Zapiski, ocene in poročila
JANKO JURANČIC: S R B O H R V A T S K O - S L O V E N S K I SLOVAR, 2. RAZŠIRJENA IZDAJA, DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, LJUBLJANA 1972
Prva izdaja tega slovarja je izšla leta 1955 in tako je bila nova izdaja že nujnost. Razširjena izdaja, kot je zapisano v podnaslovu, pa je zdaleč obsežnejša, kot smo sicer pričakovali; druga izdaja je namreč skoraj za polovico večja in bogatejša od svoje predhodnice. Knjiga obsega 1350 strani večjega formata. Če bi izračunali poprečje, je v novem slovarju približno 45.000 besed. Slovarje s takim številom besed pa uvrščamo med popolnejše slovarje.
Jurančič je Srbskohrvatsko-slovenski slovar seveda pisal s stališča Slovencev, za slovenske potrebe, in — tako je videti — je slovar na prvem mestu namenjen uporabnikom na višji ravni, torej študentom, prevajalcem, leksikologom. Povsem očitno je, da J. Jurančič do potankosti pozna domače leksikološke potrebe in praznine.
Uvod slovarja je dokaj dolg — natanko 30 strani; vsekakor je daljši, kot so običajne dolžine uvodov pri takih slovarjih. Uporabnik slovarja se bo prav v uvodu seznanil z večino osnovnih vprašanj hrvatskega ali srbskega jezika, da bi ta jezik pri govorjenju m pisanju kar najbolje obvladal. Ker je uvod prešel okvire splošnih pripomb o zgradbi slovarja, mu je treba nameniti enako pozornost kot besednemu delu.
V začetku se bralec seznanja z lastnostmi kajkavskega, čakavskega in štokavskega narečja. Nato sledi kratek zgodovinski pregled knjižnega jezika Hrvatov in Srbov. Naj posebej navedem naslednjo trditev:
»Knjižni jezik, ki ga pišejo Srbi, sloni na ekavskem narečju, s čimer so povezane nekatere glasoslovne, oblikoslovne in stilistične posebnosti, posebnosti v skladnji, poudarku in besednem zakladu, knjižni jezik, ki ga pišejo Hrvati, pa se opira na ijekavsko narečje, natačneje na hercegovski govor. Obe varianti knjižnega jezika sta rezultat razvoja dolgih stoletij in zlasti pomembnega dejstva, da se je srbsko pismen-stvo dolga stoletja razvijalo v območju bizantinske ter arabsko-osmanske kulture, hrvatsko pa v območju evropskega Zahoda.
Ko govorimo o knjižnem jeziku, imamo v mislih jezik pisanih spomenikov od najsta-
rejših časov, od 9. stol. za Hrvate in oJ 12. stol. za Srbe. Začetek hrvatskega kakor tudi srbskega pisanja je nadaljevanje starega cerkvenoslovanskega pismenstva.« (IX. str.)
Zaradi Jurančičevega osnovnega stališča do knjižnega jezika Hrvatov in Srbov oziroma zaradi njegovega stališča do razlik med jezikoma sem moral navesti oba odstavka. Vsak namerni ali nenamerni spre-gledek resničnih razlik privede — najmanj — do zmede in nesporazumov. In to načelo vodi J. Jurančiča skozi ves slovar.
Pri pisanju zlogov je-ije, izraženih z e, ni zlatega pravila. Taki zlogi povzročajo vsakomur, ki želi pravilno pisati, večje ali manjše težave. In prav zaradi tega je pisec vnesel v slovar pravila o pisanju le-teh. Pravila so obširna in pregledna ter podkrepljena z mnogo primeri.
Pisec se ukvarja tudi s tujkami — in to vse od njihovega prihoda k nam pa do današnjih dni. Pohvaliti velja piščevo natančnost, da jih ni samo navedel, temveč prikazal tudi njihovo kratko zgodovino. Tujke v jeziku so posledica zgodovinskih, gospodarskih in kulturnih razmer tako pri nas kot pri sosednih narodih. Po vrsti so navedene besede, povzete iz grščine, iz romanskih jezikov, iz germanskih in slovanskih jezikov, iz madžarščine in turcizmi. Vendar odnos Srbov in Hrvatov do tujk ni bil enak: prvi purizma skorajda ne poznajo, drugi pa so raje ustvarjali nove besede in izraze za tehnične in znanstvene pojme; prvi so dopuščali vpliv ruskega, drugi češkega in poljskega jezika.
