ST7-Itosla,T7- I Dstn.Ica,- XVII. 1864. V tem tečaju je »Umazani pisatelj v peklu" v 20 odstavkih prva popevka, v kateri S v i t o s 1 a v kaže veliko odgovornost, katero imajo dotični pisatelji, posebej pesniki (1. 8); iz nje bodi na primer: 1. 0 gorjč mi! kje prebivam? 2. Oh negrečni! sem le mislil 3. Rekli so: ta narod Ijubi, Po vsih udih ogenj peče,Pridobiti si veljavo; Zanj se trudi in spisuje; Na žerjavci tu počivam, Sem imel le svet ? čislu,Jaz pa mamil sem k pogubi, Reka z žepla p6d-me teče! Pa aamudil večno slavo! Speval le, kar serca truje, To je res peklensko žrelo, Posvetnjaki so mi djali: Pisal spotikljive čenče, Ki sercš vanj ni verjelo, Vzvezdebomotekovali; Strupil dvice in mladenče: Zdaj čutiti mora ga. Jaz pa v peklu zdaj gorim! Oh, kako me peče zdaj! 10* 4. Za ljubezen sem umiral, Skladal mesne sem novele, Strune polzke vedno vbiral, Bral zaljubljene gazele. Ustom med, al sercu zmije, Ble so moje poezije, Ki me t peklu grizejo. 6. Zdaj mi stavijo spomine In pleto na grob mi vence, Hvalijo mi pesmi, čine: Mene pa peklenske sence Strašijo v ti grozni ječi; Kad vse misli muke veči Tarejo me vekomaj! . . . 5. Sem za časnike pisaril, Vero tiho spodkopaval, Mnoge serca sem pokvaril In pravico prevračaval; Greh sem po hinavsko likal, Kjer le mogel, čednost pikal; Svet pa mi je prav dajal. 20. 0 ve torke, o ve zmije, Kdaj nehate me pekliti? Kolobar krog vas se vije, Kolobar je vekoviti: Čul ne bom rešenja zvonca, Moje muke so brez konca, Stok in jok brez upanja! To spomenico naj bi Zg. Danica ponatisnila večkrat, dabi umazani pisatelji ne imeli nobenega izgovora! — Str. 120 je v razdelku rLešniki, jabelka ia lesnika (Jeranu: lesniko-a)" na vprašanje: Bela Ljubljana — Iše župana — Kakšnega župana? — prepošten odgovor za vse čase veljaven: BAko potrebujete sveta: dajte levežem očeta; — mestu modrega mestnjana, cerkvi moškega kristjana; — čednosti, pravici brambo, grehu in nesnagi kambo; — za beznice in pivnice skerčevavca, za ulice o mraku pometavca; — za lenuhe, postopavce šilo, za igravce, potepuhe pa strašilo; — za terštvo, obertnijo podpornika, za šole in učenost zagovornika; — za oginj in prepir gasivca, za prederznost pa grozivca; — za rojake vstave zverševavca, za vse dobro prijatla in spolnovavca". — Str. 238 nahaja se vzvišena pesem nČeln sv. Petra", v novojorškem kat. časniku Fr. Hahn, poslovenil Svitoslav, v 14 kiticah. Na priiner bodi: 1. Šumi vihar in čelni6 grč 2. Že plove osemnajst sto let Naprej naprej tje na morje,Po morju, vsak čas je otet; Proti na mirjade klečet če tud ga obdaja černa noč, V globinah ribški čeln požret'. Nad njim se stare vsaka moč; Bedakov krič nič ne zaleže, Ker čelnič vselej breg doseže. Je preč, je preč! kriče bedaki, Poginil čeln bo v borbi taki! 3. On, ki ima v roki grom, vihar, Je tud kermilni gospodar, Ki stesal ga je sam terdno, Zre ko v nevesto vanj zvesto: Ko b' stožeri se neba sterli, Ne bodo ga valovi žerli! . . 14. Ki znamnja Božje vidite, Nevesto glejte! lepa je; Prostostje, kjer jeBožjiduh, To priča Pij, posluh, posluh! 