Leonid Andrejev, Judež Iškarijot in drugi. Eleazar. Poslovenil Vin- kjentjev. V Gorici 1913. Tiskala in založila Goriška tiskarna A. Gabršček. 8°. 163 str. Cena 80 vin. Znani biblijski motiv o Judi iz Karijota je obdelan priprosto, toda privlačno; zgodba se plete vse do preračunanega samomora izdajalčevega. Svetopisemskim shemam, ki smo jih prazne oteli pozabnosti, je ruski romancier dal krvi in kosti, mišic in mesa: Peter sangvinično vzkipeva, mimozno sensitiven nastopa Janez, počasni razmišljavec Tomaž uteleša poosebljeni dvom itd. Zanimiv dušesloven problem nudi Judež: grd, nakazen, vendar feminilno čustven človek, radi svoje ženskosti in ljubezni do Učenika priljubljen Mariji iz Magdale in tovarišicam, a ne tako pri Rabiju, kjer ga izpodrivajo prikupnejši in popolnejši tekmeci. Napol iz maščevalne ljubosumnosti in umazane dobičkaželjnosti, napol zbog predestinacije proda Gospoda, dobro vedoč, da ga ostavijo vsi ti strahopetci in da mu bo sledil edino on sam. Judeževa figura ni a priori ostudna; zakaj kdor se more poglobiti v tajno povodov in vzmeti, najde za najbolj obtoženega zavrženca olajšav: šele v razdalji je obsodba mogoča. Pri osebnem občevanju z njim, sledeč njegovim nagibom, nain je postal bližji, skoro razumemo ga, in vse razumeti pomeni približno vse odpustiti. V krepkem pokvečencu Iškarijotu je nazorno udejstven judovski značaj: zmisel za denar in transcendentalno razmotrivanje, zavratnost in bojazljivost. .. Nad karakterno študijo, ki obiluje na slikovitih podrobnostih, na pr. zabave učencev ali prizori pred Ano, veje skrivnostni dih genija in več kot enkrat zaslutite za skromnim izrazom nedozirno perspektivo. Naslednja črtica vsebuje še več subjektivnih elementov nego prva, ki se v bistvu oklepa sv. pisma. Andrejev govori o drugem življenju Eleazarja po čudežnem vstajenju iz groba. Predmet se mi dozdeva zgolj pretekst, da avtor naznači svoj svetovni nazor, ki komaj spominja na verjetni Du Prelov sistem o posmrtnosti. Glavni podatki so sledeči: Poprej veseli, brezskrbni Lazar je po svojem obujenju okoren in molčeč, nedostopen čudak, tudi telesno ves predrugačen. Dočista ravno- dušen napram vsemu, ne blagovoli odgovarjati na vprašanja, kako je onostran groba Povsem brezbrižnemu so psi in trnje izpremenili obleko v cunje, otroci mu donašajo hrano... Sodobni sloviti kipar iz Rima, vneti glasnfk solnčne radosti, začuvši o tej nečuveni apatiji, bi rad preobrazil od mrtvih vstalega; a ko pogleda bivšemu mrtvecu v stekleno gorgonsko oko, je kakor marsikdo pred njim docela izpremenjen. V stoični otopelosti se znameniti umetnik poloti zadnjič mramorja; z bolestjo opazijo strogi sodniki in znanci brezoblično spako, ki se je hotela nekam razbežati, v skriti vboklini pa čudnega metulja prozornih kril v onemogli želji, da bi kam poletel. Ko pa Avrcliju pripovedujejo o pravi lepoti, izusti lelar- gično: Vse je laž... In samozavesten modrijan je v Eleazarjevem pogledu občutil, da sta modrost in glupost popolnoma enaki pred obličjem brezkončnosti... Ko božanstveni Avgust pozove indiferentnega obujenca k sebi, ga dado cesarjevi pri- jatelji nakititi, pobarvati in mu naslikati gubice dobrodušnega smeha, le oči odse- vajoče nedosegljivo Tam mu niso mogli zameniti. Na raznolika vprašanja ni Lazar izvolil črhniti drugega nego: Jaz sem bil mrtev. A ko se vsesa s svojimi zagonet- nimi zenicami v imperatorja in bi ga bil kmalu otroval z ravnodušno brezbriž- nostjo, ukaže Avgust izžgati Eleazarju temne, tajinstvene punčice. An t. Debeljak. M. Murko, Die Schröpfköpfe bei den Slaven. Slav. bana, banka, lat. balnea. (Sondcrabdruck aus: „Wörter und Sachen" Bd. V. lift. 1. 1913) 4°. 