Odlomki iz vzgojeslovja. Spisal dr. Fr. Kos. (Dalje in konec.) DomišljijcL. Ako hočemo reproducirati množico otemnelih predstav kako dobe, zgodi se dostikrat, da izostanejo nekatere predstave, katere smo takrat imeli; namesto teh pa obnovimo marsikatero predstavo iz prejšnje ali pa poznejse dobe. Posamezni deli skupnih predstav in pa vrst iz raznih dob se med seboj pomešajo tako, da reprodukcijo ne moremo zvati povrnitev starih predstav kake dobe, in nam se zdi, da smo z reproduciranjem raznovrstnih predstav iz raznih časov ustvarili nekaj popolnoma novega. Tu iinamo tedaj opraviti z reprodukcijo, ki pa ni nepremenjena, kakor pri spominu, temuč premeujena. Zmožnost premenjene reprodukcije" se zove domišljija ali fantazija. Predstave se pretnenjujejo po odločevanji (abstrakciji), dodavanji (determinaciji) in sestavljanji (kombinaciji). Po tem takem razločujemo odločujočo, dodavajočo in sestavIjajočo domišljijo. Domišljija je odločujoča, ako odstrani od vkupne predstave nekatere posamezne dele, ali pa, ako prestavi predmete, kateri so provzročili dotične predstave, na drugi kraj ali pa v drugo dobo. S pomočjo odločujoče domišljije si snujerao pojme. Od mnogih istovrstnih nazorov in predstav odloči fantazija vse to, kar se nahaja samo pri posameznih predmetih. Nazadnje ostane satuo to, kar je vkupno vsem predmetom iste vrste. N. pr. Najprej imam pred seboj jednakokraki trikotnik, potem pravokotni trikotnik, nato pa jednakostrani trikotnik. Vsetn treru trikotnikom je vkupno, da so geometrijski liki> ki imajo po tri kote in po tri stranice. Domišljija je dodavajoča, ako pridene kaki predstavi nekatere nove dele. N. pr. Ako si niislimo človeka s perutnicami. Narodne pravljice poznajo orjake in orjaške deklice. Domišljija je sestavljajoča, ako napravi iz delov raznih skupnih predstav novo predstavo. N. pr. Romanopisec zajemlje gradivo za svoj roman deloma iz lastnih izkušenj in dogodkov, deloma iz pripovedovanja drugih oseb, deloma pa iz knjig. Domišljija ne more ustvariti (iz nič storiti) nikakoršne tvarine. Vse njeno delovanje obstoji v tera, da napravlja nove sestave iz gradiva, katero je nastalo iz raznih čutnih zaznavanj. Fantazija more porabiti le to, kar dobiva človek po svojih čutilih. Od.rojstva 24* slepi človek ne more s svojo domišljijo napraviti iz barv nobenega utvora, ravno tako ne od rojstva gluhi iz glasov. Ustvarjati more fantazija le v formalnem (oblikovnem) oziru. Njena glavna lastnost je izvirnost, katera obstoji v tein, da napravlja iz obstojočega gradiva popolnoma nove sestave. Vsi napevi so sestavljeni iz nekaterih glasov, vse knjige iz raznovrstnih črk in vse slikarije iz raznih barv. Pri vsem tem, da je že toliko izvirnih napevov, literarnih izdelkov in slik, ustvari se še zmirom lehko na tem polji s pomočjo fantazije mnogo izvirnega. Domišljija spremlja človeka od prve mladosti, ko pride k zavesti, padonjegovesmrti. Pri otroških igrah lehko opazujemo, da ima otrok palico za konja, kateremu je treba dati včasi krme, včasi ga pa more s šibo natepsti, da bi bolj tekel. Mala deklica pestuje punčičo ter se ž njo pogovarja, nekaj časa jo hvali, potem pa kara, kmalu jo oblači, kmalu zopet devlje spat. Otroška domišljija nareja iz mrtvih stvari živeče živali in ljudf. — Kako delujoča je domišljija na vse strani, razvidimo, ako pomislimo, da so sanje, pravljice, mitologija, uzori (ideali), skorej vsi uraotvori, vesele in nevesele podobe o prihodnjosti več ali inanj utvori fantazije. Domišljija je jako važna za duševnirazvitek vsakega človeka. Podučevanje mladine bilo bi brezvspešno, ako bi učitelju ne pomagala živa domišljija njegovih učencev. Učitelj opiše tuje in oddaljene predmete samo z besedami, učenci pa si napravijo o njih s pomočjo svoje dornišljije tako jasne