Koki Gosalia:
Razpeta med dve domovini
»Veste, kaj bom povedala: ve, Slovenke sploh ne potrebujete osmega marca, ker ste že tako enakopravne, pač pa ta duh izvoziti v Indijo,« /e pol za šalo pol zares rekla Kokf Gosalia, In-dijka, ki jo pogosto srečujemo v mestu, sa/ dela v eni od trgovin Intershopa In je takorekoč naša stara znanka
Dvanajsto leto je poteklo, odkar je priš-la za možem iz daljnega Bombaya in se tako privadila našemu načinu življenja, da je že začela misliti po naše. To njene-mu soprogu ne gre v račun, kajti sem se je že pred dvema letoma odločil zapustiti Slovenijo in vrnil se je v svoj rojstni kraj, od koder se potem vsako leto vrača na obisk k ženi in hčerki Niši.
»Meni veliko pomeni delo, ki ga imam v trgovini, všeč mi je samostojnost, svobo-
da, ko se lahko popeljem, kamor hočem, zlasti rada grem s hčerko v naravo,« je branila svojo odločitev, ko sva se pogo-varjali ob čaju, seveda, v njenem stano-vanju \n )o je petletna Niša-Vesna vse-skozi hodila kaj spraševat.
»To ne pomeni, da se lepega dne le ne bom odlepila od Ljubljane in se podala nazaj v Indijo, ki jo včasih tudi pogre-šam,« je dejala in se široko nasmejala.
»A ko bom tam, se mi bo tožilo po vsem, kar imam tukaj. V službo gotovo ne bom šla, saj tam ženske v glavnem ne delajo, razen tistih iz revnejših slojev. Morda bo mož odprl kako predstavništvo in bom njemu pomagala, sicer pa me čaka običajna usoda indijskih žensk, ki se plete okrog domačega ognjišča in ož-jega sorodstva.«
»Seveda pa ima takšno življenje tudi svoje svetle strani,« je nadaljevala, »ker ženske, zlasti iz bolje situiranih družin, niso preobremenjene in vso skrb lahko posvečajo otrokom in možu.«
Moški, ki so zaposleni, delajo ves dan in zvečer si želijo prijetne in obilne večer-je v krogu svojih. Zato je tudi hrana pe-stra, sestavtjena iz več jedi in vsak dan sveža, ker gredo ženske obvezno vsak dan na tržnico.
»Vaše ženske so zares preobremenje-ne, to se mi je zlasti na začetku zdelo skorajda kruto,« je zapela v svoji simpa-tični slovenščini. »Dolgo je trajalo, da" sem dojela vaš način življenja.«
- Kako so vas Ijudje sprejeli?
»Ah, prav prisrčni znajo biti. Nisem še imela težav, razen morda sem ter tja v Tivoliju, ko so me nekateri moški iz dru-gih krajev Jugoslavije ogovarjali z Rom-ko in niso se vedli ravno prijazno do mene. Zanimivo je, da marsikdo misli, da sem Romka, ne Indijka. Vendar moram reči, da me veliko Ijudi pozna iz trgovine in ni potrebe, da bi se pritoževala.«
Zanimivo je, da je pritegnila za seboj tudi brata, ki študira na strojni fakulteti v Ljubljani, tako kot je bil študital njen mož. Tako ima vsai nekoga od sorodstva
v bližini. A dolgčašjimashčerkiconi, ker gresta radi na obiske k prijateljem in v naravo.
- Kako vam je všeč Ljubljana?
»Rada jo imam. To je moj drugi dom. Če se vrnem s kakega potovanja, mi ob pogledu na prve obrise Ljubljane vzdrhti srce. Če me kaj spravlja v slabo voljo, je edinole to, da Ljubljana ni več tako čista, kot je bila pred desetimi, dvanajstimi leti.«
Prijetno je kramljati s Koki Gosalio, razpeto med dvema domovinama. Hkrati bi bila rada ob možu v Indiji in hkrati bi bila rada v Ljubljani, kjer je tudi mraz in megla ne motita.
»Kaže, da človek ne more imeti vsega, kar si želi,« je filozofsko zaključila svoje misli o domovirii, o sreči, življenju, ki ga živi. Moram dodati, da jo bomo pogrešali, ko bo nekoč odšla; trgovina z indijskimi predmeti in predmeti iz drugih azijskih dežel bi bila brez Koki Gosalie kar neka-ko osiromašena.