Poročilo ravnatelja muzeja
(Poroda kustos Andrej Pavlovec)
Ker so že odborniki društva poročali
o vsem, kar se je pravzaprav bistvenega
zgodilo v teku dveh let, mi ne preostane
drugega, kot da občnemu zboru predložim
nekaj misli in nekak kratek statistični
pregled, ki po svoje tudi kaže na
uspešno delo muzejske uprave.
Najprej bi se dotaknil personalnih sprememb,
ki so nastale v teh letih. V letu
1959 je v muzej prišel nov uslužbenec,
kustos za zgodovino NOB tov. Anton Zorn,
diplomirani zgodovinar. Po ureditvi oddelka
NOB je moral jeseni 1959 k vojakom
in ga letošnjo jesen zopet pričakujemo
z odprtimi rokami in kopico dela
na področju zgodovine delavskega gibanje
in NOB. Nemogoče je namreč skrbeti in
poglabljati se v vse panoge zgodovinopisja
od arheologije do najnovejše zgodovine.
To je za eno pa tudi za dve osebi
preveč in je nujno potrebna delitev dela
na posamezna področja, da se posamezni
kustos lahko poglobi v svoje delo, v svojo
specializacijo. Nadalje je nastopila službo
v muzeju tudi administratorka tovarišica
Marjeta Sterle, kar je nujno potrebno, saj
se bo moralo od letos naprej voditi samostojno
finančno knjigovodstvo. Vse poslovanje
bo šlo direktno preko banke in ne
več preko občine kot doslej. Poleg muzejskega
proračuna bo morala voditi tudi
finančne posle za Graben in upravo
gradu. Prevzema tudi že vodstvo šolskih
skupin nižjih razredov. Pri obeh novih
močeh pa se pojavlja vprašanje sistemizacije
delovnih mest, kar bo moral občinski
ljudski odbor še med letom urediti. Za
primerjavo glede osebja vzemimo samo
kranjski muzej, ki ga enako financira
občinski ljudski odbor. Ta ima sistemiziranih
in zasedenih šest delovnih mest.
S tem seveda ne mislim, da bi tako moralo
biti tudi v Skofji Loki, tu nakažem
primer in problem, ki ga bo treba reševati
glede na potrebe dela in ustanove. Sprememba
je tudi pri pomožnem osebju, ker
je bila zaposlena druga snažilka.
Pri personalnih zadevah je pereče še to,
da je io\. Slavko Fojkar, oskrbnik gradu.
239
sedaj na muzejski plačilni listi. Kot ustanova
pa mu ne bomo mogli nuditi sedanje
plače, katero bi mu po vseh pravilih moralo
izplačevati Muzejsko društvo, a zaradi
težkoč pri dotacijah društvom tega
ne more storiti.
O selitvi je podrobno poročal že gospodar
društva. S selitvijo smo pridobili 34
prostorov, od tega 18 razstavnih prostorov,
eno delavnico, 3 pisarne, 1 študijsko
sobo, 2 sobi za arhiv in 9 prostorov za
skladišča. Od teh 9 skladiščnih prostorov,
ki se nahajajo v kleti in drugje, pa lahko
zaenkrat s pridom uporabljamo le enega,
in še ta je tak. da po svoji lokaciji lahko
vsak čas postane razstavni prostor. Ostalih
8 depojskih prostorov visi zaenkrat
še v zraku in čaka odločitve, ali jih bodo
uporabili za gostišče odnosno bife, ali pa
bodo ostali muzeju. Jasno je, da taki pogoji
ne ustrezajo muzeološkim zahtevam
in principom, ki naj vladajo v depojih.
Ker stalno visi nad depoji negotovost,
tudi delo v njih zastaja. Dobro bi pač bilo
in želeti je, da se to vprašanje reši, da
vemo, kje in kateri prostori so zatrdno
naši. da bomo mogli tudi v depojih
uspešno delati, kajti sicer ni smiselno kopičiti
predmete, če ti nimajo pogojev za
strokovno hrambo.
Drug podoben primer je z dvorano. Ali
bomo mogli tu v bodočnosti urediti prostor,
ki bo služil muzejskim namenom, ali
bo služil čisto drugim potrebam? Dvorana
je sicer velika, vendar za galerijski
namen ni povsem ustrezajoča in bi jo
morali temeljito preurediti. Pri tem ni
čisto zgrešeno mnenje, da bi jo preuredili
v dve dvorani, namreč da bi se napravilo
v njej nadstropje.
