Tečaj III. V četcrtek 27. rožnika (junija) 1850. last 26. Pomoč v sili. CPovestJ Jlllnogo je krajev, kjer ne more zemlja zavoljo hudega in stanovitnega mraza nič obroditi. Taki mer-zli in nerodovitni kraji so zlasti pod polnočnim pasom naše zemlje. Tu ni ne plodnih njiv, ne zelenih travnikov, ne sadii polnih vertov. Sem ter tje se le kak smrekov košmerl iu kak drug štremelj iz snega moleč vidi, ki se prevelikega mraza skup tuli. Toraj so prebivavci tamošnjih krajev, ker orali in polja obdelovati ne morejo, primorani, si drugače živeža priskerbeti. Skoro vsaki je ribič ali pa lovec. Ribe in divje živali so toraj tudi glavni del živeža prebivavcev po takih krajih. Kako težaven in nevaren da je prido-bitek živeža ondotnili prebivavcev, nam kaže tale prigoaDa. jfNeki megleni jesenski dan je bilo. Revni oce se napravi s svojim sinkom na ribji lov. Orodje, ki ga k tej reči potrebujeta, znosita v majhin čolnič. Ker sta se bila več dni od doma zaostati namenila, se tudi za več dni z živežem previdita. Ko sta se z vsim potrebnim preskerbela, stopita v čolnič, in na ravnost proti otoku veslala, ki jima je zavoljo mnogoterega poprejšnjega obiskovanja dobro znan. Dve 202 celi mili se peljeta po morju, preden do ostrova ali otoka prideta. Proti večeru do ostrova priveslavši, na suho stopita, čolnič kraj vode privežata in ribam nastavita. Zdaj se z rečmi, ki sta jih sabo imela malo pokrepčata, in potem se k pokoju podasta. Za posteljo jima služi, kakor že dostikrat, tako tudi zdaj prostorna in suha votlina pod sivim robom. Bogu priporocivsi se, se na suh mah vležeta. Za odejo porabita svoje kosmate kožuhe. Kmalo oba sladko zaspita. Ko se drugo jutro prebudita, je že beli dan. Urno vstaneta in hitita pogledat, če so se čez noč mreže kaj dobro napolnile. Obilno je sicer rib v mrežah — pa oj! — čolniča ni več na bregu. Ko sta po noči v votlini sladko spala, je silen vihar čolnič odtergal, ki je bil prerahlo privezan, in razkačeni valovi so ga podili, Bog ve, kam. Nikakor občutiti, samo misliti si moremo veliko žalost in obup starega očeta in njegovega ljubega sinka. Ves živež, ki sta ga sabo imela, je bil v čol-niču, in vse je šlo po vodi. Od kod si hočeta odločena od človeške pomoči na dalnem in pustem ostro-vu potrebnega živeža vzeti? Kje pomoči iskati? Žalostna — in vendar pregotova smert jih v tej samiji čaka. — Žalostno zdaj sirotleja po ostrovu sem ter tje tavata, da bi kako zeliše zapazila, s katerim bi se saj tako dolgo preživeti zamogla, dokler jima od ene ali druge strani pomoč ne pride. Pa vse je zastonj. Na vsem otoku ne najdeta nikake rastline, ki bi jo vživati mogla. Kamorkoli se oberneta, je povsod le golo pečovje. Samo okraju vode zasledita sem ter tje nekaj pustega in kislega ločja. V strašnej sili sta bila reveža primorana to pusto in kislo travo vživati, ali pa žalostno gladu konec vzeti. Si žejo oga-siti, sta morala, ker morska slana voda ni za pitje, vsak dan zgodaj po rastlinah roso nabirati. Zdaj sta še le spoznala, kako drag dar božji je kruh in voda. Ali človek tega ne premisli, dokler ima vsega dovolj. Več, dni je že preteklo, od kar sta siromaka na skalni ostrov prišla, in še zmiraj ni od nobene strani pomoči. Sleherni dan se iz visoke skale na morje 203 ozirata, kakšen čolnič