Našini malčkom (Konec) TarM odidejo Zdaj ni bilo težko priti iz samostana, Jurij Kozjak, janičarski glavar, je dejal svojim prejšnjim tovarišem, da se je pogodil s samostanskimi, da jhn dovoli svobodno oditi skozi turški tabor in jih spraviti na varno, ako izpuste njega in ujete tovariše. Zato si Turki niso upali ničesar narediti malemu krdelu, ki je jezdil mimo njib. z vsemi znamenitejšimi samostanskimi dragocenostmi. Ceta. Turkov je hotela svojega poglavarja spremljati, da mu kristjani ne bi kaj storili. Toda Jurij je vzel s seboj samo nekaj mož zaradi lepšega, da ne bi vrzbudil suma, pa še ti se kmalu vrnejo in naznanijo preplašenim janičarjem, da jih je glavar zapustil. Razjarjeni zažgo samostan in odidejo. Konec Ko je Peter Kozjak zvedel, kaj se je zgodilo, je zbežal v gozd in se obesil. Šele čez par dni so ga našli. »Kakršno življenje, taka smrt,« je dejal opat Ulrik. Ko sohlapci snemali obešenca z drevesa, je iz gozda stopil cigan in rekel mrtvecu: »Bedak, kaj si me dal vreči v vodo! Ne bi se ti bilo treba sicer obešati.« Nato je izginil in se ni več prikazal v slovenskih deželahu Jurij Kozjak pa je bil vsem sosedom pravi čudež, najboljši mož med kranjskimi plemenitaši. Ime janičar mu je sicer ostalo, vendar nobena tistih lastnosti, ki so se sicer vezale s tem imenom. Marko ni dolgo užival sreče ob svojem sinu. Umrl je rad in vdan v božjo Previdnost, ki mu je zadnje dni življenja toliko olajšala. Tudi opat Ulrik je šel kmalu za njim počivat v Bogu, ki vse dobro plačuje in hudo kaznuje. Bodi torej češčen in hvaljen! Dohro je odgovorila Matl: >Anioa, ti si še v postelji? Takoj vstand ln se sramuj zaradi svoje lenobe!« Anica: »Mama, saj se jaz tudi v postelji lahko sramujem.. .€ Zagovoril se je Sodnik: »Kaj tajite! Priča jc bila v sobi, ko ate vdrli v sobo in vas je videla!« Obtoženec: »Laže! Ni me mogla videti, ker ae je takoj skrila pod odejo!« Saj še ni poldne ... Tašča: >Poldne je že?« Zet: »Da!« Tašča: »Potem p>a ne grem, ker sem vlak že itak zamudila.« Zet: »Ljuba tašča, saj še ni poldne. Manjka š« več ko pol ure ...« Dobrosrčen tat Sodnik: >A11 vas ni sram! Tokrat ste okradli tovariše, ko ao spali!« Tat: >Gospod sodnnk, priznali boste vendar, da bi bil zelo neusmiljen, če bi Jih zbudil.€ i^iWnirlfŽ;v