Naglasu je odmerjen najobsežnejši del uvoda: od XX. do XXIX. strani. Na začetku je tale trditev:
»Kakor slovenščina ima tudi štokavščina muzikalni poudarek, po katerem se ta dva jezika bistveno razločujeta od ostalih slovanskih jezikov in celo od južnoslovanske makedonščine in bolgarščine, ki imata ekspiratorni ali dinamični poudarek.« (XX. str.)
J. Jurančič nadaljuje, da je vsa štiri na-glasna znamenja prvi uporabil Vuk Kara-
129
d/ić s sodelovanjem D. Daničića — in sicer ol/ i/idu Srbskega slovarja 1852. Menim, da JO /aradi celovitosli tu nujna manjša dopolnitev, 1'rvi je namreč uveljavil in uvedel v jjrakso štirinaglasni sestav lirvatske-ga pisanja Sime Starčevič v gramatiki, ki ima naslov: Nova ricsoslovica iliricska vojnicskoj mladosti krajicsnoj poklonjena trudom i nastojanjem Shime Starcsevicha xupnika od Novoga u Lici, u Trsatu 1812. Res je sicer, da razlikuje Starčevič štiri poudarke, vendar piše samo tri ').
Ne piše torej znamenja za kratko padajoči ali hitri poudarek ("), vendar ga uporablja. Znano je, da je Karadzic v prvi izdaji Srbskega slovarja (1818. leta) prav tako uporabljal samo tri naglasna znamenja — torej je ravnal pravzaprav enako kot Starčevič,
Jurančič se je občutno bolj poglobil v bistvo hrvatskega ali srbskega poudarka ter v njegov zgodovinski razvoj, s tem da ga je vzporejal s praslovanskim, ruskim in čakavskim. Razmerje ponazarja z naslednjimi primeri:
i'osebej bi bilo treba omeniti premični poudarek — s'prehodom na predlog — in to zaradi novosti, ki se tod pojavljajo, ter za-u-di načina, kot ga je prikazal Jurančič. Nedvomno je doslej pri tem najdlje segel pra^.' J. Jurančič. V naših slovnicah so navadno takele trditve: velja, da obstaja starejši ali krepki preskok ter novejši ali šibki, navedeno je potrebno število primerov — in zadeva je opravljena. Vprašanje, kdaj je preskok poudarka šibek in kdaj krepek, seveda ni obdelano. Odveč bi bilo dokazovati, koliko nevšečnosti povzroča tujcu nepojasnjenost tega pojava. J. Jurančič je navedel obširno vrsto primerov preskakovanja obeh vrst, pri čemer je obdelal preskakovanje poudarka po besednih vrstah: najprej pri samostalnikih, nato pri pridevnikih in glagolih. Ker je pri samostalnikih in pridevnikih pomembno število zlogov — pri pridevnikih celo še nedoločna in določna oblika, so samostalniki in pridevniki razvrščeni po številu zlogov in po spolu, glagoli pa po oblikah. Čeprav je la stvar sama po sebi zelo zapletena, je
pri Jurančiču poenostavljena do največje možne mere in predstavlja zato zelo uspelo praktično predstavitev prehajanja naglasa. Največja vrednost te obravnave pa je, da je moč jasno ugotoviti vrsto preskakovanja poudarka na predlog.
Jurančič se je kratek čas zadržal tudi pri fonološki in poudarni opozitivnosti. V prvem delu navaja primere opozicij med kratkim in dolgim samoglasmkom pri besedah različnih pomenov, kot duga — duga, gräd — grad,gora — gora — gora, nato v okviru paradigme, npr. hpa — lipa, prijatelja prijatelja, vremena —vremena — vremena, ljudi se boje — ljudi se boje, djevojke se ljudi stide —djevojke se Ijiidl stide, žene se ne ženg idr. Jurančič je upravičeno pokazal na te primere, kajti tujcu povzročajo težave, zlasti opozicija med rodilnikom ednine in množine pri samostalnikih vseh treh spolov.