vgledati; ali zastonj se ozirata. Nobeden čolniček noče priplavati, ju v domačijo preseliti. Zdaj pride še le prava. — Več dni sta si svoje revno življenje z ločjem prihranila, pa oj! zdaj še ločja več ni. Kaj nama je zdaj početi? Od kod pomoči pričakovati? — si reveža mislita — samo bleda smert zna naj i nadlog rešiti, samo ona zamore najuebritkosti polajšati. Žalost in velika lakota starega očeta kmalo tako omamite, da nezmožen pod robom na tla pade. Z otamnenimi in solznimi očmi globoko zdihajoč revni starček na merzlih tleh svojo zadnjo uro pričakuje. Nedolžni sinek pa britke solze zraven svojega dobrega očeta toči, ter na ves glas nebeškega očeta in ljubo mater božjo na pomoč kliče. Rahlo serčice nedolžnega fantiča ne more dalje gledali muk svojega dobrega očeta, ki v smertnej sili na tleh zdihuje. Toraj se loči od očeta in spleza na visoko skalo. Tu pade pod milim nebom na kolena, povzdigne svoje male ročice proti nebesom, in iskreno vsmiljeuega očeta v nebesih pomoči prosi. In glej! ko pobožni sinek na skali kleče moli, vgleda ribški čolnič, ki se v višnjevi daljini po vodi giblje. Na ves glas zdaj fantič na pomoč kliče, in veliko nesrečo in silo mnogotero na znanje daje. Kmalo začujejo ribči v čolniču klic nesrečnega fantiča. Zato zdaj naglo na ravnost proti ostrovu vesljajo, da bi nesrečna berž ko mogoče smerti oteli. Ko ribči do ostrova privesljajo, najpred na pol živega očeta, potem njegovega malega sinka z jest-vinami, ki so jih sabo imeli, okrepčajo. Potlej ju pa v svoj čolniček vzamejo, in srečno v domovje nazaj pripeljejo. S kolikim veseljem ju je sprejela doma žalostna rodovina, ki je že oba inertva mislila, mi ni treba praviti. Ant. — v6. — Od bukvotistva kaj. (S podobami v dokladi.) J elite, mladi bravci! da vas je že večkrat mikalo vediti, kako se bukve natiskujejo? To vam hočem ob kratkem razložiti. Ko so znali ljudje že pisati, so začeli misliti, ker je bilo treba kakšne bukve večkrat prepisati, kako bi se to težko delo zlajšalo. Kitajci ali Kinezi pridejo leta 1100 pred Kristusom pervi na misel, pisanje v lesene deščice vre-zati, vrezane čerke počerniti in jih nato tolikrat na popir natisnuti, kolikor bukev je bilo treba. To ravnanje je bilo za ponavljanje že veliko ročnise od pisanja, in Kitajci še dan današnji tako natiskujejo. Ali prebrisanim Evropejcem je bilo to natiskovanje še pre-mudno; zakaj za vsake bukve se je moral pis v veliko deščico vnovič vrezavati, in le ena stran popirja se je mogla natisnuti; ena je morala bela ostati. Janez Gutenberg iz Mogunca (Mainz) na Nemškem jo pervi zduhta*), bukve tako tiskati, kakor se, kar poglavitno reč vtiče, še zdaj tiskajo, ali mar več za natis sostavljajo. On je leta 1436 po Kristusovem rojstvu pervi poskusil posamezne lesene pismenke, to je klinč-ke ali stopičke, na kterih verhu so bile čerke izrezane, v versto devati, in jih s černilom pomazavši, ž njimi na-tiskovati. Da so tcrdneje stale, znajde priraerjeno tiskav-nico ali prešo. Leta 1450 se združi z bogatinom Falistom, ki mu je z denarji pomagal. Za pomočnika vzameta duhovna Petra Schofferja, ki je znal lepo pisati, in kteri je tudi znajdel umetnost, pismenke liti in sicer iz pomešane rude, da niso pismenke za tisk premehke, ne preterde, da bi popir prerezovale. Tudi tiskarsko černilo je ou znajdel. Ali Gutenberg se s samopridnim Faustom spre, se mora 1455 od njega ločiti, in vmerje 1468 brez hvale za svojo znajdbo. Leta 1457 so prišle perve natisnjene bukve (latinski psalmi) na svetlo. JVaj bolj so se ljudje čudili nizkej ceni svetega pisma, ki je bilo pisano tako drago. Fausta, ki ni hotel umetnosti razodeti, za coper- *) Duhlati (po domače Inhlali), iz besede j,duh", ne h „dichlen." 