Kmetijski pouk na ljudskih šolah Načelno stališče k resoluciji »Kmetijske zbornice" Slovenski tisk vseh vrst: stanovski, gospodarski in politični, je neštetokrat obravnaval vprašanje naše ljudskc šole. Vsi so složni v naziranju, da šola v današnji obliki nc ustreza sodobnim zahtevam. Odklonilno stališče do današnje ljudske šole so zavzeli tudi gospodarski krogi, predvscm tisti, ki se zavzemajo za spopolnitev strokovnc izobrazbc kmečkega stanu. V političnem časopisju bi lahko zasledili le ideološko borbo, ki sc jc doslej sukala okoli nacionalnega vprašanja o slovenst^Tj in jugoslovanstvu. Drugi odtcnek ideološke borbe pa je tvorilo vprašanjc verske in laične morale. Le malo je bilo razprav, ki bi poleg ncgativne ocene prešle v konkretno oblikovanje bodočega slovenskega ljudskega šolstva. Tudi naš tisk je prio!bčil mnogo člankov, ki so osvetljevali stanje današnje šole sredi razrvanih gospodarskih in socialnih razmer. Pri tem pa moramo poudariti, da nismo bili le navadni časopisni poročevalci, ampak smo dajali vedno konkretnc predloge, kako bi se dali odpraviti nedostatki današnje šole. Se več, učiteljstvo je danes edino, ki more vsak čas nastopiti z reformnim predlogom. Pri svojem delu smo neprestano opozarjali, da je treba iskati vzroke za neskladnost med šolo in življenjem v splošnih razmerah sedanjosti ter smo odbijali neosnovane napadc na učiteljstvo. Posebe pa še moramo poudariti, da izha.iajo naši predlogi \z znanstvenih vidikov, ciočim so razne kritike o slovenski šoli premnogokrat plod strankarskih interesov slovenskih političnih skupin. Našim predlogom tvorijo osnovo znanstveni izsledki politične ekonomije, sociologije in pedagogike. S temi znanostmi spajamo v kompleks gospodarstvo, dnjžbo in otroka. Do gospodarstva smo zavzeli svoje stališče. Opozarjamo na članek »Gospodarstvo in učitelj« v »Učiteljskem tovarišu« št. 7., z dne 21. septembra 1939., kjer opozarja piscc čLanka Vladko Majhen, kako je treba gledati na vzroke gospodarske neurejenosti. Isto je obnovil še enkrat v letošnji 1.-2. številki »Popotnika« v članku »Učitelj vaške šole«. Polcg pravilnega gledanja na gospodarske problcme pa je tudi točno opredelil našc glcdanje na učiteljsko izobrazbo. V istem »Popotniku« je Jos. Dolgan označil otlnos, ki bi ga morala imeti ljudska šola do kmečkega življenja. Dolganov članek »Kmečko življenje in vaška šola« vsebuje tako utemeljcna dognanja, da jih lahko posplošimo kot stališče organizacije. Svoje stališče do vzdrževanja šolstva smo zavzeli v »Učiteljskem tovarišu«. št. 21., z dne 4. januarja 1940. Danes pa hočemo prikazati svoje stališče do kmetijskega pouka v ljudskih šolah ter bomo s tem odgovorili na resolucijo Kmetijskc zbornice. in to na njene naslednje zahteve: »Ministrstvo prosvete se naproša, da čim prej dopolni učni načrt za učiteljske šole v tcm smislu, da potroji število ur, določenih za pouk kmetijstva na moških učiteljskih šolah in da uvede ta pouk tudi v ženskc učiteljske šole, ker ima pri doscdanji ureditvi tega pouka moško učiteljstvo sploh, zlasti pa še ono, ki prihaja iz nekmečkih družin. mnogo premajhno znanje za količkaj uspešen kmetijski pouk v ljudskih šolah, ki ga v znatni meri predvideva zakon o ljudskih šolah in učni načrt, a ženisko nčno osebje pa sploh nobenega, zaradi česar zlasti na niže orgaiiiziranih šolah, kjer večkrat sploh ni moškega učiteljstva, ta pouk skoraj otlpade. Pouk teh predmetov na učiteljskih šolah mora biti seveda v rokah kmetijskih strokovnjakov, oziroma višjih gospodinjskih učiteljic. Kraljevska banska uprava sc naproša, da strogo poskrbi za izvajanje zakonskih določil glede kmetijskega pouka na ljudskih šolah, ker tega sedaj deloma sploh ni, deloma pa v popolnoma nezadostni meri. Enako naj poskrbi, da bodo tudi šolski vrtovi služili rcs učnim namenom.