Vrnitev v rodni kraj
Zadnji dan marca 1990je Sploš-noizobraževalna knjižnica na Gro-supljem priredilav literarni večer, posvečen Vinku Žitniku (1903 — 1980), grosupljeskemu rojaku, voj-nemu beguncu in slovenskemu zdomcu v Argentini. Žitnikov od-hod leta 1945 iz domovine in nje-govo zdomstvo je bilo posledica njegove medvojne politične in na-zorske opredelitve in njegovih med-vojnih pesmi. Zato je bil vsa leta po vojni izključen iz socialistične kul-turne javnosti in zamolčevan. V po-sjednjih dveh letih pa se je pojavila Žitnikova poezija trikrat tudi v Slo-veniji, in sicer v Dolganovi antolo-giji slovenske slavilne poezije Slo-venska muza pred prestolom (1989), v Berglesovi antologiji slo-
venskega zdomskega pesništva To drevo na tujem raste (1990) ter v reviji Srce in oko (2-1990), kjer je Janja Žitnik, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo, objavila poleg 4 Zitnikovih pesmi tudi daljši članek o pesniku samem in o njegovi revijalni poeziji. Zaradi vsega t^ga je bil čas, da se je pesnik Vinko Zitnik vrnil tudi v javno kul-turno zavest svojih ožjih rojakov.
Pesnikova, vrnitev: predavanje mag. Janje Žitnik, recital Žitniko-vih pesmi v izvedbi študenta g. Ve-sela in izdaja bibliografije pesniko-vih zbirk, ki jo je oskrbela knjižnica — ni le obogatila naše pokrajinsko kulturno živTjenje, temveč je mani-festirala tudi rast naše politične svobode in idejne strpnosti, obe-
nem pa pomeni kamenček h končni narodni spravi, ki jo utemeljuje za-vest pravičnosti in narodne nedelji-vosti. Narod namreč, katerega si-novi se medsebojno ne morejo prenašati niti pripoznavati, pač ne more živeti iz vseh svojih življenj-skih in ustvarjalnih moči.
Pot do končne narodne sprave bo za marsikoga najbrž težka in dolga, saj je bilo v državljanski voj-ni na eni in drugi strani veliko člo-veškega gorja pa tudi veliko zla. Da bomo lahko sprejeli vse to zlo nase in ga ohranili v skupni zavesti, obžalovali lastna zla dejanja in sijih medsebojno odpustili, moramo omogočati, da bo zgodovina, straš-na in neizbrisna, odprta za resnič-nost, v kateri bo vse imelo pravico javnosti in vsakdo pravico do-movinskosti.
Vinko Žitnik je bil zelo plodovit pesnik, čeprav je izdal eno samo zbirko: Pomlad (1937). Druga, protirevolucijska in protipartizan-ska zbirka Fanfara naših dni je bila od medvojnih oblasti odobrena za tisk februarja 1945, izšla pa ni. V zdomstvu je do 1967 napisal 40 pesniških zbirk, vendar ni nobene izdal, pač pa je pesmi objavljal po različnih slovenskih revijah in zbor-nikih v Argentini, Avstraliji, Kana-di ter na zamejskem Goriškem in Koroškem. Zadnja znana objava je iz leta 1978. V zgodnješih pesmih prevladuje ljubezenska tematika,
segajoča od mladostniških hrepe-nenj do plamtečih strasti in pod-uhovljenih stanj. Pisal je tudi reli-giozne, socialne, protivojne in proti-revolucionarne pesmi, vendar so osrednje in najkvalitetnejše mesto vseskozi zavzemale teme narave, zemlje, kmetstva, doma in do-movine.
Z večerom v knjižnici se je Vinko Žitnik vrnil med svoje rojake, res-nično naselil pa se bi v našem kul-turnem prostoru šele z antologijsko izdajo svojih najboljših pesmi.
Jakob Muller