205 nika razglasijo. (Taka je pri priprostih ljudeh še dan danes; če kakšne reči ne previdijo, je že copernija). Leta 1462 pa je sovražnik mesto Mogunec šiloma vzel; Fa listo v i pomagavci so iz mesta izbežali in bukvotistvo se je po vsi Evropi razprostilo. (Dalje sledi.) Ris (tiger). (S podobo v dokladi.) Ris je levove visokosti, pa dalji od njega, mački podoben, toraj se tudi mačjemu rodu prišteva. Dlake je lepe rudečkasto-rumene s progami; rep je rumenkasto-bel s černimi obročki. Kakor je ta zver lepa, tako je strašna in kervoločna. Že risov temni pogled te skoraj omami; jak (močan) pa je ris tako, da lahko konja na herbtu nese in s človekom v gobcu skokoma beži. Posebno mn ljubi gorka kerv; toraj vtika glavo rad globoko v vmorjeno žival, kterej tudi, če vtegne, najpred gorko kerv izpije, potlej še le jo razterga in meso požre. Grozovitno je to kervi žejno zver ¦ viditi, ko ji kervavi jezik iz gobca s strašnimi zobmi nasajenega visi; ali vsako misel preseže razkačenost zdraže-nega risa. Doma je v Afriki in Azii. Živi v goščavah, v ger-raovju in visokej travi pri vodah. Žival, ki se je misli lotiti, sledi po mačje potuhnjeno z repom mahljaje, in jo iz daleč zaskoči. Ris človeško kerv pokusivši, je na njo potem, kot lev veliko bolj lakomen. Pripetilo se je že, daje ris izsred verste jahačev človeka s konja potegnul, in jo ž njim tako naglo pihal, da ga niso mogli določi. Risov glas je strahovitno ručanje ali rujovenje. Ona dobi vsako leto po 2, 3 mladiče, ki jih neizrečeno ljubi. Gorje mu, kdor. bi ji hotel kterega vzeti! On pa požre večkrat kterega svojih mladih. Čeravno se ris puške manj boji od drugih zverin, ga vendar s kakšno iznenadno stvarjo lahko vsaj za nekoliko časa preplašiš. Na Ben- 206 galskem v Azii je sedelo več ljudi pri vodi. Ne vidoma se prikrade ris* Angležica, ki ga k sreči vgleda, ko je ravno mislil na nekoga skočiti, razpne naglo svojo solnčnico, in plane proti njemu. Ris se vstraši in zbeži. — Mladi se lahko privadijo; vendar se gre privajenega risa veliko bolj bati, kot leva. J. Navratil. Ognjene gore. (S podobo v dokladi.) Ognjene gore imenujemo take, ki znotraj gorijo in včasih strašan ogenj, perhavko, kakor dež, kamenje, ki po več milj daleč ferči, in druge ognjene reči iz sebe mečejo ali bljujejo. Take gore so večjidel pri tleh obširne, pri verhu pa osaste ali špičaste, kjer je tudi bljuvav-nik, to je luknja', skozi ktero ogenj mečejo. Učeni pravijo, da je v takih gorah več vnetljivih reči, ki znotraj gore, ali se vsaj tope. Dostikrat mine več let, da drpgega ne vidiš, kot iz bljuvavnika kaditi se^ in znotraj bobneti, kakor bi gromelo. Sčasoma pa se djm, puh in bobnenje narašča, in bljuvavnik začne imenovane snutke z nepo-pisljivo silo iz sebe bruhati; večkrat se gora potrese, in visoki stebri dima in plamena se prikazujejo. Kot ognjena reka se .razliva