MLADA ŠPANS KO AMER IŠ KA POEZIJA
Roberto Obregon
Vstajenje
Kristus je počasi stopil s križa
Ostali so mu žeblji in trnjeva krona
in rasli naprej v rokah in na čelu
Vračal se je spodbujen od zločinov in legend
Čudežev in groženj po razdejanju in prihodu
Tja sedeva da bi kockala
Jaz stavim na življenje je rekel resno
In jaz zakaj ne bi stavil na življenje sem odvrnil
(Zlobno sem se zarežal ko sem imel prednost)
Vrgel sem kocko TRDIL SI da si pot resnice in življenja
A si oznanjal neresnično pot nisi računal na krutost
Ob prvem nesoglasju si nastavil še drugo lice
čeprav si v nekaterih primerih imel prav
In da si to dokazal svojim prijateljem si si izbral smrt
Vsakdo prepozna svoje mesto in njemu si pokazal križ
Igrajva torej staviva na ta večni denar
preden STOPIŠ DOL IN ME STRMOGLAVIŠ na Golgoto
Pohitim in on nc utegne reči nič drugega kot KRIŽ
In sekira brezna je naju ločila
On tam z brega in jaz sem kričal od tod
SAM SEM SI IZBRAL TA SVET IN GA BOM PRENAŠAL
NIHČE ME NI POSLAL SAM SEM PRIŠEL KOT KATERIKOLI
KRISTJAN Samo veter, veter tam v ozadju je trgal zemljo ob vznožju alegorije nočem vedeti ničesar nič me ni ločilo od sanj človeka iz ila in zgodbe ki se imenuje Janez in Marija Ko so minili trije dnevi in seje razpršila megla se je križ dvignil kot prej brez simbola v novo in dišeče drevo ki širi sence Na vrh seje povzpel Adam in obvestil tisk in televizija je širila novico med množico Preden je petelin zapel po širnih deželah Jehova.
iteratura	67
Izgubljeni kraguljček
Tu se je končalo sadje. To ki ga nekdo je Ni mango Ni breskev Ni mandarina Ni melona.
To kar pogoltnemo in prežvečimo ni ne nekaj več ne nekaj manj Gumijasta duša Lastnika Kraja Ali hiše, Njegovo srce: Denar.
Tu ni ne sadja in ne dreves in zdaj ne vidimo več Trav
Živine (govedi, ovac, konj in ljudi) Veje so brez ptic In tako vesela
Kot je bila pesem ptic cenzontlcs Ne nagovarja več gozdne živali Ne recimo krvomočnicam in jasminu naj še cveti. To je neka dolina oropana spodkopana do kraja izpraznjena Kjer blodijo samo predgorja Potrat
In se med ognjenimi kraterji pasejo Podrtije,
In se nesnaga pokriva s slano In diha skorjo na obrazu zemlje. Nekdo gleda naokrog in vidi plavati na površini le pepel in prod V očeh pepel Prah v ustih In kosti samo kosti Svet je lobanja
Z nočnimi pticami roparicami Ki se gugajo Nad temenom.
Ograje so. To je res, vse je ograjeno in zastraženo z bajoneti S križem v roži S tistim čemur pravimo tuje S pretnjo
68	LITERATURA
Oči ki jih jc zavezala pravica Z zidovi in žicami In s črvivimi simboli Ob zarjaveli luči Že preteklih pisav. Tudi žensk ni. To jc področje brez žensk In zato
Se opravičujete Jaz ne vem Kdo jc kriv
Kdo jih je presenetil na poti In jc v njih ugasnil tisto milost Ki jo jutro daje mesu. Kajti to kar vidimo so le silhuete žensk Izkušene praznine Razločki
Kaj je dobro in kaj je slabo Zastraženi od zlata In nazadnje od računov Natisnjenih s stroji In v posteljah Jeznih prividov. Na tej zemlji iz glasbe in trušča ni vetra ni ga Vse kar tu sije Pred veliko tišino Jc prišel uničit Tujec.
In je pustil ljudi zavržene na robu poti. Speče.
Gvatemalski pesnik Koherto Ohregon seje rodil leta 1940. Star komaj enaintrideset let je umrl po dolgem mučenju v ječi. Bil je eden tistih mladih gvatcmalskih pesnikov, ki so po zgledu Valleja in nekaterih evropskih in severnoameriških pesnikov kritično razgaljali socialne in politične stiske svojega časa. Že njegova prva knjiga poezije Pesmi, s katerimi laliko začnemo življenje (1961) izraža pesnikov socialni in politični nemir. Ta je prisoten tudi v njegovih kasnejših zrelih pesniških zbirkah: Prerokov učenec (1965), Poezija o predmestju (1967), Flavta iz ahata (1969) in Izgubljeni ogenj (1970).
Literatura	69