor, uredite jih zopet, dočim bodem jaz vladal krmilu.«
»Dobro! Pa drži naravnost in krepko, da pridemo zopet v vrsto!« reče starec in se mu umakne.
Evdoksija sedi mirno na sprednjem kraji. Samo nekoliko odgovarja Marinu, ali zaradi vetra ga ne umeje dobro. Bleda je, in nje oko pogostoma zre na ladjo, kjer je  nje mati.
Sedaj je kapetan uredil vrvi. Sedel je sredi ladje, čvrsto jih nategnil in zapovedoval onemu na krmilu.
Tedaj pogleda Marina. Bled kakor stena je, in lice mu je razrito od notranjega strahu.
»Kaj ti je, Marino?« vpraša ga Vladič sočutno.
»Nič posebnega. Glava me boli!«
»Ali naj  krenemo k bregu? Morda ti odleže!«
Igo Kaš: Dalmatinske povesti.
483
Marino pogleda na uro: »Ne, ne; le dalje v istem tekul« reče s tresočim glasom.
»Toda ti nisi zdrav,«  ugovarja kapetan.
»Ej, nič ni, skoro preide. Le dalje!«
Vladič nategne vrvi in krene tako, da se veter na vso moč upre v napeta jadra; kakor ptica leti ladjica, pustivši vse druge za seboj.
»Ura!« zazveni z drugih ladij. Evdoksija vihti z robcem, Marino sname klobuk in pozdravlja — zdajci zamolkel pok, in s strašnim krikom šine Marino z deskami vred kvišku; krmilni del ladje je razrušen, sprednja polovica pa odleti po površini, tako da se stari kapetan  zvrne v m6rje.  Evdoksija se pridržuje na skrajnem robu.
Kaj se je pripetilo ? Nikdo si ne more pojasniti nesreče, toda vsi hite na pomoč. Kapetana ujamejo iz valov, ali Evdoksija je izginila z ladjinim delom vred.
Hugon sleče gorenjo obleko in preži, kje se kaj prikaže. Zdajci ugleda nedaleč Evdoksijin robec, s katerim mu je prej odzdravljala. Hitro skoči v morje in plava proti njemu. In kakor bi mu hotelo nebo poplačati srčnost, prikaže se deklica na površini. Hugon jo hoče prijeti, ali Evdoksija se brani, rekši: »Sama splavam do ladje; pomagajte mi le, da pridem vanjo!«
In skoro potem sedi poleg prestrašene matere. Sedaj, ko je minila nevarnost, joče se na tihem, ne vedoč zakaj.
V  tem iščejo drugi Marina. Toda nikjer ni videti sledu, le morje je rdeče od krvi. Ladjica z Vladičevo družino krene domov. Nem sedi stari Vladič; srčna žalost ga je obšla. Noge ga bole, sam ne ve, kaj ga je toliko dregnilo, da jih ne more iztegniti. Tudi mati je kakor okamenela od strahu. Ribič na ladji vesla urno, in Hugon ga podpira na vso moč. Njega oko zre ljubeče na bledo Evdoksijo. Ko se približajo pristanišču, obledi deklica še bolj, naposled se nasloni na mater in omedli. Brzo jo preneso v hišo; tudi kapetan ne more sam hoditi.
Hugon pošlje po zdravnika, in v tem ukrene, kar je najpotrebnejšega. Očeta in hčer, ki se skoro zopet zave, morajo spraviti v posteljo.
Hugon prime deklico za hladno roko in jo iskreno pritisne na srce; Evdoksija ga tožno  pogleda, potem zamiži.
V  tem času je odšlo mnogo čolnov iskat Marina. Ko se proti večeru vrnejo, našli so Marina mrtvega in strašno razkosanega.
Odpeljali so ga v Ercegnovi.
Ona »mala stvar« Mijatova je bila spravljena pod krmilom in je storila svojo dolžnost o zaželenem času.   Toda uničila je njega sa-
484
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
mega, ki jo je naročil;   oni   pa,   katerim  je   bila   namenjena   poguba, oteli so življenje.            ,
IV.
Nezgode ni bilo moči pojasniti. Očito se je namerjalo zločinstvo ; toda komu je bilo namenjeno in kdo ga je provzročil, tega se ni mogel domisliti nikdo. Ako je vedel Marino zanje, vzel je tajnost s seboj v grob. Tudi sodna preiskava, ki je bila Hugonu jako mučna — zakaj vedeli so o njega srčni zvezi z Evdoksijo — ostala je brezuspešna. Dokazala pa je nedvojbeno, da ni bil Hugon v nobeni dotiki z zločinstvom.