S tem je ozko povezano vprašanje občasnih
razstav in prostora zanje. Ce uredimo
dvorano in če nam ostane prostor
v okroglem stolpu, bomo mogli prirejati
večje in tudi manjše razstave. Te pa morajo
biti vedno rezultat niuzeološkega
dela in nikoli le mašilo ali celo poceni
efekt. Občasne razstave so važne tudi za
propagando ustanove, kar se je v izredni
meri pokazalo z razstavo del slikarja
samouka Janeza Sedeja. Razstavo so zabeležili
vsi republiški dnevni časopisi in
brez šale tudi Pavliha, radio in celo televizija.
Pri tem ne morem tiho mimo dejstva,
ki je ozko povezano z denarjem in
turizmom. Muzejem očitajo, da so ustanove,
ki ne prinašajo nobenih dohodkov.
Skoda, da nismo taka registrirna blagajna,
ki bi registrirala vse tuje goste, ki
so v Loko prišli samo zaradi muzeja in
razstav ter se potem ustavili tudi v loških
gostinskih lokalih in jim povečali promet.
Vendar pustimo to vprašanje, ki bi se
morda dalo rešiti z neko izredno prefinjeno
anketo.
Menim, da smo s politiko občasnih razstav
doslej šli v korak z načeli moderne
muzeologije, saj je bila n. pr. razstava
Sedeja le del splošnega raziskovanja ljudske
umetnosti. Da bo naše delo še pestrejše,
bi v bodoče morda ne bilo slabo,
povzeti razstavljanje po načelu »predmet
meseca«. Zato bi lahko uporabili prostor
na spodnjem hodniku, ki do danes ni urejen.
Tu bi po zgledu evropskih muzejev
v posebni vitrini lahko prikazovali nove
dosežke muzeja ali detaile iz muzejskega
dela. Ob tej vitrini bi mogli morda oživiti
svojčas uspešne muzejske večere.
Poleg tega bi moral muzej misliti tudi
na vzgojo obiskovalcev. Zakaj ne bi prevzel
likovne vzgoje mladine ali kako
drugo obliko dela. kot jih prakticirajo
moderni muzeji? San Francisco museum
of Art ima v svojem programu koncerte,
predavanja pa tudi dopoldanski otroški
razred, kar je nekaj podobnega, kot nadvse
uspešno dela pionirska knjižnica v
Ljubljani. Danes je brez prave veljave
muzej, ki ima sicer sloves, a kamor komaj
še stopi noga učenjaka, muzej, kabinet ali
zbirka, katere cilj je samo čuvanje in
razstavljanje. Muzej ne sme biti cilj, muzej
mora biti sredstvo družbene vzgoje.
Zato bomo morali pričeti uvajati nove
oblike dela z občinstvom.
Med tovrstno delo spada povezava šole
in muzeja, ki še vedno šepa. Le nekaj
obiskov je bilo iz loških šol v začetku
šolskega leta, potem pa niso več našli poti
v muzej, da bi tu ob predmetih predelovali
snov. Drugje organizirajo obiske v
umetniške ateljeje. Pri nas imamo tudi to
na gradu, a razen 4. razreda gimnazije,
ni .še nihče videl, kako nastaja kip, kako
se odliva in podobno. Skratka, dela je
dovolj in tudi oblik dovolj, le v pravilne
tirnice bo treba speljati naše delo.
In končno številke. Obisk v letu 1958 je
dosegel število 10.878. V to so všteti tudi
obiskovalci dveh razstav. V letu 1959 je
bil le za nekaj desetič manjši, in to kljub
temu, da je bil muzej odprt šele v avgustu:
obiskovalcev je bilo 10.817. Imeli smo
tudi 3 občasne rastave, in sicer: peča na
slovenskem, slikarska razstava Moše Pijade
in razstavo ob 40-letnici KPJ.
Preostane še pregled muzejskega fonda.
Cisto razumljivo je, da se je struktura
predmetov v zbirkah spremenila. Od leta
1957, ko smo imeli skupno 18.584 predmetov,
je do konca lanskega leta naraslo
njihovo število na 20.068; fond se je povečal
za 1502 predmeta. Seveda je tu vmes
240
vštetih tudi vezje število publikacij, ki jih
dobivamo v zameno za Loške razglede.
In če sem na zadnjem občnem zboru poročal,
da se je arheološka zbirka povečala
le za dva, moram z veseljem ugotoviti, da
se je v teh dveh letih povečala za 329
predmetov, kar je sad sistematičnega izkopavanja
v Kevdercu na Lubniku.
Muzejsko delovanje bomo v prihodnje
razširili tudi izven Loke. V Sorici bomo
sodelovali pri ureditvi Groharjevega spominskega
muzeja, zbirki Groharjevih
mladostnih del. Ne bi bilo napak, da tudi
v Loki uredimo Francetu Koširju posebno
sobo, kajti v načrtovani galeriji tako ne
bo prostora za vsa dela.
To je nekaj problemov, nekaj nakazanih
poti za nadaljnje delo, kakor jih vidi
uprava muzeja.
16 Loški razgledi 241