0 živi Pij in zdrav nam bodi! Ohrani Bog Te med narodi! Morebiti bi se kaj naslednjega prileglo za napis ob pokopališi (str. 236) Bil sem prej — Kar ti zdej; Pa boš koj — Sosed moj: Cvetek vel — Prah, pepel. Tu postoj — Dragi moj! In prevdar' — Ravnokar Boš tud ti — Kar smo mi. Mine cvet — Mine svet; Mine čas — Mine kras; Mine vse — Mine vse: Duša ne — Duša ne! Dobro osoljeno je voščilo, katero daje na povabilo nTriglav sosedu Kumuza novo leto 1864", češ, govoril si lani osorej, da se hočeva midva — skerbna in poštena možaka in domorodca — lotiti olike svojega naroda . . . Poslavila sva to leto marsika- terega svojih zaslužnih sinov ia storila neumerljive njih iraena, nekaj pa sva spomin nekdanjih poživila . . Lepo in dostojno bi bilo, ako bi se semtertje marsikaj okornega omečilo, resastega omelo, ojstrega ogulilo, osornega ukrotilo, robatega obrusilo, divjaščega upitomilo, hlodastega otesalo, palečega ohiadilo, butastega ugladilo itd. . . Lepe prijazne Šmarnice, ki sva jih zopet to leto veselo obhajala in ki k oliki ljudstva silo veliko pripomorejo, in pa toliko imenitne mnogoletnice ss. Hermagora in Fortunata, Ljubljanske škofije in ss. Cirila in Metoda — vse to, dobro vem, boš tudi ti v vedoi spoinin zapisal v svoje zlate bukve ko predrage dogodbe našim mlajšim — jeli da? itd. (str. 2). — Pogovor. Moralist i Humanist (str. 120). Olikarija in olika: Stoletje se zjasnuje in vedri; — Osliču slama in osat diši (str. 124). Katoliška Cerkev zaderžuje svobodo in napredek, pravite Vi (132)! V kremljavnici. Pogovor: Lutrovec, Andrejče, Kristjan (str. 134). Naprej in nazaj (166). Dragi karani (po sv. pismu str. 189—190). Iz kremljavnice. Po pridigi. Nekaj amerikanskega, nekaj kranjskega (191). — Kaj šaraste so vrednikove opazke k čvrstemu spisku: Gerča namesti lešnikov, kjer se govorf o naravoslovstvu v naših šolah, o dotičnih učenikih in knjigah, posebej o „111 u strirtes Thierleben von Dr. Brehm", in se z dokazi iz te knjige poočituje njena nevarnost (Cf. Natur u. Ofl. 1864). — Madjarsk pregovor pravi: BMački se zmiraj sanja od miši, svinji pa od želoda". Tako tudi pregorečnik za naravstvo, opominja Jeran, vedno sanjari o krempljib, parkljih in rogovih, o kebrih, glistah in mišjih repovih; zraven tega pa Začetuika vsih reči, njegovo razodenje in sploh vero v nič deva. — K besedam Brehmovim: ,,Das Thier hat von Geselligkeit sehr hohe Begriffe und opfert sich zum Wohle der Gesammtheit. Es iiberwindet Begierden u. Leidenscbaften (^e posti, kakor g. naravoslovec!) und lernt sich beherrschen; es zeigt also auch selbststandigen Willen u. Willenskraft. Dem Menschen geschieht kein Unrecht, ihm wird nicht Abbruch gethan, wenn wir die Thiere auch hoch stellen (na pr. petelina za mizo, naravoslovca pa v kurnik). Herder nennt diese die erstgebornen Briider des Menschen" itd. opazuje vrednik: BTo je kaj mičen naukl Ce so zveri in živali naši pervorojeni bratci in sestrice, tedaj le po redu in po pravici jim dajte, kar gre pervorojenim, dom, gospodarstvo itd.: oroslanu žezlo v kremplje in na prestol hamburškega senata ž njim; medvedu kučmo na glavo, ključe dr. Brehmovega zverinjaka v tace, pa na sofo ž njim; — čuku katalog v kljun, pa na katedro; kozlu očjale na gobec, pa deržavni zakonik pod brado; opici parasol, mački kuhavnico, kravi ključe v hrambo in krog pasa kučomajko! Drugorojenemu ali ne mara celo desetemu bratu psov, opic in dihurjev — zbledelemu človeku — pa za doto pleve v glavo namesti možgan, in mojster dolgouh naj ga zajaši, pa hajdi na špancir; — hajdi ven \t hiše, ktera je lastina pervorojencev in ne tvoja" itd. (str. 228)! L. 1863 bila je Danica prvikrat v tožbi, o katere poslednjem izidu naznanja 1. 1864 str. 32 (cf. 37—38) takole: »Ker je občinstvu znano, da je bila Zgodnja Danica tožena zavolj spisa BS Križne gore 7. mal. serp. Ravnopravnost ver", kakor da bi bila po §. §. 303, 7 in 239 kazn. post. očitni mir in red begala; torej naznanimo, da slavna c. kr. vikši deželna sodnija v Gradcu je 12. pros. 1864 vredništvu Zg. Danice dala prelepo, naneoveržljive razloge operto spričevanje popolne nezadolžeuosti". 