42 str. Meringer jc v čelrti knjigi kulturnohistorične revije .Wörter und Sachen" objavil razpravo o .stavljenju rogov" pri evropskih narodih in etimologiji lat. Cu- curbita ventosa = rog, kupica (Schröpfkopf). Na koncu razprave pride tudi k slo- vanski besedi bana, barika, ki pomeni kopel, banjo, vrč in posodo sploh, pa tudi .kupolo*, .rudnik" in .rog". Meringer meni, da je treba besedo bana izvajati od bal(i)neum. Toda sama glasovna razlaga ne zadostuje: rad bi videl, kako je v res- nici stvar sama kakor kaže izposojenka — prišla k Slovanom: kulturni stik med Slovani in Rimljani. To je ravno prednost Meringerjeve metode, da mu ne zadostuje samo jezikoslovno ugibanje, ampak, da gre od besede k stvari sami (Wörter und Sachen). — Njegovi želji je ustregel Murko in napisal obširno razpravo o .stav- ljenju rogov" pri Slovanih in o etimologiji besede bana, banka. — V 1. poglavju podaja leksikalni materijal o tem predmetu. Slov. izraz »rogc staviti, rog, rožič" kaže na najprimitivnejši in prvotni način puščanja pri vseh narodih. Meringer omenja kakor kakšno čudo, da uporabljajo kmetje v Krapi ni še vedno pravi rog. Isto pa delajo tudi naši dolenjski kmetje, ki hodijo v Šmarjctne toplice pri Beli cerkvi in princsö seboj svoje .rogove", kakor mi je povedal g. prof. R. Pcrušck. Dalo bi se pa gotovo navesti še kaj slučajev, a naša ljudska medicina še ni prav nič preiskana in čaka zaman delavcev. — V 2. poglavju nas M. seznanja z dose- danjimi etimologijami besede bana; prav ima Meillct, ki izvaja besedo iz vulgar- nolatinskega banea (lat.: balnea, pl. od balneum, javna kopel). Zelo dobro pa pravi v začetku 3. poglavja, da v tako težkem vprašanju ne zadostujejo le domneve, ampak treba dokazati stvar. To se mu je tudi izvrstno posrečilo. Grški fia/.avjiv/ se jc z rastočim heleniziranjcm razširil po vsem rimskem imperiju, razširilo sc je s stvarjo tudi ime. Važno je za nas, da se je nahajala nad fridigarijem, ki je imel v sredini bazen (piscina) velika kupola. Kupole pa so imele tudi orijcntalske cerkve (vzor Justinijanova Sveta Sofija v Carigradu); zategadelj so bile na zunaj tako podobne kopelim, da jih je bilo težko razločiti. Zdaj nam je jasno, zakaj imenuje'Malorus kupolo — bana. Ako zasledujemo današnja zemljepisna imena sestavljena z .Banja" na slovanskem jugu, jih bomo našli posebno na stari rimski cesti od Jadranskega morja, preko Stare Srbije v Makedonijo in Bolgarijo. Tu je vladal latinski jezik; tako je prišla beseda tudi v stsl. spomenike, ki so nastali na makedonskem in bolgarskem ozemlju, kjer pomeni bana = kopel. Bana ima pri vseh južnih Slovanih in Rusih pomen: kopel, kopališče, vroč vrelec, potem tudi vrelec sploh pri južnih Slovanih. Pri severnih Slovanih pa pomeni ,baria barika, tudi kupolo, karakteristikon rimske kopeli in bizantinskih cerkvä. Poljsko bania, češko ban$ pomeni potem tudi kroglo pod križem na stolpu. Ta pomen .kupola" v sev. slovanskih*jezikih pa ne eksistira v stsl. in ostalih južnoslovanskih jezikih. Od okrogle kupole in krogle na zvonikih je prešel pomen besede .baria, banka" v severnih jezikih na okrogle predmete sploh, na posode in tudi na .rogove"; banka jc pri Malorusih, Poljakih, Čehih vrč z ozkim vratom. — Pri nas Slovencih je banja = Badewanne; na Štajerskem je .banja" korito, kjer kopljejo otroke, kamor dajejo kruh, da vzhaja in zaklane prešiče, da jih poparijo; torej le del lat. balnea. V Kapelah pri Brežicah in v Savski dolini pravijo naši deži za svinjsko mast „banja", tako tudi v Varaždinu, kakor sem izvedel od svoje matere. Na Dolenjskem je .banjka" putrih. — V 5. poglavju je obdelal avtor pomen besede .bana" = rudnik, solina pri Slovakih, Čehih, Poljakih, Madjarih, Rumunih. Vzrok