Pisec je na kratko opozoril tudi na razlike v naglasu hrvatske in srbske variante. Tako navaja nasproti hrvatskemu činovnik, stanovnik, rječnik, posjetiti, pčelar srbsko činovnik, stanovnik, rcčnik, posetiti, pčelar; nasproti plčtemo, čitamo, držimo ter broječi, držeči, hoteći, želeći idr. so primeri pletemo, čitamo, držimo, brojeći, držeći, hoteći, želeći. Avtor je pridal še nekaj primerov.
Na koncu je primerjava med slovenskim in štokavskim naglaševanjem (to je standardnim). Čeprav je obravnava prejkone obrobnega značaja, je doslej vendarle največ, kar je bilo kdajkoli narejeno v pri--merjanju naglaševanja teh dveh jezikov. Jurančičev začetek bi bil lahko osnova in pobuda za prihodnje kontrastivno preučevanje obeh akcentuacij; Jurančič je položil temelj in pokazal pot!
Navedel sem že, da je Srbskohrvatsko-slo-venski slovar bogat besed. Vendar moram dodati še, da so besede pojasnjene na širši način, vsaj tiste, ki so manj razumljive in redkejše uporabe. Pri tem ne smemo pozabiti na vrsto slovarja in njegov namen oziroma potrebo po takem slovarju v sloven-skeiTi govornem prostoru. V vsem delu je enoten način razlage besed, kar naj prikazem z naslednjimi primeri:
ako 1. vezn. če, ako ~ poginem, mene će okajati majka Kozara,'^bih ti i usuo vina, za te nisu čaše pozlaćene; II. v zvezi s prislovi: jedva ~ komaj da, tek ~ največ, v naboljšem primeru: oni su još mladi, tek ako su navršili dvadesetu godinu; več ~
130
razen da; ne znam šla ćemo mu, več ako ga oženimo; III. medm. čeprav, dobro: rana če te boljeti! — pa ako!
ruka ž, daj.mci in ruci, lož. iCiku, mn. ruke rod. rükü 1. roka: dići -u na koga, na svo;u -u, pustiti komu slobodne -e, biti čija desna ~, iči komu na -e, skrstiti -e, prodati ispod -e, biti komu na ruci, iči od -e, imati što pri ruci, biti srečne -e, bili čistih -u, crtati slobodnom -om, vodili za -u, pomirnica roka sprave, 2. vrsta; ima tu knjiga od svake -e, 3. način; u neku -u ima pravo, 4. u najmanju -u vsaj 5. na brzu u v naglici, 6. u jednu -u obenem.
Kjer je bila potrebna podrobnejša razlaga, jo je avtor zgostil; komaj bi mogli najti važnejši pomen posamezne besede, ki ne bi bil obrazložen.
Glasovne spremembe so našle ustrezno mesto, le palataliziranih samostalniških oblik je nekoliko manj. Razume se, da so zastopani tipi kot duh— duhovi in dusi, vuk — vuci — vukovi, noga — nozi ipd., vendar bi ne bilo slabo, ko'-bi bilo to navedeno povsod, kjer nastajajo take spremembe. In sicer največ zato, ker so'slovenski samostalniki tako rekoč depalatalizirani, uporabnika slovarja pa je priporočljivo spomniti na depalatalizacijo v srbohrvaščini.
Tuje uho nima občutka za neobstojni samoglasnik a. Realnost zaradi tega kratko in malo zavezuje sestavljavce slovarjev označevati vsako besedo, kjer se neobstojni a izgubi. V Jurančičevem slovarju je to narejeno neoporečno in na ravni naloge. Takole; badanj -dnja, kukac -kca, mučanj -čnja, momak -mka, sdmac -mca; drevan -vna -o, miidar -dra -o, šupalj -plja -e, uman -mna -o. Kljub temu so še obveznejši primeri, pri katerih se pojavlja izenačitev soglasnikov po zvočnosti in izgubitev posameznih soglasnikov po izginitvi neobstojnega a. Taki primeri so: jastrebac -pca, konjotfžac -šca, kdpitac -ica, mladac -aca, /rpufac.-uca, vrci-bac -pca; bolestan -sna -o, grozdan -zna -o, mastan 'sna -o idr. Brez tega bi se Slovenec v slovarju težko znašel.