predstave, kakor da bi imeli dotične predmete pred očmi. Tako dobiva šolska mladina jasne pojrae o tujih deželah in tamošnjih ljudeh; s pomočjo domišljije predstavlja si pretekle dogodbe in temno prihodnjost. Brez doraišljije znali bi samo to, kar bi sami izkusili, ter bi ne razumeli tega5 kar bi nam povedali drugi. Domišljija ni pri vseh ljudeh v jednaki meri razvita. Vzgoja in pa vnanji vplivi, kakor podnebje, hrana, tovaršija itd. provzročujejo dostikrat, da postane domišljija živa, močna in ognjena, ali pa bolna, slaba in mlačna. Med domišljijo in drugimi duševnimi močmi se mora nahajati pravo razmerje. Domišljija je lehko človeku škodljiva, posebno ako se odtegne oblasti pameti. Bolna ali pa razuzdana domišljija moti mirno mišljenje, vnema divje strasti, ki pahnejo človeka v pogubo, nesrečo mu riše večjo, kot je v resnici, ter ga sili v obupno brezdno. Nasprotno pa nam pravoraerno razvita domišljija lepša prihodnjost s krasnimi slikami, daje nam upanje do boljših časov, vnema nas k delu, s katerim bi si olajšali bodoče življenje, kaže nam uzore, katere bi radi dosegli ter nas navdušuje za lepo, dobro in pravo. Vzgojitelj naj torej skrbi, da se pravilno in redno razvije domišljija njegovega gojenca. Da se pa to doseže, prisvojiti si mora gojenec dovolj gradiva za domišljijino delovanje. Najbolje je, ako dobiva gradivo z neposrednira nazorom, toje, da ima pred seboj predmete, s katerimi se hoče seznaniti. Preiskuje naj jih vsestransko, loči od njih bistvene dele od slučajuih ter se vtisne v dušo o vsakein predmetu istinito predstavo in jasen pojeni. — V prirodi nabajamo na tisoče raznih stvari, katere lehko neposredno opazujemo in pretresujemo. Ko si je gojenec pridobil z neposrednim nazorora precejšnje število jasnih pojmov, začne naj vekšati svoje znanje tudi s pomočjo posrednega nazora. Ker mu namreč ni mogoče, da bi dobil sleherni predmet v svoje roke in v svojo bližino, mora si poraagati s podobami ia modeli. Najprej naj se mu pokažejo podobe in modeli znanih predinetov, od teh naj se pa preide k podobam in modelom neznanih objektov. Ker so pa podobe in modeli le senca pravih preduietov ter nam kažejo le nekatere njih posebnosti, drugih pa ne, dostaviti mora to, kar manjka, domišljija ter si narejati predstave o pred- metih, kakoršni so v resnici. — Delovanje domišljije se posebno vzbuja pri pogledu lepih slik in kipov. Zato je dobro, dajati mladini priložnost, da lehko opazuje take umetnijske izdelke; treba jo je torej včasi peljati v muzeje, v galerije slik, na razstave itd. Vender se mora pri razkazovanji slik in kipov postopati previdno, ker ni vse za njo, kar se javno razpostavlja. Ko si je gojenec nabral z neposrednim in posrednim nazorom precej velik zaklad predstav in pojmov, spoznal njih dele in znake ter zvedel, kako se smejo predstave vezati in kako ne, more se nazorni poduk polagoma nadomestiti z opisovanjem in pripovedovanjem. Tu se pokaže delovanje sestavljajoče domišljije v mnogo veči meri, kakor pri nazornem poduku. Opisovanje in pripovedovanje mora biti jasno, živo in razumljivo. Semtertje naj se učitelj poslužuje primer, s katerimi opozoruje učenca na jednake predstave, katere so mu uže znane. Ravno tako, kakor s pripovedovanjern, vzbuja in razvija se domišljija tudi s čitanjem. Pri tem je treba paziti, da čita mladina primerne spise, h katerim se smejo prištevati pravljice, legende, basni, zgodbe svetega pisma, povesti itd. Vender je napačno, ako se mladini pripovedujejo ali pa čitati dajejo pravljice in pripovedke, v katerih se opisujejo grozni dogodki, strahovi, pošasti in zli duhovi. Varovati jo je treba pred takimi spisi, ki bi mogli dražiti njeno doraišljljo in jo zapeljati k sanjarstvu. K takira spisom spadajo nied drugim tudi marsikateri romani.