je v .banatč podobe", kupolasti obliki starih slovanskih rudnikov, kakor pravi češki strokovnjak. Vsi pri- mitivni rudniki so bili te vrste. Slovanska .bana" pa meče tudi luč na razlago romanskih besed tega izvora. Rumunska ,baic* v pomenu rudnik je brez dvoma izposojena od Slovanov. Italijansko bagno, francosko bagne v pomenu ječa, galera razlaga najbolje Littre: v Carigradu so staro rimsko kopel uporabili za ječo vojnih ujetnikov, kristjanov, ki so bili po večini Italijani in so jo zvali .Bagno". — Murku se je namen razprave, namreč stvarno dokazati etimologijo bana balnea in pokazati postanek njenih različnih pomenov, brez dvoma posrečil. Želeti pa bi bilo, da bi naši folkloristi še razmnožili materijal o .stavljenju rogov" pri nas in da bi sploh začeli orati ledino naše ljudske medicine. Dr. Vinko Zupan. Rudolfo Franjin Magjer, Sa Slavonske ravni. Škice i novele. Naklada knjižare Radoslava Bačiča. Osijek 1913. 8°. 168 str. G. Magjer se mi zdi človek, ki nestrpno rad vidi svoje ime natisnjeno. Na ta nagon samouveljavljanja bi navračal šestero njegovih pesniških zbirk, mikro- skopijo rejenih knjižic z naslovom .Porivi", pri poznejših izdajah pa .Novi zvuci". Za garde-damo so služili tem drobljančkom - izpeljančkom bogve kako priborjeni uvodi izpod peresa hrvatskih in slovenskih notabilitet. Magjer je znan kot sotrudnik raznoterih listov in marsikomu je morda obvisel v spominu kot poglavitni prispe- valeč v almanahu .Mi", kjer si je dal podjetni pisec ka-li prevesti dobro hrvatske naslove na pogrešeno francoske. Sicer pa jo je mahnil z dobršnim junaštvom na pe- resni mejdan, ,jer Hrvat je vazda za dom tintu i krv lio", kakor se bere v njegovih spisih, in to s tako porazujočim uspehom, da ga je nekdo kepal s hrvaškim Caldc- ronom — vsekakor medium comparationis ni bila kakovostna podobnost. . . Devet- krat mi je žal, da ne premorem Magjerove mojstrovine »Zapisci sa scla". Delo mora biti umetniško na višku — prevedeno je na češki, poljski, nemški jezik, izide v slovaščini in slovenščini! Zanimalo bi izvedeti, kako daleč se je časovno zoreči poet narobe razvil, zakaj od novih teh 168 strani ne izsledim niti ene, ki bi jo bilo vredno prevajati na katerokoli človeško govorico Pravzaprav bi človek prikimal udobni maksimi, podtaknjeni neznatnemu junaku iz .Svakdanje priče": Drži mnogo do sebe, a najviše do vanjštine, pa si onda velik u široj publici (150), najožjemu občinstvu pa, mislim, ne bo nasul sipe v oči, da bi se ogrevalo za teh šestnajstero, po svoji povprečnosti odličnih podlistkov, pa naj si opisujejo še tako kmetsko životarjenje v Slavoniji. Dobe se pač v pričujočih načrtkih, ki se včasih izobliku- jejo v razvlečen dovtip (n. pr. Dan uplate), ali pa nimajo specifično slavonskega nič drugega, ko prislove na -kar in zaimke z repom -ka ter mnogobrojne izpuščaje. š Dobe se, pravim, tupatam zanimive narodopisne poteze; a rajši bi jih čital v jedrnatem folklorističnem sestavku brez literarne namišljenosti. Gosji red zaljub- ljenih in zavrženih punc, ljubosumnih zakonskih, neverjetnih barab in podobnih, defilira mimo vas brez stilističnih prikupnosti, brez slehernega reliefa, v klorotični enoličnosti: ko se zablesti .Nadopuna predgovoru", cilj našega hrepenenja in za- željeni amen, so izginile eterične prikazni ko kafra: Jer nij' svaka šuša pjesnik, nit' to biti mora, kakor jo je pogodil g. Magjer pred leti. A. Debeljak. Umetnost Junijska slovenska umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu v Ljub- ljani. Čuden je prvi vtis, ki ga nudi ta razstava. Poleg v resnici mojstrskih del uzre oko najhujše vrste kič. Ne vem, če je slike izbrala posebna jury, gotovo pa