« Citirane zahteve zadevajo učitelja dvakrat: 1. pri obrazovalncm procesu in> pripravIjanju na učiteljski poklic na učiteljišču; 2. pa pri njegovem delu v ljudski šoli. Ker smo svoje mnenje o učiteljski iz- obrazbi že izpovedali v »Popotniku«, ga na tem mestu ne bomo ponavljali. Podčrtamo samo, da se ne skladamo s pojmovanjcm Kmetijske zbornice, da bi se morala nova učiteljska izobrazba usmcriti v kmetijsko strokovno smer. Na tem mestu moramo poudariti, da postavlja Kmetijiska zbornica kmetijstvu le enostrani pojem, ker podčrtava kmetijski pouk kot tehnično stroko. Nasproti takemu enostranskenvu pojmovanju postavljamo svojc dvostransko pojmovanje ter razlikujemo pri kmetijstvu kmečko kulturo od kmetijske tehuologije. Prav radi tega pojmovanja pa se nujno razdvajamo v vprašanju, v koliko moremo kmetijski pouk uveljaviti v ljudskih šolah. Kmečko kulturo lahko razdelimo v tri panoge: V umetnostni del, v katcrem se nam kaže kmet kot socialno bitje, ki išče povezanosti s sočlovekom, z živaljo, z rastlino in z zemljo. To se najlepše odraža v njegovi materialni kulturi, ko nastopa kot graditel.j svojega doma, in v duhovni kulturi, ko daje vidnega izraza svojemu notranjemu razpoloženju v rekih, govorih, petju, šegah in navadah. Drugi del kmečke kulture obsega kmetovo vrednotenje lastnega stanu v družbenem sklopu; - ob nepravilni vzgoji ali gospodarskem neuspevanju se lahko vrši na tem mcstu podcenjevanje ali precenjevanje kmečke"a stanu in dela; na pravilni stopnji razvoja pa sc kmet zaveda svojc enakopravnosti ¦/. ostalimi stanovi. V tretji del kmečke kulture štejemo nje¦govo znanstveno kmetovanje, t. j., v koliko sc zavcda pri svojem clelu prirodnih in bioloških zakonov in jim skusa ustreči, kakor tudi, v koliko pozna zakone politične ekonomije, po katerih mora nujno uravnavati svoje delo, posebno še, ko postaja iz proizvajalca vnovčevalec proizvodov. Ves kulturni del kmetijstva temelji na razumevanju dela. Kmetijska tehnologija se naslanja na izsledke prirodoznanskih zakonitosti, obsega pa vedno vprašanje načina in sred&tev dela. Sem spadajo delovni procesi oranja, setve, ietve, cepljenja, škropljenja, shranjevanja sadežev itd., itd. Tehnologija sloni na spretnosti in ročnosti. Preden določimo. kaj bi ocl kmetijstva spadalo v okvir ljudske šole, moramo vedeti, katero nalogo opravlja ljudska šola v obrazo•valnem sistemu določenega šolstva. V vsakem šolstvu pomenja l.judsko šol¦stvo vedno temeljno izobrazho, ki mora biti tolika, da zadostuje za praktično gibanje y ¦vsakdanjem žviljenju. Po obči izoibrazbi, ki jo daje ljudske šola, se navadno ocenjuje splošna kulturna raven kakega naroda ali države, zato ji je navadno tudi pritikalo ime državne in narodne šole. Izraz osnovna šola pa jasno označuje začetek, da torej ne pomenja neke dovršenosti, ampak terja šc nadaljeva-nje in spopolnjevanje. Če bi pogledali na ljudsko šolo šc s stališča stanov, ki v svoji povezanosti tvorijo družbo, potem bi morali reči, da mora dajati ljudska šola tisto osnovno in občo naobrazbo. "ki je prav tako potrebna kmetu, kakor delavcu, obrtniku ali komur koli. Na tem mestu moramo še poudariti, da strogo ločimo ljudsko šolo kot občo izobraže^valnico s svojim lastnim, enotnim oblikovalnim dclom za ves narod, od strokovnih šol, ki ipomenjajo diferenciacijo clružbe in izpopolaijevanje posameznih stanov v njihovi lastni smeri dela. Tako se drži ljudskc šole kot •enotne izobraževalnice vedno princip izravnavanja socialnih razlik, dočim dela strokovno šolstvo za individualistični stanovski podvig. Tudi tega sestavljalci resolucijc niso ločili, ker so glavne zahteve o strokovni usposobljenosti postavili v ljudsko šolo, torej v občo izobraževalnico, dočim so se pri razširjenju strokovnega šolstva omejili samo na zahtevo po ustanovitvi ene srcdnje kmetijske šole v Sloveniji. Prav na tem mestu bi bila umestna zahteva po razširitvi kmeti.jskega šolstva, ki bi ustrezala štcvilčni moči kmečkega stanu. Na osnovi naloge, ki jo ima ljuciska sola, lahko sedai opredelimo, da spada v okvir ljudske šole le kulturni del kmctijstva, pri katerem pa lahko polagamo veliko važnost kmctij&kemu prirodoznanstvu. Ker temelji sodobno obrazovanje na principih domorodnosti in nazornosti, je jasno, da bo morala vaška šola zajemati obrazovalnc prvine iz okolja, ki je v slovenski vasi pretežno kmečko. V program ljudske šole lahko torej vključimo na eni strani opazovanje in pojmovanje kmečkega življenja pri nas i*n na tujem; na drugi strani pa Iščemo smotrnost kmečkega dela s poglabljanjem v prirodoznanstvo, ki je najvažnejša veda za kmeta. Tako ustvarjamo pri obči izobrazbi temelje za družbeno ali socialno gledanje na kmečki stan, ko se sočasno trudimo, da bi dali kmetskemu delu znanstveno obeležje s študijem prirodoznanstva. Kmetijska tehnologija pa spada v strokovno šolo. To stališče pa ne velja samo za kmctijstvo, ampak v enaki meri tudi za obrtništvo, delavstvo in drugc poklice, kjcr moramo razlikovati obči kultumi del od strokovno - tehničnega. Pri drugih stanovih se takc zahtcvc tudi vcč ne postavljajo, ker je difcrenciacija mccl občo in strokovno izobrazbo izvedena v večji meri. Pri kmetijstvu pa je to še premalo razvito, saj število strokovnih šol zdaleka ne ustreza moči kmcčkega stanu. Naše stališče do kmetijskega pouka in obče izobrazbe podpirajo še pedagoški vidiki. Obče izobraževanje najde svojo utemeljitcv v pishološki pripravljenosti ljudskošolskega otroka, ki ga v dobi do štirinajstib. let nad vse zanima: kakšen jc širni svet, kako žive ljudjc na raznih koncih zemlje, in kako se je boril človek s prirodnimi silami, da je dosegel današnjo stopnjo razvoja. Otroka ni moči strokovno usmeriti vse datlej, dokler se ni razgledal po svetu in družbi ter se prostovolj.no odločil, da se bo posvetil določeni funkciji v družbi. Danes so pedagogi mnenja, da se ne more otrok pravilno odločiti za poklic niti po dovršeni ljudski šoli, ampak ie treba počakati do osemnajstega leta. Vse dotlej naj bo mladostnik podvržen splošni ali obči izobrazbi v ljudski šoli, kjer naj spoznava nujnost družbene povezanosti in skladnosti, v kateri je delo cestnega pometača prav tako važno in upoštevano kakor znanstveno delo učenjaka. Pri vseh narodih opazujemo^ danes težnjo, da se obča izobrazba podaljša, ker hočejo dati doraščajoči mladini priliko, da se razgleda in šele nato odloči za svoje življenjsko delo. V resoluciji Kmetijske zbornice pa najdemo prav za prav nasprotno težnjo, ki potiska strokovno inaobrazbo navzdol v območje obče izobrazbe. Sestavljalci resolucije torej niso visoko cenili kmetijske izobrazbe, ali ji vsaj niso prisodili temeljitosti, če predvidevajo, da lahko nastopi že v otroški dobi. To je tudi edinstven primer, da se strokovna izobrazba tako malo ceni. Ostali stanovi: obrtniški in trgovski, katerim bi moral biti enako dorasel tudi kmet, zahtcvajo dancs temeljito občo izobrazbo. saj se oovsod priključujejo osemletni obči izobraževalni dobi obveznega šolanja v ljudski šoli, in šelc na to gradijo lastno strokovno šols-tvo. Z enakim stališčem se bo moral sprijazniti tudi kmečki stan, če bo hotel dvigniti strokovno izobrazbo na primerno znanstveno višino. Kmečki stan se lahko po pravici bori za razširitev kmetijskega strokovnega šolstva na obseg, ki bo ustrezal številčni moči kmečkega stanu v primeri z ostalimi stanovi. Za strokovno šolstvo so potrebni tudi izredni izdatki za učila. Današnja doba nc prenese niti materialnih dajatev za izboljšanje občega izobraževanja. Naravnost bajne vsote za današnje prilike pa bi morali imeti, če bi hoteli naše ljudske šole izpopolniti z inventarjem za strokovni pouk. Kdor predvideva, da bi lahko na desetih arih šolskega vrta in z 200 dinarji javnega pripomočka za vzdrževanje in urejanje vrta vzgajal kmetijsko naobražen narašcaj, ta v nedogled precenjuje skromne pogoje, morda podcenjujc kmetijstvo ali pa je nevednež. Šolski vrt jc komaj eno izmed mnogih dobrih učil za prirodoznanski pouk, kar pa je docela v