0 tisučnici slovanski 1. 1863 smo se Slovani bolje spoznali med seboj ter si približali, iu Slovenci posebej. BNikoli ne pozabim, da gosp. Luka Jeran mi je bil prijazen pomočnik11, spoznal je dr. Bleiweis, in sad temu prijateljstvu so tri pesmice v Novicah, katere mu je vravnal Svitoslav in katere živo spričujejo njegovo iskreno domoljubje. Prva se nahaja v Novicah 1. 1864 str. 53 ž njegovira znakoin S.: Vprašanje. Poleg česke BTažete se, proč jsem Slovan?" 3. Prašaš: čmu da aem Slovenec, Čmu Slovdn mi vsak je brat, čmu mi ljub Tominc, Dolenec, Štajarec, Primorc, Hrvat? — Ker slovenski oče, mati So me učili dom moj znati! Prašaš: kaj da spevam Boga Rad s slovensko pesmijo, In kjer stopa moja noga, Spremljam ga z ljubeznijo? — Ker slovenski oče, mati So me učili Boga zuati! 2. Prašaš: Čmu slovenske glase Lira moja le doni, In zakaj zvest na vse čase Bom besedi materni? — Ker slovenski oče, mati So me učili jezik znati! 4. Prašaš: kaj da vsi Slovenci Meni desno so ok6, Kaj da misli mojih venci Njim v blagor dahnejo? — Ker slovenski oče, mati So me učili narod znati. Poleg česke So, so, So Slovenci, vem da so; So, so, Madež so rojakom, Mrzi jih, Slovencem biti, — Vse slovenstvo prav'jo zviti, Gre naj žvižgat rakom! Nekteri Kranjci. (str. 60). nIsou, Isou — Po Slovanech Češata itd." 2. Glas, glas 3. Materai teptavajo, Glas, glas Mil ko rana rosa; Prav ošabno tujčevati, Vse domače zaničVati, Je modrost njih b&sa. 4. Nam, nam Zmešani žlobudreži, Nam, nam Delajo sramoto; Jezik čist za nič imajo, nEranjsko špraho" komaj znajo: To so Kranjci — to, tol Glej, glej! Tujci clo se smejajo, Glej, glej, Revežem nevednim; Polslovenska šušmarija Eakor kis uho zavija Vsim Slovencem čednim. Poleg česke pesmi Tam, kjer beli so Snežniki, Holmci mali in veliki, Kjer izvira bistra Sava, Teče Soča, Krka, Drava; Tam mi dedov zemlja krasna, Dom junakov, dom je moj! Moj dom. (str. 122;. Tam kde venči modre hory Tisic hradu svymi bory. 2. Tam, kjer Kranj na trdi skali Sedež star svoj kaže zali, Kjer Postojna v spodnji svčt Svoje čuda vabi zret: Ona zemlja slavoglasna Moja vlast je, dom je moj t 3. Tam, kjer je Ljubljana bela Davne čase že slovela; Kjer slovenski mili rod Zemljo orje, mirno hod'; Tam mi zibka prvočasna Tekla je, tam dom je moj! Poslovenil S. Naznanilo, vabilo, budilo. BProsimo za voljno poslušanje! Jasno kakor beli dan je, da svet ne more več stati in Slovenci ne živeti, razun da jim sveti še prihodnje leto 1865 Zgodnja Dauica. Nič ne mara, da bo marsikdo še umerl, ki ue bo bral Danice. Pred ko ne, bo tudi v kakem kraji germelo in treskalo, kamor ne bo Danice. Kaj je tedaj storiti, sosedje? Ali ne bo kazalo po Danici ogledati se? Kaj menite p. n. bravci, pisavci, naročevavci? Pravite: npovejte Vi!" — Ker tako hočete, naj pa bo! Vojnic se je težko znebiti, ako bi kdo tudi želel. Darujte tedaj zmožni pisavci svoje pero, naročevavci naročnino — njih saj polovico več kot letos —, tiskar bode pripravil čerk, popirja, černila dokaj, in gibčnih perstov več mem letos, vredništvo pa bode žertvalo svoje oči, možgane in naj lepši ure, ki jih šteje nova Blaznikova pratika. Ako nam k temu naša pomočnica — inila Danica — z neba prijazno sije in Bog svoj blagoslov rosi: pa bo Zgodnja Danica še dalje Slovence budila, učila, mečila, —jih obdelovala, likala in razveseljevala, — jih odvračevala in zavračevala, — jitn naznanovala, napovedovala, žalovala in piepevala, pa tudi po stari slovenski šegi včasi malo pokoledvala. Akoravno pa ranogi žele njeno obličje saj vsak teden viditi, se bo vender mogla le še na deset dni prikazovati, ker skoz teden si ne upa zavolj pomanjkanja časa tako čedno napravljati se, da bi smela ličnim Slcvencera pred obličje. — Zdaj pa vsim skupaj preserčna zahvala in prav ponižen poklon od Danice, ktera priljudno prosi, naj ji urno pošlje navadno popotnino, kdor koli želi, da mu pride na doni veselo novo leto vošit (str. 298)«. XVIII. 