Evdoksija ni zbolela. Zdravi duh, krepki nje život sta jo ubranila bolezni. Slabše je bilo kapetanu, kateremu so se noge zelo pobile. Vender je   tudi njega tolažil zdravnik, da skoro okreva.
Kakor prej je zahajal Hugon tudi sedaj k Vladičevim. Ali Evdoksija se mu je boječe izogibala, in sam je predobro cenil nje notranji boj. Moral se je pa tudi ozirati na sosede. Torej se je sedaj, ko ni bilo več nevarnosti nI za očeta, nI za hčer, odločil odpotovati na sever.
Evdoksijo naprosi zadnjega razgovora. Deklica ga prijazno vzprejme, prime ga za roko in mu iskreno pogleda v oči.
»Prav je, Hugon, da odpotujete. Sedaj vas ne zaviram več. S starimi spomini moram sama dognati boj. — Kdo bi si bil mislil kaj takega!«
»Pustiva minulost, draga Evdoksija, govoriva rajši o bodočnosti.«
»Nikar, nikar, ničesar o tej, sedaj ne!« brani se ona. »Ko bodete doma, spominjajte se me in pišite mi, kako živite. Tolažilo me bode v tej samoti!«
»In kadar pozabite starih zavez, ali smem priti po vas, po nevesto svojo?«  reče Hugon iskreno.
Evdoksija stoji nepremično. Zdajci povesi oko in reče polglasno:
»Vrnite se in vzprejmite srce, ki vam je tako zvesto, tolikanj udano!«
Solza ji priigra v oči in obvisi na temnih trepalnicah, ko se mladenič skloni k nji in jo rahlo poljubi na čelo.
»Sedaj odpotujem lahkega srca!« vzklikne Hugon radostno. »Poslavljam se v svesti, da se skoro vrnem. Z Bogom, ljuba moja, in pričakuj me!«
Žalno in vender veselega srca zre deklica za njim, ko se gre poslavljat od nje roditeljev. In ko se zapro vrata za njim, obrne se proti podobi pomočnice Marije: »Blagoslovi ga na poti, ti zvezda morja! Ohrani ga, saj je vse moje veselje na zemlji!«
Igo Kaš:  Dalmatinske  povesti.                                             485
Jesen s svojimi plohami in viharji je minila. Pogostoma so morale ladje iskati zavetja v varnem pristanišči Rož in čakati, da se jim posreči prepluti ožino, ki drži   iz Boke v širo morje.
Nastopila je zima. Gole višine strmih gora so se lesketale v bliščeči snežni krasoti,   obrežje pa je zelenelo kakor spomladi.
Stari Vladič je popolnoma okreval, in Evdoksija mu je pomagala vedno iz nova čistiti in urejati njega zbirke. Vsa družina je živela več zase. Hugon je dopisaval cesto, in ko je prijadralo novo leto v dežel, naznanil je, da skoro dojde po nevesto svojo.
Evdoksija se je v tem času razcvetela še krasneje. Otroški obraz je vzprejel vzorni odsev ženske resnosti: iz neizkušene deklice je vzrasla ljubeča žena, in srčno vesela je pregledovala zaklade, ki so se pripravljali za poroko. Mati pa je delala po svoji mirni navadi in učila hčer vsem potrebam, ki lepšajo   dom in omiljujejo domačnost.
Nekega jutra stopi stari kapetan k hčeri in reče:
»Bil sem gori na brdu. Parobrod se že vidi.«
»Tedaj pojdi z mano, oče, pojdi, da pozdraviva njega!«
Rekši odvede očeta na ono mesto, kjer je nekdaj — na pol otrok — pozdravila Marina in kjer je pozdravljala odhajajoča prijatelja. In sedaj, ko krene parobrod v mogočnem krogu skozi ožino, ne more se ubraniti solzam. Z robcem vihra, in glej, na kraji ladje takisto nekdo vihti bel robec; ihte se privije deklica očetu: »Oh, oče moj, kako sem  srečna!«
»Kakor si zaslužila, ubogo dete!« izpregovorf Vladič ginjen in jo pritisne nase. »Vender glej, še nekdo drug pozdravlja! To bode moj Rihard! — Pojdi, da ju slovesno vzprejmemo.«
Se nekoliko mahljajev z robci, potem pa hitita domov: v jedni uri morata dospeti prijatelja.