stopljena, vroča tekočina, „lava'" imenovana po gori navdoli, dokler se v morje zlije, ali se pa sterdi in obstoji. Večjidel so take gore blizo morja. . Naj imenitniše so: Vezuv blizo Neapeljna na Laškem ali Talijanskem, Etna na Sicilijanskem, Hekla v Islandii. ^ , Od Vezuva (poglej njegov bljuvavnik v doklac|Q se bere, da se je bil leta 79 po Kn rojstvu pervič odperl, in tako neizrečeno bljuval, da jev perhavka (pepel), tri bližna mesta (Herkulan, Pompej, Stabje) z ljudmi vred zasula. Se le pred malo leti so do teh treh mest prikopali in veliko človeških kostnakov in drugih znamenitnih reči po zasutih hišah najdli. Orel. (S podobo v dokladi.J Orel je lepa berhka ptica. ŽJivi večjidel po gorah, in je tako močan, da majhino dete s svojimi ostrimi kremplji v višine odnese, sebi ali svojim mladičem lakoto pregnati. Sicer mu so v živež sernice, lisice, gosi, zajci i. t. d. (Poglej ga v dokladi, kako ravno revnega zajca mesari). Ako ga od konca ene perutnice do konca druge meriš, je skoraj osem čevljev dolg, in zamore iz med vsili ptic naj vikše leteti. Zato se imenuje ptičji kralj. Kratka slovnica slovenskega jezika. . §. 13. — III. sklanja. (Dalje.) 3) Kjer se v višebrojnem rodivniku dve, ali več težko izgovorljivih soglasnic nabere, se polglasnica (e) med nje postavi; n. pr. okno, oken, vedro, veder, kladvo, klade v, namesto: <5kn, vedr, kladv i. t. d. 4) Po č, j} š} x *) se premenifa končaja -om, -oma e m, e m a, kakor pri moških; n. p. z dvoriščem , dvorišče- a, namesto: z dvoriščom, dvoriščoma i. t. d. 5) Drevo, kol6, pero, telo, slovo in druga imena srednjega spola, ki se na koncu tudi s potegnjenim 6 izgovarjajo, dobivajo rada pred končnico sklanje es; n. p. koto, kolesa, pero, peresa i. t. d. Oko in uho sklanjamo: očesa, očesu, ušesa, ušesu i. t. d. — Če se od obeh očes govori, se sklanja v višebroju: 1. oči, 2. oči, 3. očem, 4. oči, 5. (pri) očeh, 6. z očmi. — Ce se pa od dveh ali več posameznih očes govori , in od tako imenovanih k u r j i h, rečemo dvobrojno očesi, višebrojno očesa.**) Neb6 (v ustih) dobi skozi in skozi es; n. p. nebo, nebesa i. t. d.; nebo (prebivališče zveličanih) pa dobi es le v višebroju: nebesa, nebes i. t. d., v edinobroju pa ne, n. p. nebo, neba i. t. d. *) Eni prištevajo tem štirim tudi c. *) V edino- in dvobroju se slišite imeni oko in uho Indi praviloma sklanjati; n. p. oko, oka, uho, uha i. t. d. (Murko str. 2'».) 208 6) Dete, tele, pišče, p rase imajo namesto rednega višebroja tudi: deca, telci, piščanci, prasci. .llBlOg 0 osI I- Tako imenujejo skledo, v kterej je bil pri Jezusovej zadnjej večerji kruh, kterega je Iz veli čar nekoliko za vstanovitev svetega resnega telesa vzel. Veliko cerkev je terdilo to imenitno posodo imeti; zdaj pa razglasujejo Genuezi na Talijanskem, da so oni pravo iz jutrove dežele dobili. Slovensko - ilirski sloviti k. i Dar, dar. Daritev, žertva. Darili, dariti. Darivec, darovavec, darov- nik. Darovanje, darovanje. Darovati, darovati. Dali, dati. Davi, danas jutros. Davili, daviti. Davek, namet. porez. Davni, a, o, davni, a, o. Duvnost, davnost. Davor C vojaški bog starih Slovanov), D avor. Založnica Rozalija Hgcr. - Odgovorni vrcdnik J. Navratil. V Ljubljani. ^/oAZ&cča; JLČ>. Yist. tačice ž a> Vpisal JL. Jiirmcnz, lutmr.ohtKfftrn