1865. nKamor koli se ozreš, vidiš dvoje kraljestvo, ki se med seboj vojskuje. Kraljestvo dobiega, in kraljestvo hudega; kraljestvo resnice, čednosti, pa kraljestvo laži in greha. Razne dopise in naznanila smo dobili naj poslednjiši dni, ki kažejo, kako zmožni za nejevero so pogosto tudi naši ljudje, ako v slabe okolišine pridejo, zlasti mladenči pri vsi svoji oliki in omiki in pri vsem tem, da se že zgodej korenitn učijo včrne in nravne vede. 0 tacik, ki se do čistega na eno ali na drugo stran nagnejo, ni veliko govoriti; veliko pa jih je, ki hočejo dvema gospodoma služiti, akoravno pravi večna resnica, da je to nemogoče. To se zlasti rado kaže v našern slovstvu. Ravno te dni nam je neki domorodec tožil zastran nove aSlovenske Vile", kako živo popisuje tisto ljubezen, ki pelje v Ljubljanico, Savo, Donavo, pa še katn drugam! Želodec, ki škodljive jedi poželi, ni zdrav; tudi duh je hromoten, kterega urika po kužljivem branji. Potreba rezno na vrata terka, da naj se verne in nravne moči strinjajo zoper kužljivo slovstvo; če ne, utegne kuga biti splošnja. Vsako novo delo bo treba pretresti, in Slovencem odkrito povedati, če je za-nje, ali ne. K teniu pa je treba zedinjenih moči (str. 104)." — 0 bridkem spominu, da tudi po slavni tisučletnici lned Slovani potrebne edinosti ni, potoži Svitoslav to v pesmi (str. 161): Tri solze kralja Rastislava o pogledu v prihodnjost. Svatopolk, mi v rodu stričnik,Kje edinost je, otroci? — Kam zabredel si v osodi?Svatopolk zato li proti Zdavši strica, ti krivičnik,Vam je zročil v oporoci, Zdal svoj narod si nezgodi!Da se švigate v grenkoti?! Oh, zastonj so tvoje zmage:Teci, teci bistra Sava, Vae razdere ti delitev!Naj neso solze valovi, Kal nealoge pa neblageKi jih joka mati Slava Svete nrave je keršitevlNad prešernimi sinovi. — Duh moj gleda v pozne čase:Ena zvezda le se znani Še pregreha se mašu.je !'Z davnotemnega mi groba: Nove greh. rndi modrase:nKo vsi v vpri bote zbrani, Boj se v duhu ponavljuje!Vam zacvete boljsi doba . ." Brat na bratu cšpi dlako,Popustite vse prepire, Brez ljubezni rane seka,Vsi med sabo se ljubite; Brusi meč za re'ao vsako —Vsi v zavetje prave vere, Vse od veka pa do veka!Vsi k resnici pritecitel Ko da dosti ni pošasti,Tolažilo to naj veče, V bogočastji se spertijo:To je pravi vir ljubezni, Slave sini s hude strastiTo je solnce vaše sreče, Svojo Mater zapustijo!Konec vaše to bolezni. S-v. Skorej dvesto let staro novoletno vošilo, ua novo prekuhano, osoljeno in poštupano (str. 3—11). Mčd in pelin: Prazen je žepič, — Pa ne maram nič! Pogovorček. Posel in gospodinja (str. 82). Naravoslovec in materialist, češ, da je pajek ribič, poet, človek, kristjan (str. 137). Miško: Ljudje tožijo, da poslednje leta je svoboda tiska terpela veliko sušo. Anže: Mogoče; vender pa je svoboda ali nesvoboda ravno te leta uanesla toliko blata, da ga Donava v petdesetih letih ne izpere (str. 188). General Lamorigiere (222). Klic ob koncu svetega leta 1865 (str. 285). Kaj čvrste razprave in opazke se nahajajo pod naslovom: nOgled po Slovenskem. Kaj je kej novega po širokem svetu? Med in pelin. Rožice, ki je vsaka cekina vredna" itd. Str. 19 razlaga, kaj je komunizem in