Vsa vas je na nogah, ko se razširi ta novica. Vsi hočejo pozdraviti obljubljena potnika na produ, tudi Evdoksiji na veselje, zakaj »biser roški«  so čislali vsi.
Sedaj se približa ovenčana ladja, katero je poslal Vladič po prijatelja, sedaj prisloni, sedaj skočita Hugon in Rihard na kopnino. »Dobro došla!« pozdravljajo ju vsi. Stari Vladič iskreno objame si-novca svojega, in tudi Rihard čuti njega objem. Potem ju odvede v hišo k ženam.
»Evdoksija!« — »Hugon!« vzklikneta oba zajedno. Hugon objame nevesto, in ona skrije glavico na njega prsih . . .
31
Josip Start:  Pisma iz Zagreba.
489
mernim uvodom. Tretja knjiga nam prinese nadaljevanje „Slik iz občega zemljepisa" od prof. Hoiča, za četrto pa je prof. Caric v spomin štiristoletnice, odkar je bila odkrita Amerika, pripravil spis ,,Krištof Kolumb in odkritje Amerike". Peta knjiga bode nadaljevala občo zgodovino in obsezala prevod „Mignetove zgodovine francoske revolucije'' od prof. Rabara. Tem prezanimljivim poučnim knjigam se pridružijo tri zabavne, med katerimi bode roman, kjer nam Gjalski opisuje dobo „ilirsko" in nje prvake. Za deveto knjigo je prof. Senc prestavil „Plu-tarhove životopise slavnih Grkov". V svoji zalogi, a Matičarjem po znižani ceni, izda „Matica" letos tudi prof. Klaičevo „Hrvaško pesmarico", dočim je nadaljevanje „Knjižnice za hrvaške trgovce" prepustila deželni vladi, kateri je v ta namen izročila vse dotične rokopise, kolikor jih je bilo že   pripravljenih za tisek.
V gospodarskem svojem poročilu je gosp. Kostrenčič najprej omenil, da je Matičina hiša dozidana in da so poravnani vsi troški v znesku 74.930 gld. Ker je mestno starejšinstvo zemljišče „Matici" darovalo in ker je zaradi novega kolodvora vrednost hiš sploh poskočila v tem kraji mesta, zato je Matičina hiša danes med brati vredna najmenj 90.000 goldinarjev. Od hišnih dohodkov se bodo 4°/0 trosili v književne namene, ostali denar pa se bode vlagal v posebno amor-tizacijonalno glavnico, od katere se bodo plačevali davki, popravki in kar bode sicer treba za vzdržavanje hiše. — Udov je štela ,,Matica hrvaška" 1891. leta 8.100, torej za 313 več nego leta 1890. in sploh več nego kdaj prej. Od teh je bilo 1.267 ustanovnikov in 6.833 ^-nikov. Dohodkov je imela lani 29.776 gld., od katerih je 22.584 gld. potrosila za izdane knjige, 3.353 gld. dodala temeljni glavnici, ostalo gotovino 3.839 gld. pa vzela na letošnji račun. Vsega Matičinega imetja skupaj z raznimi ustanovami za nagrade pisateljem je sedaj 140.628 gld., in sicer 90.000 gld. na Matičini hiši, 50.628 gld. pa v raznih državnih pismih. Razven tega ima „Matica" v svoji zalogi še za 14.000 gld. nerazprodanih knjig. Za novce, ki so ji ostali od nabrane vsote za nagrobni spomenik Avgustu Šenoi, dala je pri hrvaškem umetniku Rendiči izklesati istega pesnika veliko marmorno poprsje, katero podari zagrebškemu mestu, da ga postavi kje na odličnem trgu.
Ko je „Matica hrvaška" leta 1876. prešla v mlajše roke, štela je vsega skupaj 32.640 gld. imetja; pod vodstvom novega odbora, zlasti prezaslužnega tajnika in blagajnika gospoda Kostrenčiča, narasla je za petnajst let na že omenjeno vsoto 140.628 gld.! Kdo bi se ne veselil tolikega uspeha! In kaj je največ pripomoglo temu uspehu? Pripomogla je zloga in neomejeno vzajemno zaupanje odbornikov, ki so