Opica.
IN a koiiju sirastem sedi, Pa gosli pod brado drži, Pa gode goslar prelepo, Da godci v mestu ne tako;
Možic pa tolče, ropota
Na lačen boben: tra-ra-ra.                         .
Dve reni prime zdaj v roke, Lepo riimeni sta obe, Pa zbija ž njima, da zveni, Da se ušes li škoda ztli;
Možic pa vedno ropota:
Tiram, tiram, tirarara.
Zvoniti z zvončkom  zdaj začne, Da divje se konjiCek vspne; Otroci v tropali skiipaj vro, Na opico zijaje zro;
Možic pa svoj pot ropota:
Tiram, tiram, tirarara.
Klcpetec v roke ji poda — Še huje dece trop zija — ln brž ko znanicnje dobi, S klepetcem kleplje in drobi;
Možic pa zbija, ropota:
Tiram, tiram, tirarara.
Pa svetlo sabljo zavihti In se hudobno zareži; Po zralai raaha in grozi. Da plašno deca v stran beži;
Možic pa divje ropota:
Tiram, tiram, tirarara.
Zabliska se in zakadi, In — ptif! — iz puške zagrnii Med dece trop — ojoj, ojoj, To Šala ni   - to boj je, boj!
Možic pa glasno se smeji;
Tiram, tiram, tiramtiri!
Neralov.
*3