protislovju s pojmovanjem o »mali kmetiji«. H koncu moramo omenati, da prihaja iz gospodarskih krogov prezgodaj kritika povojne šole. V gospodarski zagati je obtičala generacija, ki se je šolala v predvojni ali vojni dobi; povojna generacija sc po pretežni večini še ni preizkusila, nikakor pa ne mladina, ki se vzgaja po zakonu in načrtu iz leta 1929., ki pa je doživela v resoluciji najhujšo kritiko. Prepričani smo, da je obča izobražcvalna raven povojne generacije neprimerno višja od predvojne, seveda v kolikor uspehov niso zmanijšale ali ovirale gospodarske in socialne razmere, ki jih šola in učitelj ne moreta odkloniti. krivdi, bo treba ob priliki še raziskati — zamenjali z delovanji v društvih. In tako je lahko tovariš v podeželskem mestecu ali trgu naštel cele litanije funkcij pri desetih društvih ali še več, drugi, namreč hribovec in podobno, pa ni zmogel zabeležiti v službene podatke niti enega društva. Zdelo se je, da je prvi prezaslužen javni delavec, drugi pa lenuh, ki mu ni za dobro naroda. S pomočjo društev, ki so si marsikaterega učitelji sami priklicali nad glavo, so .v mnogih primerih vaški birti nad učitelji izvajali znano nasilno politiko in premnogi tovariš se je tako zapletel v mreže, da je moral »po potrebi službe« —¦ dasi društvovanje nima nikakega smisla in stika s šolskim ali izvenšolskim delom — v drugi kraj. O, kako je bila ta politika clruštvovanja zgrešena! In poleg vsega nrti ni društvovanje ljudstva prosvetlilo, tudi ga ni navezalo na šolo ali na učitelja. Pac pa jc marsikaterega učitelja zasužnjilo kot hlapca vaški birtovščini, v škodo učitelja, šole in ljudstva in vzelo marsikateremu tovarišu mnogo zlatega časa, ki bi ga kje drugje plodneje uporabil. Ob tej priliki bi še rad dodal — tla ne bo zamere! — da pa je to ali ono društvo vsekakor zaslužno za prosvetni dvig naroda. To dejstvo pa bodi samo dokaz, da izjeme potrjujejo pravilo . .. Kaj tedaj? Koliko je učiteljev, podeželskih delavcev, ki nimajo prilike »delovati« v društvih, ve pa za njih plodno delo vsaka kmetska hiša! Koliko tihega, nesebičnega dela je po malih podeželskih šolah, kjer.se učitelj ali učiteljica vsa razdajeta otrokom in njih staršem! Že napor, ki ga kaže učiteljstvo za dvig vaškega šolstva, da bi tudi kmetskim otrokom v teh malih šolah ali učilnicah zasijalo lepše sonce vzgoje in pouka, je dokaz voljnega prosvetnega in kulturncga dela učiteljstva, čeprav so fa — žal da je treba to poudariti! — ravno birti kot odločilni možje marsikje najčešče ovirali. Toda pot je prava! Nesebično in idealno delo v šoli v stiku z družino podežclskega učenca je približalo mnogega učitelja z ljudstvom ter ustvarilo lepo harmonijo šole z domom in lep napredek v šoli. S trenutkom, ko je v učiteljevem delu napor, ustvariti iz šole življenjski organizem iz življenja za življenje, in ko dobiva ta napor svojo obliko, vemo, kje je učiteljev korak. Mnogo je težav, toda za dobo, ki bo prišla, ni naben napor pretežaven. Življenje potrjuje, da je vsa birtovščina zavirala kulturni napredek narodov in da je napredek slovenske vasi za dvajset svobodnih let nazaj enostranski in preminimalen. Kljub temu, da ni dati na vse skupaj nič, lahko smatramo društvovanje kot osebno zadevo. Ti sc rad smučaš, ti rad sviraš na violino, jaz sem rad za tajnika, oni pa je priljubljeni blagajnik. Lahko torej zaključimo tudi glede clruštvovanja: »Naj, komur je všeč, uganja ta —• šport!« P. s.: Ta ali oni tovariš je bil — največkrat se je zgodilo pač zaradi osebnih zamer pri društvovanju — premeščen po službeni potrebi. V odhodnici smo slišali potem naštete številnc važne društvene funkcije. »Nastala je nenadomestljiva vrzel«, smo čitali v časopisu. Toda v resnici so morda potem društva životarila ravno tako kakor prej. Ako pa je premeščeni učiteljska osebnost, ve povedati o njem tudi zadnji gorski hribovec: »Tako dobrega učitelja bomo težko zopet dobili! Z izgubo nas je zadela nesreča!«