socializem; str. 30, kako bi se zboljšale vseučilišča, da vseučilišniki hodijo redoma k spovedi in sv. obhajilu; str. 215, kako naj se podučuje v srednjih šolah, saj polovica šolskih tvarin v slovenskem jeziku. nNeogibno potrebno pa je tudi po naši misli, da bi se precej velik del ur utergal nezmernira številkarijam, greščini in naravstvu ter se obernil v učenje avstrijskih jez i k o v. Sej se ne more človek v našeni cesarstvu na nobeno stran pol dne deleč derdrati po železnici, da bi med druge razne narode ne zadel. Čudno, prečudno je, da šolski gospodje te tako djanske potrebe saj že takrat niso spregledali, ko so se železnice začele po našem cesarstvu; da se pa še zdaj k temu nič ne stori, to naj rakovci zapopadejo in želvarji razlagajo! Avstrija ne sme več uobenemu jeziku v cesarstvu biti mačeha, ampak vsiin mati, — to je ravnopiavnost, in iz nje se bode razcvetala zadovoljnost". — Kaj šegavo odgovarja str. 48 Vogtu na vprašanje, kje je pri mravljab meja med nagonom in umom na pr.: „ . . Sicer pa, kar znajo mravlje, muhe in ščurki zdaj, to so znali že pred šest tisoč leti ravno tako; nikjer se ne sliši, da bi bili ti prizemeljski narodi tudi le za betvico napredvali. Kadar pa bodo na pr. mravljice začele vsako zimo druge podobe kučomajke nositi; kadar levi toliko napredvajo z duhom časa, da bodo nove šege kazine imeli; kadar se bodo kosmatini medvedi v nnarrenabendih" predpustni čas radovali; kadar bodo že jeleui v sokolskih družbah narodne prepevali, in se čebelice po čitavnicah zbirale; ali ko bodo pajki jeli časnike vredovati; kadar bodo kozli včasi obriti, včasi pa bradati hodili, kakor bo nmoda"; kadar seršeni ne bodo zmiraj ravno tistih dolgočasnih kvartetov peli; kadar bodo čmerli nove baže trobente iznašli; kadar se bodo ose olikale in od svoje sovražljivosti pojenjevale: takrat Daj bi Vogt iz groba vstal in tehtno poprašal: nWo ist nun, durfen wir wohl gegeniiber solchen Beobachtungen fragen, die Grenze zwischen Instinct und Verstand?" — ,,Dandanašnji, ko vse naprej biti, se v eni uri delj pride kakor nekdaj v enem dnevu, in v enem letu delj kakor svoje dni v petnajst ali dvajset letih. Kjer se pa hitro vozi, se zavozi tudi labko pod cesto in v rupo ter se napravi hitro škoda velika. Od tod je očitno kakor beli dan, dajeSlovencem katoliškega cerkvenega lista treba kakor vsakdanjega kruha, pravi v vabilu k naročevanju Zg. Danice za 1. 1866 . . . Za pravo oliko in resnični napredek se poganja tudi Danica med Slovenci. Iz vsih strani dobri Slovenije sinovi iroajo v nji, bi djal, neko središe, kjer orožje zbirajo; neko ognjiše, od koder podirajo sovražnike; neki verhunec, od koder hitro zvedo nevarnosti in sovražne napade. In koliko mičnih in koristnih naukov se po katoliškein listu kar nanagloma razširi med občinstvo, koliko dobrih misel se zbudi med branjem, koliko časa se v dobro obrača, ki bi se sicer v prazne ničarije ali celo v greh potratil! ... V tacih okolišinah hočemo tudi mi s pomočjo Božjo svoje slabe moci darovati Danici in Slovencem, dela verlih domorodcev v lično edinost spravljati, necelotnosti dopolnovati, času primerne reči spisovati in zbirati . . . Dandanes vse agitira, si pajdaštva iše; dajte torej tudi unalo agitirati za obilno branje Zgodnje Danice v duhovni prid vernih Slovencev (str. 284) itd." 25. Šmarnice Marije Device. Četerti letnik. Spisal Luka Jeran. V Ljubljani 1865. 12. 376. Cvetlica a) v čast in hvalo previdnosti Božje; b) v hvalo Marije Device; c) za vsacega na dom. Po psalmu: Benedicitel 0 raznih božjih potih na Kranjskem. Nat. J. Blaznik.