Da ne bi bilo odvečnega prostorskega po-dvojevanja, so (i)jekavske in ekavske oblike istih besed natisnjene samo na enem mestu, tako da so (i)jekavske oblike poleg ekavskih. Primeri; bij'edan -dna -o (ijekj^). bedan -dna -o (ek.), pjevati -am (ijek.), pe-vati -am (ek.). Kadar ena stran nima ustrezno oblike, ni zapisano, da ta ne obstaja, temveč jo zapisano samo, recimo, tjelovježba ž (ijek.), tjelovježbanl -a -o (ijek.).
Pri iskanju ekavske oblike je torej iskalec napoten na (i)jekavsko obliko.
Pri bescdotvorju so enako vnesene besedo istega pomena, vendar različnih sufiksalnih morfemov. Tako so; govedarica — govč-därka, gojövän — gotovandžija, hüm — hümka, kapadžija — kapar, lonče — lončić, tužilac — tužitelj, ženskar — ženskaroš idr.
Dvojne oblike tvorbe tujk so v slovarju prav tako našle svoje mesto, npr.; ciboiij — ciborijum, demokracija — dcmokratija, iront — ironta, garancija — garanti ja, laboratorij — laboratorija, teritorij — teritorija. Samostalniki na -ist I -ista so navedeni tako, da je končni -a postavljen v oklepaj, kot carisi(a), komunist(a), niarksisl(a), radist(a), slavist(a), socijalist(aj, žurna-list(a).
Analogno temu tudi glagoli na -irati nasproti -isati I -ovati: bagatelizirali — bagu-telisati, balzamirali — balzamovati, cizelirati — cizelovati, denaturirati — denaturi-sati, garažirali — garažovati.
V zvezi s tujkami ne smemo mimo podatka, da je pri večini tujk naveden njihov izvor in da je prav tako navedena izvirna oblika npr.; broka i (it. brocca) pločevinasta posoda za vodo, brökät -ata m (it. broc-cato) brokat, brökülj m [it broccolo) bot. brstični ohrovt, brone m, bronca ž (it. bron-zo) 1. bron, citara ž (lat. cithara, gr. kitha-ra) citre. Kdor bo torej uporabljal novi slovar, se bo hkrati seznanil tudi z nastankom tujk.
V zadnjih desetih letih je bil ovržen Dani-čićev sistem poudarjanja zloga ije, ki je nastal iz e, kadar pride poudarek na -e-. Ovrgla ga je hrvatska stran. Po sledeh V. Karadžiča je Daničič ta zlog poudaril s počasnim C) poudarkom, npr.: dijčte, mlijeko, plijeviti, mest. ed. snijegu, tijesan, trijebiti, vrijeme, zvijezda. Ker tako stanje nima govorne podlage (kolikor ta obstaja, je zelo ozka, narečna), ga ni imelo smisla ohranjevati zgolj iz navade, oziroma eno pisati, drugo pa izgovarjati. Danes pišejo take primere z rastočim (') poudarkom; dijete, mlijeko, plijevati, snijegu itd. Juran-čiču ne moremo zameriti, da je ravnal tako, saj se na ta prehod še ni navadil. Vem, da je svoj Srbskohrvatsko-slovenski slovar zasnoval že davno pred spremembo pisanja poudarka in da kasneje v rokopisu skorajda ni bilo več mogoče spreminjati naglas-nega znamenja.
Iz vsega je očitno, da je bil J. Jurančič pozoren do jezikovnih značilnosti pri Hrva-
131
lih in Srbih in bil pri tem pošten in dosleden. Tudi z vseh drugih vidikov je nalogo opravil strokovno ter na ravni tako domačih potreb kot tudi sodobne leksikografije.
Glede na to lahko od njega pričakujemo še drugi del slovarja, s čimer bo zaokrožil svoje dragoceno delo.
Mate Š i m u n d